99CERKVENA zgODOVINA JOŽEF SMEJ Prikaz dveh knjig, Septuaginta in Analysis, ob njunih obletnicah, 120 in 500 V letih 1948-1955 je avtor pričujoče razprave opravljal kaplansko službo pri Jožefu Gutmanu, takrat vikarju namestniku v Murski Soboti (osebi, po službi višji od kaplana, pravijo ljudje v Prekmurju »principališ«). Nekega dne je avtor tega članka svojemu principalu razodel svojo željo: »Rad bi si kupil harmoniko in se naučil igrati nanjo.« Gutman pa mu odločno odvrne: »Tvoja harmonika naj bo Sveto pismo!« Principalove besede je kaplan vzel resno. Če le utegne, vsak dan vsaj dve strani prebere v grščini iz znane knjige Erwin Nestle, Novum Testamentum graece et latine, 12. naklada, 1937. V pripravi na ta prispevek, namenjen, da bo objavljen v Tretjem dnevu, mu je pravkar omenjena knjiga, Novum Testamentum, pomagala razjasniti marsikatero mesto v Svetem pismu. Nekaj primerov: »Pozdravlja vas cerkev v Babilonu (1 Pt 5,13). Apostol Peter vendar ni bil v Babilonu. V opombi je navede- na različica: Romae (v Rimu). Učenca na poti v Emavs sta se »pogovar- jala«; v vulgati »fabularentur« (Lk 24,15), kar spominja na »fabulo«; izvirnik pa ima »homilein«, od »homiléō«, kar lahko pomeni poleg »pogovarjati se«, tudi »razlagati«. Drugi vatikanski koncil zelo priporoča homilijo, razlago Božje besede. »Nauk (vulg. sermo, govor), ki sem ga govoril« (Jn 12,48); v izvirniku: hó lógos, hón elálēsa, beseda, ki sem jo govoril (prim. Jn 1,1: »V začetku je bila Beseda …«). DOPOLNITEV NASLOVA Gre za knjigo Valentin Loch, Vetus Testa-mentum Graece iuxta LXX interpretes, Ratisbonae, 1886, in za knjigo Max Zerwick S. I., Analysis philologica Novi Testamenti Graeci, Romae 1953. Naslov prve je naveden tudi v grščini. Prevajam ga takole: Stara zaveza v grščini po LXX (sedemdesetih) interpretih, drugo pa Filološka analiza Nove zaveze v grščini. Besedo interpreti pustim neprevedeno, ker ima več pomenov: prevajalci, razlagalci, tolmači. V pričujoči razpravi prvo navajam po že udoma- čeni kratici LXX, drugo pa Analysis. V knjigi Analysis je citat sv. Terezije iz Lisieuxa: »Si j‘avais été prêtre, j‘aurais étudié l‘hébreu et le grec afin de pouvoir lire la parole de Dieu tel qu‘il daigna l‘ exprimer dans le langage humain« (če bi bila jaz duhovnik, bi se bila Tretji dan_03_5-6_2018-11-9 CB.indd 99 16.11.2018 12:00:53 100 TRETJI DAN 2018 5/6 učila hebrejščine in grščine, da bi lahko brala besedo Boga, in sicer tako, kot jo je on blagovolil izraziti v človeški govorici).1 Imenovana je umrla 30. septembra 1897. Letos (2017) poteče 120 let od njenega odhoda v blaženo večnost. Ob branju Svetega pisma (1 Kor 12,28 sl.) si je zastavila vprašanje, kateri ud je organizmu skrivnostnega Kristusovega telesa. Ni namreč ne apostol ne prerok ne učitelj, pač pa je želela, da bi bila srce. ŠTUDIJ GRŠČINE IN HEBREJŠČINE Na državni realni gimnaziji v Murski Soboti je bila latinščina obvezni predmet. Poučevala nas je Slavka Hronek, sestra p. dr. Radogosta Grafenauerja, jezuitskega duhov- nika (sicer pa je diplomirala iz latinščine in grščine). V študijskem akademskem letu 1940/41 je bila na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru za nas, realce, grščina obvezen predmet. Poučeval nas je prof. dr. Jakob Aleksič, profesor Svetega pisma Stare zaveze. Tudi hebrejščina je bila obvezen predmet. Poučeval jo je prof. Jaroslav Kotnik. Pozneje je kot župnik v Ravnah na Koroškem navdušil s. Snežno Večko OSU za študij Svetega pisma. Moje »znanje« grščine je odkrito povedano skromno, »znanje« hebrejščine pa sploh ni omembe vredno. V pričujoči razpravi uporabljam knjigo Septuaginta. Na začetku razprave je naveden njen natančni naslov. Bila je last prof. dr. Matije Slaviča (hranijo jo Teološka knjižnica, Maribor). Na notranji strani naslovnice sta odtisnjena dva ekslibrisa: Dr. Slavič (v rdeči barvi; Slavič je s svinčnikom zapisal: kupil od Markošeka)2 in Ivan Markošek (odtisnjen z velikimi črkami).3 Slavič je prevedel in izdal (Škofijski ordinariat v Mariboru) prvi del Stare zaveze, Peteroknjižje in Jozue, Maribor 1939.4 Po 2 Mz 24,9-10 je 70 judovskih starešin spremljalo Mojzesa na goro, kjer so videli Izraelovega Boga. Po starem izročilu naj bi omenjeni starešine prevajali LXX.5 Časovno se seveda to nikakor ne sklada, vendar občuduje- mo entuziazem starega izročila glede LXX. NEKATERE OPAZKE 1. Septuaginta uporablja določeni člen: ὃ, ᾑ, τò (prim. nemško: der, die, das), medtem ko ga vulgata nima. Vulgata: »Omnia flumina intrant in mare, et mare non redundat: ad locum…« (Prd 1,7). Dobesedni prevod grškega besedila: »Vse te reke tečejo v to morje, in to morje se ne prenapolni: v ta kraj … (Prd 1,7). Torej štirje določni členi, ki jih vulgata nima. V starih prekmurskih ljudskih pesmih je tu in tam še ohranjen določni člen. Npr.: »Ta zíma je velka, tô Déjte je málo, od mraza de moglo dol mrêt« (stara božična ljudska pesem). 2. Tudi v elohističnem in jahvističnem izročilu uporablja septuaginta določni člen: »ὁ θεὀς« (1 Mz 1 do 2,4a), nato pa »κύρἰoς ὁ θεὀς«; slovenimo takole: »ta Bog« in »Gospod, ta Bog«. V naslednjih poglavjih beremo »ὁ θεὀς«, pa tudi »κύρἰoς ὁ θεὀς«. V poročilu o babilonskem stolpu nastopa »κύριος« brez določnega člena (1 Mz 11,5), nato pa v 7. vrstici spregovori v množini: »δεῦτε καὶ καταβάντες συγχέωμεν αὐτῶν ἐκεῖ τὴν γλῶσσαν …« »Dajmo, stopimo dol in zmešajmo tam njih jezik …« Biblicisti pravijo tej obliki govora »majestetični plural«. 3. Povedano je že bilo, katero izdajo uporabljamo v pričujočem članku. V pred- govoru je na straneh VII. do XI. naštetih 20 primerov, kako omenjena septuaginta zapiše razne izraze glede na najstarejše kodekse, predvsem na A in B. Kodeks, naveden pod hebrejsko besedo Alef, se imenuje Sinaiticus (4. in 5. stoletje); kodeks pod črko A se imenuje Alexandrinus (5. stoletje), kodeks pod črko B pa se imenuje Vaticanus (4. stoletje). Iz primerjave je razvidno, da Vaticanus nikakor ni odvisen od Alexandrina in da se Vaticanus mnogo bolj sklada s hebrejskim besedilom. Tretji dan_03_5-6_2018-11-9 CB.indd 100 16.11.2018 12:00:53 101CERKVENA zgODOVINA RAZNE IZDAJE SEPTUAGINTE Papež Sikst V. je iz svoje knjižnice zaupal kardinalu Franc. Ximeniu de Cisneros, toletanskemu nadškofu, zelo stare in skrbno popravljene kodekse grškega besedila Stare zaveze. Omenjeni nadškof je besedila objavil v letih 1514-1517. Potemtakem letos (2017) poteka natačno 500 let, odkar se je to zgodilo. Omenjeni Valentin Loch je leta 1886 izdal Septuaginto, ki sem jo v pričujoči razpravi uporabljal (Ratisbonae, 1886). Pod naslovom Bralcu te izdaje (Lectori huius editionis) piše: »Štirje papeži, Leon X., Pij V., Gregor XIII. in Sikst V. so se odlikovali po znanju in pobožnosti (scientia æque ac pietate). Varovali so in tudi dali natisniti Sveta pisma. Je sploh še človek, ki je pošten (vir honestati addictus), ki bi si upal trditi, da Katoliška cerkev ne ceni dovolj Svetega pisma, in da laikom ter duhovščini dovoljuje za študij svetih ved samo besedilo latinske vulgate?« Tako končuje V. Loch, doktor bogoslovja in zaslužni profesor na bambergškem liceju.6 Na 5. notranji nepaginirani strani je Lochovo posvetilo papežu: »Njegovi svetosti, papežu Leonu XIII., izvrstnemu pokrovitelju ved, predvsem bogoslovnih, DAJE, NAMENJA, POSVEČUJE vdani izdajatelj.« V posvetilih svojih knjig marsikateri avtorji navajajo v latinščini: DAT, DICAT, DEDICAT, ali samo kratice D. D. D. SKLEPNA MISEL Pomembnost septuaginte; Septuaginto sta uporabljali tako grška kakor tudi latinska Cerkev, in sicer že od časov apostolov. Jezus in apostoli so navajali razna mesta iz nje. Avtor pričujoče razprave se zaveda, da razprava ne bo obogatila biblične znanosti. Vendar če tega članka ne bi bilo, bi v »morju« znanstvenih razprav nekaj manjkalo. Ta »nekaj«, čeprav je le mikromikromikroskop- ska kapljica v omenjenem »morju«, jo Gospod vidi. »Fanu-el«, »Videnje Božje« (prim. 1 Mz 32,30). 1 Analysis, 3. notranja stran naslovnice. 2 Matija Slavič, rojen 27. januarja 1877, Bučečovci (župnija Križevci pri Ljutomeru); v duhovnika posvečen 20. julija 1900; doktor iz Svetega pisma; profesor Stare zaveze na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Umrl 25. oktobra 1958, Ljubljana; pokopan v Križevcih pri Ljutomeru. 3 Ivan Markošek, rojen 5. aprila 1873, Teharje; v duhovnika posvečen 25. julija 1898; profesor verouka na realki v Mariboru. Umrl 11. aprila 1916 v Mariboru. 4 Prim. Sveto pismo Stare in Nove zaveze-. Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov. Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997, 42. V nadaljevanju: Sveto pismo. 5 Prim. Sveto pismo, 28. 6 LXX, 15. notranja nepaginirana stran. Tretji dan_03_5-6_2018-11-9 CB.indd 101 16.11.2018 12:00:53