P°Stnina Bačana v Gotovini N A v S k o D 5 >Naš rod< izhaja v Ljubljani med šolskim letom in ga prejemajo naročniki »Mladinske malice«, ki plačajo naročnino za list in publikacije >Mladinske matice« v mesečnih obrokih po din 3'—. Celoletna naročnina znaša 30 din. List izdaja >Jugosl. učiteljsko udruženje< — sekcija za dravsko banovino v Ljubljani, zanjo odgovarja Metod Kumelj. Glavni in odgovorni urednik Josip Ribičič. Uredništvo in uprava: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6. Tisk Učiteljske tiskarne v Ljubljani (predstavnik France Štrukelj). Jože Župančič: CVETKO GOLAR Ilustriral Mirko Šubic Ves nasmejan in dobre volje je izstopil pesnik in pisatelj Cvetko Golar na litijski postaji. Prisrčno sva se pozdravila s Frje-nom; tako pravijo Golarju prijatelji, ker je krščen za Florijana, nato sem ga povedel na svoj dom. Spotoma mi je pravil, kako je še kot študent stopal skozi Litijo. Ob topli peči je Frjen odprl svoje spomine. Mož se je rodil na Gostečem pri Škofji Loki 4. maja 1879. leta. Sprehajaje se po sobi, je Golar kdaj pa kdaj obstal pred oknom in se zazrl v dalj nje spomine: »Svojega očeta Jožeta se bolj slabo spominjam. Umrl je, ko mi je bilo šest let. Od matere Marijane sem vedel, da ga je udaril črn konj s kopitom v prsi in od takrat ni bil nikoli več zdrav. Nejasno ga vidim v spominu, ko je hodil po hiši z rokami na hrbtu, ali pa je klečal pri peči in molil. črn konj pa je bil zame še dolgo potem znamenje vsega usodnega in neznanega in si ga nisem predstavljal kot konja, temveč kot strašno bitje, od katerega prihaja vse hudo. Zaradi poškodb je oče kmalu umrl. Spominjam se, da sem tedaj ležal na peči, ko je očetu zvonilo zadnjo uro in so sestre — pri hiši nas je bilo 7 otrok — pretresljivo zajokale. Tudi na pogreb se še spomnim. V Sori so takrat zidali novo farno cerkev in so zvonovi viseli v leseni lopi blizu groba. Gledal sem s strahom, kako so se zvonovi zibali in grmeli, da sem od strahu omahnil in se skoraj zgrudil v izkopano jamo. Kot otrok sem bil največ v druščini stare tete Maruše. Njo in sivo mačko sem imel najrajši in sva jo s teto Marušo menjaje pestovala. Včasih je teta Maruša zibala v naročju tudi mene in mi je pela edino pesem, ki jo je znala: *Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala«. Teta Maruša je bila zelo gluha in močno pozabljiva. Ko sem odhajal v šole, mi je večkrat obljubila, da mi bo podarila deset goldinarjev, ko bom pel novo mašo. žal, da je že umrla, ko sem še hodil v gimnazijo. Saj bi pa tudi njenih goldinarjev nikoli ne zaslužil, ker nisem nikoli nove maše pel. Imel sem še drugo teto, očetovo sestro, ki ji je bilo ime Anca in je živela v stari, leseni bajti blizu gozda. Sredi orehov in jablan je bil njen domek in ni mogla daleč od bajte, ker je hodila le ob palici. Nekoč jo je bil pičil gad in tedaj je ohromela. Zelo rada je imela živali. Petelina in kokoši je imela kar pri sebi v hiši. Ponoči so čepeli na peči, zjutraj pa so poskakali skozi odprta okna na vrt. Naša hiša je bila ne daleč od bajte tete Ance. Hrano smo ji nosili od nas. Včasih sem stopil k njej z loncem mleka in že pri durih mi je mahala s palico nasproti: ,Tiho bodi! Ali vidiš polha na omari?' Res, tam je čepel mali gost v sivi suknjiči med orehi, ki mu jih je nastavila teta nalašč zato, da je hodil k njej skozi odprta okna iz bližnjega gozda v vas. Tudi veverice so jo obiskovale, še zajci so se hodili pod njeno okno gret in pod streho so vsako pomlad gnezdile sove. Moja mati je bila doma s Sorškega polja in v oddaljenem sorodstvu s pesnikom Simonom Jenkom in je bila zelo pobožna žena. Včasih je bila med tednom maša na Gostečem v podružnici sv. Andreja in takrat me je vzela s seboj. Na zunanjem zidu je naslikan sv. Krištof s smreko v roki in z Jezusom v naročju. Nikoli si nisem upal sam mimo njega, vselej sem se držal matere za krilo, ko sem šel drhteč v cerkev kraj njegove orjaške postave in je strmel vame z velikimi, široko odprtimi očmi. Nekoč je obiskal Oton Župančič Finžgarja, tedaj župnika v bližnji Sori. Tudi Župančiča je zami- kal ta mogočni svetnik na naši cerkvici in je takoj uganil: ,Zdaj vem, od kod ima Golar svojo romantiko1. Spomladi sem trgal norice, kakor pri nas imenujejo zvončke; mačje oči, drugje jim pravijo jeternik, ter piska-lice, ki jim drugod pravijo trobentice. Poleti sem se hodil kopat v veliko vodo, kakor smo imenovali Soro. Jeseni sem bral lešnike, tresel jablane in hruške. V potoku, ki teče skozi Gosteče, sem lovil rake, ki jih je bil poln zlasti pod jezom nad vasjo. V mrzlem, čistem studencu pa, ki teče skozi gosteške travnike v Soro, sem lovil postrvi; nekoč sem iztaknil jeguljo v blatu, ki sem se je zelo prestrašil. Vaški otroci smo poznali več iger, tako ,zlate farbice‘, ,debele buče‘, zidani most‘ in druge. Kadar smo pasli, smo pekli krompir. Tedaj smo zaverovani v svoje igre pozabili na živino. Nekoč mi je padla krava v apneno jamo in se je pogreznila do trebuha. Obupan sem tekel v vas po pomoč. Z deskami in vrvmi so jo potegnili iz jame. Moje paše pa je bilo konec. Le prekmalu je prišla tista jesen, ko sem, žareč od ponosa, stopil pred mater: ,Mati, jaz grem tudi v šolo1! Vsi moji pajdaši in pajdašice so že hodili v šolo, zato mi je bilo doma samemu dolgčas. Brez tablice in knjige sem jo primahal v Soro do šole. Stopil sem v razred, sedel k bratu v klop in nihče me ni vprašal po imenu. Tako sem hodil, kadar se mi je ljubilo, dokler me ni učenik zapazil in zapisal. Učitelj Martin Potočnik je bil prijazen mož s precej dolgo brado. Za njegov god o Martinovem mi je mati zavezala mladega petelinčka v robec, da mu ga nesem za vezilo. Nekoliko sem se sramoval, ko stopim z živalco v učilnico, ki je bila dolga in ozka. šolarji so brž opazili, kaj sem prinesel, in me je pozdravil vesel hrum in šum. Hitro so mi iztrgali petelina iz rok, ga razvezali in spustili po razredu, šunder je naraščal, čim bolj se je petelinček plašil in skakal po klopeh. Nazadnje je skočil na kateder in isti trenutek se odpro vrata in učenik plane v šolo s palico v roki. Zelo se je raztogotil mož, ko je zagledal petelinu na svoji mizi. še ga vidim, kako je pogledal jezno po razredu in glas se mu je tresel: ,Kdo ga je prinesel?‘ Seveda so me izdali in sem moral iz klopi. ,Poklekni! Zakaj si to storil?' Jokaje in trepetaje, da skoraj nisem vedel, ali sem živ ali mrtev, sem izjecljal, da sem mu ga prinesel za god. Nasmehnil se mi je in pobožal: ,No, si že priden! Le pojdi v klop.1 Drugo jesen se je pa mati odločila, da me dd naprej v šolo. Neko popoldne smo zapregli vola v voz, ki je bil naložen z mojo posteljnino, z vrečami. kjer so bili krompir, jabolka, moka, pšeno in drug živež. Na vrh sem sedel še jaz in sem le s težavo dušil solze, čeprav sem se delal veseiega. Peljali so me v tri četrt ure oddaljeno Škofjo Loko. čeprav sem poznal že vse črke, me je šolski vodja Pdpa zapisal še v pivi razred. Moj prvi učenik je bil že postaran gospod. Večkrat me je poslal pred tablo, da sem zapisoval nemirneže, za kar so se mi kruto maščevali. Ali me je kdo zbodel s peresom v nogo, ali pa me je na ulici nagnal s kamenjem. V četrtem razredu me je učil Friderik Kramer, ki me je tudi pripravljal za sprejemni izpit v gimnazijo. Rad me je imel. V odmorih sem hodil zanj k peku Kamrarjn po solnike. Na tega učitelja smo bili sila ponosni, kadar je nastopal v gasilski uniformi. V Loki sem bil na stanovanju vri šolarski gospodinji Platišnikovi Franci. Stanovala je pri Lavdonu na Glavnem trgu, sedaj je hiša žigonova. Sama ni znala brati, pa je nas tem bolj priganjala k učenju. Osem do dvanajst dečkov nas je sedelo okrog mize. Pred seboj smo imeli odprte knjige, ter vpili, da je letelo skozi ušesa. To kričanje je bilo naše učenje. Ta je imel pred seboj berilo, drugi ra čunico) tretji katekizem ... ,6 in 7 = 13‘, ,6 in 7 = 13‘ je eden ponovil desetkrat, potem se je zmotil in nadaljeval brez premišljanja: ,6 in 13 = 7‘... Drugi je vpil: ,Ljubljana je glavno mesto vojvodine Kranjske'. Ponovil je petnajstkrat. Ko se je zmotil, je brbljal dalje: ,Ljubljana je vojvodina KranjskaPotem se je popravil: ,Kranjska je vojvodina Ljubljana1. Tretji se je istočasno učil Gregorčičevo pesem: ,Pastir1. Na vse grlo je ponavljal: ,Zakrivljeno palico v roki1 pa se mu je zmešalo: ,Zakrivljeno roko v palici‘ ... Tako smo se pripravljali sredi hudega trušča za šolo. Včasih smo utihnili — zmislili smo se na dom, na mater, na igre okrog doma, na domači vrt in jablane — pa so se odprla vrata in na pragu se je pokazala gospodinja s palico v roki: ,Včite se!‘ Katerikrat je sedla nato še na skrinjo in poslušala naš živ-žav. A ko kdo ni kričal, pa je zavihtela hrenovko nad njim: ,Uči sel‘ To je šlo uro za uro, dan za dnem, mesec za mescem. Takšna je bila moja zlata mladost in si ne želim, da bi jo še enkrat tako preživel. Na sprehod nas je vodila gospodinja za Grad, kjer smo se razkropili po hribcih in kotanjah. Zdirjali smo na Krancelj ali pa smo šli v Gipsovo jamo stikat za kapniki, še rajši pa sem hodil na Kamnitnik. S Kamnitnika se je videla moja domača vas Gosteče. S kakim hrepenenjem sem se oziral v tisto stran, ki mi je bila tako blizu, pa vendar nisem mogel do nje.« Tako mi je odvijal Fr jen svoje spomine, toplo in nežno. Golar je vstopil leta 1890. na ljubljansko gimnazijo. Pesnikovati je začel že v gimnaziji, kjer mu je bil sošolec pesnik Josip Murn. Bog ne daj, da bi kdo zvedel za njihovo pesniko-vanje. Opravka bi imeli s strogimi profesorji! Prve pesmice mu je objavil »Vrtec«. Ko je Golar stanoval v Florijanski ulici, sta mu bila sostanovalca kasnejši pisatelj Pavel Perko in slovničar profesor Anton Breznik. Skupno so izdajali domači list »Slava«. Pisal ga je Golar lastnoročno. Ker so mu vse natisnili že kot gimnazijcu, je sklenil dati šoli slovo in šel med poklicne literate. Bil je urednik raznih listov, tudi v Zagrebu. Nje- yova književna setev je bogata. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih. Sam Emil Adamič jih je spravil v sekirice kakih iO. Do sedaj je izdal kakih 12 knjig, tri knjige pesmi in več stvari za mladino, za katero piše že od svojega osemnajstega leta. Njegove vesele in ljudske igre uprizarjajo razen v Ljubljani in v Mariboru na mnogih, mnogih podeželskih odrih. Znane so tudi izven naše domovine ter celo v Ameriki. Golar se rad spominja, kako mu je pritekel prvi zlat studenec v obliki dolarjev iz Amerike. Zdaj se je Golarju uresničil življenjski sen: sredi vinorodnega Lju- tomera ima mično hišico, okrog nje vrt in sredi jablan majhen uljnak s čebelami. Veliko veselje ima z njimi, ali nerad posega v njihove republikanske uredbe in jih najraje opazuje pred čebeljnakom, ne da bi vdiral v njihove svetišče. Hudobni sosedje sicer pravijo, da se jih boji, ali to nikakor ni res. Smilijo se mu, ker ve, da mora vsaka umreti, ki je preveč srborita in ga vseka z želom. V kočici sredi brajd in trsov pozablja Golar svoje nadloge in rad pogosti prijatelja, ki se oglasi v goste. S šegavo besedo spravlja svojo druščino v razigrano razpoloženje. e S Cvetko Golar: ZIMSKA V snegu gora je in njiva in ledena cesta — burja v pajčolan se skriva, oj, to je nevesta! Kogar sreča, ga pritisne mrzlo na srce, ga poljubi m zavrisne divje čez polje. Deček po sani hiti in na breg visoki — še podi se in drči po zamrzli loki. Skozi drevje se blesti zlato sonce z neba — le sneženi mož drhti, kraj vasi prezeba. Vladimir Levstik: PETER IN KOSTJA Ilustriral Maksim Gaspari. Tisto noč je imel Kost j a s starcem nemajhne skrbi. Pri mesečini ga je videl, kako je vzel svoje bodalo in si ga pripasal na golo telo, tako da mu je štrlel ročaj izza srajce. Nato je odrinil posteljo, privzdignil desko v kotu, vzel iz jame nekakšno skrinjico ter jo skrbno zavil. S to skrinjico pod pazduho je odšel. Hišnih vrat ni odklenil, a lestev na podstrešje je stokala, ko se je vzpenjal po nji. Zgoraj je nekaj pobral; Kost j a je po ropotu spoznal, da je vzel lopato. Potem ga je slišal, kako se je spustil po slamnati strehi, na zadnji strani, kjer je koča kazala rebra, in mehko padel v grmovje. Deček je uganil, da hoče Semjon neopazno oditi z doma. Njegovi koraki so se utrnili v gozdu, kakor bi izginila nočna žival. Kostja si je dolgo belil glavo. Ali je bil vzel lopato, da zakoplje skrinjico? Zakaj le? Menda ne zaradi tistega Rusa z rdečim nosom? In kaj ima v skrinjici? Od samega premišljevanja je nazadnje zaspal. Proti jutru se je kozak vrnil. Kostjo je močno imelo, da bi vprašal djadjo, kod je hodil. Toda Semjon je molčal kakor grob; njegova nočna pot je bila torej skrivnost in deček se ni upal drezati vanj. Sploh je z nekakšno spoštljivo grozo ogledoval djadjo Semjona. Starec se mu je zdel strašan kakor kozaki davnih dni. Ko si je snoči opasoval bodalo, je imel očitno namen, ubiti nekoga, če bi ga prišel motit v njegovem podvzetju ... V Ko je Peter čez nekaj dni pri-krevljal h Kost ji z novico, da ga prične gospodična Milena ta ponedeljek učiti za gimnazijo, se je začudil, ker ni bil tovariš nič kaj vesel njegove sreče. Skoraj žalostno je segel Petru pod pazduho ter ga odvedel na klopico. Tam si je podprl brado s pestmi in zamišljeno obsedel. »Tako na moč lepo se mi zdi,« je končal Peter, ko si je bil olajšal srce, »da ti ne morem povedati. Študiral bom! Vsega se bom učil, kar ljudje le znajo na svetu ... Nu, zakaj nič ne rečeš?« Kostja se je grizel v ustnice. Dve debeli solzi sta se mu lesketali v očeh. »Kostja, kaj ti je?« se je splašil Peter in zgrabil prijatelja za komolec. »Zakaj si žalosten?« Pa je hkratu že vedel odgovor. Prav s svojo srečo je bil prizadejal Kost ji hudo bol. In res: djadjev varovanec je pobesil glavo na kolena in zaihtel. »Da, le pojdi!« je sunkoma udarjalo izza pesti, ki si jih je tiščal na usta. »Pojdi v mesto... kamor te je volja, še mar mi ni, kam... Ti boš kdo ve kje... jaz pa ostanem tu v Podgori... sam ... brez tebe...« To je bilo tisto. Kakor da bi prepad pogoltnil Petrove sanje o prihodnosti! »Nikar, Kostja!« Po sili je vzdignil prijatelju glavo. »Če bi bil ti žalosten, ne maram ničesar ... Ne pojdem študirat, Kostja, pri tebi ostanem.« Kostja je zmajal z glavo: »Ne, moraš iti... Učiti se, to je veliko ... to je vse ... Oh,« je spet vzkliknil, »da bi se vsaj djadja usmilil in me odvedel domov v Rusijo!« »Kaj pa, Kostja ... če bi šel tudi ti v gimnazijo?« »Kako naj grem?« je vzdihnil deček. »Djadja je siromak, šolanje pa stane veliko denarja...« »Nu, nu, polnote plakat, dura-čki!« je tedajci izpregovoril debeli glas djadje Semjona, ki je bil tiho prišel za njima. »Kaj bi jokala, bedačka! Morda pa nismo tako revni, kakor moj Kostja misli. Postrgal bom po predalih ... kto znajet, kdo ve, nemara se vendarle najde denar ... Toliko vama povem, da bosta skupaj hodila h gospodični Mileni. Res! In k letu, če bo Kostja priden — kto znajet?« je rekel še enkrat ter ganjeno pobožal dečka po glavi. »Djadja Semjon! Zares mislite?« Kostji je skoraj sapa zastala. »In potem bi študirala? Oba skupaj?« »Oba skupaj ne pravim,« se je namuznil kozak. »To je odvisno... Študirat poj deš, toliko ti obljubim.« Tako se je žalost naših prijateljev mahoma izprevrgla v veselje. Peter in Kostja sta spet zaživela srečne dni, polne zlatih upov. Goreče sta se lotila učenja. Ko se je oglasila jesen in je po vaški cesti priplesal prvi rumeni list, je učiteljica vsa ponosna rekla gospodu Jeraju, da bi se ju upala že zdaj poslati na izkušnjo, ko bi ne bilo prepozno. Če je bilo prepozno, da bi šla dečka že tisto jesen v gimnazijo, ni bilo prepozno za druge reči. Djadja Semjon jim je s skrbjo gledal naproti. Odkar je bil slišal o Petrovih razgovorih z rdečenosim Rusom, mu je dišalo po nevarnosti. Ker pa ni vedel, odkod prihaja in kakšna bo, se je zadovoljeval s tem, da je oprezal kakor ris. Dolgo časa se ni zgodilo nič posebnega. Nato je mahoma prišlo svarilno znamenje. »Nalevajko,« j c zaklical godec Tine, ko je nekega hladnega dne prikrevsal iz spodnjega kraja, »vašega rojaka sem srečal!« »Kakšnega rojaka,« se je namrščil stari kozak. »Manjka se jih dandanes po svetu!« »Nič kaj gosposki ni bil na oko,« je povedal godec. »Rdeč nos je imel, povaljano obleko in po pijači je dišal kakor sod. Vprašal me je, ali sem iz Podgore. ,Tam živi Sem-jon Nalevajko, jelite?‘ je dejal. ,Kozak, ste rekli ?‘ — čeprav nisem črhnil besedice. ,In fantka, pravite, ima pri sebi?‘ — ko mu Kost j e še omenil nisem. O vsem me je izpraševal in vse je že naprej vedel. Kar gledal sem ga. Šele čez čas sem prišel do sape in ga pobaral, ali ga trka luna. Zarežal se je, takisto čudno, kakor bi me imel za norca. .Pozdravite Semjona/ je dejal in šel naprej. S seboj je imel še enega takšnega ptiča. Tisti je malo govoril in ni bil Rus; naš človek je bil in še bolj nemaren od onega ... Kaj jih poznate?« je vprašal Tine in skoraj nezaupljivo pogledal kozaka. »Ne še,« je djadja odvrnil. »Sodim pa, da si kmalu pogledamo v oči,« je dodal in grozeče zgrbančil čelo. Ob tisti uri sta sedela v samotni krčmi blizu Podgore dva zanikarna tujca in pila žganje. Eden, ki mu je nos žarel kakor nerazcvela potonika, je bil Petrov Rus iz bolnišnice; drugi, črnugljast suhec z bodečimi očmi, je govoril notranjsko narečje. Pomenkovala sta se tiho in krčmarica za pečjo ni mogla ničesar ujeti. »Poslušaj me,« je šepetal suhi tovariš. »Bati se nama ni za kaj, saj sva oborožena. Ponoči se splaziva v kočo in lop! starca po glavi. Fanta zveževa, usta mu zamašiva. Nato lahko zložno premečeva vso ropotijo in vzameva, po kar sva prišla. Zakaj jasno je, da ima tisto reč v koči. Najbrže spi na nji.« »Vot, vot, kako si nagel,« se je skremžil Rus. »Kaj pa, če nama iz-podleti? Kozaki so vražji!« »Meni ga prepusti.« Suhec si je nalil novo Šilce. »Vem, kako je treba.« »Naj živi. Do njega stopim in z lepo besedo ...« »Mar reci, da se bojiš,« je siknil tovariš. »In s takim zajcem zapravljam čas!« »Visel ne bi rad ... Sedenje v ječi takisto škodi mojemu zdravju ... Do njega stopim in ga pregovorim. Saj nama ni do njegove glave. Kar jutri pojdem.« Tovariš je zvrnil Šilce vase in zaničljivo pljunil po tleh. jjc Tisti večer je djadja Sem j on nenadoma vprašal dečka: »Še pomniš, Kostja, kje sva lansko jesen nabrala toliko ajdov-čkov?« »Kaj ne bi, djadja! V gozdu, pod visoko skalo. Na vrhu raste kriva bukev, po sredi skale gre razpoka, ob znožju je suho listje, dalje spredaj pa sam zelen mah. Tam sva jih nabrala. Gobica pri gobici...« »Ne gre za gobice, za skalo gre. Bi jo vsak čas našel?« »Vsak čas, čeprav ponoči,« je rekel Kostja. »Zakaj vprašuješ, djadja?« »Tako... Poslušaj, Kostja. Če bi me kdaj zadelo kaj hudega — denimo, da bi zbolel in ne bi mogel več govoriti s teboj — pojdi k Mileni Pavlovni ali h gospodu Jeraju pa jima povej. Dobil boš važno pismo, ki sem ga pripravil zate. Stori, kar ti naročam v njem... Velja?« »Velja, djadja Sem j on,« je deček odvrnil. »A čemu to? Rajši mi povej že zdaj.« »Prezgodaj bi bilo,« je odkimal stari kozak. »In molči: o skali, o pismu, o vsem ... Oblj ubi mi, da ne zineš nikomur besedice.« »Obljubim.« »Niti Petru ne! Zareci se: naj bom do smrti nesrečen ...« »Naj bom do smrti nesrečen ...« »... in naj nikoli ne vidim Rusije...« je djadja narekoval. »• •. in naj nikoli ne vidim Rusije...« »... ako ti prelomim besedo, djadja Semjon!« Kostja je vse zvesto ponovil, čeprav se mu je zdelo nezaslišano, da naj ima pred Pet j o skrivnost. »Slava Bogu!« se je oddahnil Semjon. »In zdaj, golobček, lahko mirno zaspiva.« Drugi dan, ko je bil Kostja v šoli, so se oglasili pred kočo koraki. Potrkalo je na vrata in preden je utegnil Semjon kaj reči, je stopil v izbo slabo oblečen človek. Po rdečem nosu ga je kozak spoznal. »Zdravstvuj te, Semjon Ivanovič!« je po rusko izpregovoril prišlec. »Kak poživajete?« »Ničevo, zemljak,« je odvrnil djadja. »Kar gre... Zdravstvu j in sedi. Kaj bo dobrega?« »Prah mi sili v čevlje, Semjon Ivanovič,« je potožil tujec in pokazal luknjo v desnem podplatu. »Ne Ivanovič: Petrovič,« je rekel Semjon. »Nu, sezuj se.« Rdečenosec se je sezul in podal šlabeder kozaku. »Pomilujte, Semjon Petrovič, usmilite se siromaka,« je začel ta čas, ko je djadja primerjal zaplato. »Niti pare ne premorem, Bog vam poplača na onem svetu. Slišal sem, da imate dobro srce — o, mnogo sem slišal o vas!« je vzkliknil in navdušeno zavil rdeče pijanske oči. »Kaj neki?« je ravnodušno dejal Semjon. »In kje?« »Povsod! Že na Ruskem... Kje ne poznajo Nalevajka! Rol j šega kozaka, pravijo, ni bilo pod carjem. V tambovski guberniji so mi pripovedovali, kako ste rešili Vero Andrej evno Platovo in njenega sinka, Konstantina Vladimiroviča ... Poznal sem jo, veste, ker sem tako rekoč njen bratranec: Nikolaj Arka-djevič Mjasojedov.« Starec ga je pisano pogledal. »Nikoli nisem nič slišal o vas,« je rekel in urno klepal s kladivom. »Vladimir Stepanovič in Vera Andrej evna vas nista nikoli omenila.« »I, kje pa!« Tujec se ni dal spraviti v zadrego. »Mjasojedovi smo revni ... A kod hodi Kost j a, golob- ček zlati? Rad bi ga po stričevsko objel. V šoli je, pravite?« »V šoli, uči se,« je kratko odrezal kozak. »In tu je zdaj čevelj.« Podal mu je zakrpani šlabeder in takoj prijel za prejšnje delo. »Tisočkrat hvala, Sem j on Petrovič, do smrti vam bom hvaležen! Oh, takšnih plemenitih duš je dandanes malo na svetu ... Kdo drug, vas vprašam, bi bil tvegal glavo za ubogo Vero Andrejevno?« Rus se je obul, vstal, sedel nazaj in brbljal kar naprej; jezik mu je tekel kakor klopotec. »Rešili ste ji življenje, sina, vse...« Pomolčal je. »In kako lepo skrbite zanj, ljudje se čudijo, da zmorete.« »Z dobro voljo gre vse,« je rekel djadja in zmrščil obrvi. »Nekaj se zasluži.« »Z zaslužkom?« je nejeverno vzkliknil rdečenosec. »Ne, to bi bilo premalo! Sicer pa vem... V Rusiji je znano, da ste prinesli s seboj zaklad: zlato in lišp Vere Andrej ev-ne...« Prežeče je uprl oči v Sem-jona. »Kakšno zlato? Kakšen lišp?« Kozak je zaripnil v obraz in ostro pogledal Rusa. »V Rusiji tako pravijo? Vot smc^.ri! Glej, glej! Nič takega ne vem.« »Drugi vedo,« je vztrajal potepuh. »Kmalu potem, ko ste z Vero Andrej evno zapustili Tambov, so jela rdeča oblastva poizvedovati. Iskali so vas ... Nekdo je bil naznanil, da sta na svojem begu odnesla za nekaj sto tisoč rubljev zlata in dragotin. Vera Andrejevna je umrla, torej hranite njen zaklad vi, Sem j on Nalevajko!« »Česa ljudje ne sklatijo!« se je hripavo zasmejal djadja Semjon. »Kadar je na svetu zmešnjava, vsi tožijo drug drugega.« Žile na čelu so mu nabreknile. »Zanimal sem se ...« Nepridiprav je privlekel iz žepa zmečkano cigareto in si jo prižgal. »Imel sem namreč zahtevek do Platovih, iz neke dediščine, veste ... Rivša sobarica mi je povedala: skrinjica je bila tam in tam, in zdaj je ni več... Tako je, Semjon Petrovič.« »Glej si ga, modrijana!« je zaničljivo rekel stari kozak. »In jaz, misliš, ti vse to verjamem? Oho! Ha, ha! Veš, kako je bilo? Klatil si se tam okrog, z namenom, da ukradeš lišp ali kar je že bilo... Pa si se obrisal! In potem si se pritepel semkaj, da delaš poštenim rojakom sramoto, in si v bolnišnici slučajno zvedel za naju. Stoj, si pomislil, to bo nekaj! Pa si se zmotil, bratec. Nič ne bo!« Togotno je zapičil šilo v klop. Toda rdečenosec se ni dal ugnati. »Izvolite,« je zategnil, »izvolite, Semjon Petrovič, kakor vas je volja... Ne zamerim vam, ker poznam vašo skrb za Kostjo. Takih plemenitih duš ni mnogo na svetu. Vendar pa ... Zaklad, ki pravite, da je skrit pri vas ...« »Nič ne pravim!« je kriknil djadja. »Pri meni ni nobenega zaklada!« »Nikjer drugje kakor pri vas, Semjon Petrovič,« je oni trmasto trdil svojo. »In če pomislim... vaša plemenitost res nima mej ... Hraniti zaklad in ga porabljati za dečka, ko bi si lahko sami osladili življenje! Kajti, če vse preudarimo, kdo ga je bolj potreben: on, gosposki sin, ki so njegovi predniki živeli iz ljudskih žuljev, ali vi, ki ste pretrpeli toliko gorja?« »Molči!« Kozak je v sveti jezi poskočil s stolca. »Nihče ni pretrpel hujšega kakor ta ubogi otrok. Očeta je dal za carja, sestro in mater je vzela revolucija — ti pa praviš: gosposki sin ... Nehaj in hodi z Rogom!« »Dovolite, Nalevajko, samo besedo... Na Ruskem, vidite, bi dandanes rekli, da nimate prav. Ljudstvu, bi dejali, je treba vrniti, kar je njegovega.« »Poznam to vračanje. Marsikateri tat si tako tolaži vest, kadar gre na delo!« »Ne zamerite, Semjon Petrovič: nisem tat in vi ste plemenita duša. Ali, ker po takem ne tajite, da hranite tiste stvari...« »Ničesar ne hranim!« je djadja srdito zavpil. »Sem mar kaj rekel?« »Rekli niste, a tajiti ste nehali. Pokaj hi se vam bilo treba razburjati, ko bi ne bilo res ? In še, ko prihajam z dobrim namenom. Namreč .. . Hude sitnosti bi utegnili imeti zaradi te stvari.« »Kako? Kakšne sitnosti?« je kozak ostrmel. »Če bi se na primer zvedelo, da hranite dragocenosti... Gosposka hi prišla ponje, češ: odkod jih pa imaš? Da jih nisi morda ukradel? Hej ti, to je pridobljeno z zločinom! Daj sem, da spravimo, dokler se ne izkaže, kako in kaj ...« »Groziš? Vot, vot!« je čudno mirno rekel Semjon Nalevajko. »Kaj mi torej svetuješ?« Žile na njegovi glavi so bile napete kakor vrvi. »Nase pomislite, Semjon Petrovič,« je zaklepetal, zvito mežikaj e z rdečimi očmi. »Privoščite si življenje, dokler ga imate! Vidite, po- znam človeka, ki je takisto hranil tuje stvari: briljante, zlatnino in tako dalje. Lepega dne je nesel vse v zastavljalnico, se odpeljal v Monte-karlo in priigral milijon... Ne glede na to, sem hotel reči, da bi lahko tudi drugim storili dobro. Tovarišem, ubogim beguncem ... meni na primer...« »Razumem,« je dejal kozak mirno kakor prej. »Nisi nespameten. Reci, koliko bi pa rad?« »Saj sem vedel, da se pogovoriva, Semjon Petrovič!« je radostno vzkliknil potepuh. »O, takih plemenitih duš...« »Nu, koliko?« je ponovil djadja in vrgel oči okrog sebe. »I, po bratsko. Vsakemu pol.« »Skromne so tvoje želje.« Kozak je mrdal z brki, težko dihal in se kakor nehote odmikal proti steni, kjer je stala klop z orodjem. »Kaj hočemo, treba ti bo ustreči, da me ne potlačiš v sitnosti z gosposko ... Samo nekaj mi še svetuj: kaj naj storim z dečkom, če si razdeliva njegovo dediščino? S čim naj ga odgojim v dobrega človeka?« »Napljevat!« Rdečenosec se je zmagoslavno zarežal. »Pljuni na to, Sem j on Petrovič! Pusti ga in pojdi svojo pot. Kdo pa skrbi za ptičke pod nebom? Ljudje bodo videli, da nima nikogar, in bodo ukrepali z njim po svoji pameti... Ha, ha! Ne bodi otročji!« Vzravnal se je pred starcem kakor sam peklenski izkusil j avec. »Tako. tako,« je z drhtečim glasom zamrmral kozak in stopil k steni, kakor da se je povsem odločil. Malopridnež je lakomno pogledal za njim: ali bo vzel zaklad iz skrite shrambe? Od poželjenja je za trenutek priprl oči. Ko jih je spel odprl, je ostrmel: djadja Semjon ni imel v rokah zaklada, marveč svojo težko kozaško sabljo! Z levico jo je držal za nožnico, z desnico za ročnik in se grozeče pomikal proti rdečenoscu. »Oho, Semjon Petrovič!« je ta prepadeno zavpil. »Kaj delate?« »Saj vidiš, kaj,« je z besnim glasom odvrnil Semjon Nalevajko. »Zaklad ti ponujam! Ta dobra sablja je vse, kar imam; izvoli, najej se! Povem ti pa, da ne boš dolgo živel, če jo pokusiš ... Nočeš?« Tako govoreč je izdrl sabljo iz nožnice in zakrožil z njo po zraku. Klatež je prebledel ter odskočil k vratom. Kozak se je urno pomaknil za njim. »To je . .. Ne zamerite . . .« Rusu je pohajala sapa. »To, Semjon Petrovič, je zelo robata šala ... človek govori z vami pametno . . . vi pa .. .« »Pravim, da ti ponujam tvoj delež.« Sablja je zažvižgala. »Ne maraš? Da. bratec, tedaj ti ne vem po- Cvetko V T R U D N V trudne sanje vsa narava v poznem letu se zavije, in še skoro njeno truplo z belim prtom sneg pokrije. moči, kajti drugega pri Semjonu ne dobiš ... Če ti ne diši« — ostrina je kakor kača siknila malopridnežu mimo nosu — »če ti ne diši, hodi z Bogom ... in glej, da ne ostane niti smradu po tebi!« je mahoma zarjovel, da se je koča vsa zamajala od njegovega levjega krika. »Si slišal? Ven, mrčes!« Rdečenosec je bil slišal. Grda kletvica mu je planila izza rumenih zob in togotno je trznil z roko proti zadnjemu žepu, kjer je imel orožje. A tedaj je sablja znova zažvižgala, grdež se je v grozi potuhnil in zgrabil za kljuko... V naslednjem trenutku je bil djadja sam. Zunaj je odmeval topot bežečega izkuš-n j avca ... »Slava tebje, Gospodi!« se je oddahnil djadja Semjon ter obesil sabljo nazaj. »Malo je manjkalo pa bi ga bil razpolovil.« Spodaj v gozdu je čakal suhec. Ko mu je Rus povedal, kako se je bil opekel, je planil v hudoben grohot. »Prav ti je, bedak strahopetni.. . Le kje sem imel pamet, da sem se šel pajdašit s staro babo!« Dolgo ga je zmerjal, preklinjal in škrtal z zobmi, preden mu je odleglo. Nato je mirneje dodal: »Zdaj ne moreva nekaj časa nič ukreniti, ker bi naju takoj imeli. Odloživa to reč... Ko sem te čakal, sem si izmislil dober načrt.« Kaj si je bil izmislil, pa ni povedal. Vsaka sled se je utrnila za njima in življenje v djadjevi koči je teklo spet mesec za mesecem svojo vsakdanjo, mirno pot. (Se nadaljuje.) Golar: E SANJE Kot pogrebec črni krokar včasih Čez polje zakraka — ali kmet z veselim upom njenega vstajenja čaka. Rudolf Kresal: SLOVENSKA ŠOLA V WBSTFALIJI Na severozapadu Nemčije se razprostira ena najbogatejših dežel v Evropi, Westfalija. Kdo še ne pozna vsaj po imenu Kruppovih tovarn v Essenu, ki so nekajkrat večje kot vsa Ljubljana. Po vsej Westfaliji, kamor koli prideš, štrle proti nebu mogočni tovarniški dimniki. Skozi eno samo okno jih na-šteješ šestdeset in več. A poleg vsega tega bogastva na površini te zemlje, ki je od rudnin povsod rdeča, ga je še mnogo, mnogo več v zemlji. S svojimi 240 rudniki je prirodna zakladnica, ki ji zlepa ni najti primere. Pred dobrim pol stoletjem so nastala tu krasna mesta in industrijska središča, ki so s svojimi 12 milijoni prebivalci, večji del sami rudarji in industrijski delavci, pravi stvaritelj današnje nemške sile. A ves ta širni bogati svet je za nas Slovence kaj žalosten grob naše nedavne preteklosti. Po letu 1870., ko je Nemčija pri Se-danu premagala Francijo, so odhajali v Westfalijo tisoči in tisoči naših najboljših kmetiških sinov iskat kruha sebi in svojini bednim družinam. Westfalska zemlja krije skoraj sto tisoč sinov slovenske krvi, ki so vse svoje moči morali dati tujemu narodu, štirideset tisoč jih pa še živi in dela, da iztisne iz sebe zadnjo kapljo krvi kot gost tujega gospodarja. Brezdomovinstvo je pečat tega našega rodu. Kje je domovina? vprašujejo najmlajši. Le malokdo njih jo je videl ali vsaj občutil. Nekateri, zlasti mlajši, mile slovenske govorice sploh ne poznajo. O, kako se dekleta in fantje mučijo, da bi s človekom, ki Pride k njim s slovenske zemlje, govorili z mehko slovensko besedo. Tako radi bi znali govoriti slovenski. Spričo Irde nemščine jim je naš jezik godba. Poslušajo in molče. In zgodil se je pravi čudež. Ko ni bilo slovenskih pravih učiteljev, so se velikega učiteljskega dela lotili naši slovenski rudarji sami. Njihove žuljave roke, ki vihte po deset dolgih ur v polmraku rudniških rovov krampe, ki zasajajo v mogočne premogovne plasti svedre in težke, vse živce trgajoče diete na kompresor ali električni pogon, sučejo v prostih urah kredo po majhnih, za silo narejenih šolskih deskah in rišejo slovenske besede desetim, dvajsetim slovenskim otročičem, da ne bi pozabili domovine. * Mesto Gladbeck. široka cesta vodi v rudniško stanovanjsko kolonijo. V dolgih vrstah se vrste enolične rdeče hišice, ki so last rudnika. Vse so enonadstropne za štiri ali pet družin. Pred hišo številka 4 je včasih zelo živahno. V tej skromni hiši, ki daje komaj prostora štirim rudarskim družinam, je slovenska šola, slovenska šola na daljnem nemškem severozapadu — in kakšna! Ta slovenska šola je v prvem nadstropju — v kuhinji. V tej kuhinji gospodari dobra gospa Starinova, naši malčki pa dobe v njej žive besede. Z njo prejemajo večni klic domovine: »Ne pozabite, da ste Slovenci!« Ura bo kmalu pet. Ponedeljek je. Nad rdečo zidanimi hišami je sivo, skoraj zmeraj sivo westfalsko nebo. Westfalija je dežela, na katero včasih mesce in mesce ne posije sonce. Podnebje je oceansko in pripeti se, da morajo učitelji dati pisati otrokom šolsko nalogo: »Kakšno je sonce?« O, to si tedaj dečki in deklice belijo drobne glavice, kakšno neki je to skrivnostno sonce. In nekdo je zapisal, da je kakor velika rumena buča, ki peče. Tako je namesto sonca vsaj nekaj smeha. Gospa Starinova je kuhinjo že pospravila. S pomočjo gospoda Starina je s podstrešja prinesla še nekaj klopi, iz sosednje sobe pa še eno mizo. Razred je gotov. S ceste je slišati tenke glasove. Stopnice škripljejo. V kuhinjo plane nekaj dečkov in deklic, živ-žav je vse večji. Gospa Starinova miri. Deklice so bolj tihe. Dečki pa kažejo bojevitost. Tedaj povsem iznenada utihnejo in se splazijo vsak na svoj prostor. Nekdo prihaja s počasnim, težkim korakom. Stopnice se kar udajajo, otroci čakajo, da se odpro vrata. Odpro se počasi. In iz petnajstih grl zazveni pozdrav, ki je nekam čudno nemški: »Topar tan, kospod učitel!« Na kuhinjskem pragu stoji mogočna postava njihovega slovenskega učitelja, ki se mu pozna, da je pol svojega življenja prebil v mračnih rudniških rovih. Z resnimi očmi ošine malčke, potem jim pa smehljaje se odzdravi: »Dober dan, otroci! — No, kako je?« Otroci se zganejo. Kako vse drugače zveni njegov pozdrav, mehko, toplo. To je Franc Mlakar, rudar. Njegova potrpežljivost je prav svetniška. Noč in dan je premišljeval, kako bi spravil naše malčke skupaj in jih čimprej naučil slovensko. Potem so naši slovenski rudarji imeli veliko zborovanje. Nekakšno sejo županov. Kupili so otrokom citre. Prišel je mladi Joško Stritar, brezposelni rudar — in iz kuhinje gospe Starinove je zazvenela iz otroških grl slovenska pesem. Ljudje so onemeli. Tega ni bil nihče pričakoval. Led je bil prebit. Dečki in deklice so peli kakor škrjančki v pomladnem jutru. Obrazi, prej nejevoljni, so se jim zjasnili. Prihodnjo uro jih je bilo že več. Joško Stritar je s svojo močno roko zabrenkal na citre, enkrat, dvakrat, in zbral iz gruče od veselja cepetajočih malčkov prve in druge glasove. Tako je v VVestfaliji nastala prva slovenska šola in prvi slovenski mladinski pevski zbor v skromni kuhinji rudarske družine. Vselej, kadar jim gospod Joško Stritar zabrenka novo pesem in jim jo gospod Franc Mlakar razloži in jih nauči pravilno brati, jim obrazi zažare od veselja. To so majhni, drobni popotniki, ki jim je vsaka pesem nov prehojeni kilometer na poti v domo- vino. Toliko da pesem zaslišijo — že jo pojo. Sprva samo melodijo. Potem postanejo radovedni, o čem pojo. In tedaj jih prav narahlo potipa gospod Franc Mlakar in začne se pouk, ki bi ga bilo vredno spraviti v zvočni film. Branje je tem westfalskim slovenskim malčkom tako neizrekljivo težko. »S« jim je »Z« in celo narobe. »Č« ne morejo izgovarjati. »R« se jim ustavlja v grlu. A kdaj pa kdaj je zaradi tega kar veselo. Potem se potrudijo, kakor bi jim kdo obljubil celo slaščičarno. In ta in oni prične povsem na lepem brati lepo slovenski. Ne, svoje slovenske krvi ne bodo zatajili. Tako je od ure do ure. Ali je to šola? Je! In še več kot šola. Malčki se uče slovensko, kakor bi molili. Ljudje v koloniji že vedo, da je ob ponedeljkih in ob petkih zvečer od petih do sedmih slovenski mladinski koncert. Kuhinjsko okno je zmeraj odprto, tudi vrata. Gospod Stritar da znamenje, prvi glas s strun — in nato vzkipe nežna grla: »Lepa naša domovina«, »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«, »Na planincah«, »Rožic ne bom trgala«, »Ko dan se zaznava« in druge pesmi. Na stopnicah in pred hišo se tro ljudje, Nemci in Slovenci. Po dvoriščih in majhnih vrtovih posluhnejo stari možje in žene, nemški otroci, fantje in dekleta, zbirajo se v gruče — vsi poslušajo slovensko pesem tu daleč na nemškem severozapadu in vprašujejo, kakšne narodnosti so ti otroci! »Ah, to so Slovenci!« vzklikajo Nemci in pravijo: »Kako lepo!« Da, to smo mi! Sonce zahaja. Mračno westfalsko sonce. Ura je sedem. Gospodu Stritarju počiva roka na citrah. Utrujen je. Gospod Mlakar pa mirno govori otrokom zadnje besede, jim daje poguma, jih spominja očetov in mater v bedi in potem jim slika pravo slovensko domovino tam doli na jugu v svobodni Jugoslaviji, ki jim kliče v pozdrav: Ne pozabite zemlje svojih dedov! Tone Ljubič: L O N C A R S K A DROBNARIJA Najbrže ste že kdaj slišali ono ribniško pesem: U Rib’nc je res velik špas naredli so lončeni bas .. če ne, ste pa vsaj videli že ribniškega zdomarja, ki je ponujal siiho in lončeno robo. Ta posel je jako imenitna obrt, saj poteka prav od leta 1492., t. j. od tistega leta, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Takrat so ozemlje današnjega kočevskega okraja pogosto opustošili Turki tako, da je ljudstvo obubožalo. Da bi se ljudje spet postavili na noge, jim je cesar Friderik dal označenega leta v Linču zapisano pravico, da svobodno trgujejo z doma izdelanimi proizvodi. Ta pravica ni veljala le za ozemlje današnjega kočevskega okraja, ampak tudi za kraje današnje Bele Krajine. Na tem ozemlju so tedaj že prebivali pomešani med seboj prvotni Slovenci in pozneje naseljeni Kočevarji, potomci iz nemških dežel priseljenih puntarjev. Oboji, Slovenci in Kočevarji, so se oprijeli dane pravice in so pridno izdelovali robo iz gline in lesa ter z njo trgovali po svetu. Na takem potu so Kočevarji kmalu spoznali, da bi se dale druge stvari, sadje in slaščice, bolj s pridom prodajati, ker jih ni treba doma izdelovati. Takoj so opustili domače izdelovanje in postali iz prozivajalcev in prodajalcev dela lastnih rok le prekupčevalci. Ribničani se pa trdno drže svoje obrti in se postavljajo s pesmijo Ribničana Urbana: Sem Rib’nčan Urban po celem svetu znan, jaz brihtne sem glave, pa žlice 'mam nov6. Jaz delam žlice vsake sorte, kar se jih le izmislit morte, piskre, škatelce pa tud’ kuhavn’ce. Jaz delam škafe in rešeta, lonce, brente, vsega šmenta, sem majster jest od žlic, čebru, keblu, keblic ... Pa tudi Belokrajinci niso vsega popolnoma opustili, pozabili pa celo ne. Belokrajinci imenujejo glino brna; kremene, s katerim lončevino loščijo, pa lončarski kamen. Zanimivo je, da so moški le žgali lončevino, izdelovale so jo ženske na običajnih lončarskih kolovratih. Za ožiganje niso imeli posebnih peči, ampak so žgali na stalnem prostoru, ki mu še sedaj rečejo pališče. Tam so najprej postavili nekaj kala-nic v piramido, ob njih pa so kopičili na zraku osušene izdelke. Nazadnje so celo kopico spet obdali z dolgimi bukovimi poleni ter zažgali. Ko so bili lonci žareče razbeljeni, so jih s pripravljenimi kolči vzeli za trenutek z ognja ter poteknili v vodo, v kateri so bile namočene hrastove skorje in korenine stelje, s čimer so lonci lepo rjavočrno potemneli. Svoje izdelke so potem ponujali daleč na okoli po sejmih. Dandanes je že težko stakniti na kakem semnju belokrajinske lončene izdelke. V marsikaterem okusno urejenem domu pa najdemo lično belokrajinsko čutarico. Središče ribniškega lončarstva ni ravno Ribnica, ampak bližnja Dolenja vas z okolico do Rakitnice. Kako se tam izdelujejo znani ribniški konjički, ki »zadaj piskajo«, žvrgolce, cvetlične posodice in podobna drobnarija? Še najbolj bomo vse izvedeli in spoznali, če obiščemo Krenčkovega strica v Dolenji vasi. Najprej se bo hudomušno nasmehnil in dejal: »Sedaj pa bomo šli po vrsti, kot so hiše v Trsti, ne postran’, kot ste navajeni v L j ubij an’«, potem šele začne z glino, ki ji enostavno rečejo Ribničani zemlja. Te na Ribniškem ni več v tolikšnih množinah, da bi jo pridobivali. Ponjo gredo sedaj na Kočevsko. Blizu kočevskega premogovnika jo kopljejo; plačati pa morajo za tolikšen voz gline, ki ga spelje en konj, 25 din. Lončarski kremenec pa imenujejo svinec, ki ga tudi ne pridobivajo več doma; dobavljajo si ga s Koroškega iz okolice Celovca. Potlej vas pouči, da nazivajo lončarsko peč ožiga, da ožigajo lončevino po dvakrat: prvič do 800 0—900 0 C skoraj celih 8 ur, drugič, ko gre za loščenje, pa manj. Da ostane temeljit, vam stric Jaka še našteje stopnje obdelovanja lončevine: 1. zbijejo zemljo z batom; 2. jo zrežejo na kose s srpom; 3. jo namočijo; 4. z nogami pretlačijo in zgnetejo; 5. ustvarijo predmete; 6. posu- šijo na zraku; 7. na posušene predmete naslikajo okraske; 8. prvič ožigajo; 9. pomočijo v vodo, ki je zmešana s svincem; 10. drugič ožigajo, počasi ohlade in delo je pri kraju. Potem vas tudi seznani s svojim orodjem; najvažnejši je lončarski kolovrat, ki po ribniški izgovorjavi slove kolurat, oblikovalno paličico imenu- je šprikla, klinček za pretikanje luknjic pa bezgalo, še tanka kovinska struna in njegovo orodje je pri kraju. Šele po takem uvodu vam začne razkazovati izdelovanje samo. Bos se vsede h koluratu, vzame za prgišče gline, jo nekoliko pretlači ter trdno postavi na sredo kolurata, ki ga začne poganjati z bosima nogama. Ker hoče pokazati najprej najenostavnejše stvarice, to je cvetlične posodice, izdela najprej navaden valj, ki ga sproti votli kar s prsti. Dokler drži prste stegnjene, nastaja enakomerno debel valj, ko pa začne prste krčiti znotraj valja, nastane tam trebušast. Vrat zoži s pritiskom dveh prstov. Ta grobi izdelek poravnava nato s špriklo, dokler ni povšeči, nakar ga odloči od kolurata s struno. Ustvarjanje je končano. Enako dela ljubke, majhne majol-čice, le nazadnje, ko je posodica že odrezana od kolurata, narahlo dregne z dvema prstoma v rob posodice, tako narahlo, kot bi hotel previdno prijeti metulja, sedečega na roži z dvignjenimi krili. S tem nastane značilno majolkino ustje. Ko pridene še ročaj, je majolčica končana. Prav majhni majolčici pridene namesto ročaja kratek izrastek, ki ga pozneje pretakne z bezgalom kot piščalko, da nastane žvrgolca. To je s posodico združena piščalka; v posodico nalijete vodo, v piščalko pihnete in žvižg mora iti po zračnih mehurčkih skozi vodo. žvižganje z žvrgolco se da prijetno oblikovati; nekateri znajo kar dobro oponašati slavčka. »Hoja, zdaj pa kolurat stran,« vzklikne stric Jaka. Začne se ustvarjanje le z rokami in špriklo. Prva je ptička; zanjo vzame majhen košček glinastega testa, ki ga razteguje in zaokroža s palcema obeh rok, dokler ni zaokrožena podolgasta gmota, v sredi votla. Nato izvleče na zgornjem koncu vrat z glavo, spodaj stojalce, ob straneh pridene perutničke ali pa ne. Vse še obdela s špriklo, potem pretakne z bezgalom zadaj piščalko, ob straneh gNAVA pa dve luknjici in ribniška ptička je sveže izgotovljena. Za dovršenje konjička je potrebna precejšnja domiselnost in spretnost, ker ga je treba še »ocirati s Sirarni« po značilnih oblikah, prehajajočih iz roda v rod. Podedovana je tudi navada, da konjičku radi napravijo še jezdeca, ki pa ima le malo sličnosti s človekom. Neki brihtni fantiček mi je dejal, da tisto še opica ni, ampak »morska afna«. Krona teh drobnih lončarskih stva-ric pa je lik sv. Jurija na konju, ki ga sedaj zna narediti le še Krenčkov stric. To je že cela keramična umetnina, ki potrebuje za izdelavo dosti časa, zato vam tega izdelovanja nc pokaže. Prav tako je z liki kralja Matjaža pri mizi, kmetov pri plugih, zmaji, pivci, jaslicami in podobnim, kar vam prijazni stric pokaže že izgotovljeno. Lončarstvo živi še po mnogih krajih Slovenije. Lepe stvarce, zlasti cvetlične posodice, izdelujejo v Komendi pri Kamniku, v Savinjski dolini in na Ptujskem polju. Pri nekaterih komendskih in ptujskih izdelkih sem opazil, da se ondotni izdelovalci včasih poslužijo apliciranja okraskov. To se pravi, da okraske ročno ali s kalupom ustvarijo posebej ter jih pridenejo stvarcam. To je bistveno drugače kot pri Ribničanih, ki vse oblikujejo na predmetu samem 2 roko, s špriklo in z bezgalom. Pri Ptujskih izdelkih sc opazi še posebnost, da oblike in okraski nehote spominjajo na starinsko umetnost. Saj je gotovo tam bilo lončarstvo doma že v davnih, davnih časih, kakor je bilo tudi v Beli Krajini, kjer so našli na Kučeru nad Podzemljem lončarsko zapuščino iz časov pred prihodom Rimljanov in pred prihodom Slovencev. Lončarstvo je še zelo ohranjeno v Prekmurju. Imenitne in značilne stvari delajo pri Gornji Lendavi ter bliže Murski Soboti, v Filovcih pa imajo celo lončarsko zadrugo, če pridete na semenj kjer koli v Prekmurju, najdete take lončarske drobil j ave za zvrhane voze. Ti izdelki imajo tudi svojstvene oblike in okraske, često sem opazil hranilčke v obliki prešička, ki se bojda mora izdelovati podobno kot ribniški konjiček. Tudi v ostalih pokrajinah Jugoslavije je lončarstvo doma. Kdo ve v kolikih krajih ! Za primer vam podam le stvarce iz Cernika pri Novi Gradiški na Hrvatskem in iz okolice Poža-revca v Srbiji. Tamkajšnji izdelki se po obliki od naših zelo razlikujejo. Na priobčenih risbah spoznate, da je velika razlika tudi med najznačilnejšimi cvetličnimi posodicami enega in drugega prej navedenega kraja. „ Najpogostejši pred-met so tam Čuturiče. Poglejte razliko med ono iz Cernika in ono iz Požarevca. Tam doli pri Požarevcu poznajo še drugačen zanimiv način okraševanja. Posodice, zlasti pa okrasne krožnike, po ustvaritvi popolnoma ne posušijo in take pobarvajo kar scela s temno-rjavo barvo. Ko se barva posuši, pa pritaknejo pripravljeno šablono, podobno kot jih rabijo sobni slikarji, ter s posebnimi nožički plitvo izrežejo izbrani okrasek, nato ožigajo. Na ta način nastanejo svetlobarvni okraski na temni podlagi, ki so zelo lepi in spominjajo nekoliko na lesene ribniške okrasne krožnike s temno podlago in izrezanimi okraski. PagKMUBjj Vilko Kolar: KOLINE - PRLEŠKI »DOMAČI PRAZNIK“ Pri Balaževih imajo »domači praznik«, ker »mesarijo« prašiča, ki so ga vse leto redili. Ob taki priliki redko-kateri otroci pridejo v šolo. Tudi Balaževih treh otrok ni takrat v šolo. Vsak ima polno skrbi. Frančiška pomaga mami, Franček pa očetu, ki je tega dne mesar, najmlajši Ivan pa sveti, nosi eno in drugo. Že prejšnji večer, ko se vršijo priprave, pečejo potice, prebirajo kašo za klobase in brusijo nože. Ves večer pridno prepevajo znano prleško pesem, posvečeno temu prazniku: Prašiča smo zredili, zdaj bomo ga lovili, okol’ voglov, okol’ plotov za njim bomo hodili. Prašiča smo zaklali, na drobno razrezali, še bolje je stotisočkrat, kak’ če bi ga prodali. Klobase so narejene, so materi izročene, so gvircane, so poprane, pa niso še pečene. Pa prišel bode godec, dobil bo svinjski gobec, le pridi k nam, še rep ti dam, boš dober imel želodec. Drugo jutro navsezgodaj je pri Balaževih že živo. Prišli so tudi že pomagači, ki bodo pomagali izvršiti smrtno obsodbo nad debelim, zavaljenim prašičem. Mati pridno kuha čaj, ker zunaj je mrzlo. Pripravljena je že luč. Ko se vsi dobro okrepčajo, gredo na lov. že vlečejo orjaka iz hleva, ki kruli na vse pretege. Na mah ga poderejo. Eden ga drži za noge, drugi za ušesa, mali Ivanček pa za rep. Frančiška mora mešati kri, Franček sveti. Oče mesar je dobro opravil. Hitro je bil prašič mrtev in vsi se oddahnejo. Sedaj se začne dolgočasno delo. Zavaljenemu ščetinarju je treba najprej sneti kožo. To delo traja nad dve uri in je silno zamudno. Mesar mora nam- reč paziti, da kožo ne prereže, ker trgovec tako kožo slabše plača. Ko je to delo opravljeno, odstranijo še »Špeh« in prašiča razrežejo. Med tem časom mati pripravlja južino — pražena jetrca. Kako to vsem tekne! Začnejo se priprave za klobase. Delajo kašnate klobase »koline« in mesene klobase. Prleške klobase so znane kot »kranjske« daleč okrog. Preden se prične to delo, nažene mesar otroke po mero k sosedovim. Otroci že poznajo ta običaj in radi gredo. Frančiška priteče k sosedi in reče: »Tetica, poslali so me po mero za klobase! Prosim, dajte mi jo!« Soseda se veselo nasmeje, poboža Frančiško in reče: »No ja, to pa lahko dobiš!« Odide in se koj vrne: »Na, tu imaš, tako velike klobase napravite!« in ji poda velik obroč. Nato nadaljuje: »To daj očetu za gvirce!« in ji da šop listja. »To pa za ,špile\« ji da poleno. »Ti pa imaš to!«, ji da jabolk, krhljev in orehov. »Za mesarja pa nesi steklenico vina!« Francika odhiti domov. Med potjo že kliče: »Hej, glejte, kako mero sem prinesla za klobase!« V hiši nastane vrišč in splošen smeh. Na isti način sta dobila mero tudi Franček in Ivanček. Pa se oglasi oče z resnim glasom: »Frančiška, prinesi metlo!« Otrok hitro teče in prinese metlo, oče pa nadaljuje: »Pometi tla, da bom imel prostor, kamor bom metal klobase!« In zopet je v kuhinji splošen krohot. Delo gre hitro od rok, kajti v Prlekiji ne delajo takih malih klobas kakor drugod, ampak mnogo večje. To delajo zato, da se klobase ne posušijo preveč in ostanejo dolgo sočne. Proti večeru, ko je delo opravljeno, pridejo povabljeni sosedi, včasih še kak godec s harmoniko. S pesmijo in godbo proslavljajo uspeh domače reje. Ta praznik je tem svečanejši, čim večji je bil prašič. KDO JE NA I.UNI že v starih časih so bili ljudje radovedni, kdo biva na luni. Ob ščipu so dobro videli nekega človeka v mesecu. A ker je luna predaleč, so nekateri ljudje videli v njej takega, drugi drugačnega človeka. In še dandanes ne mislijo vsi ljudje na svetu enako. SLOVENCI pravimo, da živi na luni kovač. Tisti kovač, ki jc bil velik hrust in rogo-vilež in ki se ga je vse balo na tem in onem svetu. Ko je umrl, mu sv. Peter ni hotel odpreti nebeških vrat, ampak je dejal: »Le pojdi kam drugam!« Kovač se ni prav nič kregal, ampak je kar šel. Prišel je pred pekel. Ali peklenščki so se tako prestrašili rogo-vileža, da so mu pred nosom zaloputnili vrata. In tako so tiščali vrata, da so se jim kremplji prikazali na drugi strani. Kovač jim je s kladivom privil kremplje in odšel na luno, kjer kuje še danes. HRVATI trde, da živi v luni star cigan. Ko je bil še na tem svetu, je živel v neki vasi in hodil vsak dan k vodi po vrbje za pletenje košar. Košare je prodajal, z izkupičkom pa si je kupoval koruzno moko za žgance. Neke noči, ko je sijala polna luna, zasači v svoji kolibi nepoznanega starca, ki otepava njegove žgance. Prime starca in ga vrže iz kolibe. Starec se pobere in de: »Jaz sem sv. Miklavž. Hotel sem te bogato obdarovati. A ker si tak, boš živel odslej na luni in se z njo hranil!« Cigan se je znašel na luni, kjer še danes živi. že davno bi bil pojedel luno, a ljubi Bog je ukazal, da mora Uma sproti rasti. NEMCI menijo, da živi na luni neki mož, ki je delal brezove metle. Nekoč je nabiral protje. Bila je nedelja. Pa se prikaže angel in ga pokara: »Ali tako slaviš nedeljo?« Mož pa odgovori: »Kaj tebe briga?« Angel se razjezi in pravi: »če si tak, pa izberi: ali se boš pekel na soncu, ali pa boš zmrzoval na luni!« Mož pogleda, spozna odposlanca božjega in že bolj ponižno odgovori: »Ne želim si ne enega ne drugega!« A angel ne odneha: »Izberi!« Mož se nekaj časa obotavlja, potem pa reče: »če je tako, potem mi je ljubša luna!« In angel ga je odnesel na luno, kjer še danes zmrzuje. DANCI pripovedujejo, da biva na luni neki tat, ki je kradel na sosedovi njivi zelje. Pa ga je lastnik zasačil in mu želel: »Daj Bog, da bi izginil od tod in se znašel na luni!« Ker je to bilo na sveti večer ravno o polnoči, se je želja izpolnila in tat je odfrčal na luno. V mesečnih nočeh se jasno vidi, kako nosi ta človek vrečo zelja na rami. FRANCOZI pa vidijo na luni tistega brivca, ki je hotel na kresno noč krasti drva. Ta brivec je bil velik nepridiprav. Naučil je bil celo svojega psa in svojo mačko, da sta kradla zanj pri sosedih. Na kresno noč pa se sam odpravi v gozd po suha drva za zimo. Najprej je hotel odnesti drva, ki si jih je bil njegov sosed nasekal. Ko pa je dospel na mesto, se je luna spustila na zemljo in ga odnesla s seboj. Sedaj zmrzuje tam in bo zmrzoval do sodnega dne. Kristina Brenkova: ZAJETA BRAT IN SESTRA Po narodni pesmi. Ilustrirala Marija Vogelnikova. Marija Ko so še Turki prihajali v našo deželo, sta v koprivniškem gradu na Dolenjskem živela gospod in gospa. Mlada sta bila in zdrava, lepo sta gospodarila, le otrok jima ni dal Bog. Gospod in gospa sta se vsak dan po grajskem vrtu sprehajala. Za roke sta se držala in se pogovarjala, kako lepo bi bilo, če bi se jima rodilo dete. Kdo bo za njiju skrbel na stara leta? Kdo bo za njima v koprivniškem gradu živel, če umrjeta brez otrok. Minilo je leto dni in želja se jima je izpolnila. Rodila sta se jima deček in deklica. Vesela sta ju bila gospod in gospa, prelepo sta za dvojčka skrbela. Leto je teklo za letom, deček in deklica sta rasla, bistra sta bila in lepa. Ko sta bila stara sedem let in že osmega pol, pa so Turki spet vdrli v deželo. Morili so, ropali in ljudje so se v smrtnem strahu skrivali pred njimi. Tudi mimo Koprivniškega gradu so Turki drveli. Vsi hlapci, dekle, pastirice in pestunje so v gozdove zbežali in se poskrili, dečka in deklico pa so Turki ujeli in s seboj odpeljali. Koprivniška dvojčka so privedli med ujetnike v daljnjo turško deželo. Ker sta bila lepa, zdrava in pametna, ju je vzel za svoja sam turški paša. Pri njem sta bratec in sestrica živela in dobro se jima je godilo. Pozabila sta, kakšni sta jima krščanski imeni, pozabila na mater in očeta in na rodni grad. Po turško so ju oblačili, s turškimi imeni ju klicali in po turško z njima govorili. Leto je teklo za letom. Zajeta brat in sestra sta rasla in ko sta bila stara štirinajst let, je turški paša priredil veliko gostijo. Vse svoje sorodnike in znance je povabil nanjo. Gostje so jedli in peli, poslušali pesmi in hvalili lepa, bistra otroka. Ko je bil turški paša že omamljen od sladkega vina, pa je dejal: »Lepa sta že, lepa otroka in bistra tudi, moja pa nista. Na koprivniškem gradu sta doma v daljni kranjski deželi.« To je povedal in je pil naprej, ni pa videl, da sta ga slišala bratec in sestrica. Še tisto noč sta se dvojčka dogovorila in natanko domenila, kako bosta iz Turčije zbežala. Bratec si je velik kij uč preskrbel od konjskega hleva. — Sestrica pa je pozlačeni ključ odkrila, ki je težko skrinjo odklenil, v kateri je paša skrival svoje bogastvo. Zjutraj, ko so pijani gostje še po pisanih preprogah spali, je sestrica dve mošnji z zlatniki in srebrniki iz skrinje napolnila, bratec pa je iz hleva pripeljal iskrega konjiča. Osedlala sta ga, zajezdila in oddirjala. Vso noč sta jezdila, šele proti poldnevu sta čez turško mejo prišla. Pri starem kovaču sta se ustavila. Dal jima je vode pa kruha in sadja, konju pa podkve narobe prekoval. Če bi ju Turki sledili, bi se jim sled zmešala. Jahala sta in prijahala sedmi večer pred koprivniški grad. V grajske line sta se ozirala in zaspanega vratarja klicala: Oj gori, gori, vratar mlad, pridi nama odpirat grad. m ^ •-*€ Me iVNAfellA Vratar jima je odprl. Prišla sta tudi grajski gospod in gospa gledat pozne popotnike. Spoznala sta v turških jezdecih svoja ugrabljena otroka, za katerim sta žalovala že sedem dolgih let. Presrečni so se objeli in poljubili. Grajska gospa je medtem že osivela od žalosti za ugrabljenima otrokoma in tudi grajski gospod se je postaral. Na gradu so čez teden dni veliko gostijo priredili. Nanjo so povabili vse sosede in vse so pogostili. Bratec se je pa bal, da bodo Turki prišli in iskali njega in sestrico. Šel je od bogato obložene mize in je stražarjem ukaze dajal, kaj naj store, če Turki pred grad pridrve. Turki so res tisto noč za ubežnikoma prišli. Hlapci na obzidju pa so bedeli, hitro so pridvižni most spustili in Turke prepodili. Tako so pred njimi bežali, da so še rdeče fese zgubili in nekaj krivih sabelj pred gradom pustili. Bratec in sestrica sta še dolgo živela pri svojih starših. Ko sta odrasla in se poročila, sta rada vsak svojim otrokom pripovedovala, ka ko se jima je v Turčiji godilo. Kdor pa je le hotel, sta mu turška oblačila pokazala, v katerih sta iz turške dežele domov pribežala. IZ ŽIVLJENJA SV. SAVE RASTOV BEG Po Teodoziju Ko je bil Rastko v sedemnajstem letu, so ga hoteli njegovi starši oženiti. Toda bogoljubni mladenič je vedno želel le to, da bi se ognil posvetnemu življenju in se približal Bogu. Večkrat je že slišal o puščavnikih na Sveti gori. Pobliže pa se je seznanil z njimi, ko so prihajali na očetov dvor po darove, ki jim jih je dajal Rastkov oče. Nekoč spet pridejo svetogorski menihi. Med njimi je bil eden po rodu Rus. Tega začne Rastko na skrivaj izpraševati o Sveti gori in o meniškem življenju. Menih mu pripoveduje o pravilih, po katerih žive puščavniki: o skupnem življenju v samostanih, o tistih, ki žive po dva ali trije in slednjič o menihih samotarjih, ki bivajo sami zase v postu in molku. Mladenič posluša menihovo pripovedovanje in solze se mu udero iz oči. Nato reče: »Vidim, da te je Bog poslal. Potolažil si mi srce in napolnil dušo z neizrekljivim veseljem. Sedaj vem, po čem sem vedno hrepenel. Kaj naj storim? Saj bi pobegnil, pa ne znam poti in bi zašel. Pa tudi oče bi me našel in moral bi se vrniti domov. Tako bi užalil očeta, sebe pa osramotil. Na ta način bi nikdar ne dosegel tega, kar si tako želim.« Starec se je čudil Rastkovi vnemi in ognju, ki je plamtel v njegovi duši, pa mu reče: »Vidim, dete, da si res napolnjeno z božjo ljubeznijo, zato ti bom pomagal in te z božjo pomočjo odvedel na Sveto goro. Pripravi torej konja še zame, da odpotujemo!« Vesel odide Rastko k staršem in reče: »Starši moji, slišal sem, da je v planini mnogo zveri. Blagoslovite me in pustite, da grem na lov! če se bomo zakasnili, ne jezite se!« Oče in mati mu ustrežeta in Rastko odide. Lovce razpostavi v gori, gonjače pa pošlje gonit. Ko se je znočilo, so lovci pospali. Rastko pa in še nekateri njegovi spremljevalci, ki so vedeli za njegovo skrivnost, zbeže. Ko se je zdanilo, so lovci zaman iskali Rastka. Vrnejo se in povedo očetu, kaj se je zgodilo. Štefan Nemanja se razžalosti in z njim ves dvor. Vse je jokalo neutolažljivo. A jok jim ne bo vrnil Rastka, zato reče Nemanja: »Dovolj je solza, moj sin ni izgubljen. Bog mi ga je dal, Bog mi ga bo vrnil.« Nato pokliče enega od svojih vojvod, mu obljubi mnogo darov in mu zapove, naj gre iskat sina. Pokliče tudi več mladih plemičev, jih posadi na silne konje in jim ukaže, naj urno jezdijo, dokler ne dospejo na Sveto goro; zakaj slutil je, da mu je sin odšel tja. Dal jim je tudi pismo za iparha solunske oblasti. Vojvoda vzame pismo, se povzpne s plemiči na silne konje in odjezdi. Gonili so jih noč in dan, kolikor so mogli. Ne da bi med potjo kaj izvedeli, so prišli v Solun, kjer so vojvodo sprejeli s častjo. Vojvoda izrbči iparhu pismo in mu pove, kaka nesreča se je zgodila njegovemu gospodarju. Tudi iparhu je bilo težko, ko je prečital pismo, zakaj bil je Nemanjin prijatelj. Pogostil je vojvodo in plemiče, se od njih ljubeznivo poslovil in napisal svetogorskemu proti pismo, ki se je glasilo: »Lepo Te prosim, prečastiti, da ne odbiješ te prošnje, če je prišel k Vam sin velikega župana in gospodarja srbskega, naj se čim prej povrne k svojemu očetu, da bi ne postal njegov oče od žalosti iz prijatelja ne-prijatelj, kar bi ne bilo ljubo ne nam ne mnogim drugim.« Z vojvodo pošlje iparh tudi nekaj svojih ljudi, da bi jih častno spremljali do Svete gore. Ko so prišli na Sveto goro, so povpraševali po Rastku, opisujoč njegovo postavo in njegovo lepo zunanjost. Nekateri so jim rekli: »Takšen, kakor ga iščete, je vstopil malo pred vami v ruski samostan, kjer je še zdaj.« Ko so to čuli, so se bali, da bi jim ne pobegnil, zato niso šli k proti, ampak v ruski samostan. Tu so ga videli, kako je hodil po samostanu. Bil je še v posvetni obleki in neostrižen. Ko so ga našli, so se neizrekljivo razveselili. V solzah so ga poljubljali. Od veselja so pozabili na naporno potovanje. Pri tem so mislili tudi na velike darove in časti, ki jih čakajo. Postavili so stražo, ki naj bi budno pazila nanj, sami pa so se hoteli nekoliko odpočiti, prav tako tudi konji. Mladeniča pa je bilo sram, ko je videl, kako je oče poslal za njim toliko ljudi, da se vojvodi ni upal pogledali u lice. Na samem ga vpraša to in ono in vojvoda mu vse pove, kako so se za njim jokali, in tudi o pismih. Nazadnje mu reče: »Tudi iparhovi ljudje so bili poslani z naročilom, da te predado nam.« Mladenič vidi vojvodovo odločno voljo pa mu reče: »Pusti me, dragi vojvoda, tu! In ko se vrneš k očetu, mu ponesi moje pismo in ga potolažil« A vojvoda mu odgovori: -»Ne, moj gospod, ne prosi me, česar mi ni mogoče storiti! če bi te bili našli kot meniha, kako bi se opravičili? Ker pa je bila božja volja, da še nisi preoblečen, ne smem tega niti pomisliti. Prosim te, moj gospod, odvrzi te misli in pojdi veselo z nami! če pa se boš zoperstavljal, te zvežem in odvedem s silo. Tak je ukaz.« Rastko je spoznal, da je vojvoda neizprosen. In ker ni imel nikogar, ki bi mu pomagal, reče: »Naj se zgodi volja božja!« Nato veselo objame vojvodo, zagotavljajoč mu, da pojde z njim. A s tajnimi vzdihi je klical na pomoč Boga. In ker je bil moder, je razmišljal, kako bi se rešil. Poprosil je torej igumana (samostanskega predstojnika), naj pripravi vojvodi in plemičem sijajno pojedino. Pove mu tudi svojo namero in ga poprosi, naj se že ponoči začno jutranje molitve. In začela se je gostija, pri kateri je E. Justin: Sv. Sava sam Rastko stregel in razveseljeval svoje rojake. Ko je bilo že pozno, vstaneta iguman in mladenič in gresta v cerkev molit. Tudi vojvoda in plemiči vstanejo in gredo za njima, ker niso hoteli izpustiti mladeniča izpred oči. Molitve so se pele in čitale večkrat po vrsti, dokler niso trdno zaspali vsi, tudi tisti, ki so stražili. Bili so pač trudni od pota in gostije. Kakor hitro zapazijo mladeničeve bistre oči, da so pospali, se pokloni pred svetim oltarjem in se zaobljubi Bogu. In ko ga iguman še blagoslovi, odide v spremstvu starca duhovnika na samostanski stolp, zapre za seboj vsa vrata in se zahvali Bogu: »Poveličujem te, Gospod, ker si me sprejel.« Nato mu jerej ostriže lase, ga preobleče v meniško obleko in mu zamenja ime Rastko z imenom Sava. Medtem so se vojvoda in plemiči prebudili in začeli iskati svojega gospoda. Iskali so ga povsod, v cerkvi in samostanu — zaman. Ker ga niso našli, so začeli biti menihe in groziti igumanu. Slednjič se vojvoda pomiri in reče: »Zakaj nam delate krivico in sramoto, častiti očetje? Našega gospoda ste skrili. Zakaj se norčujete? Ali mislite, da smo se zato trudili, da bi iskali zraka, ne pa našega gospoda? Glave vam bodo odletele! Povejte, kam ste skrili našega gospoda?« Po teh besedah začno plemiči še bolj biti menihe. Mladenič pa, ki je vse to slišal, jih pokliče s stolpa. Ko zaslišijo njegov glas, se zelo razvesele, pohite k stolpu in pogledajo kvišku. A niso ga mogli videti, ker je bila tema. Mladenič pa reče vojvodu: »Zelo si pameten, a vedeš se kakor dete.« Plemičem pa reče: »Ali vas ni sram. ali se ne bojite Boga? Zakaj napadate ljudi v cerkvi? Kaj so vam storili? če iščete mene, tukaj sem. Toda zdaj nimam časa, ob zori me boste videli.« Ko so to čuli, so plemiči umolknili, legli okrog stolpa in začeli stražiti. Ko se je začelo svitati, se je mladenič nagnil čez stolp, poklical vojvodo in plemiče in se jim pokazal v svoji lepi meniški obleki. V tem trenutku niso vedeli, kaj naj store. Prevzel jih je tak jok, da so popadali na zemljo. On je videl njihovo žalost, pa jih je tolažil rekoč: »Fse, kar se je z menoj zgodilo, je bila božja volja. Ne žalujte, ampak z menoj hvalite Boga, da sem dosegel, kar sem želel. Vzemite mojo obleko in lase in se mirno vrnite do- mov! Izročite vse mojim staršem in bratom kot dokaz, da ste me našli živega. In odslej je moje ime Sava.« Reče in jim vrže s stolpa obleko in lase in zraven še pismo za očeta. Vojvoda in plemiči vzamejo obleko in lase in pismo in začno prelivati solze in objokovati mladeniča, kakor da jim je umrl. Dolgo so stali tam in vojvoda je govoril besede žalosti, ki jim je polnila srca. Tudi mladenič na stolpu se je jokal. In jok je bil tolikšen, da bi se mrtvo kamenje omečilo. Potem so se nekoliko pomirili. Klanjajoč se mu, so mu pošiljali poljube in govorili: »Zdrav ostani, gospod, in živi brez nas, kakor moreš! Ukanil si očeta in nas, nisi se usmilil.« To in še več so govorili z žalostnim srcem. Nato so si izprosili še njegovega blagoslova, vzeli njegove reči in se odpravili proti domu. In še gredoč so se ozirali proti stolpu, postajali in jokali, dokler so ga mogli videti. On pa je prišel s stolpa, se zahvalil Bogu in se poklonil igumanu in svojim bratom. In vsi so ga poljubljali kot novega brata. Tiste, ki so bili zaradi njega napadeni, je še posebej objel, proseč jih odpuščanja za one, ki so jih užalili. In pozabili so na rane na svojem telesu, veseleč se, da se je vse tako dobro končalo. ŽIVLJENJE NA SVETI GORI . . . Bivali so (puščavniki) na visokih gorah skupno z jeleni. Nebo jim je bila cerkev in Krista so gledali, upodobljenega v duši. Tesne kolibe so jim bile s travo okrašene. Poslušali so šum drevja in ptičje glasove. Uživali so čist in vonjiv zrak. Brezskrbni so bili in veseli, obrnjeni vedno k Bogu in vzvišeni nad vsem posvetnim. Mislili so, da so bogatejši od najbogatejših. Drugi pa so živeli v skalnih jamah in razpokah, ali pa so se ugnezdili na morskih čereh kakor ptice. Dež in ve- ter sta jih bičala, sonce in znoj sta jih žgala in pozimi so zmrzovali ubogi in bedni. Ničesar niso imeli, kar bi jim lahko ukradel tat razen lanenega perila, pa še to ni zadostovalo, da bi si odpočili telo, marveč komaj da so si z njim pokrili nagoto. Hranili so se kakor je pač kdo mogel: nekateri so jedli malo kruha, a redko; drugi so uživali plodove dreves in dijvih rastlin, ki so tam rasle. Žejo so si gasili z bistro vodo, ki je izvirala izpod gorskih skal. SMRT ŠTEFANA NEMANJE (1199) Iz spisov sv. Save Tedaj me blaženi starec pokliče k sebi in mi začne govoriti: »Sladki moj otrok, tolažba moje starosti, sin moj, poslušaj me! Naj tvoje ustnice nikdar ne govore neresnice! Tvoje oči naj zro naravnost in tvoje noge naj hodijo vedno po ravni poti! čuvaj zakon svojega očeta in ne pozabi naukov svoje matere! Ne karaj hudobnih, da te ne zasovražijo! Karaj modrega, da te vzljubi/« In vzdignil je blaženi svoje roke, me objel, se razjokal in me poljubljal. In spet je začel govoriti: »Mili moj otrok, vid mojih oči! Prišel je čas slovesa. Ne bodi žalosten, otrok! Ako se ločimo na tem svetu, se snidemo tam, kjer ne bo več ločitve.« In vzdignil je svoje častitljive roke, jih položil na mojo glavo in govoril: »Bodi blagoslovljen! Naj ti Bog da dobroto in milost in nebeško kraljestvo! In naj te naravna na pot, po kateri si hodil, ko si nekoč šel od mene!« Ko je bilo osmega februarja, mi reče: »Otrok moj, pošlji mi po duhovnega očeta in po vse častite starce Svete gore, naj pridejo k meni!« Storil sem, kar je zapovedal. In prišla je množica iz svete puščave. In ko so prišli, jih je pozdravil in blagoslovil. Ni jih pustil od sebe rekoč: »Ostanite pri meni, da s svojimi svetimi in častitimi molitvami moje truplo opo-jete in ga pokopljete!« Od sedmega februarja do svoje smrti ni pokusil blaženi starec ne kruha ne vode, pač pa je vsak dan prejel sv. obhajilo. A dvanajsti dan meseca sem videl, da se pripravlja na oni svet. Rekel sem mu: »O blaženi gospod Simeon! Glej, približuje se tvoj čas! čul sem že, kako si blagoslavljal svoje naslednike. Sedaj pa jih blagoslovi poslednjič!« In on začne govoriti med solzami: »Sveta Trojica, naš Bog! Slavim te, molim in prosim: Obvaruj ljudstvo te države, v kateri sem nekoč vladal! Pomoč presvete Bogorodice in moja molitev, čeprav grešna, naj bosta z njimi na veke vekov! Zopet jim naročam, naj se med seboj ljubijo in spoštujejo! In kdor te zapovedi ne izpolnjuje, naj ga zadene kazen božja, njega in njegove otroke!« In jaz sem rekel na vse to: amen! Istega dne mi reče: »Otrok moj, prinesi mi podobo svete Bogorodice! Zaobljubil sem se, da bom pred njo izdihnil svojo dušo.« Storil sem to. In ko je bil večer, mi reče: »Otrok moj, stori mi to uslugo pa me obleci v mojo pogrebno haljo! Napravi me tako, kakor bom tudi pozneje ležal, ko bom v grobu! Na zemljo razprostri rogozino in me položi nanjo! Pod glavo pa mi daj kameni Tako bom ležal, dokler me Gospod ne vzame k sebi.« Vse sem storil, kakor mi je ukazal. In vsi, ki smo to gledali, smo jokali, čudno in nenavadno je bilo gledati, kako leži kakor ubog tujec na rogo-zini, ogrnjen s pogrebno haljo, s kamnom pod glavo in kako se vsem ponižno klanja in jih prosi odpuščanja in blagoslova -— on, ki so se ga nekoč bali in povsod pred njim trepetali. Ko je prišla noč, so se vsi od njega poslovili in ga blagoslovili. Nato so odšli v svoje celice, da bi molili in se malo odpočili. A jaz in še neki duhovnik sva ostala pri njem vso noč. Okrog polnoči je blaženi starec umolknil in mi ni rekel niti besede. Ko pa se je začela jutranja služba božja in so se oglasile cerkvene pesmi, je blaženemu zasijal obraz. Vzdignil je oči proti nebu in rekel: »Hvalite Boga v njegovi svetosti, hvalite ga v njegovi slavil« Jaz pa sem mu rekel: »Oče, kaj si videl, da tako govoriš?« On pa me pogleda in nadaljuje: »Hvalite Ga zaradi njegove veličine!« To reče in izdihne svojo dušo. Jaz pa sem padel na njegov obraz in se grenko razjokal. Ko pa sem vstal, sem se zahvalil Bogu, da sem videl konec tega zglednega moža. pokuka izza 9,se^& odpravi k se* boj vzameš, kakršno nosijo in svoje^. Ob l^c. poklice 3X po imenuse pri- pelje v zlati katero vlečejo 3 zlate • .Ali ves.kdo je ugrabi o« „ . vpraša^ lep Mak Je u9 ra bil G rvmozan !*'od govori Ja TŽ stanuje onstran . Pojdiva tja!” stopi v „HII!”zakliče^rs in zlata^J^zd kakor Q proti^^ otoku.Kmalu sta na S rzdrci Tu rece -%a3:(,Ti #, pojdi sedaj proti /A (kjer so sive skale.Tam stanuje"'^ . Tudite čaka tam.n^vza» me1^ inter se napoti pro* ti skalam rešit malo *z razbojnikovih^ J Cemu služi nafta Pred petdesetimi leti ni imela nafta, iz katere se dobivata petrolej in bencin, mnogo vrednosti. V tistih časih še niso poznali njene pogonske vrednosti in so jo uporabljali po večini le za razsvetljavo. Ker pa je bil v tem petroleju pomešan tudi bencin, je petrolejska luč pokala in nestalno gorela. Tako so se n. pr. prebivalci Prage uprli prvim petrolejkam. Dejali so, da sede raje v temi kot pod bombo. šele ko so v posebnih čistilnicah ali »rafinerijah« začeli čistiti nafto, t. j. ko so znali izločiti iz nje bencin, petrolej in razne maščobe, in šele ko so iznašli motor na bencinski pogon, šele tedaj so ljudje spoznali ogromno vrednost nafte. jev, ki se kurijo s premogom, ali ki teko z elektriko. Torej ne gre ničesar iz nafte v zlo. Maščobe za mazanje strojev in celo bencin pridobivajo v novejšem času tudi iz premoga, a je to mnogo dražje in zamudnejše delo. Še dragocenejša je postala nafta, ko je inženir Diesel izumil motor na pogon skoraj neizčiščene nafte. Diesel je bil Nemec, ki se je rodil v Parizu, a bil vzgojen v Londonu. Ob življenje je prišel na še nepojasnjen način 1. 1913. na vožnji čez kanal iz Francije v Anglijo, kamor so ga povabili, da namesti svoje motorje na angleških vojnih ladjah. V Franciji se je vkrcal na ladjo in odšel v pripravljeno ladijsko kabino. Ko so do- Ves svet 207 Zdr. drž. Amerike 123 24 20 Indija Mehika 5,7 PRIDOBITEV NAFTE L. 1934. v posameznih državah (v milijonih tonah) Rusija Venezuela Rumunija Ostale države 12,2 Dandanes se države kosajo med seboj, katera ho pridelala več bencina, kajti uporaba bencina se na svetu veča od leta do leta. Država, ki ima toliko petrolejskih vrelcev, da lahko izvaža bencin, bogati, ker ga lahko izvaža; država, ki nima takih vrelcev, mora bencin uvažati in pošiljati svoj denar v tujino. Čemu nam služi bencin, to ve že vsak otrok. Nešteto avtov je na svetu, ki se premikajo le s silo bencina. Samo v Ameriki računajo na vsakih pet Amerikancev po en avto. A tudi vsi ostali deli sveta uporabljajo s pridom to moderno prometno sredstvo. Avti brze dandanes že skozi puščave. Danes skušajo pridobiti iz nafte čim več bencina, ker ga avti in letala Porabijo ogromne množine. Kar ostane, so petrolej in goste maščobe, s katerimi se mažejo osi tudi takih stro- speli v Anglijo, je bila njegova sobica prazna. Diesel je izginil in še danes ne vedo, kaj se je z njim zgodilo. Diesel je izumil poseben način za pogon motorja. Avto poganja motor, ki ga ženo eksplozije bencina. Diese-lov motor pa žene goreča nafta. Parnike goni para v kotlih, ki jih kurijo s premogom. Za vsako konjsko silo Pogon z nafto 19IU s premogom 1 9 3 * f •S> °/o ■96 °/0 Napredek svetovnega brodarstva teh strojev je treba 1,8 kg premoga na uro. če bi te kotle kurili z nafto, bi je porabili le 700 g na uro; če pa bi na teh parnikih namestili Dies-love motorje, bi za vsako konjsko silo porabili komaj 127 g na uro. Iz Norveške na Kitajsko mora tovorni parnik osemkrat naložiti med potjo premog; parnik z Dieselovim motorjem, ki ga kurijo z nafto, izhaja na vsej tej dolgi vožnji z nafto, ki jo je doma vkrcal. To pomeni, da prevozi parnik s pogonom nafte osemkrat daljšo pot, kot parnik na pogon s premogom. Ni tedaj čudno, če se parniki hitro preurejajo na pogon nafte. V puščavah že drve železnice, ki jih gonijo Dieselovi motorji, ker ti motorji ne potrebujejo vode, ki je v pustinjah tako dragocena in redka. Tudi skozi Saharo nameravajo speljati tako železnico. Stroj takih železnic bo naložil na prvi postaji toliko nafte, kolikor je bo potreboval do prve prihodnje postaje v oazi. Tam si bo stroj naložil nove nafte, potniki pa si bodo gasili žejo s sladoledom. BORBE IZUMITELJEV Pred tri tisoč leti je živel grški učenjak, ki je trdil, da imajo vsi ljudje na svetu neko skupno lastnost: nezaupljivost. To velja tudi za naše čase. Posebno nezaupljivi so »strokovnjaki«. če kdo kaj novega izumi, tedaj pregledajo izum strokovnjaki, to so taki ljudje, ki se na tisto reč razumejo. Ker so zelo nezaupljivi, se večkrat zgodi, da ne spoznajo vrednosti izuma in ga proglasijo za ničvrednega. Za izumitelja se tedaj začne težka borba. To nam najbolje pričajo borbe v življenju slavnih mož, katerih izume so »strokovnjaki« odbili. Pred skoraj poldrug sto leti je nekega dne prišel k Napoleonu nekdo in mu dejal: »Izumil sem sredstvo, s katerim morete premagati Anglijo.« Pa mu je opisal parni stroj, ki naj bi gnal ladje po morju. Ali Napoleonovi strokovnjaki so se smejali možu: »Kako naj para iz kotla žene ladje hitreje ko veter jadrnice? In ladja z dimnikom na morju! Kako smešno. Pa ogenj v ladji! Saj bi se vse vžgalo!« Moža so odslovili. Ali ta je odšel k Angležem in ti so mu verjeli. Ko se je Napoleon kasneje peljal z jadrnico v pregnanstvo, je srečal prvi parnik. Zamislil se je in vzkliknil: »Če bi bil pred leti verjel možu, bi bil danes gospodar vsega sveta.« * Pred približno šestdesetimi leti je slavni Edison izumil gramofon. Ni bil tako lep kot so gramofoni dandanes. Imel je mal zabojček z uro in velikanski rog. Vse to pa je bilo pritrjeno na skoraj meter visokem, temnem zaboju. Ta zaboj naj bi dal gramofonu lepši glas. Ta svoj prvi gramofon je poslal Edison v Pariš, da ga preizkusijo. K prvi preizkušnji so prišli najbolj učeni ljudje Francije in najbolj znani strokovnjaki - priro-doslovci. Predsednik te komisije navije aparat. Gramofon začne nekaj časa praskati in hrkati, nato jasno in razločno peti preprosto pesem. Eno minuto poslušajo učenjaki, nato se začno na vse grlo smejati. Neki slavni učenjak reče nekemu novinarju: »Saj nismo ne norci ne otroci! To je navadna goljufija! Nekdo sedi v zaboju in nas hoče prepričati, da prihaja glas iz valjaste plošče. Nikoli se to ne more zgoditi, da bi mrtva plošča govorila in pela.« Novinar mu predlaga, da bi dal zaboj preiskati, ali učenjak zamahne z roko: »Jaz sem povedal svojo sodbo in pri tem vztrajam: to je navadna in grda prevara!« Že nekoliko let kasneje je ves svet spoznal, da ni bil prvi gramofon ni-kaka prevara. Na neverjetne težkoče je naletel Anglež Stevenson, ki je 1. 1825. zgradil prvo železnico med dvema mestoma v Angliji. Dali so mu celo priimek »ubijalec«, četudi ni v svojem življenju ubil niti živali, kaj šele človeka. Strokovnjaki so bili namreč mnenja, da bo s svojo železnico ubil človeštvo. Trdili so, da take brzine ne more noben človek zdržati in da se morajo vsi ljudje v takem drvečem vlaku zadušiti. Ko pa je vlak le pridrvel srečno na svojo postajo in so ljudje izstopili zdravi in čili, so spet strokovnjaki razsodili, da se je to zgodilo, ker je pač veter pihal ljudem v hrbet. Posebno hudo so napadali Steven-sona, ko je izkopal za svoj vlak šestdeset metrov dolg predor. Leto dni se je moral boriti s strokovnjaki, preden so mu dale oblasti dovoljenje, da sme vlak skozi ta predor. »To je zločin!« so pisali strokovnjaki ministrom. »V takem predoru pod zemljo ne more nobeno živo bitje zdržati. Vlak bo prišel iz predora s samimi mrliči.« Vlak je le zapeljal v predor in prišel iz njega z živimi ljudmi. Ali kljub temu so strokovnjaki trdili, da je to le srečen slučaj, šele ko je vlak več- Z O B O T Zobotrebce so poznali že stari narodi. Grki in Rimljani so si z njimi stalno snažili zobe po jedi. V dobi rimskega cesarstva so izdelovali zobotrebce iz lesa posebno prožne in trdne vrste. V Indiji pa so si snažili zobe iz zobotrebcev, izdelanih iz smokvi-nega lesa. še dandanes cenijo Indijci najbolj take vrste zobotrebcev. Posebno pažnjo posvečajo čiščenju zob Mohamedanci. Pri njih spada nega krat pripeljal zdrave in žive ljudi skozi predor, so strokovnjaki umolknili. A še 1. 1829. je neki slavni londonski profesor trdil, da je dokazano, da priteče ljudem kri iz nosa, ust, oči in ušes, ako se vozijo z vlakom. To da se zgodi zaradi močnega zračnega pritiska. Francoski slikar Daguerre se je trideset let mučil, preden je iznašel fotografijo. Ko se mu je to posrečilo, je napravil dve fotografiji in jih poslal v Pariz na Akademijo znanosti. Pa so mu jih vrnili, češ, da sta to dobri sliki, ki jih je z roko narisal. Ni mogel prepričati učenjake, da je mogoče ujeti človeško podobo na ploščo. Zdaj je Daguerre najel dvorano, da javno pokaže, kaj je izumil. Prišlo je v dvorano vse polno radovednih ljudi. Ali ko je postavil fotografski aparat predse in si je pokril glavo s črno ruto, so se ljudje, med katerimi je bila večina učenjakov, tako prestrašili, da so zbežali iz dvorane. Učenjaki so ga proglasili za goljufa in ljudje so začeli žvižgati, ko se je izumitelj prikazal na ulici. Daguerre ni mogel dobiti več človeka, ki bi ga lahko fotografiral. Fotografija se je začela šele širiti, ko se je nekemu Nemcu posrečilo fotografirati nekatere visoke osebnosti. Zanimivo je, da so v Rusiji poznali fotografijo pred zapadno Evropo. Morda zato, ker niso imeli tam toliko učenih »strokovnjakov«. REBCI zob v verski obred, ki ga je Mohamed svojim vernikom priporočal kot Bogu všečno dejanje. Posebno so med Turki v časteh zobotrebci, ki so bili namočeni v studencih svetega mesta Meke. Na zapadu Evrope so poznali zobotrebce že v 16. stoletju. Najprej so bili leseni, pozneje pa so zlatarji srednjega veka začeli izdelovati zobotrebce iz kovine, prav dragocene celo iz srebra in zlata. MIHČEVA 5. NALOGA Z NAPAKAMI Tlcuv JuA^dbzrr. (5cr /|vn/ij2/mx>' /v hs^4^rr) kh jv imJIJbttrv.ir rruvU/rru ksu^dfnv /yv /fuc&ru AccubpMV. (Ca/ ^su dkuJvoJb xr- /02/ iz/ ^t^/u'.t^femxr at Južnimi/ imuu da/ fYW nrrum^cK xJ*/m/» a&z.TTU/ urno' m >tcuoUu š&j £tojuk^.]aw awu JH£/ iLao^et/r. V Aro-vocio^m/ l^toJUj, /mur juj^ rrruj^c^a; frrafca/ aox^etnhjca, A/ru Arrrur ,ga/ fiooi^vihtu at nruxv ®cu /^y ^e/ ncJtcrrnJU; ^dUfr at MjuxxxamLcju. dVratj 4*/ arfuJl/. (P/TK>WkjeJZy ^e/ /O-au im; /oU^oJ6: „Tl/xJ/ Jka/r CK^ Mariboru in Celju Zlasti priporočamo bogato iibiro lepih mladinskih Lnjig po znižanih cenah. Iiberite knjige po cenikih, ki jih imajo šolski upravitelji, in naročite skupaj, da bo manjša poštnina a/ „haštm čadu"! Klišeje k 1 l š a r n a eno- ali večbarvne, ^J| Cj IF 1 BC za časopise, knjige, razglednice itd. izdeluje LJUBLJANA — SV. PETRA NASIP 23