145 Aristofan, Demagoška komedija. Poli- tične komedije III. Prevod, komentar in spremna študija Maja Sunčič. Zbir- ka Dialog z antiko 18. Ljubljana: ISH, 2012. [370 strani.] Leta 2012 je pri založbi Institutum studiorum humanitatis (ISH) izšel še zadnji od treh zvezkov, v katerih sta objavljeni po dve Aristofanovi (po- litični) komediji: zvezek Demagoška komedija z dramama Vitezi (Ἱππεῖς) in Ptiči (Ὄρνιθες). Prevajalka in piska spremnih be- sedil Maja Sunčič je, kot po navadi, spremnemu znanstvenemu aparatu odmerila vsaj tako pomembno mesto kot prevodu samemu. Prevoda dram z obsežnimi končnimi opombami vred (stvarnimi, jezikovnimi, kultu- rološkimi) tako tvorita drugi del knji- ge (str. 113–362), medtem ko prvega sestavlja spremna študija »Aristofa- nova komična demagogija« (str. 11– 112) s krajšima dodatkoma: »Komič- no svobodo govora« (str. 96–104) in izjemno uporabnim »Ornitološkim slovarjem« (str. 105–12), ki osvetljuje Ptiče. Knjigo skleneta bibliografija in indeks. Spremna študija se osredotoča na pojem demagog (δημαγωγός) in podrobno analizira, kako se je raz- vijal in kaj je pomenil v staroatenski družbi v primerjavi z našo. Ta izraz je namreč svojevrsten lažni prijatelj, saj ga ne smemo nekritično cepiti na sodobno pojmovanje demagogije; gre za kompleksen pojem iz aten- ske zgodovine, ko se kot alternativa oligarhičnim družinam ali klikam (»tovarišijam«, ἑταιρεῖαι) pojavijo novi politiki, ki si po lastnih zatrdi- lih prizadevajo za interese vsega ljud- stva. Prav tako študija problematizira portrete atenskih državnikov, ki smo jih na osnovi ne povsem objektivnih virov vajeni gledati črnobelo: dema- goga Kleona, najljubšo Aristofanovo tarčo, proti, denimo, tradicionalno idealiziranemu Periklu. Zastavi se tudi vprašanje, kako je na demagogi- jo svojega časa gledal sam Aristofan in kako je bila stara atiška komedi- ja pravzaprav dojeta v svojem času: Vitezi, ki z vsemi topovi streljajo na Kleona in ga popolnoma zmlinčijo, so dobili prvo nagrado, obenem pa je bil Kleon komaj nekaj dni po pred- stavi ponovno izvoljen za generala. Je torej Aristofanovo norčevanje po svoje celo pripomoglo k njegovi pri- ljubljenosti – je mogoče (bi se lahko vprašali), da je delovalo kot katarza, ki je zadostila morebitnim nezado- voljnežem ali škodoželjnežem, tako da so na žrtev spet lahko gledali z vso velikodušnostjo? 146 Ocene Humor v Vitezih in Ptičih je torej še trdno zasidran v aluzijah na soča- sne dogodke med peloponeško vojno in na miriado dramatikovih sodob- nikov, ki so strokovnjakom deloma, bralcem pa kar večinoma zelo slabo poznani. V takem primeru se preva- jalec lahko odloči za korenito prired- bo, tako rekoč novo igro, vezano na naš čas in prostor (to bi bilo smotrno za uprizoritvene namene), ali za iz- črpno komentirano študijsko izdajo, primerno za filološko preučevanje Aristofana. Po drugi rešitvi poseže Maja Sun- čič. Kulturnospecifičnih prvin pra- viloma ne podomačuje, temveč jih kljub današnjemu potujitvenemu učinku ohrani in nato razloži v šte- vilnih opombah. V Vitezih, denimo, ohrani izvirno formulacijo »Razmisli o tem, kaj ti je bog povedal o Pilosu pred Pilosom: / ‘Je Pilos pred Pilo- som ...’« (v. 1058–59) in pojasni, da se odlomek očitno nanaša na spor med tremi peloponeškimi mesti tega imena, katero izmed njih naj bi bilo homerski Pilos, torej kraljestvo juna- ka in modreca Nestorja. V skladu s tem potujitvenim pristopom v Ptičih pogosto zgolj prečrkuje izvirne med- mete, ki oponašajo oglašanje ptic, na primer »tio tio tio tinks« (v. 738 et passim), čeprav pri golem pona- vljanju besede »tio« (brez ‘tinks’) po- seže po domačem »čiv čiv« (v. 237), pri skovikanju pa po uveljavljenem »huhu« namesto izvirnega κικκαβαῦ (v. 261). Vendar se spopada tudi z bese- dnimi igrami, če s tem ni okrnjena informacija o izvirnem besedilu. Na tak primer naletimo v Ptičih, kjer je bilo treba poiskati besedo, ki bi zvenela podobno kot ime »Tribali«: izvirni izraz τοὐπιτριβείης je bil na- domeščen s »trobilom« (v. 1530). Iz Vitezov lahko omenimo nadaljevanje že omenjenega odlomka o Pilosu (v. 1060), kjer se v izvirniku, kot izvemo iz opombe, pojavi »neprevedljiva be- sedna igra« med besedama Pilos in πυέλος, »kad«: τὰς πυέλους φησὶν καταλήψεσθ᾽ ἐν βαλανείῳ, dobe- sedno: »Pravi, da bo zasegel kadi v kopališču.« V prevodu je ohranjen isti smisel stavka, obenem pa je pou- stvarjeno tudi poigravanje z imenom ‘Pilos’, le da z drugimi sredstvi: »Pra- vi, da bo odpilil kup kad[i] iz kopa- lišča.« Zlasti pogosto je slovenjenje krajevnih imen, kadar imajo ta bolj simbolno kot dobesedno vlogo, na primer ptičje mesto Νεφελοκοκκυγία – »Oblakokukugrad«. Pogosto se pre- vajalka odloči za srednjo pot: izraz nekoliko približa slovenskemu bralcu s prirejeno izbiro besed, aluzijo samo pa je še vedno treba razložiti v opom- bi. Tak primer se v Vitezih pojavi že na samem začetku, kjer Drugi suženj vpraša Prvega: »Kako naj se torej / izrazim po evripidovsko?« in dobi odgovor: »Raje ne, prosim, ne zape- teršiljaj me« (v. 17–19). Izvirni glagol v repliki se glasi διασκανδικίζω, kar pomeni »krmim z vrtno krebuljico«; ta krebuljica, ki večini bralcev najbrž ne pove veliko, je torej v prevodu na- domeščena s podobnim in vsem zna- nim peteršiljem, kljub temu pa bi bil dvogovor nerazumljiv brez opombe, da naj bi takšno zelenjavo prodajala Evripidova mati (in je ta skovanka potemtakem zamišljena kot zbodljaj na Evripidov račun). Izmed številnih 147Ocene primerov lahko omenimo vsaj še idi- omatične »velike ribe«, ki posrečeno nadomestijo izvirne miletske »bran- cine« (λάβραξ; Vitezi, v. 361–62), vendar je bilo v opombi še vedno treba pojasniti, zakaj so ravno iz Mi- leta in koga naj bi poosebljale, ali pa »Kožino« kot prevod imena Bυρσίνη, dobesedno »usnjen jermen« (op. cit., v. 449); poanta tega imena je spet po- jasnjena v opombi. Pozornega bralca bodo nekoliko zmotile – sicer redke – zatipkanine pri grških besedah (ἄρχον z omikro- nom namesto z omego na str. 15) ali tudi v prevodih (že navedeni verz »Pravi, da bo odpilil kup kad[i] iz kopališča«, kjer i dejansko manjka). Toda v splošnem lahko rečemo, da oba prevoda odlikuje sočen in živ, namerno posodobljen jezik (v Vitezih »varnostnik« za kopjenosca, v. 448, v Ptičih »inšpektor« za lik uradnika z nazivom ἐπίσκοπος, ki pride nadzirat stanje v zavezniško ali podrejeno me- sto) s številnimi vulgarizmi po vzoru izvirnika. Nada Grošelj