GEOGRAFSKI ' VESTNIK Časopis za geografijo in sorodne vede BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXV \ 1963 LJUBLJANA 196-t IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INŠTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI Vladimir K 1 e m e m č i č (Inšt'i tiut za geografijo Um iverze, L juMjainia): Dnevni priliv delovne si'le v industrijska podjetja Ljubljane v letih 1951 im 1%1 (iz 1 karto v ipnilogii in 3 fotografijam» v telkstiu) ............... 3 1 lie Dayly Influx of Labour iimt'o itihe Industriiajl Enterprises of Ljubljana in 1951—1961 ...................................................... 13 I. n d v i k Olas (Miunsika Scubotia): Migracije Prekmurcev v šliajersiki died Pomurja (z 1 karto v prilogi) ................................................... 15 Migrations from the Regiiom of Prekmurje (NE SLovenia) to it lie R enjoins on .the other (southern) siidie of the River Mmra .................... 33 Inig. Rudi T a m c i ik (Lj Uibl ja.n.a): Agropedološike znaičiilimosti porečja Save v Sloveniji (z 1 ika.rto v prilogi) ........./.............................. 35 Agropedolloigieal OliaraeteHistiios of the Suva River Basin dm Slovenia 53 Ivan Gains (Lju'bljama): Velo polje in problem pospešene ikomziije (■s 3 siliiikaimi v 'tekstni) ................................................. 55 Velo polje and Problem of accelerated Corrosion ................................. 63 Manjši prispevki — Petits articles: Silvo Kranjec (Ljubljana): Aleksander Supain, nemški geograf slovenskega rodu ........................................................=»... 65 Aleksander Supain. a Germani geographer of Slovene ortigiin ..................... 69 Igor Vrišer (L j ubil jana): Ugotavljanje persipektiviineiga nazvoja prebiva lisit v a ................................................................. 69 Method« of the prognosiag the population development............................. 79 Razgledi — Notes et Comptes Rendus.................................................. 81 Književnost — Bibliographie ......................................................... 107 Kronika — Chronique ................................................................. 137 Gl. podrobno kazalo na str. 143—144. V. le Table des matieres detaillee p. 143—144. Uredniški odbor sestavljajo: dr. Ivan Gams, icl.r. Svetozar Ilešič, dr. Vladimii.r Klemenčič, dr. Vladimir Kakolie, dr. Amton Möl'ilk. — Glasni im odgovorni urednik: dir. Svetozar Ilešič. GEOGRAFSKI VESTNIK izhaja v Ljuibljanii enkrat letno. Rokopisi, časopisi v zameno im knjige v oceno maj »e pošiiilj'ajo na uredništvo v Ljubljani, Oddelek za (geografijo Filozofske falkulitete. Ašikerčeva 12. Za tznan-stveno vsebiino prispevkov so odgovoriti avitorji sami. Ponaitis člankov in sliiik je mogoč saimo z dovoljenjem uredništva ter z inavwdbo vira. — Uprava revije je ,pri Geografskem društvu Slovenije, Ljubi jama, Ašikerčeva 12. — Deinarne pošiljike je .pošiljati ma račun 600-14/603-96 (Geografsko drušitvo Slovenije). GEOGRAFSKI VESTNIK ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN DE LA SOCIETE DE GEOGRAPHIE DE LJUBLJANA UREDIL UREDNIŠKI ODBOR XXXV 1963 LJUBLJANA 1964 IZDALO IN ZALOŽILO GEOGRAFSKO DRUŠTVO SLOVENIJE S SODELOVANJEM INSTITUTA ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI H 42699 Uredniški odbor: Dr. Ivan Gams, dir. Svetozar Ilešič, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Vladimir Kokole, dr. Ainton Melik Glavni in odgovorni uredilik: Dr. Svetozar I-lešič S M " GEOGRAFSKI VESTNIK XXXV (1963) Vladimir Klemenčič (Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani) DNEVNI PRILIV DELOVNE SILE V INDUSTRIJSKA PODJETJA LJUBLJANE V LETIH 1951 IN 1961 Razprava o dnevnem prilivu delovne si 1 e v Ljubljano je del obsežne raziskave dnevne migracije delovne sile za celotno Slovenijo. Analiza stanja za leto 1951 sloni na zbtiru potrdil potrošniških živilskih nakaznic zaposlencev v industriji, katere je zbral zavod za statistiko in evidenco SRS od industrijskih podjetij. Za 'ljubljanska podjetja so bili podatki precej točni, vendar iz približno deset odstotkov živilskih nakaznic ni bilo mogoče razbrati točnega kraja bivanja zaposlenca. Iz analize gradiva se je pokazalo tudi, da so nekateri industrijski zaposlenci iz različnih razlogov, čeprav so prebivali v Ljubljani, navedli kraj svojega bivanja izven .nje. Nekateri so 'navajali kraj stalnega bivališča, ki leži tako daleč od Ljubljane, da praktično zaradi prometnih zvez ni bilo mogoče od tam dnevno potovati na delo. Vzrok, da so zaposleni netočno navajali kraj bivanja, moremo iskatti tudi v tem, ker so na (a način lahko itedaj z živilskimi nakaznicami nabavljale hrano itudi njihove družine v kraju bivanja. Ugotovili pa smo tudi nasprotne primere. Nekateri so navajali kraj bivanja v Ljubljani, čeprav so stalno bivali izven nje. To so 'tisti, ki so imeli dvoje stanovanj, eno v Ljubljani, drugo pa kjerkoli izven nje. Stanovanje v Ljubljani so želeli zadržati. To pa je bilo tedaj v mnogih primerih možno le, če iso bili stalno prijavljeni v Ljubljani. Za analizo stanja iz leta 1961 smo se naslonili m a podatke uradnega popisa prebivalstva iz tega leta.1 Podatke nam je stiinarie.no obdelal po kraju bivanja delovne sile in zaposlitve okrajni zavod za statistiko v Ljubljani. Tudi tu smo ugotovili, da so nekateri (okoli 5°/o) industrijski zaposlenci navajali kraje stanovanja, ki iso oddaljeni po več ur. Tako smo na primer naleteli ina navedbe zaposlencev, da prebivajo v Prekmurju in oddaljenih krajih PrimoTske, iz katerih je mogoče 1 Analizo statističnega gradiva je izvršila Božena Grabec, kartografski prikaz pa ista napravila Marjan Avsenalk in Rajko Premrl. dospeti v Ljubljano s časovno maj ugodnejšim prometnim sredstvom šele v štiriih urah ali še več. Za obe razdobji smo pri kartografski in tudi tabelarični obdelavi (gradiva upoštevali le tiste inavedbe, ki so dejanski odraz dnevnega priliva industrijske delovne siile v Ljubljano. Gradivo smo tabelarično raziporedili po naseljih ter sumarno po občinah in po smereh, odkoder prihaja delovna sila. Ta metoda analize nam pokaže, koliko delovne sile v celoti in ločeno po spolu je spreje-mala Ljubljana iz posameznih krajev, občin in smeri ter v kakšni meri je delavstvo stanovalo v Ljubljani. Iz kartografske in tabelarične analize se s tem razvidi, kako se je širilo gravitacijsko območje Ljubljane, do kam se je širilo v posameznih razdobjih in kakšna je bila v teh razdobjih intenziteta priliva delovne sile iz posameznih območij. SJ. 1. Prometno križišče Ajdovščina v Ljubljaniipo 14 uri, v času ko se vračajo ljudje s svojih delovnih mest na svoje 'domove (jan. 1963). Za plastičen prikaz rezultatov ismo pripravili dva kartograma, ki nam pokažeta, odkod in v kakšni meni je prihajala delovna sila v Ljubljano v letih 1951 in 1961 in hkrati predstavita intenziteto frekvence posameznih prometnih smeri v Ljubljano po dnevnem prilivu industrijske delovne sile (kartogram št. 1 in 2). Kartograma sta iz- delana po isti 'kartografski metodi, tako da je mogoče v podolbi primerjati pojav dnevne migracije med letoma 1951 im 1961. Namen te razfprave mi kompleksno razglabljanje o vzrokih in geografski]. poeled icah dnevnega priliva delovne sile v Ljubljano.2 "V delu nameravamo samo predstaviti dinamiko dnevine migracije v dveh razdobjih na primeru večjega mesta ter odkriiti tendence v spreminjanju dnevnega prilivanja delovne sile v celoti, za posamezna področja iin naselja. Dalje želimo predstaviti, kako se je v itej migraciji spreminjala frekvenca posameznih prometnih smeri. Glavni namen našega dela je ugotoviti teritorialno' spreminjanje območja, ki dnevno zalaga Ljubljano z delovno silo. Ne bomo pa razčlenili odnosaja tega območja do oddaje delovne sile v manjše industrijske centre, ki leže v samem gravitacijskem območju Ljubljane ali izven njega. To bo obdelano v posebni študiji za celotno Slovenijo.3 Primerjave podatkov iz 1. 1951 in 1. 1961 v zgoraj označene namene nam omogoča tabela 1. V Ljubljani je bilo leta 1951 zaposlenih v industriji 12.566 ljudi, od tega 7.238 moških in 5.328 žensk. Pretežni del, 9.625 ali 76,6°/o delovne sile je stanoval v Ljubljani, izven nje pa le 2.941 ali 23,4% zaposlencev. Število industrijskih zaposlencev v Ljubljani se je do leta 1961 povečalo na 20.315. Relativno močneje se je povečala delovna sila, ki stanuje izven Ljubljane in sicer od 2.941 na 6.623 ali za 126 °/o, medtem ko se je skupno število zaposlencev, ki prebivajo v Ljubljani, povečalo za 4000 ali 42 %. V Ljubljani je stanovalo leta 1951 9.625, leta 1961 pa 13.692 zaposlencev. Strukturo po spolu v razmerju industrijske delovne sile, stanujoče v Ljubljani in izven nje, pokažejo naslednji podatki. Leta 1951 je bilo v industriji zaposlenih 7.238 moških, le -^h r^. O O O Os ca CD csf 00 lf\ 4 N 4 O O in o* Ä CV1 GQ oT ’H ^ co v© qv m cm '«-i in CM ^ N -h N ^ 8 3 3 CO CM Q -h m on o m cm m in c» cm in m o vO On J--. 1^-» cm r- ^ so in m cm n* GO CM CN O cm vO in r- oo in rn ^ i co in ^ © in — ^ O G0 O © CM ■»■h CM CM in cm sO m in in >u O S 'v I ^ •g a -*-* c ^ w oj T3 cd cj >CA) K/S ?>“ I I cd cd c s cd cd I I I 5 ® I I I m ON 35 in -r-. I o o O I o o S‘ * § 8 J' >o Xl Q Q T3 O in O I © O Q O 1 in q\ cm r- m in in ^-tOsO-^inincMt^. - o - ■»HOiv.'^in^H'^-in ^ in CM CM I I - s© sC CM m "* >© -« © Hh CM 00 CM nD I I I I I c CJ ^ 10 & >N P o Q O M ’S ‘3 S o o. a ■ o o k .t; W « hJ ca bo O cd a M O o cd k 9 £ 0) B o k o £ cd o cd fl ^ 's O g "S Oh « e ,e rt c« cd 3.. .2, T p *5 ,S ’S ti M 05 H H c 0) "S ;> o HA (h S O) T3 cd £ ’S -C v cd m r& Ö :/) Ö B ženske skupaj 1%1 a 0 B ženske Porast v % skupaj Zahodna Gorenjska 716 464 252 1501 785 518 81,7 Vzhodna Gorenjska 515 365 152 867 515 352 68,3 Zasavje 874 456 418 1752 824 908 98,2 Dolenjska 524 202 122 1462 916 546 351,2 Notranjska 512 289 223 1361 657 604 146,3 SKUPAJ 2941 1774 1167 6625 5695 2928 125,3 Daleč na prvem mestu je pri tem Dolenjska. Tu se je povečalo število od 324 iiia 14-62, to je za 351 °/o. Pri obeh sipolih je povečanje enakomerno. Število moške delovne sile se je povečalo od 202 ma 916, to je iza 353 ®/o, ženske pa od 122 ma 546 ali za 348 °/o. Leta 1951 je črpala Ljubljana delovno silo le iz 'dveh dolenjskih občim (po upravni razdelitvi leta 1961), im sicer iz podeželskih krajev občine Ljubljana— Vič—Rudnik, ki spadajo v ožje vplivno območje Ljubljane, in iz krajev občine Grosuplje, ki spadajo v širše vplivno območje Ljubljane. Do lota 1961 se je območje priliva razširilo na celotno ozemlje občine Trebnje, manjše število delovne sile pa dajejo Ljubljani še kraji občin Novo mesto, Ribnica in Kočevje. Močno se je povečal priliv delovne sile iz podeželskega dela občine Ljubljana—Vič—Rudnik in sicer od 185 na 472, od tega moške delovne sile od 116 na 254 in ženske od 69 na 218. Iz občine Trebnje sta hodila 1. 1951 v industrijska podjetja Ljubljane le dva moška, leta 1961 pa 335 moških in 63 žen,sik. Iz občine Kočevje prihajata v Ljiubljano dva moška, iz Novega mesta 28 moških, iz Ribnice pa 9 moških in 4 ženske. Celotna Dolenjska daje Ljubljani v veliiko večji meri moško delovno silo, katere delež se z oddaljenostjo od Ljubljane stopnjuje, medlem ko sc delež ženske delovne sile že do občine Trebnje zmanjša na neznatno mero. Občini Novo mesto in Kočevje dajeta le 'moško delovno silo (tabela 1). DNEVNI PRILIV DELOVNE SILE V LJUBLJANSKA INDUSTRIJSKA PODJETJA LETA 1951 TRŽIČ FREKVENCA PROMETNIH SMERI 10 KM DOMŽALE MEDVODE~ LITUA 'STRO VRHNIKA BOROVNICA LOGATEC STUDENEC-IG > VEL LAŠČE 'POSTOJNA 1 • 10 LJUDI 11 . 25 26 -50 51 -100 ■■Ü 90i 3-1000-..- INSTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI KARTOGRAF VILKO PluŽbAd IZDELALI &OŽ£MA GRAbCC , MAR JA W AVSEUAK ( HAJKO PRIMUL DNEVNI PRILIV DELOVNE SILE V LJUBLJANSKA INDUSTRIJSKA PODJETJA LETA 1961 GO«N J CWAD, VRANSKO MEDVO« LOGATEC BREŽICE* FREKVENCA PROMETNIH SMERI AJOOV&ČNA VEL Škofja Šoštanj •--.Žalec 1 - 10 LJUDI ---- 11-25 26-50 51-100 -H- ■■ 900-1000-..- '•KOČEVJE InStiTi/T za GEOGRAFIJO UNIVERZE V UUBUANI KABTOGJUf ; vilkO f im}gaH IZDELALI : ftOilwA 6IAMC , «AHM« AVbiMM. , UAJ40 mm.L * Sp ... .. * % ' «SÄ mm . Nekaj delovne sile dajejo Ljubljani še občine Cerknica, Logatec in Postojna. V razdobju 1951-1961 se je podvojil priliv iz Zasavja. V letu 1951 je iz te smeri prihajalo v Ljubljano 874 zaposlencev, leta 1961 pa že J732. Porast je pri obeli spolih enakomeren, pri moških od 456 na 824 in pri ženskah od 418 na 908. Večina delovne sile iz te smeri je prihajala leta 1951 in prihaja še danes iz krajev, ki leže bližje železnici in cesti, največ pa iz občine Litija in iz krajev, ki leže izven mestnega območja Ljubljane v občini Ljubljana—Moste—Polje. Iz občine Ljubljana—Moste—Polje se je povečalo skupno število delovne sile od 826 na 1418, ženske od 404 na 795, moške pa od 422 na 623. Močno se je povečal priliv iz krajev občine Litija, skupno od 47 na 245, od tega moških od 34 na 156 in žensk od 13 na 89. Nekaj delovne sile dajejo Ljubljani še občine Zagorje, Trbovlje, Hrastnik din Sevnica, vendar je število teh sorazmerno majhno. Zaradi majhne možnosti zaposlitve ženske delovne sile za te od Ljubljane oddaljene kraje je razumljivo, da oddajajo Ljubljani skoraj v enaki meri moško in žensko delovno silo. Za Zasavje je značilno, da je število zaposlencev v celoti zelo naraslo. veliko na račun krajev iz občin Ljubljana—Moste—Polje in Litija. J emdence širjenja območja, ki dnevno oddaja delovno silo Ljubljani, ,se kažejo vse do Brežic. V razliko z Dolenjsko prihaja tu tudi ženska delovna sila iz oddaljenih krajev. Pri geografskem razglabljali ju Gorenjsko navadno delimo na zahodno in vzhodno. K vzhodni Gorenjski štejemo Bistriško ravnino z obrobjem, področje na zahod od tod pa smatramo za zahodno Gorenjsko. Za obe področji je značilno, da je število delovne sile, ki je zaposlena v Ljubi jami leta 1961, v primerjavi iz letom 1951 poraslo le za dve tretjini. Obe področji ista gospodarsko visoko razviti, tod je več lokalnih industrijskih centrov, v katere se steka večina razpoložljive delovne sile; zato je za Ljubljano preostane le relativno manjši del. Vzhodna Gorenjska, predvsem Bistriška ravnina, je oddajala leta 1951 Ljubljani skupno 515 zaposlencev (363 moških in 152 žensk). Do leta 1961 se je to število povečalo na 867 (515 moških in 352 žensk). Povečalo se je v veliki meri na račun krajev, (ki leže še na Bistriški ravnimi, a že spadajo v občino Ljubljana—Bežigrad. Iz občin Domžale in Kamnik se je dotok precej ipovečal, vendar iz obeh občin po številu in spolu približno enako (tabela 1). Tudi iz zahodne Goirenjslke se je kljub temu, da «e je močno okrepila tamošnja lokalna industrija, povečal priliv v Ljubljano od leta 1951 do leta 1961 od 716 na 1301, pri moških od 464 na 783, pri ženskah pa od 252 na 518. Veliik clel tega povečanja gre na račuin krajev, ki ileže v občini Ljubljana—šiška in le manjši del na račuin krajev iiz občin Škofja Loka, Kranj, Radovljica, Jesenice in Tnžič. I:z krajev, ki spadajo v olbčimo Ljubi jama—šiška, se je povečal priliv odi 565 na 1065, moških od 345 na 593 in žensk od 220 na 473. V občimi Škofja Loka je skupno število naraslo od 100 ma 158, moških od 78 ina 124 in žensk od 22 na 34. Omembe vredno povečanje je še pri občimi Kranj, od 44 ina 60. Število moških se je povečalo od 36 na 52, število ženske delovme sile pa je ostalo enako (8) kot leta 1951. Sl. 2. Železniška postaja v Ljubljani po 14. uri, ob času, ko se delovna sila vrača p« železnici ina svoje ttonuove (jan. 1964). Priliv delovme sile v Ljubljano narašča predvsem iz tistega dela Gorenjske, ki gravitira neposredno k Ljubljani, manj pa iz krajev, ki leže v območju močnega industrijskega centra Kranja ter manjših centrov občin Škofja Loka, Kamnik im Domžale. Da se priliv v Ljubljano tako krepi iz krajev, ki leže blizu Ljmlbljane, je razumljivo, saj so tii kraji prometno z Ljubljano dobro povezani iin imajo tudi dovolj možnosti za zaposlitve v različnih poklicih in z različno kvalifikacijo. Pri tem pa velja opozoriti na nekatere razlike, ki jih rast priliva delovne sile v Ljubljano kaže glede oblikovanja njenega gravitacijskega območja med vzhodno i:n zahodno Gorenjsko. Kranj je očividno tako močam industrijski center, da laihiko vključuje večino razpoložljive delovne sile, medtem ko cent ri občin Škofja Loka, Kamniik in Domžale očividino tega v celoti ne zmorejo, zato se voari od tam rellativ.no večje število 1 jiud.i na delo v Lj.ubijamo im to število tudi opazno raste. Analiza našili podatkov iz 1. 1951 ii,n 1. 1961 nam je dobro pokazala odseve vsega dogajanja v vpli vnem zaledju Lj'ulbljane v 'tem razdobju. To je čas stopnjevane industrializacije Ljubljane, gradnje stanovamj v njej, zboljšanja prometnih zvez med Ljubi jamo 'ter podeželjem, procesov deagrarizacije agrarnih naselij in oblikovanja novih modernih kmetijskih obratov, tako imenovanih »agrokombinatov« v agrarnem zaledju Ljubljane. Zaradi vseh teh značilnih procesov se širi gravitacijsko 'zaledje Ljmbljane, s tem pa se krepi tudi dnevni ipriliv delovne sile. Čeprav razmeroma kratko, je bilo to razdobje po načinn im časovnem zaporedju uveljavljanja zgoraj navedenih öiniteljev izredmo dinamično. Celotno raizdolbje, ki ga označuje poklicno preslojevamje prebivalstva v smislm deagrarizacije. lahko delimo na dva dela, do približno 1957/58 ter od tedaj do leta 1961. Večanje starih im nastajanje novih industrijskih obratov v Ljubljani je v drugem delu razdobja v večjem razmahu. Proti koncil drugega dela razdobja pričenjajo rasti tudi veliki agrokombinat L Z njihovim nastajanjem se močno sprošča kmečka delovna sila, pojav, ki se javlja vzporedno z intenzivnejšo gradnjo stanovanj v Ljubljani. V kolikor bi se ne uveljavila dva pozitivna pojava li krati v istem razdobju, to je gradnja stanovanj v Ljubljani ter veliko sproščanje delovne sile na agrarnem podeželju v njenem zaledju, bi bilo število delovne sile, k i dnevno potuje n a delo v L j m b 1 j a m o, š e precej v e č j e. Razmerje med prirastkojn delovnih mest v Ljubljani ter rastjo števila delovne sile, ki stanuje izvem Ljubljane, mam to dejstvo naj lepše potrjuje. DNEVNI PRILIV INDUSTRIJSKE DELOVNE SILE V INDUSTRIJSKA PODJETJA LJUBLJANE PO OBMOČJIH Talbela 3 1951 1961 skupaj moški ženske skupaj moški ženske Porast v % skupaj Ljubljana S'kupno število zaposlencev v 'krajih izven ljubljanskih 9.625 5.464 4.161 13.692 6.590 7.102 42,2 občin 2.212 1.239 973 4.413 2.207 2.206 99,5 Ostalo področje 729 535 194 2.210 1.488 722 203,1 SKUPAJ 12.566 7.238 5.328 11 20.315 10.285 10.030 61,6 Ugotovili smo, da posega intenzivnejši odliv delovne sile v Ljubljano na v is a področja zahodne i n v z h o d n e Gorenjske,zasavske, dolenjske in notranjske smeri, toda v večjem številu le v podeželske kraje ljubljanskih občin in o b č ii n , ki meje na n j e. P o d r o č j e n a j b o 1 j okrepljenega priliva sega torej samo kakih deset kilometrov daleč, ali pa v kraje, ki leže tako, da je iz njih možen dostop v Ljubljano peš, s kolesom, z mopedom, z vlakom ali kombinirano v 30 ali n a j več 40 ni ii n u t a h (tabeli št. 1 in 3 in karti št. I in 2). Iz krajev, kii iso bolj oddaljeni, prihaja v Ljubljano relativno majhen delež delovne sile, saj se tod, razen na Dolenjskem, .razvija lokalna industrija, ki novo. odraslo delovno si.lo več ali manj sproti vključuje v delo. -m Sl. 3. Vhod pred tovarno Litostroj v časru izmene (jan. 1964). Stopnjevanje dnevnega odliva delovne sile z Dolenjske v Ljubljano zasluži, da bi ga obdelali v posebni razipravi. Teoretično posebno zanimiva bi bila proučitev geografskih učinkov nove avtomobilske ceste na agrarno prenaseljeno pokrajino. Ti učinki se kažejo v deagra-rizaciji pokrajine, nastajanjiu male lokalne industrije ter v izredno hitrem in stopnjevanem odlivu delovne sile. Na Dolenjskem jev prevladi drobna posest s kmetijami, ki posedujejo 5—8 hektarjev izemlje s slabo razvito proizvodno tehniko. Ker te kmetije niso bile sposobne dostojno preživljati kmečkih družin, se je z izgradnjo avtoceste pričel nagel proces prehajanja kmečkih gospodarjev in njihovih odraslih družinskih članov z izjemo gospodinje v nekmečke poklice. Ker pa rast novih delovnih mest v Novem mestu ter v drugih (bližnjih manjših lokalu ih gospodarskih centrih ni mogla slediti hitremu sproščanju kmečke d (“lovne sile, si je la v dobršni meri našla izhod v dnevnem potovanju na delo v Ljubljano, olajšanem z izgradnjo avtomobilske ceste. Medtem ko je v letu 1951 območje dnevnega odliva delovne sile v Ljiubljani zajelo na Dolenjskem le kraje do Ivančne gorice, sega danes že na obsežno področje Suhe Krajine ter v kraje do Trebnjega in v dolino Mirne; posamezniki pa prihajajo še bolj od daleč. Večina te delovne sile je nekvalificirana ali polk valifici rana. Ker prav ta ne more najti zaposlitve na Dolenjskem, v Ljiubljani pa je te vrste delovna sila, zlasti moška, v gradbeništvu in težki industriji «elo zaželena, je razumljivo, da je veliko dovažajo v Ljubljano z udobnimi in hitrimi avtobusi sama podjetja. THE DAYLY INFLUX OF LABOUR INTO THE INDUSTRIAL ENTERPRISES OF LJUBLJANA IN 1951—1961 Vladimir Klemenčič On the basis of statistical data about the places of location of the individual industrial enterprises, the author is tracing the dynamics and the directions of extension as well as the dynamics in the intensity of the daiily influx of 1 aibour from, individual distri'tcts within the range of Ljubljana influences. The number of workers employed in industry had grown by 19&1 for 7.749, and the number of those living outside Ljubljana for 3.682. The territory supplying Ljubljana with industrial labour had been extended for over thirty kilometres only in one direction — towards Dolenjsko, around the newly built higway Ljubljana—Zagreb. From the remaining districts workers have for decades been coming to the place of work by foot, bicycles, buses, and trains — reaching Ljubljana in some forty minutes. These workers come from places within ten kilometres’ distance from Ljubljana. The new jolbs in Ljubljana industry have been taken up during the last decade, owing to the mechanization and rationalization of farming production in large farming works in the surroundings of Ljubljana (in the so-called ‘agrokombinati’), by either disengaged labour or by the natural increase of adiu.lt population. With the accelerated building of flats a considerable number of workers have been alotted flats. But the increase of labour travelling to the places of work in Ljubljana is accounted for by those living either on small! farms or houses iof their own, ior by those who have not yet managed to obtain a flat in Ljubljana. Whereas the industrialized and urbanized districts of Gorenjsko, Notranjsko, amid Zasavje suipply labour of various qualification with a comparatively high percentage oh female workers, the territory of Dolenjsko, from where workers started to travel to their daily work five years ibaok after the highway had been built, gives mostly untrained /male workers. Ludvik O 1 a s MIGRACIJE PREKMURCEV V ŠTAJERSKI DEL POMURJA Osnovni vzroki migracij Del Pomurja na desnem bregu Mure, ki je svoj čas pripadal Štajerski, zavzema Mrsko pod j e, Ščavniško dolino, porečjiu Mure pripadajoči del Slovenskih goric in Apaško polje. Dovolj je znano, kako so pri rodni (reliefni, klimatski, pedološki) pogoji na obeh straneh reke enaki. Zato ibi glede na podobno prirodno osnovo pričakovali na obeh straneh Mure enako stopnjo gospodarskega in populacijskega razvoja. Toda temu ni tako. Skozi dolga stoletja je olba bregova ločila politična meja, ki je priključevala Prekmurje k agrarno fevdalni Ogrski, štajersko Pomurje pa h gospodarsko naprednejši Avstriji. Ta 1 očitev je pripomogla, da ista olba dela doživela različen razvoj, podoben onemu v takratnih njunih matičnih državah. Avstrijo je val industrializacije zajel mnogo prej ko Ogrsko. Nedaleč od Štajerskega Pomurja so zrasli pomembnejši urbansko-in-dustrijski centri Maribor, Zagreb in deloma it udi Ptuj, ki so sproti požirali delovno moč, ki je bila na kmetijah odveč. »Beg z dežele« se je tu vršil po poti kot jo poznamo v ostali Sloveniji. Zanj so bili tu dani pogoji. K temu je mnogo pripomogla sorazmerno zgodnja zgraditev glavne štajerske železnice v bližini, kakor tudi pozneje železnice na štajerski strani Mure. Prirastek prebivalstva se je vedno nekako uravnovešal z razvojem proizvajalnih sredstev. Med štetjema 1. 1869 in 1. 1910 je prebivalstvo narastlo za 14.2%, med štetjema 1. 1930 in I. 1953 pa za 12.4 %>. Gibanje prebivalstva nam kaže torej enakomeren razvoj brez močnejših amplitud (I). Prednost kmetijstva na štajerski strani Mure se odraža tudi v tem, da se je v okviru Avstrije že zgodaj otreslo fevdalnih vezi. Glede na to ima že daljšo 'tradicijo in izkušnje. Za svoje poljske pridelke, pa tudi za vino, je našlo vedno ugoden trg v relativno gorati Avstriji, ki je imela v primerjavi z Ogrsko manj kmetijske površine in več industrijskega prebivalstva. Prekmursko kmetijstvo je imelo v okviru Ogrske drugačno razvojno pot. Zastareli fevdalni družbeni režim se je tu držal še v prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Leto 1848 je prekmurskega kmeta sicer rešilo tlake, ne pa dušečega vpliva ogrskih veleposestev. Prekmurski tlačan razen »gorne desetine«, to je dajatve vina, ni dajal drugih dajatev za selišče, ki ga je dobil od grofa, pač pa mu je moral zanj vsako leto odslužiti določeno število delovnih dni. Za celotno selišče, ki je merilo 36 oralov (polovično selišče 18 oralov) je moral fiati 100 delovnih dni. Glede tega Prekmurje ni bilo izjema. Podobne odnose so poznali narodi vzhodno od Labe in Litve od Baltskega do Jadranskega morja, predvsem pa prebivalstvo ogrskih pokrajin (7). Ce pri tem odštejemo mrtvo zimsko sezono, čas slabega vremena in praznike, vidimo, da je večji del delal pri veleposestniku. Hote ali nehote je moral 'lastno posestvo zanemarjati. Stremel je za 'tem, da na njem pridela za takratne minimalne potrebe svojega že tako nizkega standarda. V primeru, da bi bil zadolžen pri grofu le z desetino, bi se lahko močno usmeril na delo v lastnem selišču. Dajatev veleposestniku bi ga prisilila v intenzivnejšo obdelavo. Tako pa je posestvo le životarilo, obdelovanje zemlje je bilo primitivno, poleg železnega so uporabljali še 'lesen plug, namesto bran vejevje, mnogo pomembnejšo vlogo kot danes je igrala še motika. L. 1848 je našlo kmeta nepripravljenega, brez pravih izkušenj in tradicije. Poseben udarec mu je bila na novo vpeljana davčna obveznost. Za to dobo je značilno močno stradanje. Srednji in tudi veliki kmetje niso bili zmožni niti na 30 oralih zemlje pridelati dovolj kruha za družino. Oseminštirideseto leto je potemtakem le rodilo prekmurskega kmeta; izkušnje si je pridobil v poznejših letih, a tudi takrat ga je dušila veleposest. Usmeril se je v žitno poljedelstvo, katerega pridelek pa je imel na Ogrskem močno konkurenco. Presežek ob ugodnih letinah je največkrat našel trg preko Radgone v Avstriji. V kolikor se mu je ta smer zaprla, se je le z nizko ceno preko prekupčevalcev prerinil na madžarski trg. Večkrat so kmetje poljske pridelke tudi ilegalno prevažali čez mejo v Avstrijo, kjer so si kupovali industrijske izdelke, ki šo bili tam cenejši. Podoben problem je bil z vinom; kar ga je šlo v prodajo, ga je večinoma odkupila Radgona. Ob vsem tem kljub relativno ugodnim prirodnini pogojem ini bilo pravih možnosti za razvoj kmetijstva. Agrarna Ogrska je bila v tem času še skoraj brez industrije. Zato do konca 19. stoletja v Prekmurju ne opazimo tistega normalnega odtoka z vaisi, ki ga poznamo pod nazivom »beg z dežele«. Prirodni prirastek pa je bil močan in prebivalstvo je temu primerno naraščalo. Od prvega štetja 1. 1869 pa do štetja prebivalstva 1. 19(0 je naraslo za 46.2 °/o (v štajerskem Pomurju v istem času za 14.2°/o) (1). Glede na takratno stopnjo razvoja proizvajalnih sil je bilo Prekmurje že prenaseljeno. Delo in kruh je bilo treba najti drugje. Nudila so ga le madžarska veleposestva. Delo na njih je bilo vezano na poletno sezono, pozimi so delavce odpuščali. Tako se je že v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja izoblikovala sezonska oblika zaposlitve, ki je igrala v gospodarskem in populacijskem razvoju Prekmurja tako pomembno vlogo. Pripomogla je k temu, da se presežek prebivalstva ni izseljeval za trajno. Zimska mrtva sezona ga je prisilila na vrnitev v Prekmurje, kjer si je ustvaril dom. Edini trajni vir za preživljanje je bila zemlja, brez nje ni nihče uspeval. Zato so si jo delili med sabo. Vzporedno z razvojem sezonstva se je tako tudi po osvoboditvi kmetov (po 1. 1848) obdržal običaj, po katerem so si očetovo posestvo delili vsi potomci med sabo, največkrat ne enakomerno. Potomec, ki je še vnaprej živel pri starših, je dobil več zemlje, drugi pa toliko. <1 a so si uredili dom, ob njem nekaj izemlje, primankljaj pa so nadomestili s sezonskim zaslužkom. Vse to je ibil tisti eksistenčni minimum, brez katerega 'bi ostal sezon ec pozimi na cesti. S tem pa se je zemlja drobila in posest slabila, kar je na splošno razvoju kmetijstva v Prekmurju močno škodilo. Pri tem ni odveč, če se na kratko seznanimo s pravicami in načinom dodelitve zemlje pri ogrskih plemenitaših (»nemešnjakih«, madž. nemesnyak, nemes — plemiški) v primerjavi z ustreznimi pravicami in načini drugje v Srednji Evropi. Tako je bil na primer v preteklosti pri germanskih narodih, ki so od vseh naših sosedov največ soodločali pri političnem in gospodarskem razvoju slovenske zemlje, velik prepad med plemenitaši in ostalim prebivalstvom. Med njimi po zakonu ni moglo priti do zakonske zveze. V kolikor je do te po cerkveni poti vseeno prišlo, je prizadeti član plemenitaškc družine zgubil svoboščino in postal tlačan. Potomci mešanega zakona tako niso podedovali niti plemiškega naslova in svobode niti deleža v veleposesti. Možnost za kosanje velikih posesti je bila s tem omejena. Med madžarskimi plemenitaši in ostalim prebivalstvom ni bilo tako močne nestrpnosti. Med njimi je bila dovoljena tudi zakonska zveza. V kolikor se je žena neplemenitega rou poročila s plemenitašem, je s poroko pridobila vse pravice (tudi plemenitaški naslov) moža. še več, obdržala jih je celo, če ji je mož umrl. Enake pravice je pridobil in obdržal tudi moški, če se je poročil z ženo plemenitega rodu. Plemenitaški naslovi so prešli tudi na potomstvo takega zakona, z njimi pa tudi delež v lastnini posestva (8). Tako je prišlo na Ogrskem že zgodaj do močnega drobljenja zemljiške posesti. kar je po letu IH4-H prešlo tudi na posest osvobojenega kmeta. Že prej omenjeno običajno dedno pravo in sezonska zaposlitev, ki sta se obdržala pri življenju do danes, sta med seboj v vzročni zvezi in se lepo izpopolnjujeta, ne da bi zlahka rekli, kaj je pri tem vzrok in kaj posledica. Ker sezonec po zimi ni imel dela, se je moral vrniti, zato je bil v Prekmurju navezan na košček zemlje, kjer si je postavil dom. V tem primeru bi bilo drobljenje posesti «posledica sezonskega zaposlovanja. V isti sapi pa 'lahko iščemo vzročno zvezo v nasprotni smeri: zemlja je bila razdrobljena, posest mala. zato je moral nekdo od družine na sezonsko delo, da nadoknadi primanjkljaj. V drugem primeru je premala posest vzrok sezonskega 'zaposlovanja. Seveda ne smemo v obeh primerih prezreti skupnega vzroka. Ta je pač v dejstvu, da Prekmurec ni našel niti v Prekmurju niti na Ogrskem trajne zaposlitve, ki bi mu nudila osnovne pogoje za življenje. Zakaj če bi ga bil našel, ne bi bil več absolutno navezan na zemljo, sezonstvo ter z njim zloglasno drobljenje iposesti bi začela zamirati. Da je temu ta'kö, kaže razvoj po osvoboditvi. Sezonsko zaposlovanje v inozemstvu med obema vojnama nas pri tem ne sme motiti, iker je imelo pred trajnim zaposlovanjem v Sloveniji in ostalih jugoslovanskih področjih neprimerno finančno prednost. V zadnjem času, ko sta obe nekako izenačeni, si Prekmurec želi trajno zaposlitev, izlasti če je ta v bližini. 2 Geografski vestnik 17 Drolbljenje zemljiške posesti in sezonsko zaposlovanje sta kvarno vplivala na razvoj kmetijstva. Zemlja se ni samo drobila, temveč tudi zanemarjala. Večkrat je ostala v prahi. Zaradi trajme naselitve sezonske delovne sile je razen tega prišlo v Prekmur j n do populacijske napetosti, ki je bila močna vse do 1. 1900 ali celo do 1. 1910. V tein lotu se je za Prekmurce prvič »svet odprl«. Začeli so se odseljevati v Ameriko, pozneje, med obema vojinama, pa še v Francijo in Nemčijo. Beg z dežele je tako dobil drugo obliko, to je izseljevanje v tujino. Prebivalstvo, ki je od štetja 1. 1869 do 1. 1910 narastlo za 46.2 °/o, je od tedaj do 1. 1953 narastlo samo za 5.1°/o. Na desnem bregu Mure tega skoka ni bilo; tam je prebivalstvo že med 1. 1869 in 1910 naraslo samo za 14.2 °/o, med 1. 1910 in 1953 pa tudi za 12.3%. Možnost neagrarne trajne zaposlitve je tam višek prebivalstva sproti odvajala: do populacijske napetosti ni prišlo, še več, za marsikatero odseljeno družino je ostala celo praznina. Razen tega je tam kmetijstvo doživelo naprednejše oblike, njegovo produktivnost pa je dopolnjevalo še vinogradništvo. Vse te razlike v gospodarskem in populacijskem razvoju na obeh straneh Mure so pripeljale do tega, da se je začel čez Muro seliti prekmurski živelj. Prve začetke teh preseljevanj, ki so šli samo v eni smeri, izasledimo že v zadnjih letih 19. stoletja. Kako je potekalo preseljevanje, kdo se je selil in kam se je selil, to je cilj naše obravnave. Pregled izseljevanja in njihovih smeri v celoti. Kadar smo doslej govorili o migracijah Prekmurcev čez Muro v štajersko Pomurje, smo imeli navadno pred očmi le odseljevanje na Apaško polje. Podrobna analiza odseljenccv pa nam je to pojmovanje omajala. Od vseh trajno izseljenih Prekmurcev na štajersko s Iran Pomurja jili živi lc 31.7% na Apaškem polju. Ostali (68. °/o) so raztreseni po Murskem polju (40.9%). po Pomurju pripadajočih Slovenskih goricah in v ščavniški dolini (27.4%). Od teh jih je 22.1 % z Goričkega. 16.3 % z Ravenskega in kar 61.5 % z Dolinskega. Kakšen delež zavzemajo preseljeni preko Mure med vsemi trajno izseljenimi iz Prekmurja, bi nam lahko pokazala širša podrobna analiza. Doslej smo podoben poizkus napravili samo v Sebeborcih. k jer zavzemajo preseljenci čez Muro 6.2 % trajno izseljenih. Odstotek je na Severovzhodnem in Jugovzhodnem Goričkem nižji. Tu je gostota prebivalstva že od prvih ljudskih štetij man jša, trajno izseljevanje pa bol j kot drugje v Prekmurju usmerjeno v Severno in Južno Ameriko ter Francijo- Višji bi bil odstotek na Zahodnem Goričkem, ki je dalo zlasti med obema vojnama največ trajno izseljenih na Apaško polje. Visok je bil tudi na Dolinskem, od koder so se na vso štajersko stran močno izseljevali med obema vojnama. Višek je doseglo to izseljevanje po osvoboditvi, v času načrtne kolonizacije Apaškega polja. Nagibi, ki so vodili to izseljevanje, so razumljivi samo v luči celotnega značaja prekmurskega izseljevanja. Izseljevanje v Ameriko pri Prekmurcih ni imelo takoj značaja trajme izselitve; izseljenci so se po nekaj letih z zaslužkom vračali. Po drugi svetovni vojni, ko so se vrata ZDA že zapirala, so začeli zahajati v Kanado, Urugvaj in Argentino. K temu se je v istem času priključilo še sezonsko zaposlovanje v Franciji in Nemčiji. Samo v desetletju od 1. 1929 do I. 1939 so Prekmurci s sezomskim delom po evropskih državah zaslužili 284,237.500 dim (4). S tem zaslužkom so si opomogli na domačih kmetijah, v veliki meri ipa nakupili nova posestva onstran Mure. Tam so čedalje bolj kupovali zemljo zato, ker je 'bila neprimerno cenejša kot v Prekmurju. Ta vrsta preseljencev čez Muro zavzema prvo in do konca druge svetovne vojne daleč najmočnejšo plast. Sezonci, zlasti tisti, ki so bivali v tujini po več let, so se tam otresli navezanosti na domačo zemljo, kar je v precejšnji meri pospeševalo preseljevanje. Po prvi svetovni vojni, zlasti pa v dobi gospodarske krize, se je kmečki živelj močno zadolžil. Iz zagate si je v veliki meri pomagal na ta način, da je posestvo prodal, plačal dolgove in za preostali denar kupil primerno kmetijo onstran Mure. Včasih se je temu ukrepu priključil kmetovalec, ki bi si moral v Prekmurju obnoviti hišo ali gospodarsko poslopje. Preselil se je z namenom, da si izboljša razmere. Oba obravnavana nagiba za preseljevanje temeljita na različni vrednosti kmetijskega zemljišča na cibeh straneh Mure. Njuna skupna lastnost je tudi v tem, da so se v obeh primerih preseljevale cele družine. Tretji tip preseljevanja družin je sprožila načrtna kolonizacija Apaškega polja po osvoboditvi. Zajela je socialno najslabotnejšo plast, ki v prejšnjih razdobjih zaradi slabega gmotnega stanja ni bila zmožna nakupiti posesti onstran Mure. V vsem obdobju do 1. 1953 se je čez Muro preselilo 398 družin s 1205 člani. Od tega do prve svetovne vojne 31 družim (7,8 °/o), med obema vojnama 225 (56.5 °/o) in po osvoboditvi 142 družin (35.7 °/o). Razen družin se je preselilo čez Muro še 1014 posameznikov. Le-ti so se v veliki večini naseljevali na Murskem polju in na Pomurju pripadajočih Slovenskih goricah. Manj jih zasledimo na Apaškem polju. Posamezno se je izseljeval zlasti tisti živelj, ki je že v rani mladosti iskal zaslužek na desnem bregu Mnre. To so bili večinoma poljski delavci ter hlapci in gospodinjske pomočnice pri večjih kmetih. Ta vrsta preseljevanj je šla v glavnem z Ravenskega in Dolinskega na Mursko polje. Po osvoboditvi je precej Prekmurcev iskalo im našlo onstran Mure zaposlitev v neagrarmih panogah. Mnogo je med njimi uslužbencev. K temu so mnogo pripomogle štiri sredn je šole v Murski Soboti (gimnazija, učiteljišče, srednja ekonomska šola. srednja kmetijska šola), ki so bile do nedavna v Pomurju edine. Priseljene prekmurske družine kakor tudi posamezniki predstavljajo na desnem bregu Mure vsaj v prvi fazi po naselitvi gospodarsko slabotnejši sloj. To je razumljivo, saj je bila ravno slaba gospodarska osnova glavni vzrok, ki jih je pognal iz Prekmurja. S sabo so prinesli svoje narečje in svojo posebno miselnost. Vse to je ustvarjalo v odno-šajih med Prleki im Prekmurci posebno vzdušje. Na PrekmuTce so na desnem bregu kaj radi gledali postrani in jih zapostavljali. Razen tega so sicer prinesli s seboj močno voljo do tlela, a manj izkušenj v naprednejšem kmetijstvu, kakor so jili imeli domačini. Isto velja za razmerje med Nemci in Prekmurci na Apaškem polju. Preseljevanje po obdobjih Doba do prve svetovne vojne. Prve primere trajnih izseljevanj Prekmurcev čez Muro zasledimo že v zadnjih letih 19. stoletja do (1. 1900). Popis prebivalstva 1. 1953 jih je nakazal 21. Če upoštevamo, da je precej preseljenih do omenjenega popisa umrlo, je morala biti ta številka prvotno še višja. Tri četrtine teli preseljencev (75 %) je z Dolinskega, z eno četrtino (25 °/o) je zastopano še Ravensiko. Goričanci se tedaj v to smer še niso izseljevali. Večina preseljencev se je naselila na Spodnjem Murskem polju, nekaj jih je raztresenih tudi po Radgonsko-kapeIških goricah. Trajnih migracij Prekmurcev na Apaško polje v tej dobi še ne zasledimo (izjema je priseljenec v Črnce, ki se je sicer čez Muro [preselil pred letom 1900, a je po tem času bival še dalj časa v Malem Studencu). Te najstarejše preselitve so le nekak uvod k poznejšim in se od njih v marsičem razlikujejo. Selili so se izključno posamezniki, ki so si na desnem bregu Mure poiskali delo kot poljski delavci ali pa so se zaposlili kot hlapci ali gospodinjske pomočnice pri večjih kmetih. Pri tem sezonsko zaposlovanje v inozemstvu ni igralo nobene vloge. Na desni breg Mure so v tem času prihajali Prekmurci z golimi rokami kot delavci, ne pa s kapitalom, odnosno z namenom, da tam kupijo kmetijo kot se je dogajalo to pozneje. To prvo preseljevanje je zajelo !e ravni del Pomurja. V popolnoma drugačni luči se nam kažejo migracije v prvem desetletju dvajsetega stoletja, ko se je na štajersko stran Pomurja preselilo skupno 143 Prekmurcev. Večina jih je z Dolinskega (55,9 °/o), manj z Ravenskega (27.3 %>). z najmanjšim deležom so zastopani Goričanci (16.8%). Največ preseljencev sta sprejela Mursko polj e (4l.2°/o) in Apaško ipolje (38.4 °/o) medtem ko se jih je v goricah Prlekije trajno naselilo le 20.3%. Skupno sc je v tem obdobju preselilo 29 družin. Preseljevanje se je torej okrepilo, hkrati pa raizein Prekmurske ravnine vključilo še Zapadno in Srednje Goričko. Močneje so zastopane s preseljeirei vasii Krašči, Topolovci, Bcdoiniei. Poizinanovci, Prosečka vas in Bokrači na Goričkem. Na Ravenskem sta dali izseljence predvsem Tišina in Gradišče, na Dolinskem pa Lipovci, Ižakovci, Lipa, Odranci, Gornja Bistrica, Brezovica in obe Polani. Izseljencev ni s Severozahodnega, skoraj nič pa tudi ne z Jugovzhodnega Goričkega. Isto velja tudi za tako imenovano Prekmursko teraso. Kakor se je ozemlje izseljevanja na prekmurski strani razširilo, se je razjširi.lo tudi področje preselitve na desnem bregu. Zajelo je poleg Murskega polja in Radgonsko-kapeljskih goric še Ljutomerske gorice in Apaško polje. Na Apaškem polju je zajelo predvsem vasi Mahovci, Črnci in Segovci. Na Zgornjem Murskem polju e v tem desetletju sprejela največ izseljencev vas Hrastje-Mota, na Spodnjem Murskem polju pa Stročja vas. Poleg populacijske napetosti, ki je v tej dobi dosegla v Prekmurju svoj višek, moramo omeniti še druge činitelje, ki so pripomogli k preselitvam. V tem času so se začeli vračati z zaslužkom prvi sezonci iz inozemstva. Na desnem bregu Mure se jim je nudil ugodnejši nakup kmetij, zato so se ga posluževali v vedno večji meri. Tamkajšnje razmere so se tudi sicer razvijale 'njim v prid. Gradec se je v tej dobi že razvijal v močan urbansko-industri jski center ter kot tak pritegoval kmeko prebivalstvo v svojo bližino. Njegov vpliv je zajel predvsem Apaško polje. Razen Gradca sta se močneje razvijala Se Maribor in Zagreb, ki sta odtegovala prebivalstvo še iz ostale Prlekije. I u beg z dežele ni zajel samo presežka delovne sile na kmetih, ampak je sprožil tudi preseljevanje posestnikov v neposredno okolico omenjenih večjih mest. Ti so prodajali posestva Prekmurcu po sorazmerno ugodnih cenah. Odtok proti industrijskim centrom je zajel včasih tudi Prekmurca, ki se je po nekajletnem bivanju na Apaškem polju odselil proti Gradcu. Teh primerov je bilo sicer malo, značilni so pa vendarle. Ves ta čas se je čez Muro preseljevalo le kmečko prebivalstvo, ki je tudi tam ostalo takšno. To nam dokazuje nizko število (največ do 3} prešel j encev v mesti Ljutomer in Radgono. Od vseh v tem času trajmo preseljenih Goričancev se jih je naselilo 54°/o na Apaškem polju, 38 °/o v Slovenskih goricah in le 8°/o na Murskem polju. Skoraj podobno je razmerje med prešel j enci z Ravenskega: 74 °/o se jih je naselilo na Apaškem polju, 23 % na Murskem polju in le 2.5 °/o v Slovenskih goricah. Dolinci so se zaradi bližine največ odseljevali na Mursko polje (M)°/o), manj v gričevnati svet Prlekije (24,9 °/o) najmanj jih pa zasledimo na Apaškem polju (16.6°/o). Po vsem tem vidimo, da so se Goričanci in Ravenci najbolj odseljevali na A paško pol je. Dolinici ipa na Mursko polje. V predel prleških goric je bilo najmanj priseljenih z Ravenskega. Sezonski zaslužek je igral pri preseljevanju pomembnejšo vlogo med Goričanci in Ravenci, ker so se ga le-ti posluževali prej in v večji meri. Bolj kot z Dolinskega so se od tu odseljevale družine, katerim je ravno omenjeni zaslužek omogočil nakup kmetij onstran Mure. Tudi na Dolinskem so se sicer selile družine, a razen njih se je selilo precej posameznikov. Doba od prve do konca druge svetovne vojne. V razdobju od 1. 1910 do 1945 se je čez Muro preselilo 1085 Prekmurcev. Največji delež med njimi zavzemajo tudi tedaj Dolinci (58.9 %>). na drugem mestu so Goričanci (26,1 °/o). Presegli so s tem Ravence (15,8°/o), ki so bili v prejšnjem obdobju na drugem mestu. Skupno se je v teni času izselilo 255 družin. Število izseljencev z Dolinskega se je v primerjavi s prejšnjim obdobjem rahlo povečalo (od 55,9 na 58,9 °/o). Temu primerno je na-rastel tudi delež preseljenoev na Murskem polju (44°/o, prej 41,2 %>), kamor so se Dolinci v obravnavanem obdobju najmočnejše izseljevali. Močno je padel odstotek preseljenih na Apaško polje in sicer za 15,5% ter je znašal v tein obdobju le 23,1 % vseli preseljenih Prekmurcev. Na njegov račun je za 6,9 % narastel delež preseljencev v Slovenske gorice. Z Goričkega se je v obravnavani dobi odselilo 283 prebivalcev; kot v prejšnjem obdobju, se jih je tudi zdaj največ naselilo na Apa-škem polju (46,6%, prej 54%), precej manj kot poprej v Pomurju pripadajočih Slovenskih goricah in v ščavniški dolini (32,5 %, prej 38%>). Zato pa se je dvignil delež preseljencev na Mursko polje (20,8 °/o, prej 8%). Močnejše spremembe kot Goričko je v smeri izseljevanj doživelo Ravensko, ki je dalo do 1. 1910 74,4% vseh svojih izseljencev na A paško polje, v obravnavani dobi pa samo 22,7%. Nasprotno se je močno dvignilo število izšel jeni li na Mursko polje (49 %, prej 23%), prav tako pa tudi v prleški gričevnati svet (28,2 °/o, prej le 2,6 °/o). Do-linci smeri svojega preseljevanja čez Muro niso bistveno spremenili. Več kot polovica se jih je tudi tedaj odselila na Mursko polj e (53,2. prej 60%), močno pa je narastel delež izseljenih v Gorice (34%, prej 24.4 °/o). Kot pri vseh pade tudi pri njih odstotek odseljenih na Apaško polje (12.8%. prej 16.6%). Iz navedenih številk srno lahko razbrali, da se je v škodo preseljevanja na Apaško polje dvignil odstotek preseljencev na Mursko polje in v Prleške gorice s Ščavniško dolino. Na kratko skušajmo poiskati vzroke za omenjene spremembe. Pri tem ne smemo preizreti, da je desetletje 1910—1920, ki ga lahko imenujemo tudii vojno razdobje, iprineslo v preseljevanje Prekmurcev čez Muro pomembne spremembe. Zaprla se je pot v Ameriko, prav tako pa tudi povratek iz .nje. S tem je prenehal dotekati v Prekmurje poglavitni sezonski zaslužek in s (ein .tudi glavna možnost za preselitev celili družin z nakupom zemljišča. Migracije na Apaško polje, ki so bile v desetletju 1900—1910 še močno v ospredju, postanejo v razdobju J910—1920 skoraj neznatne. Ne samo to, skrčil se je tudi delež priseljenih z Goričkega in Ravenskega, kjer je bilo, kakor smo že videli, preseljevanje močno navezano na sezonski zaslužek. Z Dolinskega so se preseljevali kot prej. Od tu so se v veliki meri selili tudi posamezniki, ki so si v Prlekiji poiskali delo. Preseljevanje na Dolinskem ui bilo tako navezano na sezonski zaslužek kot na Goričkem, saj se Dolinci v tem času še zdaleč niso (ako sezonsko zaposlovali (3). Mnogo družin je v Prekmurju prodalo nerentabilno posestvo in za isti denar kupilo boljšo kmetijo na desni strani Mure. Izboljšalo si je torej razmere na račun različne cene kmetijskega zemljišča na obeli straneh Mure. K padcu števila preseljencev (obravnavano desetletje je dalo le 5% vseh trajno izseljenih Prekmurcev na štajersko stran), je poleg vzroka, ki smo ga zgoraj navedli, odločala neposredno tudi vojna sama. Aktivnega moškega prebivalstva, ki je ljajvečkrait dalo glavno pobudo pri odločitvi za preselitev, ni bilo doma. V tretjem desetletju našega stoletja (1920—1930) so se razmere normalizirale. Izseljevanje na Apaško ravnino je iz vsemi svojimi značilnostmi dobilo zopet prednost. A medtem ko so se v desetletju 1900 do 1910 Prekmurci naseljevali predvsem v osrednjem i,n vzhodnem delu A|vaškega polja (Lutverci, Žepovci, Apače, Črnci), so sedaj v precejšnji meri preplavljali tudi skrajni zahodni del (Vrat ja vas, Konj išče. Podgorje). Desetletje 1920—1930 je dalo največ izseljenih na ApaJško polje v vsej dobi med obema vojnama. Delež preseljencev v ostale pokrajine na desnem bregu Mure je v tem desetletju relativno zaostajal za Apa-škim pol jem, bil pa je kljuib temu močnejši kot v prejšnjih razdobjih. Po številu priseljenih prednjači predvsem Spodnje Mursko polje, na splošno pa je zajelo naseljevanje že celotno štajersko stran Pomurja. Preseljevanje je naraščalo tudi v naslednjem desetletju (1930 do 1940) i>n doseglo 21.3 % vseh do 1. 1953 preseljenih. Pri njegovem razsoj n so soodločali pomembni oinitelji, ki so bili odraz gospodarskega in političnega razvoja v svetu kakor tudi domačih razmer. Eden najvažnejših je bila splošna gospodarska kriza, ki se je najmočneje odražala med leti 1932 do 1936. Pripomogla je k močni zadolženosti prekmurskih kmetov, ker je poleg Goričancev v veliki meri pognalo v svet za zaslužkom tudi Dolince. Francija in v manjišd meri Nemčija sta poslali v tem času rešilni bilki zadolženemu prekmurskemu kmetu. 26.052 Prekmurcev (4) je našlo v tem desetletju zaslužek v omenjenih državah po legalni poti, zaradi omejevanj pri izdajanju potnih listov se jih je mnogo selilo tudii ilegalno. Sezoiiiec, ,ki se je vrnil z zaslužkom, si je v mnogih primerih pomagal tako, da je zadolženo kmetijo v Prekmurju prodal in za preostali denar kupil drugo onstran Mure. Na to pot se je podali marsikateri celo samo is sezonskim zaslužkom. Med tremi desetletji razdobja 1910—1945 je dalo prav to desetletje največ (43,1 °/o) izseljenih. V celotnih migracijah čeiz Muro pa je deležno z 21,3 °/o in številčno zaostaja le za dobo po osvoboditvi. Pri razporeditvi prisel jencev na desnem bregu Mure je soodločal še en činitelj. Po nastopu nacizma v Nemčiji je Kulturbund razvil močno propagando, ki naj bi preprečila priseljevanje Slovencev na A paš ko polje. Pa ne samo to. pospeševali so celo priseljevanje nemških posestnikov na omejeno področje. Zadeva je šla tako daleč, da je posegla vmes jugoslovanska vlada, kii je is posebnim zakonom prepovedala doseljevanje Nemcev na Apaško polje. Rezultat je bil ta, da je delež priseljencev v primerjavi s prejšnjim desetletjem, ko je Apašlko polje po njihovem številu prednjačilo pred drugimi pokrajinami na desnem bregu Mure, močno padel. Glavni tok se je usmeril v tem desetletju na Zgornje Mursko polje, zlasti v vasi Boračeva, Hrastje—Mota, Radenci. Močan je delež priseljencev tudi v Kapelskih goricah (Kapelski vrh, Stanetinci, Murščak, Zasadi) in ob spodnji Ščavnici (Berkovci, Lo-garovci, Berkovski prelogi), na Spodnjem Murskem polju pa so jih sprejele predvsem vasi Babinci, Mota in Stročja vas. V tem času se je nekaj Prekmurcev naselilo tudi v neagrarnih dejavnostih v Obeh prleških mestih — Gornji Radgoni in Ljutomeru. Druga svetovna vojna je preseljevanje močno zavrla. Od leta 1941 do leta 1945 se 'je preselilo le 68 Prekmurcev, kar znaša le 3%> vseh prešel j eni ih. Obdobje po osvoboditvi. Trajno izseljevanje Prekmurcev na desni breg Mure je dobilo po osvoboditvi drugo vselbino. K temu je močno pripomogla načrtna kolonizacija Apaškega polja, ki je naseljevala zemljišča kompromitiranih in izseljenih Nemcev. Za preselitev ni bil več potreben sezonski zaslužek niti prodaja posestva v Prekmurju. Poleg malih kmetov m bajtarjev se je sedaj začel seliti tudi agrarni proletariat s svojimi družinami. Bolj kot iprej se selijo tudi posamezniki, zlasti tisti, ki iščejo zaslužek v neagrarnih panogah. Vendar tudi prejšnja oblika preseljevanja ni zamrla, kajti razen Apatškega polja sta z močnim deležem priseljencev zastopana tudi Mursko polje in gričevnata Prlekija. Od konca vojne 1. 1945 pa do popisa prebivalstva 1. 1953 se je iz Prekmurja na desni breg Mure odselilo 962 prebivalcev, kar je le za 123 manj kot iprej v vsej petintridesetletni dobi (1910—1945). Največji del tudi sedaj zavzemajo Dolinci (65 °/o). Odstotek izseljenih z Ravenskega znaša 16%. z Goričkega pa 18*9 °/o. Po številu priseljencev stopi v tem obdobju na prvo mesto Apaško polje (40,9), za njim nekoliko zaostane Mursko polje (36.9°/o). Pomurju pripadajoče Slovenske gorice in Ščavniška dolina pa sta sprejeli 22,2 % preseljenih. Ker je doseljevanju na Apaško polje dala tamošnja kolonizacija čisto nov značaj, se'je tudi poreklo tamošnjiih prekmurskih doseljencev spremenilo. Do druge svetovne vojne je bilo doseljevanje Prekmurcev na Apaško polje domena Goričancev in Ravencev. S tem da se je zdaj, ko za preselitev ni bilo treba več potrebnih denarnih sredstev, odprla pot sem tudi nižjim socialnim plastem, se je lahko povečal dotok priseljencev iz najgosteje naseljenih prekmurskih področij. 1’ako področje pa je predvsem Dolinsko. Od tam se je v tem času odselili o 626 ljudi, kar je le za 13 manj kot prej v dolgiih letih. Od teh je našlo trajno naselitev na A paškem .polju 51,4 °/o (prej 12,8 °/o), na Murskem polju 29,4 °/o (prej 49 %) in v prleških goricah 19,2 °/o (prej 34°/o). Največ izseljencev so 'dale vasi, ki ležijo na poplavnem področju 'neposredno ob Muri. Iz Dokležovja se je odselilo skupno 88 prebivalcev, od tega 69 po osvoboditvi in od vseh 15 preseljenih družin 13 po drugi svetovni vojni. Nekaj podobnega je v Melincih. Od 92 izseljenih se je podalo čez Muro po osvoboditvi 62. Pred vsemi pa prednjači Gornja Bistrica, iz katere se je v vsem obdobju izselilo 128 prebivalcev, od teli 88 po letu 1945. Pred vojno so se selili večinoma posamezno, po njej pa v družinah. Od vseh 21 preseljenih družin se jih je preselilo 18 po osvoboditvi. Isto velja tudi za Dolnjo in Srednjo Bistrico. Goričko kaže po osvoboditvi drugačen razvoj. Iz njega se je izselilo 182 ljudi. 26,4 °/o od teh na Apaško polje (prej 46.6 °/o), 43,4 °/o na Mursko polje (prej 20,8°/») im 32,5 % v gričevnato Prlekijo (prej 30,2 %>). Populacijska napetost na Goričkem tudi po drugi svetovni vojni ni dosegla take stopnje ko1! na Dolinskem. Od tam so se ljudje preseljevali samo na podlagi sezonskega zaslužka, s katerim so nakupovala kmetije onstran Mure. Ta značaj je preseljevanje z Goričkega čez Muro obdržalo tudi po vojni. Zato je delež preseljencev z Goričkega na Apaško polje padel skoraj na polovico v primerjavi z 1. 1945, nasprotno pa je narastel delež preseljencev v ostale pokrajine onstran Mure, ki so tudi po osvoboditvi sprejemale te vrste prekmurskih pri- seljencev. Vloga preseljencev z Goričkega in Dolinskega se je glede načina izseljevanja v tem desetletju zamenjala. Močno naraščajoče prebivalstvo prenaseljenega Dolinskega se je pač močno selilo t ja. ikjer so delili posestva zastonj (Apaško ]>olje). Goričanci so se zadovoljili tudi z nakupom, če so imeli sredstva za to. S tem so posegli na Mursko polje, nekdan jo »Anteresno sfero« Dolineev, kjer je ostalo po usmerit vii Dolimcev na Apaško polje zanje tildi več možnosti. Delež izseljenih iiiz posameznih predelov Goričkega je ostal takšen kot smo ga spoznali že v prejšnjih obdobjih. Izseljujejo se predvsem prebivalci z Zapadineiga Goriškega. Največ naseljencev je iz vasii Grad (12), Gerlimci (11), Krašči (7) in Vadarci (9). V primerjavi s številkami za dolinske vasi so to neznatne številke. Tudi v tem obdobju skoraj ni izseljencev iz redkeje naseljenih in populacijsko manj naraščajočih krajev na severovzhodu Goričkega. Na gospodarsko močni Prekmurski terasi ni vasi. ki bi dosegla pet izseljencev. Še največ se j,ih je izselilo iz Leme rj a (4). Podobno usmeritev kakor z Goričkega, kaže v tej dobi preseljevanje z Ravenskega. Tudi tam pade delež izseljenih na Apaško polje (14.9fl/o. prej 22,7 °/o). naraste pa dotok ina Mursko polje (59,7 %, prej 49°/o). Pred vsemi prednjačijo Petanjci s 25 izseljenci in Sobota z 32. Področja doselitve kažejo prav tako po osvoboditvi pomembne spremembe. Po številu priseljenih je iz že znanih razlogov stopilo na prvo mesto Apaško pol je s 594 prešel jenci. Na Mursko polje se je preselilo 555 izseljencev. Med vasmi so jih največ «prejele vasi Radenci (2(>), Veržej (14), Boreči (15), Križevci (13) in Cven (15). K njim pa se z močno večjim deležem priključita še obe prleški mesti — Gornja Radgona in Ljutomer, prva s 86 in drugi s 77 priseljenci, "lam je po osvoboditvi našel zaposlitev prekmurski delavski in uradniški živelj. Pregled preseljevanj po področjih odseljevanja Goričko. V celotnem obravnavanem obdobju je na preseljence z Goričkega odpadlo 22.1 °/o vseh, ki so se s Prekmurja preselili čez Muro. Na dobro polovico prekmurske površine je odpadla torej slaba četrtina preseljencev. To nas ne preseneča, saj je Goričko precej redkeje naseljeno od Prekmurske ravnine. Najmočnejše je bilo v preseljevanju Zahodno Goričko. Tamošnje vasi Grad, Krašči in Vadarci izkazujejo več kot po 20 izseljencev. Na Srednjem Goričkem sta le vasi Bodonci im Presečka vas dali več kot 20 izseljencev, medtem ko je izseljencev čez Muro z Vzhodnega Goričkega skrajno malo. Vzrok, da so se čez Muro mnogo bolj selili z Zahodnega Goričkega, je v njiigovi izrazito gostejši naseljenosti, ki je dotlej ni zmanjševalo nikako trajno izseljevanje. Nasprotno, gosto naseljenost je vzdrževalo dejstvo, da je bilo Zahodno Goričko v primeri z Vzhodnim vedno močneje usmerjeno na sezonski zaslužek v Avstriji in na mlačvo ter ostalo dejavnost na madžarskih veleposestvih. Med obema so kombinirali tako, da so pozimi zahajali v Avstrijo — »na parabo«, kjer so delali za denar, poleti, zlasti v času mlačve, pa na veleposestva, da so si zaslužili kruh. Zaposlitev v Avstriji so si poiskali posamezno pri rajzličnih delodajalcih. V ta namen so pripravljali ljudi že v rani mladosti. Pošiljali so jih čez mejo služit k nemškim kmetom, da so se tako navadili jezika. Znanje nemščine jim je zelo koristilo tudi pozneje, ko se jim je odprla pot ina Apaško ,polj e. Vzhodno Goričko je imelo nekoliko drugačen razvoj. Udeleževalo se je sezomskega dela na madžarskih veleposestvih, ne pa parabe v Avstriji. Le-to je v precejšnji meri nadomeščalo izseljevanje v Ameriko, ki je bilo tu intenzivnejše kot na zapadu. To nam potrjuje tudi madžarska uradna statistika. V njej najdemo na Jugovzhodnem Goričkem vasi, ki so imele 5—15 °/o iprelbivastva v inozemstvu, na Severo-vzhodinem Goričkem pa jih je bilo nekaj, kjer se je ta odstotek dvignil nad 20°/o. Na Zahodnem Goričkem je le izjemoma ta odstotek dosegel 15 °/o, večinoma je bil pod 5 °/o. Izseljevanje v Ameriko, ki je prej ko slej vodilo v trajno izselitev, je torej lajšalo populacijsko napetost na Vzhodnem Goričkem in s tem tudi nujnost eventualnih preselitev čez Muro. Manjši prirodini prirastek tamošnjega evangeličansikega prebivalstva je pričel igrati vloigo pri tamošnjii manjši prebivalstveni gostoti šele po letu 1900. Dotlej je bil enak kot na katoliškem zahodu. Pri tem pa lahko posredno iščemo vzrok za manjši izselitveni potencial na Vzhodnem Goričkem tudi drugje, odnosno prej. Izseljevanje v 19. in 20. stoletju namreč ni prvo. Izseljevali so se že v 18. in 19. stoletju. Sled za tem je danes že zabrisana, izkazujejo jo pa zlasti starejši madžarski viri (6). V omenjenem času so se Prekmurci izseljevali na Madžarsko v županijo Somo>gy. Izseljevanje je sprožil po eni strani verski .pritisk na protestante v dobi protireformacije in po njej, po drugi strani pa turška ipustošenja, ki so privedla do delne ali popolne opustelosti nekaterih madžarskih vasi. V nje je protestantska zemljiška igospoda naseljevala prekmurske evangeličane kot delovno silo. Naseljevali so jih bodisi v obliki novih naselij (vas Liszo na marofu grofice Draskovics) ali pa v že obstoječa in le delno opustošena naselja (Vesze, Porrogisizentikiiraly, Szaind itd.). V vas Liszo se je samo leta 1719 priselilo 14 družin. Za Szand navajajo, da je število prekmurskih (»vendskih«) priseljenih družin narasilo od leta 1745 do leta 1867 na 41. S katerega prekmurskega področja so bili ti priseljenci, ne vemo, le pri vasi Szand je navedeno, d aso prihajali prvi med njimi iz puconskega in hodoškega področja (Hodoš es Battyänd videkröl). Koliko jih je šlo vsega skupaj, ni iznano, moralo pa jih je biti precej, kajti imeli so več far in lastnih šol, v katerih so poučevali in opravljali cerkvene obrede v slovenščini (prekmurščini). L. 1830 je madžarska oblast proglasila oboje kot nepotrebno, češ da so se priseljenci že navadili madžarskega jezika. O njihovem slovenskem poreklu nam pričajo tudi čista prekmurska imena, kakor Lanjšček. Lepoša, Ropoša, Smodiš, (Novak), Kuzmič, Lovenjak, itd. S Prekmurci so nekaj časa še imeli zvezo. V Prekmurje so pošiljali celo protestanske duhovnike (kakor kaže so imeli oni večjo možnost izobraževanja). Ne glede na opisane razlike v čezmurskem preseljevanju med Zahodnim in Vzhodnim Goričkim, je bilo celotno to preseljevanje, absolutno vzeto, sorazmerno šiibko. Nekoliko drugačno sliko dobimo, če se pozanimamo za odstotno razmerje med preseljenimi in celotnim številom današnjega tamošnjega prebivalstva. Ugoitovimo namreč, da se jez južnega dola Zapadnega in Srednjega Goričkega odselilo v razmerju do celotnega prebivalstva sorazmerno precej ljudi, skoraj nič manjši odstotek kakor iz ravninskih vasi. Čezmlirski izseljenci iz vasi Topolovci zavzemajo na primer nad 40fl/o današnjega prebivalstva, kar je enako kot v Petanjci h in Gornji Bistrici, ki prednjačita na ravnimi. Prosečka vas je dala toliko kot Odranci ali Dolnja Bistrica na ravnimi. Z močnim deležem so zastopane še vasi Panovci, Košarevci, Bodonci, Vadarci in Krašči (4—5,3 %). Da bi pa samo čez-mursko prešel je vam j e bistveno vplivalo na celotno gibanje prebivalstva na Goričkem, ne moremo zatrjevati. Prebivalstvo na Zahodnem Goričkem, ki je dalo največ čezmurskih izseljencev, je v obdobju od 1. 1910 do 1. 195? nazadovalo samo za 7,2°/». na Severozahodnem Goričkem, od koder je bilo izseljevanje čez Muro neznatno, pa iza 11.3 °/o. Še očitneje je to na Jugovzhodnem Goričkem, old 'koder je bilo preseljevanje 'čez Muro še meznatnejše, pa je tamošmje prebivalstvo kljub teinu nazadovalo v istem obdobju za 22,9%. To nam dokazuje da so prebivalstvo od tam odvajali še drugi močni tokovi. Prekmurska ravnina. Dolinsko in Ravensko sta dala skupno 1.721. to je 77,8°/o vseh preseljeincev iz Prekmurja na desni breg Mure in sicer 1(>,5 °/o Ravensko in 61.5% Dolinsko. Meld mikroregijami Prekmurske ravnine je v tem številu najmočneje zastopana tista, kjer je gostota naseljenosti, z njo pa tudi agrarna prenaseljenost naj večja. To je tako imenovano Os red nje Dolinsko. Tamošnja visoka gostota, močan prirodni prirastek, slabi pri rod ni pogoji, zlasti v vaseh na poplavnem področju ob Muri, precejšnja oddaljenost od Sobote in Lendave, kakor tudi bližina poseljeval nega področja so pripomogli, da se je od tu 'začelo prebivalstvo najprej in najmočneje seliti čeiz Muro. Tu je cela vrsta vasi, iz katerih se je čez Muro izselilo več kot četrtina današnjega prebivalstva (Melinci, Odranci, Dolnja Bistrica), v dveh več kot tretina (Dokl ežovje, Srednja Bistrica), v Gornji Bistrici pa celo več kot 40 %. Ce v nasprotju z izseljevanjem čeiz Muro premotrivaino izseljevanje v inozemstvo (Ameriko) do I. 1910, kakor tudi vsa poznejša sezonska in trajna izseljevanja, razen dobe po osvoboditvi, vidimo, da je bilo Osrednje Dolinsko manj prizadeto in je še posebno zaostajalo za Goričkim. Kaže, da je bilo prav izseljevanje na desno stran Mure tisti glavni ventil, ki je odvajal iz Dolinskega presežek prebivalstva in rahljal populacijsko napetost. Iz goričkih vasi Sebeborec in Krneč se je od viseli trajno izseljenih iizselilo v Ameriko 55 %, iz osrednje-dolinskih (Lipovci, Bratonci) pa le 19,4 ü/o. V pok raj in e ostale Jugoslavije izven Prekmurja, kamor je všteta seveda tudi desna stran Mure, je odšlo iz obeh goričkih le 12%>, iz obeh dolinskih pa kar 50,5c/o vseh izseljencev (4). Prve primere preselitev z Dolinskega čez Muro zasledimo že v zadnjih letih 19. stoletja. Izseljevanje se je od takrat nenehno stopnjevalo in doseglo višek po drugi svetovni vojni. Goričanci so se selili le posredno po nakupu kmetij in z družinami, Doliinci, ki so našli večinoma trajno naselitev na Murskem polju in v prleških goricah, pa tudi posamezino. Obsežno preseljevanje družin je sprožila pri njih načrtna kolonizacija Atpaškega polja po osvoboditvi. Kljub temu odtoku je prebivalstvo na Osrednjem Dolinskem narastlo od 1. 1910 do 1. 1953 iza 21,2 °/o, kar je odraz močnega prirodnega prirastka. Lendavsko Dolinsko je poleg Jugovzhodnega in Severovzhodnega Goričkega tisti del Prekmurja, ki je dal najmanj izseljencev čez Muro. Le Gaberje in Trimlini so dali 1-—2 °/o izseljencev. Vzrok za neznatno preseljevanje čez Muro je v bližini Lendave, ki je zlasti po osvoboditvi pritegovala k sebi odvečno delovtno silo s kmetov, podrobnejša analiza pa bi nam pokazala, da je pri tem imela posebno vlogo tudi gravitacija na hrvaško stran. Nekoliko bolj kot Lendavsko je med prešel j en oi čez Muro zastopano t. im. Bogojinsko Dolinsko. Predvsem nam vasi Bogojina, Filovci, I.ukačevci izkažejo 13—17 °/o izseljenih. Toda v primerjavi z vasmi z Osrednjega Dolinskega je bilo preseljevanje tudi od tod neznatno. Bogojinsko Dolinsko je imelo pač podoben populacijski razvoj kot Vzhodno Goričko.* Tudi na Bogoj inskem Dolinskem so morali biti poleg docela šibkega izseljevanja v Prlekijo še druge smeri, kamor so se ljudje selili in zaradi katerih je prebivalstvo od 1. 1910 do 1. 1953 nazadovalo za 3,6°/o. Tudi v tem nais Bogojinsko Dolinsko spominja na Vzhodno Goričko. Ravensko je po načinu preseljevanja podobno Goričkemu. Prebivalstvo se je začelo iz .njega močneje izseljevati po letu 1900. Glavni tok se je usmeril na Apaško polje. Pomembnejšo vlogo kot na Dolinskem, je igral za preseljevanje tudi tu sezonski zaslužek in nakup kmetij oinstram Mure. Skupno se je od tod iizselilo čez Muro 361 prebivalcev, kar znaša 16,3% vseh trajnih prešeljencev v tej smeri. Da Ravensko kljub gosti naseljenosti ni več prispevalo k izseljevanju, je precej pripomogel tza prekmurske razmere sorazmerno nizki delež kmečkega prebivalstva. Ljudje z Ravenskega so si pred prvo svetovno vojno lahko našli precej neagrarnega zaslužka v Radgoni, pozneje pa v Murski Soboti. Ravno zaradi bližine Sobote je , * Ob tej priliki maj 'oipoaoriiim, tda je ta del 'Doliiniskega .dložiiviljiail tu-dii sicer v svoji populacijski zgodovini svojevrstno usodo. Bil je v času turških vpadov najlbolj opulstošen v vsem Prekmurju. Poročajo nam, da so bile vasi Tešaaovci, Bukovnioa, Hegonc(-ti), Križanovi), Obnaaičalk)oc(-i) dio tal porušene, v veliki meri pa uničeno tudi prebivalstvo (5). Kar ga je ostalo, je obnavlja- lo domove po bližnjem gričevju, da se je tako izognilo Turkom. Predel pod :ii ji in je bil nekaj časa opustel in črtan iiz seznama cerkvenih dajatev. Obnovljeni Tešanovci so dobili ,za Prekmurje skoraj izjemni pravilni podolgovati obcestni tločrt. Zgrajeni so bili tako v času, 'ko je bila današnja cesta Lendava—Sobota že speljana, da pa je bila speljana pobito, nam dokazuje to, da se na njo z glavnini vaškim delom ni naslonila nobena vas raizen Tesano,vec in kolonije Mostje. lahko prebivalstvo na Ravenskem v razdobju od 1. 1910 do 1. 1953 na-rastlo za 36,7 % ker je v vsem Prekmurju v tein času nuj višji prirastek. Posebno vasi v neposredni bližini Sobote so dale malo izseljencev. Več jih je bilo iz vasi clb Muri. (Petanjci 40% današnjega prebivalstva, Satahovci in Sodišinci 5,2 in 5,3 °/o). Pregled preseljevanj po področjih doseljevanja Pokrajine priseljevanj moramo razdeliti na dve področji, ki se razlikujeta med seboj tako po vzrokih kot po načinu priseljevanja. Prvo je Apašlko polje, drugo pa Pomurska Prlekija, to so Zgornje in Spodnje Mursko polje, Radgonsko—Kapelske iin Ljutomerske gorice ter Šča'Vinica. Apnško polje. Apaško polje je bilo prvotno poseljeno z nemškim prebivalstvom, ki ga je že v prvih letiih dvajsetega stoletja začel pritegovati Gradec. Ko je ob razmejitvi prišlo pod Jugoslavijo, je ta privlačnost dobila še nacionalni značaj. Toda izseljevanje apaških Nemcev je radikalno pospešila diruga svetovna vojna. Velik del nemškega prebivalstva, ki se je pod okupacijo kompromitiral, se je že pred koncem vojne umaknil. Nekaj ga je odselila tudi ljudska oblast po osvoboditvi. Ostali so vsi tisti, ki :z okupatorjevim režimom med vojno niso aktivno sodelovali. Tako je politični razvoj samo pospešil proces »bega z dežele«, zaradi katerega se je začelo Apaško polje že v začetku našega stoletja prazniti. Vrzeli za odseljenimi Nemci so napolnjevali Prekmurci, ki jih je z doma odganjala populacijska napetost. Na Apaško polje pa so se v razliko z drugimi pokrajinami na desnem bregu Mure, Prekmurci selili skoraj izključno samo s celimi družinami. Denarna sredstva za nakup novih kmetij so si preskrbeli na dva načina. Nekateri so nerentabilno posestvo v Prekmurju prodali in za izkupiček kupili primerno kmetijo onstran Mure! Drugi, daleč pomembnejši vir denarnih sredstev, pa je bil sezonski zaslužek v inozemstvu. V mnogih primerih sta se združila oba načina. Dokler je prevladovalo preseljevanje te vrste, so prihajali priseljenci največ iz tistih prekmurskih krajev, ki šo bili intenzivneje vključeni v sezonsko zaposlovanje. še posebno iz tistih, kjer so ljudje že znali nemški jezik. Zato so prve priseljene družine prihajale z Ravenskega ter Zahodnega in Osrednjega Goričkega. Naselile so se večinoma na vzhodnem delu Apaškega polja, kjer so še danes med prekmurskimi doseljenci v večini: v Podgorju je Goričancev in Ravencev 80%, v Plit-vičkem vrhu 75 °/o. v Lutvercih 59 °/o, v Segovcih 54%, v Apačah 56%. v Črncih 53 % itd. Kakor vidimo, pada njihov delež proti zahodu. Do 1. 1910 je bilo v naštetih vaseh že 13% današnjih prekmurskih doseljencev, do 1. 1930 je njih odstotek narastel že na 37 °/o, dobro polovico (51 %) je pa dosegel 1. 1940. Zahodni del Apaškega polja je val doseljevanja zajel pozneje, v glavnem po 1. 1920; svoj višek je dosegel po osvoboditvi. Vasi Po- gled. Žiiberoi, Grabe in Žepovci so sprejele v tem času 160 doseljencev iz Prekmurja. Do 1. 1920 se je priselilo sem le 2,4°/o Prekmurcev, do 1. 1940 pa komaj tretjina današnjih doseljencev iz levega brega Mure. V istem času jih je bilo na vzhodnem delu Apaškega polja že več kot polovica. Razumljivo je, da je odstotni delež Dolincev v zahodnem delu mnogo višji: v Pogledu zavzemajo 66 %>, v Žibercih 72 %, v Grabah 75 °/o, v Segovcih 93 % itd. K tako močnemu priseljevanju Dolincev v tem času je pripomogel zlasti sezonski zaslužek v Franciji in Nemčiji, kamor je prebivalstvo Dolinskega pognala gospodarska kriza. Pred drugo svetovno vojno je priseljevanje na A paško polje močno zavrla politična propaganda s strani Nemcev. Njene učinke smo spoiznali že v prejšnjih poglavjih. Priseljenci so sprva prihajali med popolnoma nemško 'prebivalstvo, ki jim navadno ni dovoljevalo nakupa kmetij sredi vasi. V kolikor se je odselil Nemec iz .sredine vasi, je dom raje iprodal Nemcu z vaškega obrobja. Jedro vasi je zato ostalo tudi po daljšem doseljevanju nemško, obrobje pa postalo slovensko^prekmursko. V vaško jedro je prodrl le tu pa lam kak posebno imovit »amerikanar«. Domačije na obrobju so večkrat menjale lastnika. Prekmurec, ki jo je kupil, jo je po krajšem bivanju, ko je našel v bližini boljšo, prodal na novo priseljenemu Prekmurcu. Nekatere med njimi so v enem samem desetletju tudi po šest do sedemkrat menjale lastnika, vedno po načelu: preselitev na boljše. Nemško in slovensko prebivalstvo se med sabo navadno ni mešalo. V kolikor je prišlo do zakonske zveze med Nemcem in Slovencem. je med njima in pozneje v družini prevladoval vedno aiemški občevalni jezik. Prekmurska priseljena plast ni bila nacionalno trdna in je hitro zapadla vplivu germanizacije. Temu pojavu se ne smemo čuditi, kajti prekmurski živelj je bil le otok sredi nemškega morja in obenem socialno nižja plast. Pritisk na njo je bil vedno močan in je dosegel svoj višek v dolbi nacizma. Načrtna kolonizacija po osvoboditvi je zajela celotno Apaško ravnino, toda mnogo bolj njen zahodni kot vzhodni del. Le-ta je bil že pred vojno močno poseljen s Slovenci, tako da po odselitvi Nemcev ni ostalo tu toliko praznega prostora. Ljudska oblast je naseljevala koloniste iz vse Slovenije. Prednost so imeli borci iz NOB, ki predstavljajo prvo kolonizacijsko plast in to na najboljših kmetijah. Največ se jih je naselilo v večjih vaseh ob glavni cesti iiz Radgone (Apačii, Žepovci, Črnci, Segovci. Lutverci). Ostala prazna mesta so zasedli drugi kolonisti, med njimi tudi Prekmurci. Pozneje se je izkazalo, da priseljenci iz ostale Slovenije niso bili trden kolonizacijski element, ki hi sc uspešno oprijel kmetovanja. Dobršen njihov del se prvotno ni ukvarjal is poljedelstvom. Precej je bilo med njimi goizdnih delavcev. Razumljivo je, da ti brez izkušenj na napol opusi e 1 i h kmetijah niso mogli uspeti, zato so se ipo prvih neuspehih začeli znova odseljevati. Vrzel, ki je nastala za njimi, je sprožila drugi val priseljevanja Prekmurcev, ki je značilen zlasti za dobo po 1. 1950. Reflektantov je * bilo vedno več kot prazinih mest. V tem ob dob j u najmočneje narašča delež priseljenih Prekmurcev v osrednjih, naj večjih vaseh, kjer so se ob 'kolonizaciji naselili prvi kolonisti. Tako se je naselilo v vaseh Lut-verci, Sagovci, Apače in Črnci od 1. 1954 do vključno J. 1957 26°/o, v vaseh na obrobju (Lešane, Nasova, Plitvice, Drobtiinci, Lomanoše, Grabe, Pogled) pa le 4% novih naseljencev iz Prekmurja. Na Apaško polje se je od prvih začetkov priseljevanj, pa vse do konca 1. 1957, preselilo 829 Prekmurcev v 185 družinah. Od (ega se je priselilo do prve svetovne vojne 12 družin, med obema vojnama 73, po osvoboditvi pa 101 družina. 87,5% priseljenih Prekmurcev se je zaposlilo v kmetijstvu, 2,2 °/o je uslužbencev, ostalih 10°/o je pa našlo zaposlitev v drugih neagrarnih panogah. Da dosedanja kolonizacija močno izpraznjenega Apaškega polja še ni izrabila vseh možnosti, se kaže v tem, da se število prebivalstva v razdobju 1910 do 1953 skoraj ni povečalo (samo 1,3% prirastka), v nasprotju z drugimi pokrajinami ma desnem bregu Mure. Ob normaliziranju v zadnjem času. ko se gospodarstvo vedno uspešneje usmerja ma pravo pot, lahko pričakujemo, da se bodo tudi populacijske zmešnjave uredile tako; da bo Apaško polje v svojem razvoju šlo vzporedno' s sosednjimi pokrajinami na desnem bregu Mure. Mursko polje. Mursko polje je bilo skozi vso dobo prešel j e vam j najbolj stalen odjemalec prekmurskega populacijskega presežka. Do druge svetovne vojne so se sem priseljevali v glavnem bližnji Dolinci. Po osvoboditvi, ko so preseljenci z Dolinskega preplavili Apaško polje, pa so na Mursko polje močno zašli tudi Goričanci in Ravenci. To spremembo nam potrjujejo lile podatki: od vseh do 1. 1945 priseljenih Prekmurcev na Mursko polje zavzemajo Dolinci 72,6°/», Goričanci 11.1% in Ravenci 16.2 °/o. Če pa vključimo tudi dobo po osvoboditvi, se delež Dolincev zmanjša na 64.4%, delež Goričancev pa poveča za 3,3 % im Ravencev za 5.6 %. Preseljevanje Prekmurcev na Mursko polje ni ostalo brez posledic za populacijski razvoj. Zgornje Mursko polje kaže v obdobju od 1. 1910 do 1953 43,5 % prirastka prebivalstva. K tako močnemu prirastku, ki mu v Pomurju v tem času ne najdemo primere, je razen rasti Gornje Radgone (za 80,3 %) in turističnega kraja Radenci pripomoglo tudi doseljevanje Prekmurcev. Ne samo v Gornji Radgoni, temveč tudi v več vaseh zavzemajo priseljeni Prekmurci 8—17 % današnjega prebivalstva (Šratovci, Boračeva, Rihtarov-ci, Turjanci, Hrastje, Mola). Spodnje Mursko polije je sprejelo številčno več Prekmurcev kot Zgornje, a je njihov delež glede na današnje število prebivalstva nižji. Le v štirih vaseh zavzemajo 8—17% prebivalstva (Bučečovci, Boreči. Babinci. Mota), v ostalih sedemnajstih je pa (a odstotek mnogo nižji. To je do neke mere tudii pripomoglo, da jo bila rast prebivalstva v razdobju 1910 -1953 (19.9%) tu šibkejša kot na Zgornjem Murskem polju. Zgornje in Spod'nje Mursko polje sta sprejeli v vsej dobi preseljevanja 903 Prekmurcev, od ieiga do 1. 1900 12, do I. 1910 59, med obema vojnama 477 in po osvoboditvi 355. Prleške gorice in ščavniška dolina. Področje prleških goric in Ščavniška dolina po številu priseljenih Prekmurcev daleč zaostajata za Murskim poljem: ne moremo pa tega trditi za njihov relativni delež. Precej je pomenilo doseljevanje predvsem za svet Ragdonsko-ikapel-skih goric in Spodnje Ščavnice. V ta predeil se je v vsem obdobju preselilo 606 Prekmurcev in sicer do 1. 1900 6, do 1. 1910 29, med obema vojnama 35? in po osvolboditvi 214. Zaključek Sezonske in trajne migracije prebivalstva se redkokje uveljavljajo v tako obsežni in pestri obliki kot v Pomurju. Odvečna delovna sila s kmetov v Prekmurju dolgo ni imela lakih možnosti trajne, zlasti industrijske zaposlitve kakor v drugih naših pokrajinah. Zato si je moral velik del Prekmurcev iskati kruh drugje. Če so ga našli na madžarskih ali vojvodinskih veleposestvih, na slovenskih gradbiščih ali pa pri kmetih v Franeiji, so delali le v poletni sezoni, pozimi so se vračali. Prirodni prirastek je tako ostajal doma, prebivalstvo se je kopičilo ter ustvarjalo populacijsko napetost, ki je dosegla svoj višek med letom 1900 in 1910. V tem času je prekipelo svoj prostor in se začelo izlivati v rar/lične kraje sveta. Najdemo ga v obeh Amerikah, v Franciji, v Nemčiji, Avstraliji. Rusijii, Belgiji. Madžarski, Avstriji in kdo ve še kje. Beg z dežele je v Prekmurju dobil obliko izseljevanja v tujino. Migracije Prekmurcev v kraje na desnem bregu Mure so eden od učinkov vsega tega razvoja. Po oni strani so posledica prenaseljenosti Prekmurja,*po drugi strani ipa sezonskega zaslužka iz inozemstva. Pokrajine na desnem bregu Mure so imele drugačen razvoj. Njihov prostor je zgodaj »zračila« železnica in večji urbainsko industrijski centri v bližini. V njih se prebivalstvo mi nikoli nakopičilo v taki meri, da ga ine bi mogle preživeti. Še več, v svojo sredo so sprejemale celo prekmurski presežek. Toda preseljevanja, ki smo jih obravnavali v naši razpravi, zavzemajo največ 6 do 10°/o weh izseljenih iz Prekmurja in so imela v raznih obdobjih različen značaj in obseg. Do dvajsetega stoletja so bile to le individualne preselitve, ki so temeljile na zaposlit- vi onstran Mure. Izseljevalo se je le prcbivallstvo z ravnega dela Prekmurja; našlo je večinama zaposlitev na Murskem polju in deloma še v Radgonsko-kaipclskih goricah. Pozneje, v 20. stoletju, je postal glavni čini tel j. ki je prožil selitve čez Muro. sezonski zaslužek, ki so ga prinašali Prekmurci iz inozemstva. Z mj.im niso prihajali na dtesnj breg Mure le kot delovna moč. ampak so zaradi nižje cene tamkajšnjega zemljišča nakupovali tudi kmetije. Posestva so nakupovali v vseh ta-mošmjih pokrajinah, a največ na Apaškem polju, kjer je temeljilo preseljevanje le na tej pod'lagi in doseglo svoj višek v dobi načrtne kolonizacije po osvolboditvi. V tem času sc je v območja selitev čez / „ČEPINC OTROKOVA oMARTlNJE ŽENAvljE OKUZMA OŠULINO SOTINA c. slaveči SERDICA ROGAŠOVCl O VlOONCl »OTOVCI C.PETROVCI STANXvCl JURU o D SLAVEČI O VEČESLAVCI O MOTOVILCI °PERTOČA O KRUPLIVNIK ROPOČA Ogerlinci O"“56 Q««ATO DOMAJINO O KOVAČEVO PROSEČKA VAS MAČKOVCI o KUŠTANOVCl O KRIŽEVCI RADOVCI SREDIŠČE košarovci oWN1M.| okukeč OANKOVCl PEČAROVCI O o DOLINA PROSENJAKOYC O ZENKOVCI BOKRAČI okoroci ° KRNCI J JA MAS SP KONJI ŠČE NOVI VRH O SKAKOVCI OVUČJA GOMILA PUCONCI .VRAM VRH POGLED« O MORAVCI APAČE SEGOVO MAHOVG PUTVICA O KOBILJE POLANA ° MARKIŠAVCI O TEŠANOVCI • LUTVERO HERCEGOVŠČAK NEMČAVCI NORŠNCI LUKAČE VCl o NASOMA LOMANOŠE poua LEŠANE NORČKI VRH ^ ŠČAVNICA «ZAGAJSKI VRH O BOGOJINA O LUKACEVCI o MURSKA SOBOTA 0 O RAKIČAN ^-.FILOVC VJ O STREHOVCI DOBROVNIK LASTOMERCI ________ 'N . KOBlLŠCftK RADENCI #ZBKSOra JA«EVVRH# ”“lSCW RADENSKI VRh O RENKOVCI LITOVCI Q O GANČANI .TURNIŠČE Z' N BAKOVCI LOKAVCI OBRAT0NCI S v BELTINCI STAVE ŠINSKI # STAVES INC G r\ANJCI ocesuvci • KUNOUA V --'A NEDELJCA HRASTJE MOTA STANETINCI n GOMILICA O BREZOVICA ODRANCI \ *\. DOLGA VAS ^ DOLGOVAŠKE GORCE ^ O V LENDAVA OČEMTAA ° TRlMLINl IŽAKOVCI BUNČANI MELINCI STARA NOVA VAS VERŽEJ POLANA • BANOVC , Oki ČRENŠOVCI BOREČI KRIŽEVCI KRlŠTANCI BABINCI % LOGAROVG RAZKRlŽJE \ O KRAJNA G. RADGONA bore jo Io GEDEROVCI RANKOVCI u-------- IV. . ^ SOCHSINCI ° o ČRNELAVCI |\^IUR PETROVCI^ ^------------------- O VANČA VES ^ŠČCA ' \PETANJCl AiEKS«,-«HiRESK*™*. ŠRAT^# "VV /O OTROPOVCI O gradišče MLR ČRNO O O KROG RADMolci RADENSKI VRH# f ® \ O SATANOVO IVANJŠE^KI VRH ŽRNOVA P0R|^K TURJANCI # KAPELSKI VRH- RAČKI VRH STAVE ŠINSKI VRH • HRAŠENSKI VRH« * SP KOCJAN* 0 „ . OKOSLAVCI MURSKI VRH~ «VUČJA VAS SP IVANJCl * ROŽIČKI VRH ^«URŠČAK _ BUČFČOVC1 • , KOCJAN* GKABONOŠ ZASADI DRAGOTINO • A ® KUPETlNCl j. BSERJANE m , VIDEM« • SELISČI • SLAPTINCI (kOČKI VRH 50V1.K * BERKDVSKI PREU» V « . . ŽlHLAVA _ • ZENIK . 6ERKO*C »KUUCAROVCl T GALUSAK • TERBEGOVCl / \ ORAKOVCI • “ SlTAROTCI ^ s MORAVCI • PRECETINO ^ 0 SITAROVCI BUČKOVO * KURŠINCI # RADOSLAVO . „ • • . LJUTOMER. BRANOSLAVCl vogriJevci " SP KAMENŠČAK Legenda: (.Doseljeni, II. Odseljeni 1 = 1- 5 ljudii 2 = 5- 10 ljudi 3 = 10 20 1 j udi 4 = 20- - 30 ljudii 5 = 30- - 30 1 j ud i 6 = 30 65 ljudi 7 = 65- - 80 ■1 j udi 8 = 80- 100 ljudi 9 = 100- -120 ljudi 10 = nud 120 ljudii • CEZANJEVCI ““»"2 00« KAMENŠČAK __________ BODI SLAVCI .«‘A*™ •mEKOTNJAK . ---------- ST CESTA RADOMERŠČAK \ RADOMERJE. CUBER \sDESNJAK^,"'-------- VEŠČCA« * STROČJA VAS ŠAFARSKO # ■ • • KOPRIVA w GLOBOKA • ŠPRINC. / POOGRADJE . PRESIKA y RINČETOVA GRABA f SLAMN JAK ,----- j —' I «JERUZALEM Kortogrof M Žerovmk Migracije Prekmurcev v štajerski del Pomurja. Muro vključil tudi gričevnati svet Goričkega in prleških Slovenskih goric. Skupno ,se je čez Muro preselilo 2210 Prekmurcev, večina od teh v sklopu 398 druižin. LITERATURA 1. Svetozar Ilešič, Glavne igeogriafsfce poteze lin probleimii Pomurja, Geograf-slki zbornik, Murska Sobota 1959. 2. Svetozar Llešrič, Pregled razvoja M. Sobote, Geografski zibormiik, Murska Sobota 1959. 3. Matija Maučec, Prenaseljenost in sezonsko izseljevanje iiz Prekmurja, GV 1933. 4. LuidVik 0-1 as, Seizomsiko zaposlovanje prükumrskega pribevalstva, Geografski zihormilk, Murska Sobota 1959. 5. Sandor Payr, Adtunäntüli evangčlikus egyhazkerüilet törtenete, Sopron (924. 6. Sandor Mesterhazy, A isomogyi ägostai hitvalläsu evanigeliikus ker es«, tv en egyhazmegy törtenete. Nagykaniizsa 1932. 7. Bogo Grafenauer, Prekmurski slov-enci v -zgodovini, Mursika Sobota 1961. 8. Bela K e impel en, Anemessog— Budapest 1907. OSTALI VIRI la. Podaitki popisa prebivalstva leta 1953. 2a. Magyar is-zit a ti sz t ika i koiz'lemenyeik — 1910. 3a. Podatki s Posredovalnice za delo — M. Sobota. 4-a. Podatki z matičnega uirada Apače, Radgona. 5a. Podlatki s istastionega uralda OLO — M. Solbota. MIGRATIONS FROM THE REGION OF PREKMURJE (NE SLOVENIA) TO THE REGIONS ON THE OTHER (SOUTHERN) SIDE OF THE RIVER MURA Ludvik Olas Seasonal and 1 asti'nig migrations of population seldom make their influence felt iin suich an extensive amd colourful way as they do in Prekmurje — the country wohich lies in the extreme north — eastern part of Slovenia from which it is divided iby the river Mura. Smeh a movement of population was originally spread over many other parts of Slovenia, (but it was displaced by the development of some nonagricultre branches, first of all by the development of industry which gave (to the population a vast possibility of permenent employments. Prekmurje belonging formerly to the Hungarian part of the Auistro-Hunigarian Empire -has nevetr had a chance to employ the excess workers from the farm i:n,g community. Bee a,use of this a pori of the population h-ais elways been forced to seek employment elsewhere. If they were employed iby the great estate holders of Hungary, the farmers in France or on the construction jobs in Slovenia, they would work during the summer amid in winter they would return to tiheir homes in Prekmurje. Due to the natural increase in papulation which reached its pealk in Prek mu rje during the years of 1900 and 1910 there was a large migration of workers to North and South America, France, Germany, Australia., the Soviet Uniion. Belgium, Austritt and many other countries of -the world. The movement called migration from 1 Geografski vestnik 33 their own country .to another and back again suddenly became a oneway movement called emigration. Migrations from Prekmurje to the regions on the South bank of river Mura reflects the whole evolution. They were the consequence of the overcrowding on one hand, bust on tihe other hand they were encouraged by the seasonal ©anmiinigis which was brought from abroad. The regions on the southern banik of the river, belonging to the Austrian part of the Empire had1 a different development from Prekmurje. Its area was opened ea,rly by the (railway and isome uirba n — industrial centres which provided employment for excess labourers, which did not wash to migrate. Its population therefore never increased to the extent that the country could not have maintained all the inhabitants. Even more, the regions was able to absorb the excess population from Prekmurje. This migration holds at most 6—10% of the tota'l emigration from Prekmurje, with different caiacter in different periods. Up to the 20ll> century the emigration from the north wias controled largely by the type amid amount of employment available on the southern siidie of the river Mu.ra. Most >of the people from the plains area of Prekmurje emigrated to the plain of Mursko polje, and a few of the people to the Radgona—Kapela tertiary hills. In 201'1 century some other factors still encouraged emigrations. The most important among them was the seasonal earning which was brought from abroad. Money was the reason people did not come to the seu.tehrn bank of Mura as labourers but to purchase farms. The purchase was promoted by the Lower price of land. The farms were purchased i|n all regions on the other side of the river, but the moist of -them were located ,iin the plain of Apašiko polje. The migration reached its highest point during the period of planned colonization after the second world war. At that time the hilly region Goričko iin Prekmurje and Prleške igorice on the southern side of the river were involved in the migration also. Altogether 2210 people from Prekmurje emigrated across the river Mura, most of this number within 398 families. But the quoted numbers involve those emigrants onlv which were counted by the census of the people in 1955. Ing. Rudi Ta n cik AGROPEDOLOŠKE ZNAČILNOSTI POREČJA SAVE V SLOVENIJI Splošno o značilnostih kmetijstva in pogojili zanj v savskem porečju Porečje Save v Sloveniji* ima glede na svojo oblikovanost, na svoje vodnogospodarske razmere, proizvodne oimitelje in na splošno kmetijsko dejavnost svojski, pri tem pa dokaj raznovrstni značaj. Glede vseh prirodnih pogojev, posebno ipa še v pedološkem pogledu, so v njegovem obsegu velike razlike med goratim, hribovitim, gričevnato-doliinskim in ravninskim svetom. Ožje savsko porečje v obsegu, kakor ga obravnavamo, zavzema od povirja Save do izliva Bregane blizu 474.700 ha. Od tega pripada goratemu svetu po oceni okrog 27 °/o, hribovitemu 35 %, gričevnato dolinskemu 22% ter nižinam odnosno ravninam le 16°/o. Tudi v značaju kmetijskega gospodarstva se pojavljajo velilke razlike zaradi različnih gospodarskih, zlasti pa ekoloških pogojev. Tako se je pod vplivom prirodnih čiinitel jev razvilo na goratem svetu pilaninsko-živinorejsko in gozdno gospodarstvo, na hribovitem pašni-ško ali košenišiko, govedorejsko in gozdno gospodarstvo, na gričevnato-dolinskem sadjarsko-vinogradniško ter žitarsko-ikrimsko okopavin-sko, govedorejsko in svi n j erejsko gospodarstvo, na ravnici pa ži tarsko okopavinsko-krnisko, govedorejsko in svinjerejsko gospodarstvo. Vse navedene zvrsti kmetijskega gospodarstva so torej navezane bolj ali matnj tudi na izkoriščanje gozdov, ponekod bolj za sečnjos drugod zopet bolj za pašo in za steljarjenje. Ta navezanost je posebno močna na goratem in hribovitem področju, oziroma povsod tam, kjer je kmetijske zemlje za redno preživljanje premalo ali pa so proizvodni pogoji slabi. V goratem svetu in njemu pripadajočih gorskih dolinah, torej v Triglavskem pogorju, Karavankah in Kamniških Alpali. oziroma na svetu, ki je preko 700 m nad morjem, dosega delež kmetijske površine komaj 25 °/o celotne površine. Glavna kmetijska panoga je tu živino- * Avior je v svoji študiji zajel isanio ožje porečje Save ibro/. stranskih poroči] Ljubljanice, Savinje Ln Krike, ki se obdelujejo v posebnih vodno-gospodairskih osnovah. Zato je mogoče le z ustrezno omejitvijo istovetiti področje njegove obdelave s pojmom Posavske Slovenije, 'kakor je to storjeno na priloženi karti. — Uredništvo. reja in sicer govedoreja in ovčjereja; vendar je pomembnejša govedoreja z mlekarstvom in planšarstvom. Poljedelstvo je pomembno le v toliko, kolikor gre za proizvodnjo živalske krme. krompirja in najnujnejših vrtnin. Zorane zemlje je po gorovju le do 3 °/o, po gorskih dolinah pa 3 do 1? %>. Kjer so bili prirodni pogoji za poljedelstvo ugodni in tla niso preveč plitka, peščena in strma, so zemljo obdelali, siieer pa je ostala pod travinjem in gozdom ali gre celo za nerodoviten skalnat svet. Kmečko prebivalstvo se tu preživlja od živinoreje, gozdarstva in turizma. V hribovitem svetu je delež kmetijske površine manjši od gozdne, saj dosega le blizu 36% celotne površine, medtem ko je delež obdelovalne zemlje le 11—30%. Tu se je razvilo pašniško ali koš c n iško govedorejsko gospodarstvo. Obsežni pašniki in košenice dajejo ugodne pogoje zlasti za govedorejo. Tudi tu je poljedelstvo važno le za proizvodnjo živalske krme in krompirja, ki je pomemben zlasti v semenarstvu kot zdravo seme. Vsa ostala poljedelska proizvodnja ne zadošča za redno prehrano tamkajšnjega prebivalstva, zlasti ne glede žita. Preživljanje je navezano tudi tu bolj na živinorejo in gozdarstvo. Na prisojnem svetu je pomembno tudi sadjarstvo, ki zadošča v glavnem le domači potrošnji, v ugodnih sadnih letinah pa ustreza tudi domačemu trgu in predelavi. Kmetijstvo goratega in hribovitega področja prištevamo k širšemu melioracijskemu «področju, ki ga je skupno blizu 62% celotnega porečja ali 293.000 ha in ima sestavljeno zvrst kmetijske in gozdarske proizvodnje. Kmetijstvo ožjega gričevnat o-dolinsk ega in ravninskega melioracijskega področja zavzema okroglo 182.000 ha ali blizu 38% celotnega porečja. Od tega zavzema gričevnato melioracijsko področje blizu 22 % ali 106.600 ha, ravninsko melioracijsko področje pa blizu 16% ali 75.100 ha. To ožje melioracijsko področje je glede na njegove pri-rodne pogoje za vodno gospodarstvo še bolj zanimivo in za kmetijstvo dokaj pomembno. Tu so obsežne mokre in suhe površine, ki jih je s primernimi vodnomelioracijskimi in agromelioracijskimi ukrepi mogoče že v doglednem čaisu usposobiti za povečano in donosnejšo kmetijsko proizvodnjo. Gričevnato-dolinsko področje zavzema manjši del obrobja Ljubljanske kotline (3 % ali 14.200 ha) in Zasavja (2,3% ali 10.800 ha), del Dolenjskega gričevja na območju doline Mirne (4.8% ali 22.700 ha) in največji del Brežišlko-sotelskih goric (12,5 % ali 59.600 ha). Medtem ko na območju Dolenjskega gričevja prevladuje bolj žitarsko-krinsko-okopavinsko, govedorejsko in svinjerejsko, pa tudi gozdno gospodarstvo, se področje Brežiško-soteflskiih goric ponaša zlasti s sadjarstvom in vinogradništvom. Letna izoterma koleba tu med 9.5 do 10* C, kar daje še posebno ugodne pogoje za gojenje pšenice, koruze, raznih vrst sadnega drevja in plemenitih sort vinsike trte, medtem ko so prirodni pogoji za krompir že manj ugodni. Kljub razmeroma ugodnim prirod-nim pogojeni, blaginja kmečkega prebivalstva ni zadostna zaradi razmeroma pičlih (pridelkov, zaostalega kmetijstva, razmeroma velike go- stote prebivalstva ter zaradi drobne in vrh tega še parcelno močno razdrobljene 'kmečke posesti. Za prodajo preostaja j o živinorejski proizvodi, sadje in vino. Poljedelstvo je bolj podrejeno živinoreji, kajti ozke doline, ki so večinoma v zamočvirjenih in občasno poplavljanih travnikih, dajejo le manjvredno kislo močvirsko seno, katerega pridobivanje je mučno in drago. Kmetijska mehanizacija je sicer mogoča po dolinah in gričevju, toda prav zaradi zaostale miselnosti ter zaradi raztresenosti in razdrobljenosti parcel se prepočasno uveljavlja. Delež obdelovalne površine zavzema 30 do 42%>, medtem ko dosega delež kmetijskih površin in že blizu 47 °/o celotne površine. Ravninski svet savskega porečja v Sloveniji obsega Gorenjske ravnine (Radovdjiško-blejisko ravnino, Gorenjske Dobrave, Kranjskogorsko ravnino, Ljubljansko polje, Bistriško ravnino) s pripadajočimi dolinami ter del Brežištko-krške ravnine (njena glavnina je v porečju Krke) s pripadajočo dolino dolenje Sotle. Vse ravnine so pretežno poljedelske in povečini sposobne za mehanično obdelavo. Gorenjske •ravnine imajo ikrmsko-okopavinisko govedorejsko kmetijstvo. Od njivskih sadežev je glavni krompir. Brežiško-krška ravnina z dolino do-ilenje Sotle pa ima žitno-okopavinsko-krmsko govedorejsko in svinje-rejsko kmetijstvo. Na polju se poleg krompirja uveljavlja še koruza, ki je še posebno pomembna za svinjerejo. Največji del dobre krme pridelujejo na njivah, ker je blizu 61 % površine občasno poplavljane in zamočvirjene, pod zablatenim in kislim močvirskim travinjein. Njivska proizvodnja krme ne krije vseh potreb, trav n i k i pa dajejo večinoma seno najslabše kakovosti. Ql) takih proizvodnih pogojih se ■govedoreja ne more zadosti razviti in živinorejska proizvodnja ne ■more kriti vseh potreb mest in industrijskih središč, ki so se razvila na tem področju. Obdelovalne zemlje je tu nad 50 °/o. Pričakovali bi, da je delež kmetijske površine na ravninah Posavske Slovenije podoben kot na ostalih ravninah v Sloveniji (Dravsko polje 75%, Pomurje 69°/o). Dejansko pa je mnogo nižji (blizu 55 °/o). Okrog 27°/o ali 20.500 ha ravninskega sveta zavzemajo islabe relativne 'gozdne površine. Bohotijo se zlasti na Kranjsko-sorškem polju, na Skaručenskem polju in na Sotelskem (Dobrava) kot preostanek nedokončane .srednjeveške kolonizacije, pa tudi kot posledica današnjih neurejenih lastninskih odnosov in zaostalosti kmečkega gospodarjenja. Ponekod, »lasti na Kranjsiko-sorškem polju so gozdovi še v 19. in v začetku 20. stoletja znova prerasli precej dotlej obdelanega sveta. Melioracijska področja v savskem porečju in njihove talne 7-vrsti Kakor se vidi iz zgornjega uvodnega poglavja, lahko ožje savsko porečje v Sloveniji delimo na posamezna proizvodna področja, ki se razlikujejo med seboj predvsem po svojih prirodnih pogojil). Razlike so v reliefu, v geološko-petrografski osnovi, v hidrogeografskih pogojili ter v podnebju; vsi ti činitelji skupaj pa so stvorili razlike v talnih » razmerah, ki v tesni povezavi s podnebjem vplivajo na smer in intenzivnost kmetijske proizvodnje. Od obravnavanega porečja Save z blizu 474.700 ba površine je skupino blizu 140.200 ha i. im. melioracijskega prostora. Od tega je bliizu 55.400 ha t. im. širšega melioracijskega 'prostora (v goratem in hribovitem svetu) in 85.400 ha t. im. ožjega melioracijskega prostora (v gričevriato-dolinskem in ravninskem svetu). Ožje melioracijsko ozemlje je z vidika kmetijstva in vodnega gospodarstva še posebno pomembno; njegovo rodovitnost je, glede na obstoječe talne pogoje, mogoče povečati in zboljšati z vodnomelioraeijskimi in agromelioracijskimi ukrepi. V skladu z označenimi razlikami v ekoloških eiiniteljih lahko savsko porečje razdelimo na šest melioracijskih enot, te pa dalje na širša in na ožja melioracijska področja, ki imajo po svoji razsežnosti in ipo svojih podnebnih pogojih bolj in manj razvite talne iz vrsti. Opisane so po terenskih in laboratorijskih izsledkih, po geološko-petrografski razprostranjenosti tlotvornih kamenin in spopolnjene z obhodnimi pedološkimi proučevanji ozemlja, ki so pokazala, da se na določenih pe-trografslkiih slojih često razvijajo določene talne zvrsti, česar pa ne sinemo posploševati. Razvijajo se pod vplivom podnebja, pridviga, osončenja, površinske podtalne vode, rastlinstva ter ostalih tlotvornih činiteljev v verižni obliki širom po vsem porečju. Pretežni del v pedološkem pogledu mozaično pestrega ozemlja podrobno še ni pedološko proučen. To zadeva zlasti hribovita in gorata, oziroma širša melioracijska območja, deloma pa tudi nekatera ožja. Potrebno jih je še dokončno proučiti in izpopolniti naše znanje o njih, zlasti za podrobnejša ■načrtovanja v kmetijstvu in melioracijah. Važnejše talne zvrsti, ki se pojavljajo najpogosteje in so najobsežnejše na širšem melioracijskem prostoru so: 1. nanosi s hribov (proizvod erozije); 2. šibko do zmerno izprani (oipodizoljeni) nanosi; 3. rjava tla na laporju, 4. rjava opodzoljena (degradirana) tla na laporju; 5. šibko do zmerno izprana (opodzoljena) rjava gozdna tla (ilovnata preperina karbonsko-permskih skrilavcev in peščenjakov); 6. humozno-apnenčasta degradirana rjavica, na višjih položajih humozno-apnenasla tla (rendzina); 7. izmerilo degradirana rjavica aili rjava ikraška ilovica. Na ožjem melioracijskem prostoru porečja pa prevladujejo: 1. mlade apnenčaste rečne naplavine; a) lažje (peščene) in sušne s peščen o-p rodu a ti:ni podtaljem; b) težje (glinaste) in mokre z glinastim podtaljem; 2. šibko do zmerno izprane (opodizoljene) ilovnate naplavine; 3. rjava tla v izpiranju na glinasto-prodnatem podtalju; 4. hidrogena tla; a) zaglejena (zamočvirjena) glinasta lila; b) mokrosušna (unarmorirana) tla. < Talne zvrsti na širšem melioracijskem prostoru Te -talne zvrsti se nahajajo na gričevnatem, hribovitem 'im goratem •svetn, pod vplivom pedogenetskih činiteljev pa so se razvile iz preperelih apnencev, dolomitov, laporjev, skrilavcev, peščenjakov in iz ostalih kamenin. Te preperine so v pedogenetskem pogledu še nerazvite ali bolj in manj razvite s svojstvenimi kemičnimi, fizikalnimi in mikrobiološkimi lastnostmi. Med tistimi, ki se najbolj pogosto pojavljajo. naj opišemo v naslednjih odstavkih tele. Kamenita tla z melišči, gola in nerodovitna, zavzemajo glavnino Triglavskega pogorja, Karavank in Kamniških Alp. Pod vplivom podnebja in rastlinstva 'so se/na njihovih tanjših preperinah razvila plitka humozna tla, na debelejših pa rjava peščeno glinasta tla. Le mestoma, kjer niso gola in zato nerodovitna, so pod planinskim travinjem (planinski pašniki in košenice), nizkim grmičjem in gozdom. Na nižjem, ne preveč strmem svetu, kjer so tla dovolj debela iza preoranje, se je na njih razvilo neznatno poljedelstvo. Zlasti v alpskih dolinah so se na nanešenem apnenastem produ in grušču razvila ibolj plitka huimoizno-apnenasta tla, ki so humoznejša od ostalih. Značilna so za dolini Save Dolinke in Bohinjke. Na večjih gorskih planotalh je na vododržnih usedlinah bivših ledeniških jezer nastala debeljša in često zamočvirjena črnica, na kateri so se razvile senožeti in pašniki. Zaradi hladnega in vlažnega podnebja je zarudninjevanje odmrle organske gmote v goratem področju mnogo počasnejše kot v toplejšem podnebju, kjer sprstenina naglo gineva. Tu je sloj sprstenine najdebelejši in so tla razmeroma rodovitna, medtem ko so po pobočjih, terasah, prevalih, kočnah in krnicah dokaj pliika in zaradi zakraselosti za vodo lahko propustna. Tla v dolinah Save Dolinke in Bohinjke, pa tudi v njihovih stranskih dolinah, so sicer rodovitna, vendar je poljedelstvo zaradi hladnega im vlažnega podnebja močno okrnelo, zlasti okoli Kranjske gore in Bohinja. Glavni posevki so krompir, jari ječmen in koruza, ■višje so le košenice in pašniki že v področju gozda do 1600 m visoko. V hribovitem svetu savskega porečja se nahajajo že debelejša in Todoviinejša tla. na katerih se je razv ilo zlasti gozdarstvo in pašništvo, medtem ko je poljedelstvo neznatno. V odvisnosti od petrografske osnove so se na silikatnih preperinah razvila že nekoliko izprana rjava (gozdna) tla, na karbonatnih preperinah pa humozna apnenasta tla ali rendzina ter rjava kraška ilovica. Že nekoliko izprana rjava tla zavzemajo večji del Karavank, škofjeloškega hribovja z delom Jelovice in Posavskega hribovja, pojavljajo pa se v različnih podzvrsteh. Večinoma so ilovnata, zakisana in vlažna ter zato pretežno pod iglastim gozdom, pašniki in senožetmi. Kjer je zemlja debelejša, položnejša in zmerno vlažna, se pojavlja tudi ornica, večinoma okoli samotnih kmetij in zaselkov. Gospodarska vrednost tal je za kmetijstvo še zmerna, 'za gozdarstvo pa je odlična, zlasti za iglavce. Humozno-apnenasta tla ter rjava kraška ilovica zavzemajo večino rodovitnih površin na območju Triglavskega pogorja, Pokljuke in Mežaklje, z delom Kamniških Alp, Posavskega hribovja in porečja Mirne, manjše površine pa se nahajajo tudi na karbonatnem svetu škofjeloškega hribovja in na hribovitem svetu Sevniško-bizeljskega in Po-sotelskega področja. Zemljišča so večinoma pod pašniki, košenicami in ipretežno listnatimi gozdovi. Obe talne zvrsti sta sušni, strukturni in zato zračni, iza zrak in vodo močno do zmerno propustni, po mehanični sestavi pa so humoizno-apnenčasta tla bolj peščenoilovnata, medtem ko je zgornji sloj rjave kraške ilovice humoznoilovnat, nižji sloji pa so bolj glinasti in izato za vodo zmerno do slabo propustni. Kmetijske površine so šibko kisle do nevtralne (pil = 6.5 do 7.4), gozdne površine pa so nekoliko bolj zakisane (pH = 5.5 do 6.5). Vznožja gričevja in hribovja zapolnjujejo ilovnati nanosi, pomešani s kamenjem in z gruščem. Nastajajo z odplakovanjem in sesipali j ein nerazvitih in tudi že razvitih preperin s strmim, deloma pa tudi kot usadi. Razširjeni so v glavnih in stranskih dolinah zlasti ob Po-Ijanščici in Selščici, ob Savi Dolinki in Bohinjki, ob Tržiški Bistrici, v Zasavju, pa tudi ob Mirni in njenih pritokih, v gričevnatem svetu pa zlasti oh Sotli in njenih pritokih. Ponekod so še v gibanju (npr. v dolini Tržiške Bistrice itd.). Ob dolgotrajnih padavinah ter pri topljenju snega drse navzdol, zlasti kjer so pobočja strma in njihova matična osnova zavlaževana nagnjena glina. Po mehanični sestavi je zemlja bolj ipeščen oi lov n at a do peščenoglinasta, pomešana z gruščem in debelejšim kamenjem. Usadi in plazine se zlasti pogosto tvorijo na z drevjem slabo poraslih obdelovanih zemljiščih, medtem ko so na gozdnatem svetu bolj redki. Zaradi nepravilnega izkoriščanja zemljišča se močno uveljavlja tudi površinsko odplakovanje (erozija), zlasti tam, kjer so tla preo-ravana, ali pa kjer je v vinogradih rigolanje nepravilno. Ti pojavi so razširjeni bolj po sadjarsko-vinogradniških področjih, zlasti v gričevju ob Mirni, na Senovsko-tbiizeljskem in na Posotelskem področju. Kjer je osnova lapornata, se je lapornata preperina razvila v rjava tla. kjer pa je osnova kremenov pesek, pa so nastala izprana rjava tla. Rjava tla na laporju so se razvila mestoma iz trdega skrilastega, mestoma iz mehkega glinastega pa tudi iz peščenega laporja. V odvisnosti od matične osnove, iz katere je preperina .nastala, so tla po mehanični sestavi peščena, ilovnata ali ipa glinasta. Ilovnata in glinasta vsebujejo nekoliko več apnenca, zato jih ločimo v rjava karbonatna tla na laporju, pečena tla, ki so z apnom bolj revna ali pa je apno iz njih že izprano, pa so se raizvila v bolj peščena rjava opodzoljena tla na laporju. Gospodarska vrednost rjavih tal na laporju je med najboljšimi; prikladna so zlasti za vinogradništvo in sadjarstvo. Za poljedelstvo niso tako ugodna, ker so nastala navadno na strmem svetu, kjer je strojna obdelava otežkočena in kjer se uveljavlja premočno odplakovanje rodovitne izemlje. Osojni in nižji svet, ki za kmetijstvo ni tako prikladen, je bolj pod listnatim gozdom, ponekod pa je obdelan in posejan tudi s samorodnicami, ker plemenite vrste vinske trte tu ne uspevajo. Ker je mikroklima na takem svetu precej hladna in vlažna, se je na laporju razvila glinasta lapornata rendzina, v kateri je humus mestoma dobro, mestoma slabo razkrojen iz večjo količino glinasti]) primesi. V vodnem gospodarstvu so lapornate rendzine precej pomembne, ker zadržujejo talno vlago in zmanjšujejo pogostnost in jakost poplav v dolini. Peščena izprana rjava tla na kremenovem pesku so med najrevnejšimi in so zato večinoma p*d gozdom (kostanjeva tla). Nahajajo se pogosto po Sevniško-bizel j sik eni gričevju pa tudi na Posotelskem. Za kmetijstvo niso prikladna, ker so strina, zakisana in zelo revna z rastlinskimi hranili. Na osojnih mestih so še slabše, zaradi odsotnosti karbonatov, hladne in vlažne mikroklime uspevajo tu bolj štorovci pravega kostanja. Tla so drobno peščena in slabo zaščitena, močno podvržena odplakovanj u. Vse obravnavane talne zvrsti, ki se nahajajo po gorovju, hribovju in gričevju, je mogoče le bolj kompleksno zboljšati s širšimi melioracijski ukrepi. Gre predvsem za zadrževanje voda, ki pridrve premočno narastle in nenadoma v nižino, kjer povzročajo občutno škodo v vseli panogah gospodarstva, najbolj pa v kmetijstvu, ki je v nižini razmeroma najbolj razvito. Talne zvrsti na ožjem melioracijskem prostoru V nižinah, ki predstavljajo ožji melioracijski prostor, so rodovitna tla nastala mestoma pod vplivom talnih razmer s širšega melioracijskega prostora in se dalje razvijajo samostojno, mestoma pa so se pod vplivom pedogenetskili činiteljev razvila samostojno in se razvijajo še naprej. Od že navedenih talnih zvrsti so na ožjem melioracijskem prostoru za kmetijstvo in za vodno gospodarstvo pomembnejša: 1. Mlade apnenčaste (karbonatne) rečne naplavine, ki so ali bolj peščene in zato za kinetijtslko obdelavo lažje, čeprav sušne, ali bolj glinaste, mokrotne ter za kmetijsko obdelavo težje. a) Peščene in sušne so naplavine neposredno vzdolž Save, Kamniške Bistrice, Tržiške Bistrice ter celo Kokre. Širijo se v širših in ožj.iih pasovih tako na široko kot so vode še nedavno preplavljale ali preplavljajo še danes. Ker prihajajo vode s jx>dročij, ki so v celoti ali pa delno apnenčasta, prinašajo s seboj obilo zmletega apnenca, ki daje tem naplavinam svojstven karbonaten značaj. Po mehanični sestavi so te naplavine iloviuito-pcvščene in drobiiopeščenoilovnate, za obdelavo lahke, deloma plitke, deloma tudi zmerno döbele ali celo preko 100cm debele, večinoma na peščenem in prodnatem podtalju. Le-to sestoji pretežno iz belili in svetlosivili apniških in dolomitnih prodnikov, pomešanih tudi s spljakami iz peščenjakov, redkeje skrilavcev, ter iz rdečih in zelenih porfirskih prodnikov. Površinski Obdelovalni sloj (Ai) je 20 do 30 cm debel, drobno peščenoilovinat, rjavkastosiv, humo-zen 0 3%), tla so v celoti nevtralna do išibko luižnata (CaCOa, pil v H*0 > 7). Zelo dobra propustnost za zrak in vodo omogoča hitro od-cednost padavinske vode, ki se v deževnih obdobjih ne zadržuje na površini. Koreninska mreža rastlinja je gosta in sega tudi do 90 cm globoko. Zlog zemlje je grudičast, reakcija z razredčeno solno kislino (CHI t : 3) je v celem preseku močna; tla so torej bogata z apnom, toda laboratorijski izsledki izkazujejo v njih bolj malo fosforja in kalija. Gladina podtalnice je v odvisnosti od gladine v rečni strugi. Na poplavnih območjih so zemljišča pod travinjem in logi, sicer pa pod ornico. Tla so med gospodarsko najvrednejšimi v Sloveniji, v porečju Save pa je zvrst sploh naj rodovi tnejša, kjer je obdelovalen sloj dovolj debel. Spada v 1. in II. bonitetni raizred, kjer so tla dovolj debela, kjer pa so bolj tanka ali celo občasno poplavljena, pa v 111., IV. in V. bonitetni razred. Veliko vrednost ji daje zlasti blaga, humozna in prevladujoča drobno peščenoilovnata do ilovinatopeščena sestava, zelo ugoden mrvičast in drobno-grudičast zlog ter do 50 cm debeli sloj živice. Dobra drenaižnost preprečuje zamočvi rjan je, ugodni vodni režim v tleh pa se uspešno upira tudi kratkotrajnim sušam. V travni ruši je zastopano večinoma dobro sladko travinje. Travniki dajejo dve do tri košnje, škodljive pa so poplave, kadar se pojavljajo olb košnji. Tudi njivska obdelava je zaradi poplav tvegana, če pa poplav ni, vsi posevki dobro uspevajo in dajejo nadpovprečne pridelke. Tla so primerna za vse kmetijske posevke. Za gojenje topole so zlasti pomembne sipodnje savske terase s svežo drobno peščenoilovnato apnenčasto naplavino, ki je v pasu do dveh kilometrov razprostrta ob obeh straneh savskega korita in sega z manjšimi presledki od Kranja do Save pri Litiji in cd Radeč do hrvatske meje. Naplavine so ponekod debele (> 100 cm), drugod zopet plitke « 50cm) ali pa zmerno delbele ali manj plitke (50 do 100 em) na prodnatem podtalju. Ker so na mnogih mestih poplavljane, so večji del pod travinjem, v splošnem pa so na njih logi z mehkolisinatim drevjem, med katerim je pogosta črna topola. b) Glinaste in mokrotne (rjave karbonatne) naplavine z glinastim podtaljem so v stranskih vlažnih in mestoma zamočvirjenih dolinah občasno poplavljane in zato pretežno pod travinjem. Le na nekoliko dvignjenem svetu, kamor poplave ne sežejo tako pogosto, so tla tudi v njivah. Taka tla so ob Sotli in njenih pritokih, ob nekaterih manjših pritokih spodnje Save (ob Galbernici, Sromeljci, ob Cundrov-cu itd.), mestoma ob Mirni ter ob nekaterih njenih pritokih (Bistrica, Pristavski, Zabrdski, Mokronoški potok itd.). Po mehanični sestavi so te naplavine bolj glinaste, več ali manj karbonatne, če niso poplavljane in zamočvirjene, so dokaj rodovitne; uspešno se upirajo tudi dolgo-1 rajnim sušam, vendar je njihova gospodarska vrednost manjša od prvih (a), ker so težje za obdelavo, vlažne in večkrat poplavljane. Zato jih uvrščamo v Ul., IV. in V. bonitetni razred. V kotanjah so tla celo močno zaglejena, ker so slabo odcedna in zato pod močvirskim travinjem (loček). Z melioracijami jih je mogoče popraviti in jim povečati rodovitnost tudi za 100°/o. Šibko do zmerno izprane rjave naplavine so bolj ilovnate, sestavljene so v glavnem iz preperine karbonskih skrilavcev in peščenjakov. Tudi ta tla sobolj vlažna in cesto poplavljena, širijo pa se ob Poljanski in Selški Sori ter na poplavnem svetu ob spodnji Raci. Radomlji in Pšati. Ker tla niso apnenčasta, je v njih izpiranje liitrejiše, sicer pa so zmernih fizikalnih in kemičnih lastnosti. Kjer poplave niso tako pogoste, je na njih tudi orna izemlja, sicer pa so pod polsladkim travinjem. Zaradi pomanjkanja karbonatov so ta zemljišča manj rodovitna od apnenčastih, kar se izraža v talni (gru-dasii) strukturi pa tudi v slabši sestavi travne ruše. Humoznost zemlje je zmerna, toda njena reakcija je 'bolj kisla. S kalijem je zmerno oskrbljena, revna pa je s fosforjem in apnom. Zaradi pogostih poplav in zaradi pomanjkljivosti v karbonatih so te naplavine gospodarsko manj vredne kot apnenaste in spadajo v III., IV., V. in VI. bonitetni raizred. 2. Podzolasta rjava tla na glinasto-prodnatern podtalju so ma ožjem melioracijskem področju najobsežnejša in zavzemajo glavnino rodovitnih zemljišč, ki so za strojno obdelavo najbolj prikladna. Značilna so za Radovljiško in Sorško polje, Kranjsko ravan. Kamniško in Ljubljansko ter Brežiško polje. Na površju bolj in manj debela siprhnina je po mehanični sestavi mestoma humoziia, za obdelavo lažja, do okrastorjava, pešce 11 ogliinasta, na bolj plitkih mestih še lažja peščenoiloviiata, bolj in manj pomešana s prodom (Kamniško polje), na severnem robju Ljubljanske kotline pa se pojavlja debelejša ilovnata plaši na glinastoprodnem podtalju. Prod je prav tako kot pod mladimi apnenastimi rečnimi naplavinami (peščenimi in sušnimi) iz belih in svetlosivih apniških in dolomitnih prodnikov, pomešan s spljakanii peščenjakov, redkeje skrilavcev ter rdečih in zelenih por-firnih prodnikov. Ponekod so vmes tudi večje in manjše leče mivka-stega peska, le prodnate in peščene plasti so dokaj debele, v globljih slojih pa so med seboj scementirane z izpranim apnom in zato vodo-držne. Zemlja na površju je sicer dobrih fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnosti, toda zaradi plitkosti, prodnatega podtalja in globoke podtalnice je sušna, zlasti tam, kjer je obdelovalni sloj plitek in bolj prodnat; vendar je za poljedelstvo primerna zaradi zadostnih padavin, zlasti za krompir in krmne rastline. Ponekod je obdelovalni sloj izredno plitek (5 do 15cm) in marsikje že dokaj pomešan s prodom (del Radovljiškega, Sorškega, Kranjskega. Kamniškega in Ljubljanskega polja), drugod pa so ilovnati sloji debeli in je zemlja izredno rodovitna (Smlednik—Zapoge—Vodice—Mengeš). Po analizi vsebujejo ta tla 2,8 do 5 °/o šibko kislega, mestoma blagega humusa z 0.15 do 0,25 °/o skupnega dušika, pH — vrednost v normalnem kalijevem kloridu (pH v nKCI) je 6.6 do 7.2. hidrolitična kislost (VI) je 1.8 do 9, vrednost adsorbcijskega kompleksa (V) je 80 do 95 °/o. Vsebuje 0.20 do 0.80 °/o apna (CaO), 0.10 do 0.20 "/o kalija (K 20) in 0.05 do 0.15 °/o fosforja (P2O5), kar pomeni, da je zemlja z apnom in kalijem še zmerno oskrbljena, izelo revna pa je s fosforjem. Za sodobne pomembne pridelke zaloge rastlinskih hranil ne zadoščajo. Količina zadrževane (recenzijske) vlage je blizu poroznosti (48 % vol.). Posevki ma tleh s plitkim obdelovalnim slojem so za sušo Občuti j ivi iže v krajših sušnih, drugod pa le v zmerno sušnih obdobjih. 3. Hidrogena tla so glinasta, vlažna in zamočvirjena od podvirne in podtalne vode, deloma pa tudi od površinske in čedne vode. Večje površine zavzemajo v ravninah ob Sotli, Mirni, Rači, Radom 1 ji in Pšati, manjiše površine pa še ob Doibrunjščici, Garneljščiei, Zalbnici, Kokrici ier na Polj škili blatih. V globelih in uvalah, kjer se podtalnica zadržuje preko celega leta na površju ali blizu njega, se pojavlja že v zgornjem (A), zlasti pa v spodnjem (B) .sloju iza hidrogena tla značilen bledosivi, modro-sivi ali zelenkastosivi reducirani »G« sloj. Zaradi trajne podtalnice so tu mogoča le anaerobna dogajanja. Tla so različno zablatena ali zaglejena. Sloji, ki so stalno v vodi, se razvijajo v pravi glej (blato), ki je za zamočvirjena tla značilen. Zaglejena tla nastajajo najraje v ilovnatih in glinastih tleh po vplivu podtalne vode. V odvisnosti od jakosti in višine njenega nihanja in od mehanične sestave talnih slojev razlikujemo šibko, zmerno in močno zaglejena tla. Šibko zaglejena tla so tam, kjer je podtalje peščeno ali prodnato, podtalnica pa je 70 do 150cm pod površjem, Znaki zaglejevanja so opazni že v B sloju, v katerem prihaja do izraza nihanje podtalne vode, ki je navadno v izvezi z vodotoki, torej neposredno ob potokih. Zmerno zaglejena tla zavzemajo območje podtalnice, ki niha 40 do 70 cm pod površino. Po mehanični sestavi so tla tudi v spodnjih slojih hladna, slabo zračna in slabo propustna za zrak in vodo, zato so zaradi odsotnosti drobnoživk slabo aktivna. Zamaka jih podvirna voda z obrobnega gričevja ali hribovja, s katero so popolnoma prepojena. Močno zaglejena tla so izlasti tam, kjer je podtalnica blizu površja ali pa celo nad njim dalj časa. Podtalnica niha le v ozkih mejah 0-20 — 40 cm. Kjer so sloji zelo slabo propustni, se podtalna voda ob taljenju snega ali ob večjih nalivih dviga celo preko površine in so zemljišča pod vodo že, ko vodotoki še niso prestopili svojih bregov, laka tla so zlasti na Obrežkem polju, v porečju Mirne (ob Vejer-ščiei, «ib Zabrdskem in Mokronaškem potoku itd.), ob Rači in Radomlji, na spodnjem melioracijskem področju Pšaie, ob Dobrunjščici, ob Gameljščici, ob Kokrici (Udin boršt) in na zahodnem rob ju Sorškega polja ob Žabniei. Za vsa zaglejena tla v porečju Save so zlasti značilni znaki zaglejevanja, vidno izraženi že na presekih jarkov, brežin, pedoloških jam in vrtin. V močno zaglejenih (zamočvirjenih) tleh so bledosive lise in rjasti presledki ter madeži vidni že v zgornjem A sloju, torej na območju nihanja podtalnice. V vse globljih, po podtalnici zaglejenih (zablatenih) slojih so lise in madeži vse bolj pogosti, obsežnejše in ostrejše izražene tvorbe v območju stoječe vode pa prehajajo v enakomerno bledosive, zelenkastosive ter svetlomodre sloje z značilnim rogljastim, ostrorobnim in orehastim, kockastim, prizmatičnim, slo-jastim ali pa tudi z nedoločnim zlogom. Značilni rastlinski pokrov na zaglejenih tleh so razni ločki iz vrste Carex, bički iz vrste Juncus, trstičje iz vrste Scirpus in ostale močvirske zeli, kot n. pr. močvirska zlatica, suhopernik, močvirska preslica, močvirski zvonček, jesenski podlesek itd. Nekatera melioracijska področja niso za glej ena samo od podtalne vode, ampak so vlažna in zamočvirjena od površinske ali čedne vode, medtem ko je podtalnica globoko pod površjem. Tu so mokrotni le zgornji sloji, ki so zaglej eni (g), čedna voda prihaja v stik z zrakom. V površinski oziroma čedni vodi raztopljeni železni ioni se tu izločajo in oksidirajo v rjavkast železov hidroksid Fe (OH3). V težjih ilovnatih in glinastih tleh se železo izloča v porah in kanalih odmrle koreninske mreže, zastaja belkast silicijev oksid (SiOa), oboje pa daje videz marmoriranosti. Ta tla se pojavljajo na nekoliko dvignjenih položajih, katere zamaka površinska ali čedna voda, prihajajoča s pobočij gričevja s silikatnimi tli. Tu se vzporedno z navedenimi dogajanji razvija še izpiranje in izbeljevanje zgornjih slojev pod vplivom ogljikovega d vok is a (CO2) in huminskih kislin. Pojavlja se podzoli-zacija skupno z izaglejevanjem. Tako se raizvije najbolj deficitna talna zvrst, imenovana psevdoglej ali parapodzol. Za taka tla je značilna marmoriranost zgornjih slojev (A in B), ki postanejo za zrak in vodo nepropustni, zato jih imenujemo tudi marmorirana tla. Najbolj pogosto se pojavljajo na pliocenskih ilovnatih in glinastih usedlinah, ki so na dvignjenih položajih izven poplavnega območja, kjer je podtalnica globoko pod površjem. Zavzemajo glavnino bolj položnega sveta na Sevniško-bizeljskem ožjem melioracijskem področju, mestoma na robju melioracijskega področja Mirne, melioracijskega področja Rače in Radomlje. Pšate. na izahodnem robju Sorškega polja in na robu Udnega boršta. Med glavnimi činitelji za tvorbo te talne zvrsti sta 'površinska ali cedila voda ter ilovnata in glinasta sestava zemlje. Gospodarska vrednost hidrogenih tal je v prirodnem stanju slaba. Glede na jakost zaglejenosti spadajo zemljišča večinoma v V., VI. in VII. bonitetni raizred. Značilno za zaglejena tla je, da so prevlažna in zato predolgo hladna, so slabo zračna in se prepočasno ogrevajo. Kjer so poplavlljena, so pogoji za poljedelstvo izredno slabi, zato so večinoma pod kislim, močvirskim travinjem. Pod takimi proizvodnimi pogoji se kmetijstvo, zlasti živinoreja ne more zaželeno razviti, dokler ne bodo odpravljene občasne poplave, zemljišča pa osušena, prezračena, boljše obdelovana in oskrbovana. Še slabša od zaglejenih so po gospodarski vrednosti marmorirana tla, katerih zemljišča spadajo v prirodnem stanju v VI.. VII. in VIII. bonitetni razred. Značilno zanje je, da so doilgo časa pretirano vlažna, zelo težka za obdelavo, lepljiva, prepočasno se ogrevajo, v sušnih obdobjih pa so izsušena, zapečena, močno razpokajo, če so preorana, pa napravljajo na površju trdo skorjo. Osušene grude se težko drobijo, pravočasnost obdelave in setve je zelo kočljiva. Pridelki so pičli in slaibe kakovosti. Tla so preveč kisla in revna z rastlinskimi hranili. Vse opisane talne zvrsti in njihove podzvrsti so na melioracijskem prostoru vseh ožjih melioracijskih področij in jih je za povečanje in zboljšanje rastlinske in živalske proizvodnje mogoče popraviti in zboljšati z vodno-mclioracijskimi in agromelioracijskimi ukrepi. Ožja melioracijska področja Na So t e 1 s k e m zavzemajo glavnino ožjega melioracijskega prostora sveže apnenčaste, vlažne in zamočvirjene, ilovnate in glinaste naplavine. Značilne so za dolino Sotle in stranske doline njenih pritokov. Ker so zemljišča mokrotna in pogosto poplavljena, so večinoma pod travinjem. Pod ornico- so le nekoliko višja zemljišča, ki jih poplave ne dosegajo, so pa vseeno mokrotna. Podtalna in čedna voda, ki prihaja s pobočij obrobnega gričevja, se zadržuje blizu površja, njena višina pa je odvisna od letne količine padavin in od reliefa. Ker so tla težje mehanične sestave, pretežno glinasta, so tudi za sušo dokaj občutljiva. Talni presek je v globini 0 do 15 cm humozno pešče-ii ogli nas t (Ai), sivtkastorjav, grudičastega zloga z zelo dobro razvito koreninsko mrežo sladkih in kislih trav, ki sega do 50 cm globoko. V globini 15 cm sloj Ai polagoma prehaja v šibko zaglejeni glinasti in slabo humožni sivorjavi (A2G) sloj oreškastega zloga. Le-ta v globini 25 cm polagoma prehaja v glinasti svetlosivor javi (BiG) sloj, oreškastega zloga s slabo izraženimi rdečkastor javimi madeži in lisami seskvioksidov (Fe^Oa + AI2O3 + MmOa) in z močno izraženimi lisami in madeži silicijevega oksida (S1O2), ki z globino postopoma naraščajo. V globini 50 cm se pojavlja močno zaglejeni glinasti sloj nedoločenega «loga; zaglejenost iz globino naglo narašča. Sloj je moker, gnetlji\% v osušenem stanju ;pa se drobi v oreškaste grudice. Podtalna voda se ob izkopu že v kratkem času dvigne do 50 0111 izpod površja. Ta naplavina je karbonatna, preko 2111 debela, za obdelavo težka, toda dokaj rodovitna, kjer ni poplavljana in zamočvirjena. Terenski in laboratorijski izsledki kažejo, da bo po melioraciji obdelovalni sloj mogoče poglobiti do zaželene globine 45 cm; h množ- il ost v sloju Ai je dobra, v sloju A slalbša, reakcija tal nevtralna, z apnom so tla dobro, s kalijem zmerno oskrbljena, oskrba s fosforjem pa je pomanjkljiva. Njihova gospodarska vrednost je slaba, z melioracijo pa se bo povečala na 100% in bodo tla v celoti sposobna, da se na njih urede 'njive. Zamočvirjeni travniki dajejo 1 do 2 košnji kislega močvirskega sena, ki je zaradi zablatenosti slabše kakovosti, vlažni in nepoplavljeni travniki pa dajejo 2 do 3 košnje sladkega sena boljše kakovosti. Na sevniško-bizeljskem ožjem melioracijskem prostoru je več talnih zvrsti in podzvrsti. Najpomembnejše med njimi označimo v naslednjem. Sveže in vlažne, glinaste karbonatne naplavine podobnih lastnosti kot one na območju zgornje Sotle nastopajo 11a poplavnem območju spodnje Sotle, Negota, Gabernice in Sromljice, Cundrovca, ob Močniku in ob ostalih potokih. Po globelih in kotanjah, zlasti na nižjem obrobnem svetu, so mestoma zamočvirjene. Po svoji gospodarski vrednosti so podobne onim na poplavnem območju zgornje Sotle. Sveže peščene in zato lažje in sušne karbonatne naplavine na peščeino-prodnatem podtalju so največ v širšem in ožjem pasu vzdolž Save. Neposredno ob Savi, na naj nižji terasi, so bolj mivkaste in prodnate s tankim kumoznim slojem. So močno propustne za zrak in vodo, porozne in za sušo dokaj občutljive. Zaradi občasnega poplavljanja so večinoma pod travi n jem in logi mehkih listavcev (vrha, jelša, topola), zlasti na Vrbini, kjer je talni presek v globini 0 do 17cm slabo humozen, ilovnatopeščen, zamolklo rjavosiv (A), prašnatomrvi-«i s tega zloga, sipek in zelo odceden. V globini 17cm sloj Ai postopno prehaja v svetlejši rjavosivi, slabo humozni in ilovnato-peščeni sloj A„ praišnato-inrvičastega zloga: ta sloj je dobro odceden in sipek ter sega do globine 30cm. Od tod do globine 76 cm je peščeni A„ sloj, rjavosiv, zrnatega zloga, na redko pomešan z apnenastim prodom; je dobro odceden in sipek, nadaljuje pa se v mivkasto-prod-nati sloj. Vsi sloji so bogati z apnom, reakcija na solno kislino (HC1) je močna; hitro vpijajo padavinsko vlago, ki se naglo odceja v globlje prodnate sloje. Tla so primerna za travnike, pašnike in topolova rastišča. Na nekoliko vzpetem svetu, oziroma na višji terasi se je na apne-nastem produ razvila plitka rjava preperina, ki ni poplavljana. Njen obdelovalni sloj (A), je zmerno humozen, drobno mrvičastega in gru-dičastoroglastega zloga, rahel, zračen in vodopropusten. Globina tega sloja (A,) na njivah navadno sovpada z globino oranja. Je peščeno-ilovnat, ilovnat ali pa peščenoglinast, pomešan z apnenastim prodom, katerega delež se z globino veča v AC sloj. 1 a je čokolad no rjav ali pa okrast, slabo humozen, zrnatega zloga, vodopusten in polagoma prehaja v prodnato podtalje. Reakcija na solino kislino je v vseh slojih močna, za sušo so tla dokaj občutljiva. Značilna so za tla Krškega polja, medtem ko so na b režiš k o-sa vsk i terasi bolj podzolasta rjava glinasta tla na glinasto-prodnatem podtalju. Tla so debela, njihova mehanična sestava je v vseh slojih glinasto-ilovnata in pomešana z večjo ali manjšo primesjo apnenastega proda ter raznimi spljakami silikatnega porekla. Za sušo so nekoliko manj občutljiva od predhodno opisanih, ker so debelejša; so pa slabših fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnosti. Večinoma jih orjejo, toda preplitko. Ustrezna gldbina oranja za zadržavanje vlage in zboljšavo rodovitnosti je 40 do 45cm; mogoče jo je še povečati z zboljšano agrotehniko. Od vodinomelioracijskih ukrepov prihaja v poštev le dodatno škropljenje pri dolgotrajnejšem primanjkovanju padavin. Na Obrežkem polju, v Dobravskem gozdu in na položnejših vzpetinah gričevja, ki obkrožajo Brežiško polje, oziroma vsa območja, na katerih imata na talno tvorbo odločujoč vpliv podtalna in površinska voda, zavzemajo velike površine hidrogcna. oziroma različno zaglejena in marmorirana tla. Zaglejena ali zablatena tla zavzemajo glavnino Obrežkega polja, Dobravskega gozda ter zemljišč med železnico Brežice—Dobova in naselji Dečna sela — Globoko —- Župelevec. Na obronkih gričevja prehajajo v marmorirana tla (ipsevdoglej ali parapodzol). Vse te talne zvrsti smo že zgoraj opisali. Za zboljšanje njihove rodovitnosti prihajajo v poštev poleg agromelioracij zlasti odprava poplav, osuševanje in dopolnilno namakanje, ki ga more še bolje nadomeščati globoko Na ožjem melioracijskem prostoru Mirenske doline zavzemajo glavnino hidrogena tla. od katerih so za samo dolino reke Mirne in za doline njenih stranskih pritokov značilna občasno poplavljana in zamočvirjena, šibko, zmerno in močno zaglejena, za obdelavo težja glinasta tla, ki so v ozkem pasu neposredno oh koritu Mirne in Bistrice karbonatna. Na lahno vzpetem svetil, kjer ni poplav in je podtalnica globoko pod površino ter na obronkih gričevja se pojavljajo marmo-rirana, močno opodzoljena tla (parapodzol). Zaglejena tla, ki so tudi občasino poplavljena, so večinoma pod kislim močvirskim travi njem, deloma pod relativnim gozdom. Njive zavzemajo le manjše površine na zemljiščih, ki jih poplave tako pogosto ne dosegajo, medtem ko je glavnina njiv na marmoriranih zemljiščih. Najbolj deficitna zemljišča so ob Vejerju pod Račjim selom, ob Mirni med Volčjimi njivami in Dobom, deloma pod Logom ter ob spodnjem toku Mokronoškega potoka, kjer se poleg zaglejenih tal pojavljajo tudi šotnata tla. Zgornji sloj črnice, nasičen z glinastimi delci, prehaja v do 200 oni debelo, že nekoliko preperelo šotnato plast (ob Vejerju pod Račjim selom), medtem ko je drugod ta plast nekoliko tanjša. Podtalnica je dokaj blizu površja. Sondiranje teh zemljišč (v juniju 1954) je pokazalo, da je podtalnica 15 do 30cm pod površjem. Že ob nekoliko večjih nalivih se naglo dvigne na površje in ga preplavi. Zaradi vpliva čedne vode, ki pritiska z obrobnega gričevja, je celotna ravnica zamočvirjena. Po ugotovljenih hidropedoloških lastnostih ravnice in iz preračunavanja zaloge vode v preiskanih zemljiščih je razvidno, da so bila tla v času terenskih preiskav skrajno nasičena z vlago (Vo), torej v primerjavi z naj večjo dopustno vlažnostjo (Vmax) za 39 do 84°/o premokra. Opazovana so bila tla na Vejerju v k. o. Mala Sevnica in k. o. Brezovščica, na ozemlju Pristavskega in Zabrdskega potoka v k. o. Zabrdje, na melioracijskem področju Mirne v območju k. o. Prapreče in Puščava-1 Irastovica ter .na ozemlju Bistrice v k. o. Šentrupert. Povsod je zgornji obdelovalni sloj srednjetežek ilovnat, globlje plasti pa so glinaste. Vodno bilanco v sloju 0 do 70 cm nam kaže tabela: Vodna bilanca n zaglejenih tleh Mirenske doline - m3/ha: k. o. V(min) V(max) V(opt) W(max) v (o) M. Sevnica 1590 2550 2070 5000 4700 Brezovšca 1440 2300 1870 5200 3480 Zabrdje 1400 2240 1820 4190 3730 Prapreče 1650 2630 2140 4000 3820 Puščava—Hrasto vica 1720 2750 2230 4280 3820 Šentrupert 1440 2300 1870 4400 4070 Poviprečje 1540 2460 2000 4510 3940 V(min) = najmanjša še dopustna vlaga al li torka venjenja rastlin; V(imax) = največja dopu'st'na vlaga: V(opt) = zaždlcna vlaga: W(miax) = največja dosegljiva vlaga; V(o) = stanje vlažnosti v čaisu preisikave (jiunij 1954). Oznake= razvodnica water-shad maja Sbvanija bordar o[ Slovania V)unq li -aravall _____J)n<2 rivar aiiuvion.'a]iiqh._. , ________________ , qravallad subtarrain,b)haaviar ana moist ona with dayaysubtarrain šibko do zmerno podzolirana naplavina waak to modarala podzolatad alluvium podzolasta rjava tla na q li na sto - prodna lom podtalju podzolatad tarra rossa on tha claya,y-qravalladsubiarrain hidroqana tla Czaqlajana in marmorirana) water containinq soil Cfillad up with mud and marblad) nanos z qricavja in hribovja alluvion £rom hills and mountains šibko do zrrwmo podzolirani nanos z qricavja in hribovja waak to modarata podzolalad alluvion |rom hills and mountains apnančasto -bpomata ila (praperina apnancasteqa bporja) limastona-marly soil Cmouldar massoj iha calcarcous marl) daqradirana bpornata tb daqradaiad marl soil ////A opodzoljana rjava qozdna ila Cpraparina karb-p«rmskih skril j in p«sc. 7 /?/'/ podzolatad iarra rossa of Iha wood Cmouldar mass of iha 'S-i carbonifarous-parmic slcrtas and sandstonas) i'lT1’,!' 'I'!11 in !! 1111" 31MI ’' ■ 111 mi I*,....... I"11 H I In m 11. \\W\] humozno apn dagradfrana rjavica, na višjih položajih hum.apn tla frondzina) vC^°v\ humuscontaininqcalcaraousdaqradated tarra rossa,ontha hiqhcr k \ sitcs humus calcaraous soil (raridrina) !§Sä zmarno daqradirana rjavica ali rjava kraška tla modarataly daqradatad tarra rossa . ; . ...... ■ ■ , ■ < ■ - - . , . ■ ' • - . • • t - ■ ....' " 7- ü-n ■ . ■ ■ .... • ' . • . . ■ ( . . . ' ■> * Iiz vodne 'bilance je razvidno, da so tla ožjega melioracijskega področja ob Mirni prevlažna in potrebna osuševanja in zračenja. Trenutna vlažnost zemlje (povprečje 41 °/o) se močno približuje največji sposobnosti za sprejemanje in zadrževanje vode (retenzijska vlaga — skupno povprečje je 44°/o), kar je značilno za mokrotna tla. Tudi poroznost je enaka največji sposobnosti za sprejemanje in zadrževanje vode. kar pomeni, da v glinastih tleli prevladujejo bolj z vodo nasičene kapilarne pore. iz katerih je zrak iztisnjen. Obrobno gričevje Mirenske doline je bolj gozdnato, tla so pešče-glinasta ter z živo in mrtvo krovnino razmeroma dobro zaščitena pred odplak o van jem (erozijo). Njive in vinogradi po slemenih gričevja so slabše zaščiteni, ker niso obdelovani po plastnicah. Ob rečni strugi Mirne je pod vasjo Ornik lep primer, kjer je zaradi nepravilne obdelave in nepravilnega rigolanja velik del rigolne gmote zdrsnil v dolino (v decembru 1952) in zajezil struigo. Gospodarska vrednost zemljišč je v prirodnem stanju na splošno slaba zaradi zamočvirjenosti in občasnega preplavijanja. Spadajo v IV., V. in VI. bonitetni razred, kar velja za zaglejena in marmorirana tla, medtem ko spadajo šotnata tla v VI., VII. in VIII. bonitetni razred, ker so izredno zamočvirjena. Njive so le na vzpetem svetu, kjer ni poplav in so zemljišča nekoliko bolj odcedna. Drugje so zemljišča pod kislim močvirskim travinjem. Z odpravo poplav in z osuševanjem bodo ta zemljišča občutno zboljšana, ker jih bo mogoče orati in racionalneje izkoriščati. Vendar bodo razmere ugodnejše za živinorejo. Na ožjem melioracijskem področju Zasavja zavzema glavnino suha, drobno peščenoilovnata karbonatna naplavina Save s peščeno-prodnatim podtaljem. Le v stranskih dolinah prevladujejo mokrotne jša glinasta zaglejena in marmorirana tla. Suha drobno peščenoilovnata, karbonatna naplavina s peščeno-prodnatim podtaljem, ki je značilna za Savsko dolino, je čisto podobna tisti na sevniško-bizeljskem melioracijskem področju. Razlika je le v tem, da je tu debelejša in zato za sušo manj občutljiva. Zemljišča so v celoti preorana, le neposredno ob Savii, kjer so občasno poplavljama, so pod travinjem s posameznimi gaji mehkih listavcev. Obdelovalni humozni sloj je do 20 cm debel z zamolklorjavkastosivo drobnopešoeno ilovico grudičastega zloga. Z globino prehaja v drobnoilovnati (mivkasti) pesek (AC), svetlo-sivkastorjav, grudičastega zloga, ki sega ma mnogih mestih preko 200 cm globoko. Reakcija na karbonate (sHCl) je močna, tla so vlažna, za zrak in vodo dobro propustna, gladina podtalnice se ujema z gladino Save. Gospodarska vrednost te talne zvrsti je med najboljšimi na celotnem melioracijskem področju. Zemljišča, kjer ni poplav, spadajo v I. in II. bonitetni razred, poplavljama in bolj plitka zemljišča pa v III., IV. in V. bonitetni razred. Matična osnova je peščenoprodnata z apneniškimi in dolomitskimi prodniki, ki so na redko pomešani s splja-kami karbonskih skrilavcev in peščenjakov. Hidrogena tla so v stranskih zamočvirjenih dolinah večinoma na karbonu. Glavne zvrsti so zaglejene i 1 ovna togi i n as t e preperine karbonskih skrilavcev in peščenjakov, ki so nastale pod vplivom podtalnice 4 Geografski vestnik 49 in občasnih poplav savskih pritokov. Ma rmorirana tla pa so na nekoliko vzpetem svetu, ki je pod vplivom površinske vlage. Zaglejena tla so izključno pod močvirskim travinjem, medtem ko so marmorirana tla pod kislim močvirskim travinjem in le deloma pod ornico, podobnih pedoloških lastnosti in gospodarske vrednosti kot na ostalih melioracijskih področjih. Zaglejena tla so večinoma v zamočvirjenih dolinah Črnega, Jablan iškega potoka in ob Kostrivnici, marmorirana pa bolj v dolinah Medije, Trboveljtščice in Bobna, ki pa sipadajo že bolj v širše hribovito melioracijsko področje Zasavja. Na ožjem melioracijskem področju na osrednjih ravninah L j n b 1 j a n s k e k o 11 i n e so najpomembnejše: 1. Mlade karbonatne drobnopeščenoilovnate naplavine na peščeno-prodnatem in glinastem podtalju; 2. Opodzol j ena ilovnata tla; 3. Podzolasta rjava peščenoilovinata in peščenoglinasta tla ter ilovinata tla na glinasto-prodnatem podtalju in 4. Hidrogena glinasta (zaglejena in marmorirana) tla. 1. Mlade karbonatne drobnopeščenoilovnate naplavine na peščeno-prodnatem podtalju so vzdolž Save in zavzemajo njene spodnje terase. Po vseh pedoloških lastnostih in po gospodarski vrednosti so podobne onim na sev.niško-bizeljskem i.n zasavskem melioracijskem področju. Podobne naplavine so tudi ob Kamniški Bistrici, ob srednjem toku Kokre in ob Tržaški Bistrici, le da so tam bolj plitke in mestoma bolj in manj pomešane z apnenastim prodom. Zato so za dolgotrajnejšo sušo manj odporne in je njihova gospodarska vrednost manjša. Apnenaste (karbonatne) ilovnate naplavine z glinastoprodnatim podtaljem so ob zgornji Pšati, ob Beli pri Preddvoru ter ob Kokrici. Zaradi mestoma debelejšega glinastega, bolj vododržnega podtalja so zemljišča ponekod zamočvirjena (zaglejena), pod kislim močvirskim travinjem in so potrebna melioracije. 2. Šibko do zmerno podzolirane ilovnate naplavine so ob spodnji Pšati, ob spodnji Rači in Radomlji ter ob Selški in Poljanski Sori. Te naplavine so bolj silikatnega porekla na debelejšem pesku in spljakah karbonsko-permskih skrilavcev in peščenjakov. Daši so tla ilovnata in občasno poplavi jana, zlasti ob Selščici in Poljanščici, so sicer vlažna, vendar ne zamočvirjena zaradi dobre drenažnosti podtalja. Obdelovalni sloj je zmerno in dobro humozen, zamolklorjavkastosiv, šibko do zmerno kisel, s kalijem zmerno oskrbljen, toda reven z apnom in fosforjem. Gospodarska vrednost teh naplavin je zmerna; spadajo v III., IV. in V. bonitetni razred. Nekoliko vzpeti svet, ki ga občasne poplave ne dosegajo tako pogosto, je preoravan, drugod pa so vlažni travniki s polsladkim travinjem. 3. Podzolasta rjava tla na glinasto-prodnatem podtalju z različno debelimi sloji ilovnate, peščenoilovnate, peščenoglinaste in ilovnato-peščene preperine zavzemajo glavnino Ljubljanskega, Kamniškega, Kranjskega in Sorškega polja. Po debelini slojev jih moremo porazdeliti: a) na plitka podzolasta rjava tla s prodnatim podtaljem, kjer je obdelovalni sloj že pomešan s prodom, b) srednje debela in debela podzolasta rjava tla z glinasto-prodnatim pod tal jem. a) Plitka podzolasta rjava tla s prod na tim pod tal jem. Njihov obdelovalni humoznoilovnatopeščeni; (A) sloj je debel le 5 do 15 cm. ponekod pomešan še s prodom (AC). Za sušo so la tla zelo občutljiva; lahko jih najdemo povsod kot večje in manjše otoke širom poljedelskih ravnin Ljubljanske kotline. Kjer so nekoliko debelejša, je pod slojem Ai že iizprani sloj A2, ki naglo prehaja v sloj BC oziroma v rjavkasto prodnato podtalje. Tla so sicer zmerno humozna in šibko kisla, toda rastlinske hranilne sestavine so dokaj izprane, izlasti kalij in fosfor. Taka tla imajo slabo gospodarsko vrednost za poljedelstvo, zato so ostala marsikje pod slabim gozdič jem, na prikladnih in izredno plitkih mestih pa jih uporabljajo za gramoznice. b) Srednje debela in debela podzolasta rjava tla s prodnatimi pod-taljem. Ilumozni peščenoilovnati ali peščenoglinasti sloj (Ai) je debel 15 do 20 cm, sivkastorjav, grudičastega zloga in naglo prehaja v svetlejše rjavi, peščenoilovnati ali peščenoglinasti (A2) sloj v globino 30 do 40 cm. Od tu dalje polagoma prehaja v rjavkasti glinastopeščeni (B) sloj, ki je že bolj ali manj pomešan iz apnenastim prodom, in dalje v apnenasti prod, pomešan s spljakami peščenjakov; ponekod se namesto prodnikov pojavljajo leče drobnega mivkaistega peska, ki ugodno vpliva na vodni režim v gornjih slojih, če je sloj peska dovolj debel. Ta talna zvrst je za sušo nekoliko manj občutljiva od poprejšnje, vendar se dolgotrajnejšim sušam ne more upirati, iker je podtalnica pregloboko in njeno kapilarno vzpenjanje nemogoče zaradi debelega prodnatega podlalja. Zaradi ugodno razporejenih padavin v rastni dobi je rastlinska proizvodnja vendar le zadovoljiva, saj jih pade v rastni dobi povprečno blizu 770 mm. c) Debela podzolasta rjava ilovnata tla z glinastoprodaiatim pod-tal jem. Značilen za to talno podzvrst je preko 100 cm debeli ilovnati sloj, ki se lahko upira tudi dolgotrajnejšim sušam, glinasto prodnato podtalje pa omogoča redno odcejanje odvišnih padavin. Taka tla zavzemajo obširne površine okoli Smlednika, Zapog. Vodic, Skaručne, Mengša, Komende, Vogelj in Vokla z vmesnimi ■nižinskimi gozdovi, ki iz nerazumljivih razlogov obstajajo še danes kljub temu, da so tla za poljedelstvo prikladna.* Podobne površine so tudi na Sorškem polju med Podrečo. Gorenjo vdsjo in Godešičem, ki jih je treba spremeniti v poljedelske, kajti njihova gospodarska vrednost je med največjimi v Ljubljanski kotlini zaradi poljedelstvu ugodne ilovnate sestave ter dobrih fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnosti. 'J la so dobro humoizna, šibko do zmferno kisla, s kalijem in apnom zmerno oskrbljena in zlasti primerna za krompir in krmne rastline. * Glede različnih pogledov na »nerazumljivost« teh raz logov prim. poleg diskusij v našem dnevnem časopiis/ju tudli študijo Zlate S e i f r i e d , Gozdovi na Krainjisko-'sonäki irav:ni:mi v »Geograf.ske.iri ■vestniku« XXX111 (1961). Uredil. 4. Hidrogena tla. Od teil so razširjena zlasti vsestransko zaglej ena ilovnata in glinasta tla ob srednjem in zgornjem toku Rače in Radomlje, ob srednjem toku Ršate, ob zgornjem in srednjem toku Gamelj-ščice, ob Žabnici (med B itn jem in Sv. Dnliom) in deloma tudi ob srednjem toku Kokrice. Zemljišča so vse leto močno zamočvirjena, občasno poplavljana in zato večinoma pod kislim močvirskim travinjem, katerega glavne sestavine so loček, biček, košeničica, konjska smrt in trstika. V Ljubljanski kotlini so to najbolj deficitna tla, ki glede na skupno površino občutno zmanjšujejo vrednost kmetijske proizvodnje im spadajo v VI., VII. in VIII. bonitetni razred. Na nekoliko dvignjenem svetu prehajajo zaglejena v marmorirama tla, ki so za 'kmetijsko proizvodnjo v pri rodnem stanju prav tako slaba, vendar so večinoma obdelana, ker niso poplavljana. Melioracija vseh hidrogenih zemljišč je v Ljubljanski kotlini še posebno nujna in bo izredno koristna iz razloga, ker so vse navedene melioracijske površine v neposredni bližini industrijskih središč, ki iz dneva v dan potrebujejo vedno več mleka, masti in mesa. Zaradi sedanje proizvodnje sena izredno slabe kakovosti se živinoreja ne more zadosti razviti in kmetijstvo že danes ne more dovolj no kriti vseh omenjenih potreb. Na Radovljiško -blejski ravnini so talne zvrsti podobne kot na osrednjih ravninah Ljubljanske kotline, vendar je na njenem obrobju in v njenih stranskih dolinah mogoče opažati velik vpliv od-plakovanja zemlje ter kamenja in grušča z bližnjega, kotlino obdajajočega hribovja. Na Radovljiškem polju so 11 a bolj tanka, peščenoilov-nafa do glinasta in nekoliko bolj izprana, šibko opodzoljena zaradi drobnih primesi apnenastega peska, spadajo pa v podzolasta rjava tla s prodnatim pod tal jem. Obdelovalni sloj je v globini 0 do 20 cm s peskom pomešana glina (AC). Kjer so tla nekoliko debelejša, se zgornji sloj nadaljuje v peščeno ilovico, ponekod do globine 40'om. Ilovica prehaja v apnenasto-dolomitni prod. Tla so sicer dobrih fizikalnih lastnosti, toda revna z važnejšimi rastlinskimi hranili. Zaradi plitkosti globoka obdelava ni mogoča, za sušo so tla občutljiva, vendar so padavine obilne in ugodno razporejene. V rastni dobi povprečnih let je blizu 800 mm padavin. Tla Blejskih in Poljskih blat so pretežno na ledeniških morenah, sestavljata pa jih drobni z glino pomešani pesek in prod. Vmes so nepravilno oblikovane vododržne leče pleistocenske gline. Kjer ti glinasti sloji niso prekinjeni, nastaja pravo močvirje, mokro šotišče, oziroma visoko barje. Na ledeniških naplavinah so tudi mlajši nanosi drobnega zobatega grušča in peska, ki ga na Poljska blata nanaša potok Blatnica, na Blejska blata pa potok Rečica. Blatnica se izgublja v pravih kraških ponorih na robu močvirja, obe pa ob večjih in dolgotrajnih nalivih poplavljata velik del melioracijskega ozemlja. Na vodo-držnem glinastem podtalju zastaja površinska in podtalna voda. Ponekod je gladina podtalnice do t m pod površjem, zadržuje pa se tudi na najvišjih mestih že na površju. To se dogaja tam, kjer je sloj šote, le- žeče na vododržnem glinastem podtalju, blizu 100 cm debel. Drugod pa so glinasta tla zamočvirjena zaradi vododržnega podtalja iin močno za-glejena v vseh slojih. Po melioraciji so se ta zemljišča občutno zboljšala in so že pod poljščinami. Sklepi Od vseh obravnavanih talnih zvrsti so glinasta hidrogena tla za kmetijsko proizvodnjo naj slabša. So slabo rodovitna in večinoma pod močvirskim tra vinjeni, deloma so preoravana, mestoma pa tudi pod ravninskimi gozdovi. Z vodnomelioraeijskimi in agromelioracijskimi ukrepi je njihovo rodovitnost mogoče znatno zboljšati, melioracijo pa opravičuje možnost strojne obdelave in gospodarnost proizvodnje. Vse ostale talne zvrsti ožjih melioracijskih področij so za sodobno kmetijstvo sposobne že v prirodnem stanju, vendar je njihovo rodovitnost mogoče popraviti in zboljšati zgolj s sodobnimi, suhimi agromelioracijskimi ukrepi. Za vlago so bolj zahtevna plitka peščenoitovnata in pe-ščenoglinasta tla na prodnatem podtalju, ki imajo v splošnem dovolj moče zaradi ugodno razporejenih padavin v rastni dobi. V občasnih sušah, ki pa niso tako pogoste, bi rastje za želeno proizvodnjo potrebovalo nekoliko več vlage in bi bilo namakanje takih zemljišč koristno, vendar v gos pod a r n o s tri em oziru dvomljivo. V splošnem so vse navedene talne zvrsti premalo humozine in revne z osnovnimi rastlinskimi hranili, zlasti s fosforjem, mestoma tudi s kalijem. Ker sta humus in apno glavna in odločujoča činitelja za rodovitnost zemlje, se postavlja vprašanje, kako s te strani izboljšati zemljo. K humoznosti lahko prispevamo z večjo proizvodnjo dobro kompostiranega hlevskega gnoja, z zelenim gnojenjem in s smotrnim kolobarjenjem, manjšo zakisanost zemlje pa je mogoče najbolj gospodarno doseči z gnojili, ki vsebujejo apno. Izredno plitka, peščena sušna tla, ki jim primanjkuje vlage za normalno rast tudi v povprečnih letih, naj bodo po možnosti gnojena le s kompostiranim gnojem in s kompostiranimi gnojili, preveliko izhlapevanje vlage iz zemlje pa je mogoče preprečevati tudi z mulčenjem (z zdrobljeno šoto, žagovino, s tra vi n join in pd.). AGROPEDOLOGICAL CHARACTERISTICS OF THE SAVA RIVER BASIN IN SLOVENIA (»POSAVSKA SLOVENIJA«) R u id i Tanči 'k The article deals with the types of soils in tlve Sava river ihasin in Slovenia (excluding the trilbutary basins of the Ljubljanica and the Savinja) especially from the standpoint of its agricultural utility. The soils are considered sepairatlv for the so-called melioration areas strictly sipea!kin,g (plains, valleys and hills) and separatly for the wider melioration areas (mountainous regions). The eattegioiries of solids are presented ait the ud jointing map (p. 48 49). Ivan G a m s VELO POLJE IN PROBLEM POSPEŠENE KOROZIJE Problematika. S pelodniini raziskavami so ugotovili, da je Lila ob višku wiirmske ledene dobe v vzhodnem delu Ljubljanske kotline tajga. Dve analizi v postojnski okolici (Rakul jščica, Sajevče) pa sta našli sledove negoizdnate, stepske vegetacije (Š e r c e 1 j , 1963, str. 390—391, 403). Tedanjo gozdno mejo na Notranjskem smemo tedaj predvidevati med 300 in 550 m n. v., seveda v prav tako izdatnih krajevnih odstopanjih kot so danes v visokih gorah. Po Melikovih navedbah pomenijo ledene dobe na notranjskih kraških poljih prekinitev »kraških procesov« (Melik, 1955). Vpogled v tedanje preoblikovalne procese nam nudi študij kraških polj in drugih kotanj, ki so ob sedanji gozdni meji v Alpah. Ugotovitve, da so celokupne trdote voda na golem, visokogorskem krasu Julijskih Alp znatno nižje kot na zaraščenem odnosno pokritem krasu (Gams, 1952), so pri iskanju vzrokov za lokalno pospešeno korozijo nakazale možnost take korozije na krajih pritekanja vode z golega na porasli visokogorski kras. Iz teh vidikov so morfološko izanimivi rezultati hidrokemičnih merjenj, ki sem jih opravil v sodelovanju s Sekcijo za arheologijo SAZU in ob finančni podpori Sklada Borisa Kidriča konec julija in prvi dan avgusta 1962 na Velem polju, ki leži v n. v. 1700 m ob gozdni meji, ima znatne vodne vire in leži s široko okolico vred v spodnje-triasnih triglavskih apnencih odnosno dolomitiziranih apnencih, zaradi česar petrografska struktura ne modificira učinkov vegetacije. Geoinorfološke in hidrološke razmere. Kotanja med Mišeljskim vrhom (2340 m — višine so povzete po top. karti JLA 1:25.000) in Ver-nerjem (2217 m) — Velo polje, je del večje reliefne depresije, podobne razpadli suhi dolini, ki se z dnom med 1650 in 1750 m n. v. vriva med dve gorski slemeni. To je na vzhodni strani sleme Vemer—Tosc (2223 metrov), ki ju ločijo Bohinjska vratca (1960 m), na zahodu pa bolj razčlenjeno sleme Miišeljiski vrh — Skedenj — Stog. Razmeroma nižji svet se proti SZ nadaljuje še med Mišeljski vrh in masiv Smarjelna glava ■— Triglav v Veljski dolini, ki se končuje pod Hribaricami. Suha dolina kot celota ima približno tak značaj obvisele doline, kot ga ima na Obodu Bohinjske kotline še Dolina Triglavskih jezer in do neke . Velo polje z okolico. S številkami so naznačeni izviri, omenjeni v besedilu. mere Spodnja Komna, le da jo je dolina Mostnice — Voje znatno bolj skrajšala. Med koncem Voj in našo suho dolino se dviguje skoraj 800 m visoka dolinska stopnja, ki ima manjšo vmesno stopnjo pri planini Vrtači. Dolinska stopnja je največja ovira za promet na Velem polju, ki je pod Triglavom edina večja ravnica v višinah nad 1200. Najbolj znana kotanja v omenjeni suhi dolini je Velo polje, veindar je manjših kotanj več. Med seboj so povezane z komaj kakih 10111 visokimi prevali in so nanizane v obliki obrnjene črke S. Od zgoraj navzdol si sledijo Veljska dolina, Velo polje, Malo polje, Močila in še nekaj neznatnih kotanj v podnožju Stoga. Po najbolj znanem Velem polju, ki je že dobilo širši krajevni pomen, bi lahko suho dolino imenovali Velepoljsko dolino. Druga morfološka enota v dnu Velopolj.ske doline je malo višji, grbinasti, z mecesni in borovjem porasli in zakraseli svet, ki je najobsežnejši južno od Malega polja. Tu je na topografski karti vpisano ime Razorje, kar ustreza razoranemu svetu. Vendar poznajo bohinjski pastirji, ki pasejo v Velopoljski dolini, več imen.1 Ostanki tega sveta so ohranjeni tudi med Malini in Velim poljem (Repačje) in pod Ver-nerjem (Na Pečeh). Po stari geomorfološki klasifikaciji bi ta grbinasti svet označili za ostanke nekdanjega dolinskega dna, ki je pri naših nižinskih kraških polj ih najlepše ohranjen v Ribniški dolini (Vrtače). Veljska dolina nima stalnih potokov, pa je v dnu vendarle močno zasuta z drobirjem, ki ga prenesejo s strmali snežni plazovi in hudourniki. Dno zaraščajo zaplate mecesnovega gozda, ki s svojo razprostranjenostjo, tako je ugotovilo dveletno opazovanje, nakazujejo, do kod segajo snežni plazovi ob katastrofalnih zimah. V spodnjem delu doline je v nasutino poglobljena hudourniška struga, ki je do Velega polja dvakrat zagrajena. Prvi prodni batzen je že zdavnaj zasut, drugo pregrado pred samim Velim poljem pa so morali 1. 1961 zvišati, da bi zavarovali pašnik na Velem polju — Poljano pred zaprodnenjem. Ravno dno (ca. 225 a) Velega polja je, vsaj v vrhnjih slojih, naplavina hudournika iz Veljske doline. To dokazuje tudi pojemajoče zniževanje površja proti jugu, kar se skladu z pojemanjem debeline zrn naplavine. Grušč prehaja proti jugu v vedno bolj drobnozrnati pesek in v ilovice, ki popolnoma prevladajo na južnem, ravnem kraju. Tu sta dva ugreza, ki sta dokaz za vodopropustno osnovo. Z ročnim svedrom pri globini 3,5 m z A. Serci jem še nisva dosegla skalne osnove. Po dolgotrajnih hudih nalivih, posebno spomladi ob kopnenju snega in ko so tla še .zinrzla, voda preplavi vso Poljano. Največ je prispe iz Veljske doline. Vendar so tu še drugi vodni viri. Pod Mišeljskim vrhom, pod Stopmi, je en sam potoček (št. 1 na skici), ki ga je videti le v dolžini 1—2 m v skalni razpoki, usmerjeni proti Poljani. Večji je severni skalni izvir v Pečeh (št. 2), na spodnjem kraju melišča izpod Vernerja. Ni izoblikoval izvirnega kotla in njegova struga ni poglobljena v pečevje ter ne kaže tudi sicer nobene korozijske aktivnosti. 1 O imenih v Velopotljiskii dolini glej članelk I. Gams, Velo polje, tako ikot je in 'kot nuj Ibi bilo. Planinski vesLniik 1%2, št. 5. SL. 2. Velo polje pozimi. Foto I. Ganns. Izvir v Pečeh nad staro sirarmico (št. 3) priteka na dan izpod melišča v približno enaki višini kot prejšnji. V obeli primerih prihaja voda na dan na meji med nižjimi bolj kompaktnimi ki višjimi bolj skl a dovitimi apnenci, ki gradijo Verner. Ker priteka izpod melišča v prisojah, je bila oh merjenju temperatura vode znatno višja. Voda, ki jo zdaj zajema vodovod za novo sirarnico, je izdelala jarek, ki pomeni vrzel v Pečeh. Na koncu potoka je na robu Poljane prodni vršaj, ki pa je tudi delo snežnih plazov. Tudi izvir v Mišeljski dolini (š.t. 6), ki teče v korito za napajanje živine, so izrabili. Izvir pod Bohinjskimi vratci (št. 4) dobiva večino vode izpod Ver-nerja. V južnem ostenju gore so vidni skladoviti apnenci. Sinklinalno zgradbo je porušila tektonska prelomnica, ki vpada proti jugu. Nad njo se začenja apneniška skladovnica Tosca. Ob tej prelomnici je poleg imenovanega studenca še manjši studenec ob stezi južno od Vodnikove koče (v kraju »Pri studencu), katerega voda pa takoj spet ponikne (št. 5 a). Studenec pod Bohinjskimi vratci ni mogel izdelati v pobočju večje, enakomerno globoko in široke doline, ker jo stalno zasipavajo snežni plazovi in hudourniki z Vernerja. Zato voda, ki preostane od zajetja za Vodnikovo kočo, kmalu ponikne v grušč ter v njem teče proti Malemu polju, na kraju katerega je drugotni izvir (št. 4a). Semkaj priteka tudi talna voda od Vodnikove koče. Edino Malo polje ima stalne pritoke. Leži v nasprotju z Velim poljem v prečni dinarski smeri in ima dva različna dela. Zgornji, pod Toscem, ima značaj širše doline. Poglavitni izvir (št. 5) je na SV kraju pod I oscem, manjši in obdobni pa so še ipod staro lovsko kočo. Te vode in imenovani izvir pad Kozjim ,gra.bnom se stekajo v skupno strugo, ki razkriva grušč, medtem ko površje pokriva ruša. Nasuto dno se dviguje predvsem proti Kozjemu grabnu in je očitno, da je večina vrhnjega grušča «naplavljena od tod. Pod staro lovsko kočo 'zoži Malo polje skalno sleme, ki sega kot skalni prag še čez potok. Južneje se ravnica Malega polja najbolj razširi. Njen strmec je vedno manjši in v strugi je vedno manj grušča pa več peska, ilovice in končno se struga razveji na šotnih močvirnatih tleli. Voda pa ob srednjem in nizkem stanju,ne doseže dveh neprehodnih ponorov ob južnem, skalnem robu, ker se že od skalnega praga dalje počasi izgublja v tla. Visoka voda poplavi tudi Malo polje. A. Šercelj je napravil na Malem polju dve vrtini, ki sta pri globini 3,6 m zadeli na grušč. Ročni sveder je predrl 3 m delbelo jezersko kredo. Rezultati pelodne analize bodo objavljeni v Razpravah Razreda za prirodoslovne in medicinske vede SAZU, ist. VIII. Pelod bora iz spodnjih krednih plasti, ki se mu više pridruiži predvsem smreka, priča o oje-zeritvi Malega ]x>lja po umiku zadnjega ledenika, domnevno v pre-borealni dobi. Vrhnja plast šote je odstranjena in je ostala le ponekod v obliki kopic ali skladovnic. Bohinjski pastirji na Velem polju ne vedo več, kdaj so jo rezali in v kakšne namene. Izkoriščanje šote in imena (Velo = Veliko in Malo) Polje, Poljana ter V ogradiih, ki danes na Dolenjskem pomenijo tudi vrt, v Prekmurju pa sadovnjak, bi kazala na nekdaj intenzivnejše izkoriščanje zemlje. Obstoj jezera na Malem polju je zanimiv v luči Melikovih ugotovitev, da je bila v ledeni dobi na nižinskih kraških poljih jezerska faza (Melik, 1955). Njegova trditev o zajezevanju odtöka se sklada s sedanjim znanjem o razmerah na Malem polju, kjer je mastopila ojeze-ritev verjetno v dolbi intenzivnih periglaciulnih procesov. Pripomniti pa je, da začetek ojezeritve tu ni točneje izpričan, ker ni znano razmerje med talnim gruščem ter kredo. Nekaj grušča je skoraj gotovo pustil v dnu Malega polja ledenik. Na pobočju proti Kržetojci so nad poljem opazni nizki ledeniški nasipi. Verjetno je bilo Malo polje pod ledom še tedaj, ko se je umaknil glavni ledenik že v Veljsko dolino. Zakaj s Tosca nakopičijo še zdaj snežni plazovi obilo snega, posebno pod dvema žleboma, ki sta v ostenju nastala öb dveh vertikalnih prelomih (medtem ko izdajajo sosednje le nesklenjeni skladi), južno od Vodnikove koče so nekaj metrov visoki plazovni nasipi grušča, ki ni porasel. Le nekaj deset metrov niže pa jih spremljajo podobni nasipi, ki so že porasli z rušo. So sledi »stanja 1850« ali katerega od starejših umikalnih stadijev ledišč in snežišč v Alpah, ki so pustili vidne nasipe tudi drugod v Julijskih Alpah (glej Šifrer, 1963). Še večje nasipe je pustil lokalni ledenik v Mišeljski dolini pri stajah Mišeljske planine. Skoraj gotovo so periglacialni procesi po umiku ledenika s Tosca preložili s prisojnega pobočja v dno Malega polja grušč, ki je še bolj zavrl vodni odtok v itak slabo propustno neskladovito kamenino. Slaba propustnost apnenica in droban grušč sta se pokazala tudi pri proučevanju Triglavskih jezer kot pomembna činitelja za ojezeritev kraških SI. 3. Malo polje, fotografi rano izpred Vodnikove koče. V levem spodnjem kiraj'u ostanki zatkraiselegia površja. kii ise šli>ri dio komarce nad Vojaimii. Foto I. Ganns. kotanj (Gams, 1962). Dejstva, da izza omenjenega skalnega praiga ponikuje voda v vsej dolžini tokave, nas navaja k mišljenju, da segajo vložki grušča tudi med kredne plasti in da so istodobni. Jezero na Malem polju ,ni molgo biti globoko, ker ga loči le kakih 10 m visok preval od sosednje kotanje 'pod Mišeljsko planino. V njej stoji večino leta voda. Domačini pravijo temu kraju Močila. Naokoli stoječe plitve vode je kakih 1 m visoka terasa, zgrajena iz svetle krede in kamnov, kar dokazuje nekdaj nekoliko globje jezerce. Tudi v najgloblji kotanji pod Stogom, kjer poteka zimska pot na Velo polje, nastopi ob večji povodnji stoječa voda. Ker so temperature kraških skalnih studencev približno enake srednji letni temperaturi ozračja, so zanimive meritve temperature vode, ki dajejo vpogled v klimatološke razmere na Vel ein polju. Iz kasnejše tabele I, kjer so vneseni hidrokemieni podatki, izdvojimo naslednje podatke: Skalni izvir 'Nadmorska višina v metrih Temiper. vode v »C 1. avg. 19 62 Studenec pod Boh. vrati i860 2,4 Severni izvir v Počeli 1730 2,7 Glavmi izvir na Malem polju 1660 3,1 Sodeč po teh meritvah znaša srednja letna temperatura zraka na Velem polju (ca. 1700 m) okoli 3° C. Ker znaša na Kredarici (2515 m) —1,6°, (Furlan, 1958), je računati z temperaturnim gradientom 0.5°/100m. Takšen je tudi med Kredarico in Kranjsko goro. Gozdna meja v Velopoljski dolini ni sklenjena. Zaplate mecesno-vega gozda segajo krajevno različno visoko. I\> razmerah pod Mišelj-škim vrhom in v Veljski dolini je soditi, da je klimatska gozdna meja nekje med 1740 in 1800 in. Po gornjih podatkih je tamkaj računati z letno temperaturo okoli 2,6—2,9 °C, to je prav toliko, kot je znašala v letih 1954—1958 v višinah gozdne meje na Poliorj'U, Krvavcu in na Komni (Gams, 1960, 65).2 Tabela I Table I S o. Temperatura Trdota - Hardness o S| Ime izvira * Temperature »N ^ | gg Name of source | .-g vode zraka cdldk. kanb. 0 O JtN -j o of water air Totail oarb. Ä J? 2 Severni izvir v Pečeh 1730 2.7 14,0 5,4 5,2 4,1 1,3 0,6 3 Južni izvir v Pečeh 1730 5,1 8,5 6,0 5,9 4,6 1,4 0,4 4 Studenec pod Boh. vratci 1860 2,4 9,2 4,8 4,4 3,5 1,3 0,4 5 Glavni studenec na Malem polju 1660 3,1 13.0 5,7 5,3 3,9 1.9 2,5 6 Izvir v Mišeljski dolini 1695 4,7 — 5,2 5,1 — — — Najmižje temperature in trdote (4,8 i I) 5,4 »N) imata v tabeli živ< skalna studenca pod Bohinjskimi vratci in severni izvir v Pečeh. V primerjavi z vodami, izmerjenimi v zgodnji dolini Triglavskih jezer (Gams, 1962) pa so te trdote precejšnje. Za primerjavo sein 1. avgusta 1962 analiziral še pronicajočo vodo skozi -strop Ivačičeve jame, ki 1 ži v istih, triglavskih skladih v n. v. okoli 2400 m kakih 80m niže Doma na Kredarici. Njena celokupna in karobnatna trdota je znašala 3.8 °N. Tamkaj so skladi prav tako pretrti kot v Vernerju im nekoliko višje trdote studencev pod njim si je mogoče razložiti z nekoliko večjo poraslostjo s travjem. Vodozbirna področja ostalih, nižjih studencev ponekod že zarašča redek gozd ali pokriva površje ruša, studenec nad staro sirarnico pa priteka izpod melišča. Najbrže zato znaša njihova trdota med 5,2 in 6 °N. Za primerjavo sem izmeril trdote pronicajoče vode v spodmolu v Pečeh nad stajami plani ne Velo polje. Površje Na Pečeh pokriva nesklenjena ruša im ga zarašča redek mecesnov gozd. Celokupna trdota vode je bila 7,1°, kar je nekoliko več, kot imajo potoki v visokogorskih dolinah Triglavskega pogorja. ! Ing. Šlajmer (1961) navaja za 13./14. okt. 1961 naslednje temperature vode: Iv,ir pod Bohinjskimi vratiči 3,0 .severni izvir v Peoeih 4,3 in južni izvir v Pečeh 4,8° C. Razlike prihajajo morda od različnega letnega časa. Ce imajo vode, ki pritekajo z golega visokogorskega krasa 3—5 °N celokupne trdote, vode na delno pogozdenem in z rušo pokritem krasu pa okoli 5—7 °N, potem bi mogle prve vode intenzivno korodirati tla, kjer se pretakajo po humusni naplavini. To postavko je 'bilo mogoče potrditi z merjenjem vode iz studenca pod Bohinjskimi vratci, ki se razliva po meliščih in z rušo ter redkimi macesni poraslem pobočju nad Malim poljem. Odkar je počena vodovodna cev, teče del vode tudi od Vodnikove koče pod rušo in se v izvirku na koncu Kozjega grabna združi z ostalo. Meritev pretoka (1. avg. 1962 0,41/sek.) je našla skoraj iste vodne količine kot na zgornjem skalnem izviru. Med obema izvirkoma so bile naslednje razlike: Tabela II_______________________________________________________________Table II Trdote — Hardness °N Temperatura Totn'nprniiirf' felo k. karbon. nekarbon. P total caHbon. imoarban. Izvir pod Boh. vratci 2,4 4.8 4,3 0,4 Izvir pod Kozjim grabnom 5,6 6,8 6,4 0,4 Glede na čas meritve in na prisojno lego pobočja, po katerem teče voda negloboko v ruši in grušču, je narast temperature razumljiv. Povečamo celokupno in karbonatno trdoto pa moramo pripisati pedo-biološkim faktorjem, predvsem humoznim kislinam. Če pri tem sodeluje tudi povečana temperatura, bi moglo ugotoviti merjenje trdot pozimi. Po ing. Š 1 a j m e r j u (1961) je znašala 13. okt. 1961 cel. trdota zgornjega izvira 5.4° N. V jeseni so trdote voda navadno večje (G a m s , 1962), kot poleti. Podoben narast celokupne trdote vode pri pretoku po humoiznih tleh je bilo mogoče izmeriti na Malem polju. Tjakaj priteka največ vode iz glavnega skalnega studenca. Po sotočju z ostalimi potoki in pred končno ponikvijo zajeta voda je pokazala naslednje razlike3. Tabela 111 Table III Trdote — Hardness °N Temperatura ’ | Temperature celok. karlbon. C'a<) MgO total cartbon. ° Sotočje 6.6 .5,9 6,1 4.1 1,8 Pred ponikvijo — 7,0 6,7 4,8 2,2 Ker je bila med merjenjem zračna temperatura 12—14#C, se je počasi tekoča in pred ponikvijo zastajajoča voda precej segrela. Potok je imel pretok 5/1 sek. 5 Analiziral sem 31. jul. in 1. avg. 1962 na Velom polju s prenosnim hidrokomičnim laibora to rijem, last Inštituta za geografijo SAZU, s pomočjo solne kisline in kompleiksona. Tukaj pa moramo razen s pedobiološkimi vplivi računati tudi s povečano korozijo zaradi mešanja različnih voda (B ö g 1 i . 1963). Diskusija. Zgoraj navedene liidrokemične meritve, ki dokazujejo krajevno pospešeno korozijo vode, ki priteka z golega na porasli kras, morejo dokazovati recentno korozijsko poglabljanje skalnega dna Malega polja samo tedaj, če agresivna voda pronica skozi naplavino in ohranja agresivnost še pri stiku s skalno osnovo. Zakaj v nasprotnem primeru zajame korozija samo naplavino, ki jo preoblikovalni procesi površja vedno na novo prinašajo s pobočij v kotanjo. V končni konsekvenci bi prizadela pospešena korozija okolna pobočja, medtem ko bi ostalo skalno dne kotanje pod vodonepropustno naplavino zaščiteno ter bi se mogla kotanja širiti samo z robno korozijo. Meritev pospešene korozije pod naplavnim dnom ni bilo mogoče opraviti ne v Velopoljski dolini in ne druigod. Ven da r ni razloga za zanikanje pospešene korozije pod naplavino, v kateri razpadajo hu-m oz n e snovi. Kot pri študiju slepih dolin (G a m is 1962) se tako tudi tu kaže verjetnost, da je vodopropustna naplavina eden od pogojev za krajevno pospešeno korozijo in ne za prekinitev »kraškega procesa«, če pod njim razumemo korozijo. VIRI A. Bögl'i, 1963, Beitrag zur Entstehung von Kansthöhlen. Die Höhle. Zaitschr. f. Karst — und Höhlenkunde, z v. 3. 14. 1963. D. Furlan, 1958, Klimatski opis porečja Save. Ljulhljana. Tiipflcopiis. Uprava H MS. I. Gams, 1962. Visokogorska jezera Slovenije. Geografski zbornik VII. Ljubljana 1960. O višinski imeji naseljenosti, laaimiine, gozda din sirnega v stavensikih gtarah. Geoigraifski vesitmiik XXXII. 1960. Meritve korozijske intenzitete v Sloveniji ,in ,njihov pomen za geotmerfo-doigijo. Geografski vestnik. XXXIV. 1962. A. Melik. 1955, Kraška polja Slovenije v pleistoeemu. Dela Inštituta za geografijo SAZU, Ljubljana. Ing. Šlajmer, 1961. Poročilo o pregleldu terena in vodnih virov za oskrbo smučarskega in turističnega centra s pitno vodo na Velcm polju. Tipkopis. Zavod .za izgradnjo Vellega polja, Bled. A. Sencelj, 1963, Razvoj wiirmske gozdne vegetacije v Sloveniji. Razprave Bazreda za prirodoslovne in medicinske vede SAZU, VII, Ljubljana. M. Šifrer, 1963, Nova geomorfološka dognanja na Triglavu. Triglavski ledenik v letih 1954—1962. Geografski zibornik VIIII, Ljubljana. VELO POLJE AND PROBLEM OF ACCELERATED CORROSION Ivan G a m is Thie small Ka r,s,t poliie »Velo (m>1 je.< lis isiituated' in a dry valley (called by auithar »Velo polje valley«). Its umleveJ karstic bottom is at an altitude of 1650—1750m below the highest mountain oif the Julian Alps and Yugoslavia — Triglav (2863 m). Close to Ve'lo polje (which means » Big polie«) lies another small! karet depression, Malo polje (i. e. »Small polie«). Its alluvial bottom consists not only of rubble and sand but also of clay (chalk). By pollen analy- sis (by Š e r c e 1 j , in print) the exiistanee of a postwiirinian lake wais established. According to Melik (1955), the Ikarst prooces in the karst polios of lower Slovenian karst area was inten’.ruped Iby the pleistocene acclimation of gravel, sand and ©lay. The pollen analysis in the area of Inner Carniola (Notranjsko) has established! that the forest line during the last glaciation period was ait an altitude of 300—550 m (Š e r c e 1 j , 1953). The Velo polje was ehoisen for comparative research of the corrosion procces ibecaiuse of its situation at the present forest line and in order to get insight into the causes of the aocellerated corrosion, to which iis due the evolution of karst depressions (Gams, 1963). The drainage area of one of the sources in Velo polie valley, the one foelww Bohinjska vraitca (1860m. Nr. 4 on the map) consists of harren stoinv peaks of Verner (2217 m) and Tosc (2225 m). In comparision to the total hardness of water occurin.g in the neighbouring Valley of Triglav Lakes (Gams, 1962) and in the Cave of Kredarica (2240 m, which amounted to 3.9 o.N), the carbonated content of the source is high, 4.8°N (see "table 1). During the underground flow toward the 200 m lower Malo polje through the rubble and Iblaick soil covered ,bv gras and sparce larch trees the total hardness increased from 4,8 to 6,8° German Degrees C'N). In another spot the inoreasse of the water hardness could be established in the (brook meandering from the northwestern rubbly to the southern marshy corner of Malo polje. On rybbly and .grassy bottom the total hardness increased from 5,9° to 7,0° N. By means of tthese measurements executed between 28th July and 1th August 1962, the accelerated corrosions was proved. It takes place where the water, comming from barren karsit reaches the covered karst area. Since the water on Velo polje and also on Malo polje sinks throught the alluvium, the procces of corrsosion continues below it and must be regarded, here and elswhere, a;s the factor causing the deepening ot the karst basins. The pleistocene accumulation of permeable coarse material on the bottom of the Dinaric karst polios where in the glacial periods the forest lines persisted — must ibe regarded as an accelerator of corrosion rather than a check to the deepening of the basins. MANJŠI PRISPEVKI ALEKSANDER SUPAN, NEMŠKI GEOGRAF SLOVENSKEGA RODU Silvo Kranjec Ko je »mesto predgovora« v prvi številki GV 1. 1925 V. Bohinec opisal »Razvoj geografije pri Slovencih«, je ugotovil, da so do leta 1919 »najboljši predstavitelji slovenske znanosti delovali večinoma v tujini, tako da ni čudo, da je marsikateri iizmed njih tonil v tuje morje in pomagal tuji znanosti do večje veljave — medtem ko svet ni vedel, da mu je rojistna koča stala v borni in nepoznani Sloveniji.« To velja v polni meri za v Bohinčevi razpravi omenjena geografa A. Cižinana (1821—1874) in V. F. Kluna (1825—1875), deloma pa tudi za mnogo mlajšega in po m e mb n e jlš ega Aleksandra Supana (1847 do 1920). Njemu sicer »rojistna koča« ni stala v Sloveniji, kar je le posledica slučaja, da je njegov slovenski oče kot državni uradnik služboval med južno-tirolskimi -Nemci, vendar je prišel Smpan že ikot desetleten deček v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in se po vseučililškem študiju v Gradcu vrnil v Ljuibljano. Tu je začel svoje pedaigoško' in znanstveno delo in ostal v glavnem do 1. 1877, ko se je za vselej poslovil od Slovenije in slovenstva. Tudi Stipanov slovenski izvor med Nemci ni (bil povsem neznan. V julijskem zvezlku Petermanns Mitteilungen I. 1920 je namreč II. Wagner ob njegovi smrti zapisal: »V Aleksandru Supanu smo imeli moža pristno nemškega mišljenja, čeprav je izhajal iz starega slovenskega rodil gorenjskih kmetov. Samo ime, ki ga je rodbina vse do našega geografa pisala Suippan (= župan), dokazuje ugled, ki so iga tam od davna uživali.« Rojen je bil Aleksander Jurij Supan >. marca 1847 v lnnichenu na Tirolskem (isedaj uradno S. Candido v Italiji) kot naj,mlajši od petih otrok. Njegov oče Jakoti) Suppan je bil tam c. kr. okrožji gozdar, rojen 23. julija 1794 v Zasipu pri Bledu kot sim Mateja Suppana in Marije Slivnilk. Po končani gimnaziji v Ljuibljaini je tri leta oibi,skoval gozdarsko šolo v Maria-Brunnu. bil osem let okrajni gozdar v Radovljici, nato pa šel služit na Tirolsko. Kot Aleksandrova mati je v krstni knjigi v lnnichenu zapisana »Antonija Steyrer (ali tudi Steurer), rodom iz Radovljice na Gorenjskem.« iz ljubljanskega nagrobnika Suppanove rodibine pa izvemo, da je bila rojena 23. dec. 1801. Ker so bile matične knjige za 19. stol. iz župnijskega arhiva v Radovljici med nemško okupacijo odnešene in ne vrnjene, se ni dalo o materinem rodu kaj več dognati. Da so Suppanovj v I.nniohenu imeli z domovino dolbre zveze, lahko sklepamo iz dejstva, da je dvema njihovima otrokoma oselbno botroval fužinski graščak Fidelis Terpinc, najmlajšemu. Aleksandru, pa po zastopniku njegov stric Jurij Supan »kanonik v Ljubljani«. Očitno njemu na čaist je krščenec dobil svoje drugo ime Jurij. Ta stric, deset let starejši brat očeta jalkobu, theol. dr. Jurij Supan, je bil konzistorialni svetnik, stolni kanonik, ravnatelj bogoslovnih študij in škofijskega semenišča ter gimnazijski podravnatelj v Ljubljani (roj. 2. IV. 5 Geografski vestnik 65 1784 v Zasipu, u. 10. XI. 1857 v Lj.). Jurij Supan spada med vodilne slovenske janzeniste in je začel pisati »Duhovno pastirstvo«, ki ga je nadaljeval Jožef Poklukar, a je ostalo v rokopisu. Najbrž zaradi tega uglednega strica je pri,šel mladi Aleksander jeseni 1857 v I. razred ljubljanske .gimnazije, kajti stanoval je pri njem v hilši Mesto št. 260. Ko je stric kmalu umrl, srečamo Aleksandra kolt 'drugošolca nia stanovanju piri starših v Študentovski ulici 84 (ikasneje 290); poslej uživa vse do kraja gimnazijskih študij stričevo »rodbinsko štipendijo« letnih 50 igld. Oče je v šolskih katalogih naveden kot upokojenec, kajti 1. 1858 se je dal po 41 službenih letih upokojiti (nazadnje je bil okrožni gozdar v Brunecku) in se nastanil v Ljubljani, kjer mu je 1. 1866 umrla žena. Med Supanovimi sošolci na gimnaziji je poleg Josipa Jurčiča v nižjih razredih najiznamenitejši kasnejši »triglavski župnik« in skladatelj Jakob Aljaž. Kot vemo tudi iz njegove avtobiografije, so bili takratni gimnazijci močno narodno prebujeni, saj je ravno Aljaž zaradi spora z dvema nemškima profesorjema v asmi šoli izgubil svoje dotedanje prvenstvo v razredu. Kako je bilo v tem pogledal z Zupanom? Morda se je v višji gimnaziji čutil Slovenca, kajti v gimnazijskih poročilih je v prvih petih razredih natisnjen ikot Supan, v zadnjih treh pa kot Zupan. Tudi njegov oče je poipisno polo ljudskega štetja 1. 1869 podpisal z Zupan, čeprav ga je popisujoči uradni organ na poli pisal Supan. H. Wagner pravi v omenjenem nekrologu, da je bil Suipan kot gimnazijec izrazito pesiniiško nadarjen in je le s težavo krotil strastno ljubezen do gledališča; že v šoli da je izačel tudi pisateljevati in nadaljeval s tem na univerzi v Gradcu, kjer je po maturi 1866 študiral zgodovino in literaturo. Kmalu pa ga je zgrabila politika, navduševal se je za i n e miško n ac ion al no stvar« in na Dunaju je kaisneje postal bunš — član Arminije. Na Supiainovo nemšk» usmeritev verjetno ni bil brez vpliva njegov najstarejši brat, kasnejši voditelj kranjskih Nemcev in ljubljanski župan dr. Jasilp Suppan (noj. 9. I. 1828 -v Innisbruek.u. u. 5. Vil. 1902 v Ljubljani). Ta je preživel svojo ml a dos t po večini na Tirolskem.; v Meranu je obiskovali nižjo gimnazijo, 5. in 6. razred pa v Ljubljani in filozofijo v Innsbrucku. Pravo je š tudi ral na univerzah v Innsbrucku in Gradcu, kjer je jesenii 1851 prouio-viral. Kot študent v Innsbrucku se je 1. 1848 celo boril v prostovoljski legiji proti Italijanom za neokrnjeno Tirolsko. Iz Gradca je prišel v Ljubljano, prakticiral ipri komorni proknraturi in odvetnikih v Ljubljani in Celju in bil nato dve leti samostojen advokat v Preševu na Slovaškem. L. 1856 je prišel v Novo me,sto i,n čez pet let v Ljubljano. Ze 1. 1861 je bil v ,skupini dolenjskih mest in trgov izvoljen v deželni zbor. S tem. je začel uspešno politično kariero, ki ga je privedla na mesto deželnega odbornika, namestnika deželnega glavarja in ljubljanskega župana (1869—1871). Tudi Josip Suppan je bil spočetka naklonjen slovenskim težnjam. L. 1864 je bil na. Bleiweisovi listi izvoljen v ljubljanski občinski svet, bil je ustanovni član Slovenske Matice in 1. 1866 iglasoval v deželnem izboru za uvedbo slovenščine v srednje šole. Še isto leto pa se je obrnil na nemško stran in bil po Hribarjevi sodbi »najinteligentnejši in najdelavnejiši v vsej nemškntarski stranki«. Ko je 1. 1885 pustil politično delo in se posvetil ,gospodarstvu, je kot ravnatelj Kranjlslke hranilnice podpiral predvsem nemške šole in društva, vendar je bil Slovencem vedno komciilianton nasprotnik. V Gradcu je na A leik s and ra Supana močneje vplival le zgodovinar Krones in že drugo leto je začel pripravljati študijo »Zadnja štiri leta življenja igrofa Urha II. Celjskega« (izšla 1868 na Dunaju z naslovom: »Die vier letzten Lebensjahre des Grafen Uilriöh II. von Cilli mit besonderer Berücksichtigung der Stande-'Re voIution in Österreich in den Jahren 1451 und 1452.« Str. 118 + karta). Daši ni čisto vzdržala pred kritiko, kaže le izreden pisa-teljiski dar, najbrž je štela za disertacijo, ko je bil njen avtor 2. II. 1870 promoviran. Medtem je napravil Supan tudi profesorski izpit iz zgodovine, zemljepisa in nemščine in bil jeseni 1869 postavljen za poskusnega kandidata na gimnaziji v Ljubljani, naslednje leto pa je postal suplent in kmallu nato pravi učitelj na ljubljanski realki. Med Stipanovimi učenci v gimnaziji sta bila tudi diva kasnejša slovenska zgodovinarja: Ivan Vrhovec in Ivan Vrhovnik. Ta piše v življenjepisu svojega sošolca Vrhovca: »Zgodovino je oduiševljeno .predavali poskusni kandidat Aleksander Supan. Menda se ne motim trdeč, da se je Vrhovec prav od njega navzel ljubezni do zgodovine«. In verjetno ise tudi ne motimo, če mislimo, da bo isto veljalo bolj ali manj za Vrhovnika. Na realki je Supan uredil tudi strokovni in liistov.n.i katalog za takrat enotno (učiteljsko in dijaško) knjižnico ter napravili načrta za zibirko .zgodovinskih in geografskih učil. Zanimivo je, da je nedavni »od.uševljeni preda-vatellj« zgodovine kmalu odkril v sebi geografa, kajti že konec 1. 1872 je zapisal v dnevnik: »Od dne do dne bolj čutim, da je geografija moj pravi poklic.« Kljiulb skromni Išolski praksi se je še istega leta lotil pisanja učbenika »Lehrlbuch d. Geographie nach den Prinzipien d. neueren Wissenschaft f. österr. Mittelschulen u. verwandte Lehranstalten sowie zum Selbstunterricht«. Knjiga je izšla v Ljulbljani pri ,Kleinmayr & Bamlbergu in doživela il. 1875 drugo izdajo. V zvezi z učbenikom je objavil v letnem poročilu realke za š. 1. 1872/73 na str. 14—35 razpravo »Ulber den geographischen Unterricht an unseren Mittelschulen«, katere vselbina je tudi danes — po devetdesetih letih — še v mnogočem aktualna. Predvsem graja Suipan tu podrejeno vlogo, ki jo ima geografija na srednjih in viisolkih sol ah in zahteva, naj se ustanove na vseh univerzah geografske stolice, na srednjih šolah pa naj bo pouk geografije in zgodovine vedno v eni roki. Pravi, da se je v geografiji najdalj ohranila »duhovna suša« prejšnjih stoletij in da še vedno mislijo, da sta najvažnejši statistika in topografija; po njegovem je geografija »izvozni člen med naravoslovjem in zgodovino«. Nato popisuje svojo metodo 'začetnega pouka (geografije, ki se je ne da učiti med štirimi stenami, ampak je trdba z učenci ven v naravo. Sam jih je peljal na Grad in na Golovec, pokazal jim je razne vrste tal in kamenin, jim dal risati načrt Tivolskega drevoreda itd. Branje kart in splošni zemljepisni pojmi so gllavna naloga zemljepisnega {»uka v I. raizredu; vse to je trelba združiti z opazovanjem v naravi in vednim ponavljanjem, zlasti orientacijske vaje je trelba delati celo leto. Enako važne so vaje v merjenjm, z njimi je dosegel, da je znal .učenec na oko ceniti razdalje na karti. Ko poudarja po-trdbo ponazoritve, pravi: »Kaj si more učenec misliti, če mu rečem: Kranjska meri 181 kv. milj? Ce mu pa rečem: Barje, Ljulhljansko in Kamniško polje, ki jih preglodaš z Golovca, merijo 7 kv. milj in sedaj misli 23 takih enot okoli te ravnine položenih — mu postane velikost Kranjske že bolj razumljiva.« Prii pouku v nalsledlnjiih razredih pai maj po Stipanovem mnenju »učitelj ničesar ne pove, kar lahko enako dobro pove učenec«, zato je »raizgovorna metoda najlboljša«. Če se je učenec, v I. razredu dobro naučil brati karto, bo na razumno vprašanje učitelja, npr. o fizikalnih razmerah, lahlko sam odgovoril. Šele potem naj da učitelj odpreti knjigo in prelbrati zadevno poglavje. Glede risanja poudarja Supan, da to ni glavna naloga, ampak le pomožno sredstvo zemljepisnega pouka. Prerisovanje iz šolskega atlasa je še celo brez koristi; bolje je risati dežele »od znotraj ven«, pri čemer je upoštevati le približne razdalje, za glavno ogrodje je vizeti reke, gorovja pa označiti z debelimi črtami. Razen v šoli je bil Supan po Wagnerjevih besedah v Ljubljani tudi »delaven na političnem področju v liberalnem in velikonemškem duhu . Verjetno mu je tudi to pripomoglo, da je ddbil za šolsko leto 1875/76 študijski dopust, ki se je nadaljeval še v naslednjem šolskem letu. Studira'l je nekaj časa v Gradcu, nato pa šel preko Dunaja in Dresdena v Halle poslušat A. Kirchhoffa. Ko je dobil spomladi 1877 nov dopust s potovalno štipendijo, je odšel za en semester v Leipzig. Jeseni 1877 so ga premestili na gimnazijo v Černovice, da bi mu omogočili habilitacijo na tamošnji univerzi, kjer je takoj postal privatni docent in I. 1881 izredni profesor. Povsem v duhu tiste dolbe se je v teli letih odločno zavzemal za geogra-fijo kot čisto prirodno znanost v nasprotju z mlajišo Ritterjevo šolo. L. 1878 je v 3. izdaji svoj učibenilk močno prenovil izlasti je razširil poglavji o poljedelstvu in podnebju. Vedno tbolj se je zanimal za mere in števila, orometrij-ska »iin meteorološka merjenja so pobudila npr. razprave o postanku dolin v tirolskih Alpah, o določitvi srednje globine Velikega oceana, o toplinskili pasovih na zemlji, razporeditvi letnih toplinskili kolebanj, o statistiki sipod-njih zračnih tokov itd. Po treh letih siknbnega dela je izdal Supan 1. 1884 svoj znameniti priročnik na 500 str. »Grundzüge der physischen Geographie«, ki je izšel po-niavo razširjen in predelan za njegovega .življenja še v 5 izdajah, zadnjo 1. 1916 je avtor pripravil že kot napol ohromljen Ibolnik. Ker v daljnih Černovicah Supan ni imel najlboiljlših pogojev za znanstveno delo, je rad sprejel povabilo Pertliesove založbe v Gothi in prevzel 1. 1884 po smrti E. Belima uredništvo znamenite .geografske revije Petermanns Mitteilungen. Posdbno je izpopolnil poročanje o novi geografski literaturi, za kar si je znal priddbiti cel štaib sodelavcev, Objavil pa je tudi več lastnih razprav. Poglavitno delo te dobe je Supanova »Avstro-Ogrska«, ki je izšla 1887 v Kirchhoffovi zlbirki regionalnih opisov Evrope in jo imajo za prvo strogo znanstveno geografijo Avstro-Ogrske. Uredništvo statističnega dela Gothaškega llofkalendra je napotilo Stipana vedno J>olj k /statistiki. Vrsto let je sodeloval z H. Wagner jem pri publikaciji »Die Bevölkerung d. Erde«, s tem v zvezi je nastalo tudi delo »Die territoriale Entwicklung der europäischen Kolonien« z malim atlasom. Velik uspeh je dosegla Supanova »Deutsche Schulgeograpliie«, Gotha 1895, in kasneje še mnogo izdaj, kjer je svoj prvi ljubljanski učbenik prilagodil pruskim učnim načrtom. Zanimivo je, da tu Supan že nastopa proti premočnemu poudarjanju naravoslovnega deleža v geografiji. Ko je v začetku tega stoletja smrt zaporedoma pobralla vrsto geografov na nemških visokih šolah, ,so 1. 1908 ponudili Supanu stolico v Wroclawu (takratnem Breslau). Čeprav že v 62. letu, je mesto rad sprejel in imel kmalu veliko slušateljev. Toda že 1. 1911 je nenadoma oslepel na levem očesu in ko ga je spomladi 1914 zadela še lahna kap, je moral za eno leto nehati s predavanji. Spomladi 1916 pa ga je hujši napad ohromil po levi strani in poslej je ostal navezan na naslanjač. Kljuib temu je delal iz veliko energijo in poleti 1918 izdal »Leitlinien der allgemeinen politischen Geographie«, ki so izraz počasi dozorelih izprememb v njegovih nazorih pa tudi vpliva R. Kjelle-na. V predgovoru pravi, da je delo nastalo iz prepričanja, da »enostranski morfološki razvoj geografijo vedno bolj odtujuje njenemu najlbolj notranjemu Ibistvu, na drugi strani pa, da je troha politično geografijo postaviti na nove temelje, da ibi mogla nuditi protiutež.« Ko je »pomladi 1920, pisal predgovor drugi izdaji, je dejal, da je treba »nacionalni princip, ki se je z razpadom Avstro-Ogrske kar najlbolj prepričljivo izkazal, bolj trdno utemeljiti in ob novih izkušnjah dalje izgraditi.« Čeprav je knjiga že v marsičem zastarella. hoče ibiti vsaj »resno mišljen poskus za pripravo sprave med teritorialno in nacionalno i>olitiko.« Izida te druge izdaje, ki jo je pripravil njegov zet geograf Erich Obst, avtor ni več dočakal. Po besedah B. Dietricha je 'bil Supan v prvi vrsti učenjak, ki je kot sistematik postavili temelje raznim geografskim panogam; »sistematika mi leži v naravi« je nekje sam zapisal o sdbi. Čeprav Iblestoč predavatelj, je bil hladen in zadržan in si tudi zato ni vzgojili pravih učencev. Zaprt vase, ni prenesel ndbenilh ugovorov; zdi se, da je v tem pogledu podedoval precej gorenjskih lastnosti. V ibolezni osamljen, se je čutil zapuščenega in ker je vedno teže govoril, si je zapisoval svoje misli. Značilen zanj je zadnji zapis tri dni pred smrtjo: »Ne cogito, ergo sum, ampak volo, ergo sum!« Viri in slovstvo II. Wagner, Aleksander Supan, Petermanns Mitteilungen 1920, 7/8; B. Dietrich, Aleksander Supan, Geographische Zeitschrift 1921, 1193—198; Jahresberichte des Obergymnasius Laibach 1837—1866; Jahresberichte der Überrealschule Laibach 1870—1877; Wurzbach, Biograph. Lexikon XL, 328; I. Vrhovnik, Ivan Vrhovec, Lj. 1933, 7; J. Alja/, Oris mojega življenja PV 1923; matrike župnije Zasip v Šk A Lj.; sporočili župnih uradov Innichcn in Radovljica; katalogi bivše klasične gimnazije in popisne pole ljudskega štetja 31. XII. 1869 v MA Lj.; O Juriju Supanu: Glaser III., 87; Kidrič, Zgod. 223, 379, 877; O Josipu Supanu: rokopisna biogr. za SBL (R. Andrejka); Hribar, Spomini I. 134. S u in m a r y : Aleksander Supan — a German geographer of Slovene origin Silvo Kranjec The German geographer Aleksander Supan is descended from a Slovene family Zuipan (according to contemporary German sources spelt Suppan) from Zasip near Bled in Gorenjsko. His father Jakob was !born there in 1794; his mother Steyrer was iborn in 1801 in the nearby Radovljica. Jakoib Supan was employed Iby the local government as a forester first in Radovljica, and later on, for some decades, in Tyrol where his son Aleksander Supan was 'born in 1 tunlichen (mow S. Candiidio, Italy) on March 3, 1847. At the age of then lie came to Ljubljana to the grammar-school and one year later, when his fatlier had retired the whole family moved to Ljubljana. After the grammar-school. A. S. read history and geography at the Graz university and he took his degree with a dissertation on the history of the Counts of Cellje. While in the last years of the grammar-school, lie prolbalbly still regarded himself as a Slovene, and did spell his .surname ,Zupan", lie became later a determined German nationalist. The change was probalbly due to the influence oi his rather elder brother, the lawyer dr. Joseph Suppan who was first in sympathy with the Slovenes itoov .but was .sioon tio become the ileadi:n|g giermain ,poli;tiiciain of the contemporary Carniiiola. In 1870 S. started to teach at the gram.mar-«ehpol in Ljubljana. Here he applied himself whole-heartedly to geography. He published a manual of geography for secondary schools as wall as a treatise on the teaching of geography in which he advances methodological principles, some of which have retained their value to the present days. After two years of further studies at German universities he became in 1877 lecturer and subsequently professor of geography at the university of Cernovice. In years 1884—1908 lie was the editor of the geographical review Pettermanm’s Mitteilungen in Gotha and afterwards professor of geography at the university of Breslaui till his death on July 6. 1920. Best known among his numerous scientific works is the manual Grundziige der physischen Geographie published in 1884. UGOTAVLJANJE PERSPEKTIVNEGA RAZVOJA PREBIVALSTVA Igor Vri.šer Ugotavlljanje prihodnjega demografskega razvoja in števila prebivalstva sodi med najpomembnejša vprašanja gospodarskega in družbenega planiranja. Pa ne samo gospodarstvo, temveč tudi druge dejavnosti, kakor aipr. šolstvo, socialno skrbstvo, komunalno gospodarstvo, elektrogospodarstvo itd., so zainteresirane na takih prognozah. Prav posdben pomen ima ugotavljanje bodočega števila ‘prebivalstva v regionalnem prostorskem in urbanističnem planiranju. Kar cela vrsta programskih in planskih smernic zavisi od bodočega števila prebivalstva in njegove prihodnje razporeditve. Demografske prognoze veljajo zato za najpomembnejše oporne točke aili celo Iklj.učne postavke vsakega prostorskega programa in plajia. Zaradi tega ni nič presenetljivega, da se posveča prebivalstvenim prognozam v okvirj.u posameznih dežel oibilo pozornosti. Znani in pomembni so tudi podobni poizkuisi v svetovnem merilu. Z demografskimi prognozami in z metodičnimi problemi demografskega razvoja se danes ukvarja precejšnje število strokovnjakov: matematikov, ekonomistov, statistikov,, zavarovalniških izvedencev itd. Napisano je tudi vse polno priročnikov in razprav. Ker se številni geografi, ki sodelujejo pri praktičnih nalogah, zlasti pri prostorskem planiranju, pogo.stoma srečujejo z nalogo izdelati kratkoročne ali dolgoročne napovedi populacijskega razvoja na določenem teritoriju, nemara ne bo odveč, če v krajšem prispevku prikažem poglavitne metode, s pomočjo katerih se izračunava rast prebivalstva v prihodnosti. Povsem razumljivo je, da je takšen prikaz v glavnem le skromen povzetek tujih izkušenj. * Prognoza demografskega razvoja in strukture prebivalstva ni tako preprosta zadeva, kakor s« .morebiti zdi ina prvi pogled. V populacijskem razvoju se namreč odražajo razen tendenc prirodnega gibanja prelbivalstva tudi najrazličnejše socialne in gospodarske razmere. Vprav zaradi tega zavisi uspešnost takšnih prognoz voliko bolj od vpoštevanja in poznavanja tendenc družbenega razvoja, splošne ekonomske politike in specifičnih regionalnih pogojev kakor pa od pravilne uporalbe te ali one matematične formule za izračunavanje populacijskega trenda. Vsaj količkaj stvarno prognozo razvoju prebivalstva je zato mogoče izdelati v prvi vrsti na podlagi dobrega poznavanja regionalnih razmer in treznega presojanja vseh zgoraj naštetih faktorjev. Navzlic temu je vrednost demografskih prognoz .zaradi silno naglih družbenih sprememb vendarle začasna in negotova. Prav posebno težko in problematično je izdelovanje populacijskih prognoz za manjše regije ali celo za posamezna naselja. Medtem ko se pri velikih populacijskili masah slučajni in periodični vplivi med seboj izenačujejo, to pri manjših prebivalstvenih enotah ni primer. Ze vsaka najmanjša sprememiba gospodarskih razmer (npr. nova tovarna, preusmeritev prometnih zvez, sprememiba funkcij naselja itd.) lahko .bistveno zavre ali pospeši razvoj prebivalstva in postavi celotno prognozo na glavo. Planer pa vseh teh dogodkov še zdaleč ne more predvideti. Zares realne so zatorej le prognoze v državnem, republiškem ali okrajnem merilu, vendar se tudi tu zgodi, kakor je ibil to primer pri zadnjem popisiu prelbivalstva v Jugoslaviji, da se demografi uštejejo v svojih napovedih. Ne .glede na vse te pridržke in pomisleke planer potrebuje talkšne podatke in mora izdelati prognozo demografskega razvoja za ozemlje, za katerega izdeluje načrt. Metode, po katerih izračunavamo prihodnji popullacijski razvoj, lahko razdelimo na enostavne (direktne) in komplicirane (indirektne). K prvim prištevamo vse tiste metode, s pomočjo katerih izračunavamo bodoče prebivalstvo na podlagi prebivalstvene dinamike, bodisi naravnega ali mehanskega gibanja prebivalstva, bodisi dosedanjega razvoja prelbivalstva. Pri kompliciranih metodah se pri računih demografskega razvoja poslužujemo ekonomskih im socioloških pokazateljev ali pa skušamo demografsko dinamiko primerjati z ekonomsko-socialnim raizvojem. Enostavne metode za izračunavanje populacijske dinamike bi zaradi tega ilaliko tudi imenovali demografske metode, komplicirane metode pa ekonomske. V praksi prav pogosto skušamo olbe zvrsti metod med sdboj kombinirati ter talko na več načinov ugotoviti najverjetnejši razvoj prebivalstva v prihodnosti. Katero izmed naštetih metod bomo uporabili, zavisi od razpoložljivega gradiva, značaja in velikosti regije, ekonomske dinamik© itd. Tako npr. .so z,a izračunavanje razvioj.a prebivalstva v.majhnih regijah primernejše komi pl ioi rane (indirektne ali ekonomske) metio- de. Pri velikih populacijskih masah pa se da z veliko večjo gotovostjo napovedati razvoj prebivalstva na podlagi dosedanjih demografskih gilbanj. * Veliko število enostavnih ali demografskih metod prognoziranja razvoja prebivalstva temelji na ugotavljanju dosedanje dinamike in na ekstrapolaciji te dinamike v prihodnost; ali drugače povedano, na podlagi dosedanjega razvoja prebivalstva skušamo s pomočjo trenda izračunati njegovo število v prihodnosti. Pri tam zavestno zanemarjamo vse ostale vplive in predpostavljamo, da se različni ciklični, periodični in izjemni vplivi med seboj izenačujejo in da ibilstveno ne vplivajo. Uporaba trenda je 'zlasti primerna, kadar v demografskih gibanjih prevladuje mehanična rast nad prirodno oziroma kadar ne razpolagamo s podatki o posameznih komponentah populacijske rasti. Naj preprostejša, pa tildi najmanj zanesljiva oblika izračunavali ja trenda je s pomočjo prostoročne metode. Podatke prejišnih popisov prebivalstva nanesemo na milimetrski ali sem i loga ritmični grafikon in nato med dobljenimi točkami /potegnemo črto, ki poteka »po sredi« in ki se ne ozira na izjemna kolebanja podatkov. Črto lahko podaljšamo v prihodnost in dobimo na ta način preprosto, grobo in precej subjektivno ekstrapolacijo dinamike. Za matematično izračunavanje trenda se uporabljajo nekatere splošne analitične ali polinoinine funkcije. V poštev ipridejo naslednje funkcije: premica, parabola druge stopnje, eksponencialna funkcija, modificirana ekspo-nencialna funkcija, Gompertzova krivulja in logistična krivulja. Uporaba teli funkcij zavisi od oblike krivulje, ki jo izkazuje dosedanji razvoj prebivalstva. Zato je koristno, da demografski razvoj upodobimo tudi grafično predno se lotimo izračunavanja. Pravilloma izračunavamo trend le za daljiša razdobja, kajti v tein primeru lahko predpostavljamo, da je uiblažen učinek različnih cikličnih ali drugih slučajnih vplivov oziroma se izognemo nevarnosti, da bi enačili trend s kakšnimi cikličnimi ali periodičnimi vplivi. Uporaba enodimenzionalne ali linearne funkcije* (P = a + bx), kot funkcije za izračunavanje trenda je tehnično najmanj zahtevna, vendar so prav redki primeri, da bi izkazoval trend 'populacijskega razvoja takšno konstantno in enakomerno absolutno rast v enakih časovnih razdobjih. Če se pa že poslužujemo te funkcije, uporabimo ponavadi za njen račun prvi in poslednji popis. Pri tem nam pomeni simbol a vrednost zadnjega popisa prebivalstva, simbol b pa povprečni letni porast med prvim in zadnjim popisom prebivalstva. Uporaba premice daje na splošno močno spačene in pretirane rezultate. Veliko bolj se prilegajo populacijskim trendom krivulje v obliki parabole druge stopnje (P = a + bx + cx2). Ker mnoge med njimi nimajo zgornje limite, ji h je treba uporabljati s premislekom. Razne krivulje v olbliki parabole druge stopnje so zaradi tega primerne za ne predollga razdobja in za populacijska gibanja, katera niso izkazovala izrednih in skokovitih sprememb. Pri tehničnem izračunavanju parametrov trenda uporabljamo metodo najmanjših kvadratov, metodo delnih sredin ali metodo delnih vsot. Z uporabo teh metod se lahko bralec seznani v vsakem boljšem statističnem učbeniku. Zelo veliko se za prognoze populacijske raisti uporabijajo eksponencialne funkcije (P = abx ali v logaritinični olbliki P = log a + x log b). Za te krivulje je značilno, da imajo konstanten relativni prirast {verižni indeksi in koeficienti dinamike so konstantne količine) in da ima njihov potek na loga-r it mičnem ali semilogaritmičnem grafikonu obliko premice. Bližnji sorodnik te funkcije je obrestno obrestni račun (P = a(t + "P~ )x. kjer pomeni a po- p 100 slednji popis 'prebivalstva, pa letni odstotek porasta ali upadanja prdbi- 100 valstva. Med te funkcije sodi tudi geometrična post opica. Pri njej ugotovimo * Pri lej in pri ostalih funkcijah pomenijo simboli P populacijski trend, a, b, c, k in P °o parametre trenda, x pa čas. demografski razvoj talko, da najprej s pomočjo geometrijske sredine izračunamo povprečni koeficient dinamike med dvema popisoma prebivalstva in nato ugotovljeno dinamiko ekstrapoliramo v prihodnost. V matematičnih simbolih to lahko prikažemo z naslednjo farm ul»: 1’ e;r pome- ni a vrednost zadinjega popisa,, b .rteiztil'iait prvega štetja m n števiifo let mied obema pqpisoma- Medltem k» pr,i> obrestno obrestnem računu zavisi porast od pravilnega izbora odstotfca rasti, vpliva pri geometrijski 'postopioi na rezultant vrednost obeh med seboj primerjanih podatkov in dolžina razdobja. Zaradi enostavnega računanja se oba način pogosto uporabljala, dajeta pa precej spačene rezultate. Strokovnjaki za populacijske prognoze radi uporabljajo Gompertzovo in logistično (Pearl-Readovo) krivuljo. Obe sodita med modificirane eksponen-cialne enačbe. Prva se glasi P = kabX ali v logaritmični olbliki log P = log Poo k+bx + log a, druga pa P=— —. Potek obeh krivulj, zlasti pa logi- l + ea+ux stične, v mnogem sledi naravnemu demografskemu razvoju, to je, da po prvem razdobju počasne rasti sledi obdobje hitrega vzpona, čez čas začne relativna rast upadati in končno nastopi zaradi nasičenosti tudi upad absolutne rasti. V praksi se v glavnem uporablja Pearl-Readova krivulja. Olbe funkciji se izračunavata iz že omenjenimi metodami. Najbolj pretirane rezultate dajeta linearni trend in geometrične postopke. Tudi vrednosti, ki smo jih izračunali z obrestno obrestnim računom, so kljub premišljenemu izboru odstotka rasti ponavadi prevelike. Bolj stvarne rezultate dabiimo pri trendih, ki smo jih izračunali na podlagi eksponeneial-nega trenda, parabole druge stopnje in zlasti Gompertzove in logistične krivulje. Ena od največjih slabosti izračunov bodočega razvoja prebivalstva na podlagi trenda je prav gotovo v tem, da pri tej metodi ni mogoča primerjava z dinamiko prebivalstva na širšem teritoriju. Računanje trenda za manjša področja pa je zelo tvegana naloga. Da bi se tej napaki izognili, številni demografi raje računajo razvoj prebivalstva na določenem teritoriju s pomočjo komparacije z razvojem prebivalstva večje regije oziroma večje populacijske mase (npr. ozemlje republike ali okraja). Po tej metodi najprej ugotovimo, kolikšen odstotni delež prebivalstva večje regije odpade na prebivalstvo obravnavane pokrajinske enote ter isti ali nekoliko popravljeni odstotek uporabimo ponovno, ko smo izračunali bodoče prebivalstvo za večjo regijo. Lahko pa se poslužimo olbratne poti, da izračunamo prihodnjo populacijo za vse manjše enote v večji regiji in dobljeno vrednost 'korigiramo s prognozo izdelano za celotno regijo. Razen primerjave z večjo populacijsko maso skušajo uporabiti nekateri statistiki tudi primerjavo s kakšno drugo statistično serijo, ki je s prebivalstvom v vsebinski zvezi (npr. z razvojem zaposlitve, rastjo narodnega dohodka itd.). Odnos med tako različnimi pojavi ugotavljajo s korelacijsko metodo. Pri večjih populacijskih masah pogostoana izdelujemo napovedi prihodnjega razvoja prebivalstva zgolj na podlagi naravnega gibanja prebivalstva. Migracijske premike zavestno zanemarjamo, saj lahko upravičeno predpostavljamo, da je pri veliki masi v večini primerov migracijski saldo močno (izenačen. Kolikor ta domneva ne dlrži, je treba račun nairavinega gibanja prebivalstva nuj,no korigirati s prognozo migrae-ijsikih premikov. Večina napovedi o prihodnjem naravnem gilbanju prebivalstva temelji na premikanju tako imenovanih spolno-starostnih skupin, ki jih razberemo iz starostne strukture prebivalstva, in na podlagi hipotez o smrtnosti in fertil-nosti prebivalstva. Poslednja podatka dobimo v življenjskih tablicah in v tablicah fertilnosti. Za izhodišče prognoziranja razvoja prebivalstva uporabimo rezultate poslednjega ljudskega štetja. Ce je od popisa minulo že več let, podatke po- pravimo z navedbami vitalne statistike o številu umrlih in rojenih. V primeru, da podatkov o smrtnosti in o rodnosti ni mogoče dobiti, izvršimo popravek s pomočjo življenjskih tablic. Dobljene podatke po navadi uredimo po petletnih starostnih obdobjih, da si s tem poenostavimo delo. V prvi delovni fazi najprej izdelamo hipotezo o umrljivosti in na podlagi te izračunamo bodočo smrtnost prebivalstva. Hipoteza o umrljivosti se zasnuje na podlagi dosedanje smrtnosti in na predvidevanju zmanjševanja smrtnosti v prihodnosti. Pri izdelavi hipoteze se s pridom lahko posLužimo primerjave z deželami, kjer je vladalo ali pa še obstaja našim razmeram podobno socialno-ekonomsko stanje. Modele življenjskih tablic izdajajo posamezne države in Združeni narodi. Uporaba talblic smrtnosti je navadno omejena na pet let, za naslednja razdobja pa jih je že treiba ustrezno korigirati. Smrtnost prebivalstva izračunamo tako, da najprej pomnožimo obstoječe starostne skupine z ustreznimi razredi koeficientov preživetja iz življenjskih talblic, preživele pa sedaj ponovno »ostarimo« s korigiranimi koeficienti preživetja za naslednjih pet let. Postopek ponovimo ustrezno številu petletnih obdobij, za katera nameravamo izdelati populacijsko prognozo. Pri izračunava,nju vsakokrat tudi premaknemo posamezno starostno grupo v starejšo starostno skupino. V drugi delovni fazi izdelamo hipotezo o fertilnosti. V primerjavi s smrtnostjo se rodnost veliko hitreje spreminja in je zato izdelava hipoteze o njej bolj tvegana. Zlasti pri korigiranju mer specifične fertilnosti za prihodnja razdobja je treba vzeti v obzir čim več faktorjev in upoštevati tendence, ki se pojavljajo pri rodnosti. Doba fertilnosti zajema ženske starostne skupine od 15—49 let. Zensko prebivalstvo izračunamo iz spolno-starostne skupine, ki smo jo že v prvi delovni fazi izdei!ali za prihodnja obdobja. Sedaj je samo še treba obstoječe in nove konti,gente ženskega prebivalstva pomnožiti z njihovi starosti ustreznimi fertilnimi merami, da dobimo število novorojenih otrok. Pri računanju fertilnosti .moramo podobno kakor pri »ostarevanju« prelbivalstva premikati posamezne starostne kontigente ženskega prebivalstva v starejše skupine. Iz razmerja med umrlimi in novorojenimi sedaj lahko razberemo bodoče število prebivalstva. Ta analitična metoda, imenovana tudi inpui-output metoda, kakor jo naziva j o nekateri demografi, izhaja iz splošne bilance naravnega gibanja prebivalstva in je zelo zanesljiva pri večjih populacijskih gmotah in pri neznatnih migracijah. V nasprotnem primeru pa je treiba bilanco nujno popraviti z navedbami o bodočih migracijskih premikih prebivalstva. Dobra stran izračunavanj prebivalstva na podlagi analize naravnega prirastka je razen velike verjetnosti, katera temelji na sorazmerno izpopolnjenih statističnih metodah, tudi dejistvo, da nam daje podatke o spolni in starostni sestavi ‘prebivalstva. Te navedbe so v planiranju pogosto zelo zaželene ali celo nepogrešljive (za planiranje šolstva, socialnega skrbstva, kmečke delovne sile. potrošnje itd.). Migracijske prognoze so zaradi tesne izaviisnosti od sociailno-ekonomsikih razmer in silne koleibljivosti zelo tvegane in po večini nezanesljive. Razen tega so že osnovni podatki o migracijah pomanjkljivi in skopi ter je težlko priti do njih. Pomagamo isi na razne načine. V kolikor ni tekoče in zanesljive registracije selitev (pri nas jo vodijo od 1. 1953 dalje matični uradi), si lahko ustvarimo podobo o obsegu migracijskih gibanj na podlagi podatkov o rojstnem kraju, o prejšnjem kraju bivanja ali pa iz številčne razlike med naravnim gibanjem in dejanskim številom prebivalstva med dvema popisoma. Navedbe o rojstnem kraju in o kraju bivanja pred doselitvijo razberemo iz rezultatov popisa prebivalstva, vendar so kljub točnosti v bistvu pomanjkljivi in nezanesljivi, suj nam ničesar ne povedo o smereh in pogostosti migracijski h tokov. Kljub tem kritičnim pripombam o ugotavljanju migracijskih gibanj, pa kažejo nekatere novejše analize, da imamo tudi pri selitvah določene ustaljene in dolgotrajne selitvene tokove, ki se počasi spreminjajo in jih lahko le izredne prilike prekinejo (gl. delo citirano pod št. 13). Oceno prihodnjih migracij lahko izdelamo na podlagi ekstrapolacije s pomočjo trenda, primerjave s splošnimi migracijskimi tokovi ali s subjektivnimi o-cenami. Za izračunavanje migracijskih trendov uporabljamo metode, o katerih smo že govorili. Primerjavo s splošnimi migracijskimi tokovi je mogoče izdelati na dva načina, bodisi da ugotovimo povprečni olbseg in jakost migracij (bruto in neto migracijsko mero) in jih temu primerno vključimo v naš račun ali pa da iz dosedanjih selitev v širši regiji razberemo, kolikšen obseg bodo imele migracije v bodočnosti in kolikšen delež bo odpadel na obravnavano ozemlje. Takšen račun se mora opirati predvsem na medkrajevne migracije, keir so tie daiieič najštevilnejše. Intorregiionailinie in internacionalne selil ve so na ispliošmio manj pomembne. Pri praginiozinanju je itreba vzeti v obzir ne le sploänc zalkaniitesitii, temveč itudi nekatere specifične pojave, kii jih opažamo pri selitvah kalkor npr. kompenzacijske tokove, upadanje selitev z večanjem razdalj, privlačnost določenih področij ali centrov itd. Če nameravamo z oceno bodočih migracijskih tokov popraviti podatke o naravnem gibanju prebivalstva v prihodnosti, mora takšna prognoza vsebovati me le navedbe o meto mligiraoiji, temveč 'tudi o ,s(pgojev itd.). I Prihodnje število prebivalstva v regiji I Prihodnja razmestitev prebivalstva v regiji iin -ra:zvioj prebivalstva p® naseljih ali drugih teritorialnih aglomeracijah Na zaključku tega kratkega in bežnega preglleda poglavitnih mietod za ugotavljanje perspektivnega razvoja prebivalstva ise mi zdi potrebno poudariti, da smo kljub velikemu zanimanju in potrebam še vedno daleč od točnih napovedi populacijskega raizvoja. Prav posebno so takšna predvidevanja še negotova v primerih manjših regij ali naselij. Gotovo je osnovni razlog za to v še vedno nezadostnem poznavanju socialno-ekonomskih in geografskih procesov in zakonitosti. Literatura 1. Blejec Marijan, Statistične metode za ekonomiste, Ljubljana, 1961. 2. Frankovi?, K e r e n c , Šumi, Ekonomska utemeljitev lokacije industrije s posebnim ozirom na delovno silo. Ekonomski inštitut LR Slovenije, Ljubljana, 1962. 3. Grdjič Gojko, Osnovi ekonomske statistike, Beograd, 1963. 4. I s a r d Walter, Methods of Regional Analysis: an Introduction to Regional Science, New York, 1960. 5. Levčenko I. P. , Die Stadtplanung, Berlin, 1953. 6. M a c u r a Miloš, Stanovništvo kao einilac privrednog razvoja FNRJ, Beograd, 1958, 7. Obradovič Sava, Uvod u statistiku, Beograd, 1962. 8. Sauvy Alfred, Theorie genčrale de la population, I,. II., Paris, 1952. 9. Skara-Vidojevič Ljubica, Osnovi statistike, Beograd, 1962. 10. Vogelnik Dolfe, Osnovi statistike, Beograd, 1950. 11. Vogelnik Dolfe, Perspektive razvoja prebivalstva Slovenije 1953—U963, Ekonomski zbornik IT., Ljubljana, 1958. 12. Vogelnik Dolfe, Perspektivo prebivalstva in delovne sile LR Slovenije 1960—1980, Ekonomski zbornik V., Ljubljana, 1<960. 13. V o g e 1 n i k Dolfe, Selitve delovne sile v Sloveniji 1954—1957, Ekonomski zbornik IV., Ljubljana, 1959. 14. Yule G. V. — Kendall M. G. , Uvod v teorijo statistike, I—V, Ljubljana, 1959. Summary: Methods of the prognosing the population development Igor V r i lš e r The article describes the principal methods applied for the prognosing «if it'he ipopuilaikm-'d'evieiloipanien t. Ailil thieise methods ooiuld die divided into th ree groups: 1. simple (direct or demographyc) — 2. complicated (indirect or economic) — 3. combined methods. 1. With simple methods the perspective development of population is ascertained: a) on the basis of trend or general movement of population — this method being simplle but less reliable; ib) on itlfoe basiiis of the caiLculLaitiian of the foreseen mortality ainid1 fertility — this method takes up much time, it is, however, the most thorough of all other methods. Very öfter these calculations have to ibe corrected by prognosis of migration's. 2. Complicated or indirect methods refer to the expected fluctuation of employment — structure caused by economic development, industrialization, urbanization and development of basic industries. By all these factors it is supposed that the higher social-economic stage of development causes decline of the prime activities and increase of the (secondary ones to a certain extent, and increase of employment in tertiary activities, thus causing the variations in the number of the active and maintained part of population. 3. Combined method compares and reciprocally corrects the results, achieved 'by means of the direct and indirect methods. RAZGLEDI OKREPLJENI GLASOVI ZA ENOTNOST GEOGRAFIJE V SOCIALISTIČNIH DEŽELAH * Svetozar Ileišič V Sovjetski zvezi I. V svojem dodatnem diskusijskem prispevku k tematiki »Koncepcija geografije« na VI. kongresu geografov v Jugoslaviji sem v zvezi z diskusijo, ki se je razplamtela v Sovjetski izveizi ob priliki knjige V. A. Anučina »Teo-retičeskie problemi geografii«, opozoril na netočnost informacij, ki so izasle tudi ik nam, po Ikaterilh bi bilo Anučinovo stališče o enotnosti geografije od večine sovjetskih geografov olhsojeno kot nepravilno in nemarksistično (1). Taikrat sem se lahko opiral samo na poročilo o diskusiji, ki jie bila o tej knjigi v okviru oddelka za ekonomsko geografijo Vsezveznega geografskega društva (2). V 'diskusiji se je pokazalo, da so Anučinovo stališče dejansko podprfli ne tsamo številni sovjetski geografi, temveč tudi nekateri sovjetski filozofi in to še posebno mlajši. Še bolj nazorno se to vidi i:z poročila, ki je izšlo v »Vestniku Moskovsko-go Universiteta« o sami javni obrambi Anučinove disertacije. Le-ta je bila v začetku junija 1962 v znanstvenem svetu Geografsko fakultete Moskovske univerze (3). Mislim, da je ne samo koristno, temveč kar nujno, da tudi naše geografe podrobno seznanimo >z diiskusijo na tej obrambi. Diskusijo je s svojimi uvodnimi besedami začel sam Anučin. Podčrtal je poimen sodobne geografije kot vede o geografskem okolju. Po njegovi sodbi se glede tega sovjetska geografska znanost še ni popoilnoma osvoilwxiila vpliva netočnih stališč v četrtem poglavju »Kratkega kunza zgodovine VKP(b)«, kjer se pojem geografskega okolja istoveti -s pojmom prirodnega okolja in podčrtava, da so za bistvene spremembe tega .okolja potrebni milijoni let. Teoretska stališča o geografskem okolju in njegovem vplivu na družbeni razvoj, kakor so bila svoj čas formulirana v »Kratkem kurzu«, pa Anučinovem mišljenju še vedno zavirajo raj voj sovjetske geografije, kar se posebno vidi na področju praktične aplikacije geografije in vpliva na razvoj kompleksnih geografskih proučevanj. Anučin opozarja, kako je kot reakcija na buržoazno »enotno geografijo« vzrastla koncepcija o ločenem obstoju fizične geografije kot čisto prirodne vede in ekonomske geografije kot čisto ekonomske vede. To koncepcijo Anučin imenuje koncepcijo »raztrgane« geografije (razornannaja geografija). Ta koncepcija je imela svojčas to 'dobro stran, da je prispevala k poglobitvi znanstvenih proučevanj čisto prirodne in čisto ekonomske vrste. Zdaj pa se je že preživela. Iker zavira razvoj kompleksnih raziskovanj, isplošnogeografskih del in sovjetske regionalne geografije. Anučin .poudarja, da nova sovjetska enotna geografija, opirajoča se na marksistično-leninsko filozofijo in na 6 Geografski vestnik 81 ogromne izkušnje socialistične izgradnje, ne pomeni vrnitve k (buržoazni geografiji, iki se je naslanjaila na geograifski determinizem, temveč korak naprej v primerjavi z »raztrgano« geografijo. Nova enotna geografija proučuje geografsko okolje z vsemi spremembami vred, ki jih j>e vanje prinesla družbena proizvodnja, z vsemi napravami, ki jih je ustvaril človek, s polji, mesti itd., in končno s samimi ljudmi vred, živimi ibitji, ti stoje na najvišji stopnji razvoja prirode. Te nove elemente geografskega okolja imenuje Anučin »družbene«. Podpisani poročevalec je, ne da bi takrat že poznal iz literature nove opredelitve pojma »geografskega« okolja v razliko z ožjim pojmom »prirod-nega« okoilja, opozoril povsem iz istimi argumenti na problematičnost dosedanjega mešanja obeh pojmov v svojem članku »O pojmu resničnega geografskega okolja« v »Geografskem obzorniku« kakor tudi v ustreznih poglavjih učlbenika »Uvod v spoznavanje družhe«, ter je za elemente, ki jih je v okolje prinesel človek, prevzel izraz »antropogeni« (4). V tako pojmovanem geografskem okolju delujejo tudi po Amičinovem mišljenju prirodne zakonitosti, toda na nje vplivajo, velikokrat odločilno, zakonitosti družbenega razvoja. »Takšno geografsko (ne čisto prirodno) okolje, v katerem sodelujejo zakonitosti družbene proizvodnje, ima lahko odločilen vpliv na določene stadije v gospodarskem razvoju, kar se kaže v oibliki družbene smotrnosti izkoriščanja in nadaljnjega preoblikovanja geografskega okolja.« Anučinovo stališče je v diskusiji naletelo na negativen in na pozitiven sprejem. Značilno je, da sta izrazito negativno stališče .do Anučinove koncepcije zavzela dva tradicionalno visoko stoječa foruma. Prvi je bil Inštitut za geografijo Akademije znanosti SSSR (IGAN), ki v svoji izjavi Anučinove teze a priori odklanja. Očita mu celo, »da nekritično prenaša v sovjetsko geografijo terminologijo teoretikov (buržoazne geografije«. Po oceni tega Inštituta Anučinova knjiga ne isamo, da ne ustreza zahtevam doktorske disertacije, »v njej celo ni predmeta za olbramibo« ter jo je zato traba odstraniti z obrambe. Tudi v sami diskusiji je glavni predstavnik IGAN akademik I. P. Gera- simov zavzel do An uči n a ostro odklonilno stališče, poudarjajoč, da čisto teoretsko delo sploh ne more 'hiti pripuščeno k olbrambi, češ da ibi ibil nesmisel, da hi se teoretski spori reševalii s tajnim glasovanjem članov znanstvenega sveta. (Poročevalec želi opozoriti na zelo značilno dejstvo, da se z Anučinevo koncepcijo ne moreta sprijazniti ravno akademik I. P. Gerasimov kot izraziti zastopnik čiste fizične geografije, po svojem osnovnem delovnem področju skoraj izključno geografski pedolog odnosno pedogeograf, in čisti fizični geograf prof. S. V. Kalesnik, ki jo je že veSkrat zavrnil, v glavnem s slabo argumentiranimi, z ironijo prepojenimi izvajanji. Drugi forum, ki je negativno sprejel naziranja Anučina. je bila katedra za filozofijo Akademije družbenih znanosti (AON) pri CK KPSS. Po mišljenju te katedre splošne zakonitosti prirode in družbe niso predmet »enotne geografije«, temveč filozofije. Anučin ima sicer prav. ko zatrjuje, da je človek — del prirode, a to ne pomeni, da je družba — del geografskega okolja, zakaj družba stoji nasproti temu okolju kot nasproti nečemu zunanjemu (nihče, tudi Anučin, sicer ne trdi. da je družba del geografskega okolja, pač pa so v tem rikolju elementi, ki jih je ustvarila družba, op. poročevalca). Vendar pa si katedra ne jemlje pravice, da hi ocenjevala, kako Anučin rešuje specialna vprašanja geografske vede. Tudi med diskutanti posamezniki so se nekateri izrazili zoper Anučinovo koncepcijo »enotne« geografije. Še več pa je ibilo glasov za njo. Značilno je, da se je o njej pozitivno izrazila vrsta univerz in znanstvenih inštitutov izven Moskve in Leningrada (iz Saratova, Perma, Tbilisija, Alma-Ate, Simferopola), značilno zato, ker imajo tamošnji geografi verjetno veliko konkretnejše, neposrednejše zveze z življenjem in s prakso kakor nekateri visoki akademski forumi. Značilno je nadalje, da sta se energično zavzela zanjo dva po svojem dosedanjem konkretnem delu najlbolj znana sovjetska ekonomska geografa Baranski in Sauškin. N. N. B a r a n s k i se je močno in jasno postavil zoper mišljenje akademika Gerasimova, po katerem čisto teoretska dela ne morejo biti predmet doktorskih disertacij. Izrazil se je celo za neobhodno potrebo, da se pomembna teoretska dela branijo v obliki disertacij. Poudaril je, da Anučinova knjiga utrjuje avtoriteto geografije, da ima njen avtor obširno .znanje in da bi ibili lahko sovjetski .geografi zelo srečni, če Ibi se take knjige pri njih ne pojaviile šele zdaj, temveč že pred 10—15 ali 20 leti. J. G. Sauškin pa je odločno nastopil proti strašilu z »mešanjem prirodnih in družbenih zakonitosti«, s katerim so doslej strašili pristaše kompleksnih splašnogeogra.fSkih del. Tudi nekateri drugi geografi med diskutanti (E. V. Mironova. G. V. Jankov, V. A. K o t e 1 n i k o v) iso vneto poudarjali, da Anučinova knjiga po pravici nastopa zoper stare dogmatske »prepovedi« splošnogeograifskih proučevanj. S. N. R j a z a n c e v je podčrtal potrelbo teoretskih osnov za enotno kompleksno geografijo, poudaril »povsem novo enotnost sovjetske .gegrafije« in označili Anučinovo knjigo kot zlito kovinsko palico« (slitok meialla). F. D. J a r o Šenk o je ostro reagiral na stališče IGAN-a in poudaril, da IGAN ni dal resnične znanistvene ocene disertacije, temveč se je omejil na administrativni odgovor. Stališče katedre z,a filozofijo AON pa je po njegovem mnenju, pa tudi p»o mnenju nekaterih drugih diskutantov napisano z dogmatskih pozicij in ne izraža tega. kar je v življenju in znanosti novega in tudi ne sodobnega sovjetskega stila znanstvenih diskusij. Razen geografov so se podobno Ikot pri diskusiji v okviru Geografičeske-ga Obščesloa (Košelevski, 5) oglasili k besedi v prid Anučinovega na-ziranja tudi nekateri filozofi. Tako je npr. oficialni član znanstvenega sveta A. G. Spi r ki n opozoril na napačnost in omejenost tistih trditev v četrtem poglavju »Kratkega kurza«, ki se nanašajo na geografsko okolje in njegovo vlogo v družbenem razvoju. V. A. Anučin je po njegovem mnenju prvi in dosilej edini iizmed sovjetskih geografov ismelo nastopil proti dogmatizmu teh trditev, ki so škodljivo vplivale na razvoj geografske vede. L. V. V o rob j e v je opozoril na to, kako se v sodobni etapi razvoja znanosti posamezne vede prepletajo, med njimi tudi prirodne in družbene. V nasprotju z nekaterimi kritiki Antičina je podčrtal, da Marx nikdar ni zanikal, da v družbi razen odločilnih družbenih zakonitosti delujejo tudi zakonitosti kemije, mehanike, fizilke.^ Damiaišnjia zniainiost je dblžma poikaizatii, ikaiko im v Ikaikšini obliiki se ' v družbenem razvoju uveljavljajo prirodne zakonitosti. »Y. A. Anučin pravilno postavilja vprašanje o prepletanju prirodnih in družbenih zakonitosti in njihovem .skupnem učinku v pojavih, ki jih proučuje geografija v celoti, medtem ko buržoazna geografija prirodne in družbene zakonitosti istoveti (podčrtal poročevalec). Spremembe v geografskem okolju se bodo čedalje bolj uveljavljale tildi v .spremembah družbenega življenja.« Zanima nas seveda tudi. kaj je odgovoril na pripombe v diskusiji sam Anučin. Ugotovil je. da v sklepu (ne oceni!) IGAN-a ni znanstvene analize njegove knjige. »Sklep« se niti na enem mestu ne sklicuje na to ali drugo poglavje ali stran knjige. V njem se govori o metodoloških napakah disertacije, a v čem so te napake, ni povedano. Anučin je tudi naravnost povprašal akademika T. P. Gerasimova kot direktorja IGAN-a. kakšno »nekritično izrabljeno« terminologijo buržoaznih znanstvenikov je uporabil v svoji knjigi in ali so termini sploh lahko »buržoazni«. Na to vprašanje ni dobil odgovora. Svoj odgovor na skilep IGAN-a je končal s temile'besedami: »Avtorji se sploh niso potrudili, da bi razumeli bistvo Iknjige. Oni rso jo raje kar odklonili, izkoristi viši položaj vodilne organizacije ne za ocono, temveč za poskus, da bi nezaželenega dela sploh ne pripustili k obrambi«. V odgovoru na stališče katedre za filozofijo AON pa je Anučin ponovno podčrtal, da geografsko okolje vključuje tudi tljudi, proizvajalna sredstva in re/jultate družbenega dela. Po njegovem mnenju je opredelitev bistva geografskega okolja, kakor ga je svoj čas opredelil Stalin in ki se ga prestrogo drže tudi avtorji odgovora, ne samo metafizično, temveč v protislovju s prakso, v kateri družba spreminja okolje v sorazmerno kratkem času. Končno je znanstveni svet o disertaciji glasoval. Od 54 članov jih je glasovalo 49. Za to. da se Anučinu prizna dolktorat, je glasovalo 29 članov, proti 17, trije so se vzdržali. Tako so Anučinu manjkali samo 3 glasovi, da bi dobil potrebno dvetretjinsko večino (32 glaisov). n. Diskusija o enotnosti geografije pa se je v Sovjetski zvezi razživela tudi izven neposrednih razpravljanj o Anučinovi knjigi ter že pred njimi. Tako se je sani A n uči n že 1. I960 zapletel v diskusijo z enim od na j dosledneje ih nasprotnikov njegove koncepcije M. I. Al'ib ruto m. V odgovoril na neka njegova vprašanja, objavljenem v reviji Geografija i hozjajstoo, ki jo izdaja Geografska f akni teta Moskovske univerze im. Lomonosova, ponovno ojKizarja na dejstvo, ki se zdi sicer samo po sdbi razumlljiyo, da ima ves napleteni kompleks t. im. geografskih ved lahko samo en splošni predmet proučevanja. To je t. im. landšafhiaja oboločka Zemlje, ki jo z določenim pridržkom lahko imenujemo tudi geografsko okolje. Nemogoče pa si je to »oboločko« misliti brez elementov in sprememb, ki jih je vanjo prinesla družbena dejavnost (6). V isti reviji, ki nam očitno kaže, da na Geografski fakulteti Moskovske univerze v nasprotju z IGAN-nom prevladuje, verjetno zaradi bližjega stika z realnim življenjem, koncepcija enotne geografije, se je prav tako v razglabljanju o antropogenem faktorju v razvoju pokrajine k temu temeljnemu vprašanju ogtlasil V. P. L i d o v (7). Poudaril je. da praksa zlasti še v kmetijstvu zahteva istrokovnjake-igeografe, ki ibodo poiznali mejna področja med posameznimi specialnimi disciplinami, v konkretnem primeru osnove kmetijske proizvodnje in hkrati metode preoblikovanja prirode. Izrazil je začudenje, kako da se fiziki, kemiki in biologi ne prepirajo o tern, ali so upravičene znanstvene disoi'pliin-e kakor so biofizika, biokemija, f.izikailina kemija itd. in kam spada v konkretnem primeru delo takega strokovnjaka. Prav tako se nikomur ne zdi dvomljiva neobhodna potreba, da se vzgojijo strokovnjaki kakršni so ekonouniisti-geologi, ki proučujejo ekonomske posebnosti izkoriščanja rudnih bogastev in nihče ne išče v oblikovanju takih strokovnjakov »metodološke zmešnjave«. Samo v geografskih časopisih se še vedno pojavljajo razprave, ki skoraj 'prepovedujejo« splošnogeografska proučevanja in proglašajo brez kakršnih koli dokazov koncepcijo enotne geografije za »škodljivo«. V istem časopisu sta se oglasila tudi dva filozofa z moskoviske univerze. Prvi je ibil E. L. Fajbu sovi'č v svojem kritičnem pretresu dela 1. M. Zabelina o teoriji fizične geografije (8). Nastopil je zoper stališče Zabelina, ki je proglasil za predmet fizične geografije t. im. biogenosfero, pri tem pa je iz te sfere moral »izseli iti« človeka, da jo je lahko proglasil za takšno (9). Fajbusovič odkrito očita Zabelinu, da je njegova bojazen pred vključitvijo človeka v geografijo rezultat zavestne odpovedi od enotne geografije. Glavni raz.log, ki ga proti enotni .geografiji navajajo Zabelin in mnogi drugi, je kakovostna razlika med zakonitostmi, po katerih se razvijata priroda in družlba in nezdružljivost obeh vrst zakonitosti. Toda Fajbusovič po pravici poudarja, da so kakovostno različne ,in med seboj nezdružljive tudi druge oblike gibanja materije v ibiogenosferi. Z isto pravico bi ismeli iz geografije izkl jučiti tudi proučevanje organskega sveta. Zakaj biolloška oblika gibanja materije tudi ni ista kot fizikalna atli kemijska. Tudi čisto prirodni kompleksi, seveda taki, ki realno obstajajo v površinski sferi zemlje, sestoje iz različnih oblik guba.nja materije, odi katerih pomorili jo za .razvoj vsalke imed njimi 'vise «stale zunanje pogoje. Rastlinje se razvija po bioloških zakonitostih, družba po družbenih, toda v prirodnem kompleksu je spontani razvoj rastlinskih asociacij, ljudskih združb, pa tudi prsti in reliefnih oblik omejen po zunanjih pogojih. ki jih sestavljajo ostali členi tega kompleksa. S tem Fajbusovič hkrati odgovarja na vprašanje, ki ga je Zabelin postavil pristašem enotne geografije. zakaj ne Vključujejo v geografijo politične eikonomije, zoologije itd.; pač zato, ker tudi v »sistem geografskih ved« Zalbelina nista vključeni fizika ali kemija, kar pa Zabelin prav dobro razume. Drugi filozof z MGU (moskovske univerze) A. E. F u rman se je vzajemnih zvez med prirodniimi in družbenimi zakonitostmi lotil v posebnem članku (fO). Pravilno poudarja zgrešenost mišljenja, da iso vsi pogoji družbenega razvoja bodisi izven družbe aili pa vsi v njej. Podčrtava izrazito dialek- tični značaj pojma »geografsko okolje«. Najjasneje .se ta dialektičnost kaže ravno v vodilnem vplivu družbenih zakonitosti na tisti del prirode, ki dejansko spada h geografskemu dkolju. Njegovi končni zaključki iso tile: 1. Zakonitosti prirode se drže in delujejo tudi v družbi, vendar ne usmerjajo odločilno njenega razvoja. — 2. Vpliv zakonitosti družbenega razvoja se posredno prenaša tudi na prirodna telesa, ki sestavljajo geografsko okolje, la vpliv ne spreminja prirodnih zakonitosti, vendar pa ima močan učinek v končnem rezultatu učinkovanja teh zakonitosti. — 3. Geografsko okolje je enotni objekt geografske vede, značilen po svojih posebnih zakonitostih. Naloga geografov je, da bi ugotovili te zakonitosti, jih pravilno ocenili ter jih izkoristili v interesu nadaljnjega razvoja družbe. Iz teh nekaterih kratkih povzetkov se vidi, da so glasovi v prid enotne koncepcije geografije v Sovjetski zvezi čedalje pogostejši. Vedno več jih je vrh tega iz vrst geografov z uoiverz ter iz vrst tistih geografov, Iki skušajo geografijo čim bolj približati potrdbam prakse in se zato zlbirajo okrog revije Geografija i hozjujslou, ki je ne samo po naslovu, temveč tudi po vsebini močno aplikativno usmerjena. Podpira jih tudi vedno več mladih filozofov. To seveda ne gre v račun preokorelim zastopnikom konservativnega in — človek se ne more iznebiti vtisa — včasih komodnejšega »dualističnega« gledanja na geografijo, pa naj so že iz vrst »čistih« fizičnih ali »čistih« ekonomskih geografov. Zato bi ibilo seveda odveč pričakovati, da se v geografskem tisku ne bi pojavljali — oziroma ponavljali — tudi nasprotni glasovi. Značilno in hkrati razveseljivo pa je, da je med njimi čedalje manj gllasov ekonomskih geografov, ki so svojča.s (lil) najvneteje zagovarjali cepitev geografije na dve ločeni vedi, na fizično in ekonomsko geografijo. Pač pa presenetljivo vztrajajo pri »dualiistični« tezi nekateri fizični geografi, med njimi tudi nekaj vodilnih avtoritet (Gerasimov, Kalesnik). V svojh izvajanjih pa so kar ibolj potisnjeni v olbrambo, saj zanje ne najdejo prepričljivejših in manj dogmatskih a'ngurmemtov lkaiko>r smo jih Ibiil.i navajeni doslej. Ze članek Kalesnik a, ki ga je v zvezi z Anučinovo knjigo napisal v »Izvestjih« (12), je s te strani značilen. V njem je kaj malo zares znanstvenih in stvarno argumentiranih utemeljevanj, temveč precej več ndkam nervozno in z olimp-skega viška izrečenih apriornih trditev, opremljenih z ironiziranjem in z v neštevilne, prav tako ironično mišljenje narekovaje vključenih citatov iz Anučina. Pri tem pa gre stvar za znanstveno diskusijo vendar nekoliko predaleč, saj Kalesnik npr. Anučinovo utemeljevanje odpravi kar na kratko kot »blodenje po zapletenem labirintu«, prav nič pa si tudi ne pomišlja, da ne bi Anučinu enostavno očital, da slabo prikriva svoje simpatije do predstavnikov geografskega determinizma, da jemlje v zaščito »buržoazne« geografe, medtem ko da v isti sapi jadikuje nad sovjetskimi geografi kot »indetermi-iiisti« in »dualisti«. Očita mu celo, da »javno sledi Amerikancem«. Svojih težkih očitkov pa nič kaj prida ne podpre. Značilno šibak z vidika prepričljive znanstvene argumentacije je tudi zadnji članek že omenjenega M. 1. Al ’b ruta (13). V njem polemizira v glavnem z zgoraj omenjenimi izvajanji E. L. Fajlbusoviča in A. E. Furmana. Poglavitni njegov argument je kaj nerodno sklicevanje na Marxa, Lenina in Engelsa v tem smislu, da je ne glede na to, da človek tudi pripada prirodi, človeška druižba suibjekt družbene proizvodnje, priroda, ki ga dbdaja, pa objekt. Argument seveda šepa sam v isebi, zakaj dbjekta brez subjekta ni in narobe; če se hočemo dokopati glede njunega odnašaja do resnice, moramo pač oba hkrati upoštevati. Argument torej prej govori za »enotno« geografijo kakor proti njej. Preprimitivno sklicevanje na klasike marksizma je tudi sicer lahko kočljivo. Al’brut se npr. sklicuje na Lenina in navaja njegove besede: »Človek v svoji praktični dejavnosti ima pred seboj objektivni svet, zavisi od njega, z njim opredeljuje svojo dejavnost«. Al’brut dostavlja, da je to za vsakega markistično mislečega človeka aksiom, abecedna resnica. Samo da se mu ne bi zgodilo, da bi proglasil Lenina za geografskega determinista, ker je zatrjeval, tla človek »zavisi« od otbjektivnega sveta! Na Češkoslovaškem. Tudi na Češkoslovaškem se konservativni tezi o edino zveličavni »dvojni« geografiji odnosno dvojnem sistemu geografskih ved krepko majejo tla. Na drugem mestu sem že opozoril na miiiäljenje slovaškega geografa Koloma-na Ivaničke v zvezi z A11 uči novo ‘knjigo (14). To mišljenje pa je še jasneje izraženo v posebni kolektivni publikaciji o teoretskih problemih geografije. ki je izšla >v redlalkcijj K. Ivamilčkie Ikot (rezultat posebne konference, ki so jo imeli češkoslovaški geografi ob priliki ziborovanja Slovaškega geografskega društva dne 1. in 2. junija 1961 v Bratislavi. Publikacija, ki je v celoti zelo zanimiva, saj so v njej zastopniki posameznih geografskih panog obdelali teoretsko problematiko tudi za vsako panogo posebej (15), nas tu še posebno zanima zaradi svojega stališča do »enotnosti« geografije. To stališče je jasno opredelil K. Ivanička v svojem uvodnem referatu Ekonomickä geo-grafia. V njem jasno poudarja, da ekonomska geografija lahko proučuje svoj predmet samo kot »del enotnega materialnega sveta«. Čeprav študira objekte, pojave in procese, ki jih usmerjajo družbene zakonitosti, podobno kot fizična gografija študira objekte, ki jih usmerjajo prirodne zakonitosti, med njima ni pregrade, temveč zelo ozka zavisnost. Obe študirata t. im. geografsko površinsko sfero zemlje, zemeljski prostor, na katerem ise pojavi prirodnega in ekonomskega značaja razvijajo v vzajemnem sosedstvu ter se med seiboj prepletajo. Ta objektivna stvarnost strukture zemeljskega površja upravičuje obstoj geografije kot kompleksne in mejne vede. Ivanička pri tem citira dobesedno izvajanja iz publikacije Osnooy marksistkoj filozof ji (Moskva I960): »Znanost je pokazala, da je svet ena celota, v katerem so posamezni deli, pojavi in procesi nerazdružno spojeni med seboj. Različne oblike gibanja materije prehajajo tu ena v drugo. Organska priroda je spojena z anorgansko in je iz nje izšla. Življenje ljudi je nemogoče brez zveze s prirodo. Človeška družba obstaja ne mimo prirode, temveč je njen posebni del, posebna oblika gibanja materije, podrejena ne samo splošnim, temveč posebnim, družbi pripadajočim zakonitostim«. To naziranje Ivanička razpreda naprej. Poudarja, da je poznavanje zemeljske površinske sfere, v kateri sta se iz anorganske prirode izvila živa priroda in človek, v vsej njeni kompleksnosti vedno pomembnejše za življenje družbe in njeno praktično dejavnost. Enotni pogled na to objektivno realnost je poLselbnost geografije, ki je pri tem ne more nadomestiti nobena druga veda. To kompleksno sfero sicer lahko razdelimo na osnovi določenih zakonitosti na anorgansko sfero, ki jo obvladujejo zakonitosti anorganske prirode (obravnava jo fizična geografija), na biološko sfero, ki jo usmerjajo biološke zalkonitosti (študira jo biologija) in na družbeno sfero, ki jo obvladujejo družbene zakonitosti (obravnava jo ekonomska geografija). Iz take razčlenitve pa ne more izhajati direktiva, da je nemogoče proučevati vzajemne zveze med temi sferami, ki so sicer med seboj različne, a so vendar samo sfere enotnega materialnega sveta, da je torej nemogoče študirati geografsko sfero kot celoto. S tem v zvezi se Ivanička dotakne pojmia geografskega okolja. Tudi on sodi. da ne gre več istovetiti geografskega okolja s prirodnim okoljem in s tem prezreti spremembe, ki jih je vanj prinesla druižba s isvojim delom in na (21). Čeprav je izhodišče njegovega referata samo fizična geografija, pri ikateri seveda podčrtava. da ravno gospodarsko in prostorsko planiranje zahteva od nje kompleksen pogled na prirodno okolje kot celoto, kmalu seže v izvajanjih bolj na široko: poudarja nujnost velikopoteznega upoštevanja regionalnih odno-šajev, predvsem pa svetuje tudi fizičnemu geografu, naj nikar ne premotriva planskih področij neisocialno, samo kot kompleks prirodnih procesov, temveč kot igeografski kompleks v celoti. Szabo imenuje to »dialektično vsebino geographicum-a«. Citira tudi poročilo nekdanjega vodje prirodoslovnega oddelka UNESCO, prof. P. Augerja iz 1. 1961, v katerem le-ta opozarja, da se danes poleg in namesto vedno večjega cepljenja znanosti na ozke specialne panoge, težišče znanstvene dejavnosti močno prestavlja na mejna področja med specialnimi vejami in s tem v kompleksne proučevalne smeri (22). Svoja izvajanja zaključuje Szabo z mišljenjem, da v geografiji ne ismemo pokrajine in družbe med seboj ločiti, da ,se morajo geografi, četudi so geografi-ispecialisti, paziti, da ne postanejo geolog1!, agronomi ali podolbno, da sta fizična in ekonomska geografija kljulb različnim metodam raziskovanja znanstvena enota, v kateri se medsebojno krepita, in obžaluje, da moderna geografija še vedno rada zanemarja družbeno dejavnost v vsakdanji povezavi s prirodo. Med referati iz ekonomsiko-geografiske sekcije na istem zborovanju je z vidika teoretskih osnov geografije omeniti predvsem dva. V prvem je vodilni madžarski ekonomski geograf Sändor Rado na več mestih ravno z vidika uporabnosti geografije v planiranju opozoril na nujno potrebo regionalnega, kompleksnega in sintetičnega pogileda. po katerem se geograf razlikuje od specialista praktika (arhitekta, gradbenega inženirja itd) (23). V drugem referatu pa se je Györgv Markos lotil vprašanja osnovnih kategorij v geografiji. V prvem delu svojega referata vztraja sicer trdovratno na stališču sovjetskih »dualističnih« geografov in zatrjuje, da so »na temelju dialektičnega in historičnega materializma sovjetski geografi jasno in eno-dušno povedali, da geografija ni enotna veda«. Prav tako ni skop s komplimenti do nemškega geografa polpretekle dolbe A. Riihla, ki »si je prvi drznil izreči, da geografija ni enotna veda in da je položaj gospodarske geografije znotraj geografije neznosen«. Vendar pa le dve strani zatem opozarja, da je »ta brezpogojno pravilna, toda pri konkretni uporabi pretoga ločitev privedla sicer do omemibe vrednih rezultatov, pa tudi do določenih napak«. Priznava celo. da ima »Anučin v toliko brezpogojno prav. da so ekonomski geografi kljulb doseženim rezultatom in pravilnemu teoretičnemu temelju zašli v pretiravanja in v napačne zaključke«. Tudi Markos sodi, da z geografskim determinizmom ni trelba zavreči determinizma sploh. Ni mu prav, da so »marsikdaj analizo fizičnogeografskili in družbenogeografskih faktorjev odnosno njihove medsebojne sozavisnosti nadomestile splošne politične fraze«. Poudarja, da se ni dovolj oziralo na zakonitosti v prirodi ,in družbi, kur je pripeljalo do tega, da so »ekonomsko-geografska dela zdrknila na raven poročanja o planih in na suhoparno naštevanje lokacij«. In »kakor simo v našem mišljenju pri-rodnogeografsko ločiili od e)ko nomskog eo g r af. sk eg a, smo tudi razdvojili fizično in ekonomsko geografijo«. Namesto tega je treba ustvariti sintezo: »Naši dve vodi nista monolitska, temveč dialektična celota. Med seboj ju veže in hkrati loči od drugih ved njuna znanstvena naloga in metoda, ki je v tem, da obravnavata konkretno in kompleksno prostorsko skupnost procesov in pojavov na zemeljskem površju ter njihove zakonitosti«. Pri tem je »geografsko okolje ne samo najvažnejši činitelj, iki veže med seboj 'fizično in eko-nomisko geografijo, temveč hkrati najobsežnejša in najbolj splošna geografska kategorija« (24). Zdi se niii. da je ravno referat Markosa najprimernejši za zaključek tega našega poročila. Kar tipično je iz njega razvidno sicer počasno, pa nič manj gotovo prodiranje prave dialektične koncepcije o geografiji med geografe socialističnih dežel. Morda je ta referat najbolj zgovoren primer o tem, kako novo. z življenjem povezano gledanje v enem samem človeku lomi staro, dogmatsko-konservativno, umetno privzgojeno, ki se ga formalno še oiklepa. Ni namreč dvoma, da Markos sam v svojih izvajanjih, ki so očividno plod njegovih izkušenj pr,i delu, na celi črti pobija dogmatske citate z začetka svojega referata in da naloge geografije označuje domala z istimi besedami, kakor jih označujemo pristaši moderne, socialistične in zares dialektične »enotne« geografije. OPOMBE 1. Gl. Zbornik VI. kongresa geogrufov FLRJ v LR Sloveniji od 27. IX. do 5. X. 1961, Ljubljana 1962, str. 89—92. 2. Obsuždenie knjigi V. A. Anučina »Teoreiičeskie problemi geografii«. Izvestija Vse-sojuznogo Geografičeskogo Obščestva 1*961, 4. str. 362—371. 3. J. G. Sau § k in, Diskussija na zaščite doktorsko j dissertacii V. A. Anučina, Vestnik Moskovskogo universiteta, No. 5, 1962, str. 65—68. 4. Černe — Ilešič, Uvod v .spoznavanje družbe, Cankarjeva založba v Ljubljani 1962, str. 147—154. — S. Ilešič, O pojmu resničnega »geografskega okolja«, Geografski ob- zornik, Ljubljana, IX (1962), štev. 3—4, str. 23—25. 5. Gl. Zbornik, VI. kongresa, str. 90. 6. V. A. A n u č i n , O predmete ekonomičeskoj geografii (otvet na voprosi M. I. Al- bruta), »Geografija i hozjajstvo«, sb. 6, Moskva 1960, str. 7.1—77. 7. V. P. L i d o v , Antropogenni faktor v razvitii landšaftov, »Geografija i hozjajstvo«, zb. 8, Moskva 1960, str. 80—87. • 8. I. M. Z-a b e 1 i n , Teorija fizičeskoj geografii. Geografgiz, Moskva 1959. 9. E. L. Fajbusovič, Novaja rabota po teorii geografii, »Geografija i hozjajstvo«, sb. 8. Moskva 1960, str. 88—94. 10. A. E. Furman, O vzaimosvjazi prirodnih i obščestvenih zakonomernostej, »Geografija i hozjajstvo«, zb. 11, Moskva 1961, str. 92—95. lil. Prim. S. Ilešič, Za enotnost geografije. Geografski vestnik, Ljubljana, XXVI (1954), str. 115«. 12. S. V. K a 1 e s n i k , O »monizme« i »dualizme« v sovjetskoj geografii, Izvestija Vse-s*ojuznogo Geografičeskogo Obščestva, 94, (il962) No 1, str. 15—25. 13. M. I. A 1 ’ b r u t , Ob ošibočnosti filosofskih osnov »edinoj geografii«, Izvestija Vse-sojuznogo Geografičeskogo Občšestva, 95 (1963) No 5, str. 400 —405. 14. Gl. Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, str. 91. 15. Acta Geologica et Geographica Univcrsitatis Comenianae. Geographica Nr. 3: Teorc-ticke probleiny geografie. Kolektivna prača pod redakciou K. Ivaničku. Slovenske pedagogicke nakladatePstvo, Bratislava 1963. Strani 229. V publikaciji je K. I v a n i č k a obdelal ekonomsko geografijo, M. Corny geografijo industrije. V. P o d h o r s k y nekatera vprašanja predmeta geografije prometa, O. B a - š o v s k y predmet, metode in razvojne smeri geografije naselij, J. H a n z 1 i k geografijo prebivalstva, Z d. M o c k o nekatera vprašanja geografije cestnega prometa, E. M a z ü r in J. Kvitkovič geomorfologijo, F. Š a in a j klimatologijo, E. Simo hidrologijo, K. T a -r a b e k in J. Karnis geografijo prsti. Št. Bučko obrambo prsti pred erozijo, P. Plesnik geografijo rastja, J. M a r t i n k a historično geografijo, J. K r c h o stanje češkoslovaške kartografije in probleme tematskih kart in J. Košir Geografijo kot vzgojni predmet. 16. Teoreticke problem y geografie, str. 223—224. 17. Miroslav Marši k, K otazce * determinismu ve vzlahu prirodmho prostredy a spo-lečnosti, Sbornik Československe soolečnosti zemepisne 68 (1963), č. 2, str. 139—148. Članek je avtorjev referat s seminarja o ideoloških vprašanjih geografije, ki ga je organizirala geografska katedra na prirodoslovni fakulteti Karlove univerze. 18. M a r š i k , o. c., str. 144—1|45. 19. M a r š i k , o. c., str. 145 20. Zbornik VI. kongresa geografov FLRJ, str. 91. 21. Szabo Pal Zoltan, Zadanie fiziko-geograficeskoj nauki v kompleksnom rešenii zadač narodnogo hozjajstva, »Dokladi po fizičeskoj geografiic, Konferencija organizovannaja Venger-skim Geografičeskim Obščestvoin i Institutom Geografii Akademii Nauk Vengrii, Budapest-Balatonszabadi 1962^ str. 1—8 (Vsa publikacija, kot tudi referati, je trojezična — angleška, ruska in nemška. Citiramo ruske naslove in strani ruskih tekstov). 22. Pierre Auger, Current Trends in Scientific Research, UNESCO, New York—Paris 1961, str. 246. 23. Sandor Rada, Zadači ekonomičesko-geografičeskih issledovanij v Vengerskoj Na-rodnoj Respublike. »Dokladi po eknomičeskoj geografii«, Konferencija organizovannaja Ven-gerskim Geografičeskim Obščestvom i Institutom Geografii Akademii Nauk Vengr.ri, Budapest-Balatonvilagos 1962, str. 1—8. (Tudi ta publikacija je trojezična — angleška, ruska in francoska. Citiramo ruske naslove in strani v ruskem tekstu). 24. György Markos, Die Grundkategorien der Geographie, v publikaciji, navedeni pod opombo 23, str. 1—20 (ker je celotni tekst tega referata objavljen samo v nemščini, ga citiramo z nemškim naslovom). Resume: Les voix renforcees en faveur de Turnte de la geographic dans les pays socialistes Svetozar Ilešič L’auteur de l'article continue d’abord son compte rendu sur les discussions oonioerinanitI’umitedieigeoigiraphie,dteclemoheas,dans 1’Union Sovietique, par le livre de V. A. Anučin ser les »Problemes theoriques de la geographies (v. aussi »Geografski vestnik«, Ljubljana XXXI, 1959, p. 149—158 et Compte rendu du VIe Congres des geographes yougoslaves, Ljubljana 1962, p. 89—92). II s’occupe surtout de la discussion ä l’oecasion de la defense de la these du doctorat de V. A. Anučin ä l’Universite de Moscou ainsi que des plusieurs articles polemiques parus soit dans la revue de la Societe de Geographie sovietique (Izoestija V sesojuznogo Geografičeskogo Obščestva) soit dans la revue de la Faculte de Geographie ä l’Universite de Moscou Geografija i, hozjajstDo (»Geo-gra'phiie eit eoanomiie«, v. lies notes idetaillioes sur cos airtiolies ai-diesisus, p. 89). Autant qu on en peut juger, quelques geographes sovietiques proeminentes, sur-tout les representants de la geographie physique ä l'Institut de Geographie de l’Acamemie des Sciences fl. P. Gerasimov, S. V. Kalesnik) continuent d'attaqner et rejeter severement les theses de V. A. Anučin et ses partisans, pendant qu’elles sont fortement appuyees par quelques representants les plus eminents de la geographie economique (N. N. Baranski, J. G. Sauškin), par les geographes grou-pes uutour de la revue Geografija in liozjajstoo, par une grande partie des institutions scientfiques de province (Saratov, Perm, Tbilisi, Alma Ata, Simferopol) et meine par plusieurs philosophes de l’Universite de Moscou (Košeleoski, Spirkin, Vorobjeo, Fajbusovič, Furman), contraries ä son tour par les defen-seurs de la these »dualiste« (M. I. Albrut), sans, d’ailleurs, des nouveaux arguments. Le compte rendu fait attention aussi ä une publication collective des geographes t c h ecoslovaques sur les problemes theoriques de la geographie, parue a l’occasion d’une conference scientifique tenue a Bratislava (Teore-iicke problemy geografie. Acta Geologica et Geographica Universitatis Come-nianae, Geographica 3, Bratislava 1963, p. 229) oü la conception de l’unite de la geographie est vivement supportee non seuleinent par le redacteur de la publication. le geographe slovaque K. lvanička, mais aussi par une resolution ofici-elle de la conference. Le meine point de vue se fait valoir dans un article du geographe tcheque M. Marsik sur le determinisme dans les relations entre le milieu naturel et la societe humaine, paru dans le Sbornik Ceskoslovenske spo-lecnosti zemepisne 1963, 2, p. 139—148. Aussi en Hongrie l'auteur du compte rendu croit d’avoir decouvrir la tendance ä meine conception reelle et utile a 1 application pratique de la geographie dans quelques communications (surtout dans les communications de Pal Zoltän Szabö, Sandor Radö et György Markos), presentees a la Conference scientifique tenue en septembre 1962 ä Budapest et dans la region du Balaton ä loccasion du 90c anniversaire de la Societe Hon-groise de Geographie. APLICIRANA GEOGRAFIJA ALI APLIKACIJA GEOGRAFIJE? Svetozar Ilešič Zadnja desetletja, posebno pa v letih po drugi svetovni vojni, zajema svet čedalje hitrejši razvojni tempo. Zato nas tudi vse transformacije v zemeljski površinski sferi, tako glede njihove zunanje podobe kakor glede notranje strukture, kar sproti prehitevajo. V orjaškem razvoju tehnike, ki ima pri tem svoj levji delež, človeška misel tem čedalje bolj zapletenim procesom komaj sledi. Toda za človeško družbo ni drugega izhoda kot da zastavi vse moči, da jim ne samo sledi, temveč da jih poskuša čim bolj usmerjati ter svojih vajeti ne spusti iz rok. Pri tem ima znanost še posebno težke, pa zato nič manj neizbežne naloge. Tem nalogam se tudi sodobna geografija kot veda o prostoru in pokrajini ter njunih transformacijah ne more izogniti. Življenje zahteva tudi od nje, da svoje ugotovitve o transformacijskih procesih v prostoru aplicira praktično, predvsem s tem. da z njimi pomaga tistim, ki te procese za naprej usmerjajo ter s tem poskušajo prostorsko-pokrajinsko stvarnost čim smotrneje urediti in pripraviti za nadaljnji razvoj. Zato je razumljivo, da se nekako v zadnjih 15 letih čedalje pogosteje pojavlja v svetovni geografski literaturi ter po mednarodnih in drugih geografskih zborovanjih pojem aplicirane geografije (franc, geographie appliquee, angl. applied geography, nem. angewandte Geographie, rus. prikladnaja geografija, polj. geografia stosoivana; termine navajam nekako po redu, po katerem so se pojavljali). Pojem se je pojavil najprej v Franciji in Belgiji in sicer nekako od 1. 1948 dalje. Posebno močno in dosledno se je uveljavil po 1. 1958, ko je bil v Quebecu v Kanadi prvi simpozij o tej problematiki. O zborovanju je 1. 1959 izšlo posebno poročilo (La Geographie Appliquee'). Na simpoziju so sodelovali poleg kanadskih tudi francoski geografi, med njimi Jean Gottmann in Michel P h i 1 i p p o n e a u , najbolj znana francoska »aplikativca«. Zborovanje je dalo lep pregled dosedanjega dela francoskih in kanadskih strokovnjakov v smeri aplikacije geografskih proučevanj, podčrtalo pa je tudi potrebo po ustreznem usmerjanju v izobrazbi geografov. Da je ob koncu 50 let postal pojem »aplicirane geografije« povsod v geografskem svetu in tudi pri nas že močno popularen, kaže dejstvo, da je za V. kongres geografov FLRJ naš pokojni prof. Ivo R u b i č pripravil referat z naslovom »Primijenjena geografija«, ki je v zborniku tega kongresu izšel tudi v tisku2. V referatu je Rubič poudaril, kako-se povsod v svetu geografija čedalje bolj aplicira v turizmu, v publicistiki, v regionalnem planiranju in v politiki ter kako se geografi zaposlujejo celo v komercialnih in agenturnih ustanovah, v statističnih uradih in v meteoroloških observatorijih. Podčrtal je, da so tudi v Jugoslaviji geografi že začeli prodirati predvsem v urbanistične in turistične ustanove. Zelo živahno se je na zunaj pokazala dejavnost »aplikativnih« geografov v letu 1960. Najprej je vodilni angleški geograf L. Dudley Stamp izdal v tem letu knjižico z naslovom Applied Geography3. V njej je pregledno naznačil, kako se lahko za praktične cilje koristno uporabijo geografska proučevanja prebivalstva, izrabe tal, pa tudi industrije in trgovine, še posebno v zvezi z gospodarskim načrtovanjem ter z urbanističnim in regionalnim prostorskim planiranjem. Knjižica pa kljub svojemu naslovu ne odseva morebitnega avtorjevega namena, da bi v njej zgradil nekakšen sistem posebne, »aplicirane« geografije. Tudi druga, obsežnejša in sistematičneje zgrajena knjiga o »aplicirani geografiji«, ki je izšla istega leta in ki jo je napisal že omenjeni francoski geograf Michel Philipponeau (Geographie et action, Introduction ä la geographie appliquee)*, ne kaže takega namena. V njenem prvem delu je sicer sistematično orisan dosedanji razvoj in današnje stanje aplikacije geografije v svetu in še posebej v Franciji, v drugem pa delovna področja in oblike te aplikacije, razvrščene v tri poglavja z naslovi »Aplikacije fizične geografije«, »Geografija in poslovno življenje (les affaires)< in »Urejevanje prostora«. V vseh teh poglavjih je podrobno obdelana vsa konkretna problematika povezave geografije s praktičnimi potrebami življenja. Toda glavni namen, ki si ga je zastavil avtor ter ga tudi dosegel, je bil le v teni. da se poudari koristnost aplikacije geografije. da se opredele njene smeri, pa tudi da se opozori na nevarnosti, ki se pri tem kažejo. Philipponeau podčrtava, da je ta nova orientacija geografije vsekakor izraz utilitarnega duha našega časa. Z njo geograf laže pride do potrebnih materialnih sredstev, pa tudi do virov dokumentacije za svoje raziskovalno delo. Pri tem pa trči na dve nevarnosti. Prva je v tem, da gre v težnji za poglobitvijo svojih spoznanj predaleč v smeri ožje specializacije in skuša tako-rekoč nadomestiti pravega specialista, n. pr. geologa, sociologa, ekonomista. To vodi k razpadu geografije. Po drugi strani pa nastopi nevarnost, da posežejo na njegovo delovno področje specialisti drugih disciplin, ki uvidijo potrebo, da svoje pojave proučujejo v prostoru in v odnošaju do okolja. Tej dvojni nevarnosti se geograf lahko izogne, če si izbere za predmet celotni teritorialni kompleks pojavov, pri čemer naj ga vodi njegov posebni občutek za sintezo in za prostor (str. 8. 9). Zato je vsekakor osnovna smer aplikacije geografije v regionalnem planiranju, kjer se geografija lahko uveljavi kot tipična sintetična disciplina, čeprav se lahko tudi posamezne njene ožje panoge (geografske specialnosti) po potrebi močno aplikativno uveljavijo (str. 82, 83). Toda pri aplikaciji geografije kot sintetične vede nastopa še bolj kot pri sintetični geografiji kot »čisti« znanosti nevarnost, da specialisti drugih disciplin, še posebno družbe-no-ekonomskih, želeč tudi sami proučevati svoje posebne pojave v prostoru, obtožijo geografe »geografskega imperializma« in težnje, da bi izkoristili naj-raznovrstnejša dela drugih pod lahko pretvezo, da jih bodo »prepojili z občutkom za sintezo« (str. 212). Da je knjiga Philipponeaua predvsem značilen izraz potrebe po aplikativni zaposlitvi geografov v Franciji, dokazuje tudi njeno zaključno poglavje (str. 212—218), kjer se obravnavajo zahteve, ki jih taka zaposlitev postavlja izobrazbi geografov. V letu izida Stampove in Philipponeaujeve knjige je zanimanje za »aplicirano geografijo« prišlo jasno do izraza tudi na XIX. mednarodnem geografskem kongresu v Stockholmu (avgusta 1960). Na njem je zasedala posebna sekcija za aplicirano geografijo, ki sta ji predsedovala prof. Edvard Ackerman (Washington, ZDA) in prof. O. Tulippe (Liege, Belgija) kot najvidnejša predstavnika te smeri. V sekciji je bilo prečitanih nekaj nad 20 referatov. ki so obravnavali najrazličnejše splošne in metodološke probleme (za metodološko stran je bilo značilno sodelovanje pobudnika ameriške regional science prof. W. I s a r d a), sodelovanje geografov pri regionalnem planiranju, pri načrtovanju kmetijstva in proučevanju izrabe zemlje, pri urejanju naselij itd. Značilno pa je. da je več kot polovica referatov odpadla na ameriške in belgijske referente, medtem ko je bilo sorazmerno malo referentov iz socialističnih dežel (med njimi so bili prof. St. Leszczycki iz Poljske z referatom o geografskih proučevanjih za pruktične namene na Poljskem, S. A. Sap ožili ko v a iz Moskve z referatom o metodah za agroklimatsko rajonizacijo, T. V. Zvonkova iz Moskve z referatom o praktični aplikaciji geoniorfolo-gije v ZSSR, D. L. Ar m a n d iz Moskve z referatom o geografskem delu za izboljšanje registracije izkoriščanja tal, C. Votrubec iz Prage o geografskih problemih gradnje mest in delavskih naselij v CSSR ter ekipa romunskih geografov (T. Morariu, V. M i h a i 1 e s c u , Al. Savu, M. lanen in 1. Sircu) z referatom o metodah, apliciranih pri fizično-geografski regionalizaciji Romunije. Pa tudi od naštetih referatov dobršen del (predvsem dva sovjetska in romunski) ni bil neposredno »aplikativno« geografski, temveč bi bil lahko uvrščen v eno ali drugo od ostalih sekcij, narobe pa bi marsikateri od referatov v drugih sekcijah (n. pr. o regionalizaciji, o naseljih itd.) prav tako sodil v »aplikativno« sekcijo. Značilno je stališče, ki ga o tem čitamo v obsežni publikaciji, ki so jo o štokholmskem kongresu izdali sovjetski geografi in ki je sploh edina obsežnejša publikacija o tem kongresu (XIX Meždunarodnii geogra-fičeskii kongresu o Stokgol'me5). V njej poročevalec V. V. Pokšiševski izrecno poudarja, da bi večina referatov iz te sekcije bila lahko mirne duše uvrščena v druge sekcije (str. 346). V zvezi s predlogom M. Philipponeau-a za ustanovitev posebne komisije mednarodne geografske unije za »aplicirano geo-gralijo pa poročevalec celo izraža mišljenje, da bi bilo mnogo učinkoviteje razvijati aplikativne strani geografije v zvezi z ustreznimi geografskimi panogami kakor pa v okviru posebnega organa (str. >49). Še bolj kakor 1. 1960 se je na zunaj pokazala živahnost v aplikativno-geografski dejavnosti v letu 1961. Predvsem je bil v tem letu v Strasbourgu v Franciji, kjer je bil med tem ustanovljen posebni Centre de Geographie appliquee. organiziran poseben kolokvij o aplioirani geografiji, ki se ga je razen francoskih geografov udeležilo tudi nekaj vidnih predstavnikov te smeri izven Francije. Tudi o tem zborovanju je izšla posebna publikacija (Colloque national de Geographie appliquee, Strasbourg8J. Jz nje razberemo, du so posebno pozornost vzbudili referati J. T r i c a r t a o aplikaciji fizične geografije, P. Bru-net a (avtorja znane odlične agrarno-geografske monografije o pokrajinah med Seno in Oiso7) o urejevanju agrarne pokrajine v zmernem pasu (Len amenage-ments rurau.v en pays temperes). Ph. P i n c h e m e 1 a o vlogi geografije v urejevanju mest (La geographie et l'amenagement urbain), M. P h i I i p p o n e a u - a o geografiji in poslovnem življenju (La geographie et les affaires), G. Sautter a o geografiji in organizaciji transporta (La geographie et l'organisation des transports). B. Kaysera o aplikaciji geografije v turizmu (La geographie appliquee au tourisme), E. J uillarda (avtorja prav tako odlične agrarno-geografske monografije o Alzaciji8) o geografiji v regionalnem planiranju (La geographie et iamenagement rural), med prispevki zunanjih udeležencev pa zlasti podrobno poročilo O. T u 1 i p p a in P. M a c a r a o aplikaciji geografije v Belgiji. Večina referatov, še posebno referati Tricarta, Bruneta in Pinchemela so močno podčrtali potrebo izrazito sintetičnega značaja a'plikativnogeografskih proučevanj, pri čemer pa je E. Juillard vendar geografe posvaril pred nekoliko predaleč segajočo ambicijo, da bi postali »generalni koordinatorji« ali »fabri-kanti sinteze« in si skušali ustvariti monopol pri formuliranju rezultatov splošnega značaja. Iz poročil o kolokviju se tudi vidi, da se pospeševanje »aplicirane geografije« s tem izrazitim zunanjim poudarkom veže z vprašanji težav, ki jih imajo zahodnoevropski geografi pri organizaciji znanstvenega dela in pri izven-šolskem zaposlovanju svojih kadrov ter z njihovimi željami, da bi po »aplikativni« poti prišli do lepših inštitutov in laboratorijev, do številnejšega osebja, do večjih sredstev za raziskovalno delo, do modernizacije vzgoje geografskih strokovnjakov in do tesnejše povezave z drugimi strokovnjaki. V zvezi s kolokvijem v Strasbourgu ali izven nje je v letih 1961 in 1962 izšlo v geografskih periodičnih publikacijah več člankov o načelni problematiki »aplicirane geografije«. Enega najzanimivejših med njimi je napisal v »Annales de Geographie« Pierre George (Existe-t-il une geographie appliquee?"). Iz njega odseva precej drugačno stališče kot je prevladovalo na strasbourškem zborovanju. Zato je vredno, da si ga podrobneje ogledamo. George meni predvsem, da se v času, ko vse znanosti iščejo možnosti, da bi služile reševanju vedno bolj zapletenih vprašanj, ki jih prinaša doba silne rasti prebivalstva, avtomatizacije, dekolonizacije itd., rada postavlja napačna dilema, ali naj se stalno znanstveno raziskovanje povsem prilagodi situaciji v smeri perspektivnih potreb ali pa naj 9e zaradi svoje inercije vsaj deloma izrazito specializira za aplikacijo. Aktivizacija raziskovanja je po Georgevem mnenju vsekakor potrebna, vendar pa ločitev neke aplicirane znanosti od »čistega« raziskovanja hitro vodi k njeni sterilizaciji. Tudi geografija je v svrho proučitve medsebojnega razmerja med procesi in s tem možnosti izbire in akcij lahko v celoti praktično koristna in ni zato potrebna nikakršna secesija neke »aplicirane geografije«. George nadalje ocenjuje mišljenje tistih, ki sodijo, da se je vendar treba prilagoditi zahtevam prakse in sistemu finančnih pogodb in to po poti dveh »pretenzij«: 1. z usmerjanjem geografskih raziskav v smeri specialnih panog, ki so doslej bile pomožni predmeti v izobrazbi geografov; po tej poti se lahko vsaka specialna študija spremeni v »aplicirano geografijo«; 2. z zatrjevanjem, da je geografija kot prva poklicana voditi regionalno urejanje prostora in planiranje. George misli, da lahko geografija v smereh obeh pretenzij več izgubi kot pridobi. V okviru prve pretenzije za geografijo sploh ni rešitve. Ce zapustimo koncepcijo enotne geografije ter geografijo že z oblikovanjem neodvisne »fizične geografije« dehminiaintei-ramo, «mo is tein zavrgli ne isaimo »enotno« geografijo, temveč geografijo sploh. George navaja tipični primer osamosvajanja geomor-fologije, kjer pa, kakor tudi v drugih primerih, ne pomagajo mnogo težnje, da se z nekakim laboratorijskim delom vzbuja videz »aplikativne« znanosti. Tudi ni zadosti dati tej ali drugi specialni znanosti »prostorski« vidik in vidik »korelacij«. To je lahko metodološka izpopolnitev katere koli specialne discipline. Vzgoja geografskih strokovnjakov se ne more istovetiti v vzgojo pedologov, klimatologov ali hidrologov. Kakšna kruta razoračanja pripravlja prepričanje, da zadostuje biti dober geograf, da človek lahko nadomesti in to s prednostjo pedologa, klimatologa ali hidrologa. Kompetenco geografije je treba točno omejiti. Geograf lahko analizira poplavo ali erozijo pobočja, ne da bi bil nezmotljiv v poznavanju mehanike tekočin, odpornosti gradiva ali vlivanja betona. Praktično pa teh vprašanj ne more reševati. Meja kompetence je torej točno tam, kjer se začenja aplikacija. Le-ta pripada drugim strokovnjakom, ki imajo ustrezno izobrazbo drugega tipa. predvsem inženirjem. Jasno je. da je pri tem koristno sodelovanje geografa z inženirjem. Inženir potrebuje pri svojem delu podatke in analizo dosedanjega razvoja, ki mu jo nudi geograf. Toda to ni problem nekake »aplicirane geografije«, temveč nujnosti, da se geografsko izobrazijo ne samo tehniki, temveč tudi politiki, administrativci itd. V tem je — po Georgu — najvažnejša aplikativna vrednost geografije, ki pa seveda ni tako neposredno donosna. Glede druge pretenzije meni George, da planiranje in prostorsko urejevanje sicer zahtevata sodelovanje geografije, vendar pa presegata njeno kompetenco. Geograf pri tem ne more pod pretvezo, da je potrebna njegova pomoč, nadomestiti ekonomista ali sociologa. Pač pa je geograf lahko pri tem nekakšen dispatcher raziskovanja in zbiralec rezultatov. Ne more pa ili dalje in reševati problemov, ki jih njegovo proučevanje samo nakazuje. »Nihče ni nikdar postavljal v isto vrsto dirigenta in člana orkestra«. Brez geografa ne gre, toda brez drugih strokovnjakov tudi ne. Tudi t. im. geografske ekspertize se lahko samo vključijo v širše ekipno delo. Toda v čem se naj pri tem delo »aplikativnega« geografa razlikuje od dela drugih geografov? Vsak znanstvenik aplicira vsak dan to, česar se je naučil, tudi to, česar se je naučil pri »apliciranju«; ravno zato pa je res. da t. im. »aplikacija« ni nič drugega kakor permanentno raziskovanje. Geograf se ne more z uspehom mešati v »aplikacijo«, kjer mu tla niso trdna pod nogami. Ni poklican, da bi npr. presojal umestnost take ali drugačne agrarne reforme na določeni stopnji družbenega razvoja, še manj n. pr. upravičenost takega ali drugačnega notranjega posojila, inozemskega kredita itd. Vse to je stvar drugih, ki pa je seveda nujna za »aplikacijo«. Dolžnost geografa je. da stalno opozarja na geografski kompleks odnosno na okolje, v katerem se »aplikacija« razvija. Pri tem pa mora ostati v polni meri geograf in samo geograf. Svoje dejavnosti ne sme omejiti samo na ta ali drugi ozki sektor geografske stvarnosti niti poskušati nadomestiti drugega strokovnjaka. Pač pa se mora znati stalno spuščati v uspešen dialog z drugimi strokovnjaki (ekonomisti, sociologi, politiki itd.), ki s svoje strani ne morejo dobro opravljati svojega posla brez »geografske kulture«. Samo tako je lahko po Georgevem mnenju geografija »aktivna«, ne da bi se diskreditirala s poskusi, da proglasi za geografsko dejavnost dejavnost drugih ali da se po kakršnih koli ovinkih vrne h »geopolitiki«. Bistveno drugačno stališče je zavzel v svojem članku Geografia stosomana prof. Stanislaw L e s z c z y c k i10. Po kritičnem pregledu historiata »aplicirane geografije«, ki ga podaja v tem članku, se vprašuje, ali gre pri tej geografiji za čedalje širšo uporabo geografskih raziskovanj v dosedanjem smislu za praktične potrebe ali pa gre za povsem novo strujo (nurt) v geografiji ali celo za novo vejo geografije z novimi polji raziskovanja. Leszczycki močno nagiba k drugemu naziranju. Čeprav opozarja, da so na zapadu k propagiranju »aplicirane geografije« močno vodili tudi oportunistični nagibi materialnega, organizacijskega in finančnega uveljavljanja geografije ter pravilno podčrtava, da se v Sovjetski zvezi t. im. »aplicirana geografija« sploh ni pojavila, ker tam pač vse znanosti po eni ali drugi poti služijo družbi in so zato tudi primerno materialno podprte, sodi vendar, da je treba »aplicirano geografijo« zgraditi kot čisto novo strujo v geografski znanosti. Služila naj bi predvsem čim smotrnejšemu izkoriščanju geografskega okolja.* Zato Leszczycki tudi odločno nastopa proti zgoraj navedenim naziranjem Pierra Georga, po katerih se odgovornost za »aplikacijo« prevrže izven znanosti na praktične realizatorje (tehnike, administratorje, politike). Priznava sicer potrebo, da bi nova struja ne imela samo trenutnih, prakticističnih ciljev, temveč da bi bila trdno utemeljena tudi po teoretično znanstveni strani. Vendar pa po njegovi sodbi niso umestni poizkusi, da bi se vsa geografska raziskovanja uvrstila v »aplicirano geografijo«, zakaj samo del njih ima zares neposredno praktični značaj. Pri teh izvajanjih Leszczyckega se seveda vprašamo, kako se da vnaprej določiti za vse čase »neposredna praktična uporabnost« raziskovanj in kako se da samo na osnovi tako ozko vnaprej izbranih proučevanj (v čemer je po mnenju poročevalca trenutno ena redkih slabih strani v poljski geografiji) zgraditi njihove teoretične in znanstvene osnove. Leszczycki išče pri svojih razglabljanjih tudi konkretne smeri, v katerih bi delovala »aplicirana geografija«. Če pri opredelitvi te geografije še uporablja izraz »struja« (nurt) in ne »panoga« (gal<\ž), pa pri ožji opredelitvi njenih nalog govori jasno o štirih »panogah« te nove geografije. Te panoge bi bile vojna geografija, planerska geografija (geografiti planistyczna). medicinska geografija (geografja medyczna) in geografija turizma. Ker Leszczycki pri tem po pravici stalno poudarja potrebo po kompleknosti aplikacije geografije ter pri tem tudi dejansko daje prednost »planerski geografiji«, in ker je tudi v ostalih treh predvidenih panogah nujno zajeta kompleksnost prostorske stvarnosti (še posebno je to poudarjeno pri turizmu na str. 14), se zdi predlagana razdelitev na štiri »panoge« odveč, saj mora »planerska« geografija v vsakem primeru, kjer pride to v poštev, vključiti tudi medicinske, turistične in vojaško-strateške, pa tudi še druge probleme. • Iz poljske sfere je izšla še druga publikacija, opremljena z naslovom »aplicirane geografije«, ki jo mora naše poročilo omeniti. Izšla je kot rezultat anglo-poljskega seminarja v Nieborowu v septembru 1959. leta (Problemu of Applied Geography)n. Na tem seminarju se je obravnavala problematika: 1. geografskih proučevanj za regionalno planiranje, 2. kartiranja izrabe tal kot osnove za regionalizacijo in planiranje v kmetijstvu, 3. proučevanje sprememb v geografskem okolju, povzročenih po gospodarski aktivnosti. 4. raziskovanja na polju urbanske geografije kot osnova za planiranje naselij. V publikaciji so konkretno objavljeni tile referati: K. Dziewonski poroča o geografskih raziskovanjih za regionalno planiranje na Poljskem (Geographical Research for Regional Planning in Poland), M. J. Wise o isti problematiki v Veliki Britaniji (Geography and Regional Planning in Great Britain), prav tako A. A. L. Caesar (Problems of Regional Planning in Great Britain. J. Kostrowicki poroča o poljskem kartiranju izrabe tal (Polish Land Utilization Survey) s konkretnim primerom Nieborowa in H. C. K. Henderson o podobnem delu v Angliji (Land Utilization Survey of Britain and the Use made of it in planning Agricultural Land). M. Klimaszewski poroča o problemih geomorfološke in hidrografske karte na primeru industrijskega področja Gornje Šležije (The Problems of the Geomorphological and Hydrographical Map on the Example of the Upper Silesian Industrial Dostrict) in J. Pa'szynski o raziskovanju lokalne klime v isti pokrajini (Investigation of Local Climate in the Upper Silesian Industrial District). S. H. Beaver se je lotil problematike uporabnosti po industriji uničenega zemljišča za kmetijske in druge namene (The Reclamation of Industrial Waste-Land for Agricultural and Other Purposes). Slede še trije referati iz geografije mest in urbanizacije. L. Kosi riški raz- * Naj pripomnim, da večina poljskih geografov, med njimi tudi prof. Leszczycki, še dalje enostavno istoveti pojem geografskega okolja (šrodomisko fieografiezne) s pojmom prirodnega okolja, kar pa je seveda čedalje bolj problematično (prim. poročilo o tem v istem »Geografskem vestniku na str. 81). Tako n. pr. prof. Leszczycki na str. UO svoje razprave govori celo o »uničenem geografskem okolju v industrijskih regijah«. Vprašamo še pač, ali so te regije potemtakem sploh brez geografskega okolja? pravlja o mestni geografiji na Poljskem in njeni praktični aplikaciji (Urban Geography in Poland and its Practical Application), A. E. Smailes o urbanizaciji v Britaniji (The Urbanisation of Britain) in K. C. Edwards o novih mestih v Britaniji (The Mero Toivns of Britain). V celoti se publikacija niebo-rowskega seminarja odlikuje po visoki znanstveni ravni, toda problemi, ki so v njej obdelani, sodijo po večini v običajno sfero sodobnih geografskih proučevanj in uporabljajo običajne sodobne raziskovalne metode. Skupna jim je samo tolikšna mera aktualnosti, da je njihove rezultate možno aplicirati, kar pa ne zahteva, da bi jih nujno vrstili pod naslov neke posebne »aplicirane geografije«. Med še drugimi jasnimi odmevi na pobude, ki sta jih dala sekcija za aplicirano geografijo na kongresu v Stockholmu in kolokvij za aplicirano geografijo v Strasbourgu, bi rad omenil še dva, oba spet z zahoda. Prvi je iz Zahodne Nemčije. Na zborovanju zahodnonemških geografov maja 1961 v Kölnu se je prof. Wolfgang 11 a r t k e v svojem dinamičnem referatu o pomenu geografske znanosti v sodobnosti (Die Bedeutung der geographischen Wissenschaft in der Gegenwart)'- radikalno lotil tudi problematike »aplicirane« geografije, čeprav jo precej redko imenuje s tem imenom. Njegovo izhodišče je slaba afrimacija zahodnoneinške geografije v poklicih izven fakultet in šol. kar ima za posledico tudi slabo materialno podprtost geografskih znanstvenih inštitucij in njihovega strokovnega osebja. Ce se posamezniki geografi vendar udejstvujejo v praktičnih inštitucijah, so tja zašli ne zaradi svoje strokovne izobrazbe, temveč zaradi posebnih osebnih kvalitet ali zvez. Sprejeli so jih ne zato, ker so geografi, ampak vkljub temu, da so geografi. Res pa imajo včasih pozneje poseben uspeh, ker so geografi. Zato misli Ilartke, da bi se morali geografi že v svoji izobrazbi oblikovati ustrezno bodočim zahtevani njihovih izvenšolskih »konsumentovc. Hartke se tudi ne strinja z naziranjem (ki ga. kakor smo videli zgoraj, med drugimi zastopa Pierre George), da je meja geografije tam. kjer se začne področje napovedi. Dvomi, da bo geografija obdržala svoj pomen, če se ne bo »znala ustrezno prodati« (str. 123). Pri tem pa ife misli, da to pomeni že »prostitucijo geografije« (str .117). kakor je bilo to izrečeno na zborovanju v Strasbourgu. čeprav je seveda treba računati z ne posebno ugodno nujnostjo, da nekateri direktorji inštitutov skoraj ne morejo delati drugega kot da love finan-serje in »konsumente« za svoje delo (str. 117). Vsekakor je treba te težave, če so nam všeč ali ne, premagati, da bodo lahko geografske katedre v bodoče vzgajale nekaj manj učiteljev geografije, zato pa več t. im. geography-makers. Zanima nas še odmev iz daljne Argentine. Tamošnje geografsko društvo Gaea je junija 1961 ustanovilo posebno komisijo za »aplicirano geografijo« ter je ob tej priliki izdalo posebno številko svojega Boletina z naslovom La Geogra-fia aplicadals. V njej je Federico A. Daus mišljenja, da se je geografija odrekla proučevanja tistih posebnih delov geografskega znanja, ki so delovno področje sistematskih ved in da si je opredelila kot svoj tipičen predmet značilne poteze geografskih regij, skratka prostorske komplekse (complejos espa-ciales) (str 4). Ravno aplikacija znanstvene geografije je lahko preizkus umestnosti njenega razvoja v tej smeri. Pokaže lahko, ali je geografija zrela, da se iz te svoje teoretične osnove »izlije« (desemboca) neposredno v praktično aplikacijo. Vsekakor mora aplikativna znanost izvirati iz teorije ter se pri svoji orientaciji k praktičnim ciljem držati istih proučevalnih postopkov kakor ustrezna čista znanost (str. 5). Aplikacije se lahko lotijo samo pravi geografi, prepojeni z geografsko teorijo, sicer se iz vsega izcimi samo »utilitarna« geografija. In če ima geografska znanost v svoji teoriji svoje lastno proučevalno področje (prostorski kompleks), je njena aplikacija mogoča samo v tej smeri, to se pravi v urejevanju prostora. Vsekakor se tudi v aplikaciji pokaže sposobnost sinteze kot glavna specialna kakovost geografske znanosti. Geograf z njo izvede nekak način integracije pokrajine, ki jo drugi raziskovalci raziskujejo po meo »Pirilkaizi, in, študije,« »Mesečni preigled« in iz posebnih izdaj ZSE. Vse te publikacije niso dovolj izrabljene). Ponekod bi šele številčna dokumentacija v tekstu, s skicami ali kartami dala pravo vrednost splošnim navedbam, na primer pri opisu spreminjanj kulturnih površin na str. 376, njivskih površin, namenjenih živinski krmi na str. 379 in 404, pri navedbah o prodaji krompirja, o sadjarstvu in vinogradništvu. Da je slednje razvito v glavnem do tam. do kamor segajo iz Panonske kotline višje oktobrske temperature kot so aprilske (glej D. Furlan, Klimatska razmejitev Slovenije. GV. 1960), ni nikjer navedeno. Manj kot s pomanjkanjem številčnih podatkov o slovenski kovinski produkciji moremo biti zadovoljni na primer z opisom produkcije jeseniške železarne, ki se glasi: »Na Jesenicah — Javorniku prihajajo iz železarne ogromne množine ,surovega železa...« in drugih izdelkov (isltr. 455), saj prinašajo že časopisni članki podatke o množini in vrednosti izdelkov. Ker bodo šole še doliga leta uporabljale Melikov» dbno'vljeno »Slovenijo«, bi kazalo pri podatkih, ki se 'hitro spreminjajo, dosledneje navesti tudi letnico veljave (na primer o stanju perutnine, istr. 428, o zaposlenih v podjetjih, na primer v Mežici, str. 448). Navedba vira Ihi bila potrebna tudi tam, Ikjer vemo /,a različne vrednosti po raznih virih (na primer o klasifikaciji gozdnih površin — str. 430). Ce vemo za prvotni republiški načrt o 'krčenju gozdov na relativnih gozdnih tlelh in za viso dolgotrajno diskusijo o tem v našem dnevnem časopisju, se začudimo Meliikov.i trditvi, da naša nova gospodarska politika ni naikilonjema trebljenju teh gozdov (378). Problematična je trditev, da ugodnosti železnice na naših tleli niso v ravnovesju s 'Skddo, ki so jo prinesle (475). Ker vemo od drugod za retinenoo vodnega odtoika is krasa, bi bilo treba pri trditvi, da vodno stanje na kralšikih rekah izredno močno koleba (438). pojasniti, katere vrste kraških rek so mišljene, zakaj za vse ta trditev ne more velljjalti. Če ocenimo knjigo kot celoto in ne iščemo samo podroOmosti, spoznamo, da so najbolj tehtni in dobro premišljeni tisti odMavki, ki jih je bilo mogoče v celoti ponatisniti iz prve »Slovenije«, ker jih čas ni prizadel. To so tisti o položaju Slovenije, o legi naisellij in o tipih 'kmečkih domov. Dodatki cesto niso sistematično vključeni v staro shemo, neredko verjetno tudi zato, ker so bili ustrezni podatki objavljeni šele nedavno iin jih ni bilo mogoče geografsko dovolj obdelati. Kar je kart, tehnično in snovno odlično ponazarjajo gradivo. Skoda, da jih ni več. Kot poglavitno 'negativno istran knjige pa moramo navesti to, da se avtor preveč naslanja na osebno delo in ne vključuje v zadostni meri nekaterih pomembnih rezultatov dela drugih slovenskih geografov. Da navedemo samo nekatere: zadosti niso upoštevani rezultati Ilešičevih razprav o rečnih režimih in rečnih profilih, Maloivrhove razprave »'O metodi igeomorfo-lošike analize gorate pokrajine z vidika ekonomike, posebej agrarne geografije«, GV 1957—1958, ki sploh ni omenjena, Furlanove študije »Padavine na Slovenskem« (GZ VI, 1961). Problematika o regionalizaciji Slovenije in o urbanizaciji podeželja, ki je imočno v ospredju zanimanja naše sedanje družjbene geografije, v Melikov! »Sloveniji« ni naletela na ustrezni odziv. Jlešičevi »Problemi geografske rajon izaci je ob primeru Slovenije« (GV 1957—1958) niso dovoljj upoštevana, prav taiko ne Klemenčičevi »Problemi go spodarsko- geo? r a f-ske klasifikacij« slovenskih naselij.« Negeografom. ki mordbiti pričakujejo od knjige prilkaiz poglavitnih dosežkov novejše slovenske .geografije, moramo povedati, na »Slovenija« iz 1965. leta izpolnjuje to nalogo v znatno manjši mer,i kot »Slovenija« iz leta 1935/56. Jezik in stlog sta v Iknjigi večinoma tekoča in lahko umljiva, v pod robnem pa često neprečiščena in ohlapna, äkoda, da na kraju Melikovega opisa Slovenije, ki po obsežnosti zle,pa ne najde para v svetovni geografski literaturi, ni registra 'krajev in imen, čeprav je bila potrdba po tem večkrat poudarjena. Težko je razumljivo, zakaj se avtor v obnovljeni »Sloveniji« sklicuje pri vinih na seznam. tki je objavljen v »Sloveniji« iz 1. 1935/36, ko pa je nedvomno malo talkih bralcev, ki bi to knjigo še imeli. Ivan Gams O dveh domačih učbenikih Vladimir Bračič, Turistična geografija. Založba Obzorja, Maribor 1963, 400 istranli. Delo Vladimirja Bračiča zasluži posdbno pozornost, ker je prvi poizkus te vrste pri nas, pa tudi drugje v svetu se še ni našel pisec, ki (bi se upal lotiti se tako oibširne teme. Po naislovu poglavij sodeč je avtor skušal obdelati vso geografsko problematiko turizma, od njegovega splošnega dela do tako imenovanih svetovnih turističnih področij. Zajel je domala ves svat, še posebej pa turizem v Jugoslaviji. Brez dvoma je avtor opravil Obširno in naporno delo. S številnimi slikami, kartami in zanimivimi podatki opremljena knjiga se lepo čita, je 'informativna in kot taka leip doprinos k naši turistični in geografski literaturi. Napisana je kot geografski učbenik ;za predmet »Turistična 'geografija« na Višji ek o nomskoikom e rc i a 1 n i šoli v Mariboru. To, da je fcnjiiga odobrena kot geografski uäbenik in .sicer prvi o lem poglavju geografije, pa nam nalaga dolžnost, da si jo še prav posebno ogledamo. Naša stara slovenska navada je res, da vsak nov smeli poizkus in doprinos njprej temeljito kritiziramo, hkrati |pa se pritožujemo, da imamo v nekaterih strokah in znanstvenih področjih na razpolago premalo pripomočkov, učbenikov in ostale strokovne literature. Kritizirati je pač lažje kot ustvarjati. Vendar smatramo, da delu in predmetu ne ibomo storili krivice, če ga skušamo osvetliti s svoje strani in z nekaterimi pripomibami pomagamo graditi geografske poglede na turizem pri nas. Brez dvoma je najlbolj zanimiv in za formiranje geografskih pogledov na turizem potreben prvi del knjige, kjer je avtor žal Le na pičlih 40 straneh obrazložil splošna poglavja tako imenovane turistične geografije: raizvoj, pojem, prostorsko pogojene činitelje za razvoj turizma, razširjenost turističnega prometa, turistični kraj in področje ter učinke turizma v prostoru. Ze takoj v začetku nas moti 'to, kar pogrešamo pozneje tudi v regionalnem delu in bibliografiji, da je namreč avtor sploh prezrl tujo literaturo. Razen Baedeakerja navaja le domače pisce in še mod njimi je nekaj splošno regionalnih knjig in študij (Melik, Ilešič, Kranjc-Loban. R. Petrovič, F. Planina in Rubic), ostalo pa so le razni tuiristični vodiči in itinererji. Geografskih del o turizmu ne navaja. Pod naslovom »Raizvoj turistične geografije« poudarja. da je turistična geografija mlada veda ter so zato mnenja o vsebini in metodologiji njenega proučevanja še neizdelana. Strinjamo se s tem. da je turizem za geografijo še neobdelan pojav, vsebina in metodia pa sta geografiji jasna. Učbenik 'bi vsekakor moral povedati, kaj so geografi do sedaj že opravili na tem področju. In nekaj pomemibnih del o tem so vendar že napisali. 2e 1. 1924 je napisal avstrijski geograf R. E n gel m an n študijo o položaju in razvoju turizma po prvi svetovni vojni.1 Deset let pozneje j,e izšlo delo A. Gruenthala o problemih turistične geografije. Izšlo je kot disertacija pri prof. Wegener ju. V njem je avtor izčrpno obdelal geografske činitelje v lurizmu in zaključil, da splošne turistične geografije še ni možno obdelati*. Prva in še danes ena najboljših regionalnogeografiskih ofbdelav je delo H. Poserja o turizmu v Krko noši h (»doprinos Ik geografski obdelavi ■turizma«), kjer avtor navaja geografske osnove za raizvoj turizma, osnovne činiteilje (bivanja, periodičnost v turizmu, vlogo turizma pni spreminjanju pokrajine, vpliv na gospodarstvo, promet, naselitev in selitve prebivalstva; zaključuje, da kaže turistična ekonomika popolnoma mestno diferencirunosit poklicev in -trgovskega življenja, .da je turistično področje svojstven tip kultu rne |>okrajine.3 Sledijo geografi: S t r z y g o w s k i4, Winkle r5, Jaeger6 Mayer7, Christalle r8, T i e t z e®, Klocpiper'0, Weib e r", in H a h n“ z vrsto regionalnih študij, ki so v metodičnem pogledu zanimive. R. Run-ga Idi e r raizpravlja o turizmu in geografiji, navaja dosedanje delo geografov in daje napotke za regionalno proučevanje 'turizma.13 Koch in Hull r i c h t prva obravnavata medsebojno ■prepletanje turističnih struj.14 Švicarji so z gospodarskega stališča mnogo doprinesli k študiju turizma (glej zanimivo delo II 11 n z i k e r - K r a p f a ,15 nekateri avtorji so zanimivi tudi za geografijo (primer: Stud ne r1*, Zangg17, ] o s t18. Poseibno pozornost zasluži obširna študija Goe ld e na, Iker obravnava večje turistično področje v dolgoletnem raizvoju in opozarja na vzroke in posledice spremeimlb v posameznih delih pokrajine iter se poslužuje svojstvenih metod in prijemov1". Ostala, nenemiška literatura, višaj koliko,r je nam znana, je nekoliko bolj skromna v svojem splošnem delu, mnogo pa je regionalno turističnih študij (tako francoskih, angleških, italijanskih in tudi ruskih). Vmes se pojavljajo zanimiva splošna turistično-gcograf.ska dela (13 e f e r t , Pour une politique du tourisme en France20. K. C. Me. Murry, — The Use of Land for Reorea-tion21, P rop h eit, Types of Recreational Land Use22. Smaltraimo. da «e navedenih in morda še nekairih tu neomenjenih del in avtorjev ne kaže izogniti v učbeniku za višje šole, posebno ne na 'talko mladem raziskovalnem področju. V poglavju »Pojem turistične geografije« navaja avtor razne poglede o njenih nalogah in mestu v geografiji. Vsekakor smatramo, da naloga geografije ni le »opisovanje, proučevanje im primerjanje« raznih prirodnih in družbenih činiteljev. ki jih je avtor lepo in izčrpno navedel. Te posamezne čin Melje morejo vsakega za selbe uspešneje opisovati, proučevati in primerjati« specialne znanosti (primer: klimatologi ja. balneologija. umetnostna zgodovina itd.). Geografija pa je veda. ki kompleksno gleda in proučuje medsebojno isoučinkovainje raznih prirodnih in družbenih činiteljev. ki vplivajo na geografski prostor. Turizem je pojav, ki je še prav posebno odvisen od geografskega prostora, v veliki meri pa ga tudi spreminja. Zato ima geografija imenitno vlogo pri proučevanju pogojev za raizvoj turizma v določenem prostoru, pri ugotavljanju intenzivnosti in smeri turističnega prometa v tem prostoru ter pri proučevanju vloge 'turizma v spreminjanju geografskega okolja in še posebej pokrajine. Nerajzuimljivo je, zakaj imenu je avtor v poglavju o prostorsko pogojenih čini tel j jh za razvoj turizma prirodne či ni tellje objektivne, družbene činitelje pa sulbjektivme. Strinjamo se z njim. da je subjekt v turizmu človek, toda vse kar pozneje navaja, npr. egiptovske piramide (kulturni spomeniki), suha roba v Ribnici (narodopisne'posebnosti). Waiterloo (zgodovinski kraji), Louvre (prosvetne uistamove), vzpenjača na Pohorju (promet) in razne reeeptivne kapacitete. so vendar, če jiih že moramo tako imenovati, objekti turizma. V odstavkih o posameznih prirodniih činiteljih je sikrbno zbranih nekaj splošno 'geografskih dejstev, ki bodlo vsekakor dolbrodošla vsem, ki jim je knjiga, razen študentom, še naimenjena. Zraven osnov geografije, ki jih najdemo v vseh učbenikih za višje razrede osemletk in gimnazij, je nanizano še nekaj težje in za turistične delavce manj pomemlbne 'splošne geografske snovi (npr. vremenotvorna središča). Pač pa v poglavju o prirodniih činiteljih manjka marsikaj, česar v geografiji, aplicirani za turistične delavce, skoraj ne smemo pogrešati. Morfografske razmere često odločilno vplivajo na smeri turističnih tokov in nastanek turističnih središč. Zanima nas marsikaj, kar odločilno vpliva na lokacijo turističnih središč: oddaljenost od velikih na- 8 Geografski vestnik 113 selitvenih središč, pri gorskih 'turističnih krajih nadmorska višina, smer dolin z ozirom na .gorovje, odnašaj lokacije glede na dvojno turistično sezono. V zadnjem času pa tudi mnogo razmišljamo o valorizaciji pri rodnih, tudi morfoigrafškili pogojev za razvoj turizma. O teh in podobni,h prolblemih sita praksa in geografska veda prišli .do določenih zaključkov in ugotovili njihove zakonitosti v razvoju turizma. Klima igra izredno važno vlogo v razvoju turističnih naselij in področij, zato ji moramo posvetiti več pozornosti. Knjiga ni niti pri poglavju o klimi, niti pri razvrstitvi turističnih središč dovolj upoštevala dejstva, da .se naj večji turistični tokovi in tudi /značaj turističnih središč delijo predvsem v dve kvalitetno popolnoma različni vrsti — zimsko in letno. Vsaka vrsta zahteva svoje poselbne pogoje, isoučinkovanje Obeh pa je še posebno važno iza razvoj turističnega središča. Za naše domače razmere so talke proučitve še posebno zanimive, ker v veliki meri računamo s t. im. drago —• tj. zimsko ali letno sezono. Pri temperaturah in ostalih meteoroloških podatkih (knjiga navaija padavine, vlažnost, število sončnih dni in vetrove) ne gre le za ... »razvrščanje krajev in za medsebojne primerjave, kar lahko dobimo iz raznih podatkov...«, ampak je potrebno predvsem ugotoviti klimatske razmere in njih primernost za razvoj turizma (glej str. 19). Zanima nas npr. še število dni iz 0° in manj (pozimi), cesto tudi število dni z nekaj višjo določeno .temperaturo (npr. 2° za možnost izrabe snežne naprave t. im. snom makerja, nekaj več pa za izkoriščanje umetnih drsališč), nato ipa število dni z 10°, 15°, 20" in maksimalne temperature, verjetnost in zanesljivost vremena v določenih obdobjih, dnevi z zanesljivo snežno odejo, odjuga, ver jetnost padavin, povprečno trajanje deževanja in sneženja, število sončnih ur in ur v posameznih razdobjih itd. Če omenjamo, da merimo padavine z omlbrometrom, je potrebno tudi prikazati, kako zberemo podatke o intenzivnosti osončenja, podatke o srednji mesečni ali dnevni intenzivnosti ultravioletnega sevanja in srednjo dnevno moč svetlolbe, faktor motnosti oziračja, občutek toplote (fizikalna vrednost ohlajevanja v -mg. kal.) itd. Snežna odeja je odločilen čini tel j za razvoj zimskega turizma. Ne gre le za zanimive podatke o tem, koliko dni leži v nekem kraju sneg, treba je oceniti višino snega, ki je v nekem področju potrebna za smučanje (primer: Ribniško Pohorje 5 cm, Komna 75 cm, Kranjska gora 25 do 50 cm), nato pa ugotoviti trajanje zadostne snežne odeje. Pogtlavju o vodah jc avtor posvetil malo pozornosti, čeprav so ena od glavnih osnov tu.rizima v naši državi. Defert (o. c.) se za vode močno zanima, trdi, da nastaja največ turističnih središč in največja turistična središča ob morju, ob jezerih, v dolinah (olb rekah) in v gorah. Zraven tega, kar je navedel o vodah, pa nais zanima predvsem še lokacija obmorskih letovišč z ozirom na njihovo lego (prisojna, osojna, celinska, otoška), njihovo oddaljenost od področij, odkoder prihajajo turisti (turističnih rezervoarjev), turistične sezone in podobno. Za analizo turističnih tokov in vrednotenje vplivne usmerjenosti (trenda) so velike vrednosti primerjave med vodno-lempe ra turnimi in klimatskimi razmerami na morju in razmerami v področjih, odkoder prihajajo turisti. Za študij posameznih turističnih središč so potrebni tudi podatki o temperaturah ostalih voda (jezer in rek), o zamrznjcnosti oziroma o številu dni z debelino ledu, ki še omogoča zimske špo.rte na ledu, o višini talne vode, o zalogah pitne vode in njenem najnižjem stanju v času suše ali zmrznjenosti. Za mineralne vrelce in .toplice navaja knjiga le nekaj primerov, ne pa tudi tega, kaj sploh so toplice in kako delimo po glavnih spojinah mineralne vrelce (glej Gruenthala -o. c. in llunziker-Krapfa -o. c.). Ko obravnava družibene činitelje, navaja knjiga pri vsakem posebej nekoliko značilnih primerov, škoda, da nikjer ni pokazano, kakšno privlačno moč za turizem imajo posamezni čini tel ji. Le tako ibi jih mogli vrednotiti in ceniti ali kot samostojne privlačne sile v turizmu, ali pa kot faktorje, ki daljšajo čas bivanja, ki omogočajo prehodni turizem ali so sekundarnega pomena in dajejo turizmu le večjo pestrost (apres baigner, apres ski). Pisec je pravilno poudarili, da je promet eden od osnovnih činiteljev turizma in njegova najbolj živahna dejavnost; navedel in opisal je tudi vrste prometnih sredstev. Geografsko obravnavanje tuiriizma pa lahko s te strani prispeva še mnogo več. Zanimajo nas še glavne turistične smeri, jalkost prometa v času in prostoru in njeni vizroki. vzroki. ki vplivajo na koneentričnost turizma, pa tudi splošna geografska problematika prometnih vozlišč. Kvalitetne razlike so med turističnim prometom pozimi in poleti. V Evropi govorimo celo o t. im. smeri sonca, smeri snega, smeri zdravja, smeri k oceanskim plažam in o t. im. romarslkih smereh. P oll et i je potovanje del odmora (noma-dizacija turizma!), pozimii ipa nuja v težnji, da !bi čimprej dosegli z i inska središča. Zato se z drugačno vlogo prometa pozimi spremeni tudi vloga prometnih sredstev, spremeni se njih akcijski radij in razmerja med nji/mi. Če hočemo predvideti nadaljnji potrebni razvoj prometa, je često potrebno precizno premotriti dosedanji promet, njegovo zmogljivost, obremenjenost dosedanjih smeri, konice, pa tudi poreklo turistov ter njihovo poklicno, socialno in starostno strukturo. Same receptivne zmogljivosti niso dovolj močna privlačna sila za razvoj turizma, so pa seveda odločilne ob součinlkovanju ostalii'h faktorjev in pri dani razvojni stopnji tu risama. Tudi pri izgradnji gostinstva je potrebno analizirati dosedanji in predvideni turistični razvoj. Socialna in starostna struktura, poreklo gostov in način potovanja močno vplivajo na veličino in kakovost izgradnje, tj. na kvalitetno razmerje v izgradnji med različnimi gostinskimi objekti in kapacitetami: A, B, C, D kategorije hotelov, 1., II., 11. kategorije pensionov, raznih družbenih domov, gostišč, kampov, zavetišč itd. Saj nekatera središča zahtevajo kvalitetnejšo izgradnjo (več odstotkov višje kategorije), druga manj kvalitetno, tretja zahtevajo več dnevnih prostorbv (sedišč) kot nočn inski h zmogljivosti (ležišč), pri naslednjih je razmerje enako, vse je odvisno od funkcije središča (meek end, stacionarnost, prehodnost). Precej več smo si obetali od poglavja, ki govori o prostorski razširjenosti turističnega prometa. Za osnovo »opisovanja, proučevanja in primerjanja« jemlje pisec 'turistični kraj. Vprašuje se, ikaj je turistični kraj in «poza rja. da nclkaiteri smatrajo za turistični kraj vsako prirodno posebnost ali objekt, kjer se turisti ustavljajo (npr. Baza 20, Aljažev stolp). Pravi, da je takšno pojmovanje zelo široko in bi ga lahko sprejeli samo z geografskega stališča, ker lahko na karti ie točke zabeležimo, opišemo in primerjamo. S tako vlogo geografije v presoji turističnih krajev se seveda ne strinjamo. Dalje omenja avtor, da štejejo drugi za turistični kraj naselje, iki ima poleg neke turistične privlačnosti še možnosti nastanitve in preskrbe, urejene prometne zveze ter druge objekte tako imenovane turistične nadgradnje. Vprašamo se j kje so'turisti? Končno se pisec odloči za definicijo... »turistični kraj je torej skupek več turističnih objektov, ki jih pojem turizem povezuje v neko'Celoto« (str. 44) in nadaljnje... »turistično področje tvori več turističnih krajev, ki jilh vežejo v neko celoto geografski činiitelji, prometna mreža ali turistične posebnosti« (str. 45). Ali mar prometna mreža ne spada med geografske čini tel j e? Če bi si avtor ogledal do sedaj opravljeno delo v literaturi, bi se Jažje odločil, hkrati pa bi bile dosedanje izkušnje poučne za študente. Z razvrstitvijo turističnih krajev ali središč so se ilx»lj uspešno od avtorja ukvarjali razni proučevalci (Christaler, Winkler. Poser, Gruenthal -o. c. Mengeš23, Lange42). Smatramo, da je treba 'iskati kriterije za opredelitev turisitičnih središč v razmerju med turisti in domačimi (razmerje med številom prebivalstva in številom turistov ali med številom nočnin in turistov) in v razmerju med turizmom in ostalimi funkcijami naselja. V tem se namreč zrcallijo turistična gostota, oz. intenzivnost turističnega prometa, finančna in prometna pomembnost in usmerjenost pa tudi krajevna socialna struktura in zunanje lice naselja (Mengeš je celo izdelal formule za izračunavanje turistične intenzivnosti naselja). Isto seveda velja za turistična področja, la so stvarna, potencialna dn perspektivna. Stvarno turistično področje se odraža po določenem kvantitativnem odnosu turističnega prometa do turističnega prometa širšega področja, ki ga proučujemo. Ostale dejavnosti iu značilnosti le še dopolnjiujejo ta kriterij. Potenciailna turistična .področja ipa izluščimo z vrednotenjem turističnih privlačnih činiteljev, predvsem pa po analogiji s stvarnimi področji. V knjigi je vrsta primerov, iz katerih je razvidno, da se avtor sploh ni mogel odločiti za enotna načela opredelitve turističnih področij, nekatere njegove opredelitve pa so sploh negeografske. Cesto se je odločil za politični kriterij, ko je vso državo ali; «celo več držav aili cel politični 'blok -z .različnimi turističnimi možnostmi, z različno razvitim ali colo nerazvitim turizmom določil v eno področje (npr. vizhodnoevropslko, srednjeevropsko ali celo ameriško turistično področje). Cesto krši svojo definicijo turističnih področij s tem, da šteje za turistično področje zdaj regijo z večjo gostoto turističnih središč in močno razvitim turizmom, zdaj zopet regijo, odkoder se rekrutirajo turisti in kjer je celo domači turizem skromen (str. 61, 69). Cesto ocenjuje turistično intenzivnost podiročja le na podlagi mednarodnega turizma in prezre domači turizem ter označi npr. ndko področje kot področje iniciativnega turizma kljub močno razvitemu gostinstvu (prim. Švedsko str. 69). Tu in tam se je odločil tudi za prirodni kriterij (prim. Severna Amerika). Cesto pa je opredelitev sploh nerazumljiva. Južnoevropsko turistično področje imenuje na primer tudi mediteransko, prišteva mu pa tudi italijanske Alpe, špansko in portu-gailsko atlantsko obalo, medtem ko šteje Krim z Murmanskom in Mazuri v vzhodnoevropsko področje (glej str. 55). Tudi pri Jugoslaviji obdeluje pod naslovom »Važnejši turistični kraji.; pri visaki republiki posamezna področja in njihova turistična središča. V prvem delu knjige pogrešamo še nekaj več o rajonizaciji, predvsem pa so turistični tokovi skoraj neobdelani (npr. m ikro- in makrotokovi, tokovi poleti in pozimi, njih vzroki in podobno). Tudi priložene karte o tokovih v Evropi avtor ni komentiral. V drugem delu knjige Obravnava avtor t- im. svetovna turistična področja. Po kratkem uvodu in opisu teh heterogenih turističnih področij sledi kratek opis turističnih znamenitosti po državah in podatki o inozemskem turističnem prometu. Zdi se nam, da ibi ibilo namesto prizadevanj, da se na silo ustvarijo turistična področja ibolje govoriti npr. o turizmu v Srednji Evropi, nato pa ga predstavljati po turističnih področjih z nek im enotnim kriterijem (na primer alpski, mediteranski). Opisi po državah so sicer zanimivi kratki povzetki po Baedeökerju, pisani v stilu prospektov, vprašanje je le, če je to še turistična geografija za višje šole in ne golo naštevanje ter deskripcija. Ne moremo se znebiti občutka, da je regionalni del knjige v nasprotju s stališčem, ki ga je avtor zavzel v poglavju »Pojem turistične geografije«, kjer po pravici trdi. da opisovanje prirodnih lepot in zanimivosti, kulturnozgodovinskih spomenikov itd., ni prava geografija (glej str. II, 12). Te deskriptivnosti pa avtorju končno niti ne moremo zameriti, če upoštevamo, da si je postavil daleč preširoko nalogo, razdeliti domala ves svet v turistična področja in jih dovolj temeljito opravičiti. Nekoliko boljše, a vendar v podolbnem stilu, je obdelana Jugoslavija. Pravzaprav je to v bistvu le nekoliko spremenjeni Pianinov priročnik Naša domovina Jugoslavija«, ki je dober, a ga Planina ni imenoval »turistična geografija«. Kijuib kratkim geografskim uvodom je pa manj pregleden in močno razdrobljen v opise čosto turistično skoraj brezpomembnih- naselij. Poglavje je lahko uporabna popotna literatura, polna podatkov o zgodovinskih krajih in kulturnih spomenikih ter zgodb in pripovedi, študijski učbenik za višjo šolo pa ni. Vsaj pri Jugoslaviji .bi pričakovali nekoliko več geografske problematike s turističnega aspekta. Pričakovali bi na primer nekaj o razvoju turizma v Jugoslaviji, predstave in ocene geografskih faktorjev po glavnih področjih, še posebej predstave d r u žil >e no-geografski h faktorjev, ki v določenih krajih vplivajo na razvoj in funkcije turiama, predstavo geografskih presoj in možnosti nadaljnjega razvoja turizma. Želeli bi si navedbe o trajanju turistične sezone, o osnovnih tendencah, iki se zrcalijo v dosedanjem razvoju turizma, prikaz vzrokov in intenzivnosti turističnih struj po kakovosti, količini, porelkllu turistom in njihovem cilju, prikaz stvarnih področij po igostoti in potencialnih področij po analogiji z že razvitim turističnim krajem ali po vrstah turiiama, geografsko prolblematiko turističnega prometa in vlogo prometnih sredstev na raznih razdaljah, v «raznih letnih časih in raznih socialnih strukturah, pa tudi nekaj splošnega o t. im. turističnih otb-jektih i-id. Tudi vsebina kart nas žal ni povsem ,zadovolj ila. Postavili smo že pripombe h karti turistične rajonizaicije Evrope. Karta o s e v e r noa m er i š k i h turističnih področjih upošteva Alaislko, Kanade, ki ima lepo razvit turizem, pa sploh ne (tudi v tekstu ni upoštevana). Kurta o prometni legi Slovenije je preveč površna. Na njej se npr. cesta Ljubljana—Trst izogne Sežani, cesta Ljubljana—Celje pa vodi sikozi Zidani most. Ni namen i sika t i in naštevati še drobne napake, ‘ki so se vlkradle v teik-st in jih je še mnogo. Mortda je tudi za nekatere kriva tehnična izvedba ali pa tiskarski škrat. Knjigo so že nekateri kulturni delavci, predvsem negeografi, ugodno ocenili. Z prej navedenimi pridržki se seveda strinjamo, da je delo predvsem 'kot turistični informator obogatilo naiše turistično literaturo in da j t» kot tako koristno. OPOMBE 1 R. Engelmanu. Stand und Entwicklung des Fremdenverkehrs nach dem ersten Weltkrieg, M. G. G. Wien 67, 1(>34. 2 A. Gruenthal, Probleme der Fremdenverkehrsgeographie, Berlin 1934 (doktorska disertacija). 3 H. Poser, Geographische Studien über den Fremdenverkehr in Riesengebirge. Göttingen 1939 4 W. Strzygowski, Erholungsräume und Reiseziele der Bevölkerung Wiens, Wien 1942. 5 E. Winkler, Die Landschaft der Schweiz als Voraussetzung des Fremdenverkehrs, Geogr, institut Zürich 1944. 0 H. Jäger, Kulturgeographische Strukturwandel des Kleinen Walsertales (Diss. München 1953). 7 R. Mayer. Fremdenverkehrsgeographie, MGG, Graz 1946, 1949. 8 W. Christaller, Beiträge zu einer Geographie des Fremdenverkehrs, Erdkunde. Band IX/1, Bonn 1955. ®/19 glej seznam literature R. Rungaldier, Fremdenverkehr und Geographie, Der österreichische Betriebswirt, Wien 1960/6. 14 Hunziker-Krapf, Grundriss der Allgemeinen Fremdenverkherslehre. Zürich 1<>42, 2. izd. 2U P. Defert, Pour unc politique du tourisme eil France. Eeonomie Humaine, Paris I960. ai K. C. Me. Murry, The Use of Land for Recreation, Annals of the A. G. G, 20. 1930, 22 E. Prophet, Types of Recreational Land Use, Annals of the A. G. G. 26, 1956. 2S G. Menges, Methoden und Probleme der deustschen Fremdenverkhersstatistik. Frankfurt, Habil. Schrift 1955. 24 Gottfried Lange, Rangordnungsfragen in der Fremdenverkehrsstatistik. Berichte zur deutschen Landeskunde, Bad Godesberg I960, Heft 1. Marjan Zag ar France Cerne-Svetozar Ilešič, Uvod v spoznavanje družbe. Cankairjeva založba v Ljubljani 1962. 4S0 strani. Delo. ki je bilo napisano kot učbenik za izobraževanje odraslih, je razdeljeno v štiri obsežna poglavja: »Pojem in oris družibeno-ekonomslkega razvoja.-, »Geografski faktorji in družba«, »Zgodovina socialističnega i,n delavskega gibanja v svetu in doma« in »Gospodarski razvoj FLRJ«. Vsaiko poglavje predstavlja sicer zase zaključeno snov, vendar se vsa med sobo j dopolnjujejo z namenom, da čitatelju nudijo nekako enciklopedično predstavo o družbenem razvoju in družbeni ureditvi. Prvo. tretje in četrto |X)glavje je napisal Černe, dru,go pa Ilešič. Drugo, geografsko poglavje je po vsebini, kalkor tudi po razporeditvi snovi novost za slovensko geografijo in potrebno zato z geografske strani posebnega jwudanka, saj nam predstavi vzgojni značaj moderne geografije v naši družbeni stvarnosti. Prvi uvodni, sicer kratek, a vsebinsko zelo bogat del posveti avtor razvoju pojmovanja geografskega okolja v toku razvoja geografske znanosti ter osvetlitvi vpliva geografskega olkolja na razvoj družbe in družbe na razvoj geografskega okolja. Se poselbno je podčrtana potreba, da se pri tem jasno razlikuje pojem geografskega okolja od ožjega pojma pri rodnega okolja. V drugem poglavju razčleni avtor funkcijo in vrednost reliefa, vodovja. 1 tod neb ja, prsti, rastja in živalstva za prostorsko razmestitev gospodarstva v posameznih fazah razvoja tehnike in družlbenih odnosov. V nadaljevanju označi glav.na prirodmogeografska področja sveta kot rezultat razlilk in posebnosti v zapletenem prepletanju pri rodnih in družlbenih činiteljev in njihovega vpliva na razmestitev gospodarstva. V naslednjem poglavju, ki je logično nadaljevanje predhodnega, osvetljuje avtor vlogo družbenih faktorjev v razporeditvi gospodarstva in sicer predvsem stopnjo 'tehničnega razvoja iin družbene ureditve ikot vziroik ali posledico obeh razporeditev strukturo in dinamiko prebivalstva. V naslednjih štirih poglavjih skuša avtor analizirati odvisnost razmestitve gospodarstva od kvalitativne in kvantitativne spremenljivosti pri rodnih in družbenih faktorjev na primeru posameznih gospodarskih panog in na konkretnih primerih tujih dežel in Jugosilavije. To so poglavja iz naslovi: Pregled prirodnih in družbeno-geografskih falktorjev v kmetijstvu in industriji«, »Geografski faktorji in povezanost svetovnega gospodarstva«, »Družba in gospodarstvo tujih dežel v luči geografskih faktorjev«, »Družlba in gospodarstvo Jugoslavije v luči geografskih faktorjev«. Zadnji dve poglavji sta značilni po tein, da se avtor ne drži pretogo tradicionalnih shem pri regialno-geografski razdelitvi in obravnavanju sveta, temveč :pri -tem močno postavlja v ospredje procese gospodarsJkogeografslkega razvoja kot rezultanto različnih kombinacij medsebojnega součinJkovanja geografskih faktorjev. Upošteva tiste geografske faktorje in indikatorje, ki so za omejitev in gospodarsko karakteristiko in podobo določene dežele naj odloči lnejiši. Ob uveljavljanju takih načel in kriterijev so se v avtorjevi razdelitvi in klasifikaciji posameznih delov sveta oblikovale novosti, ki zaslužijo polno pozornost. Avtorju se je posrečilo nakazati s posebnim izlborom indeksov tudi karakteristične geografske regije Jugoslavije, tako po kriteriju poikrajinskega značaja kot po gospo-darsko-geografskih kriterijih. Celotno delo označujejo novi pogledi na vilogo geografije pri obravnavi gospodarskega prostora ali pokrajin. Pri rod n e faktorje obravnava avtor z vidika njihove medsebojne povezanosti in družbene funkcionalnosti, regije in področja ipa kot produkt procesa, v katerem «e viz nočno prepletajo družbeni in prirodni faktorji. V ibesediki se marsikje pojavi v slovenski geografiji še manj uporabljena terminologija, ki jo vsekakor kaže še izpopolniti in dopolniti. Učiteljem geografije vseh stopenj šol, piscem učbenikov in znan-stveiio-raziskovalnini delavcem pa lahko predstavlja solidno izhodišče ipri njihovem delu. Vladimir Klemenčič Iz naj novejše književnosti o krasu A. Melik, O dolih na krasu. Arheološki vestnik XII—XIV, 1962—1963. Ljubljana. V tem zajetnem .zveizku glasila slovenskih arheologov, ki je posvečen nestorju akademiku Srečku Brodarju dl) njegovi sedemdesetletnici, sodeluje tudi A. Melik z razpravo o dolili. Omenja večje suhe doline — dole na našem krasu ter se dalj zadržuje zlasti pri čepovanskem suhem dolu. Nato preide na opis nekaterih rečnih dolin, ki imajo značaj »živega dola«, kot so Soška dolina med Solkanom in Mostom na Soči in kanjon Kolpe med Kostelom in Starim trgom, deloma celo Vinico. Na osnovi te primeirjave zaključuje, da so bili suhi doli nekoč »živi«, to je, d« so nastali kot rečne doline. Ivan Gams Naše jame, št. 1—2, 1962. Ljubljana 1963. Glasilo Društva za raziskovanje jam Slovenije »Naše jame« že nekaj let izhajajo samo po enkrat na leto in so, ker bi morale izhajati štirikrat letno, v kronični zamudi. Zadnja dvojna številka je vsebinsko pestra in priča o kvalitetnem napredku slovenske speleologije. Ze večkrat je 'bila poudarjena potrelba, da ibi pričeli sistematično obdelovati obsežno zbrano gradivo iz slovenskega jamskega katastra, ki obsega že nad 2500 jam. Tega dela se je prvi lotil P. Habič, iki je v članku z naslovom »iNekaj rezultatov speleoloških raziskovanj med Planinskim poljem, in Ljubljanskim barjem« morfološko klasificiral najdene jaim.ske objekte. Razdelil jih je na štiri skupine: brezna v olbliiki skalnih vodnjakov (Štirne), brezna, ki vodijo v večje, navadno vodoravne prostore, več ali manj vodo-ravine jame lin špnainjaiste votlinice. Skupiine tudli genetsko razilaiga. R. Go -spodarič zaključuje v ulamku »K poznavanju Postojnske jame — Pisani rov«, da potelka le-ta v .glavnem v smeri skladov in da je eden od najstarejših delov Postojnske jame. Ostali manjši članki vsak po svoje prispevajo k poznavanju našega krasa in obravnavajo Snežniško brezno, brezna pri Treh Križih na Kočevskem in Studenško jaimio. iz katere izvira potoček pri vasi Studenec vzhodno od Domžal. Domžalski jamarji so jo 1. 1962 opremili za lažji dostop. Na osnovi lastnih meritev se I. Gams v članku »Dopolnilne raziskave Triglavskega brezna leta 1962« ne strinja z trditvami o izelo trdi vodi v tem breznu in drugod v visokogorskem krasu, čeprav korozijskega nastanka ne zamika. Poznani zagovornik zaščite narave prof. P. Kunaver se v tej številki »Naših jam« zavzema za obravnavanje Planinskega polja, ki mu načrt hidroelektrarne Vrhnika grozi ,z trajno ojezeritvijo odnosno potopitvijo. E. Pretner je zbral podatke o najdbah človeške ribice na Hrvat-skem, akademik J. Hadži pa poroča o —■ žal tujih — doseških poznavanja človeške ribice. Trpko je priznanje, da so skoraj vse moderne dosežke o fiziologiji te najbolj zanimive kraiške živaliee dosegli tuji biologi, čeprav živi ta živalica samo v Jugoslaviji. — Ostali del pestre številke je posvečen večinoma jamarski tehniki in internemu dogajanju v Društvu za raziskovanje jam Slovenije, ki se je, kot zvemo iz društvenega poročila, poleti 1962 reorganiziralo in združuje zdaj vse slovenske jamarske organizacije. I. Gams A. Bögli, Beitrag zur Entstehung von Karstliülilen. Die Höhle, Zeitschrift für Karst- und Höhlenkunde, zv. 3, 1.14. Wien 1963. Članek olbsega koimaj pet strani malega formata, pa je. kot kaže. zelo pomemben za napredek v razumevanju kraških procesov. V njem je Bögli uvedel pojem »korozije mešanja«. Izhaja iz že znanega dejstva, da vsdbnost pripadajočega ogljikovega dvokisa v vodi, brez katerega hidrokarbonat ni obstojen, z večanjem raztopljenega apnenca ne raste linearno, ampak progresivno. Če se torej meša voda z manjšo vsebnostjo karbonatov s tršo vodo, nastane kot vsota pripadajočih CO2 prebitek tega plina, ki »vzpodbudi« mešanico do ponovne korozije, čeprav sta bili obe vodi prej relativno zasičeni s karbonati. Če se meša na primer voda s trdoto 170 ing/1 — približno taka je pri nas Ljubljanica — z vodo s 74 mg/l v razmerju 54:46, je iz Boglijeve tabele razvidno, da znaša »korozija mešanja« 3,3 mg/l. To je sicer malo, toda če upoštevamo velike vodne količine na sotočju potokov in relk, je vendarle mogoče tudi v tej vrsti korozije iskati vzroke za lokalno povečano korozijo. V tem članku razlaga Büigli na tak način samo jamske oblike, predvsem korozijske kotllice, ki so jih doslej tolmačili kot delo agresivne vode, ki teče po zakonih težnosti po previsnih mestih (glej H. F ranke, Formgesetze der Korrosion. Jahrh. f. Karst- und Höhlenkunde, 2. XV111, München 1962). Na isti način razlaga nastanek slqpih rovov, ki nam delajo preglavice, ker si jih ne znamo zadovoljivo razložiti. Bögli pravi, da si prej ni znal razložiti korozijske dejavnosti vode v povsem zalitih globokih rovih (pod t. im. piezo-metrom), ker v njih ni zraka, vira dodatnega CO2. Toda korozija mešanja le ni edina, .ki deluje v takiili roviih. Saj je zna no. da vnašaj® poiselbno .ponikalnice glolboiko v podzemlje hum oz 11 e delce, ki jih (bakterij« tudi v vodi in temi razkrajajo in (povečujejo agresivnost vode. Bögli sicer ne govori o koroziji mešanja tudi na ipov.ršjn. vendar je gotovo, da nastopa tudi tu, kjer se steka še več potdkov kot v podzemlju. I. G aim s A. ßiigli, Karrentische, ein Beitrag zur Karstmorphologie. Zeitschrift für Geomorphologie 1961. üb opisu skalnih ruševin, škarp, žlebičev in posebno mizastih ostankov razkrojenih, bolj vodoravnih skladov v alpskem visokogorskem krasu razpreda avtor svoje poglede na ves razvoj visokogorskega krasa. Izhaja iz računa, narejenega na osnovi lastnih liidrokemičnih meritev, da je korozija padavinske vode od umika ledenikov v daunskem stadiju do danes korodirala 15 cm površinskega apnenca. Zato so po njegovem tudi gladke ploskve, ki so jih imeli za ledeniško spolirane skale, podedovane, to je znižane. Ravne pa so ostale predvsem zaradi lege odnosno zakonitosti recentne korozije na takih mestih. Ob dinamičnem gledanju na razvoj drobnih kraških oblik so po njegovem nastali žlebiči, škraplje in druge špranje na geološko, pozicijsko in drugače ugodnih mestih. Mizasti bloki so se mu izkazali često kot po daunu razčlenjeni apneniški sklad. Ker se v naši literaturi venomer ponavlja trditev o močmi koirozij.ski aktivnosti sinežnice, dobesedno navajam Böglijeve zaključke, narejene na osnovi h id rake m ion ih meritev dežnice in isinežnice: »Na površinah brez vegetacije deluje na števiilnih mestiih raziskovana deževnica v splošnem, tako se zdi, bolj korozivno kot isinežnica« (str. 188). Pri slednji pa so od kraja do kraja znatne raalike. medtem ko je na goli sikali zajeta deževnica imela po Bög'lijevih analizah največkrat 15—27 mg/l. Vsebino ilustrirajo izvrstne fotografije. I. Gams Pregled sovjetske geografije in njenih raziskovalnih metod Sovetskaja geografija. Itogi ii zadači. Gosudarstvennoc Izdlutel’s.tvo geo-grafičeskoj literaturi, Moskva I960. Strani 636. Značaj te zajetne publikacije, ki sta jo pripravila Akademija Nauk SSSR in Geografičeskoe Obščestoo SSSR v redakciji posebnega redakcijskega kolegija pod vodstvom I. P. Gerasimova (ostali člani S. V. Kalesnik, O. A. Konstantinov, E. M. Murzajev, K. A. Sališčev in G. M. Ignjatjev), najbolje karakterizirajo besede, ki so napisane na uvodni strani: »Knjiga, ki jo je napisal širok kolektiv specialistov, daje vsestransko karakteristiko sodobnega stanja sovjetske geografije, njenih glavnih teoretskih in praktičnih dosežkov, perspektiv razvoja, problemov, ki jih je potrebno rešiti, raziskovalnih metod ter geografske vzgoje in dejavnosti Geografskega društva ZSSR. Mnogo prostora je odmerjenega vlogi geografov v proučevanju, osvajanju in racionalnem izkoriščanju prirodnih virov, v preobražali j u prirode ter v lust varjam j u graindiioznih načrtov gospodarskega razvoja naše dežele in njenih geografskih rajonov. Knjiga, ki je napisana preprosto in dostopno, bo koristna in zanimiva ne samo za specialiste na področju geološko-geografskih, ekonomskih in bioloških ved ter za predavatelje teh disciplin, temveč tudi za sodelavce planskih in projektivnih institucij, za ekonomiste, za širok krog specialistov, povezanih s proučevanjem in izkoriščanjem prirodnih bogastev in razvojem proizvajalnih sil v deželi«. Tako zarisano nalogo je knjiga opravila z dolgo vrsto posebnih referatov, razdeljenih (če izvzamemo predgovor redakcije in uvodni pregled geografije v SSSR /. P. Gerasimova, pregled »ruske« geografije A. A. Grigorjeva ter zaključni pregled dejavnosti Geografskega društva SSSR S. V. Kalesnika), na šest osnovnih poglavij. Prva skupina referatov je posvečena zgodovini in sodobnemu stanju sovjetske geografije. V njej poroča najprej V. S. Kalesnik o fizični geografiji kopnega, nato A. D. Dobrovoljski o fizični geografiji morij in oceanov, O. A. Konstantinov o ekonomski geografiji, V. M. Gohrnan in G. M. tgnatjev o »stranovedeniju« (regionalni geografiji), K. A. SališčeD o kartografiji in D. M. Lebedev o proučevanju zgodovine geografskega znanja. Druga skupina prispevkov je zbrana pod naslovom »Posebne geografske vede«. V njej poročajo B. P. Alison in S. P. Ilromoo o klimatologi ji, G. A. Aosjuk o glaciologiji, S. P. Kačurin o »merzlotovedertiju« (geohriolo-giji), M. I. Uoooič o hidrologiji kopnega, S. J. Geller o goomorfologiji, I. P. Ge-rasimoo o »geografskem počvovedenijm (pedologiji), W. M. Lavrenko o geobota-niki, J. A. Isakoo in A. N. Formozoo o zoogeografiji kopnega, V. V. Pokšišeoski o geografiji prebivalstva in naselij in V. S. Klupt o geografiji industrije. Kakor vidimo, serija v družbeni odnosno ekonomski geografiji ni kompletna, čeprav jo do neke mere dopolnjujejo nekateri prispevki iz tretje skupine. V tretji skupini referatov so obdelani kompleksni znanstveni j) r o b 1 e m i in smeri. Tako poroča /. P. Gerasimov o paleogeografiji ledene dobe na ozemlju ZSSR, I. 1. Neištadt o paleogeografiji poledene dobe, M. 1. Bu-diko o temperaturnem in vodnem režimu zemeljskega površja, A. A. Grigorjeo o sodobnem stanju teorije geografske zonalnosti, V: G. Bogorov o problemu zo-nalnosti svetovnega oceana, G. D. Rihter o snežni odeji, S. V. Kalesnik o »land-šaltovedeniju«, G. D. lliliter o prirodni regionalizaciji, K. A. SališčeD o kompleksnem kartografiranju, P. M. Alampijev o ekonomski regionalizaciji, J. G.Sauškin o proučevanju kompleksnega razvoja proizvajalnih sil ekonomskih rajonov ZSSR, A. N. RakjLtnikoo o ekonomskogeografskem proučevanju kmetijstva, /. /. Belousov o problemih geografije prometa, V. 1. B jakov, E. 1. I gnat jev, A. P. Markov in A. A. šošin o medicinski geografiji in E. M. Murzaev o izvoru geografskih imen. Četrto osnovno poglavje knjige obravnava vlogo geografov v preobrazbi prirode. Tu prikazuje I. P. Gerasimov proučevanje, racionalno izkoriščanje in zaščito prirodnih bogastev, J. J. Gakkel proučevanje in osvajanje polarnih dežel, B. B. Sočava geografsko proučevanje tajge in preoblikovanje njene prirode, F. D. Uavitaja preobražanje prirode v stepi in puščavi in D. L. Armand geografska raziskovanja v svrho izboljšanja izrabe kmetijskih tal. V peti skupini referatov so na vrsti metode geografskih raziskovanj. V prvem referatu obravnava V. S. Preobraženski za Sovjetsko zvezo z njenimi še malo raziskanimi prostranstvi še posebno značilno ekspedicijsko metodo. V. I. Avčevič obravnava aerofotografsko snemanje in steroofoto-grametrijo. V tretjem referatu obravnava ekipu kar 10 avtorjev (D. L. Armand, S. V. Bass, M. A. Glazooskaja, M. M. Iveronova, J. L. Rauner, L. E. Stunskaja, L. N. Soboljev, D. F. Tumanova, A. N. Formozoo in N. S. čočia) »stacionarna« fizičnogeografska proučevanja. Tudi o laboratorijskim analizah in eksperimentu v geografski vedi referira ekipa avtorjev (A. A. Veličko, 1. P. Gerasimov, N. 1. Makaveev, M. I. Neištadt, A. I. Perel’man in N. V. Hmeleva). O zaščitenih področjih (»zapovednikih«) poroča S. V. Kirikov, o metodiki ekonomskogeograf-skih proučevanj pa V. V. Pokšišeoski. Zadnji osnovni del knjige oibravnarva geografsko izobrazbo in popularizacijo geografske znanosti. A. I. Solovjev premotriva srednjo geografsko izobrazbo, O. A. Konstantinov, V. A. Koteljnjjcov in A. M. Rjabčikoo na višjo, J. k. Efremov razpravlja o »kraevedeniju« (lokalni geografiji domoznanskega značaja) in geografiji ter o razvoju turizma in alpinizma, V. V. Pokšišeoski pa o izdajanju geografske literature. Knjiga je nedvomno ze'lo dobrodošla, eaj se lahlko iz nje ob obilnosti in bogMstvu današnje sovjetske geografske literature, čez katero si človek sam težko ustvari pravi pregled, zares lahko temelj it« informiramo o današnjem stanju sovjetske geografije in njenih panog, ipa tudi o nekaterih posebno pomembnih prdbleinih njenega raziskovanja. Celo o marsikateri konkretni geografski problematiki Sovjetske zveze zvemo marsikaj mimogrede. ZeJo razveseljivo je, da se prav povsod poudarja povezanost raziskovanja s prak- tičnimi potrebami družbe in socialisti one izgradnje. Zato tudi ni čudno, da v knjigi .ne zasledimo kakega posebnega (poglavja o »a;pliikativni gieoigrafiji.« Ravno v zvozi s praktično uporabnostjo geografije ipa se pokažejo v knjiiigi tudi nekatere pomanjkljive strani. Tako se sicer praktična upor alb n ost (poudarja ipri posameznih panogah in problemih, nikjer pa ni dovolj zajeta uporabnost cdlotinega kompleksa geografskih ved v kompleksnem prostorskem urejanju in 'planiranju. To je pač tudi »praktična« posledica teoretične koncepcije geografije, ki v knjigi iprevladuje lin ki je bila očitno ipri srcu zlaisti redakciji. To ‘je ikomcepeija o apriorni razdelitvi geografije na dva »podsistema geografskih ved«, od katerih s« pri vsakem posebej (fizičnogeagraf-skam in eko nonvskogeografslkern) sicer poudarja potreba po kompleksnosti, prezre pa se realna kompleksnost celote. Do neke mere je ta, danes že p.rocej preživela koncepcija zanikana že v sami knjigi s tem. da knjiga vendarle mnogo govori o »geografiji« v ednini, da ima temu ustrezni naslov, da je kompleksnost 'poudarjena zlasti pri ekspedicijskem načinu debi in da se v zvezi s »istranov eden i je m« (v članku V. M. Gohmana in G. M. Ignaijeoa) poudarja, da je obstoj dveh različnih oblik siinteze geoigrafsikega gradiva (fizičnogeo-grafislke iin ekonomslkogeagrafske) iizraz posebnosti določene etape v razvoju geografske vede, da ipa se zdi, da raizvoj teh dveh olblik ne sme iti v smeri nadaljnje ločitve, temveč nasprotno, v smeri zbliževanja. Tako se je tröba npr. ipri proučevanju kmetijstva vedino pogosteje lotevati prirodnih faktorjev, po drugi strani pa uvaja zavestno spreminjanje prirode ipo človeku, pa tudi vsa čedalje popolnejša metodika tega spreminjanja, v krog objektov fizičnih geografov m,a teria 1 n o-1 ehm i č na sredstva učinkovanja na prirodo, z njimi pa tudi določene probleme ekonomskega značaja. Zaradi vsega tega se »zabrisujejo imeje med sferama fizične in ekonomske geografije, s čimer nastajajo možnosti za nove, popolnejše in organske oblike sinteze geografskega gra-diiva« (str. 74). Sistematična ureditev (knjige po koncepciji »sistema geografskih ved«, ki naun sicer — ine glede ina načelno koncepcijo — močno lajša informativni pregled, kaže tudi sicer svojo sl albo stran v tem, da kljub poudarjanju praktične uporabnosti poisamezniih vej za družbo ne dobimo preiglleda čez premo-trivanja sovjetslkili geografov o od noša j u med d ružbeno-eko n omsikim dogajanjem in geografskim okoljem kot kompleksno celoto. Tudi funkcijska povezava med posamezni-mi pojavi, ki zaradi ostre razdelitve znanosti na »predalčke« že v samem okvirju fizičuogeografskega kompleksa ne pride prav do veljave, odpove na celi črti, kadar gre za od noša j do družbenih faktorjev. Samo en primer: v članku o geografskem «počv.ovedeniju« se kot predmet te igeoigrafske panoge opredeljuje prst in to po pravici ne sama zase, temveč kot komponenta »prirodnega geografskega okolja« ali »prirodne pokrajine«. Pri tem pa se žali nič ne označuje kot funkcijsko važna osnova za gospodarstvo, čeprav se samo stran pozneje poudarja pomen »igeograifslkega počvove-denija« za izgradnjo kolhozov in sovlioizov ter iza razvoj napredne znanstvene agrotehnike in mehanizacije (str. 179, 180). Še bolj kričeče je to pri obravnavanju geomorfologije: tam je povsem v ospredju morfageneza, kaj bore malo pa je poudarjen funkcijski pomen reliefa. Toda tudi ta stran knjige bo imela nedvomno dolber učinek. Zakaj ta dbsežni pregled dosedanjih dosežkov isovjetske igeografije bo razen svoje veliikc informativne vrednosti lahko sluižill ravno tudi temu, da se bodo na njegovem temelju nadalje razvijale in po ipotrdbi popravljale tudi načelne in ideoloSke osnove znanstvenega dela. Svetozar Illešič Metodi geografičeskili issledovanij. Sbornik statej. Moskovski ordenov Lenina i Trudovogo Krasinogo Znameni Gosudarstvenmi Uiniivensitet imeni M. V. Lomonosova. Geoigrafičesfci fakul’tet. Gosudarstvennoe izdatel’stvo geo-grafičeslkoj (literaturi, Moiskva I960. Strani 392. Publikacija o metodalh geografskih .raziskovanj, ki jo je izdala geoigraf-ska fakulteta moskovske univerze v redakciji B. D. V ikona, B. F. KosoDa, G. 1. Lazukova, K. K. Markova, A. M. Rjabčikooa in ./. G. Sauškina, v nekem smislu dobro .dopolnjuje knjigo »Sovetislkaja geografija«, o kateri poročamo zgoraj. V njej iso sodelavci moskovske geografske fakultete v dolgi vrsti prispevkov razložili svoje slkuišnje z raziskovalnimi metodami, ki iso si jih pridolhili .zlasti ob svojem sodelovanju na 'terenskih ekspedicijah fakultete aii druigiih raziskovalnih 'inlštutuiaij. Ekspedicijsko terensko raziskovanje jie postalo, ikaikor razvidimo i:z uvodnega članka J. F. Antoška in A. 1. SoloDjeoa z naslovom »Ekspedicionnie issledovanija geografičaskogo fakulteta«, osnovna oblika raziskovalnega dela te fakuiltete. Prišla je do izraza zlasti v treli velikih .-povojnih ekspedicijah, ki jih označujejo tudi kot »protblemislke«, ker so ibi.le organizirane v zvezi ;z važnimi gospodarskimi prolblemi zveznega .značaja. Take ekspedicije so bile proučevanje V o1 Igo-ah t mb i ns k ega poplavnega pod.ročja (»poime«) 1. 1951, kompleksna ekspedicija v t. i.m, Černozjomini center v zvezi s tamoš-njiim regionalnim urejevanjem pod vodstvom Hidroprojckta in Ministrstva za kmetijstvo (1947—1951) in vzhod nosilbirslka kompleksna ekspedicija v 1. 1948 do 1955. Poleg tega pa so organizirali še celo vrsto ožjih ekspedicij. Najvažnejše so: pamirska kompleksna ekspedicija (1948—1951). zarajska ekspedicija (na ožjem kmetijskem ozemlju v Moskovski Oblasti 1. 1951—1953), ipoddbna Rjazanska ekspedicija (1954), ekspedicija v Kustanajsko področje Kazaške SSR (tudi v zvezi s potrelbami kmetijstva, 1. 1955), obska kompleksna ekspedicija v zvezi s projektiranjem akumulacijskega bazena olb spodnji Olbi (1956—1957), pamirska ekspedicija, namenjena predvsem proučevanju cirkulacije atmosfere, eillbruska ekspedicija, predvsem glaciološlkega z.načaja, antarktična ekspedicija, zahodnosiibirska ekspedicija (od 1. 1954) ter povolžka in kazahstanska ekspedicija (od 1. 1958), povezani z načrti tamošnje industrializacije, predvidenimi v sedemletnem planu (1959—1965). Knjiga poudarja, da je glavna vrednost ekspedicij ravno njihova kompleksnost, zakaj samo tako je mogoče priti do dragocenih osnov za raeionallno teritorialno razporeditev proizvodnje in gospodarskega izkoriščan ja prirodnih pogojev tako. da se ne l)i omejili »na izkoriščanje posameznih bogastev, ne da bi vpoštevali, kako se bo to poznalo v eeilotnem geografskem okolju« (str. 15). V tako pojmovani kompleksnosti ibi biila tudi edina skupna metodološka poteza vseh raziskovalcev, ki so v knjigi izaistopani. Posamezni prispevki se seveda ukvarjajo s čisto specialnimi, med selboj močno različnimi metodami specialnih raziskovalniilh vej, od — da naštejemo samo nekatere najznačilnejše — aerofotografskih, fototeodolitskih in kartometrijskih metod preko različnih geomorfološkiih (vključno laboratorijske in celo arheološke), klima-toloških (predvsem tudi unikroklimatskih). hidroloških, glacioloških do geo-keiničnih. do metod ocenitve tal kot geografskega prdblema, metod »land-šaffcnih« raziskovanj, metod ekspedicijskega proučevanja kmetijstva, prebivalstva, agrarnih naselij, gradlbene industrije itd. Ravino metodološki pregledi, kakršen je ta, o katerem poročamo, nas lahko na mah prepričajo, da tako različne metode pač ne morejo biti tisto, kar lahko vgže geografijo odnosno »sistem geografskih ved« v neko skupnost. Zato je zaman prizadevanje, ki se tako pogosto pojavlja tudi pri nas, iskati v nekaki enotni »geografski« metodi upravičenost geografije kot samostojne znanosti. Iščemo jo lahko samo v skupnem predmetu (kompleksni prostorsko-pokrajinski stvarnosti) im v skupnem aspektu (iskanju medsabojmiih vzročnih i.n fumkaijskih povezanosti), pri čenner pa moramo v raziskovanju nujno U(]X)-ralbljati včasih zelo raizilične metode. Svetozar Ilešič Nekaj tipičnih družbenogeografskih monografskih študij iz Poljske Andrzej Wrobel, Wojewödztwo warszawskie. Studium ekonomicznej struktury regionalnej. Polska Akademia Nauk, Instytut Geografii, Prace geo-graficzne Nr. 24, Warszawa 1960. Strani 140 in 27 kart in diagramov. Po glavnem naslovu knjige ibi laliko prehitro sodili, da gre za več ali manj stereotipno gospodarskogeografsko monografijo. Toda že podnaslov, ki podčrtava pojem »regionalne strukture«, še posebno pa pregled posameznih poglavij nas .prepričata, da gre za nekaj več. V prvem poglavju je obdelana historična evolucija regionalne ekonomske -strukture varšavskega področja po posameznih raizdoibjiih, v drugem se olb.ru vn a va varšavsko v o ji vod« Ivo kot produkcijsko področje in sicer sledi splošni označbi analiza strukture industrije s posebnim poudarkom na varšavskem industrijskem področju ter končno analiza proizvodnje in predelovanja kmetijskih pridelkov. Tretje poglavje obravnava neprodukcijske regionalne zveze: funkcijsko strukturo mest in posebej Varšavo kot središče dnevnega dotoka delovne sile; razporeditev osiknbovalnih območij v luči analize potniškega prometa; trgovske funkcije regionalnih središč; gravitacijska področja srednjega šolstva in na koncu regionalno strukturo področja kot celoto v luči analize neprodukcijskiih zvez. V zaključnem poglavju je podan pregled današnje gospodarske regionalne strukture in njenega razvoja ter so nakazane potencialne smeri njenega nadaljnega razvoja. Iz vsebine vseh teh poglavij in še posebej iz avtorjevega uvoda se vidi, da je bil glavni avtorjev namen preizkusiti na primeru varšavskega vojvodstva svojo koncepcijo ekonomske regije in metodo ekonomistke regionalizacije s konkretnimi odgovori na vprašanje, ali varšavsko vojvodstvo ustreza ekonomski regiji v smislu njegovega pojmovanja in na kakšne ekonomske regije nižje stopnje ga je mogoče razdeliti. Pri pojmovanju ekonomske regije se avtor ne pridružuje tistim, ki jo opredeljujejo po kriteriju proizvodne specializacije odnosno proizvodne homogenosti. Prav tako pa se v celoti ne pridružuje ameriškim avtorjem, ki na osnovi proučevanj svojih Metropolitan Areas dajejo prednost t. im. »nodalnim« (vozliščnim) regijam. Tudi ne sprejema v celoti v Sovjetski zvezi prevladujoče koncepcije ekonomskih rajonov, ki so navadno mišljeni kot rajoni planiranja bodočega razvoja, pri čemer pa je težišče preveč na obsežnih »osnovnih« rajonih in zato tudi preveč na produkciji. Avtor se tudi ne navdušuje za tezo sovjetskih avtorjev o »objektivno obstoječih« rajonih, temveč jih smatra bolj za sredstvo analize raz.lik v ekonomski strukturi. Sodi, da zahteva kompleksna ekonomskogeografska regionalizacija vpoštevanje obeh temeljnih kriterijev, kriterija homogene zonalnosti in kriteriju funkcijske (vozliščne) 'povezave. Hkratno vpoštevan je produkcijskih in gravitacijskih svojstev ekonomske regije, pri čemer so pač prve ali druge na določeni stopnji razvoja bolj v ospredju, nas po Wröbelo-vem mnenju uspešno vodi do ugotovitve t. im. gospodarske »regionalne strukture«. »Regionalna struktura«, kakor jo pojmuje Wrötbei, ne pomeni samo priznanja, da olbstaja določen hierarhični sistem regij razne stopnje, temveč omogoča tudi ugotavljanje lastnosti posameznih sestavnih delov tega sistema ter vrste in moči vzajemnih odnosa j e v, ki jih vežejo med seboj. .Tako pojmovana »regionalna struktura« pa ni istovetna s pojmom »regionalne strukture«, kakor ga je uvedel Walter Lsar d v svoji knjigi »Regional Science, the Concept of Region and Regional Structure« (Papers and Proceedings of the Regional Science Association 11, 1956, str. 13—26) in ki je širši. Pojmovanje gospodarske »regionalne strukture«, kakor ga je v svoji študiji o varšavskem vojvodstvu opredelil A. Wrolböl, je značilno za smer poljskih geografov v študiju metod ekonomske regionalizacije. Opredelil ga je z vidika vse Poljske tudi K. D z i e w o n s k i (»Problems of Regional Structure of Poland«, Przeglqd Geograficzny XXXll. 1960, Supplement, str. 115—125). Ker se ta smer čedalje :bolj uveljavlja tudi v komisiji za metode ekonomske regionalizacije Mednarodne geografske unije, ki je pod poljskim vodstvom An kjer sta med najaktivnejšimi čdani ravno K. Dziewonski in A. Wrölbel, je Wrobelova knjiga, ki jo preizkuša oib konkretnem primeru, še posdbno po-"memlben in uspešen prispevek k metodološki problematiki ekonomske regio- nalizacije. S torn pa ni rečeno, da je pojeun »regionalne strukture« v navedenem smislu že dovolj in dokončno razčiščen. Še posebno ni povsem jasna njegova točna mporalhnost v razmejevanju ekonomskih regij. Svetozar Ilešič Leszek kosiriski, Miasta wojewodztwa bialostockiego. Polsika AQtademiia Nuuk, Lnstytut Geografiii, Prače geografiozne Nr. 32, Warszawa 1962. Strani 163, 20 kart in 16 fotografij. Tudi na Poljskem so se geoigrafi krepko lotilii proučevanja geografije mesit in procesa urbanizacije. Procesu urbanizacije iza vso Pollj'sflco sta posvetila dve pregledni študiiji Adam J e Ion ek (Rozwoj urlbanizacji w Polsce I .udowej, Przeglqd Geograficzny 1956, 4, str. 795—810) in Kazimierz D z i e -woriski (Procesy urbanizacyjne we wspölczesznej Polsce, iPinzeig'lqd Geogra-fiozjny 1962, 3, str. 459—508). Pregledno za celo Pol'jistko set je mačdlo tudi vjpra-.ainje za to deželo talko značilnih malih mestec in sicer najprej v članku J. K ostrowiek eg a (ProMematyka malyc.il miast w Polsce w zwiqzku z badam iamii nad warunkami ich alkty wizaej i, Przeglqd Geograficzny 1953, 4, str. 12—52), nato pa ob konkretnih primerih v posebni publikaciji »Studia geografiezne nad aktywizacjq malych miast« (Prače IG PAiN, Nr. 9. Warszawa 1957). Avitor knjige, o kateri poročam, je tudi že poprej posegel v problematiko mest s pregledno študijo »Zagadnenia struktury funkcjonalnej miast polskych« (Przeglqd Geograficzny 1958, 1. str. 59—96). Njegova knjiga o mesitih v bialo-(stoškem vojvodstvu pa sodi po eni strani v dkvir prizadevanj, da se proible-matika odxl el a tudi podrobneje v konkretnem regionalnem, okvirju, po drugi strani pa ise uvršča v serijo Studii j, ki jilh je organiziral Geografski inštitut 'PAN za kompleksno proučitev Bialostoškega področja ko>t goispodarsko najbolj zaostalega na Poljskem. Kaikor poudarja avtor v uvodu (str. 8), knjiga nima namena podrobno dbdelati strukturo posameznih most. temveč proučiti predvsem omrežje mest, njihove vzajemne zveze, njihove funkcije z ozirom na zaledje ter temu ustrezno njihovo hierarhijo. Po poglavju o genezi imest na Biiatostošlkem in o njihovem razvoju do konca 18. stoletja, ki je v glavnem povzeto po literaturi, preide avtor k dvema osrednjima poglavjema svöje študije. V prvem je podrdbno rtbdelal «pre-memibe v omirežju mest v dolbi kapitalizma do druge svetovne vojne, v drugem pa sprememlbe v dolbi izgradnje osnov socializma. Avtor je Obe poglavji db-delal z originalnimi raziskovanji po virih in v terenu. V proučitvi povojne dobe je posebno zanimivo poglavje o funkcijski .strukturi in o funkcijskih marofih« (folmarkih). Šele agrarna reforma iz 1. 1044—1946 je odpravila folivarke, osnovala državna gospodarstva ter jih razširila zlasti na račun dotedanje ledine (ugor) in prelogov (odlog). V drugem poglavju analizira avtor čiinitfllje, ki so vplivali na način kmetovanja. To so pogoji prirodneiga okolja, agrarna struktura, kmečko prebivalstvo, delovna (obdelovalna) sila v kmetijstvu, agrarni stroji in orodja, gnojenje in kmetijska prosveta. Tretje poglavje podrolbno obravnava načine kmetovanja, predvsem kolobarjenja na Rialostošlkem in sicer 'po Obeh osnovnih oblikah, drobnem individualnem kmetovanju in velikem državnem kmetijskem gospodarjenju. V drobnem individualnem kmetijstvu še vedno do treh četrtin prevladujejo triletni kolobarji in sicer: a) stara triletna rotacija z lediino, b) prehodna triletna rotacija, kjer je ledina deloma že posejana in c) izboljšana triletna rotacija, kjer namesto ledine že v celoti nastopajo Okopavine. Polog triletne se je močno razširila že tudi štiriletna rotacija in sicer v po solmi obliki na težjih tleh (okopavine, ja.ro žito s posevki detelje, detelja, ozimina) in v posebni na lažjih, ponekod tudi še z. ledino. Večletne rotacije (5—6 let) so tudi različne na rodovitnejših in na slabših tleh. Velika državna kmetijsika gospodarstva (PGR) prakticirajo v glavnem 3-letmi ali pa 9-lotrii plodored. Ker so tudi še usmerjena pretežno v proizvodnjo žita s pomanjkljivo živinorejo in gnojenjem, imajo težave s siromašenjem tal in iz nazadovanjem pridelka. Kakor povsod, zavira to novo obliko v začetku še cela vrsta drugih težav. Vendar so se po pretresu v 1. 1956—1957 državna gospodarstva, pa tudi produkcijske zadruge okrepile in uravnotežile. Državina posestva obsegajo 6 % vse agrarne površine. Daleč največ jih je v tistem delu bialostoškega vojvodstva, iki je prej pripadal Vzhodni Prusiji (ponekod, npr. v okraju Goldap, več ko polovico vse agrarne površine). Proizvodnih zadrug je samo 20, v gllavnem eo male in obsegajo samo 0,3 % vise agrarne zemlje. Solidno Biegajlowo delo nas mora v času, ko je tudi pri nas močno aktualno proučevanje nerazvitih področij, zanimati tako (po vsebini kot po metodi. Svetozar Ilešič Leszek Kosinski, Procesy ludnosciowe na ziemach odzyskanych w latach 1945—1960. Polska Akademia Nauik, Insftyitut Geiografii, Prače gieognafiiczine Nr. 40, Warszawa 1963. 128 strani, 21 skic. Čeprav je na Poljskem izšlo že mnogo informativnih publikacij o velikih prebivalstvenih spremembah, ki jih je doživela Poljaka, posebno pa njene novo osvobojene pokrajine na severu in zahodu po koncu zadnje vojine, je vendar študija K osimskega iprva, ki je ves proces tja do štetja 1. 1960 temeljito znanstveno analizirala. Po svoji temeljitosti, predvsem pa po splošni zanimivosti njenih rezultatov zasluži, da se iz njo tudi v »Geografskem vestniku« seznani mo. To je še posebno potrdbno zaradi prave poplave s informacij« izahodmo-n e mišk ih pisunov o vzhodni Nemčiji »ipod poljislko upravo«, ki nas tembolj sili, da si poiščemo pravilnejše in vsekakor za bodočnost Evrope manj nevarne informatorje. V prvem poglavju podaja avtor prebivalstveno sliko današnjih osvobojenih pokrajin v letu 1939. Talkrat je živelo na njihovem današnjem ozemlju (višteviši svobodno mesto Gdansk) 8,900.000 ljudi. Toda že takrat je šel odtod trajni odtok prebivalstva iproti zahodnim, gospodarsko (bolj ra,zvitim in donosnejšim pokrajinam talkratne Nemčije, t. im. Osiflucht. Po nemških virih se je med letom 1871 in letom 1939 odselilo iiz današnjih m ovili poljskih pokrajin 2,500.000 ljudi. Kar zadeva narodnostno strukturo takratnega prebivalstva, velja omeniti, da so sami Nemci še ,1. 1910 našteli tam 3,500.000 poljsko govorečih ljudi. Vsekakor je po vseh podatkih, ki so na raizpolago, dočalkalo tam drugo svetovno vojno še okrog 1 milijon Poljakov. Poglavje o izselitvi nemške,ga prebivalstva navaja, da je ob koncu vojne na obravnavanem področju živelo (vključno vojne ujetnike, prisilne delavce, deportirance itd.) okrog 10,500.000 ljudi, od tega 8,500.000 Nemcev. Odseljevanje odnosno 'beg Nemicev -sta se začela ob koncu 1. 1944 in sta zajela okrog 5,000.000 ljudi. Ob nastopu poljske uprave poleta 1. 1945 so ocenili število prisotnih Nemcev še na 3,000.000, pri popisu februarja 1946 pa so jih našteli 2,300.000. I.. 1946 so jih začeli v skladu s potsdamskim sporazumom sistematsko izseljevati. Od 1946 do 1949 so jih izselili 2.275.000. Po štetju v Nemčiji 1. 1946 je bilo talkrat tam 5.600.000 ljudi doseljenih iz nekdanjih vzhodnih pokrajin, od tega 2,450.000 v britanski in 2,270.000 v sovjetski iza-sedlbenii zoni. Naseljevanje o s v olb o j e n ih pokrajin v letiih 1945- 1950 je dovajalo na izpraznjena področja prebivalstvo z različnih strani. Domačega prebivalstva poljskega izvora je bilo tam okrog 1 milijon, povečini v Zgornji fšleiziji. Repaitniirančev iiz področij, ki so pripadla Sovjetski zvezi, se je tu naselilo okrog 1,500.000, m a j več že v letih 1945—1946. Repatriiranici iz Ukrajine so se naselili v glavnem v Šleziji, repatriiranci iz Litve na severu (v olsztyn-skem in gdanskem vojvodstvu) in repatriiranci iz Bele Rusije v vojvodstvu Zielona Gora. Rcem igran tov iiz inozemstva se je vrnilo okrog 200.000. Največ je šlo za rudarje in industrijske delavce iiz Francije, Nemčije in Belgije, ki so se naselili v Šleziji. Med drugimi nas posebno zanima tudi okrog 3.800 povratnikov iiz Jugoslavije. To so bili Poljaki, ki so jih avstrijske oblasti še na prelomu 19. lin 20. stoletja .naselile v Bosni okrog Bain jaluike, povečini i/. Bukovine.,Našeljencev iz starih pokrajin Poljslke je prišlo v novo pridobljene kraje do 1. 1946 okrog 2.216.000. Skupaj je po štetju iz 1. 1950 živelo v teh pokrajinah že 5,900.000 prebivalcev, med njimi storili domačinov okrog ena pötina (največ v Šleziji in Maizuri ji), rcpatr.iiraMcev olkrog «na tretjina (največ na severozahodu) im pireseljencev iiz starih poljskih polkrajiin ena (polovica (največ na .zahodu in na severu). Demografski razvoj v sledečem razdobju 1950—1 %() je povečal število prebivalstva do 1. 1960 na 7,700.000 prebivalcev. In če je k raisti prebivalstva med 1. 1946 in 1950 doseljevanje prispevalo iz 80 °/0, je prispevalo v desetletju 1950—1960 saimo 1 %. Rast je bila torej posledica izredno močne,ga prirodnega prirastka. Doseljeno prebivalstvo je bilo povečini mlado in je imelo veliko otrok. Zanimiva je navedba, da je število otrok, rojenih po vojni (okrog 5,000.000), preseglo število izseljenih Nemioev (olkroig 2.000.000). Spričo moične urbanizacije je bil odstotek mestnega prebivalstva kljub temu, da so bili doseljenci povečini s kmetov, 1. 1960 že višji kakor 1. 1959. V vseh večjih mestiih je število prebivalstva v primeri is predvojnim stanjem narastlo razen v Wroclawu, ki je ibil do 80% 'porušen. Vsi ti izredni demografski premiki so seveda pripeljali do marsikaterega kočljivega družbenega problema, saj so na .novem področju zadeli slkupaj ne samo stari im novi prebivalci, temveč tudi med doseljenci ljudije različnih socialnih plasti ter različne kulturne in civilizacijske stopnje. Te razlike pa .se zadnji čas naglo zabrisujejo, ik čemur močno prispevata ravno hitra industrializacija in urlbanizacija. V zaključnem poglavju osvetli Kosinski obravnavani problem v luči vseh masovnih selitev prebivalstva, ki jih je v Evropi sprožila druga svetovna vojrna z nacistično okupacijo. Tu bo bralec našel tudi marsikatere podattke o selitvah, ki nimajo z osvobojenimi kraji Poljsike neposrednega opravka. Zelo po pravici avtor podčrtava, da gre pri repoloniizaciji novo osvobojenih pokrajin Poljske samo iza novo fazo v prebivalstveni dinamiki teh pokrajin, ki jo je stalno prožila nemška ekspanzija protii vzhodu. V tej fazi se je dinamika obrnila v nasprotno smer. Toda do tega obra'ta je prišlo že dolgo pred vojno v takratni Nemčiji s trajnim odlivom prebivalstva proti zahodu (t. im. Osifhicht). Novo naseljevanje osvobojenih pokrajin Poljske je torej samo potrdilo in pospešilo proces, ki se je izačel že prej. Iz poikrajin, ki so bile v mejah predvojne iNeimčije gospodarsko v zastanku in demografsko pasivne, je ustvarilo gospodarsko in demograf siko izredno dinamično področje. Svetozar Ilešič Dva prispevka h geografiji turizma Friedrich Geigant, Die Standorte (les Fremdenverkehrs, Schriftenreihe des Deutschen Wirtschaftswiss. Inst. f. Fremdenverkehr an der Univ. München 1962. Avtor knjige, o kateri poročamo in ki jo je izdal Inštitut za turizem univerze v Miinchenu, sicer ni geograf, toda v svoji študiji je skušal sistematično analizirati turizem z vsemi faktorji, olblilkami in značilnostmi s prostorskega vidika. Zato je knjiga nujen pripomoček tudi za geografa, ki ima opravka s turizmom. V uvodu poudarja avtor, da se mu zdi poi/lkm.s načelne razjasnitve o proučevanju turizma nujen, kor se tako v znanosti kot tudi v praksi turizem pogosto obruvnava 'neverjetno diletantsko in površno. Po avtorjevem mnenju pa pojavi in problemi, ki nastajajo v zvezi z njim, niso nič manj zapleteni kot .problemi kmetijstva, trgovine ali obrti. Pri analliizah turističnih krajev se pogosto precenjujejo naravni pogoji. Ti sicer so odločilni za privlačnost turističnega kraja, vendar pa so samo en člen v obširnem kompleksu pojavov, ki prispevajo k tej privlačnosti. Dopolnjujejo jih pač gospodarski faktorji. V .zvezi :z zanimanjem geografije za turiizem naglasa avtor zlasti naslednje skupine vprašanj, ki pridejo pri tem v poštev: 1. Značilne razlike med turističnimi ikra j i kot posebnimi tipi naselij in med drugimi naselji. 2. Razmerje med turističnimi kraji in med drugimi naselji, predvsem kraji, odkoder turisti prihajajo. 3. Razlike med posameiznimi 'turističnimi kraji. Ob razčlenjevanju karakterističnih značilnosti turističnih krajev navaja najiprej njih fiziognomijo. V krajih, ki postanejo »turistični«, se spremeni način gradnje stavb, prejšnjega enotnega stila ni več. Značilna ipa je urejenost in svojska razporeditev hiš. Gospodarska struktura naselij se spremeni. Kmetijstvo postane manj pomemlhno in se Specializira za trg. Spremeni se pomembnoist kmetijskih panog. Prod posegom turizma si v naselju slede po pomembnosti živinoreja, poljedelstvo, mlekarstvo in gozdarstvo. Po uveljavitvi turizma pa se vrstni red menja: za mlekarstvom se vrste živinoreja, gozdarstvo in poljedelstvo. Tudi obrt se spremeni. Kraj ‘postane nov center potrošnje. Zato je potrebnih več obrti, ki se specializirajo. Mnogi obrati delajo le za potrebe kraja. V naslednjih poglavjih obravnava avtor spremembe funkcij krajev, ki postanejo »turistični«. Kraj lahko s tem pridobi nove centralne funkcije. Nadalje obravnava pomen 'prometa ,za turizem v posameznih obdobjih. Obravnava tudi vrsto ekonomskih faktorjev, predvsem finančnih. Na turističnem ipodročju se namreč olblikuje pravo »tržišče«, celokupnost prodajalcev in kupcev, ki so sistematično v medsebojnih odnosih. Turistično povpraševanje pa je odvisno od števila prebivalcev in od intenzivnosti turističnega prometa, ta pa je zopet odvisna od gostote .prebivalstva in od vsakokratnih življenjskih razmer. Ob koncu avtor navaja dve glavni obliki turističnih območij. Prva oblika so kraji, ki se razvrščajo v obliki venca okrog velikega naseljenega kraja. To so tipični primeri krajev z izletniškim in letoviškim turizmom. Druga oblika ,pa so raztreseni kraji, kamor prihajajo tujci ponavadi iz večjih razdalj in iz različnih krajev. Pri teh imajo važno vlogo posebne pokrajinske značilnosti s svojo posebno privlačnostjo. Značilni primeri za te vrste krajev so predvsem kopališki in klimatsko-,zdraviliški kraji, oziroma kraji s posebnimi vrstami ponudbe. Avtor je posamezne faktorje in oblike turizma ilustriral s konkretnimi primeri, predvsem z nemških področij. Poleg naštetih poglavij, ki so neposredno zanimiva za geografijo, olb-ravnava avtor še vrsto pojavov, ki so manj geografski, vendar pa za poznavanje razvoja turizma važni. Ob koncu študije je bogat seznam literature, med katero je mnogo geografskih del, ki so žal povečini starejšega datuma. Matjaž Jeršič Karl Ruppert, Das Tegernseer Tal. Sozialligeugraphiische Studien jim ober-bayrischem Fremdenverkehrsgebiet. Münchner Geographische Hefte, Heft 23. Verlag M. Lassleiben, Kallmiinz-Regensburg 1962. 55 strani, 13 slik, 6 kart in 3 tabele. Ruppertova študija o socialnogeografskem razvoju doline Tegernskega jezera na zgornjem Bavarskem, opremljena z 'barvnimi kartografskimi prilogami, predstavljajočimi izraibo tal v treh različnih razdobjih, je nov, še posebno metodološko pomemben prispevek miinchenske geografske šole k sodobni družbeni geografiji. Študija obsega pet delov: uvod; tujski promet kot način življenja in kot geografski faktor; kulturnogeogrufske spremembe; tendence razvoja pokrajine v turistično gospodarslkem področju Zgornje Bavarske; zaključna beseda. V južni Nemčiji, zlasti v območju Alp, je tujski promet po drugi svetovni vojni izredno napredoval, zato dobivajo tamošnji kraji v zadnj'ih letih vse poteze tur is t ično-gos poda rsko visoko raizvite pokrajine. Ruppertov glavni namen pri proučitvi pokrajine ob Tegernsee je bil, da anali/ji ra geografske faktorje in indikatorje, ki spremljajo proces preobrazbe te pokrajine iz agrarne v turistično, pri čemer ima analiza števila postelj, nočnin in podobne, kakršne se navadno poslužujejo podobna proučevanja, zelo podrejeno 9 Geografski vestnik 129 vlogo. Delo je torej metodološko teoretičnega značaja in 'pomeni poizkus proučitve turistično visoko razvite pokrajine z modernimi sooialnogegrafski-mi metodami. Pokrajina Ob Tegernskem jezeru je za avtorja poskus no področje. V njej ugotovljeni elementi in indikatorji pa se lahko v določeni meri aplicirajo na ves alpski del BavarsJke in v zelo pregledni Obliki tudi na druge alpske pokrajine ne samo v Zahodni Nemčiji, temveč tudi v Avstriji in Švici. Rupportova proučitev Tegemseejtske pokrajine je zelo precizna. Turned ji na podrobnem terenskcim kartiranju in anketiranju, delu v arhivu, študiju toretiične in regionalnogeografske literature ter na statistični obdelavi gradiva za posamezni a podjetja in občine. Vse to je omogočilo avtorju prodreti tudi v inajbolj skrite podrobnosti geografskih procesov, ki preoblikujejo pokrajino. Indikatorje raizvoja išče avtor v analizi gospodarjenja z zemljiščem, načina izrabe tal. načina in intenzivnosti delitve parcel, 'trgovine s parcelami, izvora kupcev parcel z ozirom na oddaljenost med kraji njihovega stanovanja in kraji kupljenih parcel. Med indikatorji populacijskega značaja upošteva pom a njkamje delovne sile v kmetijstvu, prehajanje kmečkega prebivalstva v terciarne poklice, 'ki zaposlujejo ob procesu uveljavljanja turizma vedno večji delež prebivalstva. Zaradi sezonskega zaposlovanja in spremenljivega števila tujcev se število prebivalstva iz razdobja v razdobje izredno hitro menja. Zaradi pomanjkanja delovne sile zamenjajo njive travniki, v hlevu pa prevlada mlečna živina. Nekdanji način kmetijske izrabe tal postopoma zamenjujejo jarki, nasadi, ceste. Planine opuščajo, iker ni pastirjev, pastirski stanovi se spreminjajo v smučarske domove, planinske pašnike pa preraščajo gozdovi. Cene parcel in stavlb izredno hitro naraščajo, kar pomeni težavo za gradnjo stanovanj domačinov. Kmečke hiiše in gospodarska poslopja prevzemajo funkcijo gostinskih, obrtnih in trgovskih obratov. V svojem zelo teoretično zasnovanem zaključku ugotavlja Ruppert, da je eden izimed osnovnih indikatorjev tujskega prometa vdor tujega socialno in gospodarsko močnejšega elementa, ki ga predstavljajo v zadnjem času bogati trgovci in industrialci iz Miinchena. pa tudi iz več sto kilometrov oddaljenega Porurja in Berlina. Z vlaganjem kapitala v gradnjo turističnih Objektov ta element bistveno vpliva tudi 'na spremembe v življenjskem načinu domačega prebivalstva, ki je bilo še do nedavna pretežno agrarno in olb rt niško, ter s tem tudi na spremembe v zunanjem licu pokrajine. Poznavanje vplivov razvijajočega sc turizma na oblike življenja vseh slojev prebivalstva pa pomeni hkrati tudi poznavanje zakonitosti procesov preobra-žainja pokrajine, ki je temeljne važnosti za primerno urbanistično urejanje prostora. Zanimiv je tudi poskus, da se ugotovi postopno uveljavljanje tujih zemljiških lastnikov in davkoplačevalcev iz oddaljenih 'mest na ostalem turistično razvitem področju Bavarske, Švice in Avstrije. Podatki o tem za nekatere tujskoprometno pomembne kraje kažejo, da je povsod vsaj 15 % davkoplačevalcev, ki stalno bivajo daleč od svojega zemljišča ali stavbe, za katere plačujejo davke. Ce bi pa šteli med tujce tudi tiste, ki ‘so ise za stalno od daleč preselili v turistične kraje, pa 'bi ugotovili, da je vdor bogatili tujcev v alpske pokrajine še znatno večji in presega ponekod polovico vseli davkoplačevalcev. Čeprav je Ruppertova študija zasnovama na delu v področju, ki se po družbeno ekonomskih razmerah razlikuje od naših, menim, da je vendar lahko osinova vsakomur, ki se ukvarja s problemi geografije turizma pri nas in z urejanjem katere koli turistične |x>krujine v Jugoslaviji. Saj se tudi pri nas v Primorju in v Alpah vse bolj zanimajo iza nakup zemlje in za gradn jo turističnih objektov ljudje, ki prebivajo po večjih mestih in ki tudi v naše turistične pokrajine prinašajo s seboj posebne oblike življenja ter s tem prej ali slej vplivajo na razvoj 'pokrajine. Vsekakor bomo morali čini prej tudi ob vpoštevanju Ruppertovih teoretičnih načel poskusiti i zid e lati metodologijo raziskave turističnih pokrajin pri nas. Zdi se ;mi celo, da je v tem ona izimed glavnih znanstvenoraziskovalnih nalog geografov v zvezi s turizmom. Ruppertova socialnageografska proučitev področja okrog Tegernsee za-služi zaradi solidne teoretične zasnove in praktične uporabnosti metod veliko pozornost in priznanje. Vladimir Klemenčič Iz ostale zunanje geografske književnosti Wolfgang Hartke, Frankreich als sozialgeographische Einheit. Verlag Moritz Diesterweg, Frankfurt am Main 1963. Stran 130. Hartikejevo delo je sodotbna regiona'lnogeografska dbravnava gospodarsko visoko razvite Fraincije s socialnogeografskega aspekta. Prirodnogeografske elemente analizira avtor v funkcijski povezanosti s človekovo gospodarsko in politično dejavnostjo. Relief ga zanima v zvezi z zgodovinskim razvojeiin oblikovanja državnega teritorija Francije in v zvetzi s prometom in kmetijstvom, petrografska osnova v zvezi z rudarstvom, klimatske in pedološke raizmere v .zvezi s kmetijstvom, hidrogeografske pa v zvezi s prometom, industrijo, hidroenergetskim gospodarstvom in kmetijstvom. Razvoj prebivalstva in njegove socialne strukture pomeni avtorju po-memlbno osnovo in izhodišče za celotno geografsko obravnavo, Pariz z drugimi pomembnejšimi mesti pa silnice celotni ega družbenogospodarskega življenja Francije. Obsežno poglavje je posvečeno analizi gospodarslko-geograf-sikih učinkov industrializacije, aigrarni pokrajini na splošno ter še posebej fizioginomski podobi pokrajine in načinom življenja. Za zaključek analizira v strnjeni obliki glavne socialmo-igeografske probleme. V celotnem delu je težišče na obravnavi živih sodobnih problemov gospodarskega procesa in pokrajinskega preoblikovanja v Franciji. Geografski faktorji razvoja, ki so izraz francoskega prostora, so nakazani povezano s faktorji, ki izvirajo izven Francije, a so svetovalo gospodarske ali politične narave. Posdbno je podčrtana vloga načrtnega gospodarstva in gospodarsko-geografski učinek prilagajanja francoskega gospodarstva načrtom evropske gospodarske skupnosti. Demogeografisko loči Hartlke po eni strani razdobje nizke prirodne rasti prelbivalstva pred dru,go svetovno vojno od razddbja postopnega večanja prirodne rasti po njej, po druigi strani pa razddbje doseljevanja delavstva iz evropskih dežel in tujega življa iz Alžirije do druige svetovne vojine ter raz-dolbje vraičamja francoskih kolonistov iz fraiwoskega kolonialnega sveta in stopnjevanega doseljevanja tujaga življa po drugi svetovni vojni. Nazoren je tudi pregled razvoja socialne strukture prebivalstva, nazadovanja deleža kmečkega prebivalstva v zadnjih 160 letih ter postopnega oblikovanja novih socialno-ekonomskih skupin prebivalstva sekundarne in terciarne dejavnosti. Mesta označuje avtor v luči razvoja centralnih funkcij in industrializacije z oblikovanjem gravitacijskih zaledij. Dinamika razvoja Obse/me,ga, vsestransko razvitega in tudi politično pomoinlbnega Pariza in njegovega obsežnega vplivnega območja ter odnašaj mestne regije Pariza do sosednjih mest in regij je posebej podčrtana z osvetlitvijo razvoja fuinkicij |>osameznih mestnih četrti, populacijskih razmer, teženj premeščanja industrije na podeželje, Oblikovan ja supercentrov ter razvoja modernega kmetijstva v otbliki velikih, t. im. najemniških kmetijskih obratov z najmodernejšo tehniko in visoko specializirano kmetijsko proizvodni jo. Kmetijstvo se v zadnjem desetletju pod vplivom skupnega evropskega trga in splošnega gospodarskega razvoja hitro modernizira in regionalno specializira. Namočeni zahod postaja živinorejsko področje, pridelava živinske krme na polju zavzema vedno večji obseg, njive se pa umikajo gnojenim in z visokorodnimi travami posejanim travnikom. Na mediteranskem jugu klasično kmetijstvo vse /bolj zamenjuje gojenje specialnih kultur. V pokrajinah Camargue in Rossillon so pa nekdanji francoski kolonisti iz lndokine s prenosom kapitala in izkušenj ustvarili obsežna visoka donosna riževa polja. Za gozdnati in gorati vzhod ter za Centralni masiv je značilno relativno gospodarsko zaostajanje. Tam se značilno širijo gozdne in neobdelane površine. Na industrijskem severovzhodu prihaja posebno do izraza odmiranje polkmetijskih obratov in oblikovanje večjih čistih kmetijskih obratov. V zaključnem poglavju pretrese avtor pozitivne in negativne tendence sodobnega razvoja gospodarstva Francije. Domači prirastek prebivalstva še najprej ne 'bo zadoščal potrebam gospodarskega razvoja v bližnji perspektivi, zato bo tudi v ibodoče potrebno doseljevanje tuje delovne si'le ter preseljevanje prebivalstva iz relativno .gospodarsko zaostalih v gospodarsko razvita področja Francije. Francija bo morala iskati trg za svoje kmetijske in industrijske produkte izven regionalnega olbmočja skupnega evropskega trga, saj sicer že v bližnji bodočnosti grozi nevarnost hiperprodukcije zlasti v kmetijstvu. Avtorju je usipelo na osnovi dolgoletnih in pogostih terenskih zapažanj oib izčrpnem upoštevanju najnovejše literahire ter druge -dokumentacije izluščiti procese e ko no msko - geogr a f s ke ga razvoja in njegovih učinkov v oblikovanju pokrajine v Franciji. Tekst s številnimi kartoigrami in dolbro izbranimi avionskimi posnetki najrazličnejših elementov in področij Francije (bo pa lahko v pomoč vsakomur, ki se želi seznaniti z najnovejšimi geografskimi in ekonomskimi problemi Francije in z metodo socialno-geograjske interpretacije gospodarsko razvite dežele. Vladimir Klemenčič Erwin Grötzbach. Geographische Untersuchung über die Kleinstadt der Gegenwart in Süddeutschland. Münchner Geographische Hefte, Band 24, Verlag M. Lassleben, KaMmünz-Regenslburg 1963. 112 strani, 3 diagrami, 6 tabel in 10 kart. Razprava je disertaci jsko delo nemškega igeografa Crötobacha, ki si je iz/bral v geografski literaturi razmeroma redko obravnavano temo o problematiki malih mest. Svoje ugotovitve opira na analizo dvanajst bavarskih mest (Crailsheim, Lichtenfels, Säckingen, Eichstätt, Bretten, Cham, Windsheim, Isny, Trilberg, Buchloe, Misibaoh in Hofheim) s povsem različnimi prirodnimi ipogoji, historično geografskim razvojem im številom prebivalstva (od 1700 do 14.000). Taka izbira naj bi pokazala, ali so v današnji stopnji razvoja med temi mesteci kalke skupine geografske poteze, ki bi omogočile določitev tipa malega mesta Južne Nemčije. Iskanje teh skupnih potez pa je bilo avtorju otežkočeno, ker je ena glavnih značilnosti malih mest ravno njih raznovrstnost. Raziskavo v tej smeri opira Grötzbach na podrobno razčlenitev notranje strukture imenovanih bavarskih mestec. Razvoj prebivalstva in napredujoča koncentracija novih mestnih funkcij v zadnjih sto letih sta namreč tudi v malih mestih povzročila močno notranjo strukturiranost. Ta se kaže tako v načinu zazidave, oblikovanju in razporeditvi funkcijsko določenih mestnih področij ali četrti, kakor v prostorski socialno-geografski razdelitvi. V teh pogledih se med malimi mesti nekatere strukture ponavljajo in jim dajejo nekaj skupnih značilnosti, ki jih je avtor želel najti. Glede na to, da je trgovina ena izmed najbolj tipičnih mestnih funkcij, poda avtor najprej oris trgovinskega območja, ki ga določa na .podlagi »gostote trgovinske hiše«, to je deleža hiš s trgovinskimi lokali od skupnega števiila hiš v nekem delu mesta. Pri tem ugotavlja, da je trgovinski center (gostota trgovinske hiše nad 80 %) praviloma v starih delili malih mest v enem ali redko/kdaj več ločenih sektorjih, torej v področju najgostejše zazidave. V razporeditvi trgovin v malih mestih še ni diferenciacije po panogah, pač pa je mogoče ločiti trgovinska področja za nevsakodnevno potrošnjo, ki jih najdemo izključno v trgovinskem centru, od trgovinskih področij, kjer so samo trgovine .za dnevno potrošnjo. Trgovinski sulbcentri v zunanjih mestnih delih so le iizjeme. Prostora, odmerjenega izvrševanju drugiih mestnih funkcij je v trgovskem področju, zlasti v njegovem jedru zelo malo. »Javne službe«, kot jih naziva Grötzbach, to je predvsem razne upravne, denarne in prosvetne institucije, zavzemajo mestne površine izven meja nekdanjega starega mestu in -njegovih predmestij. V kolikor pa je drugače, se povsod kaže živu teižnja, ■da Ibi te inštitucije prestavili izven trgovimskega območju. Tudi pri »javnih službah« je v zunanjih, odprto zazidanih mestnih delili opaziti posamezna jedra, kjer se te zgostijo in s tem tudi ločitev od 'površin oziroma zgradb z drugimi funkcijami. Še bolj vidno se odražajo v malih imestih industrijske četrti. Pri njih gre namreč za izrazito koncentracijo zgradb z industrijsko funkcijo v zunanjih delih mesta, največkrat db prometnih poteh. Industrijski objekti znotraj drugih funkcijskih področij so le osamljeni primeri. Na osnovi navedenih, vsekakor le najlbistvenejših točk funkcijske razčlenitve mestne površine, temelji avtorjeva -ugotovitev o naraščajoči diferenciaciji področij z določenimi funkcijami. Podobno razčlenitev je podal avtor tudi za stanovanjska področja malih mest v odnosu do pojava socialne grupacije mestnega prebivalstva. Določitev socialno-geografslkih kriterijev je raizimeroma težko izvedljiva in opredelitev ustreznih stanovanjskih področij možna le z določeno mero generalizacije. V zvezi s tem ugotavlja avtor, da so mestni predeli, kjer je prebivalstvo določenih poklicev nadpovprečno veliko. Tako na primer prebivalstvo samostojnih poklicev (trgovci, obrtniki in drugo) v trgovinskem področju, delavsko prebivalstvo na obrobju starega mesta in v zunanjih delih mest, vodilni uslužbenci in akademski poklici v zunanjih področjih odprte (vilske) zazidave. Pri tem je opaziti le delno površinsko ujemanje (predvsem v trgovinskem področju in industrijskih četrtih) med funkcijslko določenimi področji na eni in stanovanjskimi področji pripadajočih -socialnih grupacij na drugi strani. Zaradi sektorske razporeditve stanovanjskih področij prebivalstva določenega socialnega položaja je v malih mestih opaziti v nelkaterih radijih porast socialno močnejših slojev proti rotbu mesta, pri drugih pa opazimo ta porast proti jedru mestu, kar je v nasprotju z večino dosedanjih pojmovanj. V zaključnem poglavju se avtor dotakne še razmejitve malega mesta nasproti drugim kategorijam mest in to na podlagi razlik, ki jih je opaziti med njiimi v pogledu podane funkcijske in socialno prostorske razčlenitve. Mejo proti kategoriji še manjših, t. im. podeželskih mest (mest pritlikavcev) je določil pri 1500 do 3000 prebivalcih, proti srednje veiikim mestom pa pri 15.000 do 20.000 prebivalcih. Glavne rezultate raziskave je po besedah avtorja moč strniti v dveh točkah: 1. Sedanje malo mesto v Južni Nemčiji je zelo razvito mesto. 2. Mala mesta imajo kljub razlikam toliko skupnih potez, da je mogoče govoriti o tipih malih mest. Namen študije je širši kot samo prikaz južnonemških malih mest. Razprava daje vpogled v mala mesta, oziroma tipe mest zapadnega dela Srednje Evrope in je kot taka prispevek k splošni mestni geografiji im njeni metodologiji. Jože Lojk Ulrich Senn, Die Alpwirtschaft der Landschaft Davos. Geographica Helvetica, Bern 1952, 4. Strani 85, slik 8, krat 5, tabel 34, diagram 1. Planinsko gospodarstvo in vplivi. turizma nanj geografe ustreznih pokrajin stalno zanimajo. Kako so tem problemom v zadnjem času posvetili vedno več pozornosti, je pokazal simpozij o geografiji planinskega gospodarstva, ki je bill 1. 1962 v Tegernsee na Bavarskem. Pričujoča študija je ena starejših in ni teoretična. Avtor analizira na konkretnem primeru tipično alpske občine Davos razvoj planinskega gospodarstva od najstarejših časov do pred 10 leti. Študija je razdeljena v tri dele. Prvi del, ki je najkrajši, obravnava prirodne pogoje in vsebuje tudi podrobno karto izrabe tal. V drugem poglavju obravnava avtor družbene faktorje, ki so vplivali na razvoj planinskega gospodarstva. Tu je tudi težišče študije. Poglavje je v glavnem historično geografsko. Stare listine so omogo- čile avtorju podroben študij celotne socialne geografske problematike tega področja in mu osvetlile potok naselitve, razvoj različnih oblik planinskega gospodarstva, razvoj socialno-prosvetnih razmer, pravno ureditev srenje in posameznih kmetij ter delitev in urejevanje pašnih in gozdnih pravic. Avtor je v tem poglavju proučil razvoj planinskega gospodarstva od 13. do 19. stoletja. Posebno interesantno je poglavje o vplivu razvoja zdravilišča na planinsko gospodarstvo, pri čemer se je mesna živinoreja preusmerila v mlečno. Tretje poglavje obravnava današnjo problematiko planinskega gospodarstva. Vrednotenje in spremembe zemljiških kategorij, njihova 'produktivnost ter način pospeševanja izrabe tal so osrednji problemi. Avtor proučuje stopnjo mehanizacije, ki je sicer omejena, a je bistveno pripomogla k ziboljišanju teh gorskih kmetij. Posebno podrobno je proučil današnje socialnoposestne razmere in tipe planinskega gospodarjenja ter vpliv turizma, ki bistveno vpliva na celotno gospodarjenje. Študiju Ulricha Senna lahko uspešno služi kot konkreten primer proučitve razvoja planinskega gospodarstva tudi proučevalcem drugih goratih pokrajin. Metod Vojvoda Morphogenesis of the Agrarian Cultural Landscape. Papers of the Vad-stena Symposium at the XIX1'1 International Geographical Congress. August 14—20, i960. Edit«! by Staffan Helmfrid. Reprinted from Geografiska Amialer, Vol. XLIII, 1961, 1—2.' Strani 328. Agilnemu sekretarju XIX. mednarodnega geografskega kongresa v Stockholmu in specialnega simpozija o morfogenezi agrarne pokrajine v Vadsteni Staf Billu Helmfrid u je uspelo, da je gradivo s tega bogatega simpozija, o katerem smo podrobneje poročali v »Geografskem vestniku« XXXII (1960) na str. 280—282, izšlo v obsežni, bogato opremljeni publikaciji, posvečeni po pravici pobudniku te raziskovalne dejavnosti na Švedskem, prof. Davidu Ha n n e ribe r g u ob njegovi 60-letnici. Ker smo o simpoziju in njegovih .značilnostih že poročali, naj zdaj to poročilo samo dopolnimo s ikratlkim pregledom referatov, ki so v knjigi objavljeni i>o abecednem redu avtorjev. Wilhelm Abel (Nemčija) poroča o procesu zgoščevanju vasi (Verdorfung) v Nemčiji ob začetku novega veka. Naiš znanec Andre Blanc (Francija) je objavil svojo študijo o nastanku in razvoju agrarne pokrajine v Albaniji, ki nas mora še posebno zanimati. V študiji razlikuje t. im. »spontane« ajgrarne pokrajine (pastirsko območje, gorske bocages in malo obsežna čifliška področja v ravnini) in skonstruirane« agrarne pokrajine (kolektivna obdelava gričevja okrog večjih mest, sadovnjake agrumov in meliorirana področja oz. »bonifikacije«), — Martin Boril (Nemčija) je obdelal zgodnjezgodovinSke ostanke 'polj v nemških sredogorjih. — Marija Dolbrowolska (Krakow, Poljska) prikazuje rezultate svojih izčrpnih študij inorfogeneze agrarne pokrajine na južnem Poljskem z vsemi njenimi prehodi od reliktov arhaičnih agrarnih sistemov v sandomierzskih gozdovih do naselij v obmestnih področjih s posebno socialno-ekonoinsko strukturo i>oldeluvcev — polkmetov. — Gerhard Erd riss (Nemčija) je v pokrajini Allgäu podrobno proučil proces »separacije« (razselitve v samotne kmetije, Vereinödung) od 16. do 19. stoletja. — Sloviti, tudi pri nas znani švedski etnograf Sigurd Erixom |K>roča o švedskih vaseh izven sistematične regulacije, to je o problematiki, ki jo je obsežno obdelal v svoji reprezentativni monografiji Soenska Byar utan Systematik regiering (Nordiska Muslseet, Stockholm 1960. 266 sltram'i din 8? načrtov v pasobmi priloigi). — H. P. R. Einberg (Vel. Britanija) daje pregled najjiovejših dosežkov v angleški agrarni zgodovini. — Sölve Göransson (Švedska) primerja pravilne angleške openfielde in znane skandinavske solskifte. — Wolfgang Hart-k e (Nemčija) ilustrira metode svoje socialnogeografske šole s študijo o so-cialnogeografski diferenciaciji na zemljišču podeželskih mestec. — Svetozar Ilešič (Jugoslavija) slika razvoj sistema poljske razdelitve na delce v uaj-bližji preteklosti na primerih vasi Markišavci in Mlajtinci v Prekmurju. — Helmut Jäger (Nemčija) načenja vprašanje razdelitve gmajn v severozahodni Nemčiji in njenega pomena za nastanek današnje pokrajine. — Heribert Jank lih n (Nemčija) slika nastanek srednjeveške agrarne pokrajine v predelu Angeln (Schleswig). — James H. Johnson (Velika Britanija) se ukvarja z znano problematiko razvoja kmečkih naselij na Irskem, medtem ko se dva druga angleška raziskovalca dotikata predvsem VValesa in sicer Glanville Jones zgodnje organizacije agrarnega zemljišča v Walesu in Angiliji, Pierce T. Jones pa pastirske in poljedelske naselitve v zgodnjem Walesu. — Anneliese K r e n z 1 i n (Nemčija) olbravnava tudi tu z njej lastno vnemo genezo poljskega sistema delcev, vprašanje, ki m je približno v istem času skupaj s svojini sodelavcem Reuscihom posvetila posebno monografijo (A. Krenzlin — L. Reoisch, Die Entstehung der Gewannflur naah Untersuchungen im nöfdliiehen Üuterfranken. Frankfurter Geographische Hefte, 25. Jahrg. 1961, 1, 132 strani besedila in 12 skic v prilogi). — Sven-Glof Lindquist (Švedska) poroča o nekaterih svojih raziskovanjih starih poljskih ograd v pokrajinah Ostergiitland in Uppland. — Vodilna osebnost zahodno-nemške historično-geografske šole v proučevanju agrarne pokrajine Hans M o r t e n s en nakazuje nekatere probleme nemškega raziskovanja naselbinske .zgodovine. — Avtor znane shematske študije o poljski razdelitvi na delce Georg Niemeier nam tokrat predstavlja področja agrarnopokraj inskih reliktov in morfogenezo kulturne pokrajine v atlantski Evropi. — Gerhard Ob e rib e ck (Nemčija) proučuje problem poznesrednjeveške kulturne pokrajine na primerih ,iz Spodnje Saške. — Xavier De P lan hol (Francija) je utegnili še poročati o novih vaseh v Alžiriji. — Karl Johann Rippel (Nemčija) nam predstavlja svojo zanimivo statistično metodo za proučevanje razvoja vasi in njenega zemljišča, slonečo na pogostosti istega zaporedja posasti posameznih kmetij po vaškem zemljišču. — Kurt S c h a r 1 a u (Nemčija) poroča o genezi poljske razdelitve in o njenih reliktih v Zahodni Nemčiji. — O. F. T i m m e r m a n n (Nemčija) se je lotil še neobdelane problematike pomena divjačine iza razvoj agrarne izralbe in parcelacije tal v Srednji Evropi. — Harald Uh lig (Nemčija) dopolnjuje svoja proučevanja z Britanskega otočja z raziskovanjem analognih starih zaselkov s sistemom notranjega (infield) in zunanjega (outfield) polja v Zahodni in Srednji Evropi. — Günther W rede (Nemčija) premotriva probleme proučevanja naselij s stališča hi-storika. — Knjigo zaključuje študija o različnih smereh v razvojiu poljskih ruralnih naselij, ki jo je prispevala pobudnica te vrste raziskovanj na Poljskem Maria Kiel ciz ewska Za leska. Publikacija kaže. kako se je geografsko-zgodovinsko, t. j. morfogenetsko raziskovanje tradicionalne agrarne pokrajine v Evropi nadalje razvilo in obogatilo, od kar smo o njem v »Geografskem vestniku (LXXX1.1959, str. 158 do 166) zadnjič pregledno poročali. Ni dvoma, da bodo podobni simpoziji, ki jih predvideva tudi program XX. mednarodnega geografskega kongresa 1. 1964 v Angliji, pomenili po Nancyju in Vadsteni spet korak naprej. S. I. KRONIKA Ob grobu Rudolfa Badjure (1881—1963) Sredi sqptemlbra 1963 nas je dohitela žalostna vest, du je na svoji življenjski poti kočno omahnil, čeprav še sredi svojega ljubljenega dela, naš »ljudski ,geo,graf« Rudolf Badjura. Slovenski geografi, zgrnjeni okrog Geografskega društva Slovenije, smo dolžni, da se ga spomnimo z globokim priznanjem in toplo hvaležnostjo, saj je v določenem smislu oral ledino na polj.u podrobnega spoznavanja ljulbljene slovenske zainlje še prej, preden se je dokončno formirala naša »uradna« geografska znanost. Badjurovo delo, zlasti tisto iz njegovih mlajših let, je naša širša javnost poznala ibolj s polja planinstva in smučarstva, saj Badjuro res lahko štejemo med prve slovenske smučarje — tako tereroee kot organizatorje, kot člana skupine »drenovcev« pa tudi med odlične slovenske planince. Ravno smučarsko in planinsko delo pa sta Badjuro napotila ne samo na pot pisateljevanja v teh dveh smereh, temveč tudi na pot »ljudske geografije«, kakor jo je sam pozneje nazval, to je oživljanja in uvajanja ljudskih krajevnih imen in splošnih krajepisnih izrazov v naš krajepisno-geografski knjižni jezik. Ze njegova »Smuška terminologija«, ki je izšla po prvi svetovni vojni v več izdajah (1921, 1931), je bila napisana v tom smislu, saj se je v njej Badjiura naslonil tudi na staro ljudsko smuško terminologijo, ki jo je naibral na Blokah. Še več je pomenila v tej smeri cela vnsta planinskih odnosno izletniških vodnikov, ki jih je Badjura izdal v dobi med olbema vojnama, deloma pa tudi že prej in še pozneje. To vrsto je začel njegov vodnik »Na Triglav v kraljestvo Zlatorogovo« (slovenska izdaja 1913, srbskohrvatska 1922). Sledil mu je najobsežnejši vodnik »Vodič kroz jugoslovenske ALpe« (1922), dolga leta nenadomestljivo delo, tako markantno, da se mi zdi, da se je zaradi njega v naši govorici tako trdno zakoreninila toliko olbsojana srT>slkohrvatlska beseda »vodič« namesto slovenske 'besede »■vodnik«. Velika škoda je, da Badjura kasneje ni iimel več prilike, da bi to delo ponovno izdal v izpopolnjeni izdaji. Sledili so vodniki »Pohorje« (1924), »Kozjakovo pogorje« (1927), »Zasavje« (1928), »Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem« (1930), »Izleti po Karavankah« (1932), »Zimski vodnik po Sloveniji« (1934) in po drugi svetovni vojni »Izbrani izleti po Gorenjskem, Goriškem, Notranjskem, Dolenjskem in Zasavju« (1953). ______ Ze ti vodniki so se povzipeli čez sam vodniški pomen s tem, da so navajali silno mnogo podrolbnih krajevnih imen za gore, doline, vasi, zasolke, kmetije ter za druge posdbno markantne točke oib izletniških poteh, ki jih je Badjura naibral in zabeležil s sijajnim poslulhom za ljudski jezik. Ta posluih ga je končno privedel do tega, da je skušal v svojih zrelih in starejših letih sistematsko olbdelati in predstaviti naši pišoči javnosti vse svoje ibogato gradivo krajapisnega izraizja, svojo »ljudsko geografi jo«. Dobršen del ga je objavil v knjigi s tem nalslovoni (»Ljudska geografija«, 1953), nekatera posdbna poglavja pa še v razpravah »Slovensko in nemško geografsko sedlo« (Geografski vestnik 1950) in »Gorski prehodi v luči ljudske geografije« (Ljubljana 1951). Na žalost je ostal neoibjavljen njegov otbsežni rokopis «Krajepisno gra- divo«, ki ga je pokojnik zato v rokopisu predal Narodni in univerzitetni knjižnici ter Slovenski Akademiji znanosti in umetnosti v nadaljnjo upor albo. Gradivo, ki ga je Badjura pripravil z dolgoletnim trudom in z veliko ljulbeznijo, je za našo geografijo zelo dragoceno. Kljulb pomislekom, ki smo jih imeli glede Badjurovih teoretičnih jezikoslovnih zaključkov in praktičnih predlogov za utrditev določenilh ljiudsikih krajevnih imen in krajepisnih iz-raczov v naši strokovni literaturi, smo rezultate Badjurovega dela vendar močno cenili. Nekateri od nas so že svoj čas zavizeli do njega svoje stališče, kritično v pozitivnem in tudi v negativnem smislu, zato ga ne kaže ma tem mestu ponavljati (prim. poročilo Ceneta Malovrha o Badjurovi razpravi »Gorski prehodi v luči ljudske geografije« v Geografskem vestniku 1952 in poročilo podpisanega o Badjurovi »Ljudski geografiji« v isti reviji 1. 1953). Sodili smo tudi, da je objava Badjurovega gradiva koristna in nujna. Zato smo tudi moralno podprli predlog, da je lahko iašla »Ljudska geografija«. Pri objavi njenega nadaljevanja (»Krajepisno gradivo«) pa z avtorjem vred nismo imeli več tako srečne roke. Zmeraj smvo obžalovali kar tragično usodo, ki jo je imel pokojnik z dbjavljanjem svojih del. Ze med dbema vojnaima mu komercializirani in zbirokratizirani čas 20. stoletja ni pustil prav do razmaha, saj se je že takrat moral pogosto zatekati k samozaložbi. Zato je s tem svetlejšim pričakovanjem dočakal osvoboditev, prepričan, da bo tudi njegovo delo, pripravljeno s taiko plemenito strastjo in vnemo ter ljuibeznijo do zadnjega koščka naše domovine, našlo zdaj več razumevanja in ugodnejše pogoje. Bil pa je še enkrat grenko razočaran: 20. stoletje je nezadržno teklo naprej, postavljalo v ospredje mnogo drugih, trenutno aktualnejiših delovnih področij, razen te.ga pa so težave ,s tiskom in njegova komercializacija povzročile, da je bilo še teže najti odprta vrata za oibjavljanje Badjurovih del. Razen širokega kroiga pokojnikovih prijateljev in častilcev pa ibi tudi geografi želeli, da ,bi se vsaj zdaj, po pokojnikovi smrti, našla pot za to, da bi skrbno Badjurovo delo ne dbležalo v predalih in arhivih, temveč da bi izšlo v tisku in postalo na osnovi primerne kritične ocene osnova nadaljnjega sistematičnega izgrajevanja naše krajepisne terminologije. JI koncu bi rad zlasti mlajše naše geografe opozoril, da je ibil pokojni Rudolf Badjura ne samo sotrudnik in dosleden bralec »Geografskega vestnika«, temveč tudi dolgoleten član Geografskega društva, čeprav po .strokovni izobraabi ni ibil igeograf. Ni ibil pa samo član, temveč svoj čas tudi zelo aktiven sodelavec. Starejši, predvojni člani in odlborniki društva se ga najlbolj spominjamo, kako je v okviru društvene dejavnosti vodil korekture imenoslovja na topografskih kartah 1:100.000 za Slovenijo, delo, ki ga je društvo opravilo v dogovoru s takratnim Vojnim geografskim inštitutom v Beogradu. V veliki meri je prav Badjurova zasluga, da je imenoslovje na teh kartah še danes v glavnem izares »ljudsko«. Naj .bi vse |>okojnikovo delo služilo današnjim in /bodočim rodovom slovenskih geografov in drugih, ki se ukvarjajo s sistematskim spoznavanjem naše domače zemlje, za vzgled vnete, vztrajne in neselbične dejavnosti v tej smeri. Svetozar Ilešič Geografsko društvo Slovenije v letu 1963 Delo v društvu se je v glavnem nadaljevalo itiaiko (kot prejšnje /leto. Izkazali o ise je, ida je dtecemitraliziacija dela, ki ise je prešmje teto preneslo na podružnice, zelo uspešna. Vedno -več geografov tudi aktivno sodeluje pri nalogah, ki si jih je zadal programi d rušit va. Gumi glavnega odibora s® skušali vzdrževati čim več neposrednih stikov s posamezni i m! podružnicami. V iia nainnen so bili nek ate ni zadolžen! za stik z geografi ipo Sloveniji iin v prihodnjem letu je itreba to i]X)veiZiamosit le še .bol j mitrditi. Vendar so posamezni člani, kii iso izven podružnic, kakor mia primer na koprsikemi, Goriškem itn T.otliiniin-skem, še proinallio povezani z delom dnuištiva. Prav 'talko se je tudi izkazalo, da se še precejšen del geografov inii včlanili v društvo. Dolo vseh ,patih ipadnuimic ie zelo aiktivino, vendar tpa se nekatere botri jo tudi s težavami, posebno tam, Kjer vtkljuoujejo člane ima večjem področju. Vse ipodiružnioe 'so se pri svojem idelu zelo uspešno poveznile z Zavodi za prosvetno pedagoško službo lun so večimoinia, zaradi 'koordinacije dela, ipnittegmili vodje aktivov v odibore. P,ni tem se je ^ponekod delovanje ipodtružnic sicer ‘teri-toriiailmo nelkollilko zmuamjšalo, kot 11. pr. .pri iknanjiski, Iki jima dobre delovtne stike z Zavodom za prosvetno ijiedagoško tslužibo v K,ramtjiu, izven njihovega delovtneiga podnotfija pa isio ostali geografi' z Jesenic, ii:z Bohinja itn z BJeda, ki imajo svoj aktiv ma Jesenicah. Podružnice v Ljubljani, Mariboru in v Kranju so pripravi,lie več ekskurzij in prtediavam.j za ,svioje čliainie, iljiutblljianistka podružnica je ipo oklepu «Vbčnegu zibana iletta 1963 prevzela it udi izdajanje Biltena, ki vise člane sproti obvešča o idiellu QDS :i*n drugih inovieah. Na občnem zboru iletta 1963 je bil spnejeit slklejp, ida ilx> umaja 1964 trna celjskem področju ziborovamje 1s.I0v1ems.ki1h igeografov. Talkoj ,pottem je začel odbor v sodelovanju s člani celjske podi rtu,žitnice s pnipravaimi. Programi je pripravljala programska komisija, za organizacijo pa je Ma zadolžena orga-mizacijislka. Ker 'bo v drugi ipolloviioi 'letia 1964 v Zaginebu VI,1. ikomgres igeagrafov J'tiigoslav i je, je razpravljali odbor tudi o (predloženem dtnevtnem redlu tier predi-lagal referente iin koreferemte zia 'teme, tki so bile predlagane Geografskemu društvu Slovenije. V zvezi z novo mtstavo i,n dlecemtraltiizacijo dela v dnuštviu, se je osnoval« komisija za spremembe društvenih ,praviti z mialogio, da do prihodnjega občnega zbora pripravi osmiuitiok novih pravili. Odsek zia zmamiSitveimo delo je organizirati 'dva diskusijtsika sestanka. Nalogo koordinacije ziniamstvomega i.n st rolkovimega 'dela v Sloven ijii je društvo skusilo izpolniti v sodelovanju z obema geografskima institucijama ti'ii is sorodnimi znanstvenimi liinštiifcuiti, s katerimi sodelujejo posametzmi igeogirafii, ki so se posebno dolbro af irmi,rall,i v iprosltonsiko planerski idejavmiositi. V zinanlstt veno strokovnem delu iso se uspešno uveljavljali 'tudi maniibonsiki geografi, kli sodelujejo z Inštiitiuitom za geografijo Univerze v Ljitibljami. Odlsek za geografski pouk pni svojem deiltu mlspešmo sodeluje iz Zavednim za proučevanje šolstva in .z 1 republiškim sekretariatom za šolstvo. Skupno z Zavodom za proučevan je 'šolstva, tki je dial pdbuido, je odsek priipra;viill praktične vaje liz Geografije za II. razred gimnazij. »Geografski vestnik< je za il. 1962 spet iizšell z zamudo. Društvo ga je ponovno prevzelo v samozaložtbo ,s sodelovati jem Inštituta za geografijo Univerze v Ljubiljami. Ta osrednja geografska strokovna revija pa se 'lx>iri z vedtno večjimi težavaimi, ker so stnotški ti,sika vedno večji ,i'n ne zadostuje siuibve.noija Sklada za .podpiranje zaItožniške dejavnosti. Kljulb mitzkii oeni pa ima sorazmerno tudi nizikio število naročnikov — igeotgrafov. Uprava »Geografskega obzornika« je bila do nedavna še nerešeno vprašanje, ki pa se tbo, upamo, v mastledmjem letu lile uredilo. Izšli sta 'dve dvojini številki, ki pa sta Mi razposlani z veliko tzatmiudto. Kakor lansko leto prav tako se tudi letos društvo ne more pohvaliti s sodelovanjem s sorodnimi društvi v naši ireipulbliiki afli pa z drugimi republiškimi društvi. Iniciative v zveznem menita (npr. potbudo m sodelovanje geografskih imštiituitov po sklepu VI. kongresa geografov in podobno) so prev-vzele zairatdi sedlanje organizacije finansiram ju iznanst vernega dela zmainisčveine inštitucije tiin liinna pri tem GDS 'le vlogo iposredmiiika. Tudi stikov z iinlozeun-stivom ne organizira ^neposredno maše dlruštvo, vendar je v veliiki metri soonga-miizaitor delovne zamenjave s poljskimi geografi. Redni letni olbčni zbor je ibitl 7. aprila 1961 v Ljubljani. Za postlovno leto 1963/64 so ibillii izvoljeni v upravni odbor naslednji člani drtuštva: predsednik 'dr. Svetozar Ilešič, podpredsednika dr. Ivan Gams in Dušan Ktompaire. 'tajmiiika Jetika Kumaver iin Drago Meze, bloigajmlik Ciita Marjetic, itpravmiik GV Matjaž Jeršič, biibliotekar Tatjana Šifrer, tajnik odseka za znanstveno delo Stanlko Polajmar, tajnik odstika za geografski pouk Ksenija Rode. zastopnik uredništva GV dr. Svetozar Llešič, odlbonniika ibrez stalnic funkcije dr. Vladi- niliir Klemenčič d:n Avguštin Lah iin predistaivmiik študentov Sergej Kioglolt. Y nadzorni odbor so bili izvoljeni: SiIvo Kranjec, 'dir. Gene Miatk»v'rh din dir. Vladimir Kokole. Občni zlbor je tuidi i potrdil liizvioliiitev načelliniikov podružnic: v Mariboru jo bil izvoljen Borut Belec, v Celljiu L mil Kalianiik, v Kranju Stane Košmik, v Ljiuibtljiami Tome Obliaik itn v iNovem mestu Bogomil Koviač. Za poverjenike pa iso ibiHi potrjeni: v Pituijm Ivica .Kotlarič. v Muinsikd Solbuti Božidar Korit, v Positojinii Peter Habič 'in v Tolminu Hinko Uršič. Odbor društva ima sicer kartoteko članstva, vendar je zel« pomanjkljiva. Točno evidenco članstva ibo imog’oioe voditi le ,preko .podružnic iiin poverjeni: -štev, kjer člani tudli (plačujejo članarino. Dmištvo je imelo Lela 1963 olkrög i(M) članov. Iajmik Jelka Kunaver Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1963 1. Glavni olbisk 'iz 'inozemstva jie bili ispet i:z Poljake iiin z delovnim značajem. V okviru zamenjave .terenskih raziskovall/nih elkip zia proučevanje izrabe zemljišča med Poljsko alkadiemiijo ziniainosti 'in Zveznim tsvietom za koordinacijo znanstvenih raziskovanj je obiskala Jugoslavijo petčlanska ekipa Odid!e'llka ;za agrarno geografijo pri Im.šltiiit uitu za geografijo PAlN v Viarišavi. Eki,po, ki je konec junija in v začetku jullija v sodelovainjm z Geografsikim inšti.tmtom Univerze v Zagrebu iin Inšititntiom za .geografijo univerze v Ljubljani raziskovala vasi med Otnišem in Splitom, v Sloveniji pa področja v Halozah, na Dravislkem ipolljiu, v Slovenskih igoricah in v Boliiinjm, je vodili dr. Wlladiyslaw Bi ega j lo, sodelovali pa so v njej še ing. M. H. Bodnar, mgr. Danuta Kowalczyk, migr. W.ieslawa T y sz ki e wie z in mgr. Stefan Haus e r. 2. V alpiniliu je olbilslkall' Ljmlblljalno dir. Gyu'la Kraj 'k o , asistent itz Seegedla (Madžarska), ki ®e je zanimal predvsem za imidustrijislko in prometno geografijo. 3. V juniju je po doligih letiih miimoigrede znova obiskal Jugoslavijo in tudi Ljmibljano eden od seniorjev francoske geografije prof. Yves Cha-taigneau, avtor predvojne knjige o Jugasi,avi ji v veliikii zibirki »Gcgra.phie umiveinseMie«. 4. V juniju je obiskal Oddelek za geografijo na univerzi in Inštitut za geografijo univerze dr. Jan Podloucki, docent na Državnem inštitutu za kairtoigrafijo v Pragi. 5. V oktobru je bival v Ljulbljami kot gost Oddelka za gieograifijo Filozofske fakultete im pozneje itiuidH instiituta m geografijo Univerze vodja katedire za ekonomsko geografijo na univerzi v Wroclawu (Poljska) prof. dr. Stefan G o 1 a c h o w s k i. Imel je več predavanj iz naiseilbinske, prebi-va 1st vene in gospodarske geografije poljske Šlezije za študente geografije, o delil Geografskega inštituta v Wroclawu za znastveno in učno osebje ter o repollonizaiciji Slezije v Geogirafslkeim društvu Sloveni je. V terenu se je seznanili s 'transformacijamii .našega podeželja .na Gorenjislkem ter obiska] Gorniško, Kras, Istro 'ter Maribor z Dravskim poljem in Hailioizami. 6. Istočasno .sta ise v Ljulblljani ter na terenu ;nia Koroškem in na Štajerskem seznanjali i is transformacijami našega (podeželja ter z njegovimi populacijskimi problemi kot gosta Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani znanstveni sodelavki Geografskega inštituta Univerze v Wroclawu dr. Hudima Leonhard - Migaczowa in mgr. Czeslaw u Kani a. 7. V zvezi s proučevanjem sodelavcev Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani v Halozaih, ina Dravslkam poiljn ,iin v Slovenskih goricaih se je 23. oktobra 1963 v.ršiil na itiamošnjiom terenu kratek .mednarodni terenski razgovor. ki ise ga je poleg poljskih gostov, navedenih ,pod 5. in 6., udeležil tudli prof. dir. Wolllfgang H a ritike (München), ki je ibi.l ravinlo n.a poti iz Zagrelba domov. 8. Razen navedenih «bLäkm je Ljulbl jamo nuiiTiioignede obiskalo še nekaj študemitiskiih geografskih ekskuirzij iz iimözjemistva., predlvsem ekskurzija asistentov in študentov mosfcovske univerze, s katedre iprof. J. Sauškina. Zaradi pozno najavljenega prihoda iz Zagreba pa je bil ta obisk le kratek in slabo pripravljen. Komisija za geografske vede pri Zveznem svetu za koordinacijo znanstvenih raziskovanj Kakor je billo večkrat, še posebno pa na VI. kongresu geografov Juigo-siaivije v Ljubljani 1. 1961, z obžalovanjem ugotovljeno, v okviru idlejiaivimoisti Zveznega sveta ža znanstveno delo, geografija kot samostojna veda sploh ni biila upoštevana. Z reorganizacijo dnsedlainj'Oga Svata v Zveiani svet za koordinacijo znanstvenih raziisikiovanj v <1. 1963 pa je biila v začetku teta 1964 pri dem Svetu v okviru Syietia .za družibenie vedle konično osnovama tudii posebna Komisija iza geografske vede. dani komisije so: I van Grkvenčič, docent (Zaigrelb), Vladimir Diurič, izr. iprof. (Beograd), Dušan Dukic, izr. prof. (Booigraid), Mladem Firiganovič. dlocenit (Zagreb). Sveto,zair Ilešič, redi prof. (Ljubljana), Vilaidimir Kiliemiemčiič, dtooent (Ljubljana), Miitko Parnoiv, docent (Skopje), Draguitin Petrovič, docent (Beograd) im Rimdle Petrovič, red. prof. (Sairaijevio). Komisija se je prvič sesitaila 4. februarja 1964 v Biooiginadm. Za njenega predsednika je bil izvoljen prof. S. Ilešič, za sekretarja prof. VI. Djurič. V okviru sestave sodemtetmiega iplama raziskovalnega dieila je biila kot asredL nja naloga postavljena priprava Nacionalnega atlasa Jmgois/Iiavije. Vladimir Klemenčič (Ljubljana): Dnevrni priliv delovne sile v ■induisiiiriijisika ujodijetjia v Ljubi1 jami v 'letih 1951 m 1961 (z 1 kainto v tekstu) ................................................................................ 3 I'he EXayly Influx «yf Latour inito itfhe Indluistriail Ernte rpniises ob Ljubljana im i 951 —1961 ........................................................... 13 Ludvik O l as (Murska So/bata): Migracije Prekmurcev v štajerski diell Pomurja (iz 1 kainto v pnilogi) ................................................. 15 Miiginatlion from ithe Region .of Prekmurje (NE Slovenila) to ithe Regions on the other (southern) side iöf tihe River Murna............................ 33 Ing. Rudi Tu m c lik (Ljubljana): Agropedoiliošike zinačiilmosti porečja Save v Slovemiiji (:z 1 karto v prilogi) ............................................. 35 Agropedologieal Characteristics of the Sava River Basin in Slovenia 53 Ivan Gains (Ljubljana): Velio ipoljie iin problem poispešeine korozije (.s 3 slikami v telketu) .............................................................. 55 Velo polije and Problem of accelerated Corrosion................................ 63 Manjši prispevki — Petits articles Silvo Kranjec: Aldksainder Supan, 'nemiškii geograf slo violinskega rodni ................................................................................. 65 Aleiksaindieir Supan, a German geographer of Slovene origiin .......................... 69 Igor Vrišer: Ugotavljanje ipersipekt i vmega razvoja prebivallisitva .... 69 Methods of the prognosing tihe population development........................... 79 Razgledi — Notes et Coniptes Rendus Svetozar II e šli č: Okrepljeni gilaisovii za enotnost geografije v soda liiistiičmih dleždlah ............................................................. 81 Les voix renforcees en faveur de 1’unite de la geographic dans les pays soc i allstes .................................................................... 90 ' Svetozar Mešič: Aplicirana geografija ali aplikacija geografije 91 Geogiraplnie appd'iquee oni l’appliioatikwi die la geographic ......................... 99 Svetozar Ilešič: Oibiislk pni madžarskih geografih ob devetdietse.fcleit- nici madžarskega gcognaifislkiega društva ............................................ 100 Une viisite chez les geographes hongrois a l’occasion du 90>' anniver- sai.re ide la Sooiete hongroiise de Geographic ....................................... 102 Ivan Gams: I. medimairddlni ispeieoiloški kolokvij v Grčijii .............................. 102 le Congres Intiörnaitlionail die Spöleologie en Greoe ............................... 104. D u š a .n N .o v a k : Mednamodlnio zborovainje lnidrogeoilogov v Beogradu 104 La conference liinterniaitionailie de biidrogeöliogiiie ä Belgrade ................... 106 1 Književnost — Bibliographie Nova dadaj.a »Slovenije« Ämtern Mellik, Slovenija. Geografski Kipiš. I. Splošni del (I v a in Gams) 107 O dveh domačih učbenilkili: Vlaidliimii.r B račič, Turistična getografii ja (Marjan Z a g a ir) ....................... 112 Firamce Černe—Svetozar Ilešič, Uvod1 v spoznavam j e družbe (V '1 a d i.m i r Klemenčič) ........................................................................... 117 Iz moviejše iknijiževnoisiti o (krasu: A. Mellii,k, O dloillih ima tkraisu (Ivam Gams) ................................. 118 Naše jame, št. 1—2, 1962 (I. Gams) .............................................. 119 A. Bögll, Beitrag zur Entstehung vom Kansthöhlen (I. Ga mis) ........... 119 A. Böglii, Karrenttscthe (I. G aimis) ........................................... 120 Pregled sovjelislke geografli je in njemiih raziskovalnih meltod: Sovjietslkaja geografija (S vetio z ar Ilešič) .................................. 120 Mcitiodli goografiičesiklh issledto-vamij (Svetozar Ilešič) ................ 122 Nekaj itiiipiičnih družlbemogeogiraifskili monografskih študij iiz Poljske: Amdrizej Wröbeil, Wojewödztwo wairszawskiie (Svetozar Ilešič) ... 123 Leszeik Köslin-siki, Mliai&ta wojewodtetwia foialoistodkiego (S v e t ozar 11 e - šiič) ....................................................................... 125 Wladyslaw Biegajlo, Spoisoby gos poda rowan! a w rolnietwe wojewodztwa ibiatostookiego (Svetozar Ilešič) ........................................ 126 Leszeik Koslriski, Prooesy ludnoseiowe na ziemach odzyskanyeh w lat ach 1945—1960 (Svetozar Ilešič) ................................................ 12" Dva prispevka h geografiji tiuc|izma: Friedrich Geigaimt, Diie Standorte 'deis Fremdenverkehrs (Matjaž Jeršič) ........................................................................ 128 Karl Ruppert, Dais Tegernseer Tal (Vladimir Klemenčič) .......................... 129 Iz ostalle rzuinainje geografske 'književnosti: Wolfgang Hartlke, Frankreich alis sozialgeograiphische E^iniheit (Vladimir Klemenčič) .............................................................. 131 Erwin Gr&tzbach, Geographisc he Unitersiuchung Uber die K leinst aid t der Gegenwart im Süddeu'tsohlamd (Jože Loj k) ................................... 132 Ulirich Sernm, Die Almwirtschaft der Landschaft Davos (Metod Vojvoda) ....................................................................... 133 Morphogenesis of the Agrarlain Culltural Landscape (S. I.) ................ 134 Kronika — Chronique Ob grobu Rudolfa Badjure (Svetozar Ilešič) ...................................... 137 Geografsko diruštvo Slovenije v letu 1963 (Jelka Kunaver) ....................... 138 Inozemski geografi v Sloveniji v letu 1963 ...................................... 140 Komisija za geografske vede pri Zveznem svetu za koordinacijo znanstvenih raziskovanj ......................................................... 141 GEOGRAFSKI VESTNIK XXXV — 1963 Izdalo im izaložilo Gooiglraifslko dlruišltvo Slovenije v sodelovanju z Inštiitaitam za geografijo Univerze v Ijjulbljami, — Izšel j.u’niiija 1964. — Naklada 1000 izvodov. — Tiisk CP >Celjsiki it'iislk«, Galije.