Kdaj se je pojavil prvi Planinski žigi kažejo našo bogato planinsko dedišči­ no, staro več kot sto dvajset let. A literatura podaja bore malo informacij o tem, zakaj imamo planinske štampiljke na vrhovih in v planinskih kočah. Zgo­ dovina opisuje, da so do pojava današnjih planin­ skih štampiljk obiskovalci gora s seboj nosili prepro­ ste papirnate vizitke, ki so si jih pripravili doma in se nanje − bodisi na vrhu gore bodisi na določeni točki preplezane stene − podpisali oziroma napisali kratek vtis ali komentar, jih nato varno shranili v plastično vrečko in jo dali v za ta namen zgrajen kamniti mo­ žic. Ti v slovenskih gorah še vedno stojijo, ampak po navadi na teže dostopnih točkah, kot je npr . na pomo­ lu Lopa, ki je del gorniške poti iz Planice na Poklju­ ko, bolj znane kot PP . Leta 1998 jo je slikovito opisal Tine Mihelič: 1 "Gorniška pot iz Planice na Pokljuko je med slovenskimi transverzalami velik posebnež. Ne premore ne štampiljk, ne značk in sploh nobenih ob­ veznosti. Daleč je od pojma zbirateljstva. Le tu in tam se dotakne markirane poti, hvaležno se oprime bolj ali manj zapuščenih poti pastirjev in lovcev, največ pa se prebija po živalskih stečinah pa čez drn in strn. PP je daleč najzahtevnejša slovenska vezna pot in edina, ki terja obvladanje abecede alpinizma." Tako so bile vizitke predhodnice današnjih vpisnih knjig, možici pa predhodniki današnjih planinskih skrinjic, da ove­ kovečijo doseženo, a brez ustvarjanja planinskih spo­ minov. Pokojni Vilko Mazi, priznani logoped, eden redkih, ki je raziskoval omenjeno področje planinstva, govori o tem, da je leta 1889 zgodovinar Janko Mlakar prvi opisal planinski žig v Julijskih Alpah, in sicer v Triglav­ ski koči in Aljaževem stolpu. 2 Po prebiranju literatu­ re letnica 1889 ne bo držala, saj je leta 1992 Matjaž Deržaj razložil, da je bila prva neslovenska planin­ ska štampiljka narejena okrog leta 1896 za takratno nemško Dežmanovo kočo, današnji dom Valentina Staniča pod Triglavom. 3,4 Domnevam, da so Nemci že pred tem uporabljali štampiljke na svojih vrhovih − v zavetiščih, kočah in celo v bivakih − ter so "krivi", da imamo tudi v Sloveniji planinske štampiljke. Prav tako menim, da so planinske štampiljke specifika slo­ venskega planinstva; v drugih državah (razen npr. v PLANINSKA DEDIŠČINA Nino Fijačko Zgolj planinski žigi ali kaj več Od vizitk do štampiljk Naj si bo fotografija, objavljena na socialnih omrežjih, planinski žig v fizični ali digitalni planinski knjižici, odtrgan planinski cvet (nikar!) ali pa kamen z vrha, vsakdo si po svoje ustvari spomin na planinski svet. Kljub močni digitalizaciji v planinstvu je anketa, izvedena na znanem spletnem portalu s hribovsko tematiko, razkrila, da skoraj polovica anketirancev zbira planinske žige. Anketa je pokazala tudi, da zbiranje planinskih žigov ne privlači zgolj mlajše populacije, temveč tudi starejšo. Mlajšim po navadi zbiranje privzgojijo starši in se nato tradicionalno in ponosno prenaša iz roda v rod. Starejši se najpogosteje sami poučijo o možnostih zbiranja planinskih žigov oziroma pridobijo informacije od prijateljev ali znancev. Obema generacijama pa je skupna želja po novih ciljih, pri čemer se motivacija za njihovo doseganje razlikuje − vendar o tem več v nadaljevanju. Minka Mali (1893 - 1991) z vzdevkom Minka Štampiljka je v svojem bogatem planinskem življenju s planinskimi štampiljkami zvesto in sistematično ožigosala kar enaindvajset knjižic ter skupno zbrala več kot pet tisoč planinskih žigov. Foto: Nino Fijačko 46 državah nekdanje Jugoslavije) se redko pojavljajo, če pa se že, niso tako razširjenje in priljubljene kot pri nas. Pravilna letnica nastanka prve slovenske planinske štampiljke je 1899. Stanislav Čičerov je leta 1991 opi­ sal vse planinske žige z vrha Triglava in kot najsta­ rejšega našel na razglednici iz leta 1900, na kateri v slovenskem jeziku piše "Aljažov stolp vrh Triglava, 2865 m", 5 vendar brez motiva Triglava oziroma Alja­ ževega stolpa. V njegovem prispevku je dolg seznam planinskih žigov s Triglava, ki so bili najdeni med le­ toma 1900 in 1989. Štampiljke se na splošno upora­ bljajo za določan je verodostojnosti ali tajnosti listin, pisem in drugih dokumentov ter so v večini prime­ rov registrirane. Seznam Čičerova kaže na neeno­ tnost planinskih štampiljk, ki je še vedno prisotna v današnjem času, ko ni potrebe po registraciji planin­ skih štampiljk. O tem se je že leta 1923 razpisal Alojz Knafelc, a je bil le delno uspešen. Uspelo mu je po­ enotiti le to, da imamo na Slovenski planinski poti v planinskih kočah ovalne, na vrhovih pa trikotne pla­ ninske štampiljke. 6 Za planinske štampiljke na ostalih planinskih obhodnicah ne moremo narediti nobene­ ga smiselnega povzetka, saj si štampiljke niso podob­ ne niti po obliki niti po vsebini. Potreba po enotnosti planinskih štampiljk je poglavje zase, ki ga ne bom na­ čenjal. Menim pa, da bi morala Komisija za planinske poti pripraviti pravilo, ki bi poenotilo planinske štam­ piljke, da ne bi bilo vse "prosto po Prešernu". Po dru­ gi strani pa planinska društva pri oblikovanju planin­ skih žigov vključujejo različne motive, ki so značilni za obhodnico, in tako popestrijo podobo žiga. Žigofilci Po letu 1900 so planinski žigi začeli pridobivati velja­ vo in priljubljenost. Začela se je nova era v planinstvu, ki jo je izoblikovala potreba po novem načinu beleže­ nja oziroma pošiljanja spominov in pozdravov iz pla­ ninskega sveta. Na začetku so bili žigi odtisnjeni na razglednice s planinskimi motivi, nato v zvezke ali be­ ležke ter šele na koncu v planinske kartončke oziroma planinske dnevnike. V tem času je prišlo do razcveta zbiranja planinskih žigov, ki izvira iz splošne človeške nagnjenosti k zbiranju. Pojavili so se "žigofilci", kot jih Bore malo je zapisano, kdaj so se pojavile planinske knjižice. Sklepamo lahko, da se je vse začelo z očetom Slovenske planinske poti Ivanom Šumljakom. Foto: Nino Fijačko Minka Mali je v Julijskih Alpah spoznala nizozemskega oblikovalca Bena Bosa, s katerim sta postala dopisna prijatelja. Pošiljala mu je razglednice, ki so bile do zadnjega kotička obogatene s slovenskimi planinskimi žigi. Foto: Willy R. Ben Bos 47 december 2020 PLANINSKI VESTNIK je hudomušno poimenoval Vilko Maze. 7 Na tem me­ stu je prav, da obudim spomin na vneto planinko, ki je z 71 leti preplezala severno steno Dovškega Gamsov­ ca. 8 Strastna žigofilka z vzdevkom Minka Štampilj­ ka pa je bila Minka Malijeva, ki je v svojem bogatem planinskem življenju s planinskimi štampiljkami zve­ sto in sistematično ožigosala kar enaindvajset knji­ žic (poimenovala jih je "Moje gore") ter skupno zbra­ la več kot pet tisoč planinskih žigov. 9−12 K vsakemu je zabeležila tudi doživetja s svojih planinskih poho­ dov. Njeno strast je prepoznala tudi Planinska zveza Slovenije (PZS), ki ji je dodelila srebrni častni znak in jubilejno plaketo PZS, 13 saj njeni dnevniki predsta­ vljajo čast slovenskemu planinstvu. "Ampak to še ni vse" − kot pravijo v reklamah; Minka je v Julijskih Al­ pah spoznala nizozemskega oblikovalca Bena Bosa, s katerim sta postala pisemska prijatelja. Minka mu je v svojem slogu pošiljala razglednice s planinsko temati­ ko, ki so bile do zadnjega kotička obogatene s sloven­ skimi planinskimi žigi. On pa ji je v zahvalo posvetil naslovno stran in prispevek v tistem času znani nizo­ zemski gorniški reviji De Bergvriend (Goroljub) ter v letu 1982 celo organiziral razstavo njenih razglednic v galeriji Stempelplaats. 13,14 Poskrbel je tudi za zemlje­ vide naših gora in na njih označil, s katerih vrhov so posamezni planinski žigi. T o je bil pravi manifest slo­ venskih gora v tujini, saj je razstava postala pravi hit med nizozemskimi ljubitelji gora. Po vnetem iskanju sem izbrskal njene dnevnike, ki so v arhivu Planinskega muzeja v Mojstrani in so zaklad­ nica osebnih planinskih izpovedi, dragocenih podpi­ sov tako slovenskih kot tujih ljubiteljev gora ter bo­ gat arhiv žigov iz gorskega sveta. Morda bi bili njeni dnevniki primerni za objavo, tako kot so bile zbrane zgodbe Robanovega Jožeta 1 . Planinske knjižice Ste bili kdaj razočarani, ko niste mogli ožigosati pla­ ninske knjižice, bodisi zaradi zaprte koče bodisi od­ tujene oziroma poškodovane štampiljke na vrhu? Za razočaranje je bila kriva vaša motivacija, ki vas je vle­ kla k cilju. Če pogledamo vsebino planinske knjižice, bomo hi­ tro ugotovili, da je zasnovana zelo preprosto, pa ven­ dar genialno. Planincu posreduje bistvene napotke in podatke o doseganju želenega cilja, kot je obisk vrha oziroma koče, z željo, da bi ožigosali planinsko knji­ žico in to ponovili tolikokrat, kot je kontrolnih točk na posamezni planinski obhodnici. Za doseženi cilj dobiš nagrado, kar je v tem primeru planinska znač­ ka. Genialna plat planinske knjižice se skriva pod po­ vršjem. Večina slovenskih planinskih obhodnic – od tistih najstarejših, kot je Slovenska planinska pot, do tistih najmlajših, kot je Pentlja – ima skrite številne trike, ki planinca motivirajo, da z njihovo pomočjo doseže zastavljeni cilj. Z željo po zbiranju planinskih žigov smo nevede deležni vplivov, ki izhajajo tako iz naše notranje kot tudi zunanje motivacije ter so del t. i. igrifikacije (angl. gamification). Igrifikacija je pro­ ces razmišljanja, ki s pomočjo mehanizmov iger ak­ tivira posameznika za doseganje cilja oziroma reše­ vanje problema. Koncept je leta 2002 opredelil Nick Pelling, vendar je igrifikacija že od nekdaj del številnih dejavnosti, tudi planinarjenja oziroma obiska gora, šele v sodobnem času pa je dobila tudi strokovno ime, svoj terminus technicus. 1 Joža Vršnik (1900−1973), zbiralec ljudskega izročila. Planinske značke so iz mode, za žige pa tega ne bi mogli trditi. Foto: Nino Fijačko 48 Bore malo je zapisano, kdaj so se pojavile planinske knjižice. Sklepamo lahko, da se je vse začelo z očetom Slovenske planinske poti, znanim mariborskim peda­ gogom Ivanom Šumljakom, ki je v planinstvo nevede vnesel didaktični pripomoček v obliki planinske knji­ žice, temelječe na igrifikaciji. Prav ta večini planincev predstavlja vstop v svet zbiranja planinskih žigov. Pla­ ninski žigi in planinska značka predstavljajo bistvo igrifikacije, saj so del mehanizmov iger, ki v obliki zu­ nanjih in notranjih motivatorjev planinca vodijo k uspehu. Naj prikažem primere igrifikacije, ki smo jih bili deležni v času otroštva in so še vedno del našega vsakdana. Od malih nog so nas nevede učili, da je zbi­ ranje del odraščanja. Fantje smo zbirali nogometne, dekleta pa Barbie nalepke z željo, da bi pridobili nogo­ metne čevlje oziroma novo oblekico za lutko Barbie. To smo prenesli tudi v odraslo dobo, ko smo začeli zbirati nalepke za pridobitev popustov oz. "cenejših" materialnih dobrin. Vse to je del propagandne strate­ gije, ki seveda ni predmet tega prispevka. Vilko Mazi je dejal, da "nabiranje žigov" ni nič napač­ nega, prav narobe, da je zelo dobrodošlo, če te vztraj­ no vlečejo oziroma motivirajo, da greš od koče do koče in od vrha do vrha. 2 V našem primeru nas no­ tranja motivacija "sili", da zbiramo planinske žige in spoznavamo skrite kotičke Slovenije. Zunanjo moti­ vacijo pa predstavljajo planinski žigi v planinski knji­ žici in na koncu planinska značka, ki je bila v starih časih pripeta na planinski klobuk in s katero si se lah­ ko pohvalil širši javnosti. Smisel planinstva mora najti vsak zase, pa naj si bo to s planinskim žigom ali brez njega, kajti šele takrat bomo znali videti in ceniti lepoto ter užitek, ki nam ga nudi obisk gora. Naj končam z mislijo, ki jo je na­ pisala Minka: "Jaz ne zbiram žigov zaradi žigov, am­ pak zato, da imam potrdilo, da sem v tistem kraju res tudi bila." 15,16 Vabim vas, da tudi vi začnete zbirati pla­ ninske žige ter si tako kot Minka ustvarite dragocene planinske vtise, enkratna doživetja, spomine do kon­ ca svojega življenja, saj − kot pravi napis na balvanu pod Jalovcem, ki ga je zapisal dolgoletni oskrbnik Za­ vetišča pod Špičko Franc Ciuha, in česar se je Minka Literatura: 1 Tine Mihelič: Julijske Alpe, severni pristopi. Sidarta, 1998. 2 Vilko Mazi: Žigi z naših vrhov in planinskih postojank. Planinski vestnik št. 9, 1953, str. 662−663. 3 Matjaž Deržaj: Predaljaževski žig Triglava. Planinski vestnik št. 6, 1992, str. 282. 4 Dragomir Georgijevič: Predaljaževski žig Triglava? Planinski vestnik št. 1, 1992, str. 40−41. 5 Stanislav Čičerov: Planinski žigi z vrha Triglava. Planinski vestnik št. 7−8, 1991, str. 316−319. 6 Božo Jordan: Žigi različnih oblik: ali ne bi veljalo poenotiti oznak planinskih točk? Planinski vestnik št. 7−8, 1992, str. 320. 7 Vilko Mazi: Štampiljka. Planinski vestnik št. 12, 1957, str. 640−643. 8 Minka Mali: Naš bivak v steni Dovškega Gamsovca. (1962). Planinski vestnik št. 2, 1971, str. 83−86. 9 Marijan Krišelj: Minka Mali 10. 8. 1893. Planinski vestnik št. 9, 1983, str. 474−475. 10 Marija Lavrič: V spomin Minki Mali. Planinski vestnik št. 5, 1992, str. 232−233. 11 Franc Ježovnik: Ob prispevku "V spomin Minke Mali". Planinski vestnik št. 7−8, 1992, str. 360−361. 12 Erna Meško: In memoriam: Minka Mali. Planinski vestnik št. 7−8, 1991, str. 362−363. 13 Mitja Cjuha: Minka Štampiljka. Nedeljski dnevnik, 5. december, 1982, str. 8. 14 Vilko Mazi: T o pa ni kar si bodi … Planinski vestnik št. 3, 1970, str. 115−117. 15 Erna Meško: Moje prvo srečanje z Minko Mali. Planinski vestnik št. 1, 1979, str. 41−42. 16 Minka Mali: Planinska biografija. Planinski vestnik št. 10, 1973, str. 511−514. 17 Ivan Koren: Železničar pod Špičko. Planinski vestnik št. 12, 1987, str. 540. Najstarejši slovenski planinski žig Foto: Nino Fijačko zavedala ter večkrat omenila v svojih zadnjih dnevni­ kih: "Hodite v planine, dokler je še čas, ker prišel bo čas, ko ne bo več časa in kmalu bo ta čas." 17 m