Slovensko Ljudsko Gledališče Celje I Slovensko ljudsko gledališče Celje Gledališki trg 5 3000 Celje Tina Kosi, upravnica Borut Smrekar, pomočnik upravnice Tatjana Doma, dramaturginja Miran Pilko, tehnični vodja Jerneja Volfand, vodja programa in propagande Telefon +386 (0)3 426 42 14 Faks +386 (0)3 426 42 20 Urška Zimšek, blagajničarka Telefon +386 (0)3 426 42 08 (Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in uro pred predstavo.) Tajništvo Telefon +386 (0)3 426 42 02 Faks +386 (0)3 426 42 20 Centrala +386 (0)3 426 42 00 E-naslov: tajnistvo@slg-ce.si Spletna stran: http://www2.arnes.si/slg-ce/ Ustanovitelj SLG Celje je Mestna občina Celje. Program gledališča finančno omogoča Ministrstvo za kulturo. Svet SLG Celje Miran Gracer, Drago Kastelic (predsednik), Zdenko Podlesnik, Miroslav Terbovc, Aleš Vrečko Člani strokovnega sveta SLG Celje David Čeh, Slavko Deržek, Marijana Kolenko, Tomaž Krajnc, Rastko Krošl (predsednik), Robert Vodušek * * * Vodja predstave Zvezdana Štrakl Kroflič • Šepetalka Breda Dekleva • Tonski mojster: Uroš Zimšek * Luč Ni mojster Dušan Žnidar • Rekviziter Amon Cvahte * Dežurni tehnike Rado Pungaršek • Šivilje Zdenka Anderlič, Dragica Gorišek, Ines Kroflič, Marija Žibert • Frizerki Maja Zavec, Marjana Sumrak • Odrska mojstra Radovan Le* in Gregor Prah • Tehnični vodja Miran Pilko * Upravnica Tina Kosi Barbara Medvešček Intervju z Željkom Vukmirico Kot da vas je strah biti to, kar ste. Slovenci. s5lovenska publika te pozna predvsem po tvojih monodramah, zlasti po igri Zgodovina moje neumnosti (Povjest moje gluposti). Na gledaliških akademijah v Sloveniji in Hrvaški metode, po kateri nastajajo tvoje monodrame, učijo. Kje si se s tem spoznal in kdo te je tega naučil? Leta 1975 sem na festivalu v Nancyju v Franciji videl nastop prof. Maria Gonzalesa, profesorja na akademiji dramskih umetnosti v Parizu in enega vodilnih igralcev v Theatre du Soleil, slavne režiserke Ariane Mnouchkine. Igral je lik modernega Pantaloneja v avtorski predstavi Pogovor s publiko, kjer se je lik iz commcdie delfarte v resnici pogovarjal s publiko. Takrat Lsem bil študent tretjega letnika zagrebške igralske akademije, kjer sem bil popolnoma nezadovoljen. IV Mariu Gonzalesu sem našel svojega učitelja metode »Chorus«, ki se jo je on inaučil od znanega pedagoga Jacquesa Lecoquea, kot tudi cela Arianina skupina. Spoznali smo se, ko je bila naša gledališka skupina Pozdravi, ki je dobila ime po istoimenskem Ionescovem zgodnjem dramoletu, zvezda festivala. To je bil čas, ko smo na festivalih imeli tudi skupne vaje in smo izmenjavali metode dela. Tam so bili vsi: Grotovvski, Brook, Polivka ... le najboljši z obeh strani berlinskega zidu in še mi, neuvrščeni. Takrat smo Gonzalesa povabili v Dubrovnik, Split... Odšel sem v Pariz, prof. Gonzales pa je privolil, da bo moj mentor in mi dovolil uporabo metode. Gledališče je takrat imelo moč, bilo je iv fazi državne neposlušnosti. Levo orientirano. Nevarno, ine pa plačana opozicija, v ikar se je gledališče kasneje ideformiralo. S padcem berlinskega zidu se je vse spremenilo. Nič več ni Lažno, kaj govoriš, ampak kako. Lahko udrihaš čez predsednika in državo, nikar pa se ne zameri Coca-Coli, Philipsu ali katerikoli drugi korporaciji. Kot pravi Grotorvski v knjigi Revno gledališče, »lahko si svoboden, cena za to pa je siromaštvo.« Tvoj pristop k ustvarjanju predstave je zelo zanimiv in za nas drugačen. Nam lahko poveš kaj o tem? Gledališče je izgubilo družbeni ugled. Uspavana primadona je užaljena. Postalo je državna institucija, kot je vojska, policija, bolnica, šola in pošta. Najboljše od gledališča takoj pograbita televizija in film. Najboljše pisce, glasbenike, igralce in (vse ostale poklice so vzeli (mediji. Ostalo je le še malo (tradicije in zaljubljencev v (gledališče. Spet se polnijo (stadioni in arene z masovno (populistično subkulturno (zapeljivostjo. jTo se je v gledališču Ugodilo že v času rimskega imperija. Gledališče je ha ulici pred cerkvijo preživelo zahvaljujoč čommedie deirarte, dokler se ni spet vrnilo v topel in zaprt prostor in s tem iv nevarnost. Poleg tega so tu še mediji, ki narekujejo (main stream) produkcijo. Gledališče je najmočnejše, kadar je v prostoru svojega iznanja, to znanje pa je znanje transformacije in transpozicije v živem prikazovanju. Metoda »Chorus«, v hjene skrivnosti me je Uvedel prof. Gonzales, je jv bistvu iskanje socialnega favnotežja v družbi z živo feakcijo na družbeno dogajanje. Govorili so, da je gledališče ogledalo Življenja, ustvarili pa so imuzej preteklega življenja. iFilm in televizija ta problem lažje rešujeta. Ogledalo se [je razbilo na male koščke. Medij i so sproducirali zavest o tem, da je vsako življenje pomembno, in mi poslušamo na poročilih o petih mrtvih v Bagdagu. Individualizacija na globalni ravni je odprla vrata monodrami in osebnemu pogledu, kamor spada tudi tisto, kar se nesrečno imenuje stand-up. Jaz seveda ne verjamem samo jv komedijo ali samo v tragedijo, ker vsak dan povsod okrog sebe vidim Samo tragikomedijo. Jemo sendviče in pijemo pivo ter gledamo, kako od bomb razmesarjeni ljudje ležijo v krvi in to je ‘normalno’. Vrnil sem se k samemu bistvu, k začetkom. To pa je KARAKTER. Človekov karakter je osnovno počelo teatra. Karakterji ustvarjajo situacije, ki so refleksija irealnosti. Skupine ljudi, celo države imajo svoj karakter. iPredsokratiki so rekli, da je karakter človekova usoda. In to je res. Karakter je vedno postavljen nasproti eborusu (zboru). Kar spomnite se, kako težko je bilo še do pred kratkim biti poseben posameznik v Socialistični uravnilovki, kjer je bil karakter kaznovan. ^Kapitalizem pa insistira na pojmu močne osebnosti (strong personality). Tranzicijske države so v iskanju karakterja in so zelo zmedene. Jaz gradim predstavo iiz karakterjev, ki jih poiščem skupaj z igralci in dramaturgi. Ko najdemo (karakterje, jih postavimo pred chorus, v dialoge in (monologe, in počasi na dan Intervju z Željkom Vukmlrlco Kot da vas je strah biti to, kar ste. Slovenci. privrejo specifični problemi okolja, v katerem so ti karakterji rojeni. Kako vidiš Slovence? Ali se ti zdimo bolj »Balkanci« ali bolj »Avstrijci«? Vidim vas kot avstrijske Šiptarje, hecam se, vi za Hrvate pravite, da smo panonski Slovenci. Kako vidim Slovence? Na morju ste glasnejši od Nemcev in bolj pijani kot Rusi, vseskozi nekaj ugovarjate in morate nekaj spiti, da se lahko začnete sproščeno ipogovarjati. V Avstriji ste bolj zapeti in resni od Avstrijcev in le malo manjka, da ne začnete Avstrijcev opozarjati, da se ne držijo pravil, ki so si jih sami izmislili. Malo ste prenapeti. Na Balkanu ste večji Balkanci od Balkancev, v Evropi pa bolj evropski pd Evropejcev. Doma pa vas je sram zaseke, marevža, jote, Primičeve Julije, Vinka Globokarja, Vitomila Zupana in mi ponujate McDonalds, burek in čevapčiče namesto pohanih pisk, prekmurske gibanice, klobas in zaseke, poma ste nekako pretihi in depresivni. Kot da vas je strah hiti to, kar ste. Slovenci. Marljivi ljudje, ki v Begunjah izdelujejo plovila jn gimnastične naprave za ccl sv« in prodajo štirideset milijonov plošč s svojo glasbo. Vas ali mesto s stotimi hišami, kot želite, s takim bruto dohodkom, da to navduši tudi Švicarja. Kaj je zate komično? Zame je komičen dojenček v vozičku, ki se bori s Špancem, pa vendar želi ostati buden, in tako tudi ko se moški, ki ga je žena zvlekla v gledališče, bori š spancem kot dojenček. Ni samo komičnega ali tragičnega, situacija je tragikomična. Skoraj vedno šo življenjske situacije tragikomične. Pa če gre za jpogreb ali poroko. Nekdo Ivas na cesti prosi za pomoč, ivas pa tišči na stranišče. jAli pa še hujše, nekdo vam ipove, da vas ljubi, vas pa tišči na stranišče. Karkoli tiaredite, ni prav. Zato imam rad Čehova in Buster Keatona. Kaj je komičnega pri nas Slovencih? jPri Slovencih - pod pogojem, da se razume, Ida so vse posplošitve zelo nevarne, in da govorim iiz svojega zornega kota - je torej tragikomično, ko naslednji dan po prekrokani noči poskušajo racionalno pojasniti svoje obnašanje v pijanosti in razumeti, zakaj so počeli, kar so pijani počeli. Zelo smešno mi je, ko iz strogega, otrplega in pravilnega obnašanja prehajajo v neformalno, ‘bolj toplo’ obnašanje. Veste, moj ded je bil Hrvat. Drugače hodim na dopust k /am na Jadran, pravzaprav imam vikend v Vodicah. Ti obrazi prej in potem so popolnoma različni, samo dejanje prehoda, torej kako to počnejo, to je fantastično. Policaj na meji najprej vrne dokumente, šele potem se nasmehne in vpraša: »Kaj novega delate v teatru?« Kot svobodnjak trenutno režiraš v instituciji. Kako ividiš prihodnost kulturnih Institucij? Prihodnost kulturnih institucij bo v večini primerov v iskanju komercialnih oblik za preživetje. Čas, ki prihaja, hi več čas homo politicusa, ampak čas velikih korporacij. Politika bo manj vplivna od korporacij, tako bodo institucije v tej obliki kot glomazne, drage in tope konstelacije morale biti transformirane, imel sem predavanja »Chorusa« Grkom in Italijanom, kjer se je to že začelo. Danes pa tega znanja nimajo več. Njihova gledališča so v vedno slabšem stanju, v Italiji jih skorajda ni. Torej bo transformacija šla v Smeri ustvarjanja kulturnih borz, ki že funkcionirajo v Nemčiji, Švici in Veliki Britaniji. Opera, balet in drage nacionalne kulturne hiše pa bodo prešle v obliko stroge ekskluzive samo za bogate in visoko družbo. Teatri bodo preživeli s spremebo profila v druge tipe ustanov, ki bodo v komercialne namene prodajale umetnost javnega nastopanja in obnašanja v živem kontaktu. Zaradi medijev bodo ljudje vedno bolj osamljeni, gledališče |pa bo imelo vedno večjo terapevtsko vlogo. lAli se ti zdi, da gledališče izgublja svojo moč in vpliv? Gledališče je nedvomno izgubilo svoj vpliv in družbeni položaj. Na njegovem mestu sta danes radio in televizija. To je dobro, ker se je gledališče na ta način znebilo politične kontrole. Prav tako je dobro, da se danes z gledališčem ukvarjajo ljudje, ki ga imajo v resnici radi. Gledališča niso več nacionalna, ciljna skupina se je zmanjšala jin spremenil se je profil Ipublike. V gledališče vedno bolj pogosto zahajajo gimnazijci in študentje, ker je to del izobraževanja, meščanski sloj, ki pa je v kapitalizmu osiromašen, pa se obrača k poceni zabavi, televiziji. Celo Kristijan Guček ikinematografi doživljajo iupad obiska. Prihodnost pe na televizijskih ekranih doma, ki bodo s pomočjo linternetne povezave bmogočili izbiro tistega, ;kar ti je všeč in plačevanje od doma. Verjetno se bo nekaj podobnega zgodilo tudi v gledališču, kot kelevizijski šov s publiko jv studiu. Danes stane samo en dogodek kakšne močne korporacije toliko, kolikor je letni proračun enega gledališča. Z druge strani bo umetnost chorusa Ipostala še bolj cenjena zaradi tcatrskega znanja živega kontakta. Spomnim se, kakšen preplah je povzročil prihod elektronske glasbe #n napovedoval izginotje klasičnih inštrumentov. A elektronska glasba je povzročila poplavo etno glasbe, ki jo danes imenujejo (celo Svorld mušic’. Nekaj podobnega bo z gledališčem. Uprizarjali bomo slovenske bbrede iz daljne preteklosti Iv sodelovanju s publiko, da se bo začutil duh obreda in dijonizijskih iger, iz katerih se je rodilo gledališče. V pismu nekemu prijatelju Goldoni pravi, kako je končno doživel, da so igralci nek prizor v igri odigrali tako, kot ga je napisal. Gledališče je (vedno izgubljalo, ko je bilo zapleteno s politiko in državo. Uničili so ga tisti, ki so ga začeli zapisovati in režirati in ga s tem oddaljili od baze umetnosti. Ni slabo, da je slabo. Vprašanja je postavila Aleksandra Blagojevič. Prevedla Tatjana Doma M inča I.oronci, Kristijan Ciučck Tina Kosi Borza slovenskih karakterjev K reativna institucija, kot je gledališče, zmeraj znova išče odgovore na določena vprašanja o ljudeh, času, družbi, politični situaciji... Tudi iskanje lastnega humorja je del iskanja lastne identitete. Tipični slovenski humor je pod poplavo ameriških humorističnih nanizank izginil. Zavedamo se, da je ža osnovo komičnega eden bd predpogojev anagnorisis j- prepoznavanje (komične situacije pripeljejo do nagle Špremembe smeri, kar pri gledalcih vzbuja smeh); enako pomembno pa je tudi kolektivno predznanje. Kolektivno predznanje lahko nastane znotraj kroga ljudi, ki jih druži skupna preteklost, skupne izkušnje, skupna narodna zavest... Kolektivno predznanje je pogojeno z družbenozgodovinskimi situacijami ali s skupnimi žasebnimi izkušnjami družinskega ali prijateljskega kroga. Znotraj ustvarjanja predstave Borza slovenskih karakterjev smo se skušali ukvarjati s tem, kar je tipično za predstavnike slovenskega naroda r ali smo resnično narod Zafrustrirancev in nergačev, kmetavzarjev in propadlih napol intelektualcev? Komično je zmeraj vezano tudi na negativno plat človeških značajev. Saj je v komediji že od antike naprej veljalo pravilo, da komedija opisuje vsakdanjost in pritlehno stvarnost malih ljudi, smejimo se pa lahko tistim, ki so od nas šibkejši, neumnejši, manj spretni ... Poskušali jsmo odkriti določene tipe slovenskih značajev. V Sloveniji je zanimivo dejstvo, da se temperament in značaj ter tipične lastnosti posameznikov izjemno razlikujejo glede na geografsko področje: razlike med Štajerci, Gorenjci, (Primorci, Prekmurci in drugimi so ogromne. Pogosto se nam dozdeva, da smo si po tipu značajev podobnejši z ljudmi, ki živijo na drugi strani meje, ki se dotika našega področja bivanja, kot pa z lastnim narodom v isti državi. Značilnost komedije je v tem, da so liki tipizirani, kar pomeni, da se v igri pojavljajo kot dramske bsebe, ki imajo takšne telesne, psihološke in moralne lastnosti, ki so publiki vnaprej znane in se tekom igre ne spreminjajo. Ravno skozi svojo tipičnost pa tipi služijo za nazorno prikazovanje situacij, odnosov ... S pomočjo določene poudarjene psihološke poteze, z družbenim okoljem ali opravljanjem določene dejavnosti se gledalec z lahkoto identificira z pjim. Tip je v resnici nadčasovna katergorija, šaj se od antike do danes bi veliko spreminjal: primitiven bahač, skop Starec, svetohlinec, goljuf... [Tako lahko že v Teofrastovih Značajih beremo o Stiskaštvu, kjer je zapisano, da stiskač »pri gostiji, ki jo plača skupaj s prijatelji, šteje, koliko kozarcev je kateri izpil ... vsak dan kontrolira mejnike, ali še stojijo na 'svojem kraju.« O nergaču je zapisal: »Nergaštvo je heosnovano godrnjanje had vsem, kar kdo dobi... iAko najde na cesti mošnjo denarja, zagodrnja: >Seveda, kaj prida še nisem nikoli našel.« « Teofrast se je lotil tudi pijancev: »Pijan kot mavra, še ves omamljen bd požrtije in popivanja prejšnjega dne, se opoldne Sz največjo muko prebudi. Pa ne more pogledati proti svetlobi, zakaj oči so mu Hažne od pijače, oslepljene pd solza, motne in zlepljene. jTudi nima toliko moči, da bi se sam dvignil iz postelje, preveč je oslabel: po žilah se mu pretaka vino pamesto krvi. Končno ga spravijo iz postelje: opira še na dva človeka, ves je bmotičen in izčrpan od ležanja... Z upognjeno glavo in klecajočimi koleni še mrtvaško bled privleče jz spalnice naravnost v jedilnico. Tam ga že čaka pivska tovarišija ...« Iz zgoraj navedenih primerov lahko Ugotovimo, da se lastnosti in navade posameznikov bd antike do danes niso bistveno spremenile. Db tipičnih pa smo dramskim osebam skušali dodati tudi individualne lastnosti, ki smo jih pogosto vezali na naše tipično okolje. Da bi dramske osebe delovale čimbolj pristno, smo uporabljali dialekte, ■različne socialne in družbene sloje prebivalstva. Skozi fragmentarno dramsko strukturo smo želeli prikazati posebne in obče lastnosti predstavnikov našega naroda. Posebnost igralske metode je v tem, da vsak akter svoj lik razvije iz živali, ki jo humanizira. Pri tem prevzame določene jlastnosti živali (dobro sliši, je nemiren, je počasen ...) in jih aplicira na človeški značaj. Za vsak lik si jzmisli njegovo biografijo. jRazlični karakterji, ki pri tem nastajajo, stopajo (v medsebojna razmerja, kjer prihaja do soočanj, ki se odvijajo na različnih nivojih. Igralec v tem procesu sodeluje kot ACT AUTHOR in ne le kot interpret posameznih vlog, saj tudi njegovo besedilo izhaja iz karakterja vloge. Prednost teh besedil je, da se organsko izpeljejo iz določenega lika in delujejo avtohtono. Dinamičnost in raznovrstnost posameznikov in njihovih medsebojnih 'razmerij postavlja pred gledalca tipiko sodobne slovenske družbe, s svojim iskrenim humorjem spregovori o naših Značilnostih in gledališče ipostane ponovno ogledalo družbe. Literutuni: Teofrast: Značaji, Knjiinica Kondor, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1971. Patrice Pavis: Gledalilki slovar, Knjiinica MGL, Ljubljana, 1997. Denis Ponii: Na poti h komediji. Društvo 2000, Ljubljana, 1997. PREDSTAVITVE Željko Vukmirica, režiser Željko Vukmirica se v SLG Celje predstavlja prvič - kot idejni vodja projekta in režiser. Željko Vukmirica je vsestranski gledališki avtor. Igra, piše in režira. Je eden izmed najpopularnejših zagrebških igralcev. Rodil seje leta 1953 v Zagrebu in leta 1976 diplomiral na Akademiji za gledališče, film in televizijo. Po končanem študiju je postal član Teatra ITD in bil eden izmed soustanoviteljev gledališke skupine Pozdravi z Ivico Boban, ki je bila v tistem času znana po svojem delu v ‘fizičnem gledališču’ v Moskvi. Njihova prva uprizoritev Ionescove zgodnje igre Pozdravi (Les salutatiosjje postala mednarodni hit. Z njo so gostovali v Italiji, Nemčiji, Rusiji, Franciji, Španiji, Venezueli, Kolumbiji, Mehiki, Panami, Gvatemali, Costa Rici in na Poljskem. Igro so odigrali štiristokrat. Udeležil seje več gledaliških delavnic, spoznal in nastopal je z mednarodno priznanimi gledališkimi umetniki, kot so E. Barba, J. Grotowski, P. Brook, J. Lecopue, M. Gonzales, skupina Theatre du Soleil, Cecilly Berry... Predaval je na zagrebški Akademiji za gledališče, film in televizijo ter leta 1979 ustanovil igralski studio v HNKv Splitu. Tam se je izoblikovala vodilna generacija hrvaških igralcev. Samostojno kariero je začel s svojo monokomedijo (avtor besedila, režiser in izvajalec) Zgodovina moje neumnosti, ki jo je v letih od 1979 do 2007 odigral več kot tisočkrat. Med leti 1987 in 1990 seje na dramski akademiji v Parizu usposabljal pri prof. Mariu Gonzalesu, kjer se je spoznaval z metodo »Chorus«. Poleg Zgodovine moje neumnosti je ustvaril še več predstav (Kharmsalies, Urejena realnost, Gluhlampe...). Igral je v več filmih, med katerimi je najbolj znan Stoppardov Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, skupaj z Richardom Dreyfussom, Garyjem Oldmanom in Timom Rothom. Poleg tega pa je avtor več kot dvestopetdeset ur televizijskega programa. Od leta 1984 do 1991 je bil član dramskega gledališča Gavella, kjer je nastopal v delih Shakespeareja, Čehova, Beaumarchaiseja, Horvatha, Stopparda in drugih. Skupaj s Srdanom Soričem je ustanovil laboratorijski »Teatar Simul", ki seje proslavil s predstavo Gluhlampe. Je koproducent igranega filma Nausikaja (režiser Vicko Ruič), ki je bil leta 1996 nominiran za oskarja. Leta 2000 mu je hrvaško združenje dramskih igralcev podelilo nagrado za najboljšega igralca leta. Poučuje metodo »Chorus« po Mariu Gonzalesu. Njegove pedagoške izkušnje vključujejo delavnice v Švici, Sloveniji, Avstriji, Grčiji, v ZDA, Bosni in Hercegovini, na Madžarskem in na Islandiji. Trenutno vodi umetniško organizacijo ActLab in sodeluje z gledališčem v angleškem jeziku v Zagrebu (English Language Theatre Zagreb). Tina Valentan, koreografinja Svojo plesno pot je začela v Plesni izbi v Mariboru in jo nadaljevala na umetniški akademiji v Amsterdamu, kjer je leta 2007 diplomirala na koreografskem oddelku za razvoj novega plesa. Zanimajo raziskovanje mej razumevanja in pojmovanja plesa v družbi, ki za njo ni le nekaj estetsko atraktivnega, akrobatskega in virtuoznega, temveč gibajoče se telo v odnosu z okolico, ki se zaveda svoje sporočilnosti. Njena zadnja predstava Golden Elixir (2007) je nastala v času njenega gostovanja pri nizozemski plesni skupini Krsiztine de Chatel. Kot plesalka in koreografinja je v zadnjem času sodelovala na plesnih festivalih Act Festival v Bilbau, Its Festival v Amsterdamu in Masdanza na Kanarskih otokih. Aleksandra Blagojevič, asistentka dramaturginje S SLG Celje je že sodelovala kot asistentka dramaturginje pri uprizoritvi drame Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi (sezona 2006/2007). Študirala je na Akademiji umetnosti »BK« v Beogradu, smer dramsko pisanje in scenaristika - dramaturgija in gledališka režija (pri profesorjih Siniši Kovačeviču, Miodragu Vitezoviču, Mojmiru Petroviču, Veljku Abramoviču, Mirjani Karanovič...), kjer je leta 2006 diplomirala. Leta 2004 je bila proglašena in nagrajena za študentko generacije. Leta 2005 je bila premierno izvedena njena radijska drama Plastika na Radiu B 92, leta 2006 pa je bila objavljena njena drama Iniciacija duše v zbirki Srpski moderni pisci našeg doba. Kritike je objavljala v časopisu Ludus. Po diplomi seje vpisala na podiplomski študij, smer teatrologija in scenski dizajn. Člani Akademije so objavili njeno ustvarjanje in reference v šolskem biltenu kot delo ene boljših in perspektivnejših diplomantk Akademije umetnosti »BK«v Beogradu. Leta 2007 je ustanovila Gledališko šolo MOMENT, v koprodukciji Drame SNG Maribor. Šola deluje že leto in pol in jo obiskuje 25 slušateljev. Pod njenim režijskim vodstvom je nastala predstava 10 let knjige v Mariboru, avtor besedila Borut Gombač (Drama SNG Maribor). V skupini Aleja je režirala predstavo L.I.S.T.E.N.I.N.G., avtorici besedila Nataša Šišernik in Aleksandra Blagojevič. S predstavo so gostovali v Italiji, v pokrajini Trento. V produkciji Mesta žensk je nastala tudi predstava Measure with micrometer, mark with chalk, cut with axe when the moon is increasing (koreografinja in izvajalka Tina Valentan), kjer je sodelovala kot dramaturginja. Napisala je več dramskih besedil in scenarijev. BORZA SLOVENSKIH KARAKTERJEV Odlomka Prvi odlomek MINCA: Neznanec, zakaj ješ meso? Pomisli neznanec, pomisli: majhen pujsek, majhen pujsek, a on morda ni živ? Majhen pujsek morda ne joče, ko njegovo mamico odtrgajo od njegovega majhnega rilčka? Neznanec, zakaj ješ meso? Neznanec, vrnimo se na začetek, zapri oči neznanec, vrnimo se, kjer se vse začne. Brat moj, sestra, pridita na zelenico, na lepo mirno zelenico, da čutiš sonce, vetrček, mir, zelenica in naenkrat nek šum. Nekaj slišiš, nek glas, ne, ni glas, glasek je, majhen cvilež in potem ga zagledaš: pujsek, majhen pujsek, in mu pomahaš: »Pujsek!« - in on te pogleda, prestrašen. Velikokrat je že videl človeka in dobro ve, da človek pujsu ni prijatelj. »Pujsek,« pokličeš ga: »Pujsek!« in on te prestrašeno pogleda. Že hoče zbežat, ampak ne ... in te pogleda z drobnimi plavimi očkami in še vedno prestrašeno, vendar odločno, začne počasi hodit proti tebi in pride majhen pujsek. Dolgo se gledata in ti iztegneš roko in pujsek iztegne parkeljček in ti iztegneš drugo roko in pujsek iztegne drugi parkeljček. Slišita zvoke narave pok, pok - vejica, šš - listek, žubr, žubr- žubori potoček. In gledata se in vesta, da sta eno. In zaplešeta ples življenja: hop, hop, hop. Opa, pujsek. Neznanec, a boš še jedel meso? Brat moj, moja sestra, a bosta še jedla zrezke? Oče, mati, a bosta še jedla Poliko? A bosta? (telefon zazvoni) Ja, rekli smo 1000 eurov, lahko kar nakažete na moj račun 000527826. Ja, ja, v sredo. Hvala. A boš, neznanec, a boš res? Drugi odlomek BARBARA Kak to mislite, da četrtič več ne bom prišla? Jasno, da ne bom prišla, ker bom danes skopala pa basta. Alo! KRISTIJAN Ja, dans boš kopala, če boš kopala, si boš skopala grob. BARBARA Nič si ne bom skopala groba, kopala bom za cev pa da bomo kable dali not. To bom skopala, pa basta. Ti je to jasno, pizda, da se ne boš grebo, en meter, en kurčevi meter, ti je to jasno? Nea me jebi. KRISTIJAN Ga vidiš (ji pokaže zobotrebec, ki ga žveči) ? BARBARA Ja, vidim ga, vidim, kaj je zaj? KRISTIJAN Za tolko ne. BARBARA Pa daj, ne seri, ded, čuj, jaz nimam cajta se cele dneve prepirat tu s tabo pa samo sem hodit. Mene vsi na šihtu zajebavajo, zato ker sem baba, da nea moram ene lukne skopat. Razumeš ti to. Ne boš ti mene jebo, kaj boš ti mene drko? Razumeš, kaj te mene boli kurac, če je to tvoj meter ali občinski meter al koji kurac meter. Jaz bom tu kopala pa basta. KRISTIJAN Kopaj tle dol, kopaj dva metra nižje. BARBARA Pa pizda, si ti hudoben in težek. KRISTIJAN Ti, meni je vseeno, če si ti baba al žaba al moški, čifur če si, na moji zemlji ne bo nobeden kopal, pa tam se drž, boljš, da ne stopiš sem, sam to ti povem. BARBARA Čuj, kaj ne bom stopla, zdaj bom stopla ko vika. KRISTIJAN Boš ja, boš, sam probaj, sam probaj. BARBARA Kaj naj probam, kaj naj probam, kaj vi ne razumete, da so to optični kabli, to ni zaj neki drek. KRISTIJAN Zakuga bi jaz rabu te kable? BARBARA Mate froca vi kakega doma? KRISTIJAN Mam. BARBARA No, kolko je star? KRISTIJAN 16. BARBARA Pa kaj mule živi brez interneta pa brez kabelske, al kaj? KRISTIJAN Bom mu jaz že dal internet. Saj mamo dost zemlje pa krave. Saj je treba živino nafujtrat... Kaki internet? BARBARA Kaki internet, pizda. Ja, pa kaj ti veš, kaj je to tehnologija, pizda, kaj ti še vedno z navadnim ... onim oralom orješ tvojo zemljo? Objavljena odlomka besedila sta bila zapisana po improvizacijah na vajah za predstavo Borza slovenskih karakterjev in lahko odstopata od besedila predstave. Evropski vici o Slovencih Če na ulici v Ljubljani odpreš dežnik, moraš paziti, da ne zadaneš koga v oko v Mariboru. Zakaj skakalci v Planici ne skačejo dlje kot 250 metrov? Ker bi pristali v Italiji. Najkrajši vic na svetu: par se sprehaja po slovenski obali ... Slovenci ne potrebujejo mobilnih telefonov. Komunicirajo lahko tako, da jodlajo z enega konca države na drugega. Zakaj rabijo Slovenci radarje? Za zabavo. Kakšne barve so slovenski patruljni čolni? Oba sta modra. Pije kot Rus, kuha kot Italijan, ljubi kot Francoz, dela kot črnec, je škrt kot Škot, ? kot Slovenec. Jaz sebe vidim kot _ Drugi me vidijo kot. V resnici sem__________ Barbara Medvešček, Kristijan Guček iognit: Roben Balc-n NOV SODELAVEC SLG CELJE j Borut Smrekar, pomočnik upravnice Borut Smrekarje leta 1983 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in prejel Zoretovo nagrado za diplomsko delo, ter na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak (klavir). Leta 1988je z odličnim uspehom diplomiral še iz dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Antona Nanuta. Leta 1993 je magistriral na Akademiji za glasbo s temo Vodenje zbora, leta 1997 pa je doktoriral s temo Problem retuš orkestrskega zvoka v Beethovnovih simfonijah. Ob študiju seje vseskozi tudi strokovno izobraževal: na Hochschule fur Musik und drastellende Kunst na Dunaju (1988-1990), na Hochschule fur Musik v Munchnu, dirigentski kurzi pri Siru Colinu Davisu (1994), International Visitor Program »PerformingArts in U. S. Society« (U. S. Department of State) (2005). Med leti 1985 in 1987 je bil zaposlen kot sodni pripravnik na Višjem sodišču v Ljubljani, v sezoni 1990/1991 kot dirigent zbora SNG Opere in baleta Ljubljana, med leti 1991 in 1998 je bil asistent s področja dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v sezoni 1996/1997 je vodil Slovensko komorno glasbeno gledališče, od leta 1998 do 2005 pa je bil ravnatelj SNG Opere in baleta Ljubljana. Od leta 1990 do 2006 je kot dirigent sodeloval s Slovensko filharmonijo, Vojvodinsko filharmonijo, Camerato Labacensis, SNG Opero in baletom Ljubljana, SNG Maribor, zborom in inštrumentalisti HRT Zagreb... Bilje član večih mednarodnih glasbenih žirij (med drugim na tekmovanju Belvedere na Dunaju). Prevedel je več opernih libretov: Menotti Medij (The Medium), Menotti Konzul (The Consul), Weil (Brecht) Mahagonny Songspiel, Ulmann (Klein) Atlantski cesar (Der Kaiservon Atlantis), Poulenc (Apolinaire) Tejrezijeve dojke (Les Mamelles de Tiresias) (soavtor Primož Vitez), VValton (Dehn) Medved (The Bear), Kozina Ekvinokcij (Ekvinocijo). Od oktobra 2007 je zaposlen kot pomočnik upravnice v SLG Celje. / Eme ne Ionesco Stoli (Les Chaises) Tragična farsa Režiser Miha Golob Dogajanje Stolov (Les Chaises) je postavljeno na osamljen otok, kjer Starec in Starka vneto pripravljata stole za množico gostov. Ko gostje prispejo, se izkaže, da so nevidni. Starec in Starka jih posedata na stole, vljudnostno klepetata z njimi, v pogovorih pa jim razkrijeta svoje spomine - nejasne in skrivnostne. Soočeni smo z brutalno resnico sveta, ki je utemeljen na laži in fikciji, v tem svetu pa se prepletajo človeške želje, podzavest, iluzije, samota in odtujenost, iz tega pa izhaja absurdna komika, ki zastavlja vprašanja o smislu bivanja. Premiera 14. marca 2008 -••• • •> F&33P!*. -. -T .- • ' •. ' • - T '•• - * •:# •v • •.Jfc *•*/ • * " V 1 V. *• . ^ •* •' • <* *-t#*-''«*-' v 'ir-*. • • • v4-••-r ^ % i * *•» ' • '> *»:. V'-^3 Gledališki list Slovenskega l^idsk^utlcii Letnik 57, sezona 2007/200$,"ste^^^^ Izdaja Slovensko ljudsko gledališčc^eljc Vse pravice pridržane. • * # im s •r*sgi Cena te številke je 2 €. s V skladu s 13. točko prvega odstavka 26. člena ^ • Zakona o DDV davek ni obračunan. Za izdajatelja Tina Kosi Urednica Tatjana Doma Lektorica Jasna Prebil Fotograf Damjan Švare Oblikovalec Matjaž Tomažič/Kontrastika Tisk Grafika Gracer Naklada 1.000 izvodov Celje, Slovenija, februar 2008 v * • • > • • SLG Celje si pridržuje pravico do spremembe programa. .. ' . •» •:* »’.r* >*v' ?SP .• mm r.V Sezona 2007/2008 REPERTOAR Richard Bean EVROF1LIJA Režiser Boris Kobal premiera jS. septembra 2007 Jon Fosse PUNCA NA ZOFI Režiserka Pijana Zinajič premiera }o. novembra 2007 Avtorski projekt igralcev SL.Ci Celje in Veljka Vukmirice l^ORZA SLOVENSKIH KARAKTER) EV Režiser Željko Vukmirica premiera 7. februarja 2008 Celje - skladišče D-Per 97/2007/2008 5000023042.4 coBiss © Kugene Ionesco STOLI Režiser Miha (iolob premiera marca 2008 >•1 »13 n »it *i m John Steinheck LJUDJE IN MIŠI Režiser Samo M. Strelec premiera maja 2008 in za otrobe Kajetan Kovič MAČEK MURI Avtorica dramatizacije Romana Krcegovič Režiser Matjaž Latin Skladatelj Jerko Novak premiera 6. oktobra 2007