Posamezni izvod 30 grošev, mesečna naročnina I 53!ng
SLOVEflil
->v.rS?

GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
IZ VSEBINE:
MLADINSKA PRILOGA
ZASEDANJE GLAVNE SKUPŠČINE OZN
OB ZMAGI LJUDSTVA SLOVENSKEGA PRIMORJA
OBČNI ZBOR ZVEZE PARTIZANOV SLOVENSKE KOROŠKE
V NOVI ČEŠKOSLOVAŠKI
LETNIK II.
DUNAJ, V PETEK 26. IX. 1947
ŠTEV. 52 (80)
Slovenska Koroška hoče v življenje
Demonstracija koroških Slovencev na Dunaju za priključitev k Jugoslaviji
Dne 24. septembra je 75 odposlancev Slovenske Koroške prispelo na Dunaj in pred palačo medzavezniškega nadzornega sveta razvilo slovensko in jugoslovansko zastavo. 75 odposlancev zatiranega slovenskega naroda na Koroškem je s svojim prihodom na Dunaj in s svojo zahtevo, da komisija za sestavo mirovne pogodbe za Avstrijo zasliši predstavnike Slovenske Koroške, potrkalo na vest sveta in opozorilo vso javnost, da vprašanje koroških Slovencev obstoja in da ga ni mogoče rešiti na noben drug nar čin, kakor samo s priključitvijo Slovenc ske Koroške k FLRJ. Dunajčani, ki jim lažnivo reakcionarno časopisje slika položaj koroških Slovencev v prijetnih barvah, so z začudenjem zrli na skupino slovenskih demonstrantov, ki so že s samim svojim prihodom jasno povedali, da na Slovenskem Koroškem ni tako, kakor trdijo reakcionarji ip imperialisti vseh vrst.
Odposlanci Slovenske Koroške so prl» speli na Dunaj pod vodstvom predsednika Slovenske prosvetne zveze dr. Jot ška Tischlerja in so takoj po prihodu odšli pred palačo zavezniškega nadzornega sveta in zahtevali, da komisija za sestavo mirovne pogodbe z Avstrijo sprejme njihove predstavnike. Koroški Slovenci so po svojih zastopnikih poslali na Dunaj spomenice, ki v skopih, toda dovolj zgovornih besedah izražajo trpko sedanjost in brezpraven položaj koroških Slovencev v drugi republiki. Te spomenice so hoteli izročiti komisiji za mirovno pogodbo. Štirim članom odposlanstva z dr. Joškom Tischlerjem na čelu pa so v generalnem sekretarijatu komisije sporočili, da komisija ne more sprejeti deputacije koroških Slovencev, temveč da lahko zasliši samo uradno odposlanstvo jugoslovanske vlade. Vse želje in zahteve koroških Slovencev naj bi odposlanstvo preko generalnega sekretariata predalo pismeno posameznim elanom komisije za mirovno pogodbo z Avstrijo. Sovjetski predstavnik v komisiji N o v i k o v pa je bil osebno pripravljen sprejeti vodstvo odposlanstva, ki mu je izročilo spomenice, številne dokumente in resolucije slovenskih demo-
kratičnih organizacij in občin z zahtevo, da se Slovenska Koroška združi s slovensko republiko v Jugoslaviji. Sovjetski delegat Novikov se je z našo delegacijo zadržal dalj časa v razgovoru.
Medtem ko se je vodstvo delegacije mudilo v generalnem sekretariatu komisije in na sprejemu pri sovjetskem delegatu Novikovu, je na Stalinovem trgu zadonela pesem »Svobodna Slovenija«, ki je izrazila voljo koroških Slovencev po priključitvi k Titovi Jugoslaviji. Partizanske in borbene slovenske pesmi so se vrstile druga za drugo in pred očmi začudenih Dunajčanov sta lahno plapolali slovenska in jugoslovanska zastava. Demonstracija koroških Slovencev je bila silno dostojanstvena in mirna. Kljub temu pa je prišlo na lice mesta več kamionov policije, ki je bila pripravljena »za vsak slučaj«. Seveda ni našla ob ponosnem zadržanju naše delegacije nobenega povoda, da bi intervenirala, kljub temu pa je bila ves čas pripravljena za akcijo in je bila porazdeljena v stranske ulice. Hkrati pa je pazila na vsak gib delegacije. Med demonstracijo je ves čas deževalo. Navzlic temu pa so odposlanci koroških Slovencev vztrajali pred palačo medzavezniškega nadzornega sveta, dokler jih od tam ni odstranila zavezniška in avstrijska policija.
Po sprejemu vodstva pri sovjetskem delegatu se je odposlanstvo z vodstvom in zastavami na čelu podalo pred spomenik borcev Rdeče armade, ki so padli za osvoboditev Dunaja in Avstrije. Odposlanstvo je z enominutnim molkom in z žalostinko »Kot žrtve ste padli v borbi za nas« počastilo njihov slaven spomin.
Demonstracija koroških Slovencev na Dunaju za priključitev k FLRJ je znova pokazala, da hoče slovenski narod na Koroškem biti združen z ostalimi brati v svobodni domovini in da se bo za to boril tako dolgo, dokler ta cilj ne bo dosežen. Ta odlačna volja pa ni všeč reakciji, ki je v nekaterih listih morala dati duška svojemu staremu sovraštvu do koroških Slovencev.
Tiskovna konferenca predstavnikov Slovenske Koroške na Dunaju
. Uredništvo »Slovenskega vestnika« se je odzvalo prošnji vodstva odposlanstva Slovenske Koroške, ki je prispelo na ■Dunaj, in mu omogočilo prireditev tiskovne konference, ki so se je udeležili Predstavniki avstrijskega in inozemskega tiska. Konferenco je v odsotnosti glavnega urednika dr. Franca Zwitterja, ki se je udeležil kongresa udeležencev narodno osvobodilne borbe narodov Jugoslavije v Beogradu kot član zastopstva Partizanov Slovenske Koroške, otvoril Prednik tov. d. j. Tone Jelen in podal besedo predstavnikom koroških Slo-vencev.
Glavno poročilo o položaju koroških Slovencev in njihovi borbi za nacionalno
osvoboditev je podal tajnik Slovenske prosvetne zveze dr. Mirt Zwitter. V svojem poročilu, ki je na vse novinarje napravilo globok vtis, je izčrpno orisal tragedijo slovenskega naroda na Koroškem, ki ga germanizatorji in imperialisti skušajo označiti za »izginjajočo manjšino«, ne zavedajoč se pri tem, da ta naziv dejansko obtožuje krivce za sedanji položaj koroških Slovencev. Po avstrijski uradni statistiki bi morali koroški Slovenci do 1935. leta sploh izginiti z zemljevida. Dr. Mirt Zwitter je opisal dolgo trnovo pot koroških Slovencev v obeh Avstrijah in v času nacističnega režima. Poudaril je, kako dolga, trda, neizprosna je borba koroških Slovencev. Y zad-
•••	J *		_	_	Ji
Komisi i za državno pogodbo

z Avstrijo na Dunaju Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško kot predstavnik
vseljudskega gibanja koroških Slovencev se o priliki obravnavanja avstrijskih
meja obrača na visoki forum s ponovnim predlogom, da sprejmete našo delegacijo,
ki je pripravljena podati argumente za upravičene zahteve vsega slovenskega
ljudstva na Koroškem po združitvi v FLRJ.
Naš doprinos k zmagi nad fašizmom, težke žrtve v prestani borbi, neznosni
položaj, v katerem smo danes, ter odločnost vsega slovenskega ljudstva, da ne
bo prenehalo z borbo, dokler ne bo dosežen končni cilj, so dejstva, mimo katerih
ne morete in ne smete iti.
Za Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško: Karl Prašnik 1. r., sekretar.	Dr. Franc Petek 1. r., predsednik.
nji vojni je na Koroškem bilo nad 3.500 partizanov, ki so se v sklopu Jugoslovanske armade pod Titovim vodstvom borili za dokončno osvoboditev slovenskega naroda. To je bil plebiscit krvi za novo Jugoslavijo. Govornik je zanikal vrednost prvega plebiscita leta 1920 in opozoril na dejstvo, da plebiscit ni mogel imeti drugačnega izida, ker je bila že vnaprej z raznimi ukrepi onemogočena zmaga slovenskega ljudstva, ki je hotelo k Jugoslaviji. Avstrija je stoodstotno odgovorna za germanizacijo in uničevanje Slovencev, tako v prvi republiki kot sedaj. Kontinuiteta politike Hitlerjeve Nemčije in sedanje koroške vlade do koroških Slovencev je očitna. Sicer pa ne more biti drugače v deželi, kjer je na odgovornih mestih vse polno nacistov.
Dr. Zwitter je nato govoril o izseljen vanju slovenskih družin, o izgonu slovenskih duhovnikov, o prepovedi rabe slovenskega jezika v vsakem javnem življenju in o sedanjih tako imenovanih »dvojezičnih« šolah, ki so znano, samo zakrinkano sredstvo za germanizacijo slovenskih otrok. Dotaknil se je britanske okupacijske politike proti koroškim Slovencev, ki je vedno na strani avstrijskih oblasti, pa čeprav gre za največje krivice, prizadejane koroškim Slovencem. Vsenarodna organizacija koroških Slovencev OF še do danes ni uradno priznana in vse slovenske množične organizacije se morajo boriti proti najrazličnejšim policijsko-upravnim ukrepom, ki so izdani izključno z namenom, da bi zavirali politično, gospodarsko in kulturno rast slovenske »manjšine«. Slovenska kultura in prosveta je pod nadzorstvom policijskih organov in se ne sme »baviti s politiko«. Nemogoče je našteti niti približno vseh mogočih rafiniranih in nerafiniranih šikan koroških organov oblasti in šovinistično usmerjenih velenemcev ter nacistov do koroških Slovencev. Prisotni zastopniki tiska so z začudenjem strmeli nad podatki, ki jih je s tem v zvezi podal dr. Zwit-ter. Omenimo le primer, da so slovenske organizacije, občine in ljudstvo Slovenske Koroške odposlale komisiji za mirovno pogodbo na stotine brzojavk in
resolucij z zahtevo po priključitvi Slovenske Koroške k Jugoslaviji. Od vseh teh brzojavk pa je komisija prejela samo tri, kakor so izjavili vodstvu odposlanstva na generalnem sekretariatu komisije. Dr. Zwitter se je dotaknil tudi vseli ostalih vprašanj v zvezi s Slovensko Koroško ter je podal točno objektivno analizo sedanjih razmer v deželi.
Po poročilu dr. Mirta Zvvitterja je bila diskusija, pri kateri so dopisniki stav-ljali različna vprašanja. Na vprašanje, ali so slovenske šole na Koroškem, je obširno odgovoril dr. Tischler, ki je poudaril, da je izmed 280 učiteljev na dvojezičnih šolah celo po uradnih avstrijskih podatkih samo 33 zmožnih za po-, učevanje slovenščine. (Dejansko jih je samo 13.) Ugotovil je, da učiteljem še danes manjka volja za poučevanje slovenščine.
Na vprašanje, ali se dejansko vrše napadi na koroške Slovence, je dr. Zwitter odvrnil, da je bilo doslej od 13. februarja tega leta 24 organiziranih napadov, pri katerih je sodelovalo 49 imenoma ugotovljenih napadalcev, članov »Wurf-kommand«. Avstrijske oblasti niso proti njim ničesar ukrenile. Od vseh napadalcev je bil obsojen samo eden od britanskega sodišča in to zato, ker je »prekoračil uporabo sile«, ne pa zato, ker jo napadel koroške Slovence.
Tiskovna konferenca je tako zastopnikom avstrijskega in inozemskega tiska nudila vpogled v razmere na Slovenskem Koroškem ter jih seznanila z željami slovenskega naroda na Koroškem. Kot taka je brez dvoma mnogo pripomogla k razjasnitvi tako imenovanega koroškega »vprašanja«.
KOROŠKI PIONIRJI SO SE VRNILI IZ SLOVENIJE
V ponedelje 22. t. m. so. se vrnili koroški pionirji, ki so bivali mesec dni v okrevališču v Sloveniji. Mnogo novega in lepega so doživeli in videli, veliko so se naučili. Mnogo nam bodo vedeli povedati o novi Jugoslaviji, o delovnem poletu pri obnovi domovine in vseh drugih stvareh.
Zasedanje gen. skupščine Organizacije Združ. narodov
V	govoru, ki ga je imel na prvi seji Generalne skupščine Organizacije Združenih narodov, je ameriški zunanji minister Marshall podal nove ameriške predlogo za delo Združenih narodov. Marshall jo predlagal ustanovitev posebnega stalnegu odbora, ki bi delal vzporedno z Varnostnim svetom in v ka-tereih bi bilo zastopanih Vseh 55 Slanov OZN. Ta odbor naj bi tako nadomestil dosedanji Varnostni svet. Kakor se je pričakovalo, je Marshall nastopil tudi proti načelu soglasnosti velikih sil in predlagal omejitev pravice veta. Dalje je ostro napadel Jugoslavijo, Bolgarijo in Albanijo in jih dolžil, da se vmešavajo v notranje zadeve Grčije, predlagal delitev Palestine in združitev ameriške in sovjetske cone Koreje. Govoril je tudi o oboroženih silah Organizacije Združenih narodov in nadzorstvu nad atomsko energijo. Ves njegov govor je bil v smislu poskusa, da bi Organizacijo Združenih narodov podredili politiki ZDA. To misel je še pred govorom ministra Marshalla malo ostreje izrazil nevvyorški list »Daiiy Ncws«, ki je pisal, da prihodnjo pomlad ne bo več nobene Organizacije Združenih narodov, da bo morda namesto nje pod istim imenom nasta^ la vojaška zveza pod vodstvom Združenih držav.
GOVOR
SOVJETSKEGA PREDSTAVNIKA A. VIŠINSKEGA
Namestnik sovjetskega zunanjega ministra in šef sovjetske delegacije na zasedanju Združenih narodov Andrej Višinski je imel pred Generalno skupščino z veliko pozornostjo pričakovan govor, v katerem je ugotovil nezadovoljivo delo Organizacije Združenih narodov. »Organizacija Združenih narodov je pokazala v zadnjem letu resne napake, do katerih je prišlo v glavnem zaradi tega, ker ZDA in Velika Britanija ne upoštevata interesov mednarodnega sodelovanja in skušata izkoristiti Združene narode v svoje ozke koristi.«
Višinski je ugotovi), da kljub lanskim sklepom Generalne Skupščine OZN o omejitvi oboroževanja Velika Britanija in ZDA nastopata proti temu. Združene države so preprečilo prepoved atomskega orožja s svojo zahtevo, da bi pridobivanje atomske energije predali mednarodnemu nadzornemu organu, namesto* da bi organizirali nadzorstvo nad obrati za pridobivanje atomske energije brez vmešavanja v nacionalno industrijo posameznih držav. V veri, da bodo samo one lahko izdelovalo atomske bombe, se ZDA protivijo vsem poskusom uničenj že izdelanih atomskih bomb kakor tudi prepovedi novega izdelovanja. One so celo povečale izdelovanje teh bomb.
V	razpravljanju o tako imenovanem Marshallovem načrtu je Višinski ugotovil: »Ta načrt odklanja skupno ukrepe velikih sil pri urejevanju razmer v povojni Evropi in je v ostrem nasprotju z načelom Združenih narodov, ki so ga proglasili lani in po katerem ne sme nobena država izrabljati pomoči drugim narodom v politične namene. Marshallov načrt jc poskus j azdelitve Evrope v dva tabora in s pomočjo Anglije in Francije ustvariti blok, ki bi bil sovražen demokratičnim državam Evrope, v prvi vrsti Sovjetski zvezi. Pri tem naj bi postala zapadna Nemčija s Porurjem eno najvažnejših oporišč ameriške ekspanzije v Evropi. Ta politika ni združljiva z temeljnimi načeli Združenih narodov.
Višinski je tudi ugotovil, da so na ozemlju držav članic Združenih narodov še vedno tuje oborožene sile, tako v Grčiji, Egiptu, Transjordaniji in na Kitajskem. Nekateri člani Združenih narodov kršijo sklepe OZN, kakor Argentina, ki vzdržuje odnose s Francovo Španijo, Južna Afrika, ki še vedno zatira Indijce, ki tam živijo. Indonezija ni dobila nobene zaščite Združenih' narodov proti vojaškemu napadu Holandije.
NAČELO SOGLASNOSTI VELIKIH SIL TEMELJ MEDNARODNEGA MIRU IN VARNOSTI
Sovjetska zveza je za krepitev Organizacije Združenih narodov in mednarodnega sodelovanja na temelju spoštovanja politične in gospodarske neodvisnosti držav in popolne enakopravnosti
narodov kakor tudi na temelju doslednega in brezpogojnega upoštevanja enega najvažnejših načel Združenih narodov — načela sporazumnosti in soglasnosti velikih držav pri reševanju vprašanj, ki so velikega pomena za mednarodni mir in varnost.
Daljo se jo Višinski dotaknil tudi govora " ameriškega' zunanjega ministra Marshalla, nastopil proti njegovim obtožbam, da Jugoslavija, Bolgarija in Albanija ogrožajo Grčijo in izjavil, da so te obtožbe docela samovoljno in neutemeljene. Zahteval je tudi odklonitev Marshallovih predlogov o Koreji in ugotovil, da predlog o ustanovitvi »začasnega komiteja za vprašanja miru in varnosti« krši določbe Ustanovne listine Združenih! narodov.
Združeni narodi, jp dalje izjavil Višinski, morajo pod vzeti ukrepe proti vedno močnejši propagandi za novo vojno, kajti histerija vojne, podprla z napori militarističnih in ekspanzionističnih krogov nekaterih držav, v prvi vrsti ZDA, se širi in zavzema vedno bolj grozeč značaj:
V ZDA PROPAGIRAJO NOVO VOJNO, DA BI URESNIČILI EKSPANZIONf STIČNE NAČRTE
Propaganda ža novo vojno se vodi pod najrazličnejšimi, vidiki in izgovori. Cilj propagando pa jc samo eden: da bi opravičili oboroževalno tekmovanje v ZDA, vključno atomsko orožje, da bi opravičili neomejeno stremljenje ameriških- vplivnih krogov, da bi, uresničili ckspanzionistične načrte, prežete z istd »idejo«1 o' svetovnem gospostvu.
Propagatorji in vojni hujskači vztrajno oznanjajo nujnost in neizbežnost nove vojne, češ da se bo samo tako preprečila napadalna politika Sovjetske zveze in ostalili držav Srednje Evrope.
To jc dejansko preval,jevanje krivde na
drugega. S pravljicami in lažmi skušajo vojni hujskači prepričati politično nezrele ljudi, da se Sovjetska zveza pripravlja za napad na Ameriko. Oni dobro vedo, da lažejo, da nobeni državi ne grozi napad od Sovjetske zveze. Ljudstvo Sovjetske zveze enodušno obsoja vsŽ po-'skusč, da bi ‘se izzvala nova vojna.
Vojni hujskači odkrito grozijo vsem miroljubnim narodom z vojno. Pri tem pa skušajo prevaliti odgovornost za novo vojno prav na te narode.
Višinski je ugotovil, da šo v propagiranju nove vojne prevzeli najaktivnejšo vlogo predstavniki ameriških kapitalističnih monopolov, predstavniki največjih podjetij in glavnih panog ameriške industrije, kij so med drugo svetovno vojno delali velike profite in kopičili velikanska bogastva, katerih čisti dobiček je bil v tem času 52 milijard dolarjev.
Tem, ki so se v vojni obogatili, bi bila nova vojna dobrodošla. In ta gonja kapitalističnih monopolov: po novih dobičkih, njihovo stremljenje, da bi za vsako ceno obdržali dobičkanosnb' vojno industrijo, to vpliva na ameriško zunanjo politiko.
Višinski je v svojem govoru imenoma navedel dovet največjih ameriških vojnih hujskačev, med njimi člana ameriške delegacije na Generalni skupščini Združenim narodov Johna Fostečja Dul-lcsa in končno predlagal resolucijo, v kateri delegacija Sovjetske zveze zahteva, da Organizacija Združenih narodov nujno sprejme ukrepe proti propagandi za novo vojno.
RESOLUCIJA SOVJETSKE ZVEZE
1. Organizacija Združenih narodov obsoja zločinsko propagando o nbvi vojni, ki jo vodijo reakcionarni krogi v šte-
vilnih državah, zlasti v ZDA, Turčiji in Grčiji z razširjanjem raznih izmišljotin preko tiska,, radia, kinematografov in v javnih govorih, ki vsebujejo odkrito po-' zivanjo za napad na miroljubno demokratične države.
2.	Organizacija Združenih narodov smatra dopuščanje, še posebej pa podpiranje take propagande o novi vojni, ki bi še neizogibno spremenila v tretjo ‘ svetovno vojno, za kršitev obveznosti,
ki so jih prevzele članice Združenih narodov, katerih Ustanovna listina zahteva, da se »razvijajo prijateljski odnosi med narodi na podlagi spoštovanja načel enakopravnosti in samoodločbe na-* rodov, kakor tudi, da se podvzamejo drugi ukrepi za okrepitev splošnega miru«, tako da se »ne privajajo v nevarnost mednarodni mir, varnost in pravica«. (1. člen, drugi odstavek; 2. člen, tretji odstavek);
3.	Ogranizaeija Združenih narodov
^smatra za potrebno, pozvati vlade vseh držav, da pod grožnjo kazenskih sankcij prepovejo voditi vojno propagando v ka-. kvšni koli obliki in da podvzamejo vse ukrepe z namenom, da se prepreči in ukine vojna propaganda kot dejavnost, ki jc škodljiva z a družbo, ki ograža živ-* Ijcnjskc interese in blagostanje miroljubnih narodov;
4.	Organizacija Združenih narodov potrjuje potrebo, da sc nemudoma dejansko izvedejo sklepi Generalno skup-* ščine od 16. decembra 1945 o zmanjša-* nju oborožitve in sklepi Generalne skupščine od 24. januarja 1946 o izlo-i čitvi iz nacionalne oborožitve atomskega orožja in vseh drugih osnovnih vrst orožja, ki so namenjena za množično uničevanje, ter smatra, da dejanska izvedba teh sklepov odgovarja interesom vseh miroljubnih narodov, kakor tudi, da bi to predstavljalo najmočnejši udarec za propagando in za hujskače na novo vojno.
Ob zmagi ljudstva Sloven. Primorja
Vsimarodi-Jugoslavije so z veličastni-, itii manifestacijami in proslavami praznovali veliki zgodovinski dogodek, ko se je izmučeno, toda nepremagljivo Slovensko Primorje z Istro in Puljem vrnilo dokončno k svoji domovini, Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.
Ob tej priložnosti so jugoslovanske organizacije v inozemstvu poslale predsedniku jugoslovunske zvezne vlade —■ maršalu Titu številne brzojavke, v katerih sc izraža globoka radost zaradi priključitve teh področij k matični zemlji. Pozdravne brzojavke so poslali kanadski Slovenci iz Toronta, Jugoslovani v Argentini, v Belgiji itd. Posebno štovil-ne brzojavke je prejel predsednik jugoslovansko vlade iz vseh krajev Jugoslavije in iz novo priključenih krajev Slovenske Primorske, Istro in Pulja.
Dno 17. septembra tega lcla je bilo v Št. Petru pri Gorici veliko zborovanje o priliki priključitvcnih slavnosti. Zborovanja so se udeležili vsi prebivalci bližnje in daljne okolice, ki so nosili na .tisoče in tisoče zastav in napisov in .vzklikali maršalu Titu ter novi Jugoslaviji. Na zborovanju je spregovoril najprej predsednik vlade LR Slovenije Miha Marinko, ki je poudaril v svojem govoru, da priključitev Slovenskega Primorja k nedeljivi celoti Jugoslavije predstavlja plod dolge in težke borbe, predvsem borbe primorskih Slovencev samih. Ta priključitev je tudi plod politične, gospodarsko in vojaške moči Titove Jugoslavije, plod modre politike maršala Tita, žilavih naporov podpredsednika vlade FLRJ Edvarda Kardelja in odločnega stališča Sovjetske zveze, ki je naj-iskronejši, najbolj zanesljiv zaveznik in zaščitnik pravic tistih narodov, ki sc borijo za svojo svobodo.
Predsednik Marinko jc dejal:
»Ta boj je bil velikega mednarodnega političnega pomena. Razkrinkal jc lažnive zapadne demokracije, lažno zapad-no svobodo in je odločno pripomogel, da so bili odkriti tisti, ki se po Hitlerjevem porazu trudijo, da bi zavladali nad svetom. V tej borbi so se Slovenci Primorja s svojim globokim domoljubjem in s svojo neomajno vztrajnostjo za združitev z materjo Slovenijo v okviru Titove Jugoslavije uprli vsem zvitim spletkam svojih novih okupatorjev,
Vaša borba na terenu jo mnogo pripomogla k temu, da so morali nasprotniki za zeleno mizo popustiti. Iz sredstev, ki so se jih posluževali, smo videli, da pri naših nekdanjih zaveznikih dviga glavo težka reakcija trustov in monopolističnih koncernov, ki jo prevzela vsa gesla in sredstva reakcionarno borbo, katere sta sc posluževala Hitler in Mussolini.
V njeni diplomaciji imajo sedaj ti krogi prvo besedo. V svojem pohlepu po svetovnem gospostvu niso izbirali sredstev. Na naših slovenskih tleh kakor tudi v mnogih deželah, ki so okupirane, so dovolili pribežališče raznim ostankom fašističnih tolp, ki za svojo zločine niso prejele nobene kazni. Oni so jih podpirali in jih pozivali k novi zločinski borbi proti težn jam demokratičnega 1 j uti stva ter so sami tudi neposredno sodelovali pri zatiranju ljudstva in ovirali vaše osvobodilno gibanje.
Danes se vsi veselimo zaradi vaše 'osvoboditve. Srečni smo, da je svobodno krasno ljudstvo Slovenskega Primorja. Pri tem pa tudi v tem slovesnem trenutku niti v bodoče ne smemo pozabiti na svoje brate, ki še niso osvobojeni, in njthovega trpljenja, ki ga morajo prestajati onstran zloglasne in nepravične francoske črte.
Takoj, ko jc stopila mirovna pogodba v veljavo, so se pričeli množični zločini proti našemu neosvobojenemu ljudstvu. Prav tako so začeli kršiti pravice narodne manjšine, ki jih jamči mirovna pogodba. Za vse te stvari je neposredno odgovoren tisti, na čigar tleh se zločini dogajajo, in tisti, ki je poklican, da skrbi za varnost manjšin. V resnici pa ta sam trpi te zločine, jih podpira ali pa jih celo sam povzroča^
Na. našif danes svobodni zemlji, so včerajšnji okupatorji poizkušali do zadnjega trenutka, do svojega umika, preprečiti vašo osvoboditev, odnosno jo zavleči v nedogled in izvajati nad vami teror. Še preden jo stopila mirovna pogodba v veljavo, so dovolili italijanski vojski in karabinjerjem vkorakanje, dovolili so zbiranje fašističnih tolp na tem področju. Pod njihovim vodstvom so tolpe začele terorizirati naše ljudstvo. Do zadnjega trenutka so preprečevali
vkorakanje naših varnostnih organov in naših enot vojske na področje, ki nam pripada. Pod varstvom bajonetov tujih imperialističnih čet so podle, .in zločinske fašistične tolpe terorizirale naše ljudstvo in tako prekršile že v samem začetku osnovne klavzule mirovne pogodbe o varstvu narodnih manjšin. ’
V želji, da bi utrdili mir, da bi odbili grozečo ostrino nove vojno in razkriri-f kali tiste, ki na njo ščuvajo, smo privolili v to, da podpišemo mirovno pogod-’ bo. Imamo polno moralno pravico, da sc borimo za to, da so spoštujo mirovna pogodba na tem ozemlju. Ker nam je teror od včeraj in danes znan in ker smo iahko pripravljeni na to, da sc bo zatiranje našega ljudstva onstran francoske črte nadaljevalo, bomo z vsenii sredstvi, ki odgovarjajo naši miroljubni politiki, nadaljevali borbč.«
Predsednik Marinko jo nakazal veliko razliko med dogodki tostran in onstran nove jugoslovansko meje in dejal:
»Na oni strani vlada šovinistični bes podlih fašističnih tolp, vladajo brezpo^ selnost, draginja in izkoriščanje. Na tej strani pa vidite ples in veselje svobodnega ljudstva, izdelujejo sc načrti za od" pravo posledic fašističnega divjanja, pri-* pravlja so obnova naših vasi in naselij-*
Za predsednikom Marinkom je govoril komandant IV. Jugoslovanske arina« de, generallajtnant Danilo Lekič, ki je pozdravil zborovalec v imenu Jugoslo-1 vanske armade.. Na koncu pa je spre* govoril član Izvršnega odbora OF Franco Bevk, ki je izrazil svoje nezadovoljstvo
zaradi krivične meje in dejal med drugim:
»Mi bomo zgradili novo Gorico, ton1* kljub temu se ne bomo nikdar odpove* dali stari Gorici.«
Na koncu zborovanja so bile poslan0 pozdravne brzojavke maršalu Titu, P00" predsedniku vlade FLRJ E. Kardelju U1 zunanjemu ministru ZSSR V. Molotovu-
Proslave osvoboditve Slov. Primor] so bile po vsej Jugoslaviji izredno velij častne. Proslave v Ljubljani so jc ude* ležilo toliko ljudi, da so listi poročam da jo bila proslava osvoboditve Slovcu skega. Primorja doslej največja, kar P. je doživela Ljubljana v svoji zgodovin** Trajala jc pozno v noč in na tisoče ki sov po vseh gorah in hribih SlovemT je pozdravljalo veliki praznik osvou jcnja.
Proslave ob priključitvi Slovenskega Primorja k FLRJ na Slov. Koroškem
Vsa Slovenska Koroška je v nedeljo 21. septembra proslavila zmago slovenskega primorskega ljudstva — priključitev k Jugoslaviji. V Št. liju in Št. Jakobu v Rožu je govoril član POOF-a tov. A. Haderlap o trpljenju, borbi in zmagi primorskega ljudstva. Dejal je med drugim: Neizprosna in brezkompromisna borba prebivalstva Julijsko Krajine je živ dokaz nepremagljive ljudsko sile in tudi dokaz, da jo samo borba tista pot, ki lahko privede do svobode. S proslave je bila poslana podpredsedniku jugoslovansko vlade E. Kardelju naslednja brzojavka:
»Z zborovanja v Št. liju vam o priliki priključitve Primorske pošiljamo čestitko in vam obljubljamo, da bomo tudi mi bodili borbeno pot primorskih Slovencev do priključitve k FLRJ.«
V	Št. Janžu je na proslavi govoril dr. Mirt Z\vitter, ki je na koncu dejal:
»Borba primorskih Slovencev za svobodo In priključitev k FLRJ je del borbe vseh jugoslovanskih narodov za združitev in osvoboditev izpod tujega imperializma, je torej tudi naša borba. Zmaga primorskega ljudstva, ki bo odslej še z večjo silo podprlo našo borbo za isti cilj, ki ga je primorsko ljudstvo že doseglo, je tudi naša zmaga. Še z večjo upornostjo bomo v tej zavesti vodili našo borbo za priključitev k FLRJ.«
ŠMIHEL PRI PLIBERKU
V	nedeljo, dne 21. septembra je napolnilo slovensko prebivalstvo Šmihela in okolice Šercerjevo dvorano, da prisostvuje kulturni prireditvi, posvečeni proslavi priključitve Slovenskega Primorja in Istro k Titovi Jugoslaviji. Ob velikem zgodovinskem dogodku in zmagi slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov
je prebivalstvo ponovno pokazalo, da je živ sestavni del jugoslovanskih narodov. To je poudarilo tudi v pozdravni brzojavki, ki jo je poslalo prvoboritelju za svobodo Slovenske Primorske tovarišu Francetu Bevku in preko njega čestitalo vsemu primorskemu ljudstvu k veliki zmagi njegove pravične borbe. Med drugim se glasi brzojavka takole: »Vaša zmaga je tudi naša zmaga iu vaša neomajna borba nam je porok za uspeh, ki ga bomo dosegli s skupnimi močmi tudi mi.«
Na proslavi je govoril tajnik Kmečke zveze tov. Blaž Singer in orisal pomen borbe in zmage primorskega ljudstva za slovenski narod, za slovanske narode in za napredek ljudske demokracije. V govoru je ugotovil, da jo ljudstvo Primorske zmagalo v tej brezprimerni borbi samo zato, ker je imelo zaupanje v lastno sile, ker so se primorski Slovenci povezali z italijanskimi antifašističnimi množicami in dosledno obračunali in se do zadnjega borili proti izdajalcem lastnega naroda in plačancem tujega kapitala. Dejal je: »Pot primorskih Slovencev je tudi naša pot. Borbo primorskih Slovencev je vodila Osvobodilna fronta in to nam je porok, da bomo tudi mi koroški Slovenci zmagovito končali borbo in da nas bo edino Osvobodilna fronta pripeljala do prave svobode — do združitve vseh Slovencev v FLRJ. V naši borbi postajamo iz dneva v dan močnejši.« ,
Nato je bila igra »Razvalina življenja«, ki jo je priredila igralska skupina iz Blata. Igra spominja človeka na dobo, ko so šle slovenske kmetije na boben v roke priseljencev, ki so sejali razdor in sovraštvo po naših vaseh, igralski skupini iz Blata gre za nazorno podano igro vse priznanje.	ž.—-r.

To naj bi bil kmečki vodja?
Iz Kaplo ob Dravi nam pišejo: Pri nas se do sedaj prav nič ni spremfcnilo. Kakor za časa Hitlerja in prej od 1. 1920 dalje tudi danes delajo z našim kmetom, kar hočejo. Pri tem jih prav nič ne motijo izjave »merodajnih oseb« celovške deželne vlade, ki trdijo, da vlada na Koroškem demokracija in imamo Slovenci vse pravice in smo enakopravni. V resnici pa delajo z našim človekom, kar se jim ljubi. To najbolj nazorno vidimo tu-‘di po tem, kako so »kmečki vodje« in orožniki ravnali z tov. Avgustom Kropivnikom v Trnja h.
Dne 19. I. 1947 so pri njem šteli živino, ki jo je popolnoma v redu prijavil. Nekaj časa po štelju jc dokupil dva mlada prašiča. Ker pa je imel tudi lepo pitano svinjo, nekaterim ljudem ni bilo prav. Dne 24. marca so se pripeljali na njegovo posestvo orožniki iz Struge ter dva pomočnika mesarja Antonitscha iz Borovelj, vdrli v odsotnosti gospodarja v lilcv in pod krinko zaplembe odpeljali pitano svinjo. Tov. Kropivnika so poleg tega še kaznovali z globo 150 šilingov, ker pri štetju baje ni vsega v redu prL javil. Proti krivični kazni je tov. Kropivnik seveda vložil priziv pri okrajnem sodišču v Borovljah.
Dne 3. t. m. je bila končana razprava, na kateri so jc moral tov. Kropivnik zagovarjati proti ovadbi orožnika Jožefa Moscrja, češ da jc imel na posestvu neprijavljeno svinjo. Kot priča jc nastopil sam kmečki vodja Schlitz Hans iz Kožen-tavre, ki jc znan sovražnik slovenskih kmetov. Tov. Kropivnik je s pričami dokazal, da je ovadba iz trte izvita laž in zahteval, da sc mu vrne svinja. Namesto svinje'so mu takoj drugi dan poslali »Schlusschein«, datiran s 26. 3. 1947 in sedaj mu hočejo dati šc nekaj ničvrednih šilingov za ukradeno svinjo. Očitno gre za dobro premišljeno dejanje proti zavednemu Slovencu, posebno če pomi-.
slimo, da je kot priča uradno nastopil kmečki vodja Schiitz, ki jo širil tudi lažne vesti, da ima Kropivnik na posestvu še več nejavljono živine in mnogo skritega žila. Med drugim jo to pravil tudi tov. Karlu Krebsu in Ošovniku Bernardu. Takega kmečkega vodjo Slovenci odločno odklanjamo. Ljudje, ki lažejo na uradnem mestu, ne uživajo našega zaupanja. Zahtevamo slovenskega predstavnika kmetov, kakor smo ga imeli po volitvah v kmečko zbornico po letu 1932 in ki bo zastopal res ljudske koristi.
Ljudje Schiitzovega kova so nas preganjali in zapostavljati 50 let, zaradi njih smo trpeli dolga desetletja in bili izkoriščani, da bi nam končno lahko ukradli še našo zemljo. Izselitev je bilo zadnje dejanje, ki naj dokončno reši koroško vprašanje z iztrebitvijo slovenskega ljudstva. Vendar smo se Slovenci temu uprli in si s krvjo priborili pravico, da na svoji zemlji odločamo sami. To pravico sedaj terjamo!
BORBA OKOLI CESTE V SELAH
Pri zadnjem poročilu o zborovanju volivcev v Selah je po pomoti izpadla točka, ki je izzvala posebno bojevite debate in ki sta jo oba govornika obravnavala v pravilni luči, da jp namreč treba zagotoviti koristi delovnega ljudstva.
Posebno zanimanje vlada med Selani namreč šc za nameravano izgraditev poti v Zgornji Kot, od'koder bi nekateri boroveljski lesni špekulanti in veleposestniki radi vozili naš les kav z avtomobili. Njihovi naj bi bili mastni dobički, mi revni bajtarji in mali kmetje pa rtaj bi prevzeli stroške za zgraditev in vzdrževanje nove ceste. Tako bi nas spravili še ob tiste borne groše, ki jih pozimi zaslužimo z dovozom lesa. Da pa smo se taki domnevi uprli in soglasno v občini odklonili predlog za izgraditev, je
pač jasno. Manj uvidevamo, s kakšno pravico nam hočejo to gradnjo v korist veleposestnikov in izkoriščevalcev naravnost vsiliti. Občina je prejela namreč »ukaz« g. dež. svetnika Karischa iz Celovca, da mora nemudoma izgraditi omenjeno pot. Zdi se, da so izkoriščevalci Gotz, Maresch, Voigt in Jarist deželnemu svetniku »ljudske stranke« bolj pri srcu kot blaginja velikega dela naše občine. Vendar se g. dež. svetnik, ki je že tolikokrat zelo hrupno izražal svojo posebno skrb za koroške slovenske kmete, moti v nas. Če bo hotel svojim kapitalističnim in veleposestniškim varovancem pomagati, bo moral seči v svoj žep! To je sklep selske občine tudi v bodoče. Če pa smatra, da mora iti razvoj naše občino na ljudske stroške, mu moramo povedati, da imamo pri nas v Selah še mnogo drugih, ravno tako važnih potov, ki so še bolj potrebni popravila, a naša občina niti tistih ne zmore!
BOROVLJE
Tombola, ki jo je priredil okrajni odbor OF Borovlje na praznik 8. septembra, je nad vse lepo uspela. Vse vstopnice so bile razprodane in velika kinodvorana je bila do zadnjega kotička zasedena. Prireditev jc otvoril predsednik okrajnega odbora tov. Olipjc in se zahvalil vsem, ki so z darovi in dobitki prispevali in pripomogli, da nam je bila res v ponos. Vseh dobitkov je bilo 240, med temi 15 tombol. Naj omenimo, da je bil prvi dobitek lepa ovca, ki je prišla iz Slov. Plajberka, se celo na odru predstavila in kakor lansko leto tudi tokrat morala nazaj v Slov. Plajbcrk, ker jo je zadela p. d. Pošnikarjeva hčerka. Drugi dobitek, mizo s stoli, je zadela delavska družina na Doleh, tretjo tombo-lo, jagnje, isto takQ delavec iz Borovelj. Tudi vsi ostali dobitki: sanke, slika domačega umetnika, ure itd. so bili v veselje tistim, ki se jim je nasmehnila sreča. Po tomboli je bila prosta zabava in ples v gostilni »Na pošti« v Borovljah. Do pozne ure so se tam vsi lepo in dobro zabavali, žene in dekleta pa so skrbele, da je prišlo tudi marsikaj pod zobe in v želodec.
KNEŽA — V0VBRE
Pri nas na Kneži bi se že lahko zamislili v bodočnost in zasanjali v lepe čase, ko bomo imeli novo šolo, svojega župnika in lastno občino, Če bi vse verjeli, kar piše »Koroška kronika«. Č6 pa pogledamo malo natančneje, moramo ugotoviti, da sc še nič ni spremenilo. Tudi v cerkvi Šc nadaljujejo nacistične metode ponemčevanja in potujčevanja. Nočejo upoštevati zahteve slovenskega prebivalstva, čeprav ima veliko večino pri nas. Spoznali smo namene piscev »Koroške kroniko«, ki ne pišejo v prid slovenskega naroda na Koroškem, ampak na zahteve mednarodne reakcije, ki ji ni po volji, da bi se koroški Slovenci borili za združitev z ostalim narodom v svobodni domovini. Preveč smo prestali zadnja leta, da bi se danes pustili speljati z naše poti, ki nam jo kaže naša narodna organizacija Osvobodilna fronta. Nismo klonili v času nacističnega divjanja, klonili tudi ne bomo danes, ko vmo blizu cilja, ampak se bomo borili naprej za svoje pravice, pa nam naj nedemokratični elementi še tako nasprotujejo!
Tako je tudi v Vovbrah. Verouk v šoli je še zmeraj nemški, ne glede na število slovenskih otrok. V juliju je bila srebrna maša našega župnika. Izzivalno veliki nemški napisi z dobro znano besedo »heil« so dalj časa naznanjali to slavnost. Presenetilo nas je, da se Nemci nenadoma tako zanimajo za župnika. Zdi se, da so hoteli vso stvar izrabiti v politične namene.
Od župnika pa pričakujemo, da bo doumel, da cerkve in vere ne more in ne sme zlorabljati v namene ponemčevanja, kakor sc je do sedaj delalo. Želimo, da se naši otroci vzgajajo v našem lepem slovenskem jeziku tudi v šoli, kakor jih učimo doma.
OBČNI ZBOR ZVEZE PARTIZANOV.
SLOVENSKE KOROŠKE
Zveza bivših partizanov Slov. Koroške jo imela dne 23. t. m. v Celovcu ustanovni občni zbor, ki se ga je udeležilo nad 250 delegatov. Tov. Haderlap' Andrej je v svojem nagovoru naglasil, da nihče ne more tajiti, da so na Koroškem bili, so in bodo partizani. Tisti, ki hočejo kratiti pravice slovenskega naroda na Koroškem in mu grozijo s ponovno izselitvijo, naj tega ne pozabijo.
Zbor so pozdravili še predsednik PO OF-a, dva zastopnika avstrijskih antifašističnih borcev in predstavniki slovenskih množičnih organizacij.
Tov. Karl Prusnik — Gašper je govoril o narodno osvobodilnem boju na Koroškem, o velikem delu koroških partizanov za osvoboditev Slovenske Koroške in o ogromnih žrtvah, ki so jih doprinesli za svobodo naroda.
Po izvolitvi glavnega odbora s predsednikom tov. Gašperjem na čelu je občni zbor odobril resolucije in pozdravna pisma maršalu Titu, tov. Kardelju, tov. Francetu Bevku, vladi LR Slovenije, primorskim partizanom v Trstu, Zvezi avstrijskih antifašističnih borcev, kongresu partizanov v Beogradu in zveznemu predsedniku Avstrije dr. K. Rennerju.
TOVARIŠU LUCU NAKNADNO ČESTITAJO
V	»Slovenskem vestnikus« smo brali o hojceti tov. Luca. Tudi Djekšarji, ki ga dobro poznamo kot neustrašnega par* tizana, mu želimo vse najboljše v novem stanu. Prav posebno mu želimo junaški zarod, ki se bo ravno tako hrabro boril zn pravice slovenskega ljudstva in ki bo, če bi bilo še enkrat treba, tudi prišel na Djekše, da spomni vse one, ki so pozabili, da jih je slovenska mati ro-^ dila, na to, da so tudi oni Slovenci.
D. K.
GREBINJ
Vsa dolga leta germanizacije in tudi doba nacističnega divjanja nas ni mogla zatreti in odtujiti slovenskemu narodu. Ostali smo zavedni Slovenci, ki se borimo za svoj narodnostni obstoj in za združitev z ostalim narodom. Slovenci smo bili edini, ki smo v okviru nemškega rajha nudili sovražniku oborožen odpor.
Pričakovali smo, da se po vojni ne bo več nadaljevala germanizacija in potujčevanje. Danes pa moramo vedno spet ugotoviti, da še nimamo niti najosnovnejših pravic, ki nam kot narodu gredo.
V	šoli imamo samo enkrat na teden pouk slovenščine, v cerkvi pa sploh ne upoštevajo voljo ljudstva. Še naprej je nemška božja služba in pridiga, čeprav je večina vernikov slovenske narodnosti. Po sosednih farah imajo slovensko petje in pridigo v cerkvi, samo pri nas tega očitno ne znajo, to se pravi nočejo dovoliti.
VEDNO SPET INOZEMSKI FAŠISTI
V	noči od 10. na 11. t. m. jc spremljal Mihcj Janše svojo sorodnico domov v Lcžbo. Že v bližini vasi ju jo napadlo sest moških, ki so bili oboroženi s puškami, pištolami in sekirami. Zahtevali so, naj takoj dvigneta roke, nakar so ji-, ma prebrskali vse žepe in ko niso ničesar našli, sta se morala vleči na tla, da so laže izginili. Ker sta le prezgodaj vstala in začela teči proti vasi, so oddali za njima dva strela.
V	isti noči so ukradli pri Knablu v Gertičah svinjo, ki so jo v bližini vasi zaklali in meso odnesli. Drugi dan jc policija zasačila ob reki Satnici dva DP-jevca iz taborišča Weidmannsdorf, ki sta čistila kos svinjskega mesa. Kdaj bodo končno odstranili te zločince in zlikovce iz naše zemlje?
DVOREC
V	nedeljo 14. t. m. je po dolgi in hudi bolezni umrla L. Antonič, p. d. Žužuvo-va mati v Dvorcu. Rajna je bila vse živr ljenje zavedna Slovenka in odločna zagovornica pravic našega ljudstva. Tudi v sedanji življenjski borbi našega ljudstva ni odpovedala in je z vso vero pričakovala popolno osvoboditev in priključitev našega ljudstva k matični državi. Naj ji bo domača zemlja lahka, preostalim pa izrekamo naše sožalje.
V novi Češkoslovaški
Ko se pelješ v Prago po vijugastih, čez gričke držečih ulicah starega mesta, je tvoja prva misel: kako prijetno bi bilo hoditi tod počasi, ustavljati se pred starimi hišami, ogledovati pročelja, pokrita z modeliranimi figurami in okrašena s starinskimi rezbarijami srednjeveških mojstrov, zahajati v cerkve, potemnele od časa... Kako imenitna so imena ulic: Ulica alkimikov, Mozartova ulica! Hiša, kjer je stanoval Kepler. In znameniti most čez Vltavo s kamnitimi kipi in Husov trg! Vsa stara Praga je en sam srednjeveški muzej, postavljen na trge in ulice, čudovit spomenik stare arhitekture.
Muzejska Praga je zelo zanimiva. In zelo lepo mesto, zgrajeno na gričih, vse v zelenju, eno izmed najudobnejših mest Evrope. Po cele ure lahko hodiš, ne da bi odvrnil pogled od najbolj slikovitega predmestja Prage Barrandova, ki ga zastopniki filma Češkoslovaške niso zaman izbrali za svoj lastni »Hollywood«.
Prijetno je hoditi po starinskih praških ulicah, prijetno je občudovati njene griče. Prijetno, toda človek nikakor ne utegne. Nova Praga živi energično, napeto, zanimivo življenje. Praga pritegne nase vso pozornost sovjetskega človeka. Mesto postaja živahno križišče Evrope, kjer se srečujejo zastopniki vseh dežel sveta. Čehi sami imenujejo Prago >srce Evrope« in stara glavna mesta, vajena mednarodnih srečanj, političnih in sindikalnih funkcionarjev, zastopnikov tehnike, literature in umetnosti, ljubosumno pogledujejo na Prago.
Štiri dni in eno noč smo sedeli mi, udeleženci mednarodnega kongresa novinarjev, v prostranem Slovanskem domu in v teh dneh prav za prav Prage nismo videli. Ogledali smo si centralne ulice, Vaclavov trg in sosedne ulice. To ni starodavna, vendar pa še stara Praga, predvojna, z velikimi trgovinami, ki so ohranile na zunaj staro lice, z mnogimi pasažami, ki so ena izmed posebnosti trgovskega dela mesta, z reklamami po ameriškem vzorcu. Nova in novejša zgodovina sta zapisani v splošnih potezah na napisnih tablicah ulic, Wa-shingtonova ulica, Hooverova ulica, Wil-sonov kolodvor —j to je doba prve svetovne vojne. Stalinova ulica, Rooseveltova ulica — doba druge svetovne vojne. Med najnovejšimi zgodovinskimi spomeniki je prvi sovjetski tank, ki je prodrl v Prago za petami bežečih Nemcev. Tank stoji na velikem granitnem podstavku.
Delavska predmestja Prage. V središču mesta ni videti sledov razdejanja po
bombardiranju. Tu jih vidiš. Tu ni nič muzejskega. Tu se razprostirajo neskončne ograje velikih tovarn. Na velikem prostoru so zgrajena poslopja enega izmed največjih industrijskih podjetij Češkoslovaške, strojnih tovarn, ki so bile prej last delniške družbe Kolben-Danek. Zdaj so te tovarne, ki so dobile ime Tito, nacionalizirano podjetje, »narodni podnik«.
i
Razpoloženje v tovarni je samozavestno, odločno. Delo gre od rok bolje, kakor je šlo prej, pred vojno. Perspektive kažejo na nadaljnje razširjenje in razvoj, na nadaljnje izboljšanje gmotnega položaja delavcev. Delavci so ustanovili stanovanjsko društvo na zadružnih načelih za gradnjo hiš. To bo pripomoglo k ureditvi problema delovne sile. Mladina se uči v tovarniških šolah, med mladino so otroci — sirote iz Jugosla/-vije. Mnogo se dela za izboljšanje socialnih in stanovanjskih pogojev. Tovarne so dobile v planinah dom oddiha.
Med potjo iz Prage v Kladno nismo videli sledov opustošenja med vojno. Bili
V Moskvi je največje središče znanstvenega življenja v Sovjetski zvezi — Vsezvezna Akademija znanosti, ki je ponos sovjetske znanosti. 1984. leta je sovjetska vlada odločila, da Akademijo znanosti SZ premestijo v Moskvo. Tako 'je Moskva postala glavno znanstveno središče vse Sovjetske zveze. V njej je poleg Akademije znanosti še cela vrsta drugih AkaGemij: Akademija kmetijskih znanosti »Lenin«, medicinska akademija, pedagoška akademija, akademija arhitekture, artilerijska akademija in druge velike znanstvene ustanove. Pred revolucijo je ruska akademija znanosti imela samo 47 akademikov in 212 znanstvenih sodelavcev. Danes ima Akademija znanosti ZSSR 436 akademikov in dopisnih članov. V vseh inštitutih in laboratoriji Akademije dela več ko pet tisoč znanstvenih delavcev.
Hkrati je Moskva tudi največje središče višje izobrazbe. Že prej je imela Moskva zelo pomembno vlogo kot najstarejše mesto kulture, znanosti in umetnosti.
Toda pred revolucijo je Moskva imela samo 15 višjih šol. Pri tem pa te višje šole niso bile dostopne otrokom delav-
pa smo na kraju, kjer je stala vas Li-dice, ki so jo Nemci iz maščevanja za umor krvnika Haidrycha izravnali z zemljo.
Tja smo prispeli proti večeru. Pred nami se je razprostirala med položnimi griči zelena dolina. Bila je navadna dolina, gladka in pusta. In nikakor si nismo mogli misliti, da so tu nedavno živeli ljudje, da so stale hiše, da so se igrali otroci. Vse pusto, ravno, gladko.
Ko so nam prej govorili o vasi Lidi-cah, smo videli v duhu sliko, običajno za .naselje: nekaj kmečkih hiš, vrtovi, sadovnjaki... Ta predstava je napačna. Pokazali so nam fotografijo starih Lidic. To je bilo mestece z zidanimi dvonadstropnimi hišami, s trinadstropnimi javnimi ustanovami, z veliko šolo, z veliko cerkvijo. Od tega ni ostalo nič. Nemci se niso omejili na to, da so do tal porušili vsa poslopja. Uničili so tudi tisto, kar je bilo pod zemljo — zidane in betonirane temelje. Nobenih sledov ulic in trgov ni, nobene razvaline — ničesar!
Lidice so ostale za ves češkoslovaški narod globoka, nezaceljena rana, v srca vžgan simbol. Sredi zelenega polja, kar so zdaj Lidice, stoji s cvetličnimi gredicami obrobljena bronasta plošča. Na nji je napisano z ruskimi črkami, da je po-
cev in kmetov. Od 1918. leta se je mreža višjih šol v Moskvi zelo razvila. Leta 1940 je bilo samo v moskovskih višjih šolah dva- in polkrat več študentov kakor v vseh višjih šolah predvojne carske Rusije. Danes je v višjih šolah Moskve okrog 120.000 študentov.
V	osnovnih in srednjih šolah Moskve se je 1913.—1914. leta učilo 122.000 otrok. Danes se v 549 šolah glavnega mesta, od katerih so jih 400 zgradili v zadnjih letih, uči več kakor pet sto tisoč učencev.
V	Moskvi so tudi največje umetniške in kulturne ustanove — gledališča, muzeji, kino študiji, galerije slik, knjižnice itd. Moskovčani so ponosni na takšne ustvarjalne skupine visoke umetniške vrednosti, kakor so Državno akademsko veliko gledališče, Malo gledališče, moskovsko hudožestveno gledališče, »Ma-ksim Gorki« in druga vodilna gledalU šča. Nikjer na svetu ni takšnih umetniških ansamblov, kakor je Ansambl Sovjetske armaden, ki je bil odlikovan z redom Rdeče zastava^ ansambl prof. Aleksandrova, narodni zbor pod vodstvom prof. Svešnikova, narodni zbor »Piat-nicki«, Ansambl narodnih iger Igorja Mojsejeva in drugi.
stavila to ploščo vojaška enota heroja Sovjetske zveze gardnega polkovnika Pankova. Pri plošči smo našli več črno oblečenih žen. Bile so žene iz Lidic. Na to zeleno polje hodijo, kakor hodijo na pokopališče.
Nemci so ustrelili takrat vse moške, vse dečke. Ženske so poslali v Nemčijo v koncentracijska taborišča. Otroke so odpeljali neznano kam. Žene niso vedele za usodo svojih mož, niso vedele za usodo svoje rojstne vasi, dokler se po končani vojni niso vrnile. Tedaj so izvedele strašno resnico in našle niso ne svojih družin ne svoje rojstne vasi. Zagledale so ta strašni »nič«. Kje so otročički, še zdaj ni znano. Iščejo jih.
Tam daleč na griču pa se belijo lesene barake graditeljev novih Lidic. Vidimo razvaline tako kakor v nekaterih mestih naše dežele, kakor na Poljskem. Velikanska prostranstva v razvalinah, kvišku štrle okleščeni stebri, fantastično so prepletena železna ostrešja, vmes leže kupi razbite opeke. V mestu Pulznu smo. Razvaline pa so poslopja orjaških Škodovih zavodov. Povest o tem, kako je bil v eni uri celo manj, razdejan orjaški kombinat, zasluži pozornost. To je zanimiva epizoda v zgodovini... ne vojne, marveč prej v zgodovini »miru«.
(Dalje)
o
27. 9.1849 je bil rojen največji ruski fiziolog Ivan P. Pavlov.
27. 9.1891 je umrl znani ruski pisatelj I. A. Gončarov (rojen 1812).
27.	9.1896 je umrl slavni francoski bio-
log Louis Pasteur (rojen leta 1822),
28.	9.1944 so enote koroških partiza-
nov napadle severno od Drave nemško kolono ter pobile večje število Nemcev.
28. 9.1831 se je rodil v Sp. Retjah pri Vel. Laščah na Dolenjskem Fran Levstik, slovenski pesnik, pisatelj, literarni zgodovinar, politični delavec in jezikoslovec.
UIIUIIIIIIIIIUIIIUIIIIIIM
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zvvitter. — Uredništvo in uprava: Wien IV, VVaaggasse 6/IL Telefon B 21-5-50. —» Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol-kermarkterstrasse 21/L — Tiska: „GJobus", Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H, Wien L Fleischmarkt 3—5.
Kulturno življenje v Moskvi DniDBHBCD
SE SPOMINJAMO
)
FRANCE BEVK:
!
KAPLAN
MARTIN ČEDERMAC
mninii:
♦♦♦♦♦i
»Martinac, saj ne bomo razumeli«, ji je tožeče prišlo čez ustnice. »Saj ne bomo nič razumeli. Kaj praviš? Kako smo to zaslužili? S čim smo se pregrešili?«
Poizkusila je dvigniti roke, da bi jih sklenila, a so ji kot brez moči pale na fc>dejo.
Molčal je.
»Bog, ki je vsem enak oče, tega ne bo dopustil.«
»Bog tega ne bo dopustil«, je Čedermac brez misli ponovil za njo.
»Saj sveti oče tega ne bodo dopustili. Nadškof tega ne bodo dopustili...«
Pod vtisom vročih materinih besed je to v tem trenutku samemu sebi verjel. Dvom, ki ga je obšel še po poti, mu je kopnel.
Rahlo pomirjen, navidez miren je zopet sedel k postelji. Ni mu bilo do smeha, le zaradi matere se je nasmehnil. Tudi mati je bila videti pomirjena, kakor da so jo potešile izgovorjene besede. Gledala ga je z milobnim izrazom v očeh.
i »In kaj boš storil jutri, Martinac?Kaj boš storil? Jutri je nedelja ...«
Zdrznil se je; besede so ga zadele v najobčutljivejši živec. Da, jutri je nedelja. Še nekaj ur je do jutra. Prej je odganjal misel na to, zdaj mu je pekoče legla na dušo.
»Ne vem,« je vzdihnil. »Nič se nisem zavezal, a vendar ne vem, kaj naj storim. Kaj mi svetujete, mati?«
Zopet se je umaknila vase in za nekaj trenutkov zaprla oči. Nato so ji besede počasi, kakor kaplja za kapljo, prišle čez ustnice.
»Ti že veš, kaj moraš storiti,« je rekla skoraj tiho. »Stori, kakor veš, da je Bogu všeč. Ne mavaj za drugo! Kar je Bogu všeč...«
Pripognil se je, da bi ji poljubil roko; le dvakrat v življenju ga je bila obšla taka želja, ko je bil najglobje prevzet. Umaknila mu jo je... Verjel je, da se je že do konca odločil, da ve, kaj bo storil...
Bilo je že pozno, ko sta se Čedermac
in Katina v nagli hoji znojna in utrujena vrnila v Vrsnik. Svetilko sta bila ugasnila že pred vasjo, ki je ležala tiha in mirna; hiše so spale, nikjer glasu, noben pes ju ni oblajal. Le iz zadnje bajte pod cerkvijo je bilo slišati trklja-nje zibeli po podu in dremavo, polglasno uspavanko.
V	temi sta dosegla kaplanijo. Čedermac je odklenil, Katina je prižgala luč v izbi.
»Sedaj pojdi spat,« ji je rekel. »Saj moraš biti trudna.«
»In ti?«
»Ne! Mene le pusti! Ne skrbi!«
Bil bi rad sam s seboj, v tihoti; ko ni slišati nobenega glasu v hiši. Ob odhodu iz Krnice je bil že do konca odločen, a po poti so ga začele trapiti drugačne misli. Bila jo ena sama pot, tega se je dobro zavedal; toda vedno huje so ga obhajali strahovi, iskal je še drugih izhodov. Kamor je pogledal, so zijali sami prepadi, nič kot prepadi...
V	večernih urah, ob svitu petrolejke, mu je bila izba zmeraj posebno ljuba. Predmeti so oživeli; njihove sence so rahlo trepetale na stenah. Kadar koli ga je zažejalo po polni samoti, se je rad zatekal vanjo. Zatopljen v kako knjigo ali v svoje misli, je v kratkih poletnih nočeh kdaj pa kdaj pričakal zarje.
To noč mu ni bilo do knjige. V teh trenutkih se ni mogel vdajati duševnim užitkom. »Stori, kakor je Bogu všeč...« Besede, ki so ga spremljale vso pot in so mu zdaj potrojeno šumele v ušesih.
Grenko se je nasmehnil. Mati ni vse-
ga slutila. In prav je bilo, da ni vsega slutila; le še huje bi ji obtežilo srce. Odločiti se je moral do maše. Vedel je, da bi ne mogel zaspati, četudi bi legel. Telo mu je bilo izmučeno, strahotno izčrpano, da bi se bil najrajši zgrudil in obležal, toda duli mu je bil bolestno buden. Od nespečnih ur prejšnje noči ga je šče-melo in žgalo v očeh.
»O!«
Sesedel se je in zatisnil veke, kakor da hoče zbrati misli, podoživeti občutke zadnjih dveh dni. Misli ga niso ubogale; izmikale so se mu, kakor da ga moti zlodej, ki noče, da pride na jasno. Občutil je vročico in se zdrznil. Kaj je z njim?
Dvignil se je in stopil do okna. Da bi si ohladil vroče čelo, ga je pritisnil na šipo. To mu je dobro delo. Pogled mu je splaval v temo. Z napetim zanimanjem, kakor da se hoče s tem pomiriti, je opazoval noč. Listje latnika, tenke veje dreves — kakor iz črnega papirja izrezljana senčnata podoba, prilepljena na sivo ozadje. Skozi zelenje se je kot skozi mrežo svetilo zvezdnato nebo. In vse je bilo tako zelo tiho, tako zelo mirno. Tu pa tam se je zganil le kak list, slišal je tiktakanje ure v žepu. Obrisi streh, motna podoba poletne noči, čelo na hladni šipi... Za trenutek mu je bilo, kakor, da plava v praznini brez vsake misli, brez slednjega grenkega občutka. Tiho, narahlo, dobrotno so se mtf duše dotikala leta, ki jih je preživel v tem bregu...
palje)