MNOŽIČNA BLAZNOST. Indonezijska vojaška cenzura je skrbno pazila, da svet ni zvedel za podrobnosti o dogodkih po septembru 1965. ko je poveljnik Sukarnove telesne straže polkovnik Utung začel upor. Do zdaj pa se je že nabralo zadosti poročil, iz katerih lahko sklepamo, da lahko pričakujemo še zadnje dejanje najbolj krvavega obračuna in politične represije novejšega časa. V Džakarti pripravljajo proces proti nekdanjemu zunanjemu ministru dr. Su-handriu. Vse kaže. da se bo ta Sukarnov najožji sodelavec pridružil 700.000 žrtvam belega terorja.
Indonezija ima sicer čez 100 milijonov prebivalcev, toda tudi zanjo pomeni 700.000 pobitih komunistov, velik odstotek. Poznavavci razmer se samo vprašujejo, ali je 700.000 mrtvih dovolj, da se bo obdržal na krmilu general Su-harto. kajti zdaj že ni več skrivnost, da je predsednik Snkarno samo še stranska  figura.
Značilno je. da teh podatkov ni objavil komunistični tisk. temveč govorijo o njih poročevavci zahodnih časopisov, ki komunistom niso posebno naklonjeni.
Jean-Kraueois Kalin piše v francoskem časopisu Express: Ali 700.000 mrtvih zadostuje, da se za zmeraj stre opozicija:1 Ne. pravijo voditelji desničarskih strank. Opozicija bi si znova opomogla že v petih letih, če le pustimo pri življenju komunistično seme. otroke, stare od 13 do 14 let. Tudi te otroke je treba pobiti, in to takoj.
Kaže. da vojaški voditelji, ki so doslej z naklonjenostjo gledali na te strahotne pokole, nočejo več zagovarjati tega početja, ki je sicer imelo politično ozadje, pa se je že sprevrglo v pravo pravcato množično blaznost.
Isti francoski novinar piše še naprej: Vprašali smo neko indonezijsko osebnost, ki ima tesne zveze z  vojaštvom:
—  Ali  ste  prepričani,  da  so  bile  vse žrtve  komunisti?
»Razume se. da ne. saj ni mogoče vselej potegniti jasne črte. kdo je kaj.
—  Ali se ne bojite, da se bodo potomci in sorodniki žrtev čez čas poskušali maščevati?
»Ta nevarnost obstaja. Zato pa smo si prizadevali, da bi. kolikor je pač mogoče, likvidirali cele družine.
—  Ali je bila likvidirana tudi leva stroja v nacionalistični stranki?
Za nas so to tudi komunisti.
Navedimo še drugo pričevanje. Edouard Dillon (Exprcss) je pisal: »V prvi polovici decembra so v vzhodni Javi vsako noč uprizarjali lov na ljudi. Ob zori je bila vsa prelepa pokrajina podobna prizorom iz hudih sanj... Neki popotnik je na cesti od Surabaje do Malagna videl na vsakem kilometrskem kamnu  odsekano  človeško  glavo...  Nekateri  Francozi  so  opazili,  kako  plava
933
po prekopu ob letališču pri Surbaji na ducate trupel brez glav in rok... Neki Francoz trdi, da je vsako jutro videl, kako na gladini reke plava kakih 50 trupel.. .
Na Javi in Sumatri so muslimani ustavljali vojaške tovornjake z ujetniki. Te ljudi so potegnili s tovornjakov in jih poklali. Vsakogar so obglavili, da bi ga zadelo maščevanje še po smrti: noben musliman namreč ne more v Alahov raj brez glave ...«
ATa Baliju. kjer ni muslimanov, temveč je prebivavstvo hindujske vere. je trajal teror poldrag mesec. Vse noči so kmetje, oboroženi z bambusovimi sulicami, lovili komuniste in njihove sodelavce — kitajske trgovce. Trupla so metali v reke ali v morje.
Kitajce so dolžili, da si strižejo lase in jih raztresajo po pašnikih, da bi s tem ugonabljali krave. Ta govorica je bila povod za nove pokole.«
Nemški časopis Der Spiegel je objavil poročilo nekega mladega nemškega profesorja, ki je bil prav takrat v Indoneziji: Ob mojem prihodu na Bali je bilo vse mirno. Čez nekaj dni so začeli požigati. Zažgali so vsako kolibo, na kateri je bilo s kredo napisano PK1  (Indonezijska komunistična partija).
Potem pripoveduje še o razmerah v surabajski bolnišnici, ki je bila prej podobna klavnici kot pa zdravstveni ustanovi. Neke noči so v bolnišnico pripeljali enajst moških s prerezanimi trebuhi, da so se videla čreva. Zdravniki so mu pojasnili, da so jih tako zdelali, ker niso hoteli pristopiti k Nacionalistični stranki.
New York Herald Tribune je objavil poročilo Stanleva Karno\va. ki opisuje dogodke iz mesta Salatiga: »Neke noči sta prišla dva tovornjaka po tiste, ki so bili osumljeni komunizma in zaprti v neki stavbi. Nato je kapetan z lista prebral imena s pripombo, da bodo usmrčeni ,v imenu zakona', dasiravno ni bilo poprej nobene sodbe. Tovornjaka sta odpeljala ljudi na zapuščen kraj v bližini vasi Djelok. Vaščani so morali zvečer skopati skupen grob. Ujetnike so postavili na njegov rob in v nekaj minutah so bili vsi postreljeni. Nekatere so zakopali še na pol žive... Ta pokol je dobil ponekod ritualno obliko. Ubijavci so se najprej zbrali na skupni večerji: gostili so se pričo svojih zvezanih žrtev. Po obedu so goste povabili, naj odsekajo glavo vsaj enemu ujetniku.«
Stanelv Karnovv še piše, da je bilo toliko trupel v reki Biabtas, da so zaradi tega prebivalci mesta Djambang protestirali, ker so se bali, da bo izbruhnila kuga.
Ameriški list Nevvsvveek je poročal, da so v nekem mestu na Sumatri 40 »komunistov« polili z bencinom in jih potem žive zažgali.
Ali so vsa ta poročila resnična? Ni videti razloga, da bi ne bila. Ob tem strašanskem pokolu pa se človek vpraša, ali je to sploh še tisto, čemur pravimo »politična igra«? Težko je razumeti, da bi nepismeni kmetje na Sumatri ali na Javi sploh lahko ločili tisto, čemur v Evropi pravimo »levica« in »desnica«. Slo je torej za »obračun« z docela drugačnim ozadjem. Toda kakšnim? Navsezadnje se je vse to dogajalo, če že ne pod pokroviteljstvom vojske, pa vsaj spričo njenega tihega privoljenja. Očitek, da gre pač za »azijske metode«, bi najbrž ne bil na mestu, saj ni dolgo, ko je tudi Evropa doživljala nekaj po-
934
dobnega.   Ljudje   se   pripravljajo,  da  stopijo   na   druge   planete,   hkrati   pa   iz ubijavske strasti počenjajo takšne stvari, ki degradirajo človeka pod zver.
O takšnem in podobnem početju ne govorimo preveč radi, ker se pač nočemo vmešavati v tuje zadeve. Če le mogoče, na vse to hitro pozabimo. Ne bo najbrž dolgo, ko si bodo državniki po vsem svetu prizadevali upoštevati generala Suharta kot sebi enakega. Tako bo najbrž tudi v Organizaciji združenih narodov ...
D. S.
935