Letnik 4 / številka 1 / 2021 ISSN 2630-4449 Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ISSN 2630-4449 PREKMURIANA Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Letnik 4 / številka 1 Založila in izdala: Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, Zvezna ulica 10, 9000 Murska Sobota Za knjižnico: mag. Klaudija Šek Škafar Urednik: Marko Vugrinec Oblikovanje: Matej Končan Jezikovni pregled: Jože Vugrinec Fotografija na naslovnici: Nouvi zákon ali testamentom Števana Küzmiča iz leta 1771 Fotografije: PIŠK MS, dLib.si, Jurij Štesl, naslovnice knjig (skenirane fotografije) Tisk: Tiskarna aiP Praprotnik d.o.o. Naklada: 200 izvodov December 2021 Revija je brezplačna. Izdajo revije podpira Ministrstvo za kulturo RS. Prekmuriana Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Vsebina Marko Vugrinec: Uvodnik ...........................................................................................................................................................4 Kulturno-zgodovinski utrinki ......................................................................................................................................7 Jože Vugrinec: Števan Küzmič: Nouvi zákon. Ob 250. obletnici izida ................................................................................8 Jože Vugrinec: Zbirka dr. Alfreda Šerka v soboški knjižnici ............................................................................................ 12 Andrej Pavlič: Judovska zbirka v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota .................................................... 17 dr. Albert Halász: Tiskarna Wellisch v Monoštru in njeni slovenski tiski ...................................................................... 20 Jurij Štesl: 130 let pomurskih železnic ................................................................................................................................ 25 Spomini .......................................................................................................................................................................31 dr. Robert Inhof: Slike Franca Mesarič. Ob minuli prvi obletnici smrti........................................................................... 32 Jože Vugrinec: Škof msgr. dr. Jožef Smej (1922-2020) .................................................................................................... 36 Literarni utrinki .........................................................................................................................................................41 Jože Horvat: Panoramski let ................................................................................................................................................. 42 Bea Baboš Logar: Panonska melanholija ............................................................................................................................ 44 Štefan Kardoš: Plastenje s(r)amot. ...................................................................................................................................... 46 Lajos Bence: Furijasta generacija. ....................................................................................................................................... 48 Jože Vugrinec: Knjige na planem, v logu, ob njih pa par belih čapelj ............................................................................. 50 4 Prekmuriana Uvodnik V letu 2021, za vse nas težkem letu epidemije covi- da 19, pred nas stopa novi, že četrti letnik literarne in kulturno-zgodovinske revije Prekmuriana. Revija je namenjena vsem ljubiteljem kulturne in literarne zgodovine, ki so obiskovalci osrednjega pomurskega »kulturnega hrama« Pokrajinske in študijske knji- žnice Murska Sobota, ki opravlja neprecenljivo vlogo izobraževalnega, informativnega in za splošno bralno kulturo ter človeško omikanost pomembnega zavoda. Vsebina letošnje Prekmuriane prinaša nekaj zanimi- vih prispekov izpod peres različnih avtorjev, ki so stro- kovnjaki na svojem področju: Jože Vugrinec, slavist in bibliotekar ter dolgoletni ravnatelj murskosoboške knjižnice, je avtor več prispevkov. Najpomembnejši med njimi obeležuje 250. obletnico izdaje Nouvega zákona ali testamentoma, za takratne razmere (1771) odličnega prevoda Nove zaveze Svetega pisma evan- geličanskega duhovnika in prekmurskega nabožnega pisatelja Števana Küzmiča. V nadaljevanju nam isti avtor predstavi morda povsem neznano, a bogato in zanimivo zbirko knjig, časopisov in drugega gradiva, poimenovano Šerkojana, ki je bila po spletu okoliščin v preteklosti podarjena murskosoboški knjižnici. Njen lastnik je bil znani slovenski psihiater dr. Alfred Šerko. Bibliotekarski specialist in dober poznavalec do- moznanstva Andrej Pavlič piše o bogati Judovski zbir- ki, ki obsega 99 judovskih knjig in molitvenikov. Zgo- dovinar Jurij Štesl je napisal članek ob 130. obletnici pomurskih železnic, v katerem opisuje začetke teh železnic in njihov razvoj skozi čas, vse do današnjih dni. Prispevku so dodane tudi zanimive fotografije. Dr. Albert Halász pa predstavi monoštrsko tiskarsko dru- 5 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino žino Béle Wellischa, ki je ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja tiskala nekatera dela v prekmurskem knjiž- nem jeziku, npr. prvi prekmurski koledar Dober Pajdás Kalendárium in nekaj drugih knjig v prekmurščini. V nadaljevanju revije sledita prispevka o dveh nedav- no preminulih prekmurskih »velikanih«: o enem od najboljših sodobnih prekmurskih umetnikov, akadem- skem slikarju Francu Mesariču, ki je s svojimi deli po- membno prispeval k prepoznavnosti prekmurskega slikarstva v Sloveniji in širše. O njem piše dr. Robert Inhof, umetnostni zgodovinar in strokovnjak na po- dročju sodobne likovne umetnosti. Drugi je prispevek o pokojnem škofu dr. Jožefu Smeju, vsestranskem ustvarjalcu in morda najboljšem poznavalcu prek- murske cerkvene zgodovine v zadnjega pol stoletja, ki ga je napisal Jože Vugrinec. Revijo zaključujejo kratki opisi in ocene nekaterih knjig prekmurskih pisateljev, ki so izšle v lanskem in letošnjem letu. Julijana Vöroš, bibliotekarka v murskosoboški knjižnici, predstavi knjigo dolgoletnega novinarja in avtorja več knjižnih del Jožefa Horvata, delo pisateljice Bee Baboš Logar in pisatelja Štefana Kardoša, Jože Vugrinec pa knjigo avtorja kratkih zgodb Lajosa Benceja. Na koncu je do- dan še kritičen prispevek Jožeta Vugrinca, ki na zgo- voren način prikaže odnos nekaterih ljudi do knjig. V letošnji številki Prekmuriane je objavljenih nekaj zelo zanimivih in za širše bralstvo morda ne tako zna- nih stvari. Zato bi se na tem mestu rad zahvalil vsem avtorjem, ki so s svojo dobro voljo in pripravljenostjo za sodelovanje, predvsem pa s svojim znanjem in strokovnostjo obogatili njeno vsebino. Za konec dodajmo, da se letos spominjamo tudi 200. obletnice rojstva in 140-letnice smrti enega največjih svetovnih literatov, ob Levu N. Tolstoju (1828-1910) pa prav gotovo največjega ruskega pisatelja, Fjodorja M. Dostojevskega. Zato naše razdelke v reviji uvajamo z mislimi nekaterih njegovih epskih junakov, ki so aktu- alne tudi v današnjem času. Vsem bralcem Prekmuriane želimo prijetno branje in uspešno ter zdravo leto 2022. Marko Vugrinec, urednik Aleksej Fjodorovič Karamazov: »Kako sem zdaj močan in preskrbljen, pri tem pa sploh ne ve, norec, da bolj ko kopiči, bolj se pogreza v samomorilsko nemoč. Navadil se je namreč, da se zanaša zgolj nase. Kot posameznik se je ločil od celote in svojo dušo priučil k temu, da ne verjame v človeško pomoč, v ljudi in človeštvo, in samo še trepeta, da ne bo ob svoj denar in pravice, ki jih je pridobil.« »Toda ljudi je imel rad: zdelo se je, da je preživel vse življenje s popolno vero v ljudi, in pri tem ga ni imel nikoli nihče niti za prostodušnega niti za naivnega človeka. Nekaj je bilo v njem, kar je govorilo in vas prepričevalo /…/, da noče biti ljudem sodnik, da noče vzeti nase obsodbe in da bi za nič ne maral obsoditi svojega bližnjega.« Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881), Bratje Karamazovi 7 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Kulturno-zgodovinski utrinki 8 Prekmuriana Jože Vugrinec Števan Küzmič: Nouvi zákon Ob 250. obletnici izida Prekmurci (in, upamo, tudi ostali Slovenci) smo se letos spomnili 250 let stare prekmurske knjige – Nouvoga zákona ali testamentoma prekmurskega protestantskega pisca Šte- vana Küzmiča. Njegova iz grške predloge prevedena Nova zaveza Svetega pisma je izšla leta 1771 v nemškem mestu Halle (leži severozahodno od Leipziga) na Saksonskem. Prekmurska slovenska knjiga je začela svojo rast s Temli- novim Malim katekizmom, svoj vrh pa dosegla že s sedmo knjigo po vrsti, vse so evangeličanske – s Küzmičevim Nou- vim zákonom. 1 Nihče od prekmurskih piscev in prevajalcev Küzmičeve- ga prevoda Novega testamenta še ni dosegel. In presegel njegove besedne ustvarjalnosti, posebej še, če upoštevamo čas, prostor in razmere, v katerih je pisec živel in ustvarjal. Četudi se komu zdi, da s hvalo pretiravamo, je treba pribiti, da je Števan (danes: Štefan) Küzmič najpomembnejši pro- testantski pisatelj in najpomembnejši med vsemi pisci 18. in 19. stoletja v naši pokrajini, tudi katoliškimi. Rojen je bil v Strukovcih leta 1723. Šolal se je pri Sv. Bene- diktu v Kančevcih, v Radgoni (danes: Bad Radkersburg), na evangeličanskih šolah v Šopronu in Györu (danes Madžar- ska) ter na koncu na liceju v Bratislavi (danes Slovaška). Po končanem študiju je 1751 prišel v Nemescsó in tu nasledil na učiteljskem mestu Mihaela Severja (ta je bil rojen nez- nano kdaj na Vaneči, umrl pa v Nemescsóju 1750). Štiri leta zatem se je preselil v Šurd v Šomodski županiji, kjer je do smrti 1779. leta opravljal službo pastorja. V enajst krajev te županije so bile nekaj desetletij pred tem preseljene prek- murske družine, ki so si želele imeti za svojega evangeli- čanskega duhovnika ravno njega. 1 Popoln naslov se glasi: Nouvi zákon ali testamentom goszpodna nasega Jezusa Krisztusa zdaj oprvics z grcsko- ga na sztári szlovenszki jezik obrnyeni po Stevan Küzmicsi surdánszkom. F. V Halli Saxonskoj MDCCLXXI. Nekaj prvih njegovih knjig se ni ohranilo. 2 Prva pomembnej- ša Küzmičeva knjiga je Vöre krsztsánszke krátki návuk, ki je bila tiskana v Halle 1754. Sestavljajo jo odlomki iz Svetega pisma, psalmi in drugo, najpomembnejši pa je Predgovor. V njem na široko govori o namenu in značaju svojega pisa- nja, razmišlja o duhovnem, verskem življenju svojih rojakov, omenja svoja predhodnika na ustvarjalnem področju – Tem- lina in Severja. V živahnem narečnem jeziku (in slogu), v ka- terem je pisan Predgovor, oba pisca prekaša in že napove- duje izredno jezikovno stvaritev v naslednjem svojem delu, v knjigi Nouvi zákon. To delo je poleg pesmaric služilo evangeličanom približno dve stoletji v cerkvi, šoli in po naših slovenskih domovih. Nje- govi poznavalci ugotavljajo, da je močno vplivalo na razvoj nadaljnjega slovstvenega dela v prekmurščini, tako prote- stantskega kot katoliškega. Splošno kulturni in narodnostni pomen v njem ima obširen Predgovor, ki ga je sicer podpisal Jožef Torkoš (1710-1791), evangeličanski pastor v Šopronu, a je Küzmič najmanj njegov soavtor. V Predgovoru je namreč poleg Slovanov in njihovih prevodov Svetega pisma govora še o sorodstvu med Slovenci na Ogrskem (torej med prek- murskimi in porabskimi Slovenci) in tistimi v Avstriji (torej vsemi drugimi Slovenci). Ta izjava je »le še podprla njihovo (prekmurskih, ogrskih Slovencev – op. J. V.) mogoče le pod- zavestno čutenje ob branju tako ugledne knjige v lastnem jeziku, da se sami razlikujejo od vladajočega naroda, toda imajo v svojem jeziku pisano delo, ki bi ga v tujem ne razu- meli. To je moglo gojiti in krepiti njihovo vsaj domačijsko in do neke mere tudi narodno zavest. Kot prevod pomembnega dela svetovnega slovstva v nerazvit jezik pa ima Küzmiče- vo delo kot samonikla jezikovna stvaritev svoj slovstveni in splošno kulturni pomen, ki budi že dvesto let (letos že 250 let! – op. J. V.) občudovanje doma in v svetu.« (Vilko Novak: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, str. 54.) 2 Po Škafarjevi Bibliografiji prekmurskih tiskov od 1715 do 1919 naj bi bil neznan tudi primerek Küzmičevega abe- cednika iz leta 1753, kar pa ne drži, saj je soboška knjižnica pred dvema desetletjema dobila v dar fotokopijo tega njego- vega dela. Kot je razbrati iz ovitka, ki je kopiji priložen, jo je Škafarju poslal madžarski slavist László Hadrovics (1910- 1997), iz Škafarjeve zapuščine pa dobil dr. Vilko Novak (1909-2003). Ta jo je leta 2000 podaril naši knjižnici. Škafar v svoji bibliografiji knjižice ni upošteval, ker jo je dobil v roke šele po izidu svojega bibliografskega dela. – PiŠK Murska Sobota jo hrani pod signaturo Ro 165. 9 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Knjiga je doživela še štiri ponatise (Požun, danes Bratisla- va 1817, Kőszeg 1848, Dunaj 1883 in Beograd 1928). 3 Po- leg nekaterih večjih slovenskih in tujih knjižnic prvo izdajo Nouvega zákona v kar več izvodih hrani tudi naša, soboška, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Najlepše očuvan nosi signaturo R 231. Tega je vodstvo knjižnice v letu 2011, ob 240-letnici natisa, dalo digitalizirati, tako da ga lahko bralci najdejo in berejo v elektronski obliki na portalu Digitalna knjižnica Slovenija (dLib.si). Števan Küzmič naj bi po pisanju njegovega sodobnika, ka- toliškega pisca Mikloša Küzmiča (1737-1804), prevedel tudi Staro zavezo Svetega pisma, vendar je to vprašanje, saj delo ni ohranjeno. Vprašanje je tudi, kakšen je njegov delež pri pripravi in izdaji prekmurskih pesmaric. In ali je tudi sam morda izdal kako pesmarico, pa se do danes ni ohranila (ali še ni najdena). Za konec: Števan Küzmič in ostali protestantski pisci so – skupaj s katoliškimi – ljudi vzgajali v verskem, jezikovnem in narodnostnem pomenu. Njihova dela so pravi mali spo- meniki prekmurskega jezika, slovenstva in vere. Dobrih 200 let (od Temlinove knjige do konca izhajanja narečnega ka- toliškega periodičnega tiska) se Prekmurci ponašamo tudi s prekmurskim knjižnim jezikom. In narečjem, ki vedno bolj zanima jezikoslovce, naše sodobne pisatelje in bralce. 3 Škafar, Ivan: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana 1978, str. 17. Viri in literatura: Novak, Vilko. Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana: Založ- ba katoliških duhovnikov, 1976. Škafar, Ivan. Bibliografija prekmurski tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetno- sti. Biblioteka 6, 1978. Vugrinec, Jože. Prekmurski protestantski pisci 18. in 19. stoletja in nahajališča njihovih najpomembnejših del. Zbor- nik soboškega muzeja 7 (ur. J. Balažic). Murska Sobota: Po- krajinski muzej. 2007, str. 56-58. 10 Prekmuriana Del besedila in naslovnica Nouvega zákona ali testamentoma. 11 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Del besedila in naslovnica Nouvega zákona ali testamentoma. 12 Prekmuriana Jože Vugrinec Zbirka dr. Alfreda Šerka v soboški knjižnici Zbirka dr. Alfreda Šerka, ki jo soboški knjižničarji že od njene postavitve v Študijski knjižnici Murska So- bota v prvi polovici 60. let prejšnjega stoletja imenu- jemo šerkojana, sicer ni domoznanska zbirka oz. ena od domoznanskih zbirk današnje Pokrajinske in štu- dijske knjižnice Murska Sobota, saj je prišla k nam iz Ljubljane, je pa izredno bogata. Bogata po vsebini gradiva, raznovrstnosti le-tega in številčnosti. Zato je vredna naše kratke predstavitve v Prekmuriani. O njenem lastniku nam veliko pove že zapis neznanega avtorja ob Šerkovi smrti v Mladem Prekmurcu, leto II, 1937/38, št. 5-6, str. 82-83; glasi se takole: »Dr. Šerko se je rodil 16. julija 1879. leta v Cerknici. Študiral je na humanistični gimnaziji v Ljubljani. 1897. leta se je vpisal na filozofsko fakulteto na Dunaju. 1903. leta je dosegel doktorat iz filozofije. Nato je šel na medicino in jo končal 1909. leta. Prakticiral je v Münchnu, na Dunaju in v Pragi. Po vojni 1919. je postal redni pro- fesor na ljubljanski univerzi. 1930-32 je bil izvoljen za rektorja. Skoraj vsa leta je vodil posle dekana. Umrl je v Ljubljani 14. januarja 1938. leta. – Dr. Šerko je bil eden izmed sila redkih pojavov med slovensko inteli- genco. Bil je človek ostrega mišljenja, nepristranske- ga ravnanja in neverjetno priljubljen med študenti. Ni ga ličila niti najmanjša razdalja od njegovih mladih prijateljev, katerim je bil vedno z dobro voljo in inicia- tivo na razpolago. Ob njegovem grobu si želimo edino: Mnogo več takih mož med slovenskimi javnimi delav- ci, kot je bil dr. Šerko.« Razen tega, kar je zapisano v Mladem Prekmurcu, moramo dodati še to, da je bil dr. Alfred Šerko eden od ustanoviteljev Univerze in v njej medicinske fakul- tete v Ljubljani v letu 1919, bil tri leta njen rektor in dolga leta dekan medicinske fakultete. Tudi prvi. Pa seveda eden od glavnih profesorjev psihiatrije na njej. Za nas, soboške knjižničarje, pa je pomemben pred- vsem zategadelj, ker je bil velik ljubitelj knjig, eden od največjih slovenskih bibliofilov. In prav zaradi tega je za prebivalce z obeh bregov reke Mure tako zelo pomemben: zaradi svoje knjižnice, izjemno bogate osebne knjižnice, ki je postala last območne pomur- ske knjižnice. Kako in zakaj je do tega prišlo, avtor tega članka še do danes ni mogel ugotoviti, čeprav je pisno (uradno) spraševal nekatere člane Kluba prekmurskih akademikov: med njimi npr. Rudija Ča- činoviča (1914-2008), diplomata in publicista, potem prvega upravnika Študijske knjižnice Murska Sobota dr. Franca Zadravca (1925-2016), kasneje profesorja na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani, ravnatelja Študijske knjižnice prof. Štefana Sedonjo (1926-2012) in še nekatere. Nobeden izmed njih ni poznal odgo- vora. Edini, ki bi morda to vedel, je bil dr. Vanek Šiftar (1919-1999). A zbirka šerkojana v času, ko je Šiftar še živel, pisca tega članka ni posebej zanimala. Zanimati ga je začela šele, ko smo soboški knjižničarji v letu 2004 gradivo selili iz študijskega oddelka na Grajski 2 (nekdanje študijske knjižnice) in drugih dveh oddelkov iz soboškega gradu v novo zgradbo na Zvezni ulici 10 (za katero je že skrajni čas, da dobi novo, lepše ime, npr. po katerem od prekmurskih starejših piscev!) v nove knjižnične prostore. Prej kot direktor ustanove in graditelj nove stavbe knjižnice tudi ni imel časa za raziskovanje in predstavitev njenega gradiva (izjema je bila domoznanska zbirka), zato jo je v vsej njeni bo- gatosti odkril šele, ko je »potovala« iz t. i. »Štefkove sobe« (pisarna ravnatelja Študijske knjižnice Štefana 13 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Sedonje na Grajski ul. 2) v nove prostore. In tu dobi- la v drugem nadstropju pravo, ravno dovolj primerno mesto v skladišču na policah novega soboškega knji- žničnoinformacijskega centra. 1 Po smrti zdravnika nevrologa, psihiatra, tudi filozofa, prvega dekana Medicinske fakultete Ljubljana etc., prof. dr. Alfreda Šerka 2 je njegovo veliko knjižnico po- dedoval njegov sin Alfred Šerko. Mlajši Alfred Šerko (1910-1948), zdravnik in geograf po poklicu, ki je bil tudi navdušen speleolog, pa se je v eni od kraških jam smrtno ponesrečil. Njegova soproga oz. snaha dr. Al- freda Šerka st. je ostala z dvema otrokoma sama in brez rednih prihodkov. Zato je soprogovo (tastovo) ve- liko knjižnico dala popisati in namenila prodati Naro- dni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK). NUK je bila sicer navdušena nad bogastvom ponujenega jim gradiva, ni pa imela dovolj denarja, da bi Šerkovo knji- žnico odkupila. Zato je njen znanstveni sodelavec Ja- nez Logar (1908-1987), v takratnem času vodja bibli- ografskega oddelka NUK in eden največjih slovenskih bibliografov, pisal Joži Vilfanu (1908-1987), svojemu sošolcu v mladih letih, kasneje visokemu jugoslovan- skemu in slovenskemu funkcionarju, in mu gradivo na kratko predstavil. V obdobju, ko je Šerkova knjižnica postala zanimiva za odkup, je namreč bil Vilfan pod- predsednik Izvršnega sveta Socialistične republike Slovenije. 1 To Vugrinčevo delo se je torej začelo v letih 2004-2006. Rezultat podrobnejšega pregleda zbirke so bila njegova predavanja za različne skupine obiskovalcev knjižnice, ki so v tem prispevku združena in močno skrajšana (v njem ni npr. navedb naslovov nemških znanstvenih knjig in drugih – slovenskih – naslovov strokovne literature, tudi Šerkove ne, idr.). 2 Ob 100. obletnici Medicinske fakultete Univerze v Ljubl- jani so mu v čast in zahvalo za vse postorjeno v medicini in širše 2019 pred vhodom vanjo odkrili doprsni kip. V pismu, ki je datirano z dne 16. februarja 1962, mu – med drugim, saj smo pismo skrajšali, po jeziku in delu objavljene vsebine pa je táko, kakršno je shranjeno v knjižnici – sporoča: »Dragi Joža, pri Tvoji tajnici sem se javil s prošnjo, da Te povpraša, kdaj bi me utegnil spre- jeti. Rad bi Ti poročal o zapuščini prof. Alfreda Šerka, predvsem o njegovi dragoceni knjižnici, in o usodi, ki ji grozi. /…/. Zato bi Te rad vnaprej vsaj v glavnem pisme- no obvestil, za kaj gre. Zapuščino dr. Alfreda Šerka st. in ml. hrani vdova mla- dega Alfreda Š., ki se je po vojni kot šef Inštituta za raz- iskovanje krasa tako tragično ponesrečil. Knjižnica je spravljena v 16 velikih zabojih, ki so sedaj deponirani na podstrešju SAZU. Ker pa bodo podstrešje stavbe SAZU prezidavali, mora vdova te zaboje do konca meseca od- peljati. Odpoved je nepreklicna. Vdova ni mogla dobiti novega skladišča, sama ima pa zase in dva odraščajoča otroka le eno sobo. Zato je prisiljena, da knjižnico proda. /…/. Vdova Lojzka Šerko se je obrnila name /…/, da ji pri urejanju te stvari pomagam. Prinesla mi je tudi sezna- me knjig, ki so spravljene v zabojih. Slišal sem že kot študent, da je prof. Šerko imel lepo slovensko knjižnico, toda nisem imel pravega pojma o njenem sestavu in nje- ni vrednosti. Ko pa sem pregledal sezname, sem videl, da gre za izredno dragoceno, smotrno in načrtno zbra- no slovensko knjižnico, kakršno si je mogel želeti in jo zbrati le slovenski izobraženec, ki je bil nadpovprečno razgledan po vseh področjih slovenske preteklosti in se- danjosti in tako vnet za svoj narod, da je bil za slovensko knjigo pripravljen žrtvovati vse. Knjižnica vsebuje 14 zabojev slovenskih in 2 zaboja nemških knjig. Nemški del obsega predvsem kulturno zgodovino, zgodovino, filozofijo in biologijo – povečini sama dela trajne vrednosti. 14 Prekmuriana Slovenski del pa vsebuje vse temeljne slovenske in slovenistične publikacije 19. in 20. stoletja, poleg tega pa tudi še marsikako starejše delo. V knjižnici so n.pr. Bleiweisove novice 1843-1880, Slovenski glasnik 1860-68; Zvon 1876-80, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Zora, Kres, Slovan 1887, Slovan 1902-1917, Naši zapi- ski, Gruda, Mladika, Rimski katolik, Katoliški obzornik, Ženski svet, Časopis za jezik, knjiž. in zgodovino, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje, Modra ptica, Odme- vi, Mladika itd. itd. – same stvari, ki jih je danes tako- rekoč nemogoče zbrati v taki popolnosti. V knjižnici je poleg najvažnejšega revialnega tiska vse najvažnejše slovensko leposlovje: pesniške zbirke od Vodnikovih Pesmi za pokušino (1806), Prešernovih poezij 1847, Krsta, Kranjske čbelice preko Levstikovih in Jenko- vih Pesmi do Župančiča, Cankarja in pesniških zbirk med obema vojnama. Zastopano je vse najvažnejše izvirno in prevedeno leposlovje v prvotiskih, dalje so tu najpomembnejša slovenska dela s področja filo- zofije, politike, gospodarstva, narodopisja, filologije, zemljepisja in zgodovine (tudi memoarna literatura), turizma, zdravstva, biologije, speleologije (tudi drago- cena starejša dela o Krasu); važne geografske karte slovenskega ozemlja itd. itd. Skratka: to je zbirka knjig, ki predstavlja osnovni knjižni in revialni fond za solidno študijsko knjižnico. /…/. S Teboj bi se rad pogovoril, kaj bi se dalo tu napraviti. Ali ima Izvršni svet sam v novem poslopju namen, formirati knjižnico splošnega tipa – v tem primeru bi prišla Šerko- va knjižnica kot nalašč za temeljni fond. Ali je kaka mož- nost, da se odkupi knjižnica za katero od naših mlajših študijskih knjižnic – saj n.pr. študijske knjižnice v Kopru, Murski Soboti, Novi Gorici, Ravnah nimajo takorekoč ni- česar od naše starejše literature, zlasti pogrešajo revi- alni tisk, ki je tu tako lepo zbran. Mislim v prvi vrsti na Koper – /…/. Koprska knjižnica (ali tudi kaka druga, n.pr. murskosoboška) bi s tako pridobitvijo postala polnove- ljavna slovenska znanstvena in strokovna knjižnica, kot jih je pri nas poleg NUK le malo. Kaj bi to pomenilo za mesto in vso okolico! Vem, da je tu važno tudi vprašanje, koliko je knjižnica vredna. Po površni cenitvi, ki sva jo napravila z našim šefom za nabave po seznamu, bi znašala vrednost okrog 1,5 – 2 milijona din. /…/. Prosim Te, dragi Joža, da stvar malo razmisliš in me, ko boš utegnil, pokličeš na razgovor. Mudi se, ker mora biti vprašanje vsaj načelno rešeno pred koncem tega me- seca. Prejmi izraze mojega iskrenega spoštovanja in prisrčne pozdrave! Janez Logar Ljubljana, 16.II.1962. Politik, diplomat in pravnik po osnovnem poklicu dr. Joža Vilfan je svojemu kolegu dr. Janezu Logarju od- govoril, da IS SRS nima ne dovolj prostorov za tako veliko knjižnico in ne namena, da bi jo v kratkem imel. Nagibal se je k mnenju, tako kot Logar, da jo vlada SRS odkupi in da bi jo morala dobiti v dar ena od najmlajših študijskih knjižnic v državi – to pa sta bili novogoriška in murskosoboška. Kdo od članov IS SRS pa je pred- lagal in ostale politike takratne vlade prepričal (ali od zunaj vlival na njihovo odločitev), torej na to, da Šerko- vo knjižno, revijalno in rokopisno bogastvo pristane v soboški Študijski knjižnici pa – kot je že nakazano – še danes ni ugotovljeno. Po grobi oceni soboških knjižni- čarjev in pisca tega teksta gre za nekaj tisoč enot gra- diva. In ki je del vnesenega na police v prosti pristop med ostalo gradivo PiŠK (predvsem leposlovje), osta- lo pa ima svoje posebno mesto v skladišču nove stav- be. In med leposlovjem – kolikor je pisec tega članka lahko ugotovil – naša šerkojana premore skoraj vse 15 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino prvotiske avtorjev slovenske moderne: Ivana Cankar- ja, Dragotina Ketteja, Josipa Murna - Aleksandrova in Otona Župančiča. In zategadelj upravičeno dvomi, da razen NUK v državi Sloveniji katera od bivših študij- skih knjižnic, ki so z izjemo Univerzitetne knjižnice Maribor danes vse območne, pokrajinske knjižnice, premore táko bogastvo. Morda le še mariborska uni- verzitetna. In se sprašuje: zna današnji človek, ki živi na obeh bregovih reke Mure, ceniti tudi duhovno, ne le gmotno bogastvo? Zna ljubiti dobro, lepo, vredno? Naš (posredni) dobrotnik prof. dr. Alfred Šerko je znal. In imel rad svoje bližnje, svoje profesorske kolege, svoje študente… Imel pa je – poleg prej omenjenih ljubezni – rad tudi samega sebe. To nam potrjuje nje- govo domiselno tipkopisno vabilo na »semestralno premišljevanje«, namenjeno ali delovnim kolegom in študentom Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani ali pevcem Akademskega pevskega zbora, kateremu je nekaj časa predsedoval, ali članom kakega društva. Iz vabila samega je to težko razbrati. Avtor tega pri- spevka ga je našel v enem od vezanih letnikov Lju- bljanskega zvona. Zapisano je takole: Njegovo Žarenje, predsednik penatov, 3 »Penat Žar Božji« daje na znanje in v vednost, da se obhaja v četrtek 8. IX. ob pol šes- tih popoldne na borjaču 4 pri »Belem VOLKU« v Ljubljani svečano semestralno premišljevanje penatov in iskanje novega »Žaru Božjega«. P enat Šerk o poslovodeči Zaton Božji 3 Penát je – po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, tretja knjiga, Ne-Pren, Ljubljana 1979, str. 561, v rimski mi- tologiji zaščitnik hiše in njenih prebivalcev. 4 Borjáč je – po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, prva knjiga, A-H, Ljubljana 1970, str. 175, nar. kraško dvo- rišče. Viri in literatura: Gradivo zbirke šerkojana v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. Mala splošna enciklopedija. Tretja knjiga P-Ž. DZS, Ljubljana 1976, str. 458. Mladi Prekmurec, leto II, 1937/38, št. 5-6, str. 82-83. Pismo Janeza Logarja z dne 16. februarja 1962 dr. Joži Vil- fanu (arhiv Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobo- ta). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Prva knjiga, A-H, Lju- bljana 1970, str. 175. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Tretja knjiga, Ne-Pren, Ljubljana str. 561. Vabilo dr. Alfreda Šerka (tipkopis). 16 Prekmuriana Pismo (vabilo) Alfreda Šerka. Naslovnica iz Šerkove zbirke 17 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Andrej Pavlič Judovska zbirka v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota V začetku leta 2004 se je Pokrajinska in študijska knjižnica preselila iz dotedanjih dveh lokacij, to je so- boškega gradu, v katerem sta domovala oddelek za odrasle in mladinski oddelek, ter Hartnerjeve vile, v ka- teri je deloval študijski oddelek, na novo lokacijo v na- mensko knjižnično stavbo v center mesta na Zvezno ulico 10. Med tisoči knjig, ki smo jih selili zaposleni v knjižnici v novo stavbo, je bilo tudi 84 hebrejskih knjig. To gradivo je vse do leta 2020 bilo nameščeno na poli- cah v skladišču knjižnice in je zaradi neznanja jezikov oz. nepoznavanja naslovnic bilo nekatalogizirano ter s tem tudi nedostopno uporabnikom knjižnice. Apri- la 2018 je bil na obisku v soboški knjižnici izraelski veleposlanik na Dunaju Eyal Sela, ki je pristojen tudi za Slovenijo, in takrat sem mu omenil, da imamo ju- dovske knjige, ki jih želimo katalogizirati in z razstavo predstaviti javnosti. Veleposlanik nam je obljubil po- moč. Konec junija 2020 je potekala video-delavnica na temo dviga prepoznavnosti judovske kulturne dedišči- ne v Prekmurju. Na njej sem udeležence seznanil, da imamo v PiŠK M. Sobota hebrejsko gradivo, ki je bilo nekoč najverjetneje v lasti nekdanje judovske občine v M. Soboti, ki bi ga bilo potrebno katalogizirati. Taka zbirka bi lahko bila na ogled kot ena izmed točk po poti judovske skupnosti v M. Soboti. Omenil sem tudi, da je katalogizacija takega gradiva izziv, saj so naslov- nice v hebrejskem, jidišu, nemškem in madžarskem jeziku ali pa tudi - v navedenih jezikih - dvojezične. Ob vsem tem je potreben tudi pravilen vnos v vzajemni katalog COBIB. Videokonference se je udeležila tudi gospa Maja Ku- tin iz Ljubljane, poznavalka hebrejščine in judovstva, ki ji je ideja o katalogizaciji bila všeč in je predlaga- la njeno realizacijo kot projektno delo. Po pogovorih smo sklenili, da bo nosilec projekta PiŠK M. Sobota in da bomo v njem neposredno sodelovali kot koordi- nator direktorica knjižnice mag. Klaudija Šek Škafar, gospa Maja Kutin za transliteriranje in prevajanje he- brejskih naslovnic, za vnos v COBIB pa bibliotekarski specialist Andrej Pavlič. K projektu smo povabili tudi gospo Dolores Veren, ki smo jo naprosili za ovijanje knjig v brezkislinski karton, ki je namenjen varovanju in zaščiti gradiva. Do 15. septembra smo pripravi- li potrebno dokumentacijo in prijavili projekt pri tuji zasebni fundaciji, ki je v opisu obsegal katalogizacijo 98 knjig, 14 knjig nam je namreč kasneje podaril Po- murski muzej Murska Sobota, ovijanje gradiva, posta- vitev razstave in izdelavo kataloga. Januarja 2021 je bil projekt odobren. Finančno so ga podprli že ome- njena tuja fundacija, Mestna občina Murska Sobota in Veleposlaništvo Države Izrael. Začeli smo z organizi- ranim delom, tako da je vzporedno potekalo čiščenje, ovijanje in katalogizacija knjig. S kolegico Majo Kutin sva zaradi fizične oddaljenosti vsebino fotografiranih naslovnic razreševala na daljavo, delovni postopek je bil prevod oz. transliteracija iz hebrejščine oz. jidiša v latinico in zatem vnos v COBIB. Enak postopek je bil pri dvojezičnih naslovnicah, torej hebrejsko-nemških oz. hebrejsko-madžarskih. V teh knjigah običajno gre za besedilo, ki je tiskano vzporedno v obeh jezikih. Pri popolnoma nemških oz. madžarskih naslovnicah je katalogizacija bila lažja. Za uspešno katalogizacijo je potrebno poznati tudi kulturno zgodovino določenega naroda, verske izraze 18 Prekmuriana in v našem primeru poimenovanja judovskih prazni- kov in njihovo kronologijo. Vzporedno s katalogizacijo smo objavljali prispevke oz. opise posameznih knjig in fotografije njihovih naslovnic na družabnem omrežju Facebook, ki ga polni z vsebinami PiŠK M. Sobota. Na ta način smo javnosti predstavljali potek projekta in nova odkritja glede knjig. Ob predstavitvah v medijih smo tudi naprosili javnost, da nam daruje hebrejske knjige, v kolikor jih posamezniki posedujejo in meni- jo, da si želijo njihovo katalogizacijo in hrambo v PiŠK M. Sobota. Na ta način smo od anonimnega darovalca dobili restavrirano hagado, pripoved o odhodu iz egip- tovske sužnosti, izdano na Dunaju leta 1915, za katero se mu na tem mestu tudi zahvaljujem. S tem darom se je zbirka povečala na 99 knjig. Vsebinsko so to molitveniki in druge obredne knjige. Ob delu na daljavo, telefonskih pogovorih in obiskih Maje Kutin v naši knjižnici sva reševala katalogizacij- ske in prevajalske zagate. V vzajemni katalog COBIB je sedaj katalogiziranih 72 naslovov oz. 99 enot, ki so v njem najdljive pod skupnim nazivom Judovska zbirka. Med njimi so posamične enote, deli iz zbirk ali celotne zbirke. Najstarejša knjiga je iz leta 1779, najmlajša pa iz leta 1942. Med njimi je 7 antikvarnih enot, kar po- meni, da so izšle do leta 1835. Skoraj polovica knjig v Judovski zbirki izhaja iz takrat vodilne Schlesingerje- ve tiskarne in založbe liturgičnih knjig konec 19. in iz začetka 20. stoletja z Dunaja in iz Budimpešte. Dru- gi kraji izdaj so bili še Berlin, Praga, Vilna, Sulzbach (na Bavarskem), Rödelheim. 1 Zgodovinski pomen na lokalnem in nacionalnem nivoju imata dve knjigi; pe- teroknjižje ali Tora in Hebrejska Biblija, na katerih so 1 Kutin, M.: Zbirka judovskih molitvenikov in obrednih knjig iz obdobja od 1779 do 1942 v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota. – Murska Sobota: Pokrajinska in študijska knjižnica, 2021, str. 1. lokalni Judje lahko zaprisegli pred sodiščem v Murski Soboti v času Kraljevine SHS – v prvi je rokopisno na- vedeno, da je »po navodilih rabina dr. Henrika Kissa 2 primerna za zaprisego«, druga pa je iz časa njegove- ga naslednika v Murski Soboti nadrabina dr. Lazarja Rotha, ki je umrl skupaj z večino članov njegove judo- vske skupnosti v Auschwitzu. V njej je njegov rokopis in podpis. 3 Glede tipologije molitvenikov v zbirki lahko govori- mo o več vrstah enot. Sidur je molitvenik za vsakda- njo uporabo, ki vsebuje vrstni red dnevnih molitev ter šabatno (sobotno) bogoslužje za celo leto, lahko vse- buje tudi molitve praznikov. Sidur spremlja Juda od rojstva (obrezovanja) do smrti (pogreba) in je »knjiga življenja judovstva«. Uporablja se lahko za skupinsko molitev v sinagogi ali zasebno. V naši zbirki najdemo izključno aškenaške 4 različice sidurjev. 5 Mahzor po- meni cikel. Je namenski sidur za določene praznike, ki se ponavljajo vsako leto. Za visoke praznike, kot sta roš hašana in jom kipur 6 so molitve daljše. Obstajajo tudi mahzorji za praznike, kot so pesah, šavuot in su- kot 7 , za katere pa lahko najdemo molitve tudi v nava- dnem sidurju. 8 Selihot je liturgija za molitve božjega odpuščanja (selihot) pred praznikoma roš hašana in jom kipur ter postnimi dnevi in običajno ni sestavni del večine molitvenikov, zato ima tudi v naši zbirki 2 Rabin dr. Henrik Kiss je deloval v Murski Soboti od leta 1914 do leta 1921. 3 Prav tam, str. 1. (dalje Kutin) 4 Aškenazi – Judje iz Rusije, Nemčije in Poljske. 5 Kutin, str. 9. 6 Roš hašana je judovsko novo leto, jom kipur pa dan spra- ve. 7 Pesah ali pasha je praznik spomina izhoda iz Egipta, ša- vout je praznik tednov, sukot je šotorski praznik ali praznik kolib. 8 Kutin, str. 11. 19 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino svojo posebno knjigo. 9 Žalni molitveniki so tip molit- venikov, ki veljajo za molitve nad pokojnimi. Hagada pomeni pripoved. Gre za knjige, ki vsebujejo liturgijo in redosled obredne večerje za praznik pesah, imeno- vane seder (red). Praznuje se običajno v družinskem krogu. 10 V zbirki je tudi kakšen učbenik za poučevanje branja in izvajanja molitev v judovskih šolah. Ob že zgoraj navedenih dveh knjigah, v katerih sta ro- kopisno omenjena dr. Kiss in v drugi dr. Roth, so za Prekmurce gotovo zanimivi tudi molitveniki, v katerih so podpisi drugih Judov, ki so živeli v Prekmurju, tako npr. Ignaca Heimerja z navedenim datumom 15. VII. 1937, ali trgovca z železnino Lászla Frima z dodat- kom Muraszombat, 1943 Novemb. 12. Oba sta skupaj z družinama bila umorjena v nemških koncentracijskih taboriščih. Zanimiv je tudi ekslibris z napisom Dieses Buch gehört Sallaman Preisz. Projekt katalogizacije in ovijanja hebrejskih knjig smo zaključili 20. oktobra 2021 s podrobnejšo predstavi- tvijo poteka dela in gradiva, glasbeno-kulturnim veče- rom, razstavo izbranih knjig iz zbirke in spremljajo- čim katalogom avtorice Maje Kutin. Razstava je bila na ogled do 22. novembra 2021. Vseh 99 knjig oz. celotna zbirka bo v bodoče postavljena v za ta namen posebej izdelani vitrinski omari z Davidovo zvezdo. Tako bo na ogled obiskovalcem in na voljo uporabnikom knjižnice za raziskovalno delo ter hkrati ena od točk poti judo- vske zapuščine v Murski Soboti. 9 Prav tam, str. 21. 10 Prav tam, str. 19. Mahzor je namenjen za uporabo ob prazniku roš hašana in jom kipur oziroma dnevu sprave v deželah Bohemije, Poljske, Moravske. Na ilustracijah prepoznamo judovske očake – na desni Abrahama, na levi Izaka in zgoraj motiv Jakobovih sanj. 20 Prekmuriana dr. Albert Halász Tiskarna Wellisch v Monoštru in njeni slovenski tiski V zgodovini tiskarstva in založništva je druga polo- vica 19. stoletja tudi v Železni županiji prelomna, saj se zaradi sproščanja zakonskih omejitev tiskarskih storitev in založništva, nedvomno tudi zaradi poveča- nega povpraševanja za tiskarskimi izdelki zaradi go- spodarskega razvoja regije, pojavi vedno več tiskar- jev, ki s svojimi izdelki, bodisi drobnimi tiskovinami ali knjigami, koledarji, časopisi, ponujajo raznovrstne izdelke raznim uradom, podjetjem in prebivalcem nasploh. Prva izmed tiskarskih družin v Monoštru je bila družina Wellisch, 1 ki je znana po tem, da je ob pretežno madžarskih in nekaj nemških natisnila tudi več slovenskih knjig in prvi koledar v prekmurščini – Dober Pajdás Kalendárium. Tega je tiskala več kot dve desetletji. Knjigovez Béla Wellisch iz Sombotela je v časniku A Hon, 2 ki je izhajal v Budimpešti, omenjen že leta 1879, ko je na takratni največji državni razstavi v Székes- fehérvárju prejel bronasto medaljo v kategoriji tiskar- jev in založnikov, najverjetneje za kakšen svoj izdelek. Predvidevamo, da gre za očeta Béle Wellischa ml., ki se omenja šele nekoliko pozneje, na lastnih tiskih in v raznih časopisih od leta 1893. 3 Verjetno je za slo- 1 Kuntár, str. 680. 2 A székesfehérvári kiállításon kitüntetettek névsora v A Hon, 4. julij 1879, št. 161, str. 2. 3 Npr. Jegyzőkönyv a magyar könyvkereskedők egylete választmányának 1893 julius 17-én tartott üléséből v Corvi- na, 20. julij 1893, št. 20, str. 1., Bizományos változtatás v ves tiskarne zaslužen mlajši Wellisch, ki je poskrbel za razcvet te družinske dejavnosti. Podatki pričajo o tem, da so obrtno dovoljenje pridobili leta 1892 pod številko 10020, 4 najverjetneje Wellisch starejši. 5 Mu- rskosoboški tednik Muraszombat és vidéke (Murska Sobota in okolica) 27. novembra 1892 objavi kratko vest, da bo Béla Wellisch ml. v Monoštru odprl trgovi- no s knjigoveznico in papirnico, 6 ter nato 25. decem- bra istega leta res navajajo, da je trgovina Béle Welli- scha ml., sina sombotelskega Béle Wellischa, začela obratovati. 7 V slabem letu po pridobitvi dovoljenja za tiskarsko dejavnost so odprli še tiskarno in pričeli s ti- skanjem raznovrstnih tiskovin, tudi knjig. 8 Kot poroča 20. julija 1893 Corvina, list društva madžarskih knji- gotržcev, je bil Béla Wellisch ml. iz Monoštra v društvo madžarskih knjigotržcev sprejet 17. julija 1893. 9 V ča- sopisu Corvina je 30. januarja 1895 objavil tudi oglas, da kupuje knjige oz. po možnosti celotno knjižnico za novo izposojevalnico knjig, torej neke vrste knjižnico strankam, ki jo je želel vzpostaviti. 10 Ni znano, kakšno je bilo poslovno oz. družinsko so- delovanje med očetom in sinom, vsekakor pa lahko predpostavljamo, da sta nekaj časa delala skupaj. 11 Corvina, 10. januar 1894, št. 1, str. 4, Egy újonnan berende- zendő … v Corvina, 30. januar 1895, št. 3, str. 12. ipd. 4 Kuntár, str. 680. 5 Kozar 1999, str. 3. 6 Vegyes rövid hírek v Muraszombat és vidéke, 27. no- vember 1892, št. 48, str. 3. 7 Szt-Gotthárdról … v Muraszombat és vidéke, 25. decem- ber 1892, št. 52, str. 4. 8 Kuntár, str. 680. 9 Jegyzőkönyv a magyar könyvkereskedők egylete vá- lasztmányának 1893 julius 17-én tartott üléséből v Corvina, 20. julij 1893, št. 20, str. 1. 10 Egy újonnan berendezendő … Corvina, 30. januar 1895, št. 3, str. 12. 11 Kuntár, str. 680. 21 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Mati, z dekliškim imenom Katalin Steindl, je umrla 9. novembra 1916 kot vdova v starosti 76 let. 12 2. maja 1897 natisne v Muraszombat és vidéke, ki ga v tistem obdobju tiska prav on in od 23. maja 1897 celo nekaj časa ureja, večji oglas, 13 ki ga večkrat ponovi in s katerim je oglaševal svojo ponudbo, med drugim tudi nabavo vseh možnih knjig in dnevnega časopisja, re- vij, pisarniškega materiala, pisal, kuvert, dopisnih lis- tov in seveda vseh vrst tiskovin, kot so ceniki, vabila, zaročne kartice, računi, vizitke idr. 18. julija 1897 naz- nani, da bo v Murski Soboti odprl poslovalnico s svo- jimi storitvami. 14 O njegovi razvejani dejavnosti priča tudi članek z dne 8. avgusta 1897, ki vabi na prestižno potovanje na svetovno razstavo v Pariz. Prijave je bilo možno oddati pri njem. 15 Tudi na ohranjenem računu s 5. marca 1918, ki ga je izdal kraljevemu notarju dr. Viktorju Szontaghu iz Vasvára (Železnograd) za tisk 200 fasciklov, prav tako vidimo, da ni zamudil priložnosti za oglaševanje svo- jih storitev. Pod imenom izdajatelja računa Béle Wel- lischa je navedena vsa takratna njegova dejavnost: prodajalna knjig, glasbenih del, glasbil, papirnica, ele- ktrična tiskarna, knjigoveznica, skladišče krajevnih in upravnih tiskovin, dobava tiskovin madžarske kralje- ve pošte. Na koncu je njegov pečat in nek podpis. 16 12 Vas Megyei Levéltár, gyászjelentések. 13 Wellisch Béla Szt-Gotthárdon v Muraszombat és vidé- ke, 2. maj 1897, št. 18, str. 4. 14 Fiók-üzlet v Muraszombat és vidéke, 18. julij 1897, št. 29, str. 2. 15 Budapest–Párizs v Muraszombat és vidéke, 8. avgust 1897, št. 32, str. 3. 16 Verjetno pp Németh. www.library.hungaricana.hu, Kereskedelmi és vendéglátóipari számlák. Magyar Keres- kedelmi és Vendéglátóipari Múzeum, Budapest. Számlák - 5. doboz, VEGYES ANYAG. Wellisch Béla, könyv-, zenemű-, hangszer- és papírkereskedés, Szentgotthárd, 1918. Tiskarno so na začetku 20. st. elektrificirali, leta 1905 je imela 5 zaposlenih in enega vajenca, 1912 pa 15-član- sko osebje. Če k temu prištejemo še knjigoveznico in zaposlene v papirnici in knjigarni, lahko vidimo, zakaj so bili ena najpomembnejših tiskarn v županiji. 17 Da- nes poznamo več kot sto njihovih ohranjenih izdelkov, prav gotovo pa jih je bilo dosti več. Večino tiskov v pre- kmurščini hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Mu- rska Sobota, nekatere so dostopne tudi na svetovnem spletu. 18 Razen predstavljenih v katalogu poznamo še npr. molitvenik na 31 straneh v prekmurščini z nas- lovom Krizsna pout na XIV. Stácie ali Posztojaliscsa razdeljena iz leta 1924, ki jo hrani Narodna in univer- zitetna knjižnica v Ljubljani, in A vértetű … Krvava vűs. A muraszombati gazdasági fiókegylet kiadványa iz leta 1899, ki jo hranijo v Országos Széchényi Könyv- tár v Budimpešti. Natisnjeno knjigo z naslovom Szrcé Jezus. Molitvena i peszmena kniga Antona Števaneca je takratna cerkvena oblast, kakor o tem pišejo No- vine 24. 6. 1917 prepovedala: »Prepovedana molitve- na knjiga. V Monoštri od Wellischa izdano molitvena knjigo „Srce Jezuš”, je cerkvena oblast ne potrdila. Zato ka se več reči najde v njej proti pravoj veri i ešče nedostojne reči, je vsakomi katoličanci ostro prepove- dano, ka bi jo za knigo molitveno meo. (Poleg odpiska od szombathelyske cerkvene oblasti pod št. 2978. I. 1916. danoga.)« 19 Ne poznamo nobenega ohranjenega izvoda te izdaje. Toda kakor izvemo iz uradnega glasila kraljevega mi- nistra za gospodarsko dejavnost Központi Értesítő 13. aprila 1922, postane tiskarna javna delniška družba, K_78.287.1. 17 Kuntár, str. 681. 18 Dober Pajdás Kalendárium 1899–1922, Digitalna kn- jižnica Slovenije (dLib.si). 19 Prepovedana molitvena knjiga, Novine, 24. junij. 1917, št. 25, str. 2. 22 Prekmuriana in sicer zato, ker je lastnik podjetja Béla Wellisch 6. decembra 1919 preminil. Lastništvo podjetja je prešlo na njegovo vdovo Béláné Wellisch, z dekliškim imenom Anna Hauer, ter na mladoletni hčerki Julianno Welli- sch in Rózsiko Wellisch, na »knjigovezce, knjigotržce ter tiskarje knjig iz Monoštra«. Za zastopanje družbe je kot lastnica bila upravičena vdova tiskarja. Vodja podjetja Vilmos Németh pa je ostal pp. (per procura, op. a.), samostojni vodja podjetja po pooblastilu. 20 Kot vodja in pooblaščenec ga je leta 1925 zamenjal Gyula Paulovits, 21 saj je Németh po 27 letih dela v tiskarni in 12 letih vodenja tiskarne Wellisch odprl lastno podje- tje. 22 Očitno je tiskarna Wellisch na začetku gospodar- ske krize in zaradi nove konkurence 23 bankrotirala. 24 Tiskarno je leta 1930 po pobotu z upniki odkupil prav Németh. 25 Tiskarna Wellisch je od 1907 26 delovala v ulici Ferenca Deáka, 27 nato se je med leti 1925–1930 28 preselila na trg Széll Kálmán, tu je na pročelju nekaj časa še ostal napis Wellisch. 29 Danes je to nadstropna 20 Wellisch Béla. Szentgotthárd, Központi Értesítő, 13. april 1922, št. 15, str. 310. 21 Wellisch Béla. Szentgotthárd, Központi Értesítő, 3. de- cembra 1925, št. 49, str. 1090. 22 Körlevél helyett! Corvina, 16. avgust 1925, št. 33, str. 148. 23 Kuntár, str. 683. 24 Csődönkívüli kényszeregyezségek v Budapesti Közlö- ny, 31. december 1929, št. 298, str. 5., Csődönkívüli kénysze- regyezségek v Budapesti Közlöny Hivatalos Értesítője, 31. december 1929, št. 298, str. 8. 25 Wellisch Béla utóda Németh Vilmos v Corvina, 27. julij 1930, št. 30, str. 165. 26 Kozar 1999, str. 3: Béla Wellisch starejši je leta 1907 kupil hišo žene zdravnika dr. Stojka Viktorja št. 72/b pri stari mestni hiši. Tu je bila tiskarna, knjigoveznica in knjigarna. 27 Szilágyi 1981, str. 560. 28 Kuntár, str. 683. 29 Vidna na fotografiji, Szentgotthárdi Honismereti Klub, Wellisch-nyomda. stavba in v njej deluje pošta. Po smrti Németha leta 1944 tiskarna preide v last Lászla Plessingerja in tam ostane vse do nacionalizacije leta 1949. 30 Béla Wellisch ml. je bil spoštovan meščan Monoštra. Bil je podjetnik, tiskar, založnik in urednik, celo po- džupan, član šolskega sveta, poveljnik gasilcev, član mnogih društev, dobrotnik in podpornik revnejših slojev prebivalstva. 31 Vse to kaže na to, da je družina bila dobro situirana ter da je v svojem razcvetu in na vrhuncu dejavnosti uživala velik ugled v mestu. Ob pregledu Wellischevih tiskov v slovenskem jeziku zasledimo prvo knjigo iz leta 1895, samo nekaj let po pridobitvi obrtnega dovoljenja. Med izdelki tiskarne so tako verske vsebine raznih veroizpovedi, posvetne vsebine, kakor tudi prvi koledar v prekmurščini. Dober Pajdás Kalendárium je od leta 1899 do 1922 nastajal prav v tej tiskarni, nato so koledar tiskali v Murski So- boti. Viri 32 govorijo tudi o tem, da je 1. decembra 1920 Béla Wellisch za potrebe slovenskega prebivalstva v Porabju začel izdajati časopis Domovina, Meszecsne novine za szlovenszki národ, kar pa Béla Wellisch ml. zagotovo ni mogel biti, saj je 1919 umrl. Prva števil- ka je tudi sicer izšla 15. novembra 1920, zadnja zna- na pa 1922 z oznako september–oktober. Odgovorni urednik je bil Sándor Mikola, pozneje naveden tudi kot založnik, časopis pa so tiskali v tiskarni Viktorja Hornyánszkyja v Budimpešti. Menda zaradi tega, ker tiskarni Wellisch ni bilo gospodarno investirati v svin- čene črke s slovenskim znakovnim naborom zaradi majhnega števila prebivalcev in posledično majhne 30 Kuntár, str. 681. 31 Prav tam. 32 Kuntár, str. 687. 23 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino naklade. 33 Od prve številke do konca leta 1921 na zad- nji strani spodaj zasledimo le, da naročnino spreje- ma tudi knjigovez Béla Wellisch v Monoštru, ki pa ni mogel biti starejši Wellisch, saj je njegova žena umrla 1916, kot vdova. Knjige so tiskane večinoma na papirju slabše kvalite- te, z navadnimi, tankimi ovojnicami, spete s kovinski- mi sponkami. O tem priča tudi zob časa, ki je marsi- katero dodobra načel, predvsem tiste z večjo kislostjo papirja, zaradi česar se listi drobijo in razpadajo. Ne- katere izdaje pa so bile izdelane tudi bolj razkošno. Ali so jih vezali na nit v svoji knjigoveznici ali so bile vezane naknadno kje drugje, ne vemo zagotovo. Neka- tere platnice so za tisti čas zelo bogato izdelane, npr. vezane v usnje z vogalniki, s sponko oz. z verižico za zapiranje, vezane v platno ali s kovinsko obrobo boga- to okrašene s slonovino, z emajlirano vdelano sliko in s pozlačenimi ornamenti. Časopisni viri, druga periodika Budapesti Közlöny: Csődönkívüli kényszeregyezségek, 31. 12. 1929, št. 298. Budapesti Közlöny Hivatalos Értesítője: Csődönkívüli kényszeregyezségek, 31. 12. 1929, št. 298. Corvina: Jegyzőkönyv a magyar könyvkereskedők egylete választmányának 1893 julius 17-én tartott üléséből, 20. 7. 1893, št. 20. Bizományos változtatás, 10. 1. 1894, št. 1. Égy újonnan berendezendő …, 30. 1. 1895, št. 3. Körlevél helyett! 16. 8. 1925, št. 33. Wellisch Béla utóda Németh Vilmos, 27. 7. 1930, št. 30. A Hon: 33 Prav tam. A székesfehérvári kiállításon kitüntetettek névsora, 4. 7. 1879, št. 161. Muraszombat és vidéke: Vegyes rövid hírek, 27. 11. 1892, št. 48. Szt-Gotthárdról …, 25. 12. 1892, št. 52. Wellisch Béla Szt-Gotthárdon, 2. 5 1897, št. 18. Fiók-üzlet, 18. 7. 1897, št. 29. Budapest–Párizs, 8. 8. 1897, št. 32. Novine: Prepovedana molitvena knjiga, 24. 6. 1917, št. 25. Központi Értesítő: Wellisch Béla. Szentgotthárd. 13. 4. 1922, št. 15. Wellisch Béla. Szentgotthárd. 3. 12. 1925, št. 49. Arhivski vir Arhiv Železne županije, osmrtnice. http://www.vaml.hu/up- load/2010_03/02/126751090718574934/gyaszjelentesek. pdf Spletni vir Szentgotthárdi Honismereti Klub, Wellisch-nyomda. https://honismeret.com/kultur%C3%A1lis- -%C3%B6r%C3%B6ks%C3%A9g/84-wellisch-nyomda Drugi viri Kozar, Marija: Slovenske knige iz Monoštra. Porabje, 18. 11. 1999, št. 23, str. 3. Kuntár, Lajos: A közművelődés lehetősége és alakulása. In Kuntár, Lajos –Szabó, László (ur.): Szentgotthárd. Helytörténeti, művelődéstörténeti, helyismereti tanu- lmányok. Szombathely, 1981. Szilágyi, István: A városkép alakulása az 1800-as évek- től. In Kuntár, Lajos –Szabó, László (ur.): Szentgotthárd. Helytörténeti, művelődéstörténeti, helyismereti tanu- lmányok. Szombathely, 1981. 24 Prekmuriana Oglas tiskarne Béla Wellisch v koledarju Dober Pajdás Kalendárium iz leta 1919 25 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Jurij Štesl 130 let pomurskih železnic Uvod Ob koncu 19. stoletja je bila železnica na parni pogon najsodobnejša in nepogrešljiva oblika prometa. 1 Žele- zniška povezava je tako postala nujni pogoj za gospo- darski in socialni razvoj posameznega okolja. V skladu s tem zavedanjem so se v drugi polovici 19. stoletja prizadevanja za gradnjo železniških prog pojavila tudi na območju današnjega Pomurja. Ta prizadevanja so se udejanjila v oktobru 1890, ko sta v roku štirih dni na območju današnjega Pomurja bili odprti dve žele- zniški progi. Železniška proga Radgona–Ljutomer Kot prva železniška proga na območju današnjega Pomurja je bila 15. oktobra 1890 odprta železniška proga Radgona–Ljutomer. Ta proga je sicer bila po- daljšek leta 1885 zgrajene proge Špilje (Spielfeld)– Radgona. Dolga je bila 25.450 metrov. Na njej je bilo sedem železniških postaj: Radgona, Gornja Radgona, Slatina Radenci, Hrastje-Mota, Bučečovci, Križevci in Ljutomer. Največji objekt na progi je bil jeklen žele- zniški most med Radgonama. 2 Glavni pobudniki za iz- gradnjo te proge so bili predstavniki gospodarskega 1 Priprave na odprtje železniške proge Körmend–Murska Sobota. V: Viri za zgodovino Prekmurja, 2. zvezek, 1850– 1921, str. 216. 2 Štesl, Ljutomerska železnica, str. 15-18. in političnega življenja iz krajev ob progi, predvsem iz Ljutomera. Pri tem moramo posebej izpostaviti Vik- torja Kukovca, ki je bil kot okrajni načelnik Ljutomera in poslanec v štajerskem deželnem zboru, že od leta 1870 vključen v prizadevanja za izgradnjo železniške proge na desnem bregu reke Mure. Vse do svoje smrti leta 1908 je bil tudi član upravnega odbora delniške družbe Lokalna železnica Radgona–Ljutomer (Local- bahn Radkersburg–Luttenberg), ki je upravljala z pro- go Radgona–Ljutomer. 3 Po podpisu senžermenske mirovne pogodbe 10. sep- tembra 1919, s katero je bila določena meja med Kra- ljevino SHS in Republiko Avstrijo na reki Muri, sta dva kilometra proge Radgona–Ljutomer ostala v Avstriji. Tedaj je nastala železniška proga Gornja Radgona– Ljutomer. 4 Po koncu druge svetovne vojne je umikajoča se nem- ška vojska aprila 1941 porušila jekleni most med Radgonama, ki ni bil nikoli obnovljen, to pa je preki- nilo železniški promet med Radgonama. Ker proge niso posodabljali, je promet po njej po drugi svetovni vojni postajal vedno manj rentabilen. Leta 1968 so na njej ukinili potniški promet, ohranil pa se je tovorni promet. Zadnjega pol stoletja poteka po progi Gornja Radgona–Ljutomer le skromen promet, ki temelji sko- raj izključno na tovornem prometu, katerega obseg se spreminja. Potniški promet na tej progi poteka le ob- časno. 5 3 Štesl, Ljutomerska železnica, str. 9-13. 4 Štesl, Ljutomerska železnica, str. 24. 5 Štesl, Ljutomerska železnica, str. 34-35. 26 Prekmuriana Lokomotiva in železničarji na železniški postaji v Ljutomeru, okoli 1920. Foto: Franz Razlag. Vir: Pomurski muzej Murska Sobota. Železniški transport nafte po industrijskem tiru v rafineriji Nafte Lendave, 1954. Foto: Jože Kološa - Kološ. Vir: Pomurski muzej Murska Sobota. 27 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Železnica v Lendavi Štiri dni po odprtju proge Radgona–Ljutomer, torej 19. oktobra 1890, je bila odprta tudi železniška pro- ga skozi Lendavo, ki je bila del železniške proge Ukk– Čakovec. Ta proga je bila eden od ključnih dejavnikov hitrega gospodarskega razvoja Lendave konec 19. in na začetku 20. stoletja. 6 Tako kot na progi Radgona– Ljutomer je bil tudi na železniški progi skozi Lendavo največji objekt železniški most, in sicer pri Petišovcih. Zanimivost tega mostu je, da je pri njegovi gradnji, sploh prvič na Madžarskem, bil uporabljen tekoči be- ton. 7 Poleg normalnotirne železniške proge je bilo v okolici Lendave med svetovnima vojnama zgrajenih tudi 42 km tirov ozkotirne oziroma gozdne železnice. To že- leznico je zgradilo podjetje Našička za prevoz lesa. 8 Po priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS 12. avgusta 1919 so oblasti pobrale železniške tire med Lendavo in madžarsko mejo. Železniška povezava med Lenda- vo in Madžarsko je bila ponovno vzpostavljena med drugo svetovno vojno. Vendar so bili leta 1948 žele- zniški tiri med Lendavo in madžarsko mejo ponovno odstranjeni. 9 Ob izbruhu druge svetovne vojne je bila prekinjena tudi železniška povezava med Lendavo in Čakovcem. Jugoslovanska vojska je namreč aprila 1941 ob napa- du sil osi porušila železniški most pri Petišovcih. Most je bil leta 1947 obnovljen, vendar je železniški promet čezenj stekel šele leta 1952, ko je bil zgrajen tudi in- dustrijski tir v lendavski rafineriji. Prav na prevozu 6 Šövegeš Lipovšek, Lendavska železnica, str. 46-50. 7 Kepe Lendvai, Poglavja iz zgodovine lendavske železnice, str. 42. 8 Brate, Gozdne železnice na slovenskem, str. 98-99. 9 Šövegeš Lipovšek, Lendavska železnica, str. 41. nafte je po letu 1952 slonel železniški promet skozi Lendavo. Čas po drugi svetovni vojni je zaznamoval tudi velik potniški promet, ki je od sedemdesetih let 20. stoletja začel naglo upadati vse do leta 1998, ko je bil za kar za 16 let ukinjen. Začasno je bil ponov- no vzpostavljen med leti 2014 in 2020, ko je bil zaradi epidemije covida 19 sprva prekinjen, aprila 2021 pa popolnoma ukinjen. Že pred tem in sicer leta 2015, je prenehal z delovanjem tudi industrijski tir Nafte Len- dava. 10 Železniška proga Murska Sobota– Őriszentpéter–Zalalövő–Körmend Sedemnajst let po odprtju prvih železniških prog v Pomurju je 25. junija 1907 z odprtjem železniške pro- ge Murska Sobota–Őriszentpéter–Zalalövő–Körmend železniško povezavo dobila tudi Murska Sobota. 11 Medtem, ko so pri izgradnji obeh leta 1890 zgrajenih prog prevladovali predvsem ekonomski razlogi, so bili pri izgradnji proge Murska Sobota–Őriszentpéter–Za- lalövő–Körmend prisotni tudi močni politični razlogi. Z izgradnjo te proge so namreč madžarski krogi želeli tesneje povezati Prekmurje z Budimpešto. 12 Progo so začeli graditi spomladi 1906; pri tem so so- delovali delavci iz različnih držav, Madžarske, Romu- nije, Hrvaške, Srbije, Italije, Slovaške, Poljske, Make- donije itn. Domačinov je bilo pri gradnji zaposlenih le malo. Najbolj zahteven del gradnje je bil 253,12 me- tra dolg predor pri Stanjevcih. Prvo lokomotivo, ki je 10 Šövegeš Lipovšek, Lendavska železnica, str. 59-68. 11 Šövegeš Lipovšek, Gorička Mariška. str. 94. 12 Organizacija železniške proge Körmend–Murska Sobo- ta. V: Viri za zgodovino Prekmurja, 2. zvezek, 1850–1921, str. 216. 28 Prekmuriana vozila po tej progi, so poimenovali Mariška. Vozila je material za gradnjo proge, po tej lokomotivi pa se je za vse parne lokomotive, ki so vozile na progi Murska Sobota–Hodoš, ohranilo ime Mariška. 13 Po prvi svetovni vojni je progo Murska Sobota– Őriszentpéter–Zalalövő–Körmend pri Hodošu prese- kala meja med Kraljevino SHS in Madžarsko. Tedaj je v Kraljevini SHS ostalo 29.689 metrov proge, na kateri je bilo osem postaj in postajališč: Murska Sobota, Pu- conci, Moščanci - Vaneča, Mačkovci - Gornja Lendava, Stanjevci, Gornji Petrovci - Križevci, Šalovci in Hodoš. Med drugo svetovno vojno je, sicer le za obdobje štirih let, ponovno stekel promet med Madžarsko in Hodo- šem. 14 Leta 1968 je bila proga Murska Sobota–Hodoš uki- njena. Tedaj je nastala znana krilatica „Ferenc Joška napravo – Horthy Mikloš popravo – Tot Pišta zapravo“, ki glavno odgovornost za ukinitev proge pripisuje takrat- nemu predsedniku skupščine občine Murska Sobota Štefanu Tothu. Železniški promet na relaciji Murska Sobota–Hodoš je bil ponovno vzpostavljen leta 2001, ko so 16. maja 2001 slovesno odprli progo Puconci– Hodoš–Zalalövő. 15 Proga Murska Sobota–Ljutomer–Ormož Železniška proga Murska Sobota–Ljutomer–Ormož je bila slovesno odprta 22. novembra 1922. 16 Z njeno izgradnjo so rešili vprašanje železniške povezave ve- likega dela Pomurja s slovenskim železniškim omrež- jem. To vprašanje je nastalo po priključitvi Prekmurja 13 Šövegeš Lipovšek, Gorička Mariška, str. 91-101. 14 Šövegeš Lipovšek, Gorička Mariška, str. 81-105. 15 Šövegeš Lipovšek, Gorička Mariška, str. 81. 16 Štesl, Prekmurska železnica, str. 145. h Kraljevini SHS in podpisu senžermenske mirovne pogodbe, ko sta na območju Pomurja v avgustu in septembru 1919 nastali železniški progi Murska So- bota–Hodoš in Gornja Radgona–Ljutomer, ki nista bili povezani z železniškim omrežjem v Sloveniji. Zato so se konec poletja 1919 pojavile pobude za gradnjo nove železniške proge, ki bi ti železniški progi pove- zala s slovenskim železniškim omrežjem. Za gradnjo te proge se je pojavilo več načrtov, med njimi je sredi leta 1920 dokončno prevladala trasa Murska Sobota– Ljutomer–Ormož. 17 Progo so začeli graditi konec leta 1922. Najtežji del gradnje je bilo prečkanje Mure in njenih rokavov med Veržejem in Dokležovjem, kjer so morali zgraditi pet mostov. Med njimi je bil seveda največji most čez Muro, ki je bil hkrati največji objekt na tej progi. Ob gradnji proge leta 1924 so na mestu tega mostu zgra- dili le provizorij, na katerega so leta 1928 namestili 155,5 m dolgo jekleno konstrukcijo. Železniška proga Murska Sobota–Ljutomer–Ormož je bila dolga 37,5 km, imela je devet železniških postaj: Murska Sobota, Beltinci, Dokležovje, Veržej, Ljutomer, Žerovinci, Ivanj- kovci, Pavlovci in Ormož. 18 Z zgraditvijo proge Murska Sobota–Ljutomer–Hodoš je nastala proga Ormož–Hodoš, danes ena glavnih železniških prog, ki sestavljajo slovensko železniško omrežje. Promet na progi Ormož–Murska Sobota– Ljutomer je bil za dlje časa prekinjen le med drugo svetovno vojno, ko je jugoslovanska vojska aprila 1941 razstrelila železniški most pri Veržeju. Proga Murska Sobota–Ljutomer–Ormož je bila vse do leta 2001 predvsem lokalna, ki je povezovala Prekmurje s preostalimi deli Slovenije. Leta 2001 je z odprtjem železniške proge Puconci–Hodoš–Zalalövő postala 17 Štesl, Prekmurska železnica, str. 119-127. 18 Štesl, Prekmurska železnica, str. 136-145. 29 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino del petega panevropskega koridorja, ki teče iz Benetk prek Trsta, Kopra, Ljubljane, Budimpešte in Bratislave do Lvova. 19 Sklep Pomurske železnice so bile zadnjih 130 let neločljivi del tega prostora. Iz njihove zgodovine so lepo raz- vidni tudi vsi turbolentni dogodki, ki so se predvsem v 1. polovici 20. stoletja odvijali v deželi ob Muri. Ra- zne spremembe meja, začetke in konce vojn je redno spremljalo porušenje železniških mostov in odstra- njevanje železniških prog. V zadnjih 130 letih se je vloga železnice, zaradi ra- zvoja cestnega prometa spremenila, vendar ostaja železnica za določene oblike prevoza na daljše raz- dalje nenadomestljiva oblika prevoza. Prav to dejstvo tudi zagotavlja, po zaslugi železniške proge Ormož– Hodoš, ki je del mednarodnih železniških poti, da po- murske železnice niso le del preteklosti in sedanjosti, ampak tudi prihodnosti. 19 Štesl, Prekmurska železnica, str. 150-151. Literatura in objavljeni viri: Brate, Tadej. Gozdne železnice na slovenskem. Ljubljana: Kmečki glas, 1994. Kepe Lendvai, Zoltán. Poglavja iz zgodovine lendavske že- leznice. Galerija-muzej Lendava: Lendava, 2020, str. 42. https://issuu.com/gmlendava/docs/knjiga_lyndva16_va- sut-zeleznica_2020 (12. 11. 2021). Šövegeš Lipovšek, Gordana. Gorička Mariška. Železniška proga Murska Sobota–Őriszentpéter–Zalalövő–Körmend. V: Štesl, Jurij (ur.). 130 let pomurskih železnic. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota, 2021, str. 81-117. Šövegeš Lipovšek, Gordana. Lendavska železnica. Železni- ška proga Ukk-Čakovec. V: Štesl, Jurij (ur.). 130 let pomur- skih železnic. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska So- bota, 2021, str. 41-79. Štesl, Jurij. Ljutomerska železnica: Železniška proga Rad- gona–Ljutomer. V: Štesl, Jurij (ur.). 130 let pomurskih žele- znic. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota, 2021, str. 9-39. Štesl, Jurij. Prekmurska železnica. Železniška proga Mur- ska Sobota–Ljutomer–Ormož. V: Štesl, Jurij (ur.). 130 let po- murskih železnic. Murska Sobota: Pomurski muzej Murska Sobota, 2021, str. 119-156. Viri za zgodovino Prekmurja, 2. zvezek, 1850–1921. Szom- bathely–Zalaergeszeg 2008: Arhiv Železne županije in Arhiv Zalske županije. Razsuti železniški nasip pri Veržeju ob poplavah novembra 1925. Foto: Dragutin Reesch. Vir: Pomurski muzej Murska Sobota. 30 Prekmuriana Rodion Romanovič Raskolnikov »Vsi so bili preplašeni in niso razumeli drug drugega, vsak je mislil, da ima edini v posesti pravico, in trpel, ko je gledal druge, se tolkel po prsih, jokal in vil roke. Niso vedeli, koga naj sodijo in kako, niso se mogli sporazumeti, kaj je dobro in kaj je zlo. Niso vedeli, koga naj obtožijo, koga oprostijo.« Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881), Zločin in kazen 31 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Spomini 32 Prekmuriana dr. Robert Inhof Slike Franca Mesariča Ob minuli prvi obletnici smrti Franc Mesarič (1938-2020) je v prekmurski, slovenski in nekdanji širši jugoslovanski likovni prostor vstopil na začetku sedemdesetih let, in sicer precej protislov- no. Kot ustanovni član skupine DHLM se je predstavil in uveljavil s popartističnim in hiperrealističnim ozi- roma fotorealističnim slogom ter postal eden prvih hiperrealistov na območju nekdanje Jugoslavije. V Sloveniji se je s hiperrealističnim slikarstvom ukvar- jal le še France Berčič - Berko. Hiperrealizem je slog velemesta in kot takšen predvsem ameriški. Mesarič, ki dosežkov ameriških slikarjev takrat ni poznal, saj ni mogel videti ne originalov ne umetniških reprodukcij, je do svoje različice hiperrealizma prišel spontano in neodvisno od ameriških umetnikov, ki so s hiperrea- lizmom kljubovali predvsem tamkajšnjemu abstrak- tnemu ekspresionizmu in konceptualizmu. Franc Mesarič je na začetku sedemdesetih let 20. sto- letja slikal izreze Murske Sobote, in sicer natanko tako, kakor jih je videl skozi okno svojega ateljeja, stanovanja, s svojega delovnega mesta v Pomurski tiskarni, kjer je bil zaposlen kot oblikovalec. Ob tem je slikal tudi tiste točke mesta, ki so bile takrat nove ar- hitekturne in ambientalne pridobitve in s katerimi so se prebivalci Murske Sobote vsakodnevno srečevali ter jih začeli sprejemati za identifikacijske in orienta- cijske točke svojega mesta. Na Mesaričevih slikah iz tega obdobja so ti prizori dosledno kadrirani tako, kot da bi bili videni skozi imaginarno okno. Mesaričevo za- nimanje so vzbudile tiste na videz nepomembne točke mesta, kot so Loterija, železniška postaja, gostilniški interierji in novodobni mestni stanovanjsko-trgovski kubusi. To so bile tako vsakdanje in običajne lokaci- je, da človeku neposredno srečanje z njimi ni prišlo v zavest. Ko so bile te točke mesta naslikane in tako izpostavljene, se je gledalcem zdelo, da jih vidijo prvič. Na Mesaričevih slikah so ti izrezi postali potopljeni v popolnoma odtujeno, osamljeno in neprijazno vzduš- je. Slikar s svojimi slikami ni mehansko odslikaval stvarnosti takšne, kakršna je bila, temveč je ustvaril svojo interpretacijo in svoj razmislek o tej stvarnosti. Drugače od ameriških hiperrealistov Mesarič svojih slik ni ustvarjal z razpršilci. Slikal jih je z akrilnimi barvami in čopiči, pri čemer si je pri slikanju ravnih robov pomagal z lepilnim trakom. Končni učinek je takšen, da so na njegovih slikah zgradbe in ambienti, ki so sami po sebi majhni, videti monumentalno, kot da bi šlo za slikovne izreze kakšnega ameriškega ve- lemesta, ne pa prekmurskega mesteca. Mesarič svoje ljudi, kadar jih sploh slika, postavlja v in- terierje loterij in gostiln, se pravi okolja, ki niso njihov dom. Pri tem pušča slikar človeške obraze prazne in s tem kaže na njihovo duševno izpraznjenost. Razpo- loženja v njegovih gostilnah so izrazito komemorativ- na in sploh ne takšna, kakršna bi se za pravo gostilno spodobila. Podobe ljudi na njegovih slikah so skorajda podobe prividov. Pokrajine v smislu narave v njegovih hiperrealističnih slikah ni oziroma je navzoča ravno skozi svojo odsotnost. Pri teh slikah se ne moremo znebiti občutka, kot da je poleg nas tukaj še nekdo, ki gleda izreze mestnih gostiln, in to na nekem odda- ljenem zaslonu, kjer se prikazujejo statični posnetki skritih varnostnih kamer. Ob teh slikah se ne moremo znebiti občutka nadzorovanja in nevidne navzočnosti drugega. Okno je neorgansko oko, ki lahko gleda v obe smeri hkrati iz interierja v eksterier in obratno. Mesarič je proti koncu sedemdesetih let svoj hiper- realistični cikel sklenil, ravno takrat, ko je postal šir- še prepoznaven in cenjen. Vendar je sam čutil, da bi 33 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino nadaljevanje bilo ponavljanje enega in istega vzorca, kar pa slikarja ne zanima. Slikanje je zanj raziskova- nje in čutil je, da mora nekako začeti znova. To pa je značilno za vse njegove cikle. Ko jih pripelje do nji- hovih skrajnosti in se mu zdi, da v tem polju ne more več narediti ničesar izvirnega in navdihujočega, cikel konča. Največje priznanje za svoj hiperrealistični opus je Mesarič dobil, ko sta skupaj s Francetom Berčičem - Berkom bila uvrščena na razstavo svetovnega hi- perrealizma z naslovom East of Eden – Photorealism. Versions of Reality, ki je bila med 14. septembrom 2011 in 15. januarjem 2012 postavljena v Ludwigo- vem muzeju v Budimpešti. Mesarič je začel v osemdesetih letih prejšnjega stole- tja slikati slike brez in bršljanov, kjer je celotno slikov- no polje skorajda tašistično izpolnjeno z majhnimi in vibrirajočimi zelenimi, rdečimi, modrimi in belimi ma- deži. Mesaričeve Breze in Bršljani se prav tako razvi- jejo v interierje slikarjevega ateljeja. Temu obdobju so sledila različna raziskovanja asemblaža in nato geo- metrijskih abstrakcij, ki proti koncu 20. stoletja najde- jo umiritev v ritmih ravnic. Nezlomljeno, ravno in tes- nobo vzbujajočo črto panonskega horizonta umetnik nevtralizira tako, da jo multiplicira ter ji tako da svo- jevrsten ritem, ki ne govori o izgubljenosti, odtujenosti in osamljenosti, temveč s ponavljanjem barvnih prog, ki horizont spremenijo v vzorec, govori o prostovoljni samoti kot o nujnem pogoju za slikarjevo pomirjajočo kontemplacijo o svetu. V teh slikah najde mir v mo- numentalni in resni negibnosti naslikanega. Pokrajina postane abstrahirana v vzorce in ornamente. Nobeno naključje ni, da umetnik nekatere od teh ravnic poime- nuje kar z naslovom Ikone. Mesarič, ki si je kot otrok želel biti morjeplovec, leta 2004 s svojim ciklom Kopalci končno pride do obale. Vendar to ni obala nekega Novega sveta, prav tako ni tista že znana obala, ki jo je poznal s svojih dopusto- vanj. Na obali, ki jo slika Mesarič, ni nobenega pri- čakovanega in sproščenega dopustniškega živžava, lahkotnega kramljanja in brezskrbnega poležavanja na plaži. To ni obala, na kateri bi se izražalo veselje do življenja, temveč je prostor dokončnega slovesa. Figure se poslavljajo in na gladini mrtvega morja iz- vedejo svojo poslednjo gestikulacijo ali pa preprosto izginjajo v tem morju, tako da so s hrbtom obrnjene proti gledalcu. Pa tudi samo morje je mrtva in lepljiva masa, za katero se zdi, kot da bi se mestni kubusi iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja zmleli v morje mokrega betona. V Mesaričevem primeru ne gre za joie de vivre, pač pa prej za otožen razmislek o življenju in smrti ter nju- nem nenehnem prehajanju drugega v drugo. Njegove slike kopalcev so naelektrene s tesnobno napetostjo. Na njih ne zaznamo nobenega vrveža, prav tako pa ne nobenega počitka. Med njegovimi figurami, če jih je naslikanih več, ni nobene komunikacije. Celotno ob- čutje obvladuje mučna tišina. Ne glede na to, s čim so ti ljudje trenutno zaposleni, v resnici samo resignira- no strmijo v ponikanje lastnega telesa v vodo. Zadnji trenutek pred dokončnim izbrisom. Radost in čudenje nad mogočnostjo življenja, kategoriji, ki sta bili tako značilni za Mesaričev opus v osemdesetih in devetde- setih letih 20. stoletja, zdaj popolnoma izgineta. Spet pa zasledimo vso tisto odtujenost in osamljenost, ki sta bili značilni za njegov hiperrealistični opus. Namen takšnega početja je ta, da slikar na vizualni ravni doseže zlitje naslikane podobe in gledalca, ki je zdaj postavljen v natanko takšen položaj, da vidi tisto, kar »vidi« naslikana podoba. V Mesaričevem ciklu Ko- palci velja slikarjeva meditacija istemu, le da je izraže- na na drugačen, z dvomi prepojen način, ki slikarju ne prinaša nobene utehe, ampak mu slikarsko življenje 34 Prekmuriana še dodatno greni. Njegove figure ne gredo v zamolklo betonsko morje zato, ker bi tako hotele, temveč zato, ker to zaradi neke notranje nujnosti in avtomatizma morajo storiti. Tisti, ki še posedajo na obali, gledajo v daljavo in čakajo, kdaj pridejo sami na vrsto, da vsto- pijo v to mrtvo in bledo morje. Konec leta 2007 in na začetku leta 2008 je Mesarič ustvaril cikel, ki ga je poimenoval Trampolinisti, po svojem bistvu pa še vedno spada v cikel Kopalcev. V novem ciklu vidimo »drugo« stran morskega obrežja, ki pa ne prikazuje več morja, temveč naprave in po- četja, ki so prav tako vezani na dopustniški oddih in so navadno locirani na samo obalo. Tudi ti motivi nam v nobenem primeru ne govorijo o sproščenosti in igri- vosti, saj nam slikar tudi v tem ciklu govori predvsem o minljivosti življenja. Slike, ki jih je Mesarič naslikal v drugem desetletju 21. stoletja, pa nam govorijo o sodobnem svetu, ki je postal umetniku povsem tuj, sam umetnik pa nezmo- žen kakršnega koli razumevanja ali naklonjenosti do sodobnosti. V tem zadnjem ciklusu slik tako vidimo tudi monstere, ki s svojo antropomorfnostjo deluje- jo hladno in osamljeno. Zdi se, kot da bi se v njiho- vih listih kakor sence na steni še dodatno nakazovale zloslutne podobe grozečih pošasti. Domače monstere tako tudi dejansko postanejo pošasti (monsters). Po- leg tega, da te rastline ogroža, suši in jim mečka ter zvija liste svetloba, ki jim sploh omogoča življenje, jih ogrožajo še hrošči. Tudi Mesaričeve sončnice se ne le obračajo proti soncu, ampak ostanejo pozabljene na polju, kjer počasi, toda zanesljivo razpadajo v svoji pozabljenosti. Tudi med podobami krovcev na strehi, ki bi že po naravi svojega dela morali sodelovati, ni nobene komunikacije. Leonardov Vitruvijski mož kot simbol idealnih razmerij in harmonije, vrisan v kva- drat in krožnico, si na Mesaričevi sliki z desno roko sa- momorilno pritiska pištolo ob sence ter tako namesto idealnih proporcev in harmonije spregovori o duhovni disharmoniji in disproporcih. V tem, doslej zadnjem obdobju se pojavijo tudi železniške postaje, le da zdaj slikarjeva pozornost ni namenjena neposredno žele- zniški postaji, temveč anonimnim potnikom, ki čakajo na odhod vlaka, ki ne bo nikoli odpeljal, in čakajočim, ki pričakujejo vlak, ki ne bo nikoli pripeljal. Na njegovih zadnjih slikah te optimistične in trium- falne energije ne zaznamo več, saj se je spremenila v svoje nasprotje in se skorajda povsem razkrojila v nezadovoljstvu in dvomu. Na teh delih ne zasledimo modne črnogledosti, temveč pristen izraz razsrediš- čenosti in hrepenenja po osmislitvi, tako bivanja ka- kor slikarstva. Te slike so tako pesimistične v pravem pomenu besede, da bi nas skorajda lahko zapeljale v zmotno trditev o neobstoju upanja. Pa vendar, ne glede na njihov pesimistični izraz in dvome o smis- lu umetnosti se lahko zavedamo, da Mesaričevega ogromnega in kakovostno izjemnega opusa ne bi bilo, če ne bi bilo njegove predanosti ustvarjanju, njegove moči in njegove volje po ustvarjanju in kljubovanju neprijaznemu času. To pa so stvari, ki jih v popolnem pesimizmu in nesmislu nikakor ne moremo najti. 35 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 36 Prekmuriana Jože Vugrinec Škof msgr. dr. Jožef Smej (1922 – 2020) V prihodnjem letu bo minilo sto let od rojstva Jože- fa Smeja in eno leto od njegove smrti. Lansko leto se je namreč v 99. letu starosti od nas poslovil msgr. dr. Jožef Smej, upokojeni mariborski pomožni škof, tudi zgodovinar, literarni zgodovinar, pisatelj, pesnik, pre- vajalec, urednik, predavatelj, organizator simpozijev itd. Človek vere in duhá. Med drugim tudi častni občan mestnih občin Maribor in Murska Sobota ter Občine Moravske Toplice. Ob dveh takih – bližajočih se oblet- nicah – je prav, da se ga z nekaj spoštljivimi mislimi spomnimo že v tej številki Prekmuriane. Rodil se je 15. februarja 1922 v Bogojini v premožni kmečki družini, zapisani veri, slovenstvu in delu za domačo župnijo. Osnovno šolo je končal v Bogojini, gi- mnazijo v Murski Soboti, teologijo pa začel študirati v Mariboru in jo (zaradi vojne) moral nadaljevati v Som- botelu, kjer jo je tudi končal in kjer je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika. Vse stopnje izobraževa- nja je opravil z odliko. Duhovniško službo je kot kaplan opravljal v Turnišču (1945-1948) in Murski Soboti (1948-1965), kjer je bil naslednja štiri leta (1965-1969) tudi župnik in dekan. V Maribor se je preselil 1. septembra 1969. V maribor- ski škofiji je službo stolnega kanonika in generalnega vikarja opravljal do 23. maja1983, ko je bil posvečen v škofa. Predvsem imenovanje za mar. pom. škofa je vernike v pokrajinah ob Muri in Rabi na moč vzrados- tilo. Slovenski visoki dostojanstveniki vseh krščanskih ve- roizpovedi, predvsem pa evangeličanski, s katerimi je v ekumenskem duhu sodeloval že kot soboški župnik, so ga izredno cenili, pa to ne le zaradi njegove sve- tovljanske priljudnosti, temveč tudi zaradi dobrega poznavanja Svetega pisma in tujih jezikov. Duhovniki so ga imeli radi zaradi njegove pripravljenosti poma- gati jim pri verskih obredih, duhovnih vajah, spovedih in drugem. Bili so ga veseli, ko je v njihove župnije prišel mladim podeljevat zakrament sv. birme. Izo- braženci so ga spoštovali zaradi njegovega širokega znanja na verskem in posvetnem področju, ljubitelji leposlovja pa tudi zaradi njegovih literarnih stvaritev in odličnih prevodov tujih del. Verniki so radi prisluh- nili njegovim pridigam… Verni in neverni so ga imeli radi zaradi njegovega asketskega življenja, pobožnos- ti in modrosti. In dobrote. Kaj vse je škof dr. Jožef Smej dobrega postoril v 98 letih svojega življenja, je nemogoče oceniti. Zato bomo v tem našem spominskem zapisu našteli samo nekaj njegovih znanstvenih,strokovnih in leposlovnih del. Dr. Smej namreč ni bil – kot je že povedano – samo duhovnik, temveč tudi znanstvenik in umetnik. Eden od prvih njegovih znanstvenih prispevkov je zagotovo članek Cerkev v Soboti (1071-1971), ki ga je objavil v prvih Stopinjah, katerih pobudnik za nastanek in prvi urednik je bil prav on. V njih je objavil okrog 260 pri- spevkov in bil ves čas tudi član uredniškega odbora. V Stopinjah je objavljal zapise s področja teologije, du- hovnosti, zgodovine, leposlovja, različne priložnostne spise in drugo. Znanstvene in strokovne razprave je objavljal še v samostojnih edicijah, znanstvenih revi- jah in zbornikih. Znanje madžarskega jezika in velika ljubezen do do- mače zemlje sta storili, da je Smej zavzeto proučeval življenje in delo tistih prekmurskih osebnosti, ki so našo pokrajino ohranjale slovensko, pa naj bo to mlaj- ših, ki so v njej delovale v zadnjih desetletjih 19. in v prvih 20. stoletja, ali onih, ki so zanjo pomembne v 18. stoletju. Med prve, ki sodijo v t. i. Ivanocyjev krog, mo- 37 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ramo poleg samega dr. Franca Ivanocyja uvrstiti vsaj še Jožefa Klekla st., Ivana Bašo in Jožefa Bagáryja. Študija te generacije duhovnikov je njegova diserta- cija Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga, s katero je leta 1974 na Teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral, izdal pa v knjigi leto dni kasneje. V njej je prikazal delo Ivanocyja in njegovih sodelavcev na pastoralnem in kulturnem področju (obravnavani duhovniki v njej in mnogi laiki, imajo velike zasluge za izhajanje prek- murske katoliške publicistike – Marijinega lista, Kalen- dara Srca Jezušovega, Novin idr). Predvsem sklepna ocena v disertaciji nam skuša dokazati, da so Ivanocy in njegovi stanovski kolegi med našimi ljudmi opra- vili pomembno dušnopastirsko poslanstvo, vplivali pa tudi na prebujanje narodne zavesti, tako da so z vso svojo raznoliko dejavnostjo pustili močne sledi celo v naš čas. Njihova dejavnost na pastoralnem, kulturnem (ka- mor spada tudi slovenski jezik – narečje in knjižni) in nacionalnem področju je duhovnika Jožefa Smeja zanimala že v 50. letih, o čemer nam pričajo njego- vi tipkopisi iz tistega časa, med njimi npr. Bogojanski gospod plebanoš Ivan Baša (M. Sobota 1948-50), iz ka- terega spoznamo pastoralni profil tega člana Ivanocy- jevega kroga, pa Ivanocyjeva kronika tišinske župnije v Smejevem rokopisnem prevodu Podatki k zgodovini tišinske župnije (M. Sobota 1950-60). Vsaj deloma v ta okvir sodita tudi dva rokopisna zvezka – Spominčice z duhovniških grobov (M. Sobota 1950, 1957), v ka- terih najdemo življenjepise nekaterih prekmurskih duhovnikov, pa tipkopis z naslovom Bogojanski župniki in njihove kronike (od 1886 do 1956) (Maribor 1976), tudi članek Prekmurski pisatelj Jožef Bagáry in milenij madžarske države leta 1896 (ČZN 49, zv. 1 /1978/, str. 115-123). In še: ob 100-letnici Ivanocyjeve disertacije je le-to prevedel in s spremno besedo izdal v knjigi Sveto pismo in klinopisni spomeniki (Maribor 1985). Od starejših prekmurskih duhovnikov sta dr. Smeja kot znanstvenika zanimala predvsem njegov daljni bogojinski rojak Jožef Košič, etnolog in zgodovinar, in bedenički Mikloš Küzmič. O Košiču je pisal strokovne članke predvsem v zbornike Košičevih tednov kulture. Mikloš Küzmič, najpomembnejši prekmurski katoliški pisec, pa je bil sploh glavni navdih za Smeja pri njego- vem znanstvenem in leposlovnem delu. Pri znanstve- nem moramo omeniti dve stvari – knjigo Muza Mikloša Küzmiča in objavo Pesmi Mikloša Küzmiča zemljiškemu gospodu (ČZN 52, zv. 2 (1981), str. 273-293). V prvi (izšla je pri PZ M. Sobota 1976) je zbral, uredil in ko- mentiral Küzmičeve pesmi in nam ga torej predstavil kot dobrega verzifikatorja tedanjega časa, v Pismih pa spoznamo avtorjevo skrb za socialni položaj njegovih ljudi, njegovo lastno revščino in veliko ljubezen do pokrajine, iz katere je izšel. Najbolj iskrivo in estetsko dovršeno pa je pisatelj Smej predstavil Küzmiča v obsežnem biografskem romanu Po sledovih zlatega peresa (PZ M. Sobota, 1980). Iz dela spoznamo osebnost in ustvarjalnost tega začetnika prekmurskega katoliškega slovstva, a tudi čas, v kate- rem je ta naš pisec živel, to je drugo polovico 18. stol., zato moremo knjigo do neke mere imenovati celo zgodovinski roman. Smej je z njim obogatil premalo biografskih romanov v slovenski literaturi in dodal drobec k poznavanju znamenitega Prekmurca v slo- venskem literarnem prostoru. Druga velika Smejeva proza pa je roman o Ivanocyju – Ivanocijeva skrivnost (Župnijski urad Tišina, M. Sobota 2012), v katerem nam predstavi življenje in delo dr. Franca Ivanocyja. Tudi ta je poleg Küzmiča pomenil velik navdih za ško- fovo znanstveno in literarno delo. Med prej omenjena romana se časovno in po temati- ki uvrščajo Smejevi Psalmi vaškega župnika (MD Ce- lje, 1992), zanimiva romaneskna pripoved o še eni pomembni osebnosti Ivanocyjevega kroga – bogojin- 38 Prekmuriana skem župniku Ivanu Baši. V njem poje psalmi in pro- zo hvalo in čast svojemu krstitelju in graditelju nove bogojinske cerkve. Zanimivo, da avtor polaga povedi v usta glavnega junaka župnika Baše: zgodbe o nje- govem življenju in sorodnikih, o življenju in delu nje- govih župljanov, zidanju bogojinskega Plečnikovega spomenika izredne lepote, o verskih resnicah, Sloven- ski okroglini v času Avstro-Ogrske države, domovini Sloveniji in drugem. Knjiga je zaradi zgodovinskih podatkov, lepih avtorjevih misli, citatov cerkvenih učiteljev in knjig nabožne vsebine vredna branja. Na zadnjih straneh jo bogati slovarček narečnih izrazov s knjižnimi sopomenkami ter dokumentarne fotografije iz arhiva dr. Vilka Novaka, Baševega nečaka. Smej je obvladal več tujih jezikov, bil dober govorec v njih in dober prevajalec. Prevajal je dela verske vse- bine in leposlovje, bil (so)prevajalec bogoslužnih mo- litvenikov in drugih edicij. Na področju leposlovja nam je prevedel dela iz madžarske in francoske literature: dve deli madžarskega pisatelja Geze Gárdonyija: Atila, bič božji ((PZ, M. Sobota, 1973) in Božji sužnji (PZ, M. Sobota, 1977). Daleč v zgodovino je posegel tudi s pre- vodom obsežnega romana prav tako Madžara Ferenca Móra Zlata krsta (Maribor 2013). To je roman iz časov cesarja Dioklecijana, iz časov rimskega cesarstva, ko to doživlja razkol med pogani in kristjani. Posebej ga krasi ljubezenska zgodba s tragičnim koncem. - Iz francoščine je prevedel dve tragediji – Pierra Corne- illa Mučenec (Majšperk1983) in Jeana Racina Ifigenija v Avlidi (Maribor 1989). Obe pesnitvi nam našega pre- vajalca razkrivata tudi kot odličnega verzifikatorja. Zato nas ni mogla posebej presenetiti njegova pesni- ška zbirka Kaplja na vedru (Maribor 1992), v kateri je dal natisniti izbor pesmi, ki so nastajale že v letih med 1942 do 1947 v Sombotelu in v Turnišču. Zbirka pri- naša predvsem religiozne motive, povezane z motivi iz prekmurske zgodovine, pokrajine in življenja v njej ter pomeni pravo obogatitev take vrste poezije na Slo- venskem. Smejevo ustvarjalno delo je ogromno, zato ga na tem mestu ne moremo podrobneje predstaviti. Nismo omenili vsebin nekaterih njegovih monografij, v kate- rih piše o naših vaseh – Strehovcih, Lukačevcih, Sa- tahovcih in (v Stopinjah) o drugih prekmurskih krajih. - Sicer pa več o škofovem delu in o njem samem lahko izvemo iz bogate dokumentarne knjige Draga Sobo- čana z naslovom Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja (2007). Na tem mestu dodajmo samo še zanimiv zapis Od Bogojine do papeža Frančiška (Sto- pinje 2015, str. 149-150, ki je ponatisnjen še v Druži- ni 14. dec. 2014, str. 18). Iz njega izvemo, da papeža Bergoglio vežejo sorodstvene vezi s potomci izseljen- cev, zakoncev dr. Franca Bajleca iz Bogojine in Zorke Košir iz Maribora. Jožef Smej, katoliški škof, visok cerkveni dosto- janstvenik, človek znanja, modrosti in svetosti, je bil tudi in predvsem dober človek. Svojo dobroto je trosil med preproste ljudi, med izobražence, politike, usta- nove… Bil je ves čas svoje škofovske službe tudi dob- rotnik soboške knjižnice: knjižnici je podarjal svoja dela - domoznansko gradivo, vzpostavljal njeno so- delovanje z madžarskimi ustanovami, podpiral delo knjižnice med porabskimi Slovenci itd. Veliko je pri- pomogel k službi božji v slovenski besedi v Porabju, dobro sodeloval madžarskimi duhovniki … Za to svoje delo je dobil visoka državna odlikovanja. Med drugimi madžarski zlati križ za zasluge in slovensko državno odlikovanje red za zasluge za življenjsko delo in bogat prispevek k duhovni kulturi Slovencev. Soboška knjižnica se mu je za njegovo dobroto zahva- lila na različne načine (razstave in prireditve ob njego- vih jubilejih, v pismih za knjižne darove, s priznanjem ob 50. obletnici Študijske knjižnice Murska Sobota 39 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino itd.). Kako se ne bi, saj ji je v domoznansko zbirko po- daril prave zaklade znanosti, modrosti in ljubezni. Z vsem svojim vplivom in gorečnostjo pa podpiral grad- njo nove knjižnice v svojem mestu, v Soboti. Literatura: Kuzmič, Franc. Bibliografija dr. Jožefa Smeja. Zbornik so- boškega muzeja 3., 1994, str. 131-141. Kuzmič, Franc. Bibliografija samostojnih publikacij Jožefa Smeja. Košičev teden IV. Bogojina: Krajevna skupnost, 1992, str. 21-23. Kuzmič, Franc. Ustvarjalnost dr. Jožefa Smeja v obdobju 1992-2001. Stopinje 2002. Letn. XXXI, str. 177-184. Vugrinec, Jože. Naš dobri človek (elektr. zapis). Bogojina, na praznik Gospodovega vnebohoda, 13. maja 2021 (neobljav- ljeno). Vugrinec, Jože. Škof dr. Jožef Smej – dobrotnik soboške knjižnice. V: Sobočan, D. (ur.). Ob 85. življenjskem miljniku škofa dr. Jožefa Smeja. Murska Sobota: Stolna župnija sv. Ni- kolaja Murska Sobota. 2007, str. 744-746. Vugrinec, Jože. Škof dr. Jožef Smej – petinsedemdesetletnik. Jubilejni zbornik cerkve sv. Nikolaja Murska Sobota 1297-1997 /Jubileums Jahrbuch der Kirche St. Nikolaus Murska Sobota 1297-1997, 2001, str. 89-98. Vugrinec, Jože. Škof dr. Jožef Smej (1922-2020). Lipnica: glasilo Občine Moravske Toplice. 2020, leto XXVI, št. 173, str. 9-12. Naslovnica Smejevega prevoda romana Zlata krsta pisatelja Feren- ca Móre iz leta 2013 40 Prekmuriana Arkadij Makarovič Dolgoruki: »Ko sem legel spat in se pokril z odejo, sem pri priči začel sanjati o vas, Andrej Petrovič (Arkadijev nezakonski oče Versilov, op. J. V. ), zmeraj in samo o vas… /…/. Kar pa je poglavitno, ves čas sem si vroče želel, da bi na vsem lepem prišli, pa bom pohitel k vam in popeljali me boste iz tega kraja in odvedli k sebi, v tisti kabinet, in potem pojdem spet v gledališče, no, in tako naprej. Poglavitno, da se ne bova nič več ločila – vidite, to je bilo zame poglavitno.« »In nemara … tudi v resnici ne more doumeti, da mi ni potreben plemiški rod Versilova /…/, temveč da vse življenje potrebujem samega Versilova, vsega človeka, očeta…«. Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881), Mladenič 41 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino Literarni utrinki 42 Prekmuriana Julijana Vöroš Jože Horvat: Panoramski let Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2020 Jože Horvat je po izobrazbi germanist, v svojem pokli- cu pa je bil in je še publicist, pisatelj, raziskovalec slo- venske zamejske književnosti v Italiji in Avstriji, pisec dnevnikov in še marsičesa. Bil je urednik Književnih listov Dela, zaposlen pa je bil tudi na Ministrstvu za kulturo. Njegove prispevke najdemo v mnogih literar- nih revijah in na spletu. Po rodu je iz Gomilice v Pre- kmurju. Je tesno navezan na prekmursko zemljo, kar bralcu pade v oči tudi v pričujočem romanu. Okvirna pripoved je pisana tekoče, epsko široko, brez izrazi- tih dialogov. S tem vzbuja vtis počasi tekoče in široko razlivajoče se reke Mure, na kar opozarja tudi spre- mni zapis na zadnji platnici. V ospredju je nenavadna usoda zdaj že ostarelega kmeta Janžeka, ki se mora po hitri smrti staršev vdinjati premožnemu kmetu v Prlekiji. Njegov "učitelj" tam je prav tako hlapec. Uvaja ga v delo, a ga hkrati uči pokorščine in iznajdljivosti. Čez nekaj časa se v podobni vlogi znajde na kmetiji v Prekmurju, kjer pa mu srce ogrejeta sosedovi dvojčici. Ena izmed njiju simpatijo vzbuja tudi sinu njegovega sedanjega gospodarja Ladu. Zadeva se razplete v prid obeh. Vsak izmed fantov se nazadnje poroči z eno iz- med dvojčič, čeprav njun oče Janžeka ne šteje ravno za primernega zeta. A usoda je neusmiljena. Janžeko- va žena po letih skupnega zakona in treh otrocih zboli in umre, medtem ko Lada, tudi očeta treh otrok, po- koplje vdanost pijači. Janžek se čez nekaj časa poroči z Ladovo ženo, svojo nekdanjo svakinjo, in vse kaže, da bosta v preostanku let živela mirno, čeprav z gren- ko zavestjo, da kmetiji ne bosta imeli naslednikov. Po- ročnega darila otrok si sicer ne upata zavrniti, kljub temu, da se jima zdi za življenje, kakršnega sta bila vajena, vse preveč "moderno". Ob branju pretresljive- ga konca sem se sama spomnila izraza "hamartija" iz starogrških tragedij. Odlomek: In nadaljevala sva o vasi, kjer letos še ni bilo novoro- jenčka, zato pa se je - kot že leta tudi v drugih manjših naseljih - hitro rojevalo število upokojencev... Smejala sva se, a pravzaprav sva vedela, da si kaj zanimivega ne znava ali ne moreva sporočati; postajala sva med drevesi, se pomikala od debla do debla, dokler nisva kar umolknila. Nakar je Nac nenadoma vprašal, kako je njegova mati, in si takoj sam odgovoril, da upa, da se bo spočila in se "ne več tako obsesivno obreme- njevala z vprašanji, zakaj je njena domačija prazna", kar da jo zelo boli, ker "dediščina njene družine ne daje preživetja nobenemu njenih potomcev", česar "ne more preboleti". (Str. 75). 43 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 44 Prekmuriana Julijana Vöroš Bea Baboš Logar: Panonska melanholija Ljubljana: Buča, 2021 Profesorica slovenščine, rojena v Murski Soboti, kjer je tudi odraščala, je svojo najnovejšo knjigo zasnovala kot leksikon in jo poimenovala abecedarij. Poglavja so naslovljena po črkah abecede od A do Ž. Vsaka črka zaznamuje osebo ali pojem, tesno povezan z njenim otroštvom in mladostjo v panonskem mestu po drugi svetovni vojni. Omama in opapa, stara starša po mate- rini strani, sta bila madžarskega porekla. Njena mati se je med vojno poročila z madžarskim uradnikom. To dejstvo je čez nekaj časa postalo "smrtni greh", in Bea svojega očeta zato ni nikoli spoznala. Čudni časi, ki so jih nato morale premagovati čvrste in prizemljene Cvetkove ženske. Abecedarij je poln nežnih spominov na staro mamo, teto in mamo, s katerimi je odraščala, je pa tudi cela panorama drugih sorodnikov, tet, stri- cev, bratrancev, sestričen, sošolk in sošolcev, s kate- rimi je delila svoje otroštvo. Čeprav se zdi mestoma kruto, pisateljica nikjer in nikogar ne obsoja. Vsakemu izmed njih je posvečena ena izmed črk abecede, ki se dotakne njihovih zgodb, kakor jih je avtorica spre- mljala nekdaj, ali jih vidi iz razdalje po mnogih letih. Ne sodi, zakaj so se nekateri odločili tako in ne morda drugače, pri vsakem skuša videti njegov prav. Števil- ne žalostne, celo tragične usode na eni strani preveva njena otroška naivnost, s katero jih je sprva dojemala, kasneje pa umirjenost in razumevanje vsega, kar se je hudega zgodilo. Poglavje pod črko Ž je sklepno in je lahko v poduk marsikomu, ki se mu dandanes zdi, da bi morali življenje sestavljati zgolj srečni trenutki. Pripoved Panonska melanholija je eno izmed del, ki bi jih morali prebirati na način, kot je sama prebirala svoje najljubše knjige v poglavju pod črko K. Prebrati eno črko, knjigo odložiti, čez čas prebrati drugo in tako naprej. Prebrani odstavki se bodo na ta način razgrnili pred bralcem kot mali psihološki priročnik. Odlomka: A naj se vrnem k sebi. Zakaj le sem vedno mislila, da je življenje nekje drugje? In ker sem mislila, da je življenje nekje drugje, in sem tako svoje malo zamu- dila, malo izpustila. Ni mi uspelo spoznati, da je bilo to moje edino življenje, dano samo meni in da bi zanj morala biti hvaležna in srečna. Ni bilo drugje, bilo je prav v meni, v kraju, kjer živim, v šoli, kjer učim, med ljudmi, ki jih srečujem. Vse to vem šele sedaj. A ne bom rekla: pot se pričenja, potovanje je končano. Pot se namreč pričenja vedno znova. Je tudi lepa in na nek način odrešujoča pot v starost. To je čas, ki je res lahko samo tvoj. Ni treba, da je čas kesanja in obračunov. Je čas svobode, ko mogoče vendarle lahko živiš mirno in mogoče skušaš priti do svoje prave podobe. Si odgo- voriti na osnovno vprašanje v življenju: kdo sem? Ker če vse življenje nisi bil čisto prepričan, kdo se skriva pod tvojim imenom, se moraš potruditi vsaj na koncu. Da se Bogu lahko pravilno predstaviš. (Str. 140). Ne zdi se mi pa pravično ustaljeno prepričanje, da je bilo Prekmurje dežela nekje bogu za hrbtom, brez kul- ture, brez izobraženih ljudi, kar tisoč let pod Madžari, s čudnim narečjem, ki ga ostali del Slovenije ne zmore razumeti. Ni res, da Prekmurje ni imelo izobražencev, le študirali so drugje: v Budimpešti, na Dunaju, v Grad- cu, Zagrebu. Prekmurje je imelo svojo likovno umet- 45 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino nost, svoje cerkve, svojo protestantsko književnost, torej svoj knjižni jezik. Med Budimpešto, Dunajem in pozneje Ljubljano, je bilo v sredini, ne pa na obrobju, saj se je bogatilo s treh središč in treh kultur, kar se je še posebej odražalo v središču, v Murski Soboti, in njenih prebivalcih. Tu so razen avtohtonega sloven- skega prebivalstva živeli še Madžari, Nemci, Judje, Slovaki, Čehi, Romuni in še kdo. Po prvi svetovni vojni pa še "pravi Slovenci", pri staroselcih imenovani Slavi ali prišleki. Vse to v lepem večkulturnem in večver- skem sožitju tudi treh religij: katoliške, protestantske in judovske. Torej v vsakem primeru lahko govorimo ne o revščini in zaostalosti, ampak o bogastvu te pok- rajine. (Str. 246-247) 46 Prekmuriana Julijana Vöroš Štefan Kardoš: Plastenje s(r)amot. Maribor: Litera, 2020 Pisatelj Štefan Kardoš se v proznem opusu pogosto sooča s svojimi predniki. Njihove zgodbe prepleta z lastnim življenjem in na ta način izpisuje rodbinsko kroniko. V romanu Plastenje s(r)amot v prvem delu pripovedi nadaljuje zgodbo svojega deda iz romana Vse moje Amerike. Osredotoči se na dedovo ženo Ro- zalijo in na drobec iz njene mladosti. Drugi del Plas- tenja s(ramot) pa je življenjska izpoved gluhe in slepe Jožice Atelšek, s katero se je Kardoš pred nekaj leti po naključju seznanil na željo svoje nekdanje učenke. In kako sta zgodbi sploh povezani? Treba je brati od začetka do konca, si zapomniti uvodno anekdoto in jo imeti ves čas v mislih, saj se njeno bistvo razkrije šele ob koncu. Kardoševa zgodba je izpisana kot nagovor pokojni babici, zgodba Atelškove pa je stvarno poda- janje dejstev iz lastnega življenja. In še nekaj v zvezi s pojmom sramota v naslovu: Kardoš v svoji zgodbi po- jem obravnava dokaj samoironično, medtem ko je sra- mota v zgodbi Atelškove veliko bolj boleča, a še zdaleč ne črnogleda. Na vsak način pa je treba prebrati tudi zadnjih devet strani, ki sledijo, ko se zazdi, da je bilo že vse povedano. Odlomka: V posteljo so me spravili moji rahli živci. Odkar me je pred leti oplazila blaga možganska kap, slabo kontro- liram agresivne misli, gre za vrsto obsesivno kompul- zivne motnje. Kot rahlo introvertirana osebnost jezo le redko obračam navzven, ampak jo tlačim vase. Agre- sivne impulze zavračam z vsemi močmi, a se ob vsa- kem tovrstnem poskusu ti le še okrepijo in namnožijo v moji glavi, jeza potem hitro preraste v bes. Toliko se obvladujem, da misel ne prerase v dejanje, toda na- silni prizori se vrtijo pred mojimi očmi brez konca in kraja, krvni tlak mi hitro poskoči na dvesto, celo dves- to petdeset in več. Potem ni druge rešitve kot intrave- nozna zdravila in pomirjevala. (Str. 48 - 49). Na polovici poti sem bila, ko nenadoma nisem več čutila leve polovice telesa. Roka je bila tujek, čutila sem jo, a kot da ni moja. Pred očmi so mi poplesa- vali črni krogi, izginjali, se spet vračali. Na levi strani očesa sem videla svetleče pikice, ki so me spominjale na kresničke v majski noči. Poti nisem mogla več na- daljevati. Vrtelo se mi je. Obležala sem in strahoma čakala, kaj se bo zgodilo. (Str. 98 - 99). 47 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino 48 Prekmuriana Jože Vugrinec Lajos Bence: Furijasta generacija. Pekel: Zavod Volosov hram, 2021 Pesnik, pisatelj, publicist, urednik, profesor madžar- skega jezika in novinar Lajos Bence (roj. 1956 v Gen- terovcih) je že v lanskem letu v madžarskem jeziku izdal knjigo, ki je pod naslovom Furijsta generacija – v slovenskem prevodu Bele Szomija Kralja – izšla v le- tošnjem letu. Izdala jo je založba Volosov hram, Pekel. Spremno besedo vanjo je prispeval urednik te založbe Robert Feliks Titan. Knjiga je izšla z denarno podporo Občine Lendava. Že ko jo odpreš, se spomniš dela madžarskega pisatelja in publicista Istvána Örkenyja (1912-1979) Enominutne novele (Apokalipsa Ljubljana, 2008), pred- vsem zaradi tega, ker so Bencejeve pripovedi po ob- segu enake Örkenyjevim, celo precej krajše, tako da bi jih lahko imenovali enominutne črtice. A tudi marsikaj vsebinsko skupnega – neke vrste neobremenjenost z ideologijami, kritika aktualne politike (pri Benceju je ena od redkih izjem npr. v črtici z naslovom Anju Ma- riška, kjer zdaj že pokojno poslanko Državnega zbora Republike Slovenije Mário Požonec prikaže v lepi luči, v doseganju marsikaterega projekta v dobro madžar- ske manjšine v Sloveniji 1 ) in včasih kar groteskne si- tuacije, ki mejijo že na podle nraví pri človeku – je v teh zgodbah, pripovedih in anekdotah obeh pisateljev. Bence, neobremenjen z ideologijami (kot že poveda- no), kritičen do ateistov in vernikov, komunizma, so- 1 Vsaj eden od njih ji ni uspel, tisti v letu 2001, da bi hun- gariko (v madžarščini tiskano oz. pisano gradivo) preselili iz soboške območne knjkižnice v lendavsko – op. J. V. cializma in liberalizma, luciden, kot je, ne eni strani hvali svoj mladostni čas, čas otroštva in mladeništva (otroške igre, norčije, vragolije, druženje, prijateljstva, ljubezni …), čas 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ki ga sedanje mlade generacije ob vseh ugodnostih in na- predku ne morejo in ne znajo več živeti, po drugi strani pa prinaša pred nas tudi stiske mladih ljudi, uporni- štvo, težko prebijanje starejših ljudi skozi življenje in mnogih revnih družin (v vsej Furijasti generaciji se je dotaknil predvsem položaja ljudi v t. i. Lendavskem koncu, čeprav je le-ta veljal za vse Prekmurje), kar v nemalo primerih vodi v zasvojenosti – droge in alkohol - te pa v bolezni, kriminal, umore, samomore, skratka - v prezgodnje smrti in v strah pred življenjem. Knjiga prinaša 34 kratkih zgodb, ki preko avtorjevih prednikov segajo celo v čase prve in druge svetovne vojne (npr. Dobripapa – ali borba za »butaste« cilje, Teta Mariška dokončno prekine s komunajzarji idr.), pa v čase tik po drugi vojni - podržavljanje privatne lastnine, internacije celih družin itd., segajo pa tudi že v avtorjeva srednja leta - v politično prevzgojo, v no- vačenje partijcev, kritiko šolstva itd. (npr. črtice V voj- ski, Žuganje pedagogu, Zlom pedagogike idr.). Piše o dobrih in hudobnih lastnikih živali (npr. zgodbe Richi- jev dnevnik, Flokiji in Luxorji idr.), o odnosu ljudi do zemlje in pokrajine in drugem. Če avtorja prav razumemo, bi bilo krasno, če bi bile tudi generacije, ki prihajajo za njim, za nami »furijaste«, torej vihrave, nagajive, neučakane, a brez vsakršnih zasvojenosti, brez hudobije, sovraštva in nestrpnosti. V Bencejevih črticah je veliko, pravzaprav vse, bio- grafsko, osebnoizpovedno, spominsko, tako iz naj- zgodnejše mladosti do zrelih let. Vse do časa, ko si je z nastankom nove države Slovenije obetal veliko več, kot smo z njo dosegli. Nad marsičem je v njih navdu- šen, največkrat pa razočaran. Tako (morda še najbolj) 49 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino nad nestrpnostjo (skrito ali odkrito) večinskega naro- da nad manjšinskim. O tem se nam potoži v črtici Kar vrnili so, iz katere smo prepisali dva kratka odlomka. Odlomka: Na primer, nihče ni negodoval, da so višino pomoči od- redile domače banke, zato pa toliko bolj nad tem, da z razpisom dodeljeni denar za nakup orodja in strojev ni vedno končal v rokah tistih predstavnikov madžarske manjšine, ki bi si to zares zaslužili. Poznamo pa primere, ko je spretni prejemnik, nestrpnež do Madžarov, ki se je na skrivni način in brez pravih dokazov dokopal do dotacije, na vprašanje komisije (izvršilnega organa za dodelitev pomoči), ali si je upal prejeti ta finančna sredstva, odgovoril: »Za- kaj pa tega ne bi vzel, saj so Madžari vrnili tisto, kar so v 1000 letih vzeli.« (Str. 82). 50 Prekmuriana Jože Vugrinec Knjige na planem, v logu, ob njih pa par belih čapelj Nekaj knjig na »razstavi« v kupu smeti v času 29. slovenskega knjižnega sejma Lipnica, potok ali celo manjša rečica, ki izvira vzhodno od Andrejcev v moravskotopliški občini v Prekmurju (vas najdemo že na goričkem predelu občine, seve- rovzhodno od Sebeborcev), se izliva v rečico Ledavo na jugovzhodu Filovcev, izliva v večji vodotok le dober kilometer od te vasi, ali – gledano z jugovzhodne sme- ri – le slab kilometer od vasi Renkovci, ki že spada v občino in župnijo Turnišče. Na zahodu teče tik mimo Moravskih Toplic, sedeža te občine, in pod toplicami Terme 3000 zavije proti vzhodu, nekaj kilometrov za- tem pa proti jugovzhodu. Kot že rečeno, se Lipnica v reko Ledavo izliva na jugo- vzhodu Filovcev, kraja, ki »zaključuje« občino Mora- vske Toplice na vzhodu pri potoku Gjörndrdol (potok, ki pomeni občinsko mejo med občinama Moravske To- plice in Dobrovnik; Občina Dobrovnik/Dobronak je že narodnostno mešana – v njej složno živijo Madžari in Slovenci, pa tudi nekaj družin Romov, čeprav je prav za to občinsko mejo – Gjörndrdolom – le kakih dvesto metrov naprej, prva vas še slovenska). Ta še sloven- ska vas so Strehovci, ki sodijo (tako so se ljudje pač odločili ob delitvah oziroma odločitvah za novo nasta- le občine v Sloveniji v prvi polovici devetdesetih let) v dobrovniško občino, čeprav spadajo že nekaj stoletij v bogojinsko župnijo. O vsem tem in še o mnogih zgodo- vinskih dejstvih nam priča tudi knjiga škofa dr. Jože- fa Smeja z naslovom Strehovci. Selišče strelci. Župnija Bogojina, Občina Dobrovnik, 2009. Skupaj z mojo prijateljico in pohodnico psico Sabo, njeno ime vsebuje več pomenov, zato ga je takega tudi dobila, 1 sva na najinem sprehodu najprej naletela v sicer umazani potočni vodi (ki so jo lansko leto varu- hi okolja, v bistvu pa so s svojimi dejanji usmrajevalci le-tega, saj so v Lipnici pokosili vso vzrast, ves šaš, vse ločje, ki očiščuje vodo), na lep par belih čapelj, ki jih v tem zemljepisnem kotu Prekmurja, ko se neka- ko Goričko preveša v ravénski in dólinski svet, redko vidimo. Zagledala sva jih ob robu malega loga, nekaj sto metrov daleč od naju. Ko sta začutili morebitno nevarnost, sta se pomaknili čez brežino k rečici, da bi se pred neznancema, ki sta se jima približevala, skrili. Nato sta se nama, ko sva se jima približevala, dvakrat ali trikrat z lahnimi preleti oddaljili od mostu na lokal- ni poti za Ivance proti mostu na državni cesti, ki pri- pelje z avtoceste Maribor-Lendava in vodi po Bogojini navzgor v Plečnikovo cerkev Gospodovega vneboho- da, levo v Moravske Toplice in Mursko Soboto, desno pa v Dobrovnik in še naprej v Lendavo (t. i. severna cestna povezava med Sóboto in Lendavo). Poleteli sta v lahnem, prelepem letu in nama pokazali, kako lepo, elegantno se umakneš nekomu, ki ga ne poznaš 1 Za Sabo velja več razlag: prvič – Saba je bila okoli 1000 let pred Kristusom država oz. dežela Sabejcev v južnem delu Arabije, kraljica iz Sabe pa naj bi obiskala Salomona in z ugankami preskušala njegovo modrost; drugič – Saba (439-532) je bil tudi svetnik, menih, ki je v Palestini usta- novil kar nekaj samostanov, med drugimi samostan v Mar Sabi blizu Jeruzalema, kjer je postal opat. Saba je – tretjič – potemtakem najbrž tudi del imena kraja v Sveti deželi, po katerem si je po vsej verjetnosti prej omenjeni svetnik izbral svoje meniško ime; in četrtič – in verjetno ne nazadnje – je Saba tudi priimek italijanskega pesnika Umberta Sabe (1883-1957) iz Trsta. 51 Revija Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota za literaturo in kulturno zgodovino ali ki se ga zaradi njegove vsiljive radovednosti želiš znebiti. »Le naj se imata radi, naj živita še dolgo svoje skupno, srečno življenje,« sem pomirjal psico, ki sta jo čaplji s svojimi oddaljevanji zelo vznemirjali. In kot da bi me razumela, je res postala mirna, ubogljiva, zopet moja. A ne za dolgo. Za dolgo ni ostala »moja«. Zavohala je namreč njun hod čez brežino, sled med logom in vo- dotokom. In kmalu sva našla vzrok, zakaj veliki beli čaplji nista bili v vodi ali tik ob njej, temveč onkraj rečne brežine. Ob koncu majhnega loga tega levega brega Lipnice, po katerem sva hodila, le kakih deset metrov od vode, sva namreč v njem opazila kupček odvrženih predmetov, med njimi največ smeti, torej stvari, ki niso več za rabo. Smeti, smeti v krajih, kjer jih redno in sorazmerno poceni za to usposobljena pod- jetja odvažajo od gospodinjstev vsaka dva tedna. Na- potila sva se k človekovi provokaciji narave, k tej mali umazaniji, k temu malemu podtaknjenemu kupčku bogve česa vse v mladem logu. Šla sva k njemu, k tej zdaj že nekaj časa z dežjem prepojeni in z gozdnimi – iz gozdne prsti prodirajočimi, neke vrste »pražuželka- mi« obiskovani - odvrženi in (po njihovem nekdanjem lastniku) nezaželeni navlaki. Ko sva prišla do njega, sva spoznala, da to ni le »grmadica«, kupček uma- zanije, temveč tudi velika barabija človeka, njihovega ekslastnika, ki je vse mogoče stvari sem, v ta prelepi, božji predel lipničine panonske lepote, čeprav – kot že rečeno - po rahlem smradu zaudarjajoče rečice, pri- peljal in jih odvrgel. Med odvrženimi predmeti sva našla tudi nekaj z mo- kroto prepojenih knjig. In sicer naslednjih šest (na- štete so kronološko, po času nastanka): Knjiga o Slomšku. Zbornik ob stoletnici smrti. Sestavila: Janez Poljanec in Franc Hrastelj. Mohorjeva družba v Celju. Celje 1962. Jean Hougron: Nazaj v Kandaro. Roman. Zbirka žepnih romanov »Ljudska knjiga«. Prešernova družba v Ljubljani 1966. Anthony Quinn: Izvirni greh. Druga izdaja. Cankarjeva založba 1976. Anton Nad- rah: Odrešenik Jezus Kristus. Ob 1950-letnici naše- ga odrešenja. Ljubljana – Stična 1984. Janez Jenko: Mednarodno leto miru in ruske izpovedi. Župnijski urad Želimlje. Ljubljana 1986. In Alojzij Turk: Škof Ja- nez Gnidovec. Zbirka Naši ljudje 2. Mohorjeva družba v Celju. Celje 1992. Zdaj jih – najdene in rešene monografije – skušam (po)sušiti, malo na soncu, kolikor ga je - panonskega – v tem poznem jesenskem času še ostalo, malo ob štedilniku oziroma ob peči. Upam, da mi bo uspelo in da se bo tisoč in več knjigam na policah v moji dnevni sobi prihodnje leto pridružilo še teh šest, sicer že pre- cej zdelanih, a srečno rešenih knjižnih dragocenosti iz mrzlega in majhnega obrečnega gozdnega sestoja ob Lipnici. Do katerega sta naju s Sabo pripeljali veliki beli čaplji; najbrž par, močno zaljubljen in mlad. Upam tudi, da se bo še dalo brati modre misli iz njih. 52 Prekmuriana