674                                           RAZKOŠJE.
IVAN ALBREHT:
RAZKOŠJE.
Tiho je v polju, še tise je v srcu, ko se bliža noč; to je mir, v tišini pojoč o veličini večnosti.
Iz dneva v dan,
iz veka v vek                        *
tišina bitja molči,
srce, ki jo gleda,
srce, ki jo čuti,
nad njo strmi.
Nekoč pa se razgrne
kakor da je pal
silen oblak na dvoje
in se razlil
solnca sijaj na oči:
ni več strahu in nič trepeta,
samo trojica, v eno razodeta:
Smrt, Bog in ti,
srce, večnost zroče, ti.
<Ž^>