Ona hišni vse to pove in ji pravi, naj gre iz službe in naj nič ne terja 
plačila: kar bo povodni mož sam dal, naj vzame. Ko pa bo prišla na ta svet, 
naj pove njenim staršem, kaj morajo storiti, da bo rešena. 
Hišna je res odpovedala službo. Povodni mož ji pravi: 
»Hišo pometi!« 
Pa jo je pometla. 
»Kar si nametla, je tvoje plačilo!« ji je še rekel. 
Hišna je pobrala smeti v ruto, in ko je prišla na ta svet, so se vse smeti 
spremenile v čisto zlato. Na domu svoje gospodarice pa je povedala, kaj mo 
rajo storiti, da bo hči rešena. 
Čez leto in dan spet prosi žena povodnega moža, naj jo pusti, da bo 
obiskala starše. On pa pravi: 
»Pojdi, a privezana boš na verigo, ki je ne bo nihče videl. Ko te bom 
prvič potegnil, jemaj že slovo; ko te bom v drugo, moraš biti že na sredi pota; 
ko te bom tretjič, pa moraš biti že pri meni!« 
2ena gre, in ko pride k staršem, so bili le-ti prišli ravno od zadnje maše 
za njeno rešitev. Takoj so poslali po duhovnika in le-ta je začel moliti nad 
njo in jo blagosLavljati. Tedaj postane vidna veriga, na katero je bila prive 
zana. Verigo so hitro odvezali in jo privezali za močan hrast. Tedaj potegne 
povodni mož za verigo tako močno, da je hrast izruval. Ko je v drugo potegnil, 
ga je pridrsal do srede poti, v tretje pa ga je potegnil do sebe globoko pod 
vodo. Takrat je zavpil: 
»Nesrečna bodi, prekleta ženska!« 
Ona pa gre po mestu in povprašuje pri mesarjih, če prihaja k njim po 
meso mož, ki ima vedno rokavice. Nobeden ni vedel zanj, šele na koncu rnesta 
je dobila mesarja, h kateremu je hodil. Naročila mu je: 
»Pripravite trto, na levico zvito, in kadar bo spet prišel, ga s tisto trto 
povežite in od tal vzdignite; kb bi ga ne vzdignili in bi se mogel dotakniti le 
kapljice vode, bi spet dobil tako moč, da bi vam ušel. Položite ga potem na voz 
in odpeljite kam daleč. Zato pa prejmete bogato plačilo.« 
Res je pripravil mesar trte, zvite na levico, in ko je drugi teden prišel 
povodni mož v rokavicah po meso, ga je vzdignil od tal, zvezal s tisto trto in 
naložil na voz. 
Peljali so ga nekam daleč, na Dunaj ali kam drugam — ne vem; samo 
to vem, da je v vsako žensko, ki ga je pogledala, pljunil. 
Od divjega moža 
Dražgošani so hodili v Jelovico delat drva, s sabo so pa jemali kruha pa 
mleka. A vsak dan jim je divji mož vse snedel. To je trpelo tako dolgo, do 
kler niso ugotovili, kdo jim jemlje hrano. Potlej so prinesli s seboj žganja in 
vina in to skupaj zmešali ter nastavili divjemu možu. 
Divji mož je prišel, popil tisto mešanico, se upijanil in zaspal. Dražgošani 
so ga tako zlahka dobili in zaprli. Tedaj jim je povedal od tiste železne rude, 
ki jo še zdaj kopljejo v Jelovici. Dobra ruda! 
Potlej so ga pa spustili. Ko so ga spustili, je dejal: 
»Imeli ste ga ptička v pesteh, pa ste ga spustili. Ko bi ga spustili ne bili, bi 
vam bil še povedal, čemu je žica sredi orehovega jedra.« 
53