t X
II 470094
Pavla Raposa Tajnšek, Vida Miloševič Arnold,
Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vlasta Rozman, Nataša Radonjič,
Metoda Bole, Anita Kovačec, Mojca Mikolič, Sabina Rajšel
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI
NA PODROČJU POSVOJITEV
KONCEPTUALNA IZHODIŠČA
IN PROBLEM RAZISKAVE
Od starega veka dalje je posvojitev, ki so jo po-
zneje formalizirali v rimskem pravu, družinam
brez moških potomcev omogočala ohranjanje
rodu in zavarovanje dediščine. Šele v 20. stoletju
je posvojitev postopoma postala ukrep družbe-
nega varstva mladoletnih otrok (Geč-Korošec,
Kraljic 1997). Institut posvojitve so tudi v novej-
šem obdobju večkrat zlorabili, tako različne ideo-
logije kakor tudi strokovne službe, ki so pri po-
svojitvah favorizirale interese socialno in ekonom-
sko močnejših slojev na račun marginaliziranih.
V zadnjih desetletjih se dogajajo pomembne
spremembe v praksi strokovnih služb, ki dajejo
prednost koristim otroka pred interesi drugih
udeležencev posvojitve, pa tudi v pogledih in
stališčih do posvojitve. Povečuje se število po-
svojiteljev, ki želijo posvojiti otroka zaradi načelne
zavzetosti in družbene odgovornosti za otroke
in ne le zaradi neuresničenega starševstva. Ti po-
svojitelji, ki morda že imajo lastne otroke, so pri-
pravljeni posvojiti tudi otroka iz tujine, starejšega
otroka ali otroka s telesno ali duševno motnjo v
razvoju (Lutter 1997: 37-38). Kljub navedenim
pozitivnim spremembam se na področju posvo-
jitev tudi v današnjem času dogajajo zlorabe, ki
niso le v nasprotju s strokovnimi spoznanji in pre-
vladujočimi družbenimi vrednotami, temveč tudi
z zakonodajo posameznih držav in mednarod-
nimi konvencijami. Zaradi velikih nesorazmerij
med povpraševanjem in »ponudbo« na nacional-
nih in mednarodnem »trgu posvojitev« obstaja
velika nevarnost, da se dogajanje na tem področju
izogne pravnim in strokovnim standardom in se
v najbolj skrajnih oblikah sprevrže v dejansko
prodajo in kupovanje otrok.
Tudi v Sloveniji je povpraševanje potencialnih
posvojiteljev veliko večje od »ponudbe« otrok, ki
nimajo staršev, ali pa jim biološki starši ne zmore-
jo zagotoviti ustreznih življenjskih razmer. Zaradi
tega se povečujejo pritiski na strokovne službe in
državo, naj vendarle kaj ukrenejo za rešitev živ-
ljenjskih stisk ljudi, ki kljub napredku medicine
pri zdravljenju neplodnosti ne morejo izpolniti
želje po starševstvu. Stiske parov, ki so po dolgo-
letnem neuspešnem zdravljenju soočeni z dej-
stvom, da je tudi posvojitev težko dosegljiv in
časovno odmaknjen cilj, ne smejo ostati brez pra-
vočasne in strokovno ustrezne pomoči socialnega
dela. Odgovor na vprašanje, kakšna naj bo ta
pomoč, pa je bolj kompleksen, kot se zdi na prvi
pogled. Nedvomno je večja dostopnost in boljša
organiziranost mednarodnih posvojitev pomem-
ben del rešitve tega problema, vendar pa samo
posredovanje informacij o tem, na katero tujo
službo naj se obrneta potencialna posvojitelja, ne
bo zadoščalo - če ne želimo, da bi rešitev postala
problem. Podcenjevanje družinske resničnosti in
dvojne identitete posvojencev, ki je (bilo) prisotno
v dosedanjih postopkih posvojitev v Sloveniji, bo
Prispevek je nastal na osnovi raziskave, ki jo je izvedla Visoka šola za socialno delo v Ljubljani.
Financiralo jo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije po pogodbah
štev. 600-007/98-048 LK in 600-0019/99-048 LK. V raziskovalni skupini so poleg navedenih
sodelovali še Nino Rode (kot svetovalec za metodologijo) in Kristina Kveder, Marija Šauperl, Elvira
Zorko in Metka Žigante kot avtorice dodanih primerov, ki smo jih povzeli iz diplomskih del na
Visoki šoli za socialno delo.
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
v primeru pomanjkljivo izvajanih mednarodnih
posvojitev še večje tveganje za vse udeležence po-
svojitev, pa tudi za družbo.
Pri načrtovanju raziskave smo si prizadevali,
da nam trenutno zelo aktualno in medijsko od-
mevno vprašanje, kako pomagati kandidatom za
posvojitelje, da bodo prišh do rešitve svojega
problema, ne bi odvrnilo pozornosti od drugih
problemov, ki so povezani s strokovnim delom
na področju posvojitev. V praksi izstopata pred-
vsem dva problema: prvi problem je zaprtost
prevladujočega modela posvojitve, ki ovira raz-
vidnost in sprejemanje posvojiteljske realnosti.
Drugi problem, ki najbrž ni brez povezave s
prvim, pa so dolgotrajni in za vse udeležene, še
zlasti pa za same otroke zelo mučni postopki od-
vzema roditeljskih pravic v primerih, ko se dru-
žinske razmere kljub velikim prizadevanjem za
izboljšanje niso spremenile in še naprej ogrožajo
otroka. V sklop tega problema sodi tudi nestro-
kovno pristajanje na dolgoletno ali »večno« rej-
ništvo v vseh tistih primerih, ko bi bila posvojitev
najboljša rešitev za otroka (pri tem pa so, v skladu
s specifičnimi okoliščinami, mogoče zelo različne
stopnje odprtosti posvojitve).
KAJ JE ODPRTA POSVOJITEV?
Pomena večje odprtosti posvojitve se naše stro-
kovne službe do nedavnega skorajda niso zave-
dale, ah pa so mu posvečale obrobno pozornost.
V postopkih posvojitve so bili strokovni kriteriji,
ki zagotavljajo pravico otroka, njegove biološke
in posvojiteljske družine do resničnosti in do
participacije v procesu posvojitve, pogosto zelo
zapostavljeni. Namesto tega je prevladovala dom-
neva, da se bo otrok s posvojitvijo tudi dejansko,
ne le formalnopravno, vključil v novo družino,
kakor da ni imel nobene druge preteklosti. K temu
je precej prispevalo tudi dejstvo, da je bila v letih
po uveljavitvi novega zakona večina otrok posvo-
jenih v prvih mesecih življenja. Koncept odprte
posvojitve se je tako največkrat reduciral na pripo-
ročilo posvojiteljem, naj otroku sicer povedo, da
je posvojen, medtem ko je problem dvojne iden-
titete posvojenca ostajal v senci, tako pri posvo-
jenih otrocih, ki so izhajali iz domačega okolja,
kakor tudi pri tistih, ki so v okviru nekdanje
skupne države prihajali iz drugačnega etničnega
in kulturnega okolja. Analize primerov posvojitve
iz preteklosti kažejo, da je bilo priporočilo, da
mora otrok vedeti, da je posvojen, morda res izre-
čeno, vendar ga posvojitelji, premalo pripravljeni
ali povsem nepripravljeni na specifičnost posvo-
jiteljske stvarnosti, niso mogU »slišati« in upošte-
vati. Dogajalo pa se je tudi to, da je strokovna
služba pritrdila zdravorazumskemu prepričanju
posvojiteljev, da bo za otroka in vse druge naj-
bolje, če bodo prikrili dejansko stvarnost.
V Sloveniji smo leta 1977 ob uveljavitvi zakona
o zakonski zvezi in družinskih razmerjih vpeljali
popolno posvojitev, ki je v pravnem pogledu raz-
rešila mnoge težave, značilne za prejšnje obdobje,
ko je bil formalni status posvojenih otrok pogosto
nedorečen, to pa je posvojiteljem povzročalo
številne neprijetnosti (na primer ob izdaji potnega
lista za otroka ipd.). Zdi pa se, da je v Sloveniji
prav popolna posvojitev prispevala, da se je tudi
v strokovnih pristopih ohranjal relativno zaprt
model posvojitve, ki ne upošteva potrebe po večji
razvidnosti posvojiteljske družinske realnosti.
Kmalu zatem, ko smo pri nas vpeljali popolno
posvojitev, je v svetu veliko zanimanje strokovnja-
kov in uporabnikov spodbudil koncept odprte
posvojitve, ki so ga v svojem raziskovalnem po-
ročilu nakazali Sorosky in sodelavci (Sorosky,
Baran, Pannor 1978). Rezultati njihove raziskave
so opozorili na številne, dotlej »skrite« negativne
posledice zaprtih posvojitev, pri katerih je bila
povsem in dokončno pretrgana sleherna vez med
posvojencem in njegovo preteklostjo. Zaradi
destruktivnih učinkov zaprtega posvojitvenega
modela na nadaljnje življenje posvojenih otrok
in njihovih bioloških staršev so avtorji zaprtemu
modelu posvojitve očitali, da manipulira in zlo-
rablja posvojene otroke, poleg njih pa tudi ostala
dva udeleženca v »trikotniku posvojitve«, to je
roditelje in posvojitelje.
Izvor in preteklost posvojenega otroka sta pri
zaprti posvojitvi obdana z veliko skrivnostnostjo,
ki ga kot zlovešča senca spremlja skoz vse življenje
in ga ovira pri oblikovanju lastne identitete ter
pri iskanju odgovorov na tri kompleksna, neiz-
bežna vprašanja: »Zakaj so me oddali? Zakaj so
me ti ljudje sprejeli? Kam dejansko spadam?«
(Swientek 1997: 51.)
Zaradi popolne in dokončne prekinitve stikov
ter odvzema slehernih informacij o nadaljnji usodi
rodnega otroka trpijo tudi roditelji, ki neredko
vse življenje zaman iščejo svojega s posvojitvijo
izgubljenega otroka. Vendar ga ne iščejo zato, ker
bi ga hoteh ali želeli dobiti nazaj, radi bi le vedeli,
kako mu gre.
2
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Prizadeti so tudi posvojitelji, ki predstavljajo
tretjo stranico posvojiteljskega trikotnika. Posvo-
jitelji, ki imajo pomanjkljive informacije o otroko-
vih roditeljih in njegovi zgodovini, le težko poma-
gajo otroku, ki se sprašuje po svojem izvoru in
poskuša premostiti dvojnost svojega življenja, raz-
petega med svet sedanjosti in zamolčane pre-
teklosti. Ko posvojiteljem ponuja iluzijo, da se
stvarnost posvojenega otroka in posvojiteljske
družine v ničemer ne razlikuje od stvarnosti dru-
gih družin, model zaprte posvojitve manipulira
tudi s posvojitelji. S prepričevanjem, češ da je
posvojeni otrok »ravno tako vaš, kot da bi ga sami
rodili«, strokovne službe ne podpirajo posvoji-
teljev pri njihovi starševski vlogi, saj tako zani-
kanje stvarnosti zamegljuje razvidnost družine ter
zmanjšuje njeno sposobnost za komunikacijo in
konflikt (Čačinovič Vogrinčič 1998а in 1998c).
PROBLEMATIČNA VLOGA
STROKOVNE SLUŽBE
V ZAPRTEM MODELU POSVOJITVE
Za strokovne službe je v modelu zaprte posvojitve
pomembno predvsem dvoje: prvič, kako zavaro-
vati tajnost podatkov o biološki in posvojiteljski
družini, in drugič, kako otroku izbrati najpri-
mernejše posvojitelje. Kritiki zaprtega modela so
prepričani, da s takim pristopom strokovne službe
ne koristijo nobeni strani v trikotniku posvojitve;
z njim predvsem ohranjajo svojo moč odločanja
o življenju ljudi, ki so odvisni od njihovih storitev.
Kar se tiče varovanja tajnosti podatkov o
izvoru otroka in o tem, kam je bil posvojen, je
treba v določenih primerih, ko ni mogoč dogovor,
kaj je dobro za otroka, roditelju dejansko za nekaj
časa onemogočiti stik z otrokom in njegovo novo
družino. Ker pa se lahko po določnem času situa-
cija spremeni, ni razloga, da bi tudi stike bioloških
staršev, ki jim je bil morda otrok odvzet zaradi
zanemarjanja ali zlorabljanja, preprečevali za
vedno; taki stiki so mogoči ob posredovanju
strokovne službe in v dogovoru s posvojiteljsko
družino ah z že odraslim posvojencem. O tem,
da so stiki bioloških staršev in posvojenih otrok
pogostejši, kakor bi pričakovali, in to na željo in
v očitno korist obeh strani, pričajo rezultati
študije, ki jo je opravil Ryburn (1996). Najbolj
presenetljivo je bilo, da so se stiki vzpostavili celo
v primerih, ko je bil otrok staršem odvzet s
sklepom sodišča. Vztrajanje pri tajnosti podatkov
o otrokovem izvoru in njegovi novi identiteti, zato
da bi preprečili stike med otrokom in roditelji, se
zato zdi še toliko bolj neargumentirano v pri-
merih, ko se roditelji (največkrat je to roditeljica)
prostovoljno odpovedo otroku z vso ljubeznijo
in z iskreno željo, da bi mu bilo v novi družini
bolje.
Zagovorniki odprtega modela posvojitve so
prepričani, da bi morala biti vloga strokovne
službe manj usmerjena v varovanje tajnosti po-
datkov o posvojencih in njihovih bioloških starših.
Namesto tega bi morala strokovna služba po-
nuditi pomoč posvojiteljski družini in biološki
staršem ali drugim sorodnikom pri ohranjanju
stikov med posvojencem in njegovim izvornim
okoljem, če ti stiki otroku koristijo. Kot je ugotovil
Ryburn (1996), lahko stiki z rodnimi starši posvo-
jencem precej olajšajo negotovost pri iskanju
lastne identitete, zato vidijo koristnost teh stikov
tudi posvojitelji. V vsakem primeru je koristno,
če strokovne službe pri tem vprašanju pokažejo
večjo fleksibilnost in zmožnost prilagajanja
konkretnim situacijam, ki so lahko zelo razUčne.
Ena od raziskav, ki obravnavajo stike med biolo-
škimi in posvojiteljskimi družinami, je ugotovila,
da se pričakovanja in konkretno ravnanje biolo-
ških in posvojiteljskih družin giblje od zavračanja
stikov do njihovega dopuščanja kot vmesne
obHke, pa vse do zelo naklonjenega in zaželenega
medsebojnega sodelovanja obeh družin (Gross
1997).
Zaprti model posvojitve močno poudarja
vlogo strokovne službe pri selekciji kandidatov
za posvojitelje, pri tem pa so metode in učinki te
selekcije, če izvzamemo osnovne, z zakonom
določene pogoje za posvojitelje, marsikdaj sporni.
Optimalne družinske situacije za otroka ne mo-
remo zanesljivo predvideti, ne glede na metode
opazovanja in izbora. Lahko pa domnevamo, da
bo zaprta posvojitev, ki zanika družinsko resnič-
nost, otežila družinsko situacijo vsem posvojitelj-
skim družinam, tudi tistim redkim »družinam z
neobičajno stopnjo zdravja«, kot jih imenuje
Skynner. Delo z bodočimi posvojitelji se v modelu
odprte posvojitve ne usmerja v ocenjevanje njiho-
ve »primernosti in ustreznosti« (razen ugotav-
ljanja z zakonom določenih pogojev), temveč v
pomoč pri odkrivanju in razvijanju motivov in
potencialov za starševstvo ter v usposabljanje za
to, da bodo razumeli potrebo po razvidnosti po-
svojiteljske družinske stvarnosti in da se bodo k
njej vedno znova vračali.
3
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Z raziskavo smo želeli med drugim preveriti,
ali je v naši praksi že prišlo do premika od zapr-
tega k bolj odprtim modelom posvojitve. Naša
predpostavka je bila, da je vztrajanje pri zaprtem
modelu morda najpomembnejša ovira pri zago-
tavljanju bolj kakovostnih storitev v postopku
posvojitve. Nikakor pa to ni edina ovira, saj je
strokovno delo na področju posvojitev močno od-
visno od obstoječih zakonskih in organizacijskih
rešitev na celostnem področju dela z družino in
posebej na področju domačih in mednarodnih
posvojitev, kjer je veliko težav tudi zaradi pomanj-
kanja enotne evidence in šibke koordinacije med
posameznimi izvajalci. Menimo pa, da niti deloma
že zastarela zakonodaja niti neizdelane organiza-
cijske rešitve ne onemogočajo strokovnim delav-
cem sprejeti in uveljaviti sodobnih konceptov in
metod dela na področju posvojitev - to pa je
povezano predvsem s strokovnim znanjem in
boljšo usposobljenostjo za specifične delovne
naloge.
ALI OBSTOJEČA ZAKONODAJA
OMEJUJE STROKOVNO DELO
NA POSVOJITVAH?
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
iz leta 1976 z novelo iz leta 1989 je vsa določila
o posvojitvi zajel v členih 134 do 153 v posebnem
4. poglavju z naslovom Posvojitev. Za posvojitev
pomembna določila so še v 6. in 7. členu uvodnih
določb tega zakona ter v ustreznih členih iz tret-
jega dela zakona z naslovom Razmerja med starši
in otroki. Med dopolnilne pravne vire sodijo pred-
pisi, ki posredno urejajo posvojitvena razmerja:
Zakon o osebnem imenu. Zakon o socialnem var-
stvu, Zakon o dedovanju. Zakon o ureditvi koli-
zije zakonov s predpisi drugih držav v določenih
razmerjih. Zakon o državljanstvu Republike
Slovenije. Osnovna načela posvojitve izhajajo iz
Ustave Republike Slovenije iz leta 1991, ki v 56.
členu poudarja, da otroci in mladostniki, za katere
starši ne skrbijo, ki nimajo staršev aH so brez
ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno
varstvo države.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmer-
jih določa le najnujnejše pogoje in načela pri
posvojitvi, ki jih na kratko povzemamo v nasle-
dnjih odstavkih:
Posvojena je lahko le oseba, ki še ni polnoletna
(čl. 134), posvojitelj pa mora biti polnoletna
oseba, ki je vsaj 18 let starejša od posvojenca. O
izjemah odloča pristojni center za socialno delo.
Če je posvojenec starejši od 10 let, je potrebno
njegovo soglasje (čl. 137).
Otroka oz. mladoletno osebo je mogoče
posvojiti, če je izpolnjen eden izmed naslednjih
pogojev, ki so vezani na njegove roditelje (čl. 141 ):
•	starši so umrli,
•	starši so neznani
•	starši so že leto dni neznanega bivališča
•	staršem je odvzeta roditeljska pravica
•	starši trajno ne morejo izraziti svoje volje
•	starši so pred pristojnim organom (CSD)
privolili, da dajo otroka v posvojitev.
Zakon ne predpisuje, katere kriterije morajo
izpolnjevati posvojitelji, pač pa določa, kdo ne
more biti posvojitelj (čl. 136 in čl. 139):
•	oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica
•	oseba, za katero se utemeljeno domneva,
da bi posvojitev izrabila v škodo posvojenca
•	oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost
aH je tako duševno motena ali bolna, da bi to
ogrožalo posvojenčevo zdravje in življenje
•	oseba, ki ne daje jamstva, da bo posvojencu
omogočila skladen osebnostni razvoj in ga uspo-
sobila za samostojno življenje
•	oseba, ki je posvojenčev krvni sorodnik v
ravni vrsti in tudi ne sestra ali brat posvojenca
•	oseba, ki je skrbnik mladoletnega otroka.
Posvojitev je mogoča po preteku enega leta
od izpolnitve teh pogojev, izjemoma pa tudi prej,
če CSD ugotovi, da bi bilo to v otrokovo korist
(čl. 141).
S posvojitvijo nastane med posvojencem in
posvojiteljem enako razmerje kot med starši in
otroki, kar pomeni, da s posvojitvijo prenehajo
vse pravice in dolžnosti med posvojencem in
njegovimi biološkimi starši, vključno s pravico do
dedovanja (čl. 143).
Z temi zakonskimi določili, ki so zlasti glede
izbire posvojiteljev dokaj ohlapna, je zakono-
dajalec omogočil dovolj avtonomije strokovnim
službam pri delu na področju posvojitev. Res je,
da zakon določa samo eno pravno obliko posvo-
jitve - popolno posvojitev, vendar pa večjo od-
prtost posvojitve in s tem tudi boljšo kakovost
storitev za posvojence in druge udeležence v
posvojitvi zagotavljajo strokovni pristopi, ki jih
uporabljajo izvajalci storitev. Od uporabljenih
konceptov in metod strokovnega dela je odvisno,
kako bodo strokovne službe izpolnjevale določila
zakona in pričakovanja stroke:
4
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
•	kako bodo, na primer, nekoliko starejšemu
otroku omogočili, da bo dejansko sodeloval pri
odločanju o njegovi nadaljnji življenjski usodi;
•	kako bodo v iskanje najprimernejše rešitve
vključevali tudi roditelje, posvojitelje in rejnike
in se odzivali na njihove potrebe in stiske,
povezane s posvojitvijo;
•	kako bodo zagotovili ohranjanje vezi med
sorojenci, ki so bih posvojeni v različne družine;
•	kako bodo zagotovili, da posvojeni otrok
prinese v novo družino svojo preteklost in jo ohra-
ni, ne zato, da bi ga obremenjevala, ampak zato,
da z njeno pomočjo lažje vstopil v sedanjost in
prihodnost.
POSVOJITVE LAHKO OBRAVNAVAMO
SAMO V KONTEKSTU
SOCIALNEGA DELA Z DRUŽINO
Posvojitev ni enkratno dejanje, ki se začne in
konča s sprejemom pravnomočne odločbe. Za
udeležence posvojiteljskega trikotnika je posvo-
jitev doživljenjski proces, za strokovne delavce
na področju socialnega dela z družino pa je
posvojitev celota različnih, pogosto dolgotrajnih
in kompleksnih interakcij in ukrepov. Strokovno
delo v postopku posvojitve se začne s predhod-
nimi prizadevanji, da bi otroku zagotovili ugodne
življenjske možnosti v biološki družini; pogosto
je povezano tudi z vmesnim rejništvom. Pred po-
svojitvijo morajo potekati priprave bodočih pos-
vojiteljev. Tudi po posvojitvi je potrebno sodelo-
vanje s posvojiteljsko družino, ki bo morda potre-
bovala pomoč tudi pozneje. Po posvojitvi morda
iščejo pomoč tudi biološki starši. Morda bodo
nekega dne želeli pomoč pri navezovanju stika z
roditelji že odrasli posvojenci itn.
Kompleksnost socialnega dela na področju po-
svojitev in njegovo neločljivo povezanost z drugi-
mi vidiki dela z družino lahko ponazorimo s po-
močjo temeljnih načel, ki usmerjajo delo na po-
dročju posvojitev v ZDA (Kadushin 1984: 3-4):
1. Najbolje za otroka je, če živi v lastni družini,
v skupnosti, ki ji pripada, in v svoji lastni državi;
posvojitev ni utemeljena vse dotlej, dokler niso
bile preizkušene vse možnosti za ohranitev ma-
tične družine. Posvojitev je vedno nadomestilo
za izvirni biološki dom in ne bi smela biti oprav-
ljena, dokler ni povsem jasno, da matična družina
ne bo zmogla zadovoljevati otrokovih potreb in
izpolnjevati svojih zakonitih dolžnosti do otroka.
To pomeni, da je družinsko varstvo najboljše
varstvo za otroka in da je skupnost dolžna zagoto-
viti družini vse potrebne vire in storitve, ki jo bodo
usposobile za starševsko vlogo, da bo lahko otrok
ostal doma.
2.	Če otrok potrebuje nadomestno družino,
jo je treba poiskati v njegovi lastni rasni, narodni,
etnični in verski skupnosti. Posvojiteljska družina
izven matičnega okolja je dopustna le v primeru,
če primerne družine z vsemi sorodnimi značil-
nostmi nikakor ni mogoče najti.
3.	Primarni cilj posvojitve je otroku, za kate-
rega biološki starši ne morejo skrbeti, zagotoviti
permanentno družino. Otrokova dobrobit, nje-
gove potrebe in njegovi interesi so torej temeljne
determinante dobre prakse na področju posvo-
jitev. Izbiramo novi dom za otroke in ne otroke
za izbrane posvojiteljske družine!
4.	Posvojitev je nedvomno najbolj zaželena
oblika permanentne nadomestne skrbi za otroke,
kadar potrebujejo alternativo za svojo matično
družino. Je varnejša in bolj trajna od rejniške
družine. Večja verjetnost je, da bo otrok s posvo-
jitvijo dobil potrebno dolgoročno in stalno name-
stitev, ki mu bo zagotavljala trajno ljubečo in
intimno skrb iste osebe, česar v rejništvu ah v
instituciji ne moremo pričakovati v tolikšni meri.
5.	Otrokova korist narekuje, da se odločitev
glede potrebe po trajni nadomestni namestitvi in
varstvu sprejme, kakor hitro je mogoče, in tudi
realizira s kar najmanj odlašanja. Tudi sklenitev
posvojitve naj bo opravljena čimprej, seveda ob
upoštevanju vseh posebnih okoUščin.
CILÍI RAZISKAVE
Temeljni cilj raziskave je bil proučiti obstoječo
doktrino in prakso socialnega dela na področju
posvojitev, ki determinira kakovost storitev in s
tem uspešnost posvojitve kot instituta družbenega
varstva otrok.
Iskah smo podatke o udeležencih posvoji-
teljskega trikotnika: o posvojencih, roditeljih in
posvojiteljih ter o strokovnih delavcih, ki vodijo
postopke posvojitve. Zanimali so nas razlogi za
posvojitev in metode dela, ki jih uporabljajo
strokovni delavci v odnosu do posameznih
kategorij udeležencev.
Ugotoviti smo želeli, kako so posvojitve poraz-
deljene med posameznimi centri za socialno delo
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
in kako imajo delo organizirano na CSD, koliko
izkušenj s posvojitvami imajo strokovni delavci
CSD, kakšne so te izkušnje in kakšno oporo imajo
strokovni delavci v timskem delu in v superviziji.
Zanimala so nas mnenja in pogledi strokovnih
delavcev na posvojitve; ugotoviti smo želeli, kak-
šne probleme opažajo pri svojem delu in kje bi
bile po njihovem mnenju potrebne spremembe v
zakonodaji, organizaciji in strokovni doktrini in
metodah dela. Posebej smo pri tem poudarili vpra-
šanje mednarodnih posvojitev in skupinskega dela
s posvojitelji, tako v času priprave na posvojitev
kakor pozneje.
Eden pomembnih ciljev raziskave je bil pro-
učiti razmerje med tremi področji dela z družino,
ki se sicer nujno prepletajo, vendar moramo po-
staviti jasne meje med njimi, če naj bodo stro-
kovne odločitve dejansko v korist otroka. Gre za
razmejevanje med delom z matično družino, de-
lom na področju rejništva in delom na področju
posvojitev.
V okviru dela na področju posvojitev smo si
kot dodatni cilj zastavili vprašanje, kako posvo-
jitelji in bodoči posvojitelji vidijo, ocenjujejo in
doživljajo posvojitev in njene specifičnosti, zlasti
pa sam postopek posvojitve in svojo vlogo v njem.
Čeprav predpostavljamo, da je delo z uporabniki
šibka točka na vseh treh stranicah trikotnika pos-
vojitev, smo se pri zbiranju empiričnih podatkov
usmerili na posvojitelje, saj je delo z njimi temelj-
nega pomena za doseganje ciljev posvojitve tudi
z vidika otrok kot osrednjih uporabnikov. Posebej
smo želeli preveriti vpliv skupinskih priprav bodo-
čih posvojiteljev na njihovo pripravljenost in
usposobljenost za starševstvo, zanimal nas je tudi
njihov pogled na odprtost posvojitve in njihove
izkušnje s strokovnimi službami.
S primerjalnimi študijami primerov posvojitve
iz različnih časovnih obdobij smo želeli ugotoviti
razlike v postopkih in metodah.
Namen raziskave je dopolniti obstoječe zna-
nje, teoretske koncepte in metode na področju
posvojitev ter ponuditi izhodišča oz. priporočila
za izdelavo strokovnih standardov, ki bodo po-
enotih strokovno prakso in izenačili kakovost
storitev vsem uporabnikom posvojiteljskega tri-
kotnika pri vseh izvajalcih. Pričakujemo, da bodo
ugotovitve raziskave koristile strokovnim skupi-
nam, ki bodo predlagale spremembe na področju
družinske zakonodaje, organizacije posvojitev (še
zlasti mednarodnih) in spremembe v doktrini
rejništva.
METODOLOGIJA
Raziskava je bila pretežno empirična in deskrip-
tivna, deloma tudi komparativna. Poleg empirič-
nih metod so bile uporabljene tudi metode kvali-
tativnega raziskovanja. Raziskava je vključevala
več različnih merskih instrumentov in prikazov:
•	poštno anketo, izvedeno spomladi leta 1999
s strokovnimi delavci centrov za socialno delo, ki
delajo na področju posvojitev; merski instrument
je bil standardizirani vprašalnik s 14 vprašanji;
•	osebne intervjuje, opravljene spomladi 1999
s posvojitelji in čakajočimi pari
•	osebne intervjuje, opravljene jeseni 1998 s
strokovnimi delavkami na Centru za socialno delo
v Mariboru in s socialnimi delavkami Ginekološke
klinike v Ljubljani ter Porodnišnice v Mariboru
•	intervjuje (osebne in po telefonu), opravlje-
ne jeseni 1998 s strokovnimi delavkami v ma-
terinskih domovih
•	po pošti izveden intervju (v jeseni 1998) s
psihologinjo v zasebni psihološki svetovalnici, ki
je izpeljala izobraževanje skupine posvojiteljev
in rejnikov
•	prikaz metod socialnega dela na področju
posvojitev v CSD Radovljica in v CSD Ljubljana
Center
•	prikaz metod socialnega dela v Društvu
posvojiteljskih družin Deteljica.
PODATKI O POSVOJITAH
IN STROKOVNEM DELU
NA PODROČJU POSVOJITEV V LETIH
OD 1990 DO KONCA LETA 1998
Podatke o posvojenih otrocih, njihovih roditeljih
in posvojiteljih, o razlogih za posvojitev in o me-
todah strokovnega dela pri posvojitvi povzemamo
iz ankete, ki jo je vsem 62 centrom za socialno
delo poslalo Ministrstvo za delo, družino in social-
ne zadeve avgusta v dveh časovnih terminih: leta
1996 za obdobje 1990-1995 in februarja 1999
(v nekoliko spremenjeni obliki) za triletno ob-
dobje od leta 1996 do konca leta 1998. Na anketo
so odgovorili vsi centri za socialno delo, vendar
pa kar 12 CSD v zadnjih devetih letih ni vodilo
nobenega postopka posvojitve. 11 CSD je v ob-
dobju od 1990 do 1999 izvedlo vsaj 9 ali več po-
svojitev, kar pomeni, da so dosegli povprečno vsaj
eno posvojitev na leto, v preostalih 39 CSD, kjer
so sicer vodili postopke posvojitev, pa niso dosegli
6
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
niti tega povprečja. Največ, kar 42 obojestranskih
posvojitev, so v devetletnem obdobju izvedli na
Centru za socialno delo Maribor.
Podatki, ki se sicer nekoliko razlikujejo od
uradnih statističnih podatkov o številu izdanih od-
ločb o posvojitvah, kažejo, da je bilo v navedenem
devetletnem obdobju v Sloveniji skupno posvoje-
nih 293 otrok, največ leta 1992 in najmanj leta
1997. V zadnjih 5 letih se število posvojitev ni
več povzpelo nad 30. Nekoliko več otrok je bilo
posvojenih v prvem obdobju po osamosvojitvi
Slovenije in drugih nekdanjih jugoslovanskih
republik, iz katerih je prihajalo v Slovenijo vehko
posvojenih otrok, največ v sedemdesetih in
osemdesetih letih. Do začetka kriznega obdobja
in vojnih razmer na območju bivše Jugoslavije je
vehko staršev iz Slovenije posvojilo otroke, ki so
bili rojeni v drugih republikah, ali pa so jih mate-
re, ki so v svojem okolju skrivale nosečnost, rodile
in oddale v posvojitev v Sloveniji. Formalne in
dejanske možnosti za posvojitev otrok s teh obmo-
čij so v zadnjem času minimalne, zato je v Slove-
niji prišlo do velikega nesorazmerja med številom
otrok, ki potrebujejo posvojitev, in številom
prosilcev, ki želijo posvojiti otroka.
NESORAZMERJE MED
ŠTEVILOM OTROK,
KI SO KANDIDATI ZA POSVOJITEV,
IN ŠTEVILOM PROSILCEV,
KI ŽELIJO POSVOJITI OTROKA
To nesorazmerje nam potrjujejo podatki o številu
otrok, ki so jih v začetku leta 1999 CSD v Slo-
veniji obravnavali kot potencialne kandidate za
posvojitev in številom vlog za posvojitev otroka.
Posamezni prosilci oddajo prošnje na več raz-
Učnih CSD, zato je nemogoče ugotoviti natančno
število prosilcev, saj centralne evidence o tem še
ni. Ker je parov, ki bi želeh posvojiti otroka, veliko
več kakor otrok, ki potrebujejo novo družino, se
je obdobje, v katerem bodoči posvojitelji dočakajo
uresničitev svojih želja, v zadnjem desetletju zelo
podaljšalo. V preteklosti so bodoči posvojitelji
otroka večinoma dočakah v enem letu po oddaji
vloge (Zupančič 1987: 23), danes pa je večina
prosilcev obsojena na večletno čakanje. Anketa
sicer ni dala natančnega odgovora na to vprašanje,
saj tretjina CSD podatka o čakalni dobi sploh ni
navedla, ali pa so lahko postregli le z ocenami
stanja o tem, kakšna je povprečna doba čakanja
na otroka v njihovem CSD. Prejeti odgovori kaže-
jo, da prosilci v povprečju čakajo na prihod otroka
5 let po oddaji vloge. V četrtini CSD je čakalna
doba 5-6 let, v slabi petini CSD pari čakajo 3-4
leta, v 3 CSD čakajo 2 leti, v 2 CSD so odgovorili,
da je čakalna doba pri njih leto dni, v 2 CSD pa
kar 10 let.
RAZLOGI ZA POSVOJITEV OTROKA
Razlogi oz. pogoji za posvojitev otroka so dolo-
čeni v 141. členu Zakona o zakonski zvezi in dru-
žinskih razmerjih. Posvojitev je mogoča po prete-
ku enega leta od izpolnitve teh pogojev, izjemoma
pa tudi prej, če CSD ugotovi, da bi bilo to v otro-
kovo korist.
Podatki o razlogih oz. pogojih za posvojitev,
ki so jih posredovah CSD, so točni le pri materah
(privolitev za posvojitev najpogosteje dajo ma-
tere). Podatki za očete so zelo nepopolni, zato
ne dajejo prave podobe, izstopa pa podatek, da
kar 64% posvojenih otrok ni imelo urejenega
očetovstva.
7
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Posvojitev je bila v večini primerov (81,2%)
posledica materine privolitve, da odda otroka v
posvojitev. Vsi ostali razlogi za posvojitev so na-
vzoči v veliko manjšem obsegu. Posvojitev kot
posledica odvzema roditeljske pravice je bila
prisotna v manj kot desetini primerov (8,8%), na
tretjem mestu med razlogi za posvojitev pa je smrt
matere (6,5%). V 5 primerih je bila mati neznana,
v 4 primerih pa je bila trajno nesposobna izraziti
svojo voljo.
Ker je privolitev o posvojitvi otroka v veliki
večini vezana na matere, naj na tem mestu ome-
nimo tudi vprašanje, kdaj so dale roditeljice sogla-
sje k posvojitvi otroka, ali so se za to odločile že
med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu otroka ali
pozneje.
Skoraj polovica mater (41%) je dala soglasje
za posvojitev takoj po porodu, 10% pa celo pred
porodom. V našem zakonu sicer ni definirano,
kdaj naj bi mati dala soglasje, nikakor pa naj bi
to ne bilo pred rojstvom otroka. Soglasje, ki je
bilo dano pred rojstvom ali takoj po njem, je spor-
no tudi s strokovnega vidika, zato so v nekaterih
CSD že uveljavili prakso, da privolitev mati pod-
piše šele takrat, ko že zapusti porodnišnico. Da
bi se izognili pomislekom zaradi morebitnega ma-
terinega spremenjenega doživljanja neposredno
po porodu, bi bilo smiselno doreči, ali in kdaj naj
bi mati še enkrat potrdila soglasje.
Ob navedenih podatkih je treba opozoriti na
vprašanje, kije v tej raziskavi ostalo nedorečeno:
Kakšni so pravzaprav razlogi, zaradi katerih gre-
do otroci v posvojitev? Kaj se dejansko skriva v
ozadju obeh pravniških formulacij: »privolitev
staršev« in »odvzem roditeljske pravice«? Rodi-
teljica pogosto privoli v posvojitev otroka, ker
nima možnosti, da bi otroku zagotovila dobre
razmere za rast in razvoj, ali pa zato, ker ga iz
različnih razlogov (tudi zaradi zlorabe ali drugih
bolečih izkušenj, strahu pred izgubo partnerja
ipd.) ne more ali ne upa sprejeti.
Glede odvzema roditeljske pravice se lahko
ponovno zatečemo k zakonu (116. člen ZZZDR),
ki določa, da se s sodno odločbo odvzame rodi-
teljska pravica roditelju, ki
•	zlorablja roditeljsko pravico,
•	je otroka zapustil ali je s svojim ravnanjem
očitno pokazal, da ne bo skrbel zanj,
•	ali drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti.
■ Zakon nadalje pravi, da se lahko roditeljska
pravica roditelju vrne, prav tako z odločbo sodi-
šča, če preneha razlog, zaradi katerega mu je bila
odvzeta - razen če je bil otrok posvojen. S posvo-
jitvijo se torej usoda roditeljev, ki jim je bila odvze-
ta roditeljska pravica, dokončno zapečati, vrnitve
nazaj ni več, zato je razumljivo, da so odločitve o
posvojitvi in metode dela z vsemi udeleženimi v
tem primeru še posebej odgovorne.
Odločitev o posvojitvi kot najboljši možnosti
za otroka ne sme v nobenem primeru postati in-
strument za (četudi nezavedno in nehoteno) kaz-
novanje, stigmatizacijo ali izključevanje roditeljev,
ki svoje vloge ne zmorejo zadovoljivo opraviti.
Ravno tako ne bi smela na odločitev o tem, da je
posvojitev v interesu otroka, vplivati želja (četudi
nehotena in nezavedna), da bi s posvojitvijo nare-
dili nekaj dobrega za druge uporabnike, to je za
potencialne posvojitelje, ki lahko otroku v primer-
javi z matično družino praviloma ponudijo zelo
dobre razmere. Čeprav si socialno delo prizadeva
ponuditi vso pomoč parom, ki želijo posvojiti
otroka, pa potrebe in pričakovanja čakajočih ne
smejo vplivati na odločitve o morebitnem od-
vzemu otroka. Bodoči posvojitelji se v postopek
vključijo šele takrat, ko so predhodne odločitve
in ukrepi že sprejeti (v strokovnem timu, ne indi-
vidualno) in izvedeni, sicer se lahko - tudi zaradi
neenake moči obeh kategorij uporabnikov - po-
stopki posvojitve nevarno približajo manipulaciji.
Pomembno je, da se socialno delo zaveda proble-
mov, ki so povezani z različnim socialnoeko-
nomskim položajem in različno družbeno močjo
uporabnikov.
PRIMERJAVA PODATKOV
O DEMOGRAFSKIH
IN SOCIALNOEKONOMSKIH
ZNAČILNOSTIH RODITELJEV
IN POSVOJITELJEV
Pri zbiranju podatkov o roditeljih, zlasti očetih,
je bilo precej težav. Znani so vsaj delni podatki o
105 bioloških očetih, za 188 posvojenih otrok pa
podatkov o bioloških očetih ni. V posameznih
primerih so nepopolni tudi podatki o starosti,
izobrazbi ali zaposlitvi roditeljic, posvojiteljic in
posvojiteljev. Število roditeljic je v tem primeru
le 278 (in ne 293 kakor prej), saj so bili nekajkrat
posvojeni otroci iste roditeljice (v enem primeru
je bilo posvojenih celo pet otrok iste roditeljice).
Strukturne značilnosti roditeljic oz. roditeljev
v primerjavi s posvojiteljicami oz. posvojitelji so
prikazane v preglednici 3.
8
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
VeČina roditeljic oz. roditeljev in skorajda vsi
posvojitelji so imeli slovensko državljanstvo, kar
je tudi pričakovano. Da bi slovenskega otroka
posvojili tuji državljani, je po zakonu mogoče le
v izjemnih primerih. Tri posvojitelj ice so imele
nemško, ameriško in kanadsko državljanstvo, šest
posvojiteljev s tujim državljanstvom pa je imelo
švedsko, hrvaško, belgijsko, bosansko, ameriško
in kanadsko državljanstvo. Zal iz podatkov ne
moremo razbrati, ah je imel tuje državljanstvo
samo eden od posvojiteljev, ah pa sta bila morda
celo oba tuja državljana.
Starost posvojiteljic in posvojiteljev je bistveno
višja od starosti roditeljev. Večina posvojiteljev
se namreč za posvojitev otroka odloči šele, ko so
izčrpane vse možnosti, da bi par rodil otroka.
Posvojiteljski pari so praviloma poročeni, le
dva para naj bi po podatkih iz ankete živela v
izvenzakonski skupnosti, 1 posvojiteljica pa je bila
samska. Nasprotno so roditeljice večinoma sam-
ske (polovica je bila samskih, ena petina jih je
živela v izvenzakonski skupnosti, le 14% roditeljic
je bilo poročenih). Med biološkimi očeti, za ka-
tere so znani podatki, je bila poročena tretjina,
četrtina pa jih živi v izvenzakonski skupnosti.
Zelo opazne so razlike v izobrazbi in zaposlit-
vi, iz katerih lahko sklepamo, da imamo pri po-
svojitvah opraviti z dvema povsem različnima
socialnima poloma. Z redkimi izjemami so rodi-
teljice slabo ali vsaj podpovprečno izobražene:
kar tri četrtine roditeljic ima končano osnovno
šolo ali manj (40% jih ima osnovno šolo, tretjina
ima nedokončano osnovno šolo), ena petina jih
ima srednjo šolo in le 2% roditeljic imata višjo
izobrazbo. Podobna, le še nekoliko nižja je izo-
brazba bioloških očetov, za katere so znani podat-
ki, nekaj višji pa je med njimi delež zaposlenih.
Posvojiteljski pari, ki so skoraj vsi zaposleni,
imajo pretežno srednjo izobrazbo (56% žensk in
60% moških), sledi višja ali visoka izobrazba (29%
žensk in 35% moških), ostah imajo končano
osnovno šolo, le en posvojitelj ima nedokončano
osnovno šolo.
Nimamo sicer podatkov o dohodku in premo-
ženju obeh kategorij, domnevamo pa, da je mate-
rialni položaj večine posvojiteljev najmanj povpre-
čen ali vsaj razmeroma ugoden, tako kakor lahko
na nasprotni strani upravičeno domnevamo (to
potrjujejo tudi študije posameznih primerov, ki
smo jih dodali raziskavi), da marsikatera roditelji-
ca in roditelj živita v revščini in socialni izključe-
nosti. Tako bi lahko tudi za slovenske razmere
pritrdili ugotovitvam Blandowa, ki opozarja na
marginalizacijske vidike posvojitve: »Še vedno se
daje prednost posvojiteljem višjih slojev in majh-
nim, neprizadetim, tudi danes še izven zakona
rojenim otokom. Otroci 'slabih mater' se izročajo
v vzgojo 'dobrim staršem'.« (Cit. po Lutter 1997:
30.) V situaciji, ko so otroci depriviranih, socialno
izključenih posameznikov ali družin težko pri-
čakovana rešitev za stiske parov iz srednjega in
višjega družbenega sloja, je tudi razumljivo, da v
družbi veliko bolj odmevajo neizpolnjena pričako-
vanja in človeške stiske potencialnih posvojiteljev
kakor pa problemi in boleče izkušnje bioloških
staršev, ki imajo bistveno manj moči in prilož-
nosti, da bi opozarjaH javnost in strokovne službe
na svoje (in s tem tudi otrokove) prezrte potrebe
pred posvojitvijo in po njej.
9
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
starost otrok ob posvojitvi
Strokovno delo z otroki je v veliki meri povezano
s starostjo otrok v času posvojitve, zato si najprej
oglejmo podatke o starosti otrok ob posvojitvi. V
letih od 1990 do 1998 je bilo največ (53%) otrok
posvojenih v prvem letu starosti, povečini okrog
6 meseca starosti, najmlajša dva sta bila posvojena
že v starosti 3 mesecev. Razlogov za te zgodnje
posvojitve ne poznamo, zato lahko le ugibamo,
ali je bila posvojitev poledica smrti roditeljev ali
česa drugega. Otroci, ki so bili posvojeni v prvem
letu življenja, so bili nameščeni v družine z na-
menom posvojitve takoj po rojstvu ali v prvih
mesecih po rojstvu. Sledi druga skupina otrok,
posvojenih med prvim in drugim letom starosti
(19%), tako da je bila večina otrok (skoraj tri
četrtine) posvojenih do konca drugega leta. Posvo-
jitve starejših otrok, ki zahtevajo participacijo in
soodločanje otroka v procesu in so zato še bolj
zahtevne, so manj pogoste. Redke so zlasti posvo-
jitve po 10. letu otrokove starosti. Najvišja starost
posvojenih otrok se v posameznih letih giblje med
8 in 17 leti. Dva sedemnajstletnika sta bila posvo-
jena le malo pred iztekom z zakonom določenega
roka za posvojitev; tudi v tem primeru lahko samo
ugibamo, ali so ju morda posvojili dotedanji
rejniki.
kje so živeli otroci,
preden so jih namestili
k bodočim posvojiteljem
z namenom posvojitve?
Polovica otrok (50%) je bila nameščena v bodoče
posvojiteljske družine neposredno iz porod-
nišnice. Večji oz. starejši otroci so pred odhodom
v bodočo posvojiteljsko družino največkrat (v
25%) živeli v rejniških družinah, 11% otrok je
prišlo k posvojiteljem iz bolnišnice, 6% otrok je
do posvojitve živelo v rodni družini, ostali pa so
živeli pri sorodnikih ali prijateljih svojih roditeljev.
koliko časa so otroci preživeli
v bodoči posvojiteljski družini
pred posvojitvijo?
Največ (67%) otrok je bilo posvojenih potem, ko
so v družini, ki jih je pozneje posvojila, prebili
od 6 do 12 mesecev. Približno desetina jih je bila
posvojena že v prvih 6 mesecih bivanja pri
bodočih posvojiteljih, druga desetina pa je do
posvojitve pri njih živela od leta do dveh. Glede
dolžine bivanja pri bodočih posvojiteljih pred
posvojitvijo so razlike med posameznimi leti v
opazovanem obdobju zelo majhne. Ugotovimo
lahko, da je večji del otrok pri bodočih posvo-
jiteljih živel v skladu z obdobjem, ki ga določa
zakon. V primerih, ko so se na centru za socialno
delo odločali za skrajšanje zakonsko določenega
roka, so kot najpogostejši razlog navedli željo po-
svojiteljev po skrajšanju tega obdobja, na drugem
mestu so navedli željo otroka in na tretjem željo
roditelja oz. obeh roditeljev, da bi hitreje prišlo
do posvojitve. Pri prizadevanjih za skrajšanje roka
prevladujejo torej želje posvojiteljev, ki se počutijo
zelo negotove, dokler posvojitev ni pravno zaklju-
čena. Želje otrok po hitrejši posvojitvi so manj
pogoste predvsem zaradi nizke starosti večine
posvojencev.
Za skrajšanje roka so se delavci CSD najpogo-
steje odločili na podlagi opravljenih razgovorov;
drugih metod dela večinoma niso navajali, zelo
redko so uporabili obiske na domu ali pridobi-
vanje drugih mnenj. V enem primeru so navedli,
da je bila predčasna posvojitev rezultat psiho-
loškega testiranja otroka.
STROKOVNO DELO Z OTROKI
V PROCESU POSVOJITVE
V času pred posvojitvijo so strokovni delavci
CSD uporabljali naslednje oblike dela z otroki:
•	obiski v bodočih posvojiteljskih družinah
(227 storitev)
•	obravnavo otrok v matičnih družinah (144
storitev)
•	razgovori v okolju, kje je otrok bival, pri
čemer so verjetno mišljene predvsem rejniške
družine (119 storitev)
•	obravnave v zdravstvenih ustanovah (41
storitev)
•	pridobitev otrokovega mnenja pred posvo-
jitvijo (31 primerov - mnenje so dali otroci, ki so
bili ob posvojitvi dovolj stari, da so razumeh
pomen posvojitve)
•	pogovori na šoli (21 storitev)
•	vključevanje otrok v organizirane dejavnosti
(18 storitev)
•	obravnava otroka pred namestitvijo v druži-
no zaradi fizičnega ali psihičnega trpinčenja.
10
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
spolnega zlorabljanja ali zanemarjanja (11 pri-
merov - odgovori veljajo le za obdobje po letu
1996, ker v prvi anketi tega vprašanja še ni bilo).
Tudi po namestitvi otroka v družino z name-
nom posvojitve so strokovni delavci centrov kot
najpogostejšo obliko dela z otrokom izvajali obi-
ske v družini. V povprečju naj bi obiskali vsakega
otroka od 2 ali 3 krat. Kot drugo obliko sprem-
ljanja so navedli razgovore na CSD, ki naj bi pote-
kali pred posvojitvijo. Podatki o teh razgovorih
so zelo razhčni in nepopolni. Nekateri CSD so
odgovorih, da imajo s posvojitelji redna mesečna
skupinska srečanja, drugi so napisah, da se ti
razgovori vršijo redno, vendar bolj poredko, veli-
ko CSD pa je zapisalo, da opravljajo razgovore
po potrebi, glede na potrebe posvojiteljev ali otrok
oziroma glede na oceno strokovnega delavca, da
je treba o določenih zadevah, vezanih na posvo-
jitev, še skupaj razmišljati in kaj razjasniti. Vklju-
čevanje otrok v novo okolje strokovni delavci
spremljajo tudi prek šole, napredovanja v šoh in
doživljanja nove družinske situacije, pa tudi prek
zdravstvenih ustanov, predvsem patronažne
službe in pediatričnih ambulant.
Nekateri strokovni delavci so zapisah, da se
pred posvojitvijo obračajo tudi na društvo Dete-
ljica, če so bodoči posvojitelji njihovi člani. Stro-
kovni delavci pogosto uporabljajo tudi telefonske
komunikacije.
Med storitve socialnega dela sodi tudi svečana
posvojitev, ki bi jo morali organizirati v vseh pri-
merih posvojitve, a se tega pogosto ne držijo. Od-
govori na vprašanje, ah je bil otrok prisoten na
svečani posvojitvi, kažejo, da to drži le za kakšno
tretjino otrok, za dobro tretjino posvojenih otrok
so CSD odgovorili, da niso imeli svečane posvo-
jitve, za preostale primere pa niso dah jasnega
odgovora - navedh so le, da je svečana posvojitev
odvisna od želje posvojiteljev.
Po posvojitvi so strokovni delavci otroke
spremljah na dobri polovici CSD (v 37 CSD), 15
CSD je odgovorilo, da otrok po posvojitvi niso
spremljah, 10 CSD pa o tem ne vodi evidence.
Glede na to, da niso vsi strokovni delavci natan-
čno zapisovali spremljanja po posvojitvi, lahko
ugotovimo le nekaj osnovnih značilnosti. Očitno
je, da strokovni delavci v prvem letu po posvojitvi
obiščejo skoraj 60% otrok, v naslednjem letu 30%,
pozneje pa le še slabo petino. Največ obiskov je
nenapovedanih, sledijo obiski ob rojstnih dnevih
in družinskih praznikih, opazno pa je tudi število
obiskov, namenjenih reševanju težav.
Podatki o delu z otroki so sami po sebi dovolj
zgovorni in potrjujejo domneve o zelo razUčnem
in pogosto tudi pomanjkljivem strokovnem pristo-
pu k posvojitvi. Ker pa ne vemo, kakšna je bila
konkretna vsebina storitev, ki so jih navedli CSD,
bi na osnovi skope navedbe o »obravnavi«, »raz-
govoru«, »obisku«, »pridobitvi mnenja«, »sprem-
ljanju« ipd. le težko podah zanesljivo oceno, kako
so bili v postopku posvojitve upoštevani koncepti
socialnega dela z družino in kako so bile prepo-
znane in spoštovane potrebe in pričakovanja
otrok, pa tudi ostalih udeležencev v tem procesu.
STROKOVNO DELO Z RODITELJI
OZ. MATIČNO DRUŽINO
Podatke o tem, ah se biološki starši po ukrepu
posvojitve še kdaj oglasijo na CSD, je navedlo le
nekaj centrov za socialno delo. Podatki so zbrani
za približno polovico otrok, ki so bili posvojeni.
Le desetina roditeljev se po teh podatkih še kdaj
oglasi na CSD v zvezi s posvojitvijo njihovega
otroka, več pa je bioloških staršev, ki se na CSD
oglašajo zaradi težav in stisk, ki naj ne bi bile
neposredno v povezavi s posvojitvijo.
Iz navedenih podatkov je težko sklepati kar
koh. Ne vemo, ah se roditelji ne obračajo po po-
moč zato, ker jim posvojitev ni pustila posledic,
zlasti občutkov izgube in krivde ob dokončni
ločitvi od otroka, kar pa je malo verjetno. O tem
pričajo izkušnje pri delu z roditeljicami, ki so dale
soglasje k posvojitvi otroka (Beve 1995). Morda
se roditelji na CSD v tej stiski ne obračajo zato,
ker od njega ne pričakujejo pomoči, še zlasti, če
v CSD vidijo predvsem organ, ki jim je odvzel
otroka, pa čeprav ukrepa ni izvedla ista oseba, ki
jim sicer ponuja pomoč in oporo. Mogoče pa je
tudi, da ob tem, ko pridejo iskat kakšno drugo
informacijo aU pomoč, v resnici želijo zvedeti tudi
kaj o otroku, se pogovoriti o njem, pa tega ne
storijo. Tudi če jim tega nihče na CSD ni rekel ah
pokazal, se čutijo ožigosani kot nezmožni ali slabi
roditelji. Razmisliti bi morali o tem, kje in kako
bi lahko dobih pomoč roditelji posvojenih otrok,
saj izkušnje in raziskave iz tujine kažejo, da bio-
loški starši tudi po dolgih desetletjih niso pozabili
na otroka, da želijo dobiti informacije o njem in
morda vzpostaviti stike, kar praviloma koristi tudi
otroku.
Daje teh stikov pri nas izredno malo (verjetno
pa tudi razmišljanja o tem, da bi bih koristni).
11
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
kaže tudi odgovor na vprašanje, ali so bili med
posvojiteljsko in matično družino kdaj urejeni
medsebojni stiki. Na to vprašanje je odgovorila
dobra polovica (38) CSD. Samo v dveh primerih
posvojitve naj bi obstajali stiki med biološko in
posvojiteljsko družino, v enem primeru pa piše,
da obstajajo stiki med posvojiteljsko družino in
starimi starši posvojenca.
DELO S POSVOJITELJI
V tujini ugotavljajo, da je med posvojitelji precej
takih, ki že imajo otroke in torej tudi izkušnjo z
otrokom. Pri nas močno prevladujejo posvojitelji
brez lastnih otrok, čeprav podatki, ki so jih po-
sredovah CSD, niso popolni. Od 83 posvojitev,
ki so bile sklenjene v letih 1996-1998, je za 43
parov podatek, da niso imeli še nobenega otroka,
16 parov naj bi že imelo vsaj enega otroka, za
preostalih 24 parov pa ni podatka, kar bolj ver-
jetno pomeni, da pred posvojitvijo še niso imeh
otrok.
Med tistimi 16 pari, ki so že imeh otroka, je
imelo 7 parov 13 lastnih otrok, 7 parov je imelo
že po enega posvojenega otroka, 2 para pa sta
imela vsak po enega otroka v reji.
Priprave bodočih posvojiteljev na starševstvo
in na razumevanje specifičnosti posvojiteljske
družine so najpomembnejša sestavina strokov-
nega dela s posvojitelji, ki pa vključuje tudi pre-
verjanje, ah kandidati za posvojitelje izpolnjujejo
predpisane pogoje. Iz podatkov CSD ne moremo
zanesljivo ugotoviti, kakšno je razmerje med tema
osrednjima nalogama. Med metodami dela, ki jih
s kandidati za posvojitelje izvajajo na posamez-
nem centru za socialno delo, so skoraj vsi CSD
(57) navedh individualne razgovore na centru za
socialno delo; večina CSD (48) je navedla tudi
obiske na domu in zbiranje dokumentacije. Poleg
teh treh prevladujočih oblik dela z bodočimi po-
svojitelji se v slabi polovici CSD (27) pojavlja še
psihološka obravnava, še nekohko manj pa je
CSD, iz katerih so kandidate napotili na priprave
ali jih vključili v lastne skupinske priprave (skupno
25 CSD - vendar je bilo vprašanje o vključitvi v
skupino zastavljeno le za obdobje 1996-98).
Na vprašanje, kakšne metode dela uporabljajo
na CSD pri selekciji posvojiteljev in kako določajo
vrstni red med prijavljenimi kandidati, so CSD
večinoma ponovno navedli metode dela, ki so jih
obkrožih že pri vprašanju o delu s kandidati za
posvojitelje. Sicer pa so dodatno navedh še nas-
lednje kriterije izbora, iz katerih je razvidno, da
upoštevajo predvsem pričakovanja posvojiteljev,
medtem ko so potrebe otrok na zadnjem mestu:
•	bistven element pri selekciji so pričakovanja
posvojiteljev, ki bi želeli posvojiti dojenčke,
•	ne pa kakor koli bolnih in prizadetih otrok;
nekateri posvojitelji imajo pomisleke tudi glede
posvojitve otrok, ki nimajo staršev slovenske na-
rodnosti (16 odgovorov)
•	pomemben element pri odločitvi je dolžina
čakanja na otroka (7 odgovorov)
•	prednost imajo kandidati iz krajevne pristoj-
nosti njihovega centra (5 odgovorov)
•	pri odločanju so bistvene potrebe otrok (4
odgovori)
•	vse dosedanje posvojitve je CSD prepustil
ljubljanskim centrom ( 4 odgovori).
Če bi sodih le po teh podatkih, bi smeh tvegati
trditev, da je strokovno delo na CSD bolj usmer-
jeno v zadovoljevanje pričakovanj posvojiteljev
kot potreb otrok. Podobno kot sta ugotavljah že
Batičeva (1990) in Vrliničeva (1993), je delo s
posvojitelji še vedno zelo pomanjkljivo in se le
počasi premika v smeri večjega ozaveščanja in s
tem tudi delnega samoizbora kandidatov. To pa
je mogoče doseči le v načrtno vodenih, sistema-
tičnih skupinskih pripravah, ki jih CSD le izje-
moma organizirajo; namesto tega včasih napotijo
kandidate na priprave drugam, praviloma v dru-
štvo »Deteljica«. Pri delu s posvojitelji tako še ved-
no prevladujejo individualni razgovori na CSD,
obiski na domovih posvojiteljev ter seveda zbi-
ranje z zakonom določene dokumentacije.
TIMSKO DELO NA CSD
IN POVEZOVANJE CSD
Z DRUGIMI IZVAJALCI
NA PODROČJU POSVOJITEV
Razveseljiv je napredek na področju timskega
dela. Medtem ko je bilo po ugotovitvah Batičeve
(1990) timsko delo na področju posvojitev navzo-
če le v majhnem številu (14%) CSD, pa je v letih
1990-1998 vse posvojitve obravnaval strokovni
tim že v polovici CSD (v 33 CSD), nadaljnjih 14
CSD pa obravnava v timu večino posvojitev.
Ostali CSD so bodisi odgovorih, da posvojitev
ne obravnavajo v timu (7 CSD), ah pa sploh niso
odgovorih na to vprašanje. Domnevamo lahko,
da tudi v teh primerih timskega dela ni, odgovor-
12
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
nost za Strokovno delo in odločitve je prepuščena
posameznemu izvajalcu.
Velika večina centrov za socialno delo (50
CSD) se pri delu na področju posvojitev povezuje
z drugimi centri. Pri povezovanju izstopajo
povezave med sosednjimi centri (znotraj regije);
v prvi polovici devetdesetih let je bilo bolj opazno
povezovanje s Centrom za socialno delo Ljubljana
Center, ki je nato upadlo. Nekajkrat omenjajo
CSD med povezavami tudi druge ljubljanske
CSD, gorenjske CSD, CSD Maribor, CSD Dom-
žale ter primorske CSD, sicer pa se pri posamez-
nih posvojitvah pojavijo povezave med dvema
centroma s povsem različnih koncev države.
Vsebina povezav med CSD kaže, da je največ-
krat šlo za posredovanje mnenja o primernosti
za starševstvo za posvojitelje, ki so posvojili otro-
ke iz pristojnosti drugih centrov. Poleg tega so
posebej omenjeni pravna pomoč, informativno
svetovalni razgovori, posredovanje vlog, obiski na
domovih, izdaja potrebnih mnenj in potrdil.
Med opravili, za katera so posamezni CSD
zaprosih druge centre, je bilo prav tako največ
mnenj o primernosti kandidatov za posvojitelje.
V primerih, ko kandidati za posvojitelje niso živeli
na območju krajevne pristojnosti CSD, v katerem
so imeli otroka s pogoji za posvojitev, so iz tega
CSD prosili pristojni center za mnenje o primer-
nosti kandidatov za posvojitelje. Nekateri CSD,
zlasti v primeru oddaljene namestitve otroka, pa
po namestitvi prosijo pristojni center, da spremlja
otroka. Poleg navedenih opravil so CSD omenjali
še pomoč pri pravnih zadevah in prošnjo za
psihološko mnenje, kadar CSD nima zaposlenega
pravnika in psihologa.
Za obdobje od leta 1996 do 1998 je na voljo
tudi podatek o sodelovanju z drugimi službami
in drugimi udeleženimi v postopkih posvojitve.
22 CSD je navedlo, da so v tem času sodelovali z
društvom »Deteljica« (verjetno pri napotitvi pos-
vojiteljev v skupinske priprave), posamezni CSD
pa so sodelovali še s porodnišnico, zdravstvenim
domom, otroško bolnišnico, z Ministrstvom za
delo, družino in socialne zadeve, z množičnimi
mediji in tujimi veleposlaništvi.
Kakšna tretjina CSD je v tem času že imela
opravka z mednarodnimi posvojitvami. Zvečine
je bilo njihovo sodelovanje omejeno na pripravo
strokovnih mnenj o posvojiteljih in izdajo potre-
bnih potrdil. V treh primerih pa je šlo tudi za
neposredno spremljanje otroka iz tujine k družini
posvojiteljev.
MNENJA IN STALIŠČA SOCIALNIH
IN DRUGIH STROKOVNIH DELAVK
OZ. DELAVCEV, KI DELAJO
NA PODROČJU POSVOJITEV
Anketo, namenjeno strokovnim delavcem na
področju posvojitev, smo v začetku februarja
1999 poslali na vseh 62 CSD. Do konca maja
1999 smo dobili vrnjenih 54 vprašalnikov, ki so
jih v veliki večini izpolnile socialne delavke oz.
delavci, poleg njih pa še nekaj drugih strokovnih
delavcev.
Velik odziv strokovnih delavcev na anonimno
poštno anketo ter zavzetost in natančnost pri od-
govorih na anketna vprašanja potrjujejo domne-
vo, da se strokovno delo na področju posvojitev
ubada s problemi, ki zahtevajo nove pristope in
rešitve. S svojimi pogledi na obstoječe probleme
in s predlogi za spremembe so respondenti poka-
zali veliko odgovornost do svojega dela in pri-
pravljenost prispevati k ustreznejšim zakonskim
in organizacijskim rešitvam ter k bolj strokovnim
metodam dela z vsemi udeleženci v postopku
posvojitve.
Tudi respondenti, ki so posebej omenili, da
imajo le malo izkušenj s posvojitvami, so se po-
trudili in izrazih svoje mnenje v odgovorih na
večino zastavljenih vprašanj.
Pri interpretaciji ankete s strokovnimi delavci
smo si dodatno pomagaH z osnovnimi podatki o
posvojitvah, ki so jih v istem času, od februarja
do aprila 1999, vsi centri za socialno delo posre-
dovali Ministrstvu za delo, družino in socialne
zadeve. Pri zbiranju podatkov smo se želeli izo-
gniti nepotrebnemu podvajanju, zato v poštni
anketi nismo spraševali po konkretnih podatkih
v zvezi s posvojitvami, omejili smo se predvsem
na menja in stališča strokovnih delavcev. Ker je
bila anketa anonimna, smo se morah odreči pri-
merjavam, ki bi bile morda zanimive, na primer,
kako na določena stališča vpliva večje ah manjše
število posameznih posvojitev v posameznem
CSD ali število in struktura zaposlenih na CSD
ipd. Z anonimno anketo smo želeli doseči, da bi
strokovni delavci manj obremenjeno spregovorili
o problemih, s katerimi se srečujejo pri svojem
delu, o svojih mnenjih in stališčih do posvojitev
ter o spremembah, ki bi izboljšale kakovost so-
cialnega dela na tem občutljivem in odgovornem
področju socialnega varstva.
Velika večina (skoraj 90%) anketiranih stro-
kovnih delavk in delavcev ima več kot 10 let
13
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
skupne delovne dobe, polovica vseh ima celo nad
20 let skupne delovne dobe. To pomeni, da pri
delu s posvojitvami, ki sodi med najodgovornejše
naloge v socialnem delu, le redko najdemo pov-
sem neizkušene strokovne delavce. Vendar pa niti
dolgoletne izkušnje na drugih področjih social-
nega (oz. drugega strokovnega dela) same na sebi
še ne zagotavljajo specifičnih znanj in usposob-
ljenosti za delo na posvojitvah.
Čeprav ima velika večina respondentov nad
10 let skupne delovne dobe, pa je njihova delovna
doba pri delu s posvojitvami občutno krajša.
Pomemben delež (42%) anketirancev se s posvo-
jitvami ukvarja manj kot 10 let, petina pa manj
kot 5 let. Ta podatek nam glede na majhno število
posvojitev na večini CSD dopušča sklep, da so se
številni respondenti v svoji dosedanji praksi sre-
čah le s posameznimi primeri posvojitve ah pa z
nobenim. Najkrajšo delovno dobo na področju
posvojitev, manj kot pol leta (njena skupna delov-
na doba je sicer 5 let), je v času anketiranja imela
diplomirana socialna delavka, ki sicer edina od
vseh sodelujočih v anketi dela samo na področju
posvojitev.
Podatki kažejo, da strokovno delo na področju
posvojitev ostaja domena socialnega dela, pa tudi
domena žensk - ne glede na dejstvo, da je social-
no delo že nasploh zelo feminizirano. Med našimi
respondenti izrazito prevladujejo socialne delavke
in diplomirane socialne delavke, skupaj s 3 moški-
mi pokhcnimi kolegi jih je med anketiranimi kar
80%. Na vprašalnik je odgovorilo tudi 10 psiho-
loginj in psihologov (njihova spolna struktura je
sicer bolj uravnotežena, kar pa je morda posledica
majhnega vzorca) in ena profesorica socialne
pedagogike.
Če primerjamo naše rezultate s podatkih, ki
so jih CSD posredovah Ministrstvu za delo, druži-
no in socialne zadeve, ugotovimo razhke pred-
vsem pri psihologih.
Kot vidimo iz primerjave obeh tabel, se s pos-
vojitvami - vsaj občasno - ukvarja bistveno več
psihologov, kot jih je sodelovalo v naši anketi, v
dveh primerih pa sta psihologa navedena kot no-
silca dejavnosti na področju posvojitev. Pravniki
sodelujejo kot člani strokovnega tima le v 5 CSD;
poleg njih so navedeni še sociolog in specialni
pedagog (ni pa socialnega pedagoga, ki je sode-
loval v naši anketi).
Iz podatkov o izobrazbeni strukturi strokovnih
delavcev na področju posvojitev lahko sklepamo
tudi o tem, kakšna je sestava strokovnih timov, ki
bi morah obravnavati in sprejemati odločitve o
vseh pomembnejših strokovnih korakih v pos-
topku posvojitve. V polovici CSD (33 oz. 53%
od skupno 62 CSD) obravnavajo vse posvojitve
timsko, v petini (14 oz. 22% CSD) pa v strokov-
nem timu obravnavajo večino posvojitev. Strokov-
ne time na področju posvojitev naj bi torej vsaj
občasno skhcevah v skoraj treh četrtinah CSD.
Domnevamo, da so strokovni timi za delo na
14
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
področju posvojitev v večini primerov timi za delo
z družino in da v njih poleg socialnih delavcev
pogosteje sodelujejo psihologi, pravniki pa le
redko, saj se jih v timih skupaj s socialnim delav-
cem in psihologom pojavlja le 5. Domnevamo,
da se pravniki in drugi izobrazbeni profih (razen
če so se speciahzirah za delo z družino ah sveto-
vanje) vključujejo v delo pri posvojitvah le po
potrebi, ko gre na primer za upravne ukrepe, za
otroke s posebnimi potrebami ipd.
Po rezultatih ankete lahko sklepamo, da spe-
cializacija za delo s posvojitvami na CSD prak-
tično ne obstaja, edina izjema je diplomirana
socialna delavka, ki se že nekaj mesecev ukvarja
izključno s posvojitvami. Znano je, da je specia-
lizirana strokovna delavka za področje posvojitev
trenutno zaposlena samo na CSD Maribor, ki je
imel v obdobju po letu 1990 največ posvojitev v
Sloveniji (opravili so 42 posvojitev, v povprečju
torej skoraj 5 na leto, medtem ko se v drugih CSD
povprečno pojavlja največ 1 posvojitev na leto.
Na naših CSD je razmeroma redka tudi spe-
ciahzacija za delo z družino, saj le petina respon-
dentov, ki po vsej verjetnosti delajo na večjih CSD,
navaja, da je njihov delokrog omejen na delo z
družino. Vehka večina anketirancev opravlja po-
leg dela z družino še druge naloge. Domnevamo,
da gre v teh primerih pogosto za polivalenco, po
teritorialnem principu organizirano socialno delo.
V dveh primerih smo prav zaradi tega razloga
dobili iz istega CSD več izpolnjenih vprašalnikov,
saj se lahko potencialno vse socialne delavke sre-
čajo s posvojitvami (dejansko pa so tudi omenjene
anketiranke navedle, da posvojitev že nekaj časa
niso imeli). Domnevamo tudi, da gre pri tistih
respondentih, ki so navedh, da opravljajo druge
naloge (izven dela z družino), ob tem pa se po-
sebej ukvarjajo s posvojitvami, za direktorje CSD,
ki to odgovorno nalogo prevzemajo nase.
Samo dobra polovica anketirancev je v skladu
z osnovnim ciljem posvojitev odgovorila, da se
jim zdi najlepše pri delu s posvojitvami dejstvo,
da s tem otroku priskrbijo topel dom, ljubeče
starše in ugodne možnosti za rast in razvoj. Tre-
tjina respondentov, prav narobe, doživlja največ
zadovoljstva ob tem, da lahko ljudem, ki si zaman
želijo otroka, omogoči starševstvo: »Najlepše je,
ko bodočim posvojiteljem sporočim, da imamo
otroka zanju, še posebej, če je to dojenček v poro-
dnišnici, po katerega lahko takoj prideta.« Priča-
kovanja parov, ki si zaman želijo otroka, so pri
posvojitvah zelo pomemben vidik, vendar je
posvojitev primarno namenjena otroku. Idealno
je, kadar se v določeni družbi ujamejo potrebe
po nadomestnem domu za otroke s pričakovanji
ljudi, ki v posvojitvi otroka vidijo izpolnitev svoje
potrebe po izražanju starševske ljubezni in odgo-
vornosti. Žal je ravnotežje med potrebami otrok
in željami potencialnih posvojiteljev večkrat po-
rušeno; pogosto je zelo težko aU skoraj nemogoče
najti posvojitelje za otroke s posebnimi potrebami
ah z določenimi značilnostmi, po drugi strani pa
posamezni pari ah posamezniki zaman čakajo na
otroke, ki jih ni. Prav zaradi tega problema je pre-
senetljivo, da je skrajno malo strokovnih delavcev
odgovorilo, da so jim dragoceni trenutki priprave
na posvojitev, ki ima v procesu posvojitve odlo-
čilno vlogo. Petina jih je kot najlepše trenutke
navedla prihod in medsebojno prilagajanje po
prihodu otroka k (bodočim) posvojiteljem.
Precej težav (vsak četrti respondent) doživljajo
strokovne delavke oz.delavci pri dolgotrajnih in
mučnih postopkih odvzema otroka roditeljem. Ti
postopki pravzaprav še niso del procesa posvojit-
15
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
ve, temveč sodijo v okvir dela z matično družino.
Ker respondenti ne delajo le na posvojitvah, je
razumljivo, da jih obremenjujejo neuspešna priza-
devanja za izboljšanje razmer v matični družini,
še preden pride do razmišljanja o posvojitvi.
Dolgotrajen in zelo stresen je postopek odvzema
roditeljske pravice, v katerem se socialni delavci
pogosto počutijo nemočni ob trpljenju otrok. Več
respondentov je že ob tem vprašanju navedlo, da
v primeru odvzema zakonodaja in praksa sodišč
ovirata prehod k posvojitvi kot najboljši rešitvi
za otroka in preveč ščitita biološke starše. Po dru-
gi strani pa anketiranci zelo boleče doživljajo tudi
stiske roditeljev, zlasti mater, ki se odrekajo otro-
ku (navaja jih vsak peti respondent).
Glede na to, da so anketiranci pri drugih vpra-
šanjih poudarjali neizdelane strokovne postopke
in kriterije pri odločanju, bi pričakovali, da jih
bo več omenilo težavnost in odgovornost postop-
kov pri sprejemanju odločitve o posvojitvi in strah
pred morebitnimi napačnimi odločitvami. O tem,
da jim je najtežje sprejemati odgovornost pri stro-
kovnih odločitvah, poroča četrtina respondentov.
Odločitev, ko morajo presoditi o ustreznosti
potencialnih posvojiteljev, doživlja kot težavno
18% respondentov, pol manj pa odločitev, da je
posvojitev najboljša možnost za otroka (7%). Je
morda navedena razUka tudi posledica dejstva,
da kandidati za posvojitelje bolj obremenjujejo
strokovnjake s svojimi pričakovanji in zahtevami
kot sami otroci, ki so pogosto premajhni, da bi
izražali svoja pričakovanja, sicer pa zanje tako
vselej odločajo odrasli?
Več anketirancev (15%) najtežje doživlja stiske
parov, ki že dolgo, pogosto že kar brezupno čaka-
jo na otroke, teh pa ni mogoče najti. Neka anketi-
ranka je posebej omenila, da težko prenaša pritis-
ke čakajočih parov, še posebej zato, ker se zaveda,
da so njihove možnosti, da pridejo do otroka, mo-
čno neenake.
Desetina respondentov navaja, da jim je težko,
ko doživljajo negotovost bodočih posvojiteljev, ki
se bojijo, da si bodo roditelji pred koncem adap-
tacijskega obdobja morda premislili in zahtevah
otroka nazaj - pa čeprav so taki primeri v naši
praksi zelo izjemni. Ena anketiranka je odgovo-
rila, da ji je najtežje iskati posvojitelje za otroka
umirajočega roditelja.
Tudi v tem primeru je več kot polovica anke-
tirancev izhajala iz potreb potencialnih posvoji-
teljev, saj so kot glavni problem navedli pomanj-
kanje otrok za posvojitev. Četrtina anketiranih
omenja neurejeno evidenco na področju posvoji-
tev: vloge se kopičijo na različnih CSD, ni ne cen-
tralne evidence ne koordinacije.
16
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Petina odgovorov poudarja pomanjkljivo
strokovno znanje na področju posvojitev in od-
sotnost enotne doktrine, ki bi usmerjala delo
strokovnih delavcev na področju posvojitev in
rejništva, pa tudi pri delu z matično družino.
Tudi pri tem vprašanju je bilo precej pripomb
na račun pomanjkljive zakonodaje in postopkov,
ki omogočajo neperspektivno, večno rejništvo,
namesto da bi olajšah posvojitev, ko vsi poskusi
pomoči roditeljem dokončno odpovedo. Na pro-
blem večnega rejništva, morda pa tudi na vpra-
šanje bolj fleksibilnih in bolj odprtih obhk posvo-
jitve, kaže na primer naslednji odgovor: »Ker
dolga leta delam na rejništvu, menim, da bi lahko
uredila posvojitev za več otrok, za katere ni verjet-
no, da se bodo kdaj vrnili k staršem, saj ti ničesar
ne storijo za to. To so starši, ki sicer sodelujejo,
vendar svojega življenja ne morejo spremeniti v
pozitivni smeri. Ves čas so nekako na robu, ob-
časno obiskujejo otroka, ga imajo radi, prav tako
otrok njih, vendar ostaja otrok v rejniški družini,
čeprav bi lahko zanj bolje poskrbeH s posvojitvijo.
Naša zakonodaja na vsak način bolj ščiti starše
kot otroke.« Podobno meni tudi druga respon-
dentka, ki pravi: »V naši občini je ogromno večnih
rejencev, ki nimajo urejenih 'papirjev' za posvo-
jitev. Menim, da bi se v dobro teh otrok moral
spremeniti tudi Zakon o zakonski zvezi in družin-
skih razmerjih.«
Neka socialna delavka, ki je verjetno zaposle-
na na manjšem centru, pa je v odgovoru na to
vprašanje zapisala, da jo zelo moti, ker so veliki
centri pri posvojitvah preprosto »odrezali« manj-
še. Pari, ki so vlogo za posvojitev oddali na matič-
nih CSD v manjših krajih, nimajo nobene mož-
nosti, da bi dobili otroka, v večjih mestih pa so
priložnosti za posvojitev le nekaj večje. Podoben
očitek, češ da morajo v manjših CSD otroke s
svojega območja oddati v posvojitev drugam, če
želijo delati strokovno, od drugod pa jih sploh ne
dobijo, je v odgovoru na eno od poznejših vpra-
šanj zapisala še ena socialna delavka.
Ker so anketiranci kot največji problem naved-
h pomanjkanje otrok za posvojitev, so tudi v tem
primeru na prvo mesto postavili zakonsko ure-
ditev mednarodnih posvojitev in podpis medna-
rodnih sporazumov (predvsem z državami, ki so
nasledile nekdanjo Jugoslavijo), za kar se zavzema
tretjina anketirancev. Dobra četrtina jih predlaga
enotno službo ali vsaj osrednji register in koor-
dinacijo za področje posvojitev; večina teh meni,
da je to nujno predvsem za mednarodne posvo-
jitve. Naslednja četrtina anketirancev se zavzema
za hitrejše in učinkovitejše postopke pri odvzemu
roditeljske pravice, ko ni več možnosti za izbolj-
šanje razmer. Moti jih težavnost dokazovanja, da
starši niso zmožni skrbeti za otrokove potrebe,
ah da ga ogrožajo. Čeprav so ti postopki za stro-
kovne delavce resnično obremenjujoči, pa je
rešitev verjetno bolj kompleksna, kot jo nakazuje
eden od predlogov (morda porojen iz trenutnega
obupa ali iz nerazumevanja vloge strokovnih
služb): »CSD moramo staršem dokazovati, da
niso dobri starši, da zanemarjajo otroka, čeprav
bi bilo bolj prav, da oni dokazujejo, da so dobri
starši in da so sposobni poskrbeti za otroka.« En
odgovor posebej opozarja, da je treba biološki
materi oz. staršem ponuditi več pomoči in mož-
nosti, preden se odločijo za oddajo otroka.
Poenotenje strokovne doktrine in večjo stro-
kovnost dela z vsemi udeleženci v procesu posvo-
jitve (z matično družino otroka in z otrokom, s
posvojitelji in rejniki) predlaga prav tako dobra
četrtina odgovorov; med njimi se jih skoraj po-
lovica zavzema za obvezne strokovne priprave
bodočih posvojiteljev. En odgovor se zavzema za
več psihološke obravnave v postopkih posvojitve.
Na vprašanje o spremembah zakonodaje so
mnogi respondenti odgovarjah že v prejšnjem,
bolj splošno zastavljenim vprašanjem, zato je bilo
17
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Preglednica 13: Kaj bi bilo treba spremeniti v zvezi z zakonodajo (mogočih je več odgovorov)
dopolniti zakonodajo v korist večje zaščite otrok in posvojiteljev
omogočiti hitrejše ukrepanje pri odvzemu roditeljske pravice
zakonsko urediti in organizirati mednarodne posvojitve
poenotiti prakso posvojitev po CSD; ukiniti pristojnost po občinah
definirati nejasni status rejništva v času do posvojitve
zakon ustreza, spremembe zakonodaje niso najbolj pomembne
z zakonom predpisati obvezne priprave na posvojitev
v postopku zagotoviti mnenje strokovne komisije
odgovorov tokrat manj. 12 respondentov na to
vprašanje sploh ni odgovorilo, kar morda pomeni,
da se jim spremembe zakonodaje ne zdijo tako
nujne kot druge spremembe v strokovni praksi
na področju posvojitev. Največ, četrtina danih
odgovorov se zavzema za dopolnitev zakonodaje,
ki naj v postopku posvojitve še bolj zavaruje
koristi otrok, pa tudi posvojiteljev. V tem smislu
jih je največ predlagalo skrajšanje rokov do pos-
vojitve, tudi hitrejši prehod iz rejništva v posvo-
jitev, nekaj predlogov pa se je dotaknilo spošto-
vanja otrokovih pravic v postopku posvojitve. Dva
anketiranca sta predlagala, da se dopolni 137. člen
ZZZDR, ki predpisuje soglasje otroka po 10 letu
starosti. Kaj storiti, če stroka oceni, da bi načr-
tovana posvojitev otroku koristila, otrok pa s tem
ne soglaša? Lahko odgovornost za odločitev pre-
ložimo na otroka? Drugi anketiranec je napisal,
da je treba ob posvojitvi starejših otrok zagotoviti
njihovo dejansko soglasje in ne le formalno
pridobljeno soglasje. Med odgovori je bil naveden
tudi predlog, da se z zakonom prepreči spremem-
ba otrokovega imena brez njegovega soglasja (v
150. členu ZZZDR je rečeno, da se v odločbo o
posvojitvi vpiše ime in priimek posvojenca, ki mu
ga je določil posvojitelj).
Menimo, da so navedeni predlogi, skupaj z
drugimi mnenji, opozorili in dilemami glede
varovanja otrokovih pravic, ki jih najdemo v
odgovorih na ostala anketna vprašanja, vredni
posebne pozornosti. V njih se namreč odraža po-
ložaj otroka kot udeleženca v postopku posvojit-
ve. Dobra strokovna praksa otroka kljub njegovi
mladoletnosti upošteva kot osebo, ki je ob pomoči
odraslih zmožna presojati in skupaj z njimi
oblikovati odločitve o svojem življenju. Pri delu z
otrokom v postopku posvojitve ni dovolj, da ga
samo formalno vprašamo, ali se z načrtovano
posvojitvijo strinja ali ne. Za to, da bi upoštevali
pravico otroka, da pove svoje mnenje (in to ne
velja le za primer posvojitve, temveč tudi za druge
situacije), je treba zagotoviti veliko več, opozarja
Lansdown (1992: 4, cit. po Roche 1995). Otroku
moramo zagotoviti dovolj relevantnih informacij,
da si lahko, ustrezno svoji starosti, oblikuje lastno
mnenje. Omogočiti mu moramo dovolj primernih
priložnosti, da lahko izrazi svoje mnenje in pogle-
de na situacijo in da lahko prouči rešitve, ki so
mu na razpolago. In nato je treba njegove poglede
in želje obravnavati z vso resnostjo in spoštljivo-
stjo. Če na ta način pristopamo k celotni udeležbi
in vlogi otroka v procesu posvojitve (vključno z
njegovo pravico, da izrazi svoje mnenje), je malo
verjetno, da se pogledi otroka in strokovnih delav-
cev na to, ali je posvojitev otroku v korist, ne bi
zbližali. Z večjo strokovnostjo pri delu z bodočimi
posvojitelji pa bi dosegli tudi ustrezno občutljivost
in spoštljiv odnos posvojiteljev do identitete pos-
vojenca, pri čemer je vprašanje imena vsekakor
ena od pomembnih postavk. Tudi v tem primeru
bi kazalo razmisliti o večji fleksibilnosti zakonskih
rešitev, ki izhajajo zgolj iz popolne posvojitve in
ne upoštevajo sodobnih konceptov odprte
posvojitve.
V drug sklop odgovorov smo združih predlo-
ge, po katerih je treba spremeniti zakonodajo in
neučinkovite postopke, ki preveč ščitijo pravice
staršev, ko gre za odvzem roditeljske pravice, pre-
malo pa upoštevajo potrebe otrok. Predlagatelji
menijo, da bi s spremembami omogočih hitrejše
in bolj učinkovito ukrepanje v korist otrok. Med
temi predlogi najdemo tudi izrecno zahtevo, da
bi morali v 116. členu ZZZDR bolj natančno
opredeliti, kdaj gre za zlorabo roditeljske pravice,
za zapustitev in zanemarjanje otrok, saj so se-
danja določila preohlapna in vodijo v neskončno
dolge postopke, ki škodujejo otrokom.
Predlog za pravno ureditev mednarodnih po-
svojitev je pri tem vprašanju podalo pol manj
anketirancev, kot pa se jih je v prejšnjem
18
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
vprašanju zavzelo za ureditev mednarodnih po-
svojitev. Predlagah so predvsem poenotenje dela
na področju mednarodnih posvojitev in pa pod-
pise mednarodnih sporazumov in ratifikacijo
Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri
meddržavnih posvojitvah (ta je bila maja 1999
že ratificirana - Uradni list RS, št.45/99. Medna-
rodne pogodbe št. 14).
Del anketiranih je predlagal uporabo enotnih
standardov in postopkov pri strokovnem delu, ki
se zdaj precej razlikujejo od enega do drugega
CSD. Nekateri od teh so predlagah odpravo teri-
torialne pristojnosti CSD, ki jo najtežje občutijo
roditeljice (problem anonimnosti v manjših kra-
jih), moti pa tudi kandidate za posvojitelje, ki
lahko vlogo za posvojitev oddajo le na krajevno
pristojnem centru.
Nekaj manj kot petina respondentov na to
vprašanje ni mogla odgovoriti, ker premalo po-
znajo problematiko mednarodnih posvojitev.
Polovica anketiranih meni, da so mednarodne
posvojitve dobra rešitev tudi za Slovenijo. Z njimi
bomo omogočili večjemu številu čakajočih parov,
da izpolnijo svoje želje po otroku, obenem pa
bomo otrokom iz tujine, ki bi morda ostah brez
staršev, omogočili varen dom in ugodne razmere
za življenje in razvoj. Torej podpirajo mednarod-
ne posvojitve in veliko pričakujejo od ureditve
tega problema, kot kaže tipični odgovor: »Poz-
dravljam mednarodne posvojitve, glede na to, da
je kandidatov za posvojitelje vedno več, otrok za
posvojitev pa ni. Predvidevam, da je to dobra
rešitev, tako za bodoče posvojitelje, ki si otroka
močno želijo, kot za otroke, ki bi na ta način našh
dom in ljubeče starše.«
Ena respondentka je v svojem odgovoru opo-
zorila na sicer že večkrat omenjeni problem pos-
vojitve otrok s posebnimi potrebami. Napisala je,
da z vidika naših prizadetih otrok mednarodnih
posvojitev ne rabimo, saj za prizadete otroke tudi
z odpiranjem posvojitev v mednarodni prostor
ne bomo našli rešitve v posvojitvi.
Druga vrsta odgovorov, ki jih je skupno dalo
41 % anketiranih, poudarja predvsem potrebo po
tem, da se uredi zakonodaja za mednarodne po-
svojitve, da se sklenejo sporazumi in da se organi-
zira enotna služba za mednarodne posvojitve.
Tistih, ki izražajo večje pomisleke v zvezi z
mednarodnimi posvojitvami in opozarjajo na
večjo previdnost, je malo. Bojijo se komerciahza-
cije, trgovanja z otroki in zlorab, ki se dogajajo v
svetu; ne bi želeh, da bi se to preneslo tudi v naše
okolje. Posamezniki so omenih, da morda tudi
naši pari že uporabljajo ilegalne poti, kako priti
do otroka, zato bi bilo vseeno koristno, če to po-
dročje uredimo in s tem zmanjšamo potrebo po
trgovanju oz. po iskanju nezakonitih poti, kako
priti do otroka.
Nekaj respondentov je opozorilo na pomen
kulturnih razlik pri mednarodnih posvojitvah.
Otroku, ki smo ga »presadih« v povsem drugačno
kulturo, ni lahko; to kažejo izkušnje držav, kjer
je bilo v zadnjih desetletjih vehko medrasnih in
medetničnih posvojitev. Na Švedskem, na primer,
kjer je prevladujoče družbeno okolje (podobno
kot v Sloveniji) do tujcev dokaj zaprto, so nam
socialni delavci povedali, da imajo posvojeni otro-
ci, ki po zunanjem videzu odstopajo od domači-
nov, težave z identiteto, pa tudi občutke, da niso
sprejeti v okolju kot »pravi« Švedi. Ker so pred
leti na Švedskem posvojili veliko otrok iz Viet-
nama in sosednjih držav, se danes mladi ljudje,
ki izvirajo iz tega območja, organizirajo v samo-
pomočne skupine posvojencev in se tudi skupaj
odpravljajo odkrivat svoje korenine. O problema-
tiki medrasnih in medetničnih posvojitev je vehko
razprav tudi v državah, ki so rasno, etično in
kulturno bolj heterogene, na primer v ZDA in v
Vehki Britaniji. V obeh državah že nekaj časa te-
žijo k temu, da otroke, če je le mogoče, namestijo
k staršem iz iste rasne ali narodnostne skupine
in jim s tem olajšajo kulturno identiteto. Nekatere
novejše raziskave ugotavljajo, da negativne po-
sledice medrasnih in medetničnih posvojitev niso
19
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
tako samoumevne in obremenjujoče, kot so me-
nili še pred kratkim, potrebno pa je, da posvojitelji
otroku omogočijo, da pride v stik s svojo izvirno
kulturo in da se lahko z njo pozitivno identificira
(Simon, Alstein, MeUi 1994; Bausch, Serpe
1997). V primeru, da so beh posvojitelji priprav-
ljeni na tako vlogo, ni nobenega razloga, da ne bi
v večjem številu posvajah afroameriških otrok,
ki zdaj ostajajo v zavetiščih in rejniških družinah,
ker zanje ne najdejo posvojiteljev iste rase, menijo
Simon in sodelavci. Podobna ugotovitev velja za
mednarodne posvojitve nasploh, pravijo isti
avtorji. Prepričani so namreč, da so mednarodne
posvojitve za otroke iz nerazvitih dežel kljub več-
krat spornim rezultatom še vedno boljša rešitev,
kot da ostajajo nepreskrbljeni v svojem domačem
okolju.
Take dileme, povezane s kulturnimi razlikami
in težavami pri identificiranju z zelo oddaljeno
kulturo, je morda imela v mishh anketiranka, ki
je zapisala, da so pri mednarodnih posvojitvah
priprave posvojiteljev še bolj potrebne in zahtev-
ne. Enako potrebna je po našem mnenju tudi
dolgoročnejša pomoč družinam, ki bodo posvojile
otroke iz tujega okolja, saj bo treba ne le premago-
vati običajne težave posvojenih otrok in njihovih
družin, temveč jim bo treba pomagati pri medse-
bojnem povezovanju in spoznavanju kulture, iz
katere izvirajo. Verjetno se vsi bodoči posvojitelji,
ki danes razmišljajo o tem, da bi posvojih dojen-
čka ali malčka iz Afrike ah na primer iz Kitajske,
tovrstnih posledic mednarodnih posvojitev ne
zavedajo zadosti, zato bi jim morah omogočiti.
da se še pred odhodom po otroka pripravijo na
to, kako mu bodo dolgoročno stah ob strani pri
vzpostavljanju mostu med »tu in tam«. Ob tem
bi jim lahko, čeprav gre v njihovih primerih za
vehko manjše kulturne razhke, kakšno izkušnjo
posredovah posvojenci iz drugih območij ne-
kdanje Jugoslavije, posvojeni v času, ko se stroka
problema medetničnih posvojitev, pa čeprav v
okviru skupne države, skorajda ni zavedala.
V tem vprašanju smo združih štirinajst razhč-
nih problemov, ki jih zaznavamo na področju
posvojitev. Anketirance smo zaprosili, da označijo
in na koncu še rangirajo, katere spremembe bi
bile po njihovem mnenju nujne.
Glede na prikazane rezultate lahko sklepamo,
da se strokovni delavci na področju posvojitev
najbolj zavzemajo za spremembe, ki bodo omo-
gočile učinkovitejše ukrepe v korist otroka. O teh
problemih in predlogih smo razpravljali že pri
prejšnjih vprašanjih.
Na drugem mestu so spremembe, povezane z
večjo preglednostjo in izenačevanjem strokovne
prakse in priložnosti na področju posvojitev. K
temu naj bi prispevala skupna koordinacija in
centralni register, v katerem bi se združevah
podatki o otrocih, ki potrebujejo posvojitev, in
podatki o kandidatih za posvojitelje. Poleg tega
bi v takem registru hranili tudi podatke o rodi-
teljih, ki bi jih morda želeH zvedeti odrasli
posvojenci.
Na tretjem, četrtem in petem mestu si sledijo
(zelo blizu druga drugi) potrebne spremembe, ki
poudarjajo kakovost strokovnega dela in usposob-
20
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Ijenost izvajalcev. Timsko delo, ki je pri posvojit-
vah pogoj za strokovno opravljeno delo, zaenkrat
redno prakticiraj© komaj na polovici centrov,
vehko strokovnih delavcev še ni vključenih v su-
pervizijo, ni še rednega vsakoletnega izobraže-
vanja in usposabljanja za strokovno delo. V pre-
cejšnjem številu so se anketiranci zavzeli tudi za
obvezne priprave bodočih posvojiteljev in za
podporo samopomočnim skupinam posvojiteljev
in posvojiteljskih družin.
Na koncu lestvice, na zadnjih treh mestih, so
spremembe, ki jih večina anketiranih ne podpira.
Prav na zadnjem mestu je odprava krajevne pri-
stojnosti za roditeljice, ki se zdi manj tvegana spre-
memba kot morebiten prenos ukrepov s centrov
za socialno delo kam drugam.
Skupinsko delo z bodočimi posvojitelji so prvi
začeh izvajati na CSD Ljubljana Center, kjer so
to metodo dela pozneje opustih in jo prenesh na
Društvo posvojiteljskih družin Deteljica, ki ima
trenutno največ izkušenj s skupinskim delom na
področju posvojitev, saj so skupinske priprave v
okviru tega društva doslej potekale že v petih sku-
pinah. Trenutno so skupinske priprave na posvo-
jitev organizirane le na CSD z območja gorenjske
regije in na CSD Maribor; za nekaj parov s svo-
jega območja pa so v letu 1998 organizirah en-
kratno usposabljanje tudi v celjski regiji. Obseg
in vsebino obstoječih skupinskih priprav bodočih
posvojiteljev smo podrobneje predstavih v razi-
skavi Postopek posvojitve (RapošaTajnšek 1998:
42-50, 62-67).
Domnevamo, da večina naših respondentov
le posredno pozna priprave v skupini, in sicer
prek dela s pari, ki so še ali so bili vključeni v
skupinske priprave drugje, največkrat v društvu
»Deteljica«. V podatkih, ki so jih CSD posredovah
ministrstvu, je kar tretjina (22) CSD navedla, da
so v letih 1996 do 1998 sodelovali z »Deteljico«.
Zaradi nerazvitosti skupinskega dela s posvo-
jitelji v večini CSD se pri vprašanju, kaj menijo o
pomenu priprav v skupini, ni mogla opredeliti
kar petina anketiranih. Po drugi strani pa je raz-
veseljivo, da jih dobra polovica meni, da je delo v
skupini pri pripravah na posvojitev in tudi po njej
potrebno in koristno. Videti je, da so strokovni
delavci veliko bolj prepričani v koristnost sku-
pinskega dela s posvojitelji, kot pa bi lahko sodili
na osnovi dejanske prakse, ki skupinskih priprav
še ni sprejela med nujne delovne metode. Nekaj
respondentov je ob tem pripomnilo, da jim za
skupinsko delo preprosto ne ostane dovolj časa,
oziroma, da to delo ni upoštevano v delovnih
obvezah in normativih.
Samo kakšna desetina anketiranih je menila,
da skupinsko delo s posvojitelji ni nujno aU potreb-
no. Trije anketiranci so odgovorih, da skupinske
priprave niso nujne, vendar ne škodijo oz. so lah-
ko dobrodošle. Drugi trije anketiranci pa izrecno
pravijo, da obvezne priprave v skupini niso po-
trebne. Navajamo mnenje ene od anketirank, ki
zanika specifičnost posvojiteljske situacije: »Sku-
pinsko delo ni nujno za vsak par, saj so nekateri
ljudje že po naravi skrbni, ljubeči starši in bodo
znah vzgajati otroka tudi brez teh priprav.« Druga
respondentka, ki pravi, da sama sicer nima izku-
šenj, razmišlja pa o tem, da s pripravami priča-
kovanja parov samo še povečujemo in da jim
vzbujamo lažno upanje, da bodo dobih otroka.
Delež respondentov, ki nimajo izkušenj s pri-
pravami v skupini, je 30%; k tem lahko prištejemo
še tiste, ki odgovora glede izkušenj s skupinskim
delom sploh niso napisah. Slaba polovica (45%)
21
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
respondentov tako ni mogla posredovati svojih
izkušenj s skupinskim delom s posvojitelji. Druga,
malce večja polovica, pa je v vehki večini navedla
pozitivne izkušnje, o katerih poroča 39% vseh
anketirancev. Njihove izkušnje povzemamo v
naslednjih značilnih odgovorih:
Posvojiteljske družine, ki so vključene v
priprave, ob medsebojni izmenjavi izkušenj
lažje sprejmejo tveganja, se ozavestijo za star-
ševstvo, pridejo v stik s svojimi željami, priča-
kovanji, strahovi, se opredelijo glede izvora
otroka (rasa, vera, zdravstvena situacija, matič-
na družina). Na splošno so bolje pripravljene
na sprejem otroka, strokovni delavci pa na ta
način bolje spoznamo kandidate in lažje iz-
beremo starše konkretnemu otroku.
Priprave v skupini so morda še bolj potreb-
ne potem, ko je otrok že v družini: koristijo
pri vključevanju družine v okolje, pri soočenju
z morebitnimi težavami, pri izmenjavi iz-
kušenj.
Pari, ki so obiskovah skupino, so bolj pri-
pravljeni na sprejem otroka in na težave. Tudi
po prihodu otroka je pomembno, da par še
obiskuje skupino in s skupno pomočjo rešuje
morebitne težave.
Posvojitelji, ki so bili vključeni v skupino,
so bolje pripravljeni na posvojitev, ker so pred-
hodno razčistih pomembna vprašanja, priprav-
ljeni so tudi sprejeti otroka s težavami.
Moje izkušnje so, da se pari, ki so bili v
skupinah, lažje odločajo za posvojitev večjih
otrok in so bolj pripravljeni sprejeti otrokovo
zgodovino.
V skupini ljudje lažje spregovorimo o
svojih problemih, dilemah, željah, do tega
pride spontano. Zakonci dobijo v skupini tudi
splošno znanje s področja odnosov v družini
in priprave na starševstvo, zelo pomembno pa
je, da jih skupina pripravi, da otroku ne smejo
zamolčati preteklosti.
Ker smo šele pred kratkim začeh skupin-
sko delo, imam malo izkušenj, menim pa, da
je bilo skupinsko delo s posvojiteljskimi druži-
nami zelo pozitivno. Posebej pomembno je
pred posvojitvijo, po njej pa morda prav tako,
verjetno le z manjšo intenziteto. Ko smo po-
vabih na srečanje posvojitelje, ki imajo danes
že nekohko starejše posvojene otroke, so nam
povedali, da so pogrešali skupinsko delo.
Družine, ki so vključene v priprave, so bolj
odprte, pogovarjajo se o težavah in tudi poz-
neje se ob problemih vehko hitreje in lažje
obrnejo po pomoč na CSD.
Priprave omogočajo optimalno priprav-
ljenost na sprejem tujega otroka, preseganje
lastnega življenjskega primanjkljaja (neplod-
nosti) in odprtost posvojiteljev navzven in
navznoter, pripravljenost govoriti o posvojitvi
v družini in izven nje ter pripravljenost posre-
dovati izkušnje drugim parom ah javnosti.
Opažamo razhke med posvojitelji, ki pri-
hajajo po naše otroke. Tisti, ki so bili vključeni
v skupine (na primer v »Deteljico«), so veliko
bolj seznanjeni s predpisi o posvojitvi, bolj so
pripravljeni na sprejem otroka, bolj so samo-
zavestni itn.
Usposobljene družine so pripravljene na
reševanje problemov in jih ne kopičijo v strahu
pred mnenjem drugih. Opažamo tako velike
razlike v vzgojnem ravnanju in osebnosti
zrelosti posvojiteljev, ki so bili vključeni v sku-
pinske priprave v »Deteljici«, da posvojiteljske
družine izbiramo samo med njimi.
Pri navedenih pozitivnih izkušnjah ne vemo,
na katere obstoječe oblike skupinskega dela s po-
svojitelji v Sloveniji se nanašajo odgovori anke-
tirancev, razen pri tistih, ki se sklicujejo na sku-
pinsko delo v društvu »Deteljica«.
V treh odgovorih, ki deloma izražajo pomi-
sleke ali celo negativne izkušnje v zvezi s sku-
pinskim delom, respondenti žal niso pojasnih, za
kaj gre. Vse tri odgovore navajamo v celoti:
Razlik ne opažam, odločitve o sodelovanju bi
prepustila parom. Izkušnje nekaterih, ki so bih
vključeni v društvo »Deteljica«, so negativne.
Priprave in skupinsko delo bi bile potreb-
ne, vendar pa bodoči posvojitelji ne bi smeh
biti izpostavljeni prevelikim zahtevam.
Priprave so zaželene, ne pa nujne. Če že
so, naj se izvajajo po vseh CSD po usklajenem
strokovnem programu. Izkušnje bodočih po-
svojiteljev glede priprav, ki so se jih udeleževah
po centrih v Sloveniji, niso vedno pozitivne.
Bistvenih razlik pri vključenih in tistih brez
priprav ni.
Še nekaj drugih respondentov je odgovorilo,
da razlik ne opažajo oziroma da jih ne spremljajo.
Značilna odgovora v tej skupini sta naslednja:
22
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Sodelovala sem s pari, ki so bili vključeni v
skupino in tistimi, ki niso bili. Razlike nisem
opazila. Mislim, da je treba odločitev o sodelo-
vanju v skupini prepustiti posvojiteljem.
Pri svojem delu nisem opazila razlik. Me-
nim, da posvojitelji lahko brez skupinskih pri-
prav dobro izpolnijo starševsko vlogo ob lastni
motivaciji za starševstvo in ob poglobljeni ob-
ravnavi na CSD, kjer je izpeljan postopek
posvojitve.
Skupinske priprave bodočih posvojiteljev in
skupinsko delo s posvojiteljskimi družinami po
prihodu otroka sodijo - podobno kot delo z otro-
kom in matično in rejniško družino v postopku
posvojitve - med temeljne metode in principe
socialnega dela na področju posvojitev. Ne gre
za to, da bi s ponudbo skupinskih priprav kot
obveznega dela v postopku posvojitve ter s po-
vabilom na sodelovanje v skupini po prihodu
otroka izražah dvome v sposobnost posvojiteljev
za starševstvo, ah da bi jih prek dela v skupini
ocenjevali, kontroHrali, jim vzbujali mučne
občutke, da niso »pravi« starši in da morajo biti
zato »kaznovani« s pripravami na starševstvo, ki
bi koristile prav vsem staršem. Sodelovanje v
skupini morajo strokovni delavci najprej sami
razumeti in ga sprejeti kot najboljšo možnost in
priložnost za to, da se skupno življenje v posvo-
jiteljski družini začne in nadaljuje v dobro vseh
družinskih članov, ki morajo znati živeti z dvojno
realnostjo posvojenega otroka in posvojiteljske
družine. Ob takem izhodišču strokovni delavci
ne morejo imeti »slabega občutka«, da s pripra-
vami na posvojitev obremenjujejo in kaznujejo
ljudi, ki želijo storiti nekaj najlepšega - ponuditi
dom otroku, ki je ostal brez njega. Celotno delo
s posvojitelji v postopku posvojitve in tudi po
zaključeni posvojitvi je usmerjeno v to, da bo
posvojiteljska družina bolje spoznala, razvila in
izkoristila svoje potenciale za družinsko življenje
in starševske naloge v situaciji, ki je specifična in
jo je včasih težko obvladovati brez dodatne
pomoči.
Posvojitelji, ki so že preživeh »medene tedne«
prvih mesecev in let skupnega življenja z otrokom,
sami najbolje vedo, da posvojitev nikakor ni
najlažji način, kako priti do otroka, kako z njim
živeti in preživeti. To vedo tudi posvojeni otroci
- biti posvojen je zahtevna življenjska vloga, ki
celo v najbolj idealnem in najbolj odprtem pri-
meru posvojitve od otroka zahteva, da razreši svoj
dodatni problem, problem dvojne identitete
(Swientek 1997). »Živeti nekje vmes« ni lahko,
zato morajo biti posvojiteljske družine vnaprej
pripravljene, da lahko pride do težav, da bodo
hitreje in manj obremenjeno poiskale tudi stro-
kovno pomoč. Izkušnje v ZDA kažejo, da je pravo-
časna strokovna pomoč posvojiteljskim družinam
potrebna in učinkovita tako v prvem obdobju po
posvojitvi kot tudi pozneje, zlati v obdobju od-
raščanja (Smith, Howard, Monroe 1998). Velik
pomen strokovne pomoči, ki so je posvojeni otroci
in posvojitelji deležni zlasti v rizičnem obdobju
adolescence, potrjuje tudi longitudinalna primer-
jalna študija, ki so jo na velikem vzorcu opravih v
ZDA (Feigelman 1997). Raziskava je spremljala
razvoj otrok iz treh razhčnih tipov družin (popol-
na, nepopolna in posvojiteljska družina) in njiho-
vo življenje v odrash dobi. Otroci, ki so do 18.
leta živeh v družinah z obema staršema, so imeh
najmanj težav v dobi odraščanja in so se najbolje
znašh tudi kot odrash ljudje. Največ problemov v
letih adolescence, ki so se nadaljevah tudi v odra-
slem življenju, so opažih pri otrocih, ki so rash v
vseh drugih obhkah nepopolne nuklearne dru-
žine. Vmes med obema tipoma družin so se znašh
posvojeni otroci, ki so odraščah ob obeh posvo-
jiteljih. Tudi zanje je bilo, podobno kot za otroke
iz nepopolnih družin, značilno precej viharno
mladostniško obdobje, ki je nekaterim povzročalo
težave tudi v poznejših letih. Vendar pa so imeh
posvojeni otroci v svojih poznih dvajsetih in v
zgodnjih tridesetih letih starosti vehko bolj ureje-
no in stabilno življenje kot otroci, ki so v otroštvu
živeh v nepopolnih družinah. Kot odrasli ljudje
so se posvojenci skoraj povsem izenačili z otroci
iz popolnih družin pri večini opazovanih lastnosti:
pri doseženi izobrazbi, pri zaposlitvi in uspehih
pri delu, pri dohodku oz. pridobljenem premo-
ženju, lastništvu hiše, stabilnosti zakonske zveze
in uživanju drog (v tem obdobju). Razlike med
tema skupinama so bile le v tem, da so nekdanji
posvojeni otroci imeh nekaj več partnerskih zvez
pred poroko in da je več žensk iz skupine po-
svojenih otrok poročalo o manjšem zadovoljstvu
v zakonu.
Dileme o tem, ali so strokovne priprave v sku-
pini in delo - tudi v skupinah - s posvojiteljskimi
družinami po posvojitvi strokovno utemeljene,
potrebne in koristne, v socialnem delu ni. Ko vsto-
pajo v proces posvojitve in po zaključeni posvoji-
tvi, mora biti posvojiteljem zagotovljena strokov-
na pomoč kot proces skupnega odkrivanja in
23
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
sprejemanja posvojiteljske družinske stvarnosti.
Brez sodelovanja v skupini je strokovna pomoč
posvojiteljskim družinam neučinkovita, odprtost
posvojitve, realnost dveh svetov v življenju posvo-
jenca in pristajanje družine na resničnost bodo
brez izmenjave izkušenj v skupini (in ob sodelo-
vanju starejših posvojiteljev in posvojencev) ostali
le prazni teoretski koncepti.
Ob vsej podpori, ki jo dajemo pomenu sku-
pinskega dela s posvojiteljskimi družinami, pa
moramo ob pozitivnih izkušnjah analizirati tudi
nekatere vsebinske in organizacijske nedoreče-
nosti v okviru obstoječih skupinskih priprav.
Kakšen je osnovni cilj in namen priprav, kakšne
naj bi bile obvezne vsebine, koliko časa naj
potekajo, kdo in kje naj jih izvaja, ali naj bodoči
posvojitelji sami financirajo ali vsaj sofinancirajo
priprave ali pa je to dolžnost države, kakšna je
vloga socialnih in drugih strokovnih delavcev v
skupinskih pripravah - na vsa ta vprašanja bo
treba kmalu odgovoriti. Ni nujno, da se uveljavi
en sam model, zagotoviti pa bi morali, da bodo v
vseh modelih in konkretnih organizacijskih obli-
kah spoštovani temeljni strokovni koncepti. Pri
tem lahko koristno uporabimo izkušnje iz vseh
dosedanjih oblik skupinskega dela s posvojitelj-
skimi družinami na centrih za socialno delo in v
društvu »Deteljica«, ki je razvilo uspešen program
preventivne pomoči otrokom, namenjen bodočim
in aktualnim posvojiteljskim družinam (Beve
1997, Kovačec 1998). Njihov program dela v sku-
pini bi lahko z določenimi prilagoditvami koristno
uporabiU tudi v drugih skupinah, ki povečini še
preizkušajo ustrezne vsebine in oblike priprave
na posvojitev.
V zvezi z »Deteljico« se v strokovnih krogih
pojavljajo tudi nekateri pomisleki in očitki v zvezi
z delom te prve samopomočne organizacije po-
svojiteljev v našem okolju. Gre predvsem za dile-
me, ah društvo morda ne posega v pristojnosti
strokovnih služb oz. jim »jemlje« njihove pristoj-
nosti in aU niso metode dela v društvu prezah-
tevne in neprimerne za udeležence, češ da se pre-
več opirajo na metode, ki so se razvile in potrdile
pri zdravljenju zasvojenosti. V društvu so medtem
spoznah, da je priprave na začetku bolje malce
intenzivirati, skupina pa še vedno deluje dalj časa,
tudi še potem, ko precej parov že ima otroka. Z
vidika socialnega dela se zastavlja vprašanje, ali
ne bi že prve tretjine delovanja skupine, ki daje
velik poudarek preteklosti in »preseganju življe-
njskega primanjkljaja - jalovosti oz. neplodnosti«.
usmerili bolj v pozitivne potenciale, ne da bi spre-
gledah sicer nujno potrebno soočanje s stiskami
in razočaranji ob neuspehh poskusih starševstva,
ki pa ne bi smelo biti v ospredju, če žehmo pogled
obrniti v sedanjost in prihodnost.
V vsakem primeru je »Deteljica odigrala po-
membno vlogo pri samoorganiziranju posvojite-
ljev in vstopu civilne družbe na področje posvo-
jitev, prispevala pa je tudi k izboljšanju strokovne
prakse v državnih socialnih službah. O pozitivni
vlogi civilnih združenj na področju posvojitev
poročajo tudi v drugih državah, saj so prav priča-
kovanja in zahteve udeležencev v posvojiteljskem
trikotniku državne službe prisilile k uvajanju no-
vih konceptov in metod (Greenfield 1995). Za
državne službe včasih neprijetno, a koristno dejst-
vo, da so udeleženci posvojitev, ki imajo podporo
skupine, bolj zahtevni in bolj kritični, pa po-
trjujejo tudi ugotovitve naše ankete s posvojitelji.
Pri odgovorih na to vprašanje so strokovni de-
lavci omenjah dve kategoriji uporabnikov: rodi-
telje, ki jim je bil otrok odvzet, in roditelje, ki so
daU soglasje k posvojitvi otroka. V obeh primerih
so obstoječe metode dela z roditelji nepopolne.
Polovica anketirancev je ponovno pokazala na
eno od najbolj kritičnih točk pri socialnem delu z
družino: na neustrezne oblike in metode pomoči
matični družini, na drugi strani pa na predolge
in neučinkovite postopke odvzema otroka, ko je
to potrebno v korist otroka. Namesto strategije
pomoči, ki bi pravočasno podprla družino in okre-
pila njeno moč, se še vedno velikokrat uporablja
reaktivno-kontrolna strategija, ki težko pripelje
k pozitivnim spremembam. Morda bi lahko s pra-
vočasnimi ukrepi preprečili situacije, v katerih je
odvzem roditeljske pravice edina mogoča rešitev
24
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
za otroka. Ko pa pride do te odločitve, si strokovni
delavci želijo več možnosti in pristojnosti za
učinkovitejše in hitrejše ukrepanje. Želijo si tudi
spremembe v postopkih pred sodiščem in spre-
membe zakonodaje, ki bo bolj varovala otroka in
manj ščitila neodgovorne starše.
Z vidika posvojitev sta pri delu z roditelji, ki
jim je odvzeta roditeljska pravica, pomembni dve
vprašanji: kako pomagati staršem, ki so s posvo-
jitvijo dejansko izgubih otroka, in kako jih pod-
preti v tistem, kar lahko vendarle še storijo za
svoje otroke. Čeprav so kontakti staršev, ki jim je
bil otrok odvzet proti njihovi volji, z njihovimi
posvojenimi potomci razmeroma malo raziskani,
pa vendarle obstajajo dokazi, da so celo v tem
primeru stiki bioloških staršev in otrok mogoči
in pozitivni za vse udeležene strani (Ryburn
1999). Navadno se v takih primerih bojimo pred-
vsem vmešavanja bioloških straršev v posvojitelj-
sko družino, v tem primeru pa se je pokazalo, da
stiki z biološkimi starši lahko tudi izboljšajo otro-
kovo predstavo o roditeljih in s tem tudi pozitivno
podobo o sebi samem. Stiki z otrokom pa so bih
pomembni tudi za roditelje in za zmanjšanje njiho-
vih občutkov krivde. Raziskovalce je presenetilo
predvsem relativno vehko število kontaktov, ki
so bih prisotni v 42% primerov, 12% posvojencev
je stike ohranjalo s sorojenci, 19% posvojencev
pa je želelo vzpostaviti stike z roditelji (ne po-
zabimo: šlo je za starše, ki so jim otroke odvzeli
zaradi zanemarjanja in celo zlorab). Iz raziskave
navajamo pogled dveh posvojiteljic na stike
otroka z biološkimi starši (Ryburn 1996: 637):
S pomočjo članov njene rodne družine smo
odgrnili skrivnost okrog posvojitve; hčerka
zdaj bolje razume, od kod izvira in ima odprta
vrata za več kontaktov, če jih bo pozneje žele-
la. Zdaj se je na nek način zasidrala tudi v
svoji rodni družini.
Najina posvojena hčerka se zdaj počuti kot
bolj celovita oseba, pozna svoj izvor in bio-
loška dejstva. Zdaj živi bolj »v miru« sama s
seboj.
Drugo plat pogosto zanemarjenega dela z ro-
ditelji, tokrat s tistimi, ki dajo soglasje k posvojitvi
svojega otroka, omenja skoraj petina anketiranih.
Pri tem so navajali zlasti stiske roditeljic, o katerih
se pri nas več razmišlja in piše šele v zadnjem
obdobju (Beve 1995; 1998). Za socialno delo je
nesprejemljivo, če se morajo starši (največkrat je
to samo mati) zaradi socialne stiske odpovedati
otroku, vendar vse kaže, da se to dogaja tudi pri
nas. Razpoložljivi podatki o socialnem položaju
roditeljic in razlogih, zakaj oddajajo otroka, pa
tudi o metodah dela z njimi so zaskrbljujoči (gl.
tudi intervjuje s socialnimi delavkami v porodniš-
nicah v Rapoša Tajnšek 1998). Vprašanje je, ah
roditeljici res omogočimo dovolj priložnosti, da
izboljša svojo življenjsko in družinsko situacijo,
preden se odloči za posvojitev, ali da lahko, če
sama tega ne zmore (na primer zaradi duševne
prizadetosti) dolgoročno sodeluje pri skrbi za
otroka v ustreznem, varnem okolju.
Tudi pri delu z roditelji, ki dajo soglasje k
posvojitvi, je pomembna pomoč pred posvojitvijo
in po njej. Odprta posvojitev, ki koristi otroku,
daje tudi biološkim staršem več možnosti, da
dobijo informacije o otroku, spremljajo njegov
razvoj ah ga celo obiskujejo. S tem pa se močno
zmanjšajo negativne posledice oddaje otroka, kot
so občutki izgube, krivde in obžalovanja. Cush-
man, Kalmus in Namerow (1997) poročajo, da
ločitev od otroka manj boleče doživljajo tudi tiste
biološke matere, ki so kakor koh sodelovale pri
izbiri posvojiteljev za svojega otroka. Zakon o
popolni posvojitvi sicer otežuje, nikakor pa ne
onemogoča določenega spremljanja otroka in
stikov, če so seveda vsi udeleženi ozaveščeni in
prepričani v koristi odprte (pa čeprav formalno
popolne) posvojitve. Če žeh biološka mati ostati
anonimna, ji je treba to omogočiti, obenem pa jo
opozoriti tudi na pravice otroka in na možnost,
da bo nekoč želel dobiti podatke o svojem izvoru.
Te podatke bi socialna služba posvojenim otro-
kom morala ohraniti, ob tem pa zagotoviti rodi-
teljem, da jih otroci pozneje ne bodo poskušah
spoznati, če s tem tudi sami ne bodo soglašah.
Posredniško vlogo pri morebitnih srečanjih, s
katerimi bi se strinjah biološki starši ah drugi
prizadeti sorodniki, bi lahko opravljala - tako kot
dela v določenih primerih že danes -strokovna
služba za posvojitve.
Kot lahko vidimo iz preglednice, so mnenja
respondentov o tem, ah je predhodno nameščanje
otrok k bodočim posvojiteljem in ah je rejniško
razmerje za to najustreznejša rešitev dokaj delje-
na. Skoraj tri četrtine strokovnih delavcev meni,
da je sedanja rešitev smiselna in koristna za vse
udeležence. Te odgovore bi lahko razdehh v tri
skupine glede na to, komu izmed vpletenih ta reši-
tev najbolj ustreza oz. katero izmed njih navajajo
respondenti. Posredujemo nekaj značilnih
25
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
odgovorov za vsako izmed kategorij dobljenih
odgovorov.
a)	Koristnost predhodne namestitve otroka iz
vidika vseh (ali večine) udeležencev:
Predhodna namestitev otroka k posvojiteljem
je koristna tako za posvojence (če so že sta-
rejši) kakor tudi za bodoče posvojitelje, saj jim
omogoča čas za medsebojno prilagajanje in
spoznavanje.
Obe strani tako dobita čas in biološki
roditelji še lahko poskrbijo za otroka.
Čas za prilagajanje je zelo potreben, tako
za otroka kakor tudi za posvojitelje, ne glede
na to, aH je to rejniško razmerje aH ne.
Odkrivanje medsebojne naklonjenosti,
preizkus odločitve.
b)	Koristnost predhodne namestitve iz vidika
otroka:
Tako lahko tudi ugotovimo, ali bo posvojitev
v korist otroka.
V tem času je mogoče spoznati, kako se
otrok ujema s starši (posvojitelji), in rejniško
razmerje je najprimernejše.
c)	Koristnost predhodne namestitve otroka z
vidika posvojiteljev:
Možnost za posvojitelje, da se odpovedo pos-
vojitvi, če ugotovijo, da z otrokom niso dobili
pravega stika.
Rejniško razmerje za določen čas je prilož-
nost, da posvojitelja preverita svojo odločitev.
Bodoči posvojitelji morajo biti seznanjeni
in sprejemljivi za dejstvo, da je posvojitev
dokončna šele z izdajo odločbe.
Bodoči posvojitelji živijo določen čas v
strahu, da otroka morda ne bodo mogH obdr-
žati. Kljub pripravam ta strah pri posvojiteljih
ostaja.
d) Koristnost predhodne namestitve otroka iz
vidika bioloških staršev:
Ta čas je predvsem pomemben za biološke
starše, ki imajo s tem priložnost za morebitno
spremembo svoje odločitve.
Biološki starši bi morah imeti v tem času
možnost stalnih stikov z otrokom, kar bi jim
omogočilo, da bi bila njihova odločitev bolj
zavestna.
Naravni roditelji imajo možnost spreme-
niti svoje vedenje in poskrbeti za svoje otroke.
Med odgovori strokovnih delavcev prevladu-
jejo tisti, ki se nanašajo na koristnost rešitve v
prid bodočim posvojiteljem, precej manj jih eks-
plicitno poudarja koristi vseh udeležencev. Koristi
otroka so po številu odgovorov na tretjem mestu.
Redki so tisti strokovni delavci, ki so mislili pred-
vsem na koristi bioloških staršev (le 4). Seveda
bi na osnovi teh, morda bolj v naglici napisanih
odgovorov težko sodih o tem, kdo je za strokovne
delavce v primeru posvojitve primarni uporabnik.
Vseeno pa se vsiljuje misel, da vsi ne uporabljajo
dosledno celostnega pogleda na udeležence v po-
stopku in da (najbrž nehote) bolj upoštevajo po-
trebe enega izmed njih. Morda se zdi kar malo
preveč samoumevno, da je predvsem otrok tisti,
ki ga je treba zaščiti in poskrbeti za njegove kori-
sti. V tehtanju koristi bioloških staršev in poten-
cialnih posvojiteljev pa bi morali socialni delavci
zavestno ohranjati interpozicijo in interese bodisi
bioloških staršev bodisi posvojiteljev upoštevati
zgolj v primeru, če so skladni s potrebami otroka.
Poudariti je treba, da na vprašanje o primer-
nosti rejniškega razmerja večina respondentov ni
natančno odgovorila. Vendar pa ga v svojih
odgovorih tudi niso izrazito odklanjali. Nekateri
so omenjali možnosti drugačne rešitve, vendar
je niso ekspHcitno poimenovah. Naj navedemo
nekaj kritičnih misli - z domnevo, da ti responden-
ti sedanjo ureditev nekako pogojno sprejemajo:
Poskusna namestitev otroka k posvojiteljem
pred posvojitvijo pri novorojenčkih nima
nikakršnega smisla.
26
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Pomembno je, da se lahko ta čas po potre-
bi podaljša ah skrajša, glede na konkretne oko-
hščine vsakega posameznega primera.
Status bodočih posvojiteljev je do izdaje
odločbe o posvojitvi neurejen.
Nekateri strokovni delavci se strinjajo s seda-
njo prakso predhodnega nameščanja otrok k
posvojiteljem, neustrezno pa se jim zdi poimeno-
vanje te oblike oziroma njeno prepletanje z rej-
ništvom. Pojavljajo se konkretni predlogi, da se v
primeru pričakovane posvojitve ne bi sklepala
rejniška pogodba, več anketirancev se zavzema
za to, da bodoči posvojitelji ne bi prejemali rej-
nine. Strinjamo se s tistimi strokovnimi delavci,
ki predlagajo, da je treba pojem »rejništva z name-
nom posvojitve« nadomestiti z ustreznejšim
pojmom oz. institutom, ki bi otroku zagotavljal
potrebno pravno varnost. Vprašanje predhodne
namestitve otrok v morebitni posvojiteljski dru-
žini je torej treba urediti na poseben način in tako,
da bo ta jasno razmejena od rejništva in bo za
otroka kar najmanj tvegana.
Sedanje pravne ureditve in prakse na tem po-
dročju ne odobravajo trije respondenti, ki menijo,
da rejniško razmerje pred posvojitvijo ni najus-
treznejša rešitev.
Glede dolžine bivanja otroka pri bodočih
posvojiteljih pred formalnim aktom posvojitve so
bili odgovori strokovnih delavcev prav tako dokaj
raznoliki.
Po mnenju slabe polovice respondentov naj
bi bilo trajanje otrokove predhodne namestitve
pri bodočih posvojiteljih urejeno fleksibilno. Tra-
janje je odvisno od starosti otroka, pripravljenosti
posvojiteljev in vseh drugih okoliščin. Nekateri
predlogi gredo tudi v to smer, da naj bi o tem bolj
suvereno odločal strokovni delavec, ki postopek
vodi. Dolžina predhodnega bivanja pri posvoji-
teljih je odvisna tudi od statusa in sodelovanja
bioloških staršev v postopku (soglasje, odvzem,
ohranjanja stikov in podobno).
Dobra četrtina strokovnih delavcev je mnenja,
da je sedanja rešitev povsem ustrezna in spremem-
be niso potrebne. Nekateri med njimi tudi poudar-
jajo, da je zakon že tudi sedaj dovolj fleksibilen
in omogoča posvojitev pred potekom enega leta
bivanja otroka pri posvojiteljih. Zlasti za starejše
otroke se zdi vsem primerna doba 12 mesecev.
Po mnenju nekaterih respondentov pa je pri
starejših otrocih pomembno spoštovati (ah pa
celo podaljšati) zakonsko predvideni rok med-
sebojnega prilagajanja, saj otroci prihajajo z dolo-
čenimi vedenjskimi vzorci in svojo zgodovino.
Posvojitev naj bi bila opravljena takrat, ko je
otrok, če je starejši, na to pripravljen.
Nekateri se zavzemajo za skrajšanje enolet-
nega roka pred posvojitvijo. Pri tem poudarjajo
potrebo po drugačnem obravnavanju otrok v sta-
rosti do enega leta in tistih, ki so starejši od enega
leta. Največ respondentov iz te skupine predlaga
predhodno namestitev otroka k posvojiteljem
bodisi za dobo 6 mesecev ah pa tudi manj. To
zadnje naj bi veljalo predvsem na dojenčke. V
nasprotju s tem pa je mnenje, da bi morah ravno
pri starejših otrocih skrajšati rok zaradi stiske
posvojiteljev in (morebitne) želje otroka, da bi
bil čimprej posvojen. Najdejo pa se tudi posa-
mezni odgovori, v katerih strokovni delavci
predlagajo 6 mesečni poskusni čas, ne glede na
starost otroka.
Med odgovori smo naleteli tudi na takega, ki
ocenjuje poskusno bivanje otroka pri bodočih
posvojiteljih kot nesmiseln, kar delavec/delavka
utemeljuje s tem, da mora posvojitelj otroka pač
sprejeti takega, kakršen je, kot je tudi v primeru
naravnih staršev. Ob tem respondent očitno po-
zablja na druge udeležence v postopku, predvsem
na otroka, pa tudi na biološke starše.
27
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
O izkušnjah s prehodom otroka iz rejniške
družine v posvojteljsko slaba polovica respon-
dentov ni mogla poročati, ker jih nima. Med tis-
timi, ki izkušnje imajo, prevladujejo respondenti,
ki vidijo prednosti te oblike. Respondenti tudi
ugotavljajo, da je lahko prehod iz začasnega in
nadomestnega v permanentno in varno družinsko
okolje za otroka neboleč, če je dobro pripravljen.
Naj navedemo nekaj tipičnih odgovorov
respondentov v tem sklopu:
Rejnice lahko zelo dobro pripravijo otroka na
premestitev, če se zavedajo, kakšna je njihova
vloga v skrbi za otroka. Pri tem pa je seveda
pomembna tudi stopnja ozaveščenosti bodo-
čih posvojiteljev. Izkušnje so najboljše, če sta
obe družini na premestitev in načrtovano
posvojitev dobro pripravljeni.
Dobre emocionalne izkušnje otroka v rej-
niški družini so tudi dobra dota za njegovo
vživljanje v posvojiteljsko družino. Pri tem je
zelo pomembno dobro delo z rejniško druži-
no, da ta ne pričakuje, da bo otrok ostal pri
njih in ne ovira njegovega odhoda s prevelikim
navezovanjem otroka nase.
Delo na tem področju je zelo subtilno in
mora biti dobro načrtovano, potekati mora z
velikim posluhom za počutje otrok.
Nekateri strokovni delavci opozarjajo, da lah-
ko starost otroka in njegove predhodne travme
otežijo vživljanje v novo okolje. Čim večji je otrok,
tem več strpnosti vseh udeležencev je pri tem
potrebne. Otrokov odziv ob namestitvi k bodočim
posvojiteljem je lahko neprijeten, saj pride k tuj-
cem. Zato bi kazalo ob tem misliti na postopnost
in mu omogočiti počasen prehod - obiski, prosti
čas, preživljanje počitnic in podobno.
Izkušnje tudi kažejo, da se otroci, ki so v rej-
niški družini dobro sprejeti in nanjo navezani,
na novo okolje sicer dalj časa prilagajajo, vendar
pa imajo boljšo osnovo za dober emocionalni stik
s posvojitelji ( 1 odgovor). Dobili smo tudi odgovor
strokovnega delavca/ delavke, ki takega premeš-
čanja ne podpira, kadar gre za večje otroke. Pre-
mestitev je lahko zanje namreč preveč boleča
izkušnja, zlasti še, če do načrtovane posvojitve
pozneje ne pride.
Strokovni delavci tudi opozarjajo, da naj bi se
v praksi izogibali nepotrebnemu premeščanju
otrok iz družine v družino in bi morali otrokovo
bodočnost čimprej natančneje načrtovati. Otroka
bi bilo najbolje namestiti neposredno v posvojitelj-
sko družino.
Štirje respondenti navajajo slabe izkušnje na
tem področju, vendar jih niso vsi konkretneje
opisah. V enem primeru, ko je šlo za otroka v
starosti nad 10 let, so bile prilagoditvene težave
izrazitejše. Iz enega CSD poročajo, da so imeU
primer, ko je bil rejenec nameščen v rejništvo z
namenom posvojitve, vendar do posvojitve po-
zneje ni prišlo (razloga ne navajajo). Otrok se je
dobro prilagodil in družina dobro funkcionira,
vendar pa je otrok obdržal status rejenca. Ob tem
primeru se lahko vprašamo, ah ni morda na dej-
stvo, da je otrok ostal rejenec, vplivalo prav rej-
niško razmerje, kije bilo sklenjeno ob namestitvi
otroka v rejo z namenom posvojitve.
Respondenti navajajo tudi pomen ohranjanja
stikov med rejniki in otrokom, kadar gre za večje
otroke. Ta prehod je lahko za otroka zelo boleč,
če so stiki pretrgani, zato je pomembno, da po-
svojitelja to razumeta in omogočita otroku ohra-
njati te stike še naprej.
PRIMERI, V KATERIH NAČRTOVANE
POSVOJITVE NISO IZVEDLI
Na vprašanje o nerealiziranih posvojitvah, pri
katerem smo pričakovali opise primerov, v katerih
do načrtovane posvojitve ni prišlo, in kratko
anahzo posledic za vse udeležence, kar tri četrtine
respondentov (76%) ni moglo odgovoriti, ker
takega primera niso imeh. Tako smo dobih le 12
odgovorov strokovnih delavcev, ki so navajali
različne primere iz svoje prakse.
Opisane primere lahko razvrstimo glede na
razloge, ki so vplivali na to, da se posvojitev ni
opravila:
a)	Nevtralni razlogi (1 primer):
Na te razloge nihče ni vplival, šlo je za pravne
zaplete premoženjske narave, ki so ovirali po-
svojitev. Otrok je ostal pri potencialnih posvo-
jiteljih, dobil njihov priimek in se dobro vživel.
Primer lahko razumemo kot dejansko posvojitev,
ki pa ni legalizirana.
b)	Biološki starši so spremenili svojo odločitev
(3 primeri):
Navedeni primeri so zanimivi, med seboj pa
se dokaj razlikujejo. V prvem primeru je rodite-
Ijica preklicala izjavo o oddaji otroka v posvojitev
po mesecu dni njegovega bivanja pri potencialnih
posvojiteljih. Respondent navaja, da je bila ta
28
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
situacija težka za posvojitelje (domnevamo pa,
da se je zadeva srečno odvijala za otroka in nje-
govo mamo!).
V	drugem primeru so starši prav tako spre-
menili svojo odločitev, vendar otroka niso vzeli k
sebi in še »čaka« v Otroškem domu.
Zgovorna je tudi zgodba 6-letnega otroka, ki
ga je hotela mati dati v posvojitev zaradi nove
partnerske zveze. Po nekaj mesecih njegovega
bivanja pri potencialnih posvojiteljih pa je svojo
odločitev spremenila zaradi pritiskov okolja.
Biološki starši imajo nedvomno pravico, da o
svoji prvotni odločitvi ponovno premislijo in jo
spremenijo, čemur je namenjen tudi zakonski rok
za legalizacijo posvojitve. To je seveda treba
dosledno spoštovati tudi pri strokovnem delu z
vsemi udeleženci v kompleksnem postopku pos-
vojitev. Te pripovedi nas spet opozarjajo na iz-
jemno pomembno mesto temeljitih priprav vseh
tistih, ki v tem postopku sodelujejo. Vse, kar je v
postopku opuščeno ah pa je slabo opravljeno, se
namreč odraža predvsem na otroku in njegovih
čustvih in na ogroženem občutku varnosti.
c) Posvojitelji so odstopili od nameravane
posvojitve:
V	to skupino sodijo vsi ostah primeri, ki so jih
opisali strokovni delavci. Nekatere najbolj zna-
čilne bomo navedh tudi tukaj.
V	enem izmed primerov se zakonca nista mo-
gla prilagoditi na življenje z otrokom, zaradi česar
je razpadla njuna zveza in do posvojitve ni prišlo.
Drugi posvojiteljski par ni mogel sprejeti otroka,
ki je bil nekohko težaven. V enem primeru je šlo
za težko razvojno motnjo otroka, zaradi katere
paru (domnevno zdravniki) posvojitev odsveto-
vali. Biološka mati je pri svoji odločitvi o odpovedi
otroku vztrajala in otrok danes živi v rejniški
družini.
Med temi primeri izstopa tragična zgodba 6-
letnega otroka, ki je bil že dvakrat neuspešno na-
meščen v rejništvo z namenom posvojitve. Očitno
v tem primeru ni bilo dovolj priprav bodočih po-
svojiteljev, da bi bili sposobni sprejeti otrokovo
drugačnost. Hkrati pa nas primer opozarja tudi
na dejstvo, da je za nekatere otroke dobra rejniška
družina optimalna rešitev in nedvomno mnogo
boljša kot večkratna zavrnjena posvojitev in po-
gosto premeščanje iz enega v drugo družinsko
okolje. To je skupina otrok, iz katere se rekruti-
rajo večni rejenci, torej tisti, ki ostajajo v »rejni-
ških vicah« (Barth 1994: 140) do svoje polnolet-
nosti ali pa še dlje, če niso sposobni za samostojno
življenje. Ravno v teh primerih se tudi najbolj izra-
ža kvaliteta priprav na posvojitev in pripravljenost
bodočih staršev, da otroka sprejmejo takega, kakr-
šen je. To pa je hkrati tudi odraz kvalitetnega dela
na tem področju, dela, ki vključuje tako potrebno
znanje, primerno etično naravnanost, kakor tudi
osebno zavzetost strokovnih delavcev.
Ameriški zakon o posvojitvah in otroškem
varstvu iz leta 1988 izrecno navaja, da mora biti
za rejence izdelan permanentni načrt ureditve
statusa v 18 mesecih po namestitvi, le za izjemne
primere se lahko ta rok podaljša na 24 mesecev.
Zakoni posameznih zveznih držav pa so še strožji
in uveljavljajo krajše roke (Kalifornija, denimo
12 oz. 18 mesecev). Izkušnje kažejo, da do vrnitve
otroka v matično družino, če sploh, pride prej
kot v dveh letih (Barth 1994: 139). Kljub vsemu
temu pa raziskovalci ugotavljajo, da gre iz rejni-
štva v posvojitev manj kot 10% otrok. Med dejav-
niki, ki vplivajo na ovire za posvojitev, avtorji na-
vajajo predvsem starost otroka, saj je posvojenih
manj kot 20% tistih otrok, ki so bih ob prihodu v
rejniško družino starejši od 3 let. Z vsakim letom
otrokove starosti naj bi se možnosti za njegovo
posvojitev bistveno zmanjšale (McMurtry, Lie
1992, cit. po Barth, op. cit.).
Načrtovanje permanentne rešitve za otroka
nedvomno terja učinkovito odločanje in ureditev
kar najbolj trajne namestitve otroka, ki bi sicer
za vedno ostal v rejništvu. Tudi nova raziskava o
rejništvu v Sloveniji (Miloševič Arnold, Struna,
Zemljič 1999) opozarja na dejstvo, da otroci v
rejništvu še vedno ostajajo dolga leta: več kot
polovica (54,8%) sedanjih rejencev je v rejništvu
že več ko pet let, za dobro četrtino (25,9%) se
predvideva, da bodo pri rejnikih ostali še več ko
pet let. Najbolj alarmanten se zdi pri tem podatek,
da za dobro tretjino (33,1%) rejencev strokovni
delavci trenutno ne morejo predvideti nadaljnjega
trajanja rejništva. Na eksplicitno vprašanje o
načrtovani prihodnosti rejencev so strokovni
delavci odgovorih, da za slabo četrtino (24,5%)
tega ni mogoče predvideti. Na vprašanje o mož-
nostih za vrnitev v matično družino strokovni de-
lavci navajajo, da tega trenutno ne morejo oceniti,
za skoraj polovico rejencev (45%) pa navajajo,
da njihova vrnitev verjetno ne bo nikoh mogoča
(Miloševič Arnold, Struna, Zemljič 1999: 68-69,
83). Vse navedeno nedvomno pomeni, da v praksi
strokovni delavci na področju rejništva še ne pri-
pravljajo individualnih projektov oz. načrtov za
rejence, ki bi nakazovali otrokovo perspektivo.
29
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
sistematično spremljanje njegovega življenja in
morebitne pozitivne spremembe v matični družini
in trajno iskanje optimalnih rešitev. Tako kot
socialni in drugi strokovni delavci, ki so v naši
anketi večkrat poudarih, da bi morali ukrepati
ob problemu večnega rejništva, želimo tudi sami
ponovno opozoriti na dejstvo, da imamo še vedno
preveliko število rejencev, ki lahko bih posvojeni,
pa se to iz takega ali drugačnega razloga ni ure-
dilo. Nedvomno je vehko zapletov v zvezi z od-
vzemom roditeljskih pravic in drugih ovir, ki
preprečujejo, da bi otrok dobil trajen dom pri
posvojiteljih, vendar pa obstaja možnost, da je
kakšen rejenec ostal nekako »pozabljen« v rejni-
ški družini. Ob rezultatih prej navedene raziskave
o rejništvu dobimo namreč vtis, da se v praksi
pogosto spregleda dejstvo, daje rejništvo začasni
ukrep za pomoč otroku in družini in da je treba
storiti vse za trajno rešitev otrokovega položaja.
Zato morda ne bi bila odveč zakonska obveza po
ameriškem vzoru, ki bi centrom za socialno delo
določala rok, do katerega je treba za otroka (seve-
da skupaj s starši) poiskati stalno in najboljšo
možno rešitev.
povzetek intervjujev s pari, ki so
pred kratkim posvojili otroka, in s
pari, ki so dali vlogo za posvojitev
Članici raziskovalne skupine, absolventki VŠSD,
sta opravih intervjuje s 43 pari, od tega s 24 pari
posvojiteljev, ki so posvojih otroka v zadnjih dveh
letih pred raziskavo, in z 19 pari, ki so v času
raziskave čakah na otroka - to pomeni, da so imeh
vlogo za posvojitev na CSD, pribhžno polovica
jih je bila vključena tudi v skupinske priprave.
Čeprav je čakajočih parov v Slovenji vehko
več kot tistih, ki so v zadnjih letih posvojih otroka,
so CSD, ki so nam pomagali vzpostaviti stik s
temi pari (potem ko so predhodno dobih njihov
pristanek za sodelovanje v raziskavi), praviloma
imeli precej težav pri pridobivanju kandidatov za
intervju. Strokovne delavke so se bale, da ne bi s
povabilom k intervjuju čakajočim parom po ne-
potrebnem vzbujale upov, da bodo kmalu dobih
otroka, ki jim ga CSD ne more zagotoviti. Stisko
parov, ki čakajo na posvojitev otroka, sta občutih
tudi absolventki VŠSD, ki sta opravih intervjuje,
saj so bili ti pari v pogovoru vehko bolj zadržani
od posvojiteljev, verjetno zaradi strahu, da ne bi
njihovi odgovori (kljub zagotovljeni zaupnosti)
vplivah na bodoče sodelovanje s CSD.
Raziskava je primerjala izkušnje in stahšča
posvojiteljev oziroma čakajočih parov, ki so (ali
so bili) vključeni v skupinske priprave, s tistimi,
ki v takih pripravah niso (ali niso bili) udeleženi.
Razmerje med obema skupinama ne odraža de-
janskega stanja v Sloveniji, saj večina posvojiteljev
oz. čakajočih parov pri nas ni vključena v pri-
prave, medtem ko smo v svoj vzorec načrtno uvr-
stili (zaradi primerjave) več parov s pripravami:
med pari, ki čakajo na otroka, jih je bila v pri-
pravah slaba polovica (9 od 19 parov), med posvo-
jitelji pa nam skupin ni uspelo izenačiti, tako da
je bila od 24 parov posvojiteljev le tretjina (8 od
24 parov) vključena v priprave.
Ob posvojitvi so bili vsi pari, ne glede na vklju-
čenost v priprave, poročeni povprečno 11 let.
Pari, ki čakajo na otroka in so vključeni v priprave,
so povprečno poročeni 9 let, pari brez priprav
pa 11 let. Zanimivo je, da je povprečna starost
čakajočih parov, ki sodelujejo v pripravah (moški
35, ženske 32), za pet let nižja od povprečne sta-
rosti parov, ki niso vključeni v priprave (moški
40,	ženske 37); prav tako je bila starost posvo-
jiteljev, ki so bili vključeni v priprave (moški 37,
ženske 35), ob posvojitvi v povprečju za 4 leta
nižja od starosti posvojiteljev brez priprav (moški
41,	ženske 37). Izobrazbena struktura je med pari
brez priprav višja - medtem ko pri parih v pripra-
vah prevladuje srednješolska izobrazba, je pri
drugi skupini več intervjuvancev z višjo ali visoko
izobrazbo. Zaradi majhnega vzorca na podlagi
navedenih razhk v starosti in izobrazbi ni mogoče
postavljati domnev o tem, ah so morda mlajši in
manj izobraženi pari bolj naklonjeni pripravam
v skupini kot starejši in bolj izobraženi, oziroma,
ah pari v pripravah hitreje pridejo do otroka.
Posvojitelje in čakajoče pare, ki so ah so bili
vključeni v priprave, je tja napotila socialna
delavka, v nekaj primerih pa znanka. Pari so bili
vključeni v priprave predvsem v »Deteljici« (8
parov) in v priprave, ki jih organizirajo CSD na
Gorenjskem (5 parov), po 2 para pa sta bila v
pripravah v Mariboru in v celjski regiji. Priprave
potekajo razhčno dolgo - od pol leta do tri leta.
Po vložitvi prošnje so imeli pari brez priprav
večinoma pogoste stike s CSD, pari v pripravah
pa le občasne. Sodelovanje s CSD ocenjujejo pari
v pripravah nekohko bolj kritično.
Pri ocenjevanju priprav se kažejo razhke med
posvojitelji in čakajočimi. Posvojitelji so se pri
ocenjevanju bolj opirah na znanja in veščine, ki
30
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
SO jih pridobih med pripravami, in imajo bolj
jasno shko, katere teme bi bile v pripravah še po-
trebne, saj se že srečujejo s konkretnimi problemi
in vedo, kaj jih zanima. Čakajoči pari pa priprave
ocenjujejo bolj glede na njihov potek in izvedbo.
Z literaturo o posvojitvi so bolje seznanjeni
pari v pripravah, saj imajo priprave edukacijski
namen in udeležence seznanjajo s tako literaturo.
Zanimivo je, da kljub temu skoraj tretjina parov
v pripravah ne ve, kaj bi lahko o posvojitvah
prebrala. Pari, ki niso v pripravah, pa so izrazili
željo, da bi na CSD obstajal seznam obstoječe
literature.
Večina parov meni, da ne obstajajo razlike
med posvojiteljsko in naravno družino, vendar
se deloma kaže vpliv priprav, ki bodoče posvo-
jitelje bolje pripravijo na realnost in specifičnost
posvojiteljske družine. Ne glede na priprave pa
se intervjuvanci zavedajo, da je treba otroku
povedati, da je posvojen.
Pari, ki niso v pripravah, bolj pogrešajo večjo
aktivnost strokovnih delavcev na področju pos-
vojitev, pari, ki so (bili) vključeni v priprave, pa
zaradi pozitivne izkušnje, ki so jo doživeli v
pripravah, svetujejo organiziranje priprav za vse
bodoče posvojitelje.
IZKUŠNJE IN PREDLOGI
POSVOJITELJEV
Posvojitelji so večinoma dobili zelo majhne otro-
ke, stare do enega meseca; v času intervjujev so
bili posvojenci stari povečini nad tri leta. Pri petini
parov še ni prišlo do uradne posvojitve otroka,
drugi pa so otroka posvojiH po pribhžno enem
letu rejništva z namenom posvojitve.
Ker je prevladovala posvojitev otrok do enega
leta starosti, jih je večina dobila porodniški dopust
za nego in vzgojo otroka, čas za medsebojno prila-
gajanje pa so pogrešaU posvojitelji starejših otrok.
Pari, ki so posvojiH starejšega otroka, so imeH teža-
ve pri njegovem prilagajanju na novo okolje; po
njihovem mnenju rejniki niso dovolj pripravili
otroka na posvojitev.
Posvojitelji v pripravah so začetek skupnega
življenja z otrokom doživljali bolj pozitivno, ker
so bili bolje pripravljeni na sprejem otroka, med-
tem ko so pari brez priprav navajaH neizkušenost,
negotovost vase in nepripravljenost na prihod
otroka.
Pokazala se je razlika pri nasvetih parom, ki
razmišljajo o posvojitvi: posvojitelji brez priprav
jih opozarjajo na previdnost pri tem, kakšnega
otroka bodo posvojiH. Posvojitelji, ki so bili v pri-
pravah, pa imajo bolj pozitiven odnos do drugač-
nosti in bodočim posvojiteljem svetujejo, naj
nimajo predsodkov.
Kar se tiče predlogov za morebitne spremem-
be, si posvojitelji želijo bolj urejeno rejništvo in
spremembo zakona o umetni oploditvi. Predvsem
pa si želijo skrajšanje enoletnega roka, kije dolo-
čen za uradno posvojitev, in uvedbo mednarodne
posvojitve.
PRIČAKOVANIA PAROV,
KI ŠE ČAKAJO NA OTROKA
Vsi pari, ne glede na priprave, si želijo uvedbo
mednarodne posvojitve, spremembo zakona o
posvojitvi, reorganizacijo služb na tem področju
in več denarja, namenjenega pripravam bodočih
posvojiteljev. Želijo si več spoznavanja in dru-
ženja z drugimi pari v podobni situaciji in več
splošnih informacij.
Vsi pari, ki so vključeni v priprave, pričakujejo,
da bo država reorganizirala področje posvojitve,
del tistih brez priprav pa ne ve, kaj bi lahko pri
tem storila država.
Pari, ki so vključeni v priprave, pričakujejo,
da bodo s pomočjo priprav lažje in bolje sprejeH
posvojenega otroka, pričakujejo pa tudi krajšo
čakalno dobo
Pari, ki niso vključeni v priprave, pa bi si želeH
v pripravah dobiti več pozitivnega upanja in
napotke, kako povedati otroku, da je posvojen.
Priprave vplivajo na bolj realna pričakovanja
parov glede starosti otrok, ki bi jih želeH posvojiti,
saj si pari brez priprav v večjem številu želijo
posvojiti dojenčka aH vsaj otroka do tretjega leta
starosti, vključeni v priprave so nekoliko bolj
naklonjeni posvojitvi starejšega predšolskega
otroka, oboji pa bi se težko odločiH za prizadetega
otroka. Pari v pripravah bi se tudi lažje odločiH
za rejništvo kot izhod v sili.
SKLEPI IN PREDLOGI
Pri oblikovanju sklepov in predlogov smo upo-
števali rezultate vseh delov raziskave: ugotovitve
ankete, ki je zbrala osnovne podatke o posvojitvah
in strokovnem delu centrov za socialno delo na
31
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
tem področju, rezultate ankete s strokovnimi
delavci centrov za socialno delo, ki se ukvarjajo s
posvojitvami, rezultate raziskave med posvojitelji
in bodočimi posvojitelji, ki je primerjala razlike
med pari v skupinskih pripravah in pari, ki se teh
priprav niso udeležih, rezukate intervjujev s so-
cialnimi delavkami v porodnišnicah in rezultate
dodanih študij posameznih primerov posvojitve.
Najpomembnejše ugotovitve, probleme in
predloge, ki izhajajo iz raziskave, lahko združimo
v naslednje sklope:
1.	doktrina in praksa socialnega dela na po-
dročju posvojitev
2.	razmejevanje med delom z matično druži-
no, rejništvom in posvojitvami
3.	problemi skupne evidence in koordinacije
dela pri posvojitvah
4.	mednarodne posvojitve
5.	priporočilo v zvezi z enostranskimi posvo-
jitvami
6.	povzetek predlogov o najpomembnejših
spremembah.
V zaključkih in predlogih največ pozornosti
namenjamo doktrini in praksi socialnega dela na
področju dela z družino oz. na področju posvo-
jitev. Menimo, da bi lahko z boljšo strokovno
prakso v večji meri kot doslej - tudi v okviru se-
danjih zakonskih določb in obstoječe organizira-
nosti - uresničevali sodobne koncepte socialnega
dela in model odprte posvojitve, za katerega se
zavzemamo.
DOKTRINA IN PRAKSA
SOCIALNEGA DELA
NA PODROČJU POSVOJITEV
Število enostranskih posvojitev v Sloveniji v zad-
njem obdobju ne presega 30 posvojitev letno, to
pa ima precejšnje posledice tudi za strokovno
delo. Veliko CSD, ki se praviloma vsak zase
ukvarjajo s posvojitvami, se s postopki posvojitev
srečuje le občasno, zato si mnogi strokovni delavci
ne morejo pridobiti dovolj izkušenj za kakovostno
delo na tem zahtevnem področju dela z družino.
Pričakovali bi, da bodo v teh primerih poiskali
pomoč bolj izkušenih kolegov in se v vseh pri-
merih oprh na strokovni tim, ki bi moral postati
obvezna metoda dela pri posvojitvah. Čeprav smo
pri timskem delu opažih precejšen napredek, pa
se v polovici CSD strokovni timi še niso uveljavih
kot redna, obvezna metoda dela pri vseh postop-
kih posvojitve. Ponekod se timsko delo uporablja
le pri posameznih primerih posvojitev ah pa sploh
ne. Usodne, življenjsko pomembne situacije in
odločitve strokovnega dela so v teh primerih pre-
puščene presoji posameznikov.
Nosilke strokovnega dela na področju posvo-
jitev so v največ primerih socialne delavke z višjo
izobrazbo, diplomiranih socialnih delavk (moški
socialni delavci so komaj prisotni) je na tem
zahtevnem področju premalo. V večjem obsegu
se v posvojitve vključujejo tudi psihologi, ko gre
za pravne vidike posvojitev, pa ponekod sodelu-
jejo še pravniki. Interdisciplinarno sodelovanje
pri posvojitvah je potrebno in koristno, vendar
pa delo drugih strokovnjakov ne more biti nadre-
jeno kompleksno opravljenemu socialnemu delu..
Potreba po večji strokovnosti dela na področju
posvojitev se kot rdeča nit prepleta skoz celotno
raziskavo in njene ugotovitve. Doktrina social-
nega dela pri ravnanju z udeleženci posvojitev je
v ustaljenih kategorijah, ki jih ponujajo opisi stori-
tev CSD na področju posvojitev, težko prepoznav-
na. Kategorije, kakršne so na primer pogovor,
obisk na domu ali v družini, zbiranje dokumen-
tacije, izdelava socialne anamneze, spremljanje
ipd., ne omogočajo zadostnega vpogleda v to,
kako so bila pri posvojitvah upoštevana načela
socialnega dela: kako je strokovno delo upošte-
valo vsakega udeleženca, kako je načrtovalo po-
stopke in korake posvojitve ter v njih vsem ude-
ležencem zagotavljalo spoštovanje, dogovarjanje
in tudi pomoč. Stroka socialnega dela projekt po-
svojitve vedno zastavi tako, da zajame vse udele-
žence: posvojenca, matično družino oziroma rodi-
teljico, posvojitelje in lasten strokovni prispevek
oziroma delež strokovne službe. Stroka načrtuje,
vzpostavi in vzdržuje delovni odnos, ki omogoča
sodelovanje z vsemi udeleženimi.. Posvojitev je
zelo kompleksna in zahtevna naloga socialnega
dela, ki mora biti opravljena strokovno brezhibno,
če naj z njo zagotovimo otroku spodbudne pogoje
za življenje, odraslim udeležencem pa sodelovanje
in pomoč pri učenju za nove življenjske okohščine
in nove življenjske naloge. Da lahko dosežemo
navedene cilje, jih moramo vedno znova definirati
skupaj z udeleženci in skupaj z njimi načrtovati
tudi pot, ki bo privedla do zaželenih ciljev oziro-
ma sprememb.
Ko definiramo socialno delo na področju po-
svojitev kot projekt skupnega raziskovanja (sku-
paj z udeleženci) pogojev, možnosti in odločitev
v zvezi s posvojitvijo, definiramo tudi prostor za
32
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
vključevanje psihologov ali drugih strokovnjakov
v ta proces. Svojo vlogo v procesu mora psiholog
definirati sam; z vidika socialnega dela potrebu-
jemo rezultate njegovih metod in tehnik zato, da
bi psiholog udeležencem posvojitve - na njihovo
lastno željo ali na željo socialnih delavcev (in
seveda z njihovim pristankom) - pomagal osvetliti
ah bolje razumeti problem, lastne emocije, strah,
bolečino ali ravnanje drugih. Prispevek psihologa
vidimo tudi kot samostojen, vendar dogovorjen
element v kompleksni socialni študiji oz. social-
nem poročilu. Poročilo psihologa je samostojen
element celotnega gradiva o postopku posvojitve,
ki nastaja v strokovnem timu, ki posvojitev vodi.
Strokovni tim tudi določa mesto in uporabnost
vsakega dela socialne študije oz. socialnega poro-
čila v zvezi s posvojitvijo.
Pri delu s posameznimi udeleženci v trikotniku
posvojitev smo ugotovih precejšnje pomanjklji-
vosti, ki bi jih lahko zmanjšali tudi s pomočjo
naslednjih priporočil za bolj strokovno delo.
DELO S POSVOJENIMI OTROKI
Kot metode dela z otrokom se v anketi CSD naj-
večkrat pojavljajo obiski v posvojiteljski družini
in obravnava v okviru matične družine. Drugače
pa so strokovni delavci v anketi v zvezi z otroki
izražali predvsem mnenja, da bi morah bolj upo-
števati potrebe in pravice otrok, ki so v postopkih
posvojitve oziroma odvzema roditeljske pravice
manj zaščiteni kot njihovi starši. Glede samega
postopka posvojitve je bilo nekaj predlogov, da
bi morah v korist otroka hitreje zaključiti posvo-
jitev in da bi morali zagotoviti otrokovo soglasje,
tako ob sami posvojitvi kakor ob spremembi ime-
na (zakon določa, da posvojitelj določi ime in
priimek otroka). Zapisana je bila tudi pripomba,
da se ob problemu nesoglasja starejšega otroka
odgovornost za njegovo nadaljnje življenje ne bi
smela preložiti na njegova ramena.
Nedvomno je treba v sistemu odprte posvo-
jitve bolje izdelati vlogo posvojenega otroka in
pri tem izhajati iz njegove pravice, da odraste
hkrati kot otrok svojih roditeljev in svojih staršev
posvojiteljev. To je njegova stvarnost, ki se v nobe-
nem primeru ne sme zanikati ah ponarediti. Zani-
kanje ne more biti osnova za posvojitev. Otrok,
še posebej pa starejši otrok, mora prinesti v novo
družino svojo preteklost, zato da bo lahko tam
(v preteklosti) tudi ostala. Socialni delavci morajo
skupaj z otrokom ali s posvojitelji, tako kakor to
delajo na primer v Veliki Britaniji, izdelati »živ-
ljenjsko knjigo« otroka, v kateri je zapisano in
shranjeno vse, kar je mogoče zapisati o njegovem
življenju (Albreht 1992). In to v dobrem, saj otrok
ne potrebuje obtoževanja ali poniževanja svojih
bioloških staršev, pač pa potrebuje oporo, da bo
lahko sprejel okoliščine svojega življenja in jih
prenesel v posvojiteljsko družino. Z življenjsko
knjigo socialno delo otroku zagotovi pomoč pri
iskanju njegove identitete in omogoči, da je res-
nica zapisana tako, da ne rani in ne zastruplja.
Glede na tehnične možnosti lahko stroka naredi
še korak naprej od »knjige življenja« in otroku
priskrbi video posnetke vseh razpoložljivih oseb,
krajev in dogodkov, ki so bih pomembni za njego-
vo preteklo življenje.
Poleg osnovne skrbi za to, da se zavaruje po-
svojenčeva resničnost, mora strokovna služba
načrtovati tudi druge korake otrokovega prehoda
iz matične ali rejniške družine k posvojiteljem.
Pri tem mora opustiti preohlapne formulacije,
kakršne so »obravnava«, »obisk«, srečanje« ipd.,
in skrbno beležiti vse posamezne korake tega
prehoda. Pri načrtovanju korakov nas mora voditi
prepričanje, da je tudi otrok - s pomočjo odraslih
- zmožen presojati o svojem življenju in sodelo-
vati pri zanj tako pomembni odločitvi, kot je po-
svojitev. Otrok mora dobiti vse začetne infor-
macije o posvojitvi in posvojiteljih, tudi z njim
moramo začeti in voditi pogovor o tem, kaj se
načrtuje in dogaja. Razen v zelo izjemnih situa-
cijah ne bi smeli otroka prestaviti v novo okolje
nepripravljenega, češ da je to za vse najbolje in
da si bo že opomogel od morebitnega šoka. Naj
še enkrat ponovimo stahšče Lansdowna, ki opo-
zarja, da upoštevanje pravice otroka, da se strinja
s posvojitvijo, nikakor ni le formalnost. Njegova
pravica je, da ga ob vsakem načrtovanem koraku
upoštevamo kot resnega sogovornika in mu zago-
tovimo dovolj relevantnih informacij, da si bo
lahko oblikoval lastno mnenje. Prav tako mu mo-
ramo omogočiti dovolj primernih priložnosti, da
bo lahko izrazil svoje mnenje in poglede na si-
tuacijo in da bo lahko razumel in proučil vse
možne rešitve, ki so mu na razpolago. In na koncu
je treba zares prisluhniti njegovim besedam ter s
tem, kar poveda, ravnati resno in spoštljivo (Lans-
down 1992). Pomembno je torej, da posvojitev
načrtujemo skupaj z otrokom, da skupaj načrtu-
jemo in analiziramo prvo srečanje s posvojitelji
in vsa nadaljnja srečanja. Po vsakem obisku ali
33
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
srečanju, pred prehodom k posvojiteljem in po
njem, je treba eksphcitno nadaljevati pogovor z
otrokom, ne le s posvojitelji in morda še rejniki,
o tem, kaj je bilo, kaj se zdaj dogaja in kakšne
načrte še imamo. Ne le posvojitelji in rejniki, tudi
otrok, tako starejši kot majhen otrok, potrebuje
strokovnega delavca kot sogovornika za svoja
vprašanja, bojazni, želje in odločitve.
DELO S POSVOJITELJI
Delo s posvojitelji poteka na večini CSD v obliki
individualnih pogovorov, obiskov na domu,
zbiranja dokumentacije in spremljanja po name-
stitvi otroka v družino. Pomemben del obstoječe
prakse socialnega dela je tudi izdelava tako imeno-
vane »socialne anamneze« o bodočih posvojite-
ljih, ki je potrebna pred odločitvijo o primernosti
kandidatov za posvojitelje. Strokovni postopki in
metode so tudi v tem primeru opisani v ohlapnih
kategorijah, ki premalo povedo o dejanski vsebini
opisanih korakov v postopku in o pristopu, ki bi
moral biti pot skupnega iskanja, ne pa predvsem
ocenjevanja in odločanja o kandidatih za po-
svojitelje.
Vprašanje, ki si ga zastavljamo pri dosedanjem
delu s posvojitelji, se glasi: ali je in do kolikšne
mere je mogoče v teh postopkih razjasniti in po-
jasniti vso kompleksnost posvojiteljske situacije,
zapletenost življenjske stvarnosti in identitete
posvojenega otroka, odgovoriti na vsa vprašanja,
ki vznemirjajo posvojitelje? Odgovori anketiranih
strokovnih delavcev in odgovori anketiranih
posvojiteljev in čakajočih parov so poudarjah
pomen in koristnost bolj sistematičnih in
temeljitejših priprav, ki jih večina posvojiteljev
doslej ni bila deležna. Skupinske priprave na
posvojitev trenutno izvajajo le na zelo redkih
CSD, nekaj drugih CSD pa napoti svoje kandidate
na priprave v Društvo posvojiteljskih družin
»Deteljica«. Strokovno delo v »Deteljici« izhaja
iz nekdanjih skupinskih priprav parov na CSD
Ljubljana Center in si je na področju dela s posvo-
jitelji v zadnjih letih pridobilo največ izkušenj.
Skupinske priprave bodočih posvojiteljev in sku-
pinsko delo s posvojiteljskimi družinami sta po
mnenju večine strokovnih delavcev potrebni in
koristni metodi. Tisti strokovni delavci, ki imajo
izkušnje s pari v pripravah, večinoma poudarjajo
njihovo boljšo pripravljenost na sprejem otroka
in večjo odprtost do posvojiteljske stvarnosti..
Manjše število anketirancev razhk ni opazilo, ali
pa so imeh v zvezi s skupinskimi pripravami po-
misleke, predvsem glede obveznosti in zahtev-
nosti priprav.
V	skladu s konceptom odprte posvojitve so
priprave posvojiteljev smiselne in uresničljive le
v skupini, v kateri prihaja do medsebojnega sooča-
nja in izmenjave izkušenj, ne le med bodočimi
posvojitelji, temveč tudi s strani posvojiteljev z
daljšim »stažem« in samih posvojencev. Zato
menimo, da morajo priprave v skupini postati
nujni in obvezni del priprave posvojiteljev.
Prvi korak pri delu z bodočimi posvojitelji je
navadno prvi stik na CSD, kjer dobi par prve
informacije o posvojitvi (po možnosti tudi brošuro
z vsemi potrebnimi informacijami) in poteh, kako
priti do zaželenega cilja. Če se par odloči, da bo
skupaj s strokovno službo prehodil pot do posvo-
jitve, je treba pozneje skleniti dogovor o nadalj-
njem sodelovanju. Ob tem se seveda tudi ugotovi,
ali potencialna posvojitelja izpolnjujeta minimal-
ne, z zakonom določene pogoje za posvojitev.
Dogovor o tem, kaj storiti, če par ne izpolnjuje
osnovnih zakonskih pogojev, pa je prav tako
obvezen del postopka, v katerem strokovni delav-
ci skupaj s parom raziščejo, kaj bi morda lahko
spremenila, da bi pogojem zadostila, oziroma,
kako naj sprejmeta življenje brez otroka, če
posvojitev ne bi bila mogoča.
V	dogovoru, ki ga socialno delo sklene z bo-
dočima posvojiteljema, morajo biti prikazani vsi
predvideni koraki ter podane obveze in omejitve
obeh strani, na primer glede sodelovanja v pri-
pravah, dolžine priprav, morebitne lastne aktiv-
nosti bodočih posvojiteljev pri iskanju otroka itn.
Celotno delo z bodočimi posvojitelji mora biti za-
stavljeno kot skupen »socialnodelavski« projekt,
kjer ne gre za ocenjevanje primernosti posvoji-
teljev za starševstvo, temveč za skupno razisko-
vanje pogojev, možnosti, motivov in odločitev za
posvojitev. Vse, kar delamo, delamo skupaj s po-
svojitelji in ne brez njih ali mimo njih. To pravilo
velja tudi za pripravo socialne študije ah social-
nega poročila, ki je osnova za odločitev o posvoji-
teljih. Predlagamo, da namesto strokovno prese-
ženega termina »socialna anamneza«, ki izhaja
iz medicine, uporabljamo na področju posvojitev,
pa tudi na drugih področjih socialnega dela
sodobnejše termine, na primer »socialna študija«
ah »socialno poročilo«. Pri sestavljanju socialne
študije oz. socialnega poročila se najlepše pokaže,
da je »delo s kandidati za posvojitelje« v bistvu
34
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
delo kandidatov samih, saj je predvsem od njih
odvisno, kako bodo prehodih ponujeno pot od-
krivanja in vživljanja v novo, posvojiteljsko situa-
cijo. Socialna študija oz. socialno poročilo je v
vehki meri rezultat skupnega sodelovanja; vse-
bovati mora tisto, kar vidijo, mislijo in ocenjujejo
bodoči posvojitelji v svojem odgovoru na stro-
kovne razlage in vprašanja, vsebovati pa mora
tudi mnenje strokovnega tima o tem, kako s strani
stroke vidimo in ocenjujemo skupaj prehojeno
pot.
Pri usposabljanju bodočih posvojiteljev pred-
lagamo naslednje tri osnovne teme oziroma večje
sklope, ki jih obravnavajo posamezne delavnice
ah druge oblike skupinskega dela:
a)	Temeljne informacije o posvojitvi (pravni,
zgodovinski, družbeni vidiki posvojitve, pogoji in
možnosti za posvojitev otroka tu in zdaj, osnovne
značilnosti in pomen odprte posvojitve) v po-
vezavi z sprejemanjem dogovora o vstopu v
usposabljanje.
b)	Seznanjanje in soočanje s posebnostjo
posvojiteljske situacije: kaj pomeni biti posvojenec
in kaj pomeni biti posvojitelj, kako sprejeti to
vlogo, se »udomačiti« v vlogi posvojitelja, kako
razumeti problem dvojne identitete posvojenca
in kako mu pomagati pri iskanju lastne identitete.
Vprašanja iz tega sklopa se pravzaprav pojavljajo
ves čas: najprej na informativni, nato na spo-
znavni in pozneje na bolj osebni ravni. Dotikanje
lastne življenjske zgodovine in sprejemanja
realnosti, da večina posvojiteljev ni mogla imeti
otrok, je prav tako pomembna vsebina tega sklo-
pa. Vendar pa tema osebne bolečine ne sme pre-
kriti vseh drugih, na rast in razvoj naravnanih tem
- poudarek je na sedanjosti in prihodnosti, ne na
preteklosti. Bodoči posvojitelji ne smejo dobiti
občutka, da je zaradi dejstva, da niso mogli roditi
otroka, z njimi nekaj narobe, temveč morajo to
sprejeti kot del svoje življenjske stvarnosti, tako
kot bo dejstvo, da je posvojen, del življenjske stvar-
nosti njihovega otroka.
Posebna tema v okviru tega sklopa je vloga
stroke oziroma centra za socialno delo kot sopot-
nika pri nastajanju in v poznejšem življenju po-
svojiteljske družine. Vloga CSD kot sopotnika ni
izraz nezaupanja v človeške in starševske sposob-
nosti posvojiteljev, je le ponudba »varovalne poti«
za posvojitelje in posvojenca, da bi se zmogh
pravočasno obrniti po pomoč, ko jo bodo morda
potrebovali. Glede na tuje in domače izkušnje se
potreba po pomoči pogosto pojavi v času otroko-
vega odraščanja, ko so že tako rahli stiki s strokov-
nimi delavci iz prvih let po posvojitvi že zdavnaj
pretrgani. Morda se bodo posvojitelji odločili, da
poiščejo pomoč tudi v samopomočnih skupinah,
ki jih mora podpirati tudi stroka.
c) Tretji sklop usposabljanja bodočih posvoji-
teljev je pravzaprav enak običajnemu usposab-
ljanju za starševstvo in za reševanje vsakdanjih
problemov družinskega življenja, kjer so pomem-
bne delavnice o otroku in njegovem razvoju, o
družini in njenem funkcioniranju ipd. V tem
sklopu imajo posvojitelji priložnost, da pridobijo
zase tisto, česar večina bodočih staršev ne dobi
dovolj - znanje in izkušnje za družinsko življenje
in vzgojo otrok. Seveda se bodo v tem sklopu
ponovno pojavljala tudi vprašanja iz drugega
sklopa, na primer, kako povedati dvoletniku, da
je posvojen, ali kako omogočiti otroku stike z
biološkimi starši, kako uravnavati odnose med
eno in drugo družino itn.
Ko govorimo o pripravah na starševstvo, naj
navedemo še mnenje ene od anketirank, ki je pre-
dlagala, da bi morali razvijati številne preventivne
oblike usposabljanja za družinsko življenje v šolah
in v delovnih okoljih, da bi zmanjšali število
problemov v družinah.
DELO Z RODITELJI
Delo z roditelji je po podatkih, ki so jih posre-
dovah CSD, pa tudi glede na rezultate poštne
ankete s socialnimi delavci dokaj dvorezno,
predvsem pa zapostavljeno področje.
Po eni strani so strokovni delavci pokazah na
problem neučinkovitih in dolgotrajnih postopkov
pri odvzemu roditeljske pravice roditeljem, ki
zanemarjajo ah ogrožajo otroka. Ta problem se
sicer dotika posvojitve le posredno, ko gre za čim
manj boleč prehod otroka v novo družino in ko
gre za ohranjanje dvojne identitete otroka ter
morebitne poznejše vezi med posvojiteljsko in
rodno družino. Čeprav je le v desetini posvojitev
kot razlog naveden odvzem roditeljske pravice,
pa bi morah temu problemu v strokovnem delu
posvetiti vehko več pozornosti, tako pri delu z
roditelji, ki po oddaji ali odvzemu otroka komaj
kdaj poiščejo pomoč na CSD, kakor pri delu s
posvojitelji in s samimi otroki.
Na drugi strani je precej anketirancev po-
udarilo, da bi morah biološki družini bolj vse-
stransko pomagati, preden začnemo razmišljati
35
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
o tem, da je posvojitev najprimernejša rešitev za
otroka. Šele ko res ni več upanja, da se bo situacija
uredila, je treba pospešiti sodne postopke in v
dobro otroka čimprej izpeljati prehod v posvoji-
teljsko družino ter zaključiti tudi samo posvojitev.
Strokovni delavci prav pri tem predlagajo spre-
membe zakonodaje, ki naj bi omejila možnost
manipuhranja staršev in bolj precizno določila,
kdaj gre za zanemarjanje ali zlorabo otroka (116.
člen) in kaj pomeni leto dni neznanega bivališča
(141. člen).
Strokovni delavci so opozorili tudi na zapo-
stavljeno delo z roditeljicami, ki se odločajo za
oddajo otroka v posvojitev. Menijo, da bi morah
roditeljicam omogočiti več časa za premislek ter
jim zagotoviti materialno in vso drugo pomoč in
podporo, preden sprejmejo dokončno odločitev
o tem koraku. Čeprav izkušnje kažejo, da je ve-
čina roditeliic že pred porodom trdno odločena,
da bodo dale otroka v posvojitev in da pri tem
vztrajajo kljub ponujeni možnosti začasnega
skupnega življenja z otrokom v materinskem
domu, je nedopustna praksa, po kateri roditeljice
podpišejo soglasje že pred porodom ah takoj po
njem, še v porodnišnici. Drugačen, bolj strokoven
pristop, ki se je uveljavil v ljubljanski porodnišnici
pri sodelovanju s CSD Ljubljana Center in
drugimi CSD, potrjuje, da je mogoče toliko časa
poskrbeti za otroka, da si mati vsaj malo opomore
od poroda in zapusti porodnišnico ter šele nato
poda uradno soglasje k posvojitvi otroka. Takoj
po porodu zadošča le ustno izražena namera o
posvojitvi, ki je pomembna za ravnanje zdrav-
stvenega osebja, ki mora spoštovati željo matere,
in pa za socialno delo v porodnišnici. Centri za
socialno delo morajo s postopkom posvojitve
praviloma (izjeme so včasih vendarle potrebne)
počakati toliko časa, da mati zapusti porodnišnico
in po enem do dveh tednih po otrokovem rojstvu
poda prvo soglasje k posvojitvi na CSD, po dogo-
voru pa lahko tudi doma ali kje drugje, če to žeh.
Šele nato lahko socialna služba odloči, komu bo
dodelila otroka z namenom posvojitve, poten-
cialne posvojitelje obvesti o otroku in jim ga preda
v začasno varstvo. Z roditeljico se CSD dogovori
o tem, da lahko še premisli do dokončne odločitve
in jo povabi, da po kakšnih dveh mesecih, vendar
pa ne prej kot po šestih tednih od otrokovega roj-
stva, potrdi svojo izjavo o soglasju za posvojitev.
RAZMEJEVANJE MED DELOM
Z MATIČNO DRUŽINO,
REJNIŠTVOM IN POSVOJITVAMI
Nesorazmerje med številom vlog potencialnih
posvojiteljev, ki želijo posvojiti otroka, in številom
otrok, pri katerih se kot najustreznejša rešitev
kaže ukrep posvojitve (57 primerov, kjer raz-
mišljajo o morebitnih predlogih za posvojitev v
začetku leta 1999, in najmanj 280 vlog posvoji-
teljev na krajevno pristojnih CSD, sicer pa 1.400),
nehote povečuje pritiske na strokovne delavce,
ki se v želji, da bi ugodili pričakovanjem kandi-
datov za posvojitelje, nehote znajdejo v dilemi,
ah so res naredih vse, da bi otroku omogočih
življenje v njegovi naravni družini. V zvezi s tem
so pogosti predlogi in zahteve strokovnih delav-
cev, da bi morali jasno razmejiti, kdaj je cilj dela
ohranitev matične družine, kdaj je cilj dela začas-
no rejništvo in kdaj se začne iskanje rešitve v smeri
posvojitve. Menimo, da so lahko pri tem raz-
mejevanju dobra opora za izdelavo podrobnejših
priporočil uvodoma citirana Kadushinova načela,
ki posvojitev definirajo v kontekstu celovite po-
moči družini oz. otroku.
Glede predhodne namestitve otroka k bodo-
čim posvojiteljem menimo, da mora biti namesti-
tev izključno z namenom posvojitve, zato se pro-
ces posvojitve ne more začeti, dokler ni povsem
jasno, da se roditelji s posvojitvijo strinjajo ali da
so jim odvzete roditeljske pravice. Nejasnost situa-
cije in ponarejanje sta pri tem nedopustna, tako
kot je nedopusten institut »rejništva z namenom
posvojitve«.
Skupno življenje otroka in bodočih posvoji-
teljev pred dokončno posvojitvijo je koristno za
vse udeležence in bi kazalo to prakso ohraniti,
kar je podprla tudi večina anketiranih strokovnih
delavcev; opozarjajo pa na neustrezno rabo ter-
mina in instituta rejništva za namen posvojitve.
Predlagamo, da zakon poskusni rok skupnega
življenja otroka in posvojiteljev oziroma čas, ki
je namenjen tudi biološkim staršem za urejanje
pogojev za življenje z otrokom ali ponovni pre-
mislek glede svoje odločitve, določi dovolj fle-
ksibilno. Tudi po mnenju anketiranih strokovnih
delavcev bi ustrezal čas od 6 mesecev do enega
leta, seveda z možnimi odstopanji pod in nad to
mejo v posebnih primerih.
Tako po vsebini kakor tudi po pravni plati in
imenu je treba predhodno namestitev otroka k
morebitnim posvojiteljem jasno ločiti od rejništva.
36
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Zakon lahko vpelje nov institut in tudi ustrezni
pravni termin, ki bo opredeljeval položaj vseh
udeležencev v tem prehodnem obdobju. V stro-
kovnem jeziku socialnega dela bi to lahko poime-
novali, denimo, »namestitev otroka z namenom
posvojitve«. Center za socialno delo bi moral biti
z zakonom pooblaščen, da za ta posebni namen
izda odločbo o namestitvi otroka z namenom po-
svojitve (ali odločbo o poskusni posvojitvi). S
potencialnimi posvojitelji pa naj bi center sklenil
poseben dogovor o namestitvi otroka z namenom
posvojitve (ali o poskusni posvojitvi); ta bi moral
vsebovati vse pogoje, ki jih je treba upoštevati v
tem roku do morebitne legalne posvojitve otroka.
Prav tako naj bi zakon jasno časovno omejil
tudi rejništvo oz. naložil strokovnim službam, da
za otroka poiščejo trajno in optimalno rešitev v
določenem roku (morda v 18 mesecih) po name-
stitvi v rejniško družino. Morda ob izidu novega
zakona tudi ne bi bilo odveč naložiti strokovnim
službam, da revidirajo področje rejništva in (seve-
da v določenem roku) za vsakega rejenca izdelajo
načrt njegove perspektive. Potreben pa bi bil tudi
dogovor s sodišči, saj je sodna praksa, kot poro-
čajo strokovni delavci, glede odvzema roditeljskih
pravic staršem, ki so zanemarih svoje dolžnosti
do otroka ali ga zlorabili, izredno raznolika.
Programi pomoči družini za dom in številni pro-
grami nevladnih organizacij danes nedvomno
omogočajo učinkovito in pravočasno pomoč, ah
pa, če ne gre drugače, tudi intervencijo v razmerje
med starši in otroci, da se zavarujejo otrokove
koristi.
Novela zakona naj predvidi poleg obveznih
priprav bodočih posvojiteljev tudi obvezne
priprave bodočih rejnikov. Le tako bodo vsi, ki
začasno ah stalno prevzemajo vlogo otrokovih
staršev, natančno vedeli, kaj se od njih pričakuje
in kaj lahko v zvezi s tem pričakujejo tudi sami.
Primeri nerealiziranih načrtovanih posvojitev
nas opozarjajo, da v Sloveniji potrebujemo insti-
tut specializiranega rejništva za otroke s posebni-
mi potrebami; za katere je težko najti posvojitelje,
»običajne« rejniške družine pa težko zadostijo
vsem njihovim potrebam.
PROBLEMI SKUPNE EVIDENCE
IN KOORDINACIJE DELA
PRI POSVOJITVAH
Primeri, ko manjši CSD zaprosijo druge, da
prevzamejo njihov primer posvojitve, so redki,
slabo razvite so tudi (razen med gorenjskimi
CSD) povezave pri posvojitvah znotraj regije.
Ideje o regijskem povezovanju in oblikovanju
regijskih strokovnih timov, ki bi tudi manjšim
CSD omogočih, da vse pomembne korake v po-
stopku posvojitve oz. pri delu z družino sprejmejo
v interdisciplinarnem strokovnem timu, se v
praksi še niso uveljavile. Tudi v naši poštni anketi
so spremembe v smeri regijskega povezovanja
dobile le zmerno podporo, celo nekaj nižjo kot
ideje o centralni službi za mednarodne posvojitve,
medtem ko sta centralna koordinacija in register
posvojitev dobila veliko podporo. Strokovni
delavci kot vehko oviro pri svojem delu navajajo
nepreglednost evidence o kandidatih za posvo-
jitev in za posvojitelje, moti jih problem razhčno
dolgih čakalnih dob po CSD in pa dejstvo, da so
pri tem prikrajšani manjši CSD.
Problemom organiziranosti in koordinacije
dela na področju posvojitev bo treba vsekakor
posvetiti večjo pozornost, čeprav je po našem
mnenju osnovni problem v tem trenutku poeno-
tenje strokovnega dela in praktična uporaba
znanja, ki na tem področju že obstaja.
Na neki način sodi k problemom organizi-
ranosti tudi razvoj supervizijske mreže, ki bo
obvezno zajela vse strokovne delavce, in dodatno
usposabljanje strokovnih delavcev, ki je na tem
področju precej zapostavljeno.
Poleg »Deteljice« se bodo nedvomno pojavih
še novi ponudniki za izvajanje storitev s področja
priprave na posvojitev ali morda tudi s področja
posredovanja pri mednarodnih posvojitvah. Sode-
lovanje civilne sfere, morda pa tudi zasebnega
sektorja lahko dopolni praznine v delu državnega
sektorja in ga spodbuja k večji kakovosti storitev.
Vendar bi morah dobro premisliti, za kateri model
razmerja med državno in drugimi sferami se bo-
mo odločili: za model, ki dopušča veliko svobode
in s tem tudi tveganja (kot v ZDA), za izključno
državne službe na tem področju (npr. na Šved-
skem) ah za vmesno obliko, kjer država dopušča
posredniško vlogo drugih izvajalcev, sama posvo-
jitev pa je zaupana državnim socialnim službam
(npr. v Franciji). V vsakem primeru bo morala
država vsem izvajalcem določiti standarde stro-
37
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
kovnega dela, ki se nanašajo na delo s posamez-
nimi udeleženci v postopku posvojitve, in izva-
janje teh standardov tudi preverjati.
MEDNARODNE POSVOJITVE
Čeprav bo s spremenjenim odnosom do rejništva
kot zgolj začasne oblike varstva otrok in z večjo
odločnostjo pri odvzemu roditeljskih pravic,
kadar je to neizbežno, število posvojenih otrok z
območja Slovenije verjetno nekaj večje, pa postaja
očitno, da si bo čedalje več parov, ki želijo
posvojiti otroka, pomagalo tudi z mednarodnimi
posvojitvami.
Mednarodne posvojitve so po mnenju strokov-
nih delavcev, ki z njimi sicer nimajo vehko izku-
šenj, dobrodošla rešitev za stiske parov, ki čakajo
otroka, pa tudi dobra rešitev za same otroke. Zato
v vehkem številu predlagajo, da se uredijo med-
narodni sporazumi, ki bodo omogočah posvojitve
otrok v tujini, zlasti še na območju nekdanje
Jugoslavije.
Tako kot pri vseh posvojitvah je treba tudi pri
mednarodnih posvojitvah izrazito vztrajati pri
odprti posvojitvi, ki vključuje razvidnost posvo-
jiteljske stvarnosti, problem dvojne identitete
posvojencev in njihovo pravico, da vzpostavijo
vez s svojo izvorno kulturo. Tudi v tem primeru
so zelo pomembne predhodne obvezne priprave
bodočih posvojiteljev (nobenega razloga ni, da
bi potekale posebej) in pa pomoč pri premago-
vanju morebitnih težav v družinah po posvojitvi,
tudi v okviru mreže samopomočnih skupin.
Za učinkovito povezovanje s tujino bo treba
verjetno ustanoviti osrednji center za mednarod-
ne posvojitve, ki bo urejal stike z drugimi drža-
vami in koordiniral delo s CSD, ki bodo sodelovah
s posvojitelji v pripravah, v samem postopku
posvojitve in po zaključeni mednarodni posvo-
jitvi. Center za mednarodne posvojitve bi lahko
deloval tudi kot sestavni del enotnega centra ali
zavoda za posvojitve, ki bi koordiniral delo in
vodil evidence tudi za domače posvojitve, razvijal
strokovno doktrino in skrbel za usposabljanje in
supervizijo strokovnih delavcev na tem področju.
Tak center bi lahko deloval samostojno, lahko pa
bi se razvil tudi ob katerem od obstoječih CSD.
PRIPOROČILO V ZVEZI Z
ENOSTRANSKIMI POSVOIITVAMI
Raziskava se je načrtno omejila le na problema-
tiko obojestranskih posvojitev, zato enostranskih
posvojitev nismo obravnavah. Menimo pa, da
mora strokovno delo tudi pri enostranskih posvo-
jitvah, enako kot pri dvostranskih, bolj upoštevati
koncept odprte posvojitve. Tudi pri enostranski
posvojitvi je pomembno dogovarjanje z udele-
ženci posvojitve o tem, kako zagotoviti otrokovo
pravico do resničnosti družinske situacije, vključ-
no z morebitnimi stiki z odsotnim roditeljem.
POVZETEK PREDLOGOV
NAJPOMEMBNEJŠIH SPREMEMB,
KI BODO PRISPEVALE
K BOLJŠI STROKOVNI PRAKSI
NA PODROČJU POSVOJITEV
•	Dopolniti in izboljšati je treba metode dela
z vsemi udeleženci v trikotniku oziroma četvero-
kotniku posvojitve: s posvojenimi otroci, z njiho-
vimi roditelji, s posvojitelji in z rejniškimi družina-
mi, ki so pogosto vmesni člen v postopku posvo-
jitve. Skupaj je treba poiskati rešitve, ki bodo
upoštevale vse udeležene v postopku posvojitve.
•	Vsem udeleženim v procesu posvojitve je
treba omogočiti večjo razvidnost trenutne in
doživljenjske posvojiteljske realnosti.
•	Zagotoviti je treba delo in sprejemanje od-
ločitev v strokovnih timih, obvezno supervizijo
in dopolnilno izobraževanje strokovnih delavcev
na področju posvojitev.
•	Razmejiti je treba nejasno definirana raz-
merja pri delu z matično družino, na področju
rejništva in posvojitev.
•	Posvojenim otrokom je treba omogočiti, da
bodo lahko oblikovah in izrazih svoje mnenje v
postopku posvojitve, da bodo lahko ohranih svojo
zgodovino in živeh v realnosti dveh svetov, vključ-
no z dostopom do informacij o svoji preteklosti.
•	Delo z roditelji je bistveno pred odločitvijo,
da je posvojitev najustreznejša rešitev za otroka.
Tudi po odločitvi pa jim je treba pomagati, da
bodo lažje premagovah stiske, ki jih povzroča
izguba otroka; omogočiti jim je treba informacije
o razvoju otroka.
•	Posvojiteljem je treba omogočiti obvezne
in sistematične priprave, ki naj potekajo pred-
vsem v skupini. Priprave morajo biti usmerjene v
38
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
odprtost posvojitve in v izmenjavo starševskih
izkušenj, ustrezna skupinska in individualna
podpora je potrebna tudi po posvojitvi.
• Posodobiti je treba zakonodajo na področju
dela z družino, rejništva in posvojitev, tako da bo
mogoče bolj upoštevati potrebe otroka in pospe-
šiti predolge pravne postopke, kadar je to v
otrokovo korist.
•	Poiskati je treba ustreznejše organizacijske
oblike, povečati transparentnost postopkov ter
izboljšati koordinacijo dela med centri za socialno
delo in drugimi izvajalci na področju posvojitev,
še posebej tistimi v sferi civilne družbe.
•	Urediti je treba pravne in organizacijske
okvire mednarodnih posvojitev, izdelati postopke
in navodila za izvajanje mednarodnih posvojitev.
LITERATURA
Albreht, Mojca (1992), Posvojitve: Organizacija socialnih služb na področju posvojitev v Sloveniji in
v nekaterih drugih državah. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Andlovic, Jože (1994), Posvojitve otrok v Sloveniji: Predlog organiziranja. Seminar Firis, Bled, sep-
tember 1994.
Batič, Andreja (1990), Posvojitev: Ocena strokovne usposobljenosti strokovnih delavcev pri centrih za
socialno delo v Republiki Sloveniji na področju posvojitev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Barth, P., Richards, R., Courtney, M., Berry, M. (1994), Timing is Everything: An analysis of the
time to adoption and legalization. Social Work Research, 18, 3: 139-148.
Bear, Ingrid (1997), Mednarodna priporočila in sporazumi, ki se ukvarjajo z meddržavnimi
posvojitvami. Strokovno-pravni informator (Logatec), 6: 37-46.
Bevc, Viktorija (1995), Socialno delo z ženskami, katerih otroci so odšli v posvojitev, skoz Lussijev
sistemski nauk in feministično perspektivo. Ljubljana:VSSD (diplomska naloga).
-	(1998), Oddaja otroka v posvojitev. Tretji dan (Ljubljana), 1: 76-82.
-	(1997), Priprava zakoncev na nadomestno starševstvo v programu preventivne pomoči otrokom.
Socialno delo, 36, 3: 229-237.
CusHMAN, L.f., Kalmuss, d., Namerow, p. B. (1997), Openess in Adoption: Experiences and social
psychological outcomes among birth mothers. Marriage & Family Review, 25, 1-2: 7-18
39
PAVLA RAPOŠA TAJNŠEK IN SOD.
Brdar, Renata, Mikolič, Mojca (1994), Posvojenec sem: Posvojitev s stališča otrok. Ljubljana: VŠSD
(diplomska naloga).
Čačinovič Vogrinčič, Gabi (1998a), Evalvacija socialnega dela z družinami na centrih za socialno
delo. Ljubljana:VŠSD (poročilo o raziskavi).
-	(1998Б), Socialno delo z družino. Ljubljana: VŠSD (študijsko gradivo).
-	(1998c), Psihologija družine: Prispevek k razvidnosti družinske skupine. Ljubljana: Znanstveno in
pubhcistično središče
Črnko, Andreja (1993), Stališča žensk in pot do posvojitev. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
Drofenik, Marija ( 1998), Izvajanje osebne pomoči družini za dom: Študija primera. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo (diplomska naloga).
Feigelman, W. (1997), Adopted Adults: Comparisions With Persons Raised in Conventional Families.
Marriage & Family Review, 25, 3-4:199-223
Geč Korošec, M., Kraljič, S. (1997), Družinsko pravo. Maribor: Univerza v Mariboru: Pravna
fakulteta.
Greenfield, Joanna (1995), Intercountry Adoption: A French perspective. Social work in Europe, 2,
1: 41-43
Gross, H.E. (1997), Variants of Open Adoptions: The early years. Marriage and Family Review, 25,
1-2:19-42
IsMAiLi, Mirjam (1989), Posvojitev. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
Kadushin, Alfred, Martin, A. Judith (1988), Child Welfare Services, New York: MacmiUan Pub.
Company.
Kadushin, Alfred (1984), Principles, Values and Assumptions Underlying Adoption Practice. V: Paul
Sachdey (ur.). Adoption: Current Issues and Trends. Toronto: Butterwords (3-14).
KOFOL, Jasna (1998), Posvojeni otroci v dobi odraščanja. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
KoNčiNA Peternel, M. (1995), Pristojnosti za odločanje o ukrepih za varstvo otrokovih koristi:
Družinska sodišča ah organi socialnega varstva. Strokovno-pravni informator (Logatec), 3: 17-25.
Konvencija združenih narodov o otrokovih pravicah (1990). Ur. 1. SFRJ, 15/90.
Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri mednarodnih posvojitvah, sprejeta dne 29. maja 1993
v Haagu (1999). Uradni list RS, 45/1999 (Mednarodne pogodbe, 14).
KvEDER, Kristina (1999), Ravnanje socialnih delavcev pri posvojitvah. Ljubljana: Visoka šola za socialno
delo (diplomska naloga)..
Lansdown, g. (1992), Key Right is the Child's Right to Be Heard. Childright, 4.
Lepšina, Martina(1991), Posvojitve. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Lorbeg, Andreja (1998), Pot do otroka in stališča do žensk, ki oddajo otroka v posvojitev. Ljubljana:
Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Lussi, Peter (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo, 29, 1-3: 81-94.
Lutter, Elisabeth (1997), Razvoj posvojitev. Strokovno-pravni informator (Logatec), 9/97: 28-42.
Socialna zbornica Slovenije (1997), Materinski domovi in sorodne institucije. Socialni izziv, 8.
Mesec, B., Čačinovič Vogrinčič G. (1998), Socialno delo z družino: Študija primera na osnovi
dokumentacije. V: Mesec, B. (ur.). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana:
VŠSD.
Mjkolič, Mojca, Rajšel), Sabina (1999), Doživljanja, stališča in pričakovanja parov glede na vključenost
v priprave bodočih posvojiteljev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
40
POSTOPKI, ORGANIZACIJA IN STANDARDI NA PODROČJU POSVOJITEV
Miloševič Arnold, Vida (1998), Rejništvo v Sloveniji včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Visoka šola za
socialno delo (raziskovalno poročilo).
Petriček, Tatjana (1994), Mednarodne pogodbe s področja posvojitev: Poročilo s posveta na Bledu.
Strokovno-pravni informator (Logatec), 10/94: 14-24.
Posvojitve v Sloveniji (1998). Pepita, marec: str. 48-49.
Ramovš, Jože (1990), Sto domačih zdravil za dušo in telo. Celje: Mohorjeva družba
Rapoša Ta)nšek, Pavla (1998), Postopek posvojitev. Ljubljana: VŠSD (raziskovalno poročilo).
Roche, Jeremy (1995), Children's Rights: In the name of the child. Journal of Social Welfare and
Family Law, 17, 3: 281-300.
Ryburn, Murray ( 1996), A Study of Post-Adoption Contact in Compulsory Adoptions. British Journal
of Social Work, 26, 5: 627-646.
Sečen, Marjana (1994), Materinski domovi in zavetišča v RS. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Skalar, Vinko (1995), Oblike zunajdružinske vzgojne pomoči v Sloveniji. Iskanje, vzgoja, prevzgoja
(Ljubljana), 14: 22-30.
Smith, S.L., Howard, J. A., Monroe, A.D. ( 1998), An Analisys of Child Behavior Problems in Adoption
in Difficulty. Journal of Social Service Research, 24, 1-2: 61-84.
Sorosky, Arthur, Baran, Annette, Pannor, Reuben (1978), The Adoption Triangle: The Effect of the
Sealed Record on Adoptees, Birth Parents and Adoptive Parents. Garden City: Anchore-Doubleday.
Struna, Mateja, Zemljič, Irena (1999), Rejništvo v Sloveniji. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
(diplomska naloga)..
Swientek, C. (1997), Identiteta med biološko in socialno družinsko pripadnostjo pri posvojencih.
Strokovno-pravni informator (Logatec), 6: 47-58.
Šauperl, Marija ( 1995), Socialno delo v kontekstu posvojitev otrok. Ljubljana:VŠSD (diplomska naloga).
Valenčič, Jože (1994), Upravna pristojnost na področju posvojitev. Strokovno-pravni informator
(Logatec), 11-94: 14-21.
Vrlinič, Zdenka (1993), Posvojitve: Priprava na posvojitev. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Vouk-Železnik, j. (1996), Pristopamo k evropski konvenciji o uveljavljanju otrokovih pravic.
Informativni bilten Vlade RS, 9/1996: 19-20.
Zakonska zveza in družinska razmerja (1993). Ljubljana: Časopisni zavod Uradni hst Republike
Slovenije.
ZORKO, Elvira (1998), Delo centra za socialno delo z družino. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
Zupančič, Eia (1987), Posvojen otrok, zaželen in ljubljen. Ljubljana: Občinska raziskovalna skupnost
Ljubljana-Center, Cankarjeva založba.
- (1987), Izpolnjena hrepenenja. Ljubljana: Založba Naša žena.
Žigante, Metka (1995), Ko matična družina odpove. Ljubljana: VŠSD (diplomska naloga).
41