Krizne razmere zahtevajo še večjo treznost
Situacija je zares težka in, nima smisla o tem prepričevati. Kriza nas vse skupaj izčrpava in nezadovoljstvo se veča. Predvsem na gospodarski fronti se ničesar takega ne dogaja, kar bi v vsej Jugoslaviji lahko dajalo slutiti premike na bolje. Zato je tudi politično razpoloženje oziroma nerazpoloženje povezano prav s temi razmerami, kar povzroča napetost na mnogih področjih našega življenja in dela. Karakteristika tega časa je seveda tudi ustavna razprava. Ne samo različni pogledi, pristopi, razlage in tako dalje, tu so očitne tudi kontraverze, tako v Sloveniji kot Jugoslaviji. Smole se zagovarja na zvezni konferenci SZDL, neka-teri iz pisateljskega društva Slovenije pripravljajo tekste za sloven-sko ustavo. Na drugem koncu pa je Dobrica Čosič predstavil predloge za »odločne spremembe Ustave SFRJ in ustave repu-blike Srbije in pokrajin«.
Istočasno se pogajamo z MMF glede odložitve nekaterih naših obveznosti do tujine. Pri tem je očitno, da ne gre več samo za prijateljsko svetovanje, kaj naj delamo, da bomo to pomoč dobili, temveč se postavljajo ostri pogoji. In prav je tako, saj smo do sedaj takoimenovani koncept programirane inflacije vedno razu-meli kot koncept želje ali potrebne inflacije. Zdaj pa se bo morala vsa ekonomska politika tako prilagoditi, da se dogovorjena zgor-nja meja inflacije ne preseže. Posledice so jasne.
Pred nami so tudi republiške in zvezna partijska konferenca, kjer naj bi dokončno razčistili idejno dilemo, kakšen koncept socialističnega razvoja oziroma vizijo socializma si želimo v pri-hodnosti. Glede na sedanje stanje, izredno zahtevna in težka naloga.
In v tak čas in v to situacijo je padlo tudi nesprejemljivo in žaljivo pisanje Mladine o JLA. Reagiranja so bila huda, upravi-čena, nekatera pa obremenjena s težkimi kvalifikacijami in ozna-kami za razmere v Sloveniji.
Vendar je treba v zvezi s to problematiko reči nekaj več, saj je ni mogoče obravnavati izven okvira prej opisane situacije. Namreč, po karakterju svoje družbene biti mora prav mlada generacija bolj izostreno doživljati to svojo vizijo prihodnosti. Odtod tudi njeno večje sumničenje v ideološke sisteme, ki so dajali pečat globalnemu družbenemu razvoju od tistih generacij, ki so imele priložnost sodelovati v procesu družbenega napredka. Razmejitev kritičnosti mladih od tistega, kar se lahko okvalificira kot idejnopolitična konfrontacija z družbo, pa je temeljni pogoj za razpravo o stanju idejne zavesti mlade generacije. Verjetno opozi-cijsko delovanje (kot mislijo in trdijo nekateri) ni dominantna črta idejne zavesti mladih. Prej lahko trdimo, da je večinoma prisotna iskrena kritičnost, ki je tudi takrat, ko nima odgovorov na aktu-alna družbena vprašanja, največkrat prežeta z odnosi humanizma in napredka. Seveda pa se vedno del mladih (in teh je res malo) ujame v zanko enostranskega in v biti neupravičenega prepriča-nja, da se nek boljši svet lahko gradi samo, če se obstoječi razruši. Del je tudi takšnih, ki ob izobilju časa, ob dobri materialni podpori v času študija in po njetn, koketira s stališči in pogledi, katerih inspiracije so zelo različne, kar vse skupaj predstavlja socialno psihološko osnovo simpatiziranja z različnimi idejami. Zato tudi njihova razmišljanja in pogledi največkrat nimajo nič skupnega s krepitvijo dostojanstva in družbene učinkovitosti kri-tične javne besede, za katero se tako vneto zavzemajo. Pri iskanju svojih izhodov ne priznavajo pravice do zmote drugih, sami pa se radi poslužujejo polresnic, podtikanja in politikantskega javnega dialoga.
Toda vse to in še morda kaj več ne more biti podlaga za kratenje pravice mladim, da aktivno sodelujejo pri graditvi soci-alizma po svoji meri. V nasprotnem ne morejo nositi odgovornosti za takšen ali drugačen jutri.