Glasilo delavcev v vzgoji, —■Zobraževanju in znanosti -.Slovenije, 24. septembra 1990 - št. 13-letnik XLI Skoraj vsak dan nas časniki, 'adio in televizija seznanjajo ) stališči politikov in strank do jaših prednostnih razvojnih usmeritev, do vključevanja ^ Evropo in v svet industrijske demokracije. In kaj se v resnici dogaja v izobraževanju? Na razvitem severu je svobodni trg blaga in denarja, zna-ija in tehnologije. Obvladujejo ?a gospodarski velikani: Združene države Amerike, Japonska n Evropska gospodarska skup-(lost. Bržkone je značilno, da 'Seh štirinajst držav teh treh go-—^podarskih velesil sestavlja jedro ^4-članske združbe držav članic OECD (Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj). V tej mednarodni organizaciji, povečini industrijskih držav, so tudi še nekatere druge razvite evropske dežele, ki niso članice Evropske gospodarske skupnosti (npr. Švica, Avstrija, Švedska. Einska idr.), so pa včlanjene v Evropsko združenje za svobodno trgovino - EFTA. Skupaj s Kanado je tako v OECD celoten klub sedmih najbogatejših držav sveta. Vse to pove. kolikšen je pomen OECD v svetovnih razsežnostih. Nas pri tem vsekakor posebej zanima vloga njenega komiteja za izobraževanje. Naša država - čeprav ni redna članica OECD - že četrt stoletja sodeluje v nekaterih organih OECD s posebnim statusom, [ned drugimi tudi v komiteju za izobraževanje. Na temeljih današnje Evrop-tke gospodarske skupnosti ali tropske dvanajsterice se bo večina razvitih evropskih držav >arlamentarne demokracije ' tem desetletju organizirala ' konfederalni Združeni Evropi. EGS postaja z integracijskimi Procesi v gospodarstvu, tehnologiji in v raziskovanju (Eureka) čedalje bolj enakovreden dejavnik drugima partnerjema razvitega Severa. Pomen EGS se po- Publike k Zvezni republiki Nemčiji. Iz zapuščine razpadlega vzhodnega bloka pa želijo čim-Prej pod varstvo novega »evropskega doma« tudi ČSFR. Madžarska in Poljska, ki zaradi svoje Zgodovinske kulturne tradicije in obnove parlamentarne demokracije dobivajo vse več naklonjenosti na evropskem Zahodu. v njegovih meddržavnih gospodarskih in političnih ustanovah, I5 tem pa tudi v OECD. V takšnih okoliščinah se poteh Jugoslavija čedalje slabše za-'adi nesimetričnega procesa no-ranje demokratične preobrazbe, predvsem zavoljo prepočasnega razvoja večstrankarskega sistema ter kršenja človekovih pravic in svoboščin v neka-|erih republikah. BORIS LIPUŽIČ Izziv devetdesetih let Razvojna strategija izobraževanja v razvitem svetu Vse to se kaže tudi v komiteju naša država. Srečanja ministrov slednje desetletje, za izobraževanje OECD, ki bo za šolstvo v OECD so približno Študije OECD in posameznih 13. in 14. novembra letos pripra- vsakih pet let. Letošnje bo po- držav članic opredeljujejo pogla- vil v Parizu konferenco mini- membno zlasti zato, ker bo obli- vitne izzive izobraževanja v pri- strov za izobraževanje držav čla- kovalo temelje globalne strate- hodnjih letih. Osrednjo nalogo nic. Nanjo bo povabljena tudi gije razvoja izobraževanja za na- vidijo v kakovostnejšem izobra- Goran Čeličanin - Jugoslavija FESTIVAL KARIKATURE IS DOBRE VOLJE Tako bi lahko na kratko označili vsakoletno prireditev Umoristi a Morostica. Festival mednarodnega pomena je ostal središče karikature, satiričnega stripa, razstava pa privabi v Marostico številne obiskovalce. Nagrade za najboljše dosežke pa pripomorejo tudi k večji popularnosti posameznih avtorjev. Dva tisoč dvesto del 410 avtorjev iz 29 držav le samo po sebi dokazuje, da je festival z razstavo v Marostici precej več kot le krajevna prireditev: žirija ne uporablja nacionalnega ključa niti za domače karikaturiste, ampak si prizadeva odbrali tisto, kar je res umetniško vredno. Razstava v Marostici se je sicer iztekla še v vročih dneh ob koncu krnskega leta - v žiriji je bil tudi naš umetnik Stane Jagodič - zatem pa so jo preseliti v Brazilijo, r Sao Bernardo da Čampo: karikature z nje bodo razstavili tudi na Japonskem, v Čilu, jeseni pa v Parizu. Letošnja tema je bila: Fanatizem in občudovalci. Med dmgim preberite • SLOVENCI V ITALIJI, str. 2 • NACIONALNI PROGRAM, str. 2 • SPREMEMBE V OSNOVNI ŠOLI, str. 3 • NAROD IN NARODNA ZAVEST DANES, str. 3 • KAKO SE KALI VVALDORFSKI UČITELJ, str. 5 • ŠOLSKI KOLEDAR MIMO OTROKOVEGA POČUTJA? str. 7 • KRITIČNO O VARSTVU OTROK V JASLIH IN VRTCIH, str. 9 ževanju za vse ljudi. Kakovost šolstva je odvisna zlasti od ustreznih učnih načrtov in pouka. Čeprav se države članice razlikujejo po politični filozofiji, kulturni tradiciji in stopnji razvitosti, se strinjajo glede bistvenih vprašanj in nalog, ki jih čakajo v izobraževalni politiki. Procesi strukturnega prilagajanja gospodarstev in hitrega tehnološkega razvoja zahtevajo prožnost pri pridobivanju znanja in strokovnosti. Narašča število neusposobljenih delavcev in daljša nezaposlenost mladih - to pa povečuje socio-ekonomsko polarizacijo. Pričakujejo, da se bomo v tem desetletju ubadali z novimi selitvenimi pojavi, ki jih bo treba upoštevati pri izobraževanju otrok priseljencev in usposabljanju delavcev. To ne velja le za dežele OECD, temveč tudi za Srednjo in Vzhodno Evropo, za nove industrijske države Jugovzhodne Azije in za mnoge revne dežele v razvoju. Mednarodne razsežnosti preseljevanja in njihove posledice morajo čedalje bolj upoštevati v nacionalnih izobraževalnih politikah. Izobraževanje dobiva naloge, ki so v vseh industrijskih družbah enake. Šola mora usposabljati za ustrezno razumevanje in selektivno razpoznavanje številnih informacij, ki se kopičijo v vseh virih. Pri uvejavljanju načel izobraževanja za vse daje OECD prednost tistim, ki imajo slabše možnosti zaradi socialno-gospodar-skega položaja in nespodbudnega izobraževalnega okolja. Menijo, da je za siromašne tudi ekonomsko bolj razumno spodbujati in širiti možnosti za izobraževanje, kot pa posledično pomagati s socialnimi ukrepi. Posebna škoda je zanemariti nadarjene. ki niso imeli ugodnih okoliščin za razvoj in učenje. Z včlenjevanjem v kakovostno izobraževanje se širijo možnosti za njihovo socialno napredovanje in delovanje. Posebno skrb nameravajo nameniti odraslim s skromnejšo izobrazbo, saj jim ta otežuje zaposlitev in prezaposlitev. Taki delavci pogosto nimajo volje, da bi se znova začeli organizirano izobraževati. Nasprotno pa se bolj izobraženi pogosto šolajo tudi v kasnejšem življenjskem obdobju. Pojavljajo se tudi nove oblike nepismenosti, ki jih povzročajo spremembe v znanosti in tehnologiji ter način sodobnega življenja. Zmeraj znova so med ukrepi izobraževalne politike zahteve za razbremenitev učnih načrtov. Obseg znanja se v vseh strokah neprenehoma širi. Racionalnost in učinkovitost pouka je mogoče zagotoviti tudi z ustrezno uporabo informacijskih tehnologij. V OECD menijo, da bi se tako izognili razlikam v ravni in kakovosti pouka, ki se izražajo v različnih izobraževalnih poteh in programih. Zlasti se poglabljajo razločki med splošnim in strokovnim izobraževanjem, in tako niso vsi vzgojno-izobraževalni programi dovolj usklajeni z razvojnimi potrebami. Eden od nujnih pogojev za utemeljene odločitve v izobraževalni politiki so po mnenju OECD ustrezne tehnološke komunikacije z informacijskimi podatki nacionalnih statistik, ki bodo stvarni in primerljivi v vseh državah članicah. Med ugotovitvami za oblikovanje ukrepov je tudi ocena, da je splošna raven naložb v raziskovanje in razvoj v izobraževanju precej nižja kot na kateremkoli drugem primerljivem področju. Hkrati pa opozarjajo, da morajo biti šolskoreformni cilji v sorazmerju z mogočimi naložbami v izobraževanje. Jugoslavija je doslej sodelovala na podobnih konferencah ministrov za izobraževanje OECD. Delegacijo so sestavljali predstavniki posameznih republiških organov, pristojnih za vzgojo in izobraževanje. Po dogovoru je bil vodja eden od republiških ministrov za šolstvo, vendar ta zaradi »zajedništva« nikoli ni mogel predstaviti razmer v šolstvu v vsej raznolikosti posameznih republik. Umetno jugoslovansko povprečje je samo zameglilo resnično podobo in prednostne naloge, ki so se od republike do republike razlikovale. V zdajšnjih političnih razmerah pri nas kakršnakoli medrepubliška koordinacija vzgoje in izobraževanja že nekaj časa ni smiselna in je tudi ni več. Zato na bližnji konferenci OECD ne more več nastopati en sam vodja »enotne« jugoslovanske delegacije na podlagi nekakšne skupno izoblikovane izobraževalne politike, ki je tudi že vsaj deset let ni več. Torej bi bilo edino prav, če bi na konferenci nastopili republiški zastopniki. Podobno ravnajo tudi druge večnacionalne države. Poglejmo: Švicarsko konfederacijo vselej zastopajo zastopniki vsaj treh narodnih skupin, Belgijo Flamci in Va-lonci, Kanado pa obvezno tudi zastopniki frankofonskega Qu-ebeca. Videti je, da se imamo po kom zgledovati. NACIONALNI PROGRAM aktualno SLOVENCI V ITALIJI Začetek šolskega leta Šola je ena najpomembnejših ustanov slovenske narodne skupnosti, zato ji je treba nameniti še posebno pozornost tudi ob začetku pouka, ki je bil letos 19. septembra. Slovenski časopisi v Italiji vestno objavljajo izide popravnih izpitov (vsak učenec, ki izdela, je poimensko naveden), prinesli so več poročil o razmerah na slovenskih šolah, objavili pogovore z učitelji, osvetlili izide vpisa in ocenili gibanje števila vpisanih, posvetili so se različnim upravnim in organizacijskim vprašanjem itn. Poleg vsega tega je tržaški odbor za slovensko šolo izdal tudi prikupno dvojezično zgibanko Cvetoči travnik za jutrišnji svet, ki povzema temeljne informacije o vseh slovenskih vzgojnih in izobraževalnih ustanovah v Italiji, od vrtcev, prek Sklada Mitje Cuka, počitniških kolonij, osnovnih, nižjih in višjih srednjih šol pa vse do dijaškega doma. Namenjena je vsem otrokom, ki letos na Tržaškem prvič vstopajo čez takšen ali drugačen šolski prag, zaradi dvojezičnosti pa bo prišla prav tudi tistim, ki slovenščine ne obvladajo na ravni maternega jezika, a se vseeno vpisujejo v slovenske izobraževalne ustanove. Seveda so razmere slovenskega šolstva v Italiji zelo različne v vsaki pokrajini, kjer žive Slovenci. Na Tržaškem in Goriškem imamo državne šole s slovenskim učnim jezikom in so vsaj načelno in formalno enakovredne vsem drugim italijanskim državnim šolam. V Slovenski Benečiji so komajda dosegli, da je slovenščina prestopila prag na državni nižji srednji šoli v Ne-mah (gre za naše višje razrede osemletke). Pod vodstvom Žive Gruden uspešno deluje dvojezično šolsko središče v Špetru, vendar ima status zasebne šole in morajo učenci posebej verificirati svojo šolsko izobrazbo. Letos vstopa prvi rod Benečanov, ki je začel svojo slovensko šolsko pot najprej v vrtcu, v peti razred, tako da se zaokroža njihova osnovna šola, misliti pa bo treba na organizacijo nižje srednje šole. To gotovo ne bo lahka naloga. V-Kanalski dolini je poučevanje slovenščine na še nižji stopnji družbene uveljavitve, saj so vsa prizadevanja malodane odvisna le od Maria Gariupa. župnika v Ukvah. V Reziji pa pravzaprav nimamo glede šolstva kaj poročati ... Najbolj občutljivo je vprašanje o številu vpisanih otrok v vrtce in v osnovne šole. Le to vsako leto niha, a kaže že nekaj časa očitne težnje upadanja. Manjša se sicer število otrok tudi v italijanskih šolah, ker so ti kraji populacijsko pasivni, vendar je manjši vpis v slovenske šole neprimerno usodnejši. V vseh tržaških osnovnih šolah (te obsegajo v Italiji pet razredov) je letos vpisanih 744 otrok ali 24 manj kot lani in kar 57 manj kot predlanskim. Vseh skupaj je^ torek za eno slabo našo osemletko. Tudi v otroških vrtcih položaj ni posebno ugoden, čeprav so letos v prvih letnikih štirje otroci več, toda kar 19 manj kot predlani. V tržaških slovenskih vrtcih jih bo 456. Torej tudi naraščaj poje-njuje in upravičuje vprašanje, koliko otrok nam bo še ostalo v prihodnjih letih. Najslabše je v vrtcih, ki delujejo v samem mestu Trst (npr. v ulici Ginna-stica), v Barkovljah, Bazovici, pa tudi pri Domnju in v Borštu. Nekatere tržaške osnovne šole bodo že letos delovale celo brez prvih razredov, to velja za Bar-kovlje. Sv. Ano, Šempolaj, Gabrovec in Briščike. Druge so se skrčile na enorazrednice: v Skednju, Trebčah, Gabrovcu in na Pesku. Več pa je učencev na Opčinah in v Proseku. Italijanska vlada je ponovno napovedala boj za zmanjšanje notranjega italijanskega dolga (to je primanjkljaj v državnem proračunu), ki ogroža njihovo gospodarstvo. Ta cilj morajo doseči s korenitim zmanjšanjem javnih izdatkov (mi bi rekli stroškov za družbene dejavnosti), kamor spada tudi šolstvo. Kljub ostremu nasprotovanju javnega mnenja so najprej začeli ukinjati napol prazne šole, med katere pa spadajo tudi slovenske. Čeprav ministrske direktive v zvezi z racionalizacijo šol (vsaj tiste, ki so znane javnosti) priznavajo poseben položaj šol s slovenskim učnim jezikom, poteka na Tržaškem oster boj, da bi odpravili ukrep šolskega skrbnika, ki je s »priključitvijo« rojanske nižje srednje šole v središču mesta k predmestni šoli pri Sv. Ivanu, praktično ukinil eno samostojno šolo namenjeno Slovencem. Starši, so najeli odvetnike, ki so vložili pritožbo zoper ta sklep na Deželno upravno središče, protestira celotna narodna skupnost, toda karavana gre naprej. Nekoliko drugačen, a enako usoden, je primer tržaške srednje vzgojiteljske šole, ki je ena redkih triletnih (po naše poklicnih) šol za Slovence. Tudi letos se, tako kot lani, niso vpisale niti tri kandidatke. Šola ostaja zgolj s tretjim letnikom in sama odmira. Vzgojiteljice težko dobijo zaposlitev, pa tudi celotno pedagoško šolstvo ima v Italiji več kot skromen ugled, zato tudi ni zanimanja za takšno usmeritev, mi pa smo na najboljši poti. da ostanemo spet z eno šolo manj. Se je začel proces ukinjanja šol s slovenskim učnim jezikom? Njihovo število je urejeno z mednarodnimi obveznostmi Italije, zato se šol formalno ne ukinja, pač pa se »racionalizira« mreža šol. zmanjševali naj bi se izdatki za pomožno osebje, nekatere pa same odmirajo, ker so njihovi programi nezanimivi, vendar se ne odpirajo nadomestni, novi, privlačni programi. Vse je več kot prozorno sprevračanje besed. Kakšno vlogo ima pri tem matični narod? Kaj je o tem poročal naš tisk? Kaj so storile naše oblasti (od zveznih do republiških)? In kaj smo storili šolniki? ZOLTAN JAN Med potrebami in možnostmi Zavod RS za šolstvo je po naročilu republiškega sekretarja, gospoda Petra Venclja, med počitnicami pripravil delovno gradivo, ki naj bi rabilo kot strokovna podlaga za pripravo tako imenovanega nacionalnega programa vzgoje in izobnaževanja v Sloveniji. Iz objektivnih razlogov se je Zavod lotil dela ob mnogih nejasnostih o naravi nacionalnega programa. Je to program celotnega šolskega in zunajšolskega vzgojnega in izobraževalnega dela ali pa le tistega, ki ga bo financirala država iz davkov? Je to planski dokument za srednjeročno obdobje, kakršni so bili planski dokumenti nekdanjih sisov, ali pa razvojni program, ki opredeljuje temeljne sistemske usmeritve? Povedano drugače: Strokovne podlage naj zajemajo izobraževanje, kakršno je danes, npr. osemletna obvezna osnovna šola ali pa tisto, ki ga načrtujemo za jutri - evropsko primerljivo, torej devet- ali desetletna šolska obveznost in nekako diferencirana devetletna osnovna šola. Še težavnejše, spet aktualno, pa je vprašanje, kako uskladiti hotenja, strokovno videnje kakovostnega razvoja slovenskega izobraževanja, in gmotne možnosti družbe; koliko je strokovno delo treba podrediti stvarnim družbenim razmeram in gospodarskim možnostim. Na prvi pogled se zdi razumljivo, da mora stroka, če to v resnici je, upoštevati danosti in ne more načrtovati povsem nestvarnih projektov. Neodgovorno bi bilo na primer predlagati, naj se normativi v osnovni šoli zmanjšajo, tako da bi bilo v oddelkih največ 10 ali 12 učencev. Za to ni niti prostorskih niti kadrovskih možnosti, pa tudi denarno bi to pomenilo prehud zalogaj. Seveda pa pri strokovnih podlagah ni šlo za take očitno nestvarne predloge. Strokovne podlage so napisane v treh različicah. Prva je pravzaprav posnetek zdajšnjega stanja, kot nacionalni program naj bi torej v sklopu javnih financ zagotavljali tisto in tako izobraževanje, kot se je doslej financiralo iz prispevnih stopenj v sisih (republiških in občinskih). Druga različica je nekoliko zahtevnejša: predlaga, da se v nacionalni program uvrstijo tiste nujne naloge, ki bi odpravile največje pomanjkljivosti (nekaj več denarja za razvoj, spopolnje-vanje učiteljev, enotno financiranje nižjega glasbenega izobraževanja. prehrano za otroke, tekmovanja, sodobnejšo opremo). Tretja različica je razvojna, pomeni pa uveljavitev evropskih standardov, vlaganja v šolstvo, primerljiva je z razvitimi državami (na učenca). Pravzaprav gre za vprašanje o ciljih. Ti pa niso predmet strokovnega dela, ampak političnih odločitev in razvojnih hotenj neke družbe. Odločitev za vstop v evropska združenja ima za posledico tudi prilagajanje izobraževalnih standardov evropskim. To pomeni odločitev za trinajstletno preduniverzitetno izobraževanje, podaljšanje šolske obveznosti, maturo in še kaj. Pomeni tudi bistveno povečanje podiplomskega izobraževanja in spopolnjevanja delavcev (od zdajšnjih 4 na 40 ur na leto). Odločitev za zeleno Slovenijo pomeni opustitev umazane proizvodnje, to pa preusposabljanje delavcev in pospeševanje proizvodnje, ki temelji na malo energije in veliko znanja. Potreba po znanju pa terja take rešitve v šolskem sistemu, ki vodijo čim več ljudi k čim boljšemu znanju - skozi čim boljšo šolo. Slovenija se je odločila za vstop v Evropo, za zeleno Slovenijo, za tržno konkurenco v mednarodnih okvirih in Strokovne podlage za pripravo nacionalnega programa morajo te odločitve upoštevati. Narobe bi bilo, če se ne bi pripravljali na vpis večjega odstotka rodu slovenskih otrok v štiriletno izobraževanje in da ne bi v zvezi s tem predvideli večjih možnosti za vpis v gimnazije, prav tako pa bi bilo narobe, če ne bi načrtovali poklicnega izobraževanja z ustreznimi podjetji in njihovimi združenji. Mnoge strokovne rešitve izvirajo iz sodobne predstave o dobri šoli: ta mora biti dobro opremljena, ima naj dovolj izbirnih vsebin v programih, prijazna naj bo do učenca, naj ga predvsem nauči učiti se. mu zbuja radovednost in željo po novem znanju, odkriva in razvija sposobnosti in mu omogoča, da napreduje v skladu s svojimi sposobnostmi in doseženimi učnimi uspehi. Zato strokovne podlage predvidevajo obvezne in izbirne dele programov, preverjanje dosežkov izobraževanja od zunaj kot usmerjevalno sredstvo, razvit sistem mediotek, razvit izobraževalni informacijski sitem, predvsem pa pospešeno spopol-njevanje dobro nagrajenih učiteljev in strokovnih delavcev šol, ki naj v šole prenesejo dobre izkušnje in najnovejša spoznanja teorije in prakse strok in pouka. Seveda pa so mnoge prvine v strokovnih predlogih izrazito nepedagoško vprašanje, so pa zadeva medresorske vladne politike. Koliko in kako bomo v Sloveniji subvencionirali učbenike, kako bo v šolah organizirana prehrana in kolikšen bo denar zanjo, kako bomo zagotovili prevoze učencev - to so vprašanja, ki jih lahko vlada rešuje različno in so odvisna od celotne zasnove socialne politike. Nacionalni program je tisti del vzgoje in izobraževanja, ki naj s< financira iz davkov in ga žago i tavlja republika Slovenija vsefl ' svojim državljanom, torej pro gram, ki zagotavlja uresničeva ' nje pravice ljudi do izobraževa nja. Če je tako, bo torej mora ; nastajati z usklajevanjem stro- i kovnih predlogov Zavoda za šol' ' stvo. pa tudi drugih nosilce' strokovnega dela (pedagoškega inštituta, inštituta za sociologijo! s cilji razvojne politike in stratej gije izobraževanja sprejetim v skupščini, ter možnostmi i1] ukrepi vladne politike ozirorM izobraževalne politike, kakršni bo vodil minister za vzgojo i>] izobraževanje. Ta bo namreč ti sti, ki bo v določenem trenutki uporabil vzvode izobraževalni politike - od sistemskih do fi nančnih. Vprašanje o ustreznosti ali ne ustreznosti strokovnih podlag i' njihovo usklajevanje z gmotnim možnostmi je dokaj celostm vprašanje. Izkušnje iz preteklost nas učijo, da sta tako strokovfl predlog kot gmotne možnost spremenljivki. Odvisni stl predvsem od družbeneg ozračja, ki je lahko za izobraže vanje bolj ali manj ugodno, in o< opredeljenih prednosti. N sporno, da je treba v zdajšnji! težkih gospodarskih razmera! ravnati skrajno razumno it varčno, vendar pa je izobraže valna dejavnost v posebnem po ložaju. Njeni učinki bodo upo rabni predvsem v prihodnosti denar pa potrebujemo danes i tu. Izkušnje iz sveta kažejo, d so nekatere države v najbo kriznih časih vlagale več v izo braževanje - in to jim je poma galo, da so se izkopale iz težav. Zahtevni strokovni predlog za nacionalni program vzgoje it izobraževanja torej silijo predvi sem skupščino, da pozorno pre) tehta, kakšne bodo razvojnt prednosti in katero pot bomo iz; brali za premagovanje zdajšnje gospodarske krize. BOŠTJAN ZGONC ----------------------------- Vzgoja za varno življenje po naše Republiški strokovni svet za vzgojo in izobraževanje, pristojen za šolske učne načrte, je letos junija sklenil odpraviti iz srednjih šol predmet obramba in zaščita. Temeljno znanje o nevarnostih, ki obdajajo človeka in družbo, naj bi učenec dobil pri naravoslovnih in družboslovnih predmetih, del pa v programu raznih dejavnosti za šolaije (taboijenja, predavanja itn.). Predvsem pa naj bi se mlad človek dejavno vzgajal za mir med ljudmi, za nenasilje. Nove oblike obrambno mirovne 'zgoje brez samostojnega predmeta taj bi po sklepu Strokovnega sveta rednje šole speljale s šolskim letom .990/91. dajale to znanje pri raznih medmetih, ponudile učencem pro-;ram obrambnih in mirovnih dejav-tosti ter pripravile taborjenja. Gim-tazije naj bi imele še izbirni predmet ; tematiko miru in nenasilja. Na mošnjo Strokovnega sveta je učne tačrte za te vsebine pripravila Kate-Ira za obramboslovje pri ljubljanski -akulteti za sociologijo, politične .'ede in novinarstvo. Predloge teh rčnih načrtov je Strokovni svet obravnaval na seji v začetku septem- Katedra je ugotovila, da je ibrambno mirovna vzgoja mladine >otrebna. Enako kot jo imajo - v ra-ličnih izpeljavah - šole po vsej Evropi, je primerna tudi v naših šo-ah. Katedra je ponudila tri možno-ti: 1. poseben obvezen šolski pred-net z obramboslovnimi vsebinami 70 ur) v enem letniku in ob njem azlične obrambne in mirovne dejav-tosti v vseh letih srednjega šolanja: !. interdisciplinarni predmet (druž-joslovni) z obramboslovnimi in mi-•ovnimi dejavnostmi ter taborje-ijem: 3. obravnava obramboslovnih .sebin v različnih predmetih (samo- stojnega predmeta ni). Ob tem bi v vseh srednjih šolah imeli še obrambne in mirovne dejavnosti (32 ur) in taborjenje (48 ur), v gimnazijah pa še izbirni predmet kultura miru in nenasilja (70 ur). Učni načrt za samostojen predmet obramboslovje (že omenjena 1. možna različica) je bil že prej izdelan. Strokovni svet ga je imel pred seboj spomladi, ko se je odločal, da samostojnega obrambnega predmeta v srednjih šolah v Sloveniji ne bo več. Katedra za obramboslovje je zato Strokovnemu svetu (tako ji je bilo naročeno) predložila predloge učnih načrtov za obravnavo obrambnih in mirovnih dejavnosti po 3. različici. Pripravili so načrte za obravnavo obramboslovnih učnih vsebin pri zgodovini, biologiji, kemiji, telesni vzgoji in drugih predmetih (skupaj 60 do 90 ur), te vsebine pa bi poučevali učitelji obramboslovja. Nadalje so pripravili učni načrt za 32 ur obrambnih, zaščitnih, mirovnih in ekoloških dejavnosti za vse srednje šole. Prav tako je bil za srednje šole pripravljen program za taborjenje (topografija, gibanje in preživljanje v naravi, ekologija) s praktičnim delom tečaja prve pomoči vred. Za gimnazijce je bil pripravljen še učni načrt za izbirni predmet kultura miru in nenasilja (105 ur) z zelo zanimivimi temami (pri katerih pa je najbrž potrebna navezanost na znanje iz nekaterih gimnazijskih predmetov). Strokovni svet je na seji 5. septembra ostal pri sklepu iz junijske seje. da na srednjih šolah ne bo več samostojnega predmeta iz obramboslovja. Ob takem izhodišču je zato obravnaval kot stvarno samo tretjo ponujeno možnost, kot jo je bila po njegovem naročilu podala Katedra za obramboslovje. V njej ni sprejel vseh predlogov Katedre, skratka nekatere njene predloge je spremenil. Odklonil je predlog, da bi obramboslovne vsebine pri drugih predmetih poučevali obramboslovci in odločil, naj tudi ta del znanja podajajo učitelji matičnih predmetov in da naj se. če je potrebno, za to dodatno usposobijo. k prenašanju tega znanja pa naj bi jih zavezovali katalogi znanj (ti naj bi bili kmalu izdelani). Program obramboslovnih dejavnosti (35 ur) je bil poslan vsem šolam v enakem obsegu kot gimnazijam. Vsem štiriletnim šolam je bil ponuden gimnazijski izbirni predmet kultura miru in nenasilja (gimnazije 105 ur. strokovne 4-letne šole 70 ur). Šole so prejele tudi program za taborjenje z obrambno in mirovno tematiko kot možnost, če se učenci (glede na finančne in druge možnosti ter ob sodelovanju zunanjih dejavnikov) po svoji presoji morebiti odločijo zanj. Sprejeta odločitev je prehodna, ni ne krop ne voda. Omembe vreden je očitek predstavnika republiškega sekretariata za ljudsko obrambo, izrečen na septembrski seji Strokovnega sveta: da se. pri obravnavi izhodišč z> nacionalni šolski program (podlag* za nacionalni šolski program je bi strokovni svet obravnaval kot prvD delovno točko na seji 5. septembra! Strokovni svet ni bil oziral na mestn*1 in druge omejitvene možnosti in se j? odločal za maksimalni program, pu učnih in vzgojnih programi!] z obrambnovarnostnimi vsebinami pa se je odločal drugače - niti z8 minimalni ponujeni program v ce loti. Rešitev, ki je zdaj prišla v srednj1 šole, je najbrž res invalidna. Posrč dovanje obrambno varnostnih vsebi*1 pri drugih predmetih je prepuščen* bolj ali manj dobri volji učiteljev fi zike. zgodovine, filozofije idr., iz birni predmet kultura miru in nenasi Ija najbrž v tehniških šolah nima tak dobrih povezav z znanjem iz drugi! predmetov kot v gimnazijah, pro grami taborjenja vise v zraku (slab možnosti za izpeljavo) program d« javnosti bo manj učinkovit, kje obramboslovno znanje pri kemiji, f ziki idr. učencem ne bo podano ce lostno. Kadrovske razmere za pot) iz obramboslovja so se v primerja' z lanskim letom menda letos izrazit*, poslabšale, šole so večino učitelje' zaposlenih za določen čas, odpustih med njimi - tako se sliši - tudi prect diplomantov obramboslovja. Kaj S* je v zvezi z nekdanjimi in novin* možnosti za pouk in vzgojo iz obran* boslovja na srednjih šolah zares zgo dilo. bo več znanega po srečanju uč] teljev tega področja, ki je predvi deno za konec tedna. JANKO SVETINA Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Časopisni svet: Vladimir Tkalec predsednik. Milica Antič-Gaber. Justi Kavšek. Zdento Kodelja, Janez Sušnik. Slava Šarc, Marija Velikonja, Iztok Vilic, Jože Žlahtič. Direktor: Stanko Šimenc. Uredništvo: Stanko Šimenc, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica. Lučka Lešnik. novinarka - urednica. Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1990 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 10 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. Tiska ČIP Ljudska pravica, V! ISSN 0033-1643. Po mnenju Republiškega kom teja za vzgojo in izobraževanj je časnik »Prosvetni delavec prost temeljnega prometne*} davka od prometa proizvode' (glej 7. točko 1. odstavka 3Č člena zakona o obdavčevanj proizvodov in storitev v prfj metu). SPREMEMBE V OSNOVNI ŠOU Previdnost na vsakem koraku Podlaga za novosti v osnovnošolskem pouku in delu v šolskem letu 1990/91 so bile velike spremembe v našem družbenopolitičnem življenju in spoznanja zadnje raziskave o dozdajšnjem življenju in delu osnovne šole v Sloveniji. Republiški Zavod za šolstvo je junija poslal osnovnim šolam Obvestila za delo v šolskem letu 1990/91. Prav mogoče je, daje marsikdo izmed staršev in osnovnošolskih učiteljev pričakoval večje spremembe, kakor pa jih je mogoče razbrati v teh obvestilih in navodilih osnovnim šolam. Prav tako pa najbrž nekateri pričakovani veliki šolski zasuki ne bi bili všeč vsem ljudem. Zanimivo je, da Obvestila poudarjajo na prvem mestu odnose učitelj - učenec, šola - starši, nadalje učne in delovne zmogljivosti otrok ter njihovo samode-javnost. metode dela s poudarki na motivaciji tako učitelja kot učenca, spodbujajo sodobne načine učno-vzgojnega dela (integrirani pouk, korelacija med predmeti, timsko delo učiteljev itn.), zavzemajo se za izboljševanje jezikovne kulture na šoli. na razvijanje telesne vzgoje, predvsem pa za učiteljevo svobodo pri obravnavanju učnih vsebin in letnem načrtovanju posameznega predmetnega področja. Omenjena so pomembna načela: Treba je vpeljevati aktivne oblike dela, organizacijo življenja in dela šole pa prilagajati psihofizičnim značilnostim otrok, .‘■'l Spodbujati bo treba notranjo ■ motivacijo, predvsem z vpeljevanjem sodobnih načinov dela ter ustrezno izbranimi tematskimi sklopi. Didaktična prenova naj bi šla v smeri največje samoak-tivnosti učencev. Staršem je treba omogočiti večji vpliv na delo šole. Šolski svetovalni delavci naj postanejo nosilci novosti. Učitelj je svoboden pri izbiri metod in oblik dela v razredu. Vsak učitelj mora obvladati normo slovenskega knjižnega je-zika v pisni in govorjeni obliki. jv!--------------------------------- Vprašanje je. s kolikšno zavzetostjo se na posameznih šolah lotevajo teh vprašanj. Kjer se. najbrž ne čutijo pretirane potrebe po tem, da bi jim zavod za šolstvo v zdajšnih novih časih vse nadrobno predpisal, kaj vse morajo spremeniti v učnih vsebinah, metodah dela. odnosih šole do učencev in staršev. Tudi sami so strokovno usposobljeni, obvladajo postopke za reševanje strokovnih vprašanj. Obvestila osnovnim šolam za delo v šolskem letu 1990/91 temeljijo na takih izhodiščih, na strokovnem zaupanju učitelju, šoli in njenemu vodstvu. Sam obseg sprememb učnih vsebin pa je za šolsko leto 1990/91 sestavljen na tehle dveh izhodiščih: 1. Navodila za delo osnovnih šol v letu 1990/91 predstavljajo najmanjši zelo majhne prilagoditve zdajšnjega načina dela, ki jih ni treba poprej preverjati v praksi. Večje spremembe in novosti bo Zavod za šolstvo predlagal šolam šele po temeljiti strokovni razpravi ter preskušanju v vzorč-' nih šolah. - 2. Prva naloga je kratkoročna za šolsko leto 1990/ 91; razbremeniti bo treba učne načrte, in sicer z redakcijskim posegom v ideološke vsebine v nekaterih učnih načrtih ter odstraniti tiste, ki so neprimerne otrokovi razvojni stopnji.« In za- pisano je še: »Do nadaljnjega (nova šolska zakonodaja) ne spreminjamo predmetnika in organizacijskih oblik v šoli.« Ob prebiranju navodil za posamezne predmete opazimo, da je novim ciljem kemije v 7. in 8. razredu odmerjenih 6 strani v Obvestilih, ki imajo skupaj 33 strani besedila, zgodovini pa manj kot ena stran. Za kemijo je stroka že odločila, kaj ohranja in kaj izloča. Zgodovinarji pa takih sprememb v svoji stroki še niso pripravili za šolske potrebe današnjega časa in so s svojim odločanjem najbrž izzvali nemalo slabe volje med učitelji, ki poučujejo zgodovino. Nekje med to dvojnostjo so navodila za delo Zavodu ves čas očita: da je normativno določil stvari do take meje. ko učitelj ne more niti dihati več po svoje. V prihodnje naj bi učitelju pomagali ne več s takimi Obvestili, marveč z bogatim strokovnim slovstvom, izšlo naj bi kar nekaj takih knjižic (za slovenski jezik in druge predmete). Letos se je spet pokazalo, da učitelji Zavodu očitajo normativno delo. obenem ga pa tudi hočejo. Katja Hvala meni. da je izdelava podrobnega učnega načrta vendarle tista ustvarjalna prvina. ki bi je učitelj nikoli ne smel prepustiti v izdelavo komu drugemu. Nadroben učni načrt, ki ga nekateri hočejo dobiti kar od Zavoda, je koristen za učite- pri drugih osnovnošolskih predmetih. Spremembe so večinoma zelo zelo majhne, učitelj ima precej proste rake. Učitelji ne smejo imeti zavezanih rok Prof. Katja Hvala, pomočnica direktorja zavoda za šolstvo, pristojna za osnovno šolstvo, je v pogovoru za bralce Prosvetnega delavca med drugim omenila, da ni navdušena nad tem, da Zavod pošilja učiteljem natančna navodila za delo v šolskem letu. Meni da se s tem šola še nadalje podpira v tisto, kar se Ija začetnika ali izrazito nesamostojnega učitelja, izkušenega učitelja pa samo ovira. Ob poslanih navodilih za spremembe v učnih načrtih - te pa so minimalne - je bilo predvidenih precej infomrativnih seminarjev za učitelje posameznih predmetov. ponekod pa tudi nekaj dodatnega gradiva, obljubljeno je bilo povečini uresničeno. Izjema je predvsem predmet družbeno-moralna vzgoja (DMV), kjer zaradi kadrovskih težav v Zavodu ni bilo napovedanega seminarja za učitelje (svetovalka je odšla v pokoj); Zavod je dopustil možnost. da učitelj sam prilagodi rej 'm iz- PIŠE. DR. SAVIN JOGAN Narod in narodna zavest danes aktualno vsebino svojemu okolju. V zvezi s pričakovanimi spremembami pri pouku zgodovine je opozoril na načelo, da najprej stroka pove svoje, potem šele bodo spremembe (če bodo) vpeljati v šole. Vprašanj o vlogi NOB, o domovinski, državljanski, bratomorni vojni in drugo tudi v učbenikih ni mogoče spremeniti drugače in kar čez poletje. Opozorila je na zanemarjen položaj slovenščine v šoli: jezikovno kulturo so dolžni gojiti vsi pedagoški delavci na šoli. nikakor le slavist. Kaj pa inšpekcija? Kaj je letos v resnici novega v osnovni šoli? Predmetnik ostaja enak kot doslej, to pomeni, da nikjer ne morejo na šoli kar sami nobenega predmeta ukiniti ali zamenjati z drugim (take želje in pobude so na nekaterih šolah bile: ukiniti DMV ali SND, ter ure porabiti za tuj jezik ipd:). Na 28 šolah so prijavili poskusne razrede za integrirani pouk v 1. razredu (preskus bo potekal le tu, ne more se izvesti posplošeno za vse šole). Novi so poskusni razredi s trimestri na 21 šolah. Preseneča lahkoten odnos do preskusov in vpeljevanja novosti v obliki eksperimenta na nekaterih šolah - nekateri ravnatelji bi izpeljali take stvari kar nepripravljeni, na hitro; Zavod so o svojih namenih nekateri obveščali šele septembra, čeravno so že junija vedeli, kakšen je postopek. Če že silijo v poskuse sami. pravi Katja Hvala, morajo prevzeti tudi odgovornost za po- sledice, zavedati se morajo možnosti in potreb otrokovega razvoja do konca šolanja. Ob tem ostaja nerešeno bistveno vprašanje: šolski nadzor. Zavod bo imel razvid, nadzora nad poskusi na slepo ne more več imeti. Stik s starši je bil do zdaj ničev. Vpliv staršev naj se izboljša, šolsko delo se bo moralo spreminjati v to smer. Eksperiment je tudi taka stvar, ki naj jo šola vpelje po dogovoru s starši. Zavod za šolstvo se čedalje manj ukvarja s pedagoškim nadzorom v vlogi šolske inšpekcije. To vlogo bo postopno prevzemala posebna inšpekcijska služba pri šolskem ministrstvu, ki bo (lahko) poklicala k sodelovanju tudi posamezne pedagoške svetovalce Zavoda za šolstvo. Stane Čehovin, namestnik republiškega sekretarja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, je ob usmeritvi Zavoda za šolstvo, ki postaja zgolj razvojna in svetovalna ustanova, te dni pripomnil, da gre za majhen nesporazum. Zavodova usmeritev je dobra, ampak z njo je nakazano, kako bo - za zdaj pa še zmerom velja zakon o pedagoški službi izpred 20 let, ki jasno pove, da morajo pedagoški svetovalci Zavoda za šolstvo opravljati tako pedagoško svetovanje kot tudi pedagoško inšpekcijsko službo. Pravi, da tega ne morejo biti razbremenjeni, dokler ne bo vzpostavljena nova inšpekcijska služba (ta pa bo mogoča šele s spremembo zakonodaje). JANKO SVETINA Dogodki v Benkovcu, Obrovcu in Kninu, stavka Albancev na Kosovu, »daljinsko obstreljevanje« med vodstvom italijanske manj-šine in zunanjim ministrstvom naše republike - vse to in še mnogo ^ drugih novejših procesov in dogodkov kaže, da si je nacionalno ig( vprašanje tudi v nekoč idilični deželi »bratstva in enotnosti« izsililo kjj prednost, da zadeva vsakogar v tej deželi in da zahteva tudi povsem ral drugačno ravnanje in rešitve. Vendar ne gre le za nerešena, ampak v mnogočem tudi za premalo jasna in vseskozi zapostavljena vpraša- pf nja, v katerih središču sta narod in narodna zavest ljudi. rit!------------------------------------------------------------- ztj Tako smo se torej nekoliko že ce- pridružili Evropi in svetu, kjer so se vprašanja položaja in pravic posameznih narodov pojavljala ogosto na za nas težko razložljiv način, neredko pa ostro in silovito (npr. manifestacije in protesti Armencev in baltskih narodov v SZ. zahteve in prvi koraki za veljavo federativne države v Belgiji z veliko samostojnostjo obeh narodov. Valoncev in Flamcev: odpor dvojezičnosti v kanadski pokrajini Quebec. položaj Baskov v Španiji in Franciji idr.) Ali je npr. »statistična« skupina »Jugoslovani«, ki se kaže pri zadnjih popisih prebivalcev (1971 in 1981). zgolj praktični odgovor na zapleteno vprašanje pripadnosti otrok iz narodnostno mešanih zakonov ali morda (kot si nekateri prizadevajo) zametek novega, vsedržavnega naroda, ki bi postopoma vsrkal in prekril vse narode in narodnosti v naši državi? Kakšne težnje so glede narodnostne pripadnosti in razvoja vsebovala znana »programska jedra«? Itn. Veliko je takih vprašanj, veliko nejasnosti in veliko dilem, ki jih življenje nosi vsak dan in na katera pogosto nismo niti pozorni, kaj šele da bi jih poglobljeno in celostno obravnavali. K temu da so taka. Pa smo pogosto pripomogli tudi v celotni družbi, bodisi z njiho-pj vim zanikanjem (prvi dve deset-ird letji po vojni), pozneje pa neredko s podcenjevanjem ali s preprostim izmikanjem. Če po- gledate v svojo osebno izkaznico, boste ugotovili, da vanjo ne vpisujejo več narodne pripadnosti državljanov, kot da to ni bistveni vidik celotne opredelitve človekove osebnosti, skoraj tako kot njegov priimek, in v rednih statistikah za cela leta ni podatkov o priseljevanju in preseljevanju ljudi med republikami. kot da so to povsem zasebne zadeve. Tu ne govorimo o tem. da je pogosto težko in celo nehumano opredeliti narodno pripadnost mladega človeka, ki se bo glede zavestne pripadnosti morda šele kasneje oblikoval, niti se ne opredeljujemo za priseljevanje ali proti njemu: preprosto, narodnostne pojave bi morali spremljati, da bi jih lahko spoznali in spoznati, da bi jih lahko razumeli. Če tega ni, se vprašanja iz tega kroga neredko politizirajo. s tem pa nismo niti za ped bližje njihovi rešitvi. To je bil tudi poglavitni namen pisanja poglavja o narodu, narodni zavesti in rodoljubju. Očitno je namreč, da so taka. premalo jasna vprašanja v političnem življenju in v družbi »odraslih«, še mnogo bolj nejasna pri mladem človeku, ki ni oborožen z lastno izkušnjo in spominom. Kaže pa. da je prav zadnji čas glede teh vprašanj še bolj zapleten in da skoraj ni tedna, ko se ne bi pojavil nov napad, parola ali obtožba - od mitingov Srbov in Črnogorcev, do očitkov o »roparski« vlogi po- sameznih republik, o imenu uradnega jezika v SR Hrvaški, glede rabe jezikov narodnosti (narodnih manjšin) idr. Zato bi kazalo kot prvi napotek poudariti, da se zaustavimo pri vprašanjih, ki so sredi pozornosti v zadnjih dneh, in ob njih poskušamo čimbolj sistematično, celostno in strpno osvetliti enega ali več vidikov. ki jih to poglavje obravnava. Narod in njegova opredelitev Verjetno bo koristno, da se opredelitev in razvoj naroda učencem prikaže ob zgledu našega, slovenskega naroda. Pri tem je pomembno, da sestavljajo vsebino naroda vse bistvene prvine njegove opredelitve (kulturne. jezikovne, gospodarske, prostorske, politične) ali vsaj večina. Slovenci smo bili narod že zdavnaj prej. preden se je do konca uveljavilo zanj enotno ime (prej so prevladovala pokrajinska imena ali pa naziv »kranjski« po osrednji slovenski pokrajini) in preden smo posegli v politično življenje kot narod »v času Ilirskih provinc jn dokončno z oblikovanjem programa Zedinjene Slovenije 1848). Za naš zdajšnji položaj je pomembno vprašanje, koliko je narod zgolj preostanek preseženih družbenih formacij, v prvi vrsti kapitalizma, in v kakšni meri se lahko pojmuje kot realna, naravna zgodovinska skupnost, ki se sicer razvija in preoblikuje. vendar ni vezana zgolj na določeno družbenogospodarsko obdobje. Zgodovina kaže. da je bolj stvaren drugi odgovor in da bodo vsaj poglavitne funkcije narodov (kultura, jezik, morala) ostale in bodo ohranile svoj pomen tudi takrat, ko se bomo odmaknili od kapitalizma. Sicer pa življenjsko nujno in vsak dan močnejše poudarjanje tržnega gospodarstva in zakonitosti, ra- zličnih oblik lastnine, podjetništva kot tipično »kapitalističnih« prvin kaže, da se v tej smeri ne odmikamo hitro in da se celo vračamo na prehojeno pot, tako da postaja napovedovanje povsem ločene in samosvoje družbene in gospodarske socialistične ureditve stvar daljne in zelo meglene prihodnosti. S tem pa tudi za narod ni nobene »nevarnosti«, da bi ga na hitro odpravili. Če take nevarnosti danes ni. pa ni rečeno, da je ni bilo in da smo jo povsem obšli. Še ni dolgo, ko so v Sovjetski zvezi in drugih državah t.i. realnega socializma govorili o rojstvu novega socialističnega naroda, ki naj bi v SZ pomenil stapljanje zdajšnjih, celo neslovanskih narodov. v Nemški demokratični republiki pa rojstvo »delnega« naroda (zgolj iz nemških prebivalcev te države). Pri nas so in neredko nekateri še trdijo, da pomeni poudarjanje pripadnosti lastnemu narodu podcenjevanje razredne, socialne pripadnosti delovnih ljudi in s tem hkrati tudi napad na bratstvo in enotnost v državi, ki naj bo socialistična. Zlasti pomembno in hkrati različno razumljeno je v tem sklopu vprašanje samoodločbe narodov. Zamisel je oblikoval ameriški predsednik Wilson ob koncu prve svetovne vojne (v začetku v zoženem pomenu, kot avtonomijo) in je pomenila pomembno oporo dotedanjim zatiranim narodom za njihovo osamosvojitev. med drugim tudi slovanskim narodom v sklopu Av-stro-Ogrske monarhije. Po drugi strani pa jo je kot načelo, ki daje narodom bistveno širši krog pravic (poleg kulturne avtonomije zlasti še politično oblikovanje lastne države) oblikoval Lenin. To načelo je bilo zelo pomembno zlasti v kasnejšem osvobajanju in osamosvajanju nekdanjih kolonialnih narodov. imelo pa je tudi neposredne nasledke: odcepitev baltiških narodov in Finske ter oblikovanje štirih samostojnih držav na političnem zemljevidu Evrope. Za naše razmere načelo ni sporno in je splošno sprejeto kot pot. ki je vodila do združitve narodov v skupno državo. Sporno pa naj bi bilo trajanje pravic iz tega načela oziroma vprašanje izrabljenosti teh pravic. Po mnenjih nekaterih (zlasti srbskih) ustavnih teoretikov je bila ta pravica (možnost oblikovanja lastne države ali odcepitev ali združitev z drugimi narodi) enkrat za vselej izrabljena, ko smo se po koncu prve svetovne vojne združili v skupno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Jugoslavijo). Pri tem se pozablja, da pravzaprav takrat narodi niso imeli priložnosti cjemokra-tično se odločiti za tako skupno državo, kot se je uveljavila med vojno. Očitno je. da je bila s sklepi Protifašističnega sveta narodne osvoboditve (v Jajcu 1943) ta pravica drugič in mnogo bolj celostno uporabljena (šlo je predvsem za nove narode, ki v prvi državi niso bili niti priznani). In prav tako je očitno, da te pravice tudi danes niso niti izčrpane, niti zastarane, kot npr. ne more biti pravica svobodnega opredeljevanja izčrpana ali zastarana pri samostojnem, odraslem človeku. To seveda ne pomeni, da je potrebno v vsakem trenutku razmišljati in se odločati za odcepitev ali oblikovanje lastne države posameznih narodov. Treba in koristno pa je - v tem vidim tudi poglavitni smisel načela samoodločbe danes - v vsakem obdobju posebej in ob vsaki pomembnejši odločitvi o vsebini in kakovosti skupnega življenja ocenjevati, kako urediti medsebojne odnose, da bo vsak narod lahko povsem uveljavljal svoje specifične potrebe, interese in možnosti razvoja, podobno kot če bi si izobli- koval svojo državo. Da bo to jasno, je treba seveda zagotoviti tak demokratičen sistem, ki bo ljudem omogočal uveljavljanje takih interesov znotraj posameznih narodov in republik, za skupne zadeve pa dejaven vpliv in kontrolo pripadnikov posameznih narodov. Pot so demokratične volitve, referendumi o pomembnejših vprašanjih, razčlenitev in razvoj oblik za izražanje takih interesov in za dejansko odgovornost izvoljenih predstavnikov, sprejemanje sklepov s soglasjem, oblikovanje zveze držav (konfedercije). Kot drugi napotek bi rad učitelje usmeril na naša ustavna besedila: o načelu samoodločbe se sicer govori že v prvi povojni ustavi (1946) in tudi v zdajšnji iz leta 1974, vendar zgolj kot izhodišču in podlagi, na katero je oprta združitev v skupno državo. Glede tega vprašanja bo zanimivo primerjati X. dopolnilo k Ustavi SR Slovenije (1989), stališča do nove ustavne ureditve v programskih dokumentih (ZK, Socialistične zveze, posameznih novih strank) in to vprašanje povezati tudi z vprašanjem suverenosti naroda ali republike: v tem sklopu je zlasti pomembna gospodarska samostojnost, možnost odločanja o naravnih bogastvih. odločanje o dosežkih dela posameznega naroda in o ureditvi njegove države, v zadnjem obdobju pa tudi jasna zahteva po konfederaciji ali zvezi (suverenih) držav. Priporočena literatura: - Janko Pleterski. Narodi. Jugoslavija, revolucija. Ljubljana 1986, zlasti str. 9-28. - Ernest Petrič. Pravica do samoodločbe. Založba Obzorja, Maribor 1984. zlasti str. 11-35. - Koga voliti? Programi političnih strank in list na spomladanskih volitvah v Sloveniji. JCTPS, Ljubljana 1990 (Se /... / doma drugje DANAŠNJA JAPONSKA Tekmovanje za prostor v šoli Sodobni nacionalni izobraževalni sistem so vpeljali na Japonsko leta 1872, ko je vpeljala vlada po vsej deželi osnovne in srednje šole. Od leta 1886 je moral vsak otrok obiskovati osnovno šolo, in sicer najmanj tri ali štiri leta, leta 1900 je postalo šolanje, ki je spadalo v splošno šolsko obveznost, brezplačno, osem let pozneje pa se je podaljšalo na šest let. Po drugi svetovni vojni se je ta doba podaljšala na devet let, obsegala pa je osnovnošolsko in nižješolsko izobraževanje. Sestava in načela delovanja zdajšnjega izobraževalnega sistema temeljijo na dveh zakonih, sprejetih 1947, na Temeljnem zakonu o izobraževanju in Zakonu o šolstvu. Najpomembnejše načelo izobraževanja je izraženo v prvem zakonu, po katerem je treba dati vsem ljudem enake možnosti za izobraževanje, zato prepoveduje razlikovanje na podlagi pripadnosti, veroizpovedi, po spolu, socialnem položaju, gospodarskem položaju ali socialnem izvoru. Ta izobraževalni sistem skuša oblikovati ljudi, ki cenijo mir in demokratičnost, ki spoštujejo človekove pravice in resnico. Zakon poudarja, kako pomembna sta poznavanje politike in verska strpnost za neoviran razvoj ljudi, pri tem pa posebej prepoveduje kakršnokoli povezavo med političnimi strankami ali religijo in izobrežavanjem. Humanističnim vedam namenja osrednje mesto v šolah, obenem pa obvezuje državne in lokalne oblasti, da morajo ustanavljati in skrbeti za takšne ustanove, kot so knjižnice, muzeji in študentski domovi. Izobraževalni sistem: vse večja vloga zasebnih šol Japonski izobraževalni sistem je petstopenjski: vrtce obiskujejo otroci tri do pet let, osnovno šolo šest, tri leta nižjo srednjo šolo in tri višjo, univerzitetni študi, pa traja na splošno štiri leta. Poleg tega so Japoncem na voljo tudi višje šole, na katerih traja študij dve leti ali tri Ipta. večina univerz pa omogoča tudi podiplomski študij. Pred petimi leti, 1985. je začela delovati Univerza za izobraževanje na daljavo, ki je omogočila odraslim, da se lahko še naprej izobražujejo, tako da z radijskimi in televizijskimi oddajami spremljajo predavanja predavateljev z različnih koncev dežele. Izobraževanje je brezplačno in je obvezno za vse otroke med šestim in petnajstim letom, toda večina mladih, ki konča nižjo srednjo šolo, se odloči, da bo nadaljevala šolanje, tako da je postala tudi višja srednja šola pomembna sestavina izobraževanja. Leta 1986 se je vpisalo v višje srednje šole 94 odstotkov vseh učencev (prav toliko kot v ZDA). 35 odstotkov od vseh. ki so se šolali na višjih srednjih šolah, pa se jih je vpisalo na univerzo. Ta odstotek je sicer manjši kot tisti v ZDA, kjer se vpiše na univerzo skoraj polovica vseh srednješolcev, vendar pa je večji kot v zahodnoevropskih deželah, kjer se giblje to povprečje med 20 in 30 odstotki. Število japonskih študentov, ki študirajo v čezmorskih deželah, se zvečuje. Leta 1986 je študiralo v tujini 24.000 študentov, istega leta pa se je šolalo na Ja- ponskem 15.000 tujih študentov, večina jih je bila iz Azije. Kot dopolnilo in pomoč državnemu izobraževalnemu sistemu delujejo na vseh stopnjah izobraževanja tudi zasebne šole, te imajo pomembno vlogo zlasti v predšolskem in univerzitetnem izobraževanju. Tako je maja 1986 približno 76 odstotkov otrok in 75 odstotkov študentov obiskovalo zasebne ustanove, v njih pa se je šolalo tudi 28 odstotkov vseh srednješolcev višjih razredov. Zasebne šole pa postajajo za Japonce vse bolj zanimive še zaradi nečesa: kakovost šol, v katerih se Japonci šolajo, je najpomembnejši dejavnik v japonskem zaposlovalnem sistemu. Zaposlitev v vodilnih podjetjih in družbah dobijo namreč le tisti študentje, ki pridejo z najboljših univerz, nanje pa se je mogoče vpisati le z najboljših višjih in s tem seveda tudi nižjih šol. Zaradi hude tekmovalnosti obiskuje tako zasebne šole vse več učencev, ki'se tamkaj dopolnilno izobražujejo. Te šole učencem z inštrukcijami pomagajo, da se lahko vpišejo na šolo. ki so jo izbrali. Zasebne šole delujejo na vseh stopnjah, od manj zahtevnih do tistih zasebnih šol, ki pripravljajo za sprejemne izpite na univerzah. V zadnjem času Japonci opažajo, da so se pojavili v šolah številni problemi, kot so nasilje, tiraniziranje mlajših in nezdrava, zagrizena tekmovalnost med učenci za to. da bi si pridobili prostor v šoli. Poleg tega je postalo povsem jasno, da bi se moral zdajšnji šolski sistem bolj prilagoditi sodobni japonski družbi - času industrijske prenove in tehnološkega razvoja. Tako je bil leta 1984 ustanovljen svet za reformo izobraževanja, ki preučuje vprašanja s področja izobraževanja ter svetovanja in določa dolgoročne cilje v izobraževalnem sistemu. Leta 1987 je ta svet izdal priporočila, ki temeljijo na načelu spoštovanja individualnosti. na potrebi po nepre-nehnem izobraževanju, obenem pa poudarjajo, da bi moral ta sistem zadostiti potrebam po internacionalizaciji japonske družbe in informacijski revoluciji. Priporočil je zlasti, da bi morala biti v nijih in višjih srednjih šolah raznovrstnejša izbira predmetov; znova bi bilo treba pregledati sistem sprejemnih izpitov na univerzo in dovoliti vsaki posamezni univerzi, naj ima svoje preskuse znanja. Ljudem, ki se ne morejo redno šolati, bi morali dati več možnosti za izobraževanje. zboljšati pa bi bilo treba tudi sistem za sprejemanje tujih študentov. Iz publikacije The Japan of To-dav. 1989 prevedla in _priredila VLASTA KUNEJ Ste že naročeni na Prosvetnega delavca? - s Napake v ameriških naravoslovnih učbenikih Potrdite ali zanikajte: na astronavta v' vesolju težnost ne učinkuje. Vrvohodka nosi palico, ker se njeno težišče tako pomakne niže. Komarji pikajo z zadkom. Ste vse zanikali? Pravilno. Vendar tega ne bi napravili, če bi se zanesli na podatke, ki se jih učijo ameriški osnovnošolci. Zlasti učbeniki so tako natrpani z neumnostmi, da se znanstveniki po vseh Združenih državah obračajo na krajevne šolske oblasti, pišejo v časopise za učitelje in nadlegujejo založnike, samo da bi popravili te napake. Spodrsljaji se začenjajo pri pretiranem poenostavljanju, nadaljujejo pa s tako grobimi napakami, da »Newton ne bi prepoz- nal svojih zakonov,« pravi Philip Holden, nekdanji predavatelj fizike na Michigan State Univer-sity. Karkoli že pisci učbenikov mislijo o »breztežnosti« v vesolju, pa zemeljska privlačnost vendar učinkuje na vsako stvar v orbiti. Trditev o komarju je preprosto napačna, saj srka kri skozi ustno odprtino. Akrobati pa nimajo palic zato, da bi se njihovo težišče pomaknilo niže - pogosto jih drže v višini ramen - ampak da bi povečali svojo vrtilno vztrajnost, da torej ne. bi tako hitro zgubili ravnotežja: večji vztrajnostni moment daje akrobatu več časa, da se lahko spet zravna. Vse te napake kažejo, kakšna je kriza v poučevanju naravo- UČENJE V NOVIH RAZSEŽNOSTIH Z vsemi čutili se učimo hitreje in boljše Deset korakov naprej in deset nazaj in spet deset korakov naprej in deset nazaj... Tako se sprehaja medved po svoji kletki, ki ga utesnjuje. Nekega dne pa prepeljejo medveda v novo okolje, podobno njegovi naravni domovini, z drevesi, potoki in občutkom prostrane dežele. Ko začne raziskovati drugačno okolje, previdno stopa korak za korakom naprej... osem, devet, deset. Potem se obrne in naredi spet... osem, devet, deset korakov nazaj. Zdi se, da se v medvedovem življenju ni nič spremenilo. Njegov »svet« je sestavljen tako kot prej, iz desetih korakov naprej in desetih nazaj. Nobene »svobode in prostosti« ni pričakoval več. Tudi mi pogosto pričakujemo premalo in se znajdemo v majhnem, omejenem prostoru, z ustaljenimi vzorci vedenja, brez poznavanja svojih resničnih meja. slovja, hkrati pa jo zaostrujejo. »Če knjige nepravilno predstavljajo snov, razlaga v razredih najbrž ni veliko boljša,« meni fizik Mario Iona, zaslužni profesor na denverski univerzi. Precej splošno razširjenih napačnih pojmovanj o znanosti je posledica »dejstev«, ki smo se jih naučili iz učbenikov. Na primer: iz skice komarja v učbeniku biologije za višjo stopnjo osnovne šole je mogoče razbrati, da komarji sprejemajo hrano in izločajo slino skozi isto odprtino, to pa ne drži. Če bi učenci odgovarjali na vprašanje, kaj so se s tem v zvezi naučili o prenašanju bolezni, »bi brez oklevanja sklepali, da komarji lahko prenašajo virus aidsa,« trdi biolog Richard Schrock z Emporia State Univer-sity v Kansasu. Izvedenci za aids menijo, da je takšno prenašanje izredno malo verjetno. Napake se množijo kot kobilice, saj tako rekoč vsak »nov« učbenik temelji na kakšnem poprejšnjem, ki se je dobro prodajal. Večinoma jih ne pišejo znanstveniki, ampak učitelji, ki so morda blesteči pedagogi, vendar ne razlikujejo mase od teže in svoje knjige le redko dajejo strokovnjakom v temeljito recenzijo. Učitelji v razredu, ki so komajda naravoslovno pismeni, pa tudi ne opazijo napak, ugotavlja profesor Iona. Seveda napak nihče ne žago- _ varja, vendar pa pisci učbenikov, in založniki menijo, da so neka- B tere obtožbe preveč dlakocepske in zavajajoče. James Shymanskj z University of Iowa, soavtor serije učbenikov za osnovne šole, meni, da so nekatere kritike »pe- k; dogoško nepraktične«. V svoji J knjigi na primer povezuje tempe- ~ raturo plina s hitrostjo njegovih delcev in ne pove, da je temperatura odvisna tudi od molekulski mase plina. »To bi učence samo zmedlo,« pravi in dodaja: »Kaj pridobimo, če naštejemo vse na- sl drobnosti, da bi trditev zares veljala, zaradi tega pa izgubimo učenca?« Ena večjih ameriških založb žl,l upošteva sedemdeset strani dolg ^ seznam popravkov, ki ga je sesta-vil univerzitetni profesor fizike, ie za neko drugo založbo piše sred- v' nješolski učbenik strokovnjak'.^ Morda pa poplava napak le tv 'j tako slaba stvar. V nekaterih naj:a boljših naravoslovnih programih l„ se učenci ne učijo iz knjig, ampat ^ ob poskusih. In če se bo zarad 0 slabih učbenikov več šol odlo čilo, da jih izloči iz programa, st tisti, ki mislijo, da v vesolju n težnosti, nemara naredili za naravoslovno izobraževanje več, kol se zavedajo. Po Newsweeku, 6. 8. 1990 prevedla in priredila JANA CEDILNIK Od učenca do učenca Tako je začel uvod v metodo pospešenega učenja dr. Charles Schmid iz ZDA, mednarodno priznani strokovnjak v psihologiji poučevanja in direktor inštituta Učenje v novih razsežnostih. S to zgodbo je hotel udeležence seminarja motivirati, da bi nove razsežnosti učenja bolje spoznali. Po ameriških raziskavah se učenci s pospešeno metodo učenja pri pouku jezika uče trikrat hitreje kot z navadno in tudi pri drugih predmetih dvakrat hitreje. V ospredju je predvsem veselje, lahko bi celo rekli zabava ob učenju, ki poteka brez strahu in negativnega stresa in ohranja najprimernejšo motiviranost za učenje. Tako učenci kot odrasli lahko odkrijejo v sebi spet čas otroštva, ki ne pozna učnih zavor in strahu pred napakami, v celotnem ozračju prevladujeta spontanost in čustvena naklonjenost. Dr. Charles Schmid pojasnjuje, da že v starosti od 7 do 9 let izgubimo 70 odstotkov svoje prvotne ustvarjalnosti. Meni, da ta izguba, ki nastane prav tedaj, ko se otrok začne šolati, ni naključna. V izobraževalnem sistemu si ob svojih izkušnjah tako odrasli kot otroci ustvarijo samopodobo o tem, kako dobro in predvsem kako hitro se zmorejo česa naučiti. Mnogi menijo, da jim »učenje ne gre« ali pa »da ga ne zmorejo«. Strokovnjaki imenujejo to kritično-logične zavore. Drugi imajo spet intuitivno-ču-stvene učne zavore, kjer negativna podoba o samem sebi in pomanjkanje zaupanja v svoje sposobnosti preprečujeta učenje. Tudi prepričanje, da je »učenje trdo delo«, je ovira. Brez truda pri pospešenih učnih metodah pa ne gre, vendar ima lahko naprezanje tudi prijetne strani. Že v pripravljalnem obdobju se s telesno in duševno sprostitvijo ustvari pozitivno ozračje, ki učence spodbuja in jim omogoča. da opuščajo stereotipne miselne poti in ustvarjajo nove. Drugi pomembni dejavnik je dvosmernost komunikacije. Poleg besedne komunikacije ne smemo zanemariti nebesedne, ta pa v sodobnem času ni več nič novega. Vendar metoda pospešenega učenja to znanje pri pouku sistematično izrablja in upošteva različne sposobnosti zaznavanja. Nekdo je bolj »vizualni tip«, drugi pa se uči bolje, če učno snov vidi in sliši. S tehniko vizualizacije, s katero si ustvarimo »notranje slike«, in z doživljanjem tega. kar se je treba na- učiti. je učenje še učinkovitejše. Vsebina snovi se ne obdela le v levi možganski polovici, ampak se zaradi slikovitega doživljanja vtisne tudi v desno. Pri opisanih metodah učenja uporabimo dve stanji naše zavesti in ju pri učenju združimo. Na eni strani abstraktno racionalno mišljenje in dejavno stanje zavesti, na drugi pa intuitivno dojemanje ob pasivni sprostitvi. Raziskovalci metod učenja v novih razsežnostih pojasnjujejo uspeh metode s sodobno psihologijo učenja in se pri tem opirajo predvsem na raziskavo možganskih hemisfer, raziskavo stresa in na učinek telesne in duševne sprostitve. Psiholog Robert Ornstein, ki je več let preučeval možganske hemisfere, meni, da so take raziskave pripomogle k spoznanju, da izobraževalni sistem postavlja v ospredje čisto analizno mišljenje in vodi k obsedenosti s podatki. Temu se pospešeni način učenja ali »superlearning«, kot ga imenujejo v ZDA, izogne, ker s svojo metodo dela aktivira obe možganski hemisferi hkrati. Z bolj »intuitivnim« prijemom, kot so glasba, sprostitev, mišljenje v slikah, se pospešeno menjavajo procesi med obema možganskima polovicama, hkrati pa se tudi bolje vtisnejo verbalno-logična in neverbalna znamenja; to pa izboljša prenos sporočil v dolgotrajni spomin. Metode učenja v novih razsežnostih v ZDA že dolgo uporabljajo tudi v državnih šolah; dobro se je obnesla pri vedenjsko motenih. učno neuspešnih in socialno zanemarjenih, kot ustvarjalna učna metoda se uporablja tudi v evropskem svetu na mnogih priznanih univerzah za poučevanje jezika, uspešno pa se uveljavlja tudi v tehniških šolah velikih podjetij, kot so IBM. Mercedes ali Audi. Dr. Charles Schmid, ki je s sodelavci na univerzi v ZDA raziskoval Lozanovo metodo učenja. je to metodo še nadalje razvil za sodobno poučevanje. Že od leta 1976 ima predavanja, seminarje in vadbo za učitelje v' ZDA. Evropi in drugje po svetu. V Ljubljani bo dr. Charles Schmid predstavil 11. in 12. oktobra 1990 celostni model vzgajanja z izkušenjskim seminarjem in delavnico. To bo velika pridobitev za vse, ki jih zanima vedro in uspešnejše poučevanje. MARIJA HAFNER V Angliji se uče drugače Vodstvo šole West Haven, Connectient, se je lani znašlo preč vprašanjem, kako naprej. Osip učencev je bil prevelik, v razredih ji ^ bilo dolgočasno. Kaj storiti, so se vpraševali? Odločili so se pripra viti nov predmetnik, primeren razvoju otrok. Učiteljica Linda Matthevvs, 39, je ena tistih, ki je pri otrocih obudila zanimanje za pouk: Sedi na tleh in z ročno lutko poučuje matematiko: »Medvedek mi pripoveduje zgodbico o tem, kako je šel obiskat prijatelja. Ker je zamudil, je njegov prijatelj začel jokati. Veste, medvedek nima ure. Kako bi lahko brez nje ugotovil koliko je ura?« Učiteljica Linda skuša ob pravljici učencem prvega razreda osnovne šole Alme E. Pagels približati pojem časa, da bi se otroci s štetjem sekund naučili oceniti čas. Otroci se pridružijo matematičnemu prijatelju z igro nihala. Eden od otrok vstane in zaniha dolgo vrvico z glineno kroglico na koncu. Šteje nihanje - sekunde, ki jih drugi učenec potrebuje zato, da spne dvajset plastičnih vezi in iz njih naredi dve vrstici po deset elementov. Učiteljica Linda hodi med učenci, jih posluša pri štetju in jih popravlja. Sedemletna Stephanie Piscitell pravi, da je preštela do ,kilijona‘, vendar ne ve, kako naj to število zapiše. Linda se nasmehne in skomigne z rameni: včasih, pravi, odgovor še ni vse. Da bi vsi učitelji vstopili v drugačen in pogumnejši svet, so uradniki West Havena privedli svetovalce iz Greenfield Center School, zasebne šole iz Greenfi-elda. lo šolo upravljajo tisti, ki so se umaknili iz javnega šolstva. V Greenfieldu so se usposobili in spopolnili v metodah, ki učenje prilagajajo otrokovemu razvoju. Marlynn Clayton, učiteljica in svetovalka na Greenfieldu pripoveduje: »Učitelj sam odloča, kaj bo učil. Pri tem upošteva učenčevo znanje. Zato je zelo pomembno, da učitelj z otroki dobro sodeluje in se z njimi sprijate- Iji-" Sodelovanje se začne, ko otroci pridejo v šolo. Pri Lindi Matthews učenci prvega razreda Že takoj ob 8.25 začnejo pripravljati svoj urnik: izpolnjujejo rubrike za dan, ki se je začel. List z dnevnim načrtom ima okenca za otrokovo ime, datum in seznam približno petnajstih dejavnosti, ki so zapisane in ponazorjene z risbicami. Matthewsova zapiše vsako jutro ime vsakega otroka na tablo, pripiše mu izbrano dejavnost. Ob 9.20 učiteljica pozvan k z ročnim zvoncem - to je zname-h nje za začetek dela. Ena najljubv1 ših dejavnosti je jutranji urnik, ki ^ ga morajo redno zapisovati vsij ^ Že od prvega leta šolanja. Pri tetin uporabljajo razvojno tehniktn .procesnega pisanja? Sprvtp Matthewsova zapiše, kaj otroci1' na sliki vidijo, ko znajo, pa ti-tudi sami, po svoje napišejol V začetku so besede zapisane se\ ^ veda tako kot zvenijo - npr. ap ple (jabolko) zapišejo kot apel at apl. Vse šolsko leto se učiteljici S ukvarja z vsakim učencem posel^1 bej in mu pomaga po njegovih zapisane besede prenesti v pravilno angleščino. Nato zbefiC. otrokove komentarje k sličican in jih celo poveže v .knjižico? Ail jo imajo otroci zelo radi, saj st \ njeni .avtorji? _ Po uvodnem jutranjem dnevniku je na programu jutranje srečanje. Otroci sedijo na preprog in vsak se po svoje spoprijemu Z matematičnim problemom ah pa drug drugemu glasno berejo časopis. Včasih berejo iz iste, po sebej povečane knjige. Učiteljici Linda skuša vsakega pritegnit k sodelovanju, in to se ji prej al slej tudi posreči. Potem se z vsa kim pogovarja o pojmu samo stalnika, o vokalih, o novih bese dah in podobnem. Počasi otroc končajo z dnevnimi nalogami. Po kosilu je na vrsti preverja je. Učiteljica Linda z vsakin čencem pregleda njegove na ake. Če kdo od otrok moti delo tora na t. i. .brezčasni stoT. Zadnja ura je namenjena sodnim dejavnostim, znanosti ah s, -nemosti. Takrat so otroci veči v oma že utrujeni. Učiteljica si fi ogovori z vsakim posebej if 1 vrednoti njegov (njen) dan. Mjsi st z dnevnim načrtom vsakemu n omaga narisati srečen ali zalo ji en obraz, kakršen je pač bil nje\ lj ov delovni dan. s, Ko otroci odidejo, se Lindi ^ fattheivs pripravlja na naslednj v -m. Sebe ne ovrednoti, vendai v a po napornem delu v razredi g e more prikriti zadovoljnegi p nehljaja. /j 'o članku iz revije -Newsweeh p 1989) prevedla in priredila j s, UČKA LEŠNIK Kako se kali waldorfski učitelj m --- 3- Branka Strmole: »VValdorfske šole ni mogoče ustanoviti s predpisom.« ce ^ Zadnja leta je pri nas veliko slišati o waldorfski pedagogiki. Namenjeni so ji poletni festivali Idriart na Bledu, v kratkem so bili kar štiije pomembnejši seminaiji s tega področja, vsi zelo dobro ^ obiskani. Zadnji se je končal pred dnevi, vodil pa ga je vvaldorfski Očitelj Wolfgang Findeisen iz Heligenberga ob Bodenskem jezeru, ki s tovrstno problematiko ukvarja že več kot desetletje. VValdorfske sole so po svetu zelo znane. Od ustanovitve prve v Stuttgartu je at minilo že enainsedemdeset let in že dolgo ne govorimo več o po-a- skusu, temveč gre za dobro preverjeno prakso. V prejšnjem šolskem letu je H tudi pri nas začel delovati prvi ,/g ^aldorfski vrtec (vodi ga Samo ‘a\ Simčič) z osmimi otroki, letos jih e, je prijavljenih dvanajst. Te šte-d v‘lke so spodbudne, nesmiselno k. Pa jih je primerjati s podatki iz n\ Nemčije, kjer so, tudi zaradi tra-7j\ dicije, čakalni seznami za vpis li) V vrtec in šolo zmeraj prepolni. J Starši vpisujejo svoje otroke že id °b rojstvu, in čeprav so samo lani v tej deželi odprli kar šestnajst novih vvaldorfskih šol, jih je še Zmeraj premalo za tiste, ki si že-hjo, da bi se njihovi otroci šolali :od Kakšne so razmere za uveljavlja-e/i nje waldorfske pedagogije pri 'ki nas? To je le nekaj vprašanj, na -vikatera smo skušali odgovoriti oav pogovoru z Branko Strmole. ti--------------------------------- jo\ • Kaj je vodilo mlado pese1: dagoginjo v nova iskanja? ip\ a\ Preden sem se odpravila v Anici S^jo, sem dve leti delala v od-se\delku podaljšanega bivanja. S svojim delom nisem bila zadovoljna, nisem pa vedela, kaj naj naredim, da bo drugače. Zdelo se mi je, da nisem dovolj zrela, da bi lahko otrokom dajala tisto, kar od mene pričakujejo in potrebujejo. Tudi poznala sem jih slabo. Po študiju razrednega pouka na Pedagoški akademiji v Ljubljani sem bila premalo pripravljena za delo v razredu. Vse to me je motilo. Z waldorfsko pedagogiko sem se prvič seznanila na poletnem festivalu Idriart na Bledu, kjer je bilo zbranih veliko zagovornikov tega gibanja z različnih delov sveta. Tamkajšnje dogajanje me je spodbudilo k prebiranju literature o waldorf-ski pedagogiki, ki sem jo dobila predvsem iz tujine. Takole sem si mislila: če je le polovica tega, kar piše, vsaj približno res, je dovolj, da si to želim spoznati. Vztrajala sem in si uredila tedenske hospitacije na prvi wal-dorfski šoli v Angliji Michael Hall, ustanovljeni leta 1925. Predlansko jesen sem začela s študijem za waldorfske učitelje na Emerson koledžu v Sussexu, nedaleč od Londona. • Kako poteka študij? Traja dve leti. Prvo je splošnoizobraževalno in je bolj malo po-\ vezano s poučevanjem in stroko. Namenjeno je predvsem osebnostnemu razvoju - spoznavanju sebe, sproščanju, razmišljanju o sebi, drugih in življenju nasploh. Zame, ki sem študirala na Pedagoški akademiji, je bilo to zelo novo. Drugo leto je namenjeno poučevanju. Spoznali smo otrokov razvoj in razvoj človeka, kot ga pojasnjuje antropozofija, saj so temeljna načela poučevanja v takšni šoli usklajena z otroko- vim razvojem in razvojem njegovega odnosa do sveta. Zato ni mogoče predpisovati receptov, kako se odzvati v posameznih okoliščinah, saj so le-te neponovljive. Waldorfski učitelj mora čimbolj razviti svoje sposobnosti opazovanja, zato obsega študij veliko umetniških in praktičnih predmetov, obenem pa izpopolnjuje v najrazličnejših dejavnostih. Samo tako lahko učitelj za- Branka Strmole (Fotografija: Mare Rudolf) čuti in dojame posamezna dogajanja in razume otroka. 9 Kaj pa izpiti? Ti dve leti na koledžu nista predstavljali 'intelektualnega guljenja’, piljenja in urjenja spomina, ki jih ponavadi povezujemo z izpiti. Izpitov namreč ni. Koledž je namenjen odraslim, tudi starejšim od petdesetih, ki vedo kaj hočejo in kaj zmorejo. Zato izpiti sploh niso najpomembnejši. Po svoje pa je bil vsak dan. ki sem ga preživela tam, nekakšen izpit, preizkušnja sebe in v sebi. Marsikdaj je potrebno veliko poguma in premagovanja. S koliko dejavnostmi smo se ukvarjali, za katere smo bili prepričani, da jim nismo kos! Odraslemu, ki so mu že pred desetletji vcepili, da nima posluha, ni ravno prijetno niti lahko kar naenkrat prepevati s kolegi ali celo samostojno pred vsemi. Kdor se je pripravljen razvijati in napredovati, se spoprijemati s težavami in jih premagovati, ne potrebuje izpitov, kakršnih smo vajeni. Tudi brez njih so možni nadpovprečni dosežki. 9 So očitki, da se otroci, ki obiskujejo waldorfske šole, kasneje odločajo predvsem za poklicne šole, manj pa za (intelektualni) študij, upravičeni? To ne drži. Po podatkih iz Nemčije imajo otroci iz waldorf-skih šol pri maturi nadpovprečne uspehe. Na Švedskem pa so ugotavljali, kako se znajdejo nezaposleni: ti, ki so končali \valdorfske šole, zelo dobro. Tudi v kriznih okoliščinah povečini odkrijejo dejavnosti, ki jim pomagajo iz težav. Zadnji dan na koledžu sem govorila s petdesetimi osemnajstletniki, ki so se zbrali na srečanju štirih waldorfskih šol iz Anglije. Pogovarjali smo se o Vzhodni Evropi. Presenečena sem bila nad njihovimi vprašanji, njihovo sposobnostjo povezovanja in presojanja. Prav to so odlike, ki si jih danes želimo, a žal velikokrat zaman. 9 Kakšne so pri nas razmere za razvoj tvaldorfskega gibanja in podobnih? V zadnjih dveh letih se je marsikaj spremenilo. Tolikšnega zanimanja za področje, s katerim se ukvarjam, nisem pričakovala. Upam, da bodo zdajšnje okoliščine spodbudile razvoj najrazličnejših alternativnih gibanj v šolstvu, ne le waldorfske pedagogike, in da jih bo naša vlada podpirala. Žal mi je, da je pobud med starši in učitelji tako tnalo, čeprav veliko več kot kdajkoli prej. Za vvaldorfsko pedagogiko se jih veliko zanima. Vendar moramo paziti, da se ne prenaglimo: waldorfska pedagogika ni »kar nekaj«, temveč predstavlja življenje. Waldorfske šole ni mogoče ustanoviti s predpisom. VValdorf-ska šola ni ločena od družine in je ena redkih, ki se veliko ukvarja tudi s socialno problematiko družbe. Niso dovolj le nova odkritja in veliko znanja, če niso prenesena v prakso primerno, PULJU PO PULJU ari "Težave malih kinematografij Čeprav se letošnji festival jugo-dovanskega igranega filma r Pu-lju na videz ni veliko razlikoval °d dozdajšnjih, je očitno, da bo jutrišnja proizvodnja drugačna. Prihodnja podoba še ni jasna. Kaže pa, da bo še bolj razdrobljena, da se bo pojavila kopica novih proizvajalcev z različnimi Zasnovami, znotraj katerih bodo še naprej avtorji različnih nazo-r°v iskali svoj filmski jezik. Nacionalne kinematografije se tako razlikujejo, da o jugoslovanski kinematografiji kot celoti težko govorimo. Nekaj pa imajo skupnega: razpete so med hotenjem Ugajati gledalcu za vsako ceno in Umetnikovo potrebo po raziskovanju medija. Žal pa je čas bolj naklonjen prvim. cij Količinsko je v ospredju srb-ajj ska kinematografija. Deset proiz-čiyajalcev je na festival prijavilo 14 syilmov - vseh skupaj je bilo 24. it Veliko novih proizvajalcev prcd-Nistavlja intenzivno iskanje novih nl 'nožnosti filmske proizvodnje, ki lo je v tej republiki že dalj časa prisi-je ijena, da sama ustvarja svoje gospodarske temelje. Na njeno odprtost kaže osem debitantov. Še Zmeraj pa Avala film, proizvodna hiša z najdaljšo tradicijo, velja za najuspešnejšega, pro-gramsko najbolj raznolikega in 6 Prodornega proizvajalca. Poleg filmov za povprečno ali celo pod-’e* Povprečno gledalstvo, ki se brez sramu spogledujejo z nezahtevnimi gledalci, so posneli tudi ekskluzivni eksperimentalni film Čudovite sanje Dzige Vertova Miroslava Petroviča, ki je posvečen filmskim zanesenjakom. Najboljši srbski projekti so bili posneti v sodelovanju s televizijama Sarajevo in Novi Sad. Na žalost pa Adem Kezovič (Kuduz) in Nenad Dizdarevič (Gazijo) v filmih Nekaj malo duše in Postaja navadnih vlakov svojega debitantskega uspeha nista ponovila. V sodelovanju z novosadsko televizijo pa sta nastala aktualna filma Skrhana mladost Marije Marič in Meja Zorana Mešire-viča. Oba avtorja sta debitanta. Po rodu Srba sta posnela poštena filma o manjšinah. Skrhana mladost je prvi jugoslovanski film, posnet v jeziku romunske manjšine, Meja pa je film o letih razse-Ijevanja in naseljevanja po drugi svetovni vojni. Govori o pregradah, ki so se pojavile v Banatu med staroselci - Madžari in no-vonaseljenimi Srbi. Tudi po avtorskem deležu je film presegel povprečnost jugoslovanske kinematografije. Druge nacionalne proizvodnje (razen nezastopanih: makedonske, kosovske in črnogorske) so bile r svojih izhodiščih bolj zahtevne. Najboljši filrn je bil Gluhi smodnik Bate Cengiča r proizvodnji Foruma iz Sarajeva. Režiser, ki je zmeraj slovel po svoji idejni prodornosti, izzivalnih temah in po intenzivnem iskanju filmskih oblik, se je po daljšem času ponovno pojavil v Pulju. Nekoliko drugačen je, a še zme- raj neizprosen iskalec resnice. Njegov film Gluhi smodnik govori o vstaji 1941 in o komunistih fanatikih. To je kritični pogled na njihovo delovanje, ki postavlja legendo o njih v novo luč. Ker tokrat legenda ni enostransko osvetljena, je bližja resnici. Avtor pri tem revolucije ne zanika, gradi pač nov odnos do nje. Film je prejel tri zlate arene (za masko, glasbo in Stanislav Lečič za glavno moško vlogo), režiserju pa so podelili veliko zlato areno. Z zlatom nagrajeni so se vrnili domov tudi slovenski filmi Do konca in naprej Jureta Pervanje (Alenka Bard za kostumografijo, Janez Kovič za scenografiko). Umetni raj Karpa Godine (Karpo Godina za montažo) in Veter v mreži Filipa Robarja Dorina (Jure Pervanje za fotografijo in Filip Robar Dorin za režijo). Pet zlatih aren za tri filme od štirih, kolikor smo jih letos posneli r Sloveniji, dokazuje kako- vost slovenskega filma. Pod vprašaj postavlja negativno pisanje v slovenskih časnikih, ki brez posluha za umetniško vrednotenje ocenjuje slovenske filme kot tržno blago ali sociološki trakta:, kritikom se ne posreči potegniti vzporednice s kinematografijami malih narodov ter znotraj tega manj znanega filmskega sveta poiskati vrednote. (Slovenski kinematografiji bomo namenili več pozornosti ob tednu domačega filma v Celju.) Tudi hrvaški film skuša biti predvsem proizvod kulture. Ne otepa se socialnih tem (Stella Petra Krelje) in žanrskih filmov (Orel Zorana Tadiča po književni predlogi Pavla Pavliče-viča). Vendar pa sta filma Poletje za spominjanje Bruna Ga-mulina po motivih A. G. Matoša in Karneval, angel in prah. ki ga je po novelah Ranka Marinkoviča posnel Tonči Vrdoljak, imela čisto drugačno razsežnost. pogovor odgovorno in na način, ki je človeku blizu. Vzgoja je bila pogosto zanemarjena in to se ne sme več ponoviti. 9 Se obeta tvaldorfska šola kmalu pri nas? Prvi cilj je čimprej poskrbeti za redne dejavnosti za tiste, ki bi radi poglobili svoje znanje iz antropozofije. To je potrebno, če se želimo z \valdorfsko pedagogiko zares spoprijeti. Waldorfski vrtec si želimo iz okolice Ljubljane preseliti v mesto, želimo pa si takšnih prostorov, ki bodo primerni tudi za dejavnosti malih šolarjev in za otroke nižjih razredov osnovne šole. Podobno delujejo v Zagrebu, kjer za male šolarje dvakrat na teden pripravljajo ure pravljic, risanja, evrit-mije in še kaj. To so zametki waldorfske šole, ki bo prej ali slej zaživela tudi pri nas. Pridružiti pa se mi mora vsaj še nekaj kolegov, da nas bo več kvalificiranih waldorfskih učiteljev. 9 Je mogoče posamezne prvine tvaldoifske vzgoje vpeljevati v naše šole, takšne kot so zdaj? Seveda. Kdor waldorfske pedagogike ne pojmuje kot tehniko in mu je razumevanje otroka, kot ga pojasnjuje antropozofija, blizu, se tega lahko loti. Bistveno je, kaj se dogaja v otrokovi duševnosti. Najpomembnejši je učiteljev odnos do otroka, vezi, ki se spletejo med njima. Učiteljevo doživljanje poučevanja je veliko pomembnejše, kot pa to, v kakšnem sistemu deluje kot učitelj. 9 V enem od svojih predavanj Rudolf Steiner pravi: »Učitelj, ki ob koncu šolskega leta ne more reči, da se je prav on naučil največ, je slab.« Res je, v waldorfski šoli še posebno. To je šola, ki izhaja iz okolja in temelji na sodelovanju med učitelji, ki so v takšni šoli pripravljeni delati in z njo živeti ter med starši, ki so v takšno šolo pripravljeni vpisati svoje otroke. Starši so dejavni v šolskem življenju, prevzemajo različne obveznosti, pomagajo pri kulturnih predstavah in drugih akcijah. Otroci čutijo, da sta dom in šola tesno povezana, skladna celota. Pogovarjala se je LUČKA LEŠNIK Milan Lipovsky - ČSFR Gledalcu sta ponujala srečanje s hrvaško tradicijo. Vsekakor pa je bil najzanimivejši film Bruna Gamulina, v katerem je čutiti avtorjevo intelektualno in čustveno nagnjenje do Matoševega dojemanja sveta: to je povezalo naš čas s preteklostjo in je nekakšno nostalgično vračanje k neprežive-temu in zanemarjenemu. V ozračju tega nostalgičnega priokusa je tista vrednost filma, ki je spodbudila posamezne razprav-Ijalce na tiskovni konferenci, da so film primerjali z deli Bertoluc-cija in Loseya. Ob pisanju o filmih 37. festivala jugoslovanskega igranega filma se ponovno postavlja vprašanje, zakaj ta vsebinsko in tudi oblikovno zanimivi film ni več predvajan na platnih v svojem in tujem okolju. Enaka usoda doleti tudi filme iz drugih, včasih celo bolj znanih malih kinematografij. Jugoslovanska sekcija FI-PRESCI (mednarodno združenje filmskih kritikov) je prav zaradi tega ob puljskem festivalu pripravila posvet o usodi malih kinematografij, njihovemu trgu ter vlogi kritike za uveljavitev dobrih filmov iz malih kinematografij. Posveta se je udeležilo okoli 30 domačih in tujih strokovnjakov. Veliko so razpravljali o novih tržnih mehanizmih in vključevanju jugoslovanskega filma v evropske AV integracije. Razpravljalci so izhajali predvsem iz tega. da se položaj filma v primerjavi z drugimi mediji neprestano spreminja in da je pri obravnavi filma potrebno marsikaj spremeniti. Tržni uspeh je filmom malih kinematografij zelo težko zagotoviti. Takšne kinematografije nimajo denarja za proizvodnjo spektaklov in reklamo zanje, brez te pa ni odkupa. Novi rodovi režiserjev v malih kinematografijah so zato prisiljeni snovati novo strukturo proizvodnje. Upirajo se klišejem in stereotipom velikih kinematografij. Njihov ustvarjalni kredo izhaja iz potrebe po samosvojosti. Različnost, ki nujno sledi takšni zasnovi, pa redko naleti na odprto srce kinematografskega občinstva. Zato avtorji, ki iščejo svojo estetiko, lahko pričakujejo projekcije svojih filmov le na festivalih, teh pa je prav zaradi tega vsako leto več. Za vstop v komercialno mrežo so potrebni kompromisi, ki največkrat ne spodbujajo ustvarjalnosti - pa najsi bo to imitacija Hollywooda, mednarodna koprodukcija ali koprodukcija s televizijskimi hišami. Da film kot umetnost ne bi popolnoma izginil, mora prodreti v kulturne institucije. Zato pa je potrebna dobra strokovna kritika, ki naj bi po mnenju udeležencev utirala pot filmom malih kinematografij. Tu se tudi kritiku ponuja neomejeno območje raziskovanja kritičnega pisanja. Posvet je nekako uveljavil trditev, da kritika kot duhovna oblika propagande predstavlja umetniški film boljše kot spektakelski propagandni stroj, če se ne ujame v kakršenkoli prakticizem (politični, sociološki, filozofski, pedagoški). Kritik naj bo le posrednik v razumevanje filma. Tu pa se njegovo poslanstvo sreča z nalogo filmskega vzgojitelja. Eni in drugi so tisti, ki zagotavljajo prihodnost filma kot umetnosti. MIRJANA BORČIČ pobude odmevi OB NAPAČNI INFORMACIJI Učbenik SUŠIM, VIDIM, PIŠEM tudi v Sloveniji Z novim šolskim letom 1990/ 91 je v Sloveniji začelo veljati priporočilo republiškega Zavoda za šolstvo, da je mogoče kot izbirno gradivo za začetni pouk branja in pisanja slovenskega jezika v prvem razredu osnovne šole uporabljati tudi učbenik Antona Schellandra in Irene Žele Slišim, vidim, pišem, ki je lani izšel pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Avtorja sta se pri nastajanju tega zelo lepega in koristnega učnega pripomočka opirala na metodo Gunthilde Schmolzer-jeve. K slikovitosti knjige in njeni privlačni podobi je veliko pripomogla tudi avtorica ilustracij in opreme Ančka Gošnik-Go-dec. Knjiga je razdeljena v tri sestavne dele. Prvi je namenjen temeljnemu spoznavanju glasov in besed s slušnim in vidnim zaznavanjem. Naslednji del obravnava črke, besede in preproste stavke, tretji pa že pomaga učencem pri ustvarjanju zahtevnejših ustreznih in pravilnih stavkov. Vsak od teh treh delov ima petnajst enot, ki so vsebinsko posebej predstavljene skupaj s pregledom učnih ciljev; to bo pomagalo učitelju pri spremljavi učne uspešnosti. Učiteljem so namenjena še nadrobnejša metodična navodila v sklepnem delu knjige, spet za vsako učno enoto posebej. Zaradi širše strokovne ocene se je Zavod RS za šolstvo obrnil na več univerzitetnih učiteljev in na praktike v prvem razredu. Poleg tega načrtuje sodelovanje A. Schellandra in I. Žele pri usposabljanju učiteljev za uporabo tega priročnika. Pri vsem tem je torej toliko bolj presenetljivo, da smo v sobotni prilogi Dela 1. 9. 1990 prebrali docela napačno trditev nepoučene časnikarke A. Puharjeve, da Zavod za šolstvo celo prepoveduje rabo tega učbenika. FRANČEK LASBAHER Prirodoslovni muzej - velika učilnica za vse učence? Že nekaj let obiskujemo ta muzej in tako obogatimo naravoslovne dneve ali pa so ti obiski del poti ekskurzij. Zadnja leta smo s sprejemom in obiskom v tej hiši bogatih zbirk čedalje bolj razočarani. Kljub kadrovsko dobri zasedbi, bogatim zbirkam, lepi lokaciji idr. daje ta muzej otrokom vsako leto manj. Pogosto smo svoj ogled brez vodnika pripisovali majskemu množičnemu obisku. utrujenosti, prenasičenosti vseh z obiski. Letos pa smo naleteli na prazen prostor pred nami, prav v dogovorjenem času smo prišli, pa je vendar obisk potekal brez vodenja, kakršnega smo poznali včasih. Za prelepo zbirko metuljev ni nihče posebej prosil, za razstavljeno gradivo o klopih in bolezni, ki sledi, pa nam, razen usmeritve z roko: poglejte si - ni nihče kaj več povedal. Res ni ničesar več treba razložiti? Slovenci smo majhen narod, težko si izbiramo med muzeji, če nam kateri ni všeč, a treba bo najbrž vsaj te odpreti ljudem - mladim radovednežem, zaradi katerih so pravzaprav vsi ti kustosi, vodniki in še kdo tam tudi v službi. Prekrasna stavba, bogata zbirka morata biti in postati velika učilnica, kjer bodo učenci zaželeni in lepo sprejeti. Tak naj bi postal spet tudi Prirodoslovni muzej z vsemi zaposlenimi v njem. To si iskreno želimo vsi! V imenu spremljevalcev otrok - šestošolcev iz Novega mesta ELIZABETA VARDIJAN Sporočamo vam, da imamo od 1. 9. 1990 v PRIRODOSLOVNEM MUZEJU SLOVENIJE dve telefonski številki :211-670- 218-846 Bo osnovna šola postala nacionalna ustanova? Verjetno je dobršen del prosvetnih delavcev - aktivnih in upokojenih z zanimanjem prebral uvodni članek prosvetnega ministra dr. Petra Venclja Zazvonil je šolski zvonec, objavljen v prejšnji številki Prosvetnega delavca, in se z njim strinjal. V svojem prispevku bom spregovoril le o finančni nesmotrnosti dozdajšnjega delovanja šol in o odpravljanju nepravilnosti v delitvi osebnih dohodkov, ki jih minister nakazuje. Pisali smo leto 1962. ko je bila v slovenskem šolstvu narejena zloglasna prelomnica z ukinitvijo plačilnih razredov in vpeljavo nagrajevanja po delu. Učiteljski zbori vseh zvrsti šol so se začeli - hočeš, nočeš - ukvarjati z izdelovanjem samoupravnih aktov, predvsem pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov: teh so se na šolah nabrale cele skladovnice - pedagoški delavci so se morali preleviti v pravnike in ekonomiste. Na srečanjih učiteljev je bilo zmeraj prvo in najpomembnejše vprašanje - kakšen pravilnik o delitvi osebnih dohodkov imate, kako ste upoštevali izobrazbo, delovni staž, kakšno je financiranje v domači občini in kako je v sosednjih, kako je v razvitih in kako v nerazvitih. Starejšim učiteljem se je ta sistem že takrat upiral, nasprotovali smo mu. vendar žal neuspešno. Bili smo odrinjeni - češ. kaj boste vi starokopitneži! Takrat je bil starejši rod denarno izredno prizadet, saj je bil razpon med osebnim dohodkom začetnika in tistim, ki je odhajal v pokoj, zožen na borih 12 do 15 odstotkov, prej pa je znašala razlika še enkrat toliko. Zakon o osnovni šoli in o državnih uslužbencih je vse natančno določil. zato je šolski mehanizem tudi nemoteno deloval. Z vpeljavo tako imenovanega nagrajevanja po delu pa so se na šoli začeli prepiri, enotnost vzgojno-izobraževalnega dela je bila na mnogih šolah porušena. Prav zaradi tega sistema so tudi pokojnine učiteljev, ki so opravljali enako delo in imeli enako izobrazbo. zelo različne. Če se bo nova prosvetna oblast lotila te zadeve z denarne strani, bo naredila veliko. ERNEST REČNIK Zapisu »Po letošnjem testiranju« na rob Čeprav se mi časopisne polemike še kor bralcu upirajo, kaj šele da bi v njih sam sodeloval, menim, da zahteva članek, ki ga je napisal g. Marijan Štrancar, objavljen v prvi jesenski številki Prosvetnega delavca vsaj kratek odgovor. Avtor je namreč spregovoril o testiranju pri slovenskem jeziku in književnosti, ki smo ga izpeljali ob koncu šolskega leta 1989/90 na številnih srednjih šolah po Sloveniji. Za kaj je torej šlo? ♦ V šolskem letu 1988/89 smo ob spremljavi pouka nivojsko zasnovanih predmetov, med katere spada tudi slovenski jezik in književnost, testirali učence prvega letnika na vzorcu srednjih šol. Kljub temu da so bili učitelji seznanjeni z načrtom, so bili izidi večinoma zelo slabi in so tako po svoje potrjevali javnomnenjsko tezo o nizki ravni znanja naše - takrat še »usmerjene« - srednješolske mladine. Kratko analizo uspeha učencev pri testiranju sem objavil v letošnji prvi številki Vzgoje in izobraževanja. Učitelje, ki so pri testiranju sodelovali, smo prosili za mnenje o testih in za oceno, zakaj so bili izidi tako slabi. Učitelji so teste na splošno ocenili pozitivno, čeprav tudi ni manjkalo kritičnih pripomb. Vsi so bili enotnega mnenja, da sami testi niso bili krivi za slabe dosežke in so bili presenečeni nad izidom testiranja, saj. so pred testiranjem menili, da bodo njihovi učenci uspešni. Izidi testiranja po dogovoru z zavodom za šolstvo niso vplivali na oceno učencev, kljub temu pa so bili svojevrstna »streznitev« tako za učitelje in učence kot za svetovalne delavce zavoda. Pokazalo se je namreč, da v naših učnih načrtih (ki pa niso edini krivci za stanje) očitno niso upoštevane vse prvine, ki bi zagotavljale kakovosten pouk maternega jezika in književnosti, pa če omenim samo obseg snovi. Vest o testiranju na nekaterih šolah se je hitro raznesla in iz številnih šol so prosili, naj jim pošljemo teste, da bodo tudi sami preskusili znanje svojih učencev s »testi, ki niso nastali na šoli in so tako nekako vsere-publiški«. Teste smo jim seveda poslali, žal pa nismo seznanjeni z izidi tega dodatnega testiranja. Pri tem, prvem testiranju, ki smo ga opravili v začetku tretjega ocenjevalnega obdobja, se je izkazalo, da učitelji vrste tem, ki jih predvideva učni načrt, niso obravnavali v razredu, in to so tudi pripisali. Tako učenci na 4. 5 ali celo 7 vprašanj niso mogli odgovoriti in so bili objektivno »nedolžni«. Učitelji so to utemeljevali z individualno razvrstitvijo učne snovi v šolskem letu, zato smo se lansko jesen svetovalci za slovenski jezik na zavodu domenili, da bomo naslednje testiranje opravili ob koncu šolskega leta. ko bi morala biti snov, predvidena za 1. in 2. letnik, že »absolvirana«. Dogovorili smo se, da bomo teste tokrat opravili na večjem vzorcu šol. tako da bi dobili še zanesljivejše podatke. K sodelovanju smo pritegnili več učiteljev z več šol in ti so nam tudi poslali svoje vzorce testov - najbolj dejavni so bili na celjskem območju. Jasno smo se tudi dogovorili, da bomo testirali le na šolah, kjer si bodo to želeli učitelji in kjer bo na to pristal tudi ravnatej, saj je konec šolskega leta res občutljivo obdobje. Očitno na šoli prof. Štrancarja nad tem niso bili navdušeni; to bi morala svetovalka iz Nove Gorice upoštevati in izbrati kako drugo šolo. Kakorkoli že, edini pravšnji čas za testiranje učencev je na koncu vsakega pomembnejšega obdobja, to pa je na koncu posameznega letnika in šolanja, poleg znanja učencev pa dobimo mimogrede še vpogled v delo na šoli. Ni namreč vseeno, če na neki šoli učenci nikoli ne slišijo za npr. Marina Držiča ali Brižin-ske spomenike, za morfem ali fonem, ali pač? Tako smo letos na podlagi precej obsežnega gradiva (iz Nove Gorice, žal, nismo dobili niti enega zgleda - morda tu zopet svetovalka ni dobro obvestila?!) pripravili štiri teste: dva za 1. in dva za 2. letnik, in sicer za lažjo in za zahtevno raven. Z njimi smo šli na šole, za katere sem menil, da so v to privolile, učenci pa prav gotovo niso bili pod nikakršnim pritiskom, saj je izključeno, da bi si s testom lahko pokvarili končno oceno. To, da so se morali podpisati, jih verjetno ni motilo, njihovemu učitelju pa je pomagalo vsaj toliko, da je lahko podpisane teste preletel in se tako »orientiral« v razredu. Nihče drug teh imen niti ne bere, zato je po eni strani res, da bi jih lahko izpustili. Na Štiancarjevo pripombo o klišejskih nalogah lahko pripomnim le to. da mi je spomladi vrhunski strokovnjak za teste, g. Lapointe iz Princentona v ZDA, »potožil«, da je problem testov v njihovi klišejskosti in da se moramo zato zavedati, daje to le en kamenček v mozaiku preverjanja znanja - toliko manjši, če gre za preverjanje znanja maternega jezika ali znanja iz književnosti. Če smo torej spraševali po oznaki literarne osebe, in ne po avtorju, je pač tako, saj v nasprotnem primeru bi se g. Štrancar vprašal, zakaj nismo vprašali po oznaki literarne osebe. Pri opredelitvi pridige bi bilo smiselno vprašati po označitvi baročnih slogovnih značilnosti, seveda pa bi lahko vprašali še po marsičem - morda prihodnjič. Hočem reči, da ni zmeraj edino zveličavno iskati stvari, ki jih ni, temveč skušajmo preprosto odgovoriti na tisto, kar se od nas zahteva - tu pa je viden (za tistega, ki to hoče videti) preskok od reprodukcije k bolj produktivnemu, sinteznemu ali analiz-nemu razmišljanju, ki se lahko zrcali tudi v eni besedi, zakaj pa ne? Vprašanja so se res navezovala na snov iz učnega načrta, iz berila in učbenikov - in zakaj se ne bi smela? Če bi test vsebinsko še širili, tedaj bi šele bili deležni kritike g. Štrancarja, kako si dovoljujemo spraševati po nečem, kar ni predvideno z učnim načrtom (čeprav je morda prav to snov obravnaval kak učitelj v Murski Soboti, ker je menil, da mora z njo nujno dopolniti vrzel v učnem načrtu) in da zdaj učitelji res več ne morejo vedeti, kaj je treba v šoli poučevati. Zato so bila vprašanja prav takšna, kakršna so bila, ne boljša ne slabša, nobeno pa ni bilo tako. da bi škodovalo učencu ah učitelju, ga zavajalo ali pokvarilo. Možnosti je pač neskončno in letošnja je bila le ena od njih, za drugo leto pa lahko ponudi g. Štrancar svoje, vendar tako, da bo ustrezala zahtevam učnega načrta, ki so ga sestavili predstavniki stroke - tako z univerze kot s srednjih šol. Učenci morajo namreč znati odgovoriti na preprosta vprašanja, ki so bila v testu, drugače nam je jasno, da tega in onega ne znajo. S tem pa nihče ne trdi, da nečesa drugega ne obvladajo odlično, vemo le. da menijo, da je npr. Iliado napisal Shakespeare (to zapisujejo! s Šekspear. Šejkspir...). Ko se g. Štraricar sprašuje, kaj* bodo sestavljale! testa izvedeli h . odgovorov, moram poudariti, dž'f|' kar veliko, sprašujem pa sep kako da on iz tega ne razbere nič, prav nič. Sicer pa, kot sertp( zapisal, test je le droben kamen ček, ki pa, ko je izpolnjen, dob ^ svojo vsebino, pisna naloga ese jističnega tipa to vsebino samo š< 0| dopolni in zaokroži, končno^ piko na i pa postavi ustni zago„j vor učenca skupaj s poznavaj njem njegove osebnosti in njego S(' vega razvoja (tu pa je vloga uči gt telja neprecenljiva). Testi pra' gotovo ne potrjujejo, da je dovolj, če učenec prebira le od lomke del, to lahko potrjuje 1^ učiteljevo delo v razredu, saj bL bilo le preveč, če bi trdili, da sc za stanje pri pouku književnost krivi testi. V zadnjem času je pogosto sli'ti šati mnenje, da bi morali učnčž; načrte za slovenski jezik in književnost bistveno skrčiti, in t dovinarjev. Besedilo kataloga so napisal Prvenka TURK, Boris ROl MAN in Branko ŠUŠTAR, ki j\ tudi pripravil razstavo. Razstavi in katalog je oblikoval Joži BARTOLI; izbral je likovne pri loge iz raziskovalnih nalog it lično opremil tudi plakat s prešli kanim izvirnim gradivom, k vabi obiskovalce na razstavo, ni samo ŠOLE MOJE BABICE temveč tudi predstavitev določen! dejavnosti zdajšnje šole, njeni ustvarjalnosti, njenih možnosti it dosežkov. Raziskovalne naloge zgodo vinskih krožkov bodo po 10. o k tobru vrnili v matične šole. Ro bile bodo za metodološki vzore prihodnim mentorjem in pred stavljale dragocen del zbrane šol ske dokumentacije o šoli in drul beni dejavnosti nekega obdobja- PRVENKA TURK Šolski koledar mimo otrokovega Počutja? l"---------------------------------- izolski zdravnik psihoterapevt o bioloških in šolskih d^itmih ser---------------------------------- V prizadevanja vsake resne pedagoške stroke spadajo tudi težnje Po usklajevanju šolskih urnikov z otrokovimi biološkimi ritmi. Z odlivanjem živih bitij na ritme iz okolja se sicer ukvarjajo predvsem biologija, medicina in psihologija v sklopu specifičnih strok, kot so pr. kronobiologija, biopetrija, neurofizologija in druge. Veda o bi-•»loških ritmih (bioritmologija) je torej sestavni del naravoslovnih rnanosti in nima z znanstveno mejnimi področji, kot je npr. astrolo-ija, nobene povezave. Pri nas je o tem prav malo znanega in še manj | Napisanega, pri razvitejših sosednjih narodih je bioritmologija nadvse 'Odobna znanost, ki jo uporabljajo v medicini dela, šolski medicini, gerontologiji, sociologiji, neuropsihologiji in drugje. lO'—..................................................................... l£ Slovenska šolska medicina še b ne premore svojih raziskav s teh Področij, vsaj že petnajst let pa opozarja na neskladja med otrokovimi biološkimi in šolskimi slijritmi ter njihovimi posledicami n£ža zdravje. Pri tem se opira na 'Piizsledke takih raziskav pri tistih W evropskih narodih, ki živijo fr'v približno enakih bioloških, le Podnebnih, geografskih in kul-turnih okoljih kot Slovenci. Zato uporabljamo njihove ;ganormative in standarde za obre-ifrnenjevanje otrok v določenem ^'razvojnem obdobju glede na čhdnevne, tedenske, mesečne in >r''letne ritme. Najbolj so v medi-d^eini raziskani dnevni ritmi, je pa P^fedalje več slovstva tudi o me-tklsečnih in letnih ritmih, tako da :nCže lahko predvidevamo, kakšen 5°'naj bi bil šolski koledar ali šolski rn2urnik. ki bi bil najbolj skladen njez učenčevimi fiziološkimi zmož-icnostmi in bi omogočal najboljši "nedelovni učinek - ali drugače re-itfčeno: ki bi najmanj motil njegov i"biološki ritem in ne povzročal d£ utrujenosti in zdravstvenih te- jnižav. ot V šolskih dispanzerjih, sveto-atjvalnih centrih in pedopsihiatrič-£0;nih ambulantah opažamo naraš-nalčanje obolenj, ki jih lahko pripi-tjsujemo preutrujenosti in posle-:a'dični izčrpanosti otrokovih 'd* obrambnih mehanizmov. Ni naključje, da je teh obolenj naj-£jveč v decembru, januarju, maju '^/jin juniju. Gre za zapletljaje pov- sem banalnih prehladnih obolenj. za naraščanje psihosomatič-nih obolenj in bolezenskih znamenj, (kot so npr. tiščanje v želodcu. stiskanje v prsih, nočno mokrenje postelje, grizenje nohtov, jecljanje, nekatere oblike glavobolov in številne podobne motnje zdravja). Šolski zdravniki smo še zlasti zaskrbljeni zaradi naraščanja čustvenih in vedenjskih motenj ter samomorilnosti pri šolski mladini, katerih vzroke najdemo v neustreznem odzivanju šolarja na šolske okoliščine. Menimo, da bi bilo zdravstvenih težav pri šolarjih veliko manj, če bi pri sestavljanju šolskega koledarja upoštevali otrokove biološke ritme. Kako spremeniti šolski koledar Pedagoški službi ponovno predlagam tele spremembe šolskega koledarja: Trisemestralno šolsko leto. razdeljeno v jesenski, zimski in pomladni trimester. Jesenski tri-mester naj bi bil glede na geokli-matske razmere Slovenije in ugodne delovne učinke jesenskih mesecev najdaljši. Trajal naj bi 100 dni: od 20. avgusta do 24. decembra. V drugi polovici decembra. ko postaja dan vse krajši, se namreč zmanjša budnost osrednjega živčevja in zato hitreje nastopi utrujenost. To so spoznali Kelti. Rimljani. Slovani in drugi narodi tega območja lili 'l' ^Constantin Papuc - Velika Britanija ei\ ik JO Ull '2 :i 'VI ti it sli n E •tu •rti it io ik la re ol ui Študijska srečanja za šolske svetovalne službe Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše tudi letos organizira študijska srečanja za šolske svetovalne delavce in druge strokovnjake, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem ter varstvom duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Kot vsa leta doslej bodo srečanja ob petkih, v prostorih Svetovalnega centra. Letos začenjamo pol ure prej, to je ob 11. uri, da bo ostalo več časa za medsebojno izmenjavo mnenj in delovne dogovore. Vabimo vse, ki jih naš program zanima! Vnaprejšnje prijave niso potrebne, ker je udeležba brezplačna. Za prvo polletje šolskega leta 1990/91 smo pripravili tele teme: - 5. 10. ob 11. uri: A. Kos in V. Sterle: Psihosocialne obremenitve in stresi v službah pomoči - šolska scena (besedilo bo na voljo). - 19.10. ob 11. uri: Z. Burnik: Uporaba transakcijske analize v šoli (II.) - 9. 11. ob 11. uri: V. Sterle: Prva šolska leta z vidika psihodinamske teorije - 23. 11. ob 11. uri: M. Čonč: Služba za preprečevanje zlorabe otrok - ob prvi obletnici delovanja v Ljubljani - 7. 12. ob 11. uri: E. Novljan: Integracijski procesi za otroke z motnjami v razvoju v svetu - 21. 12. ob 11. uri: A. Uranjek: Gibalne vaje v šoli za pomoč otrokom s težavami * - 11.1.1991 ob 11. uri: A. Uranjek: Sprostitvene vaje v šoli Direktorica: Vera Slodnjak, klin. psih. spec. Prim. dr. Anica Mikuš-Kos Evrope že zdavnaj pred biorit-mologi. in v čas okoli novega leta umestili svoja in družinska praznovanja ter počitek. Zato predlagamo dvotedenske novoletne počitnice od 25. decembra do 10. januarja, namesto dozdajšnjih zimskih počitnic v januarju ali celo februarju. Ne vem, kako zakonodajalec utemeljuje načrtovanje letošnjih zimskih počitnic, ki naj bi se delile na teden dni o božiču in teden dni ob koncu januarja. Po enotedenskem presledku ob novem letu moramo namreč računati na teden dni prilagajanja na šolski ritem za to pa šolarji očitno ne bodo imeli možnosti, saj bo januar najintenzivnejši učni mesec pred koncem polletja. Bioritmologi ugotavljajo, da začenja naraščati delovna učinkovitost šele proti koncu januarja in se zdi zato letošnje načrtovanje zimskih počitnic medicinsko neprimerno in otrokovemu zdravju škodljivo. Zimski trimester naj bi bil za tretjino krajši od jesenskega. Trajal naj bi 80 dni. in sicer od 10. januarja do 25. aprila in bi mu sledile teden dni trajajoče prvomajske počitnice. Pomladni trimester naj bi bil najkrajši in bi trajal le 40 dni. Pri tem naj bi upoštevali, da živimo Slovenci na južnem obrobju Alp in postaja v teh krajih druga polovica junija že dokaj vroča in manj ugodna za učno delo učencev in učiteljev. Zato naj bi se pouk končal 20. junija. Sledile naj bi dvomesečne poletne počitnice (od 20. junija do 20. avgusta). Ce novoletnim, prvomajskim in poletnim počitnicam prištejemo še 8 drugih prazničnih dni med šolskim letom, ostane za pouk 220 dni. Predlagani letni šolski koledar obsega več učnih dni kot dozdajšnji. ker se začetek pouka (čas prilagajanja na šolski ritem!) pomakne v avgust in računa na evropski delovni teden, ki traja 6 dni. zajema torej tudi sobote. Bioritmologi menijo, da je dvodnevno prenehanje delovnega ritma ob koncu tedna neustrezno in moti delovno učinkom vitost, zmanjša delovni napor ter sili k lenobnosti. Sodobna šola poindustrijske družbe namenja delovno soboto (in deloma sredo, ki je tudi manj učinkovit delovni dan) raziskovalnemu in seminarskemu delu učencev, konzultacijam, športnim in kulturnim prireditvam,“plenarnemu delu, učnim ekskurzijam in terenskim meritvam ter drugim učnim dejavnostim, ki so sestavine sodobne šole. Raziskovalna dejavnost v sodobnem pomenu besede ni le ožje specializirano delo univerzitetnih ali drugih inštitutov. ampak sestavni del katerekoli ustvarjalne dejavnosti od otroštva do pozne starosti in je ena od človekovih temeljnih bioloških potreb, tako kot dihanje. hranjenje, spanje ali spolno razmnoževanje. Brez razvijanja in udejanjanja te potrebe bi ljudje še zmeraj ostali na stopnji antropoidnih opic... In če Slovenci resnično hočemo v Evropo, nas ne bi smelo biti strah niti delovnih sobot niti raziskovalne dejavnosti. Nikoli pred 8. uro Naslednji poglavitni predlog k šolskemu koledarju je usklajevanje dnevnega ritma šole z biološkimi ritmi 'šolarjev. Šolski pouk naj se ne bi nikdar začel pred osmo uro zjutraj, za učence nižjih razredov osnovne šole celo ne pred 8.30 - pa čeprav bi srednješolci ali osnovnošolci morali prihajati v šolo kmalu po 7. uri zaradi prometnih zvez. delovnega urnika staršev ali iz drugih razlogov . Jutro je najprimernejši čas za prilagajanje na šolski ritem. čas za šolski zajtrk, ponavljanje učne snovi, posvetovanje s sošolci in podobno. Delovna storilnost je pred osmo uro zjutraj tako šibka, da ni vredna besed in povzroča vsako napreza- nje hitrejšo utrudljivost. Pouk tudi ne bi smel trajali prek 13. ure v srednjih šolah in prek 12.30 v osnovnih, ali natančneje rečeno: ob ponedeljkih, sredah in sobotah po 5 šolskih ur pouka v srednjih šolah in po 4 v osnovnih: ob torkih četrtkih in petkih pa po 6 ur pouka v srednjih šolah in 5 šolskih ur v osnovnih šolah. V nižjih razredih osnovne šole pa eno šolsko uro manj. Število šolskih ur v letu bi torej ostalo enako kot doslej. Bioritmologi tudi raziskujejo, koliko časa je sposoben ostati zbran, in ugotavljajo. da popušča koncentracija za miselno delo po 15 do 2(1 minutah. če ni dodatnih spodbujevalnih dražljajev za osrednje živčevje. Didaktično uspešno izpeljana šolska ura naj bi bila torej dvodelna: v prvih 15 - 20 minutah naj bi učitelj podal ogrodje (ne nadrobnosti) predpisane učne snovi, v drugi polovici učne ure pa se z učenci oz. dijaki pogovarjal. dodatno razlagal, podajal praktične zglede o tej ali pretekli učni snovi. V nobenem primeru pa naj bi učna ura ne trajala dalj kot 40 minut. Predloge razlage s preštevilnimi informacijami. ki si sledijo v hitrih zaporedjih, še zlasti pa nerazumljive. monotono podajane ali prezahtevne učne vsebine povzročajo prezasičenost. na to pia se odziva osrednje živčevje z utrujenostjo, popuščanjem in preusmeritvijo pozornosti, javljanjem številnejših napak in z drugimi znamenji utrujenosti. Utrujenost torej ni bolezen, temveč opozorilno znamenje (alarm) pred nevarnostjo izčrpanosti. tako kot je bolečina ali zvišana telesna temperatura znamenje motnje telesnega zdravja - le da se na bolečino ali temperaturo hitro odzivamo, na utrujenost pa ne. Mlad in občutljiv otrokov organizem se na utrujenost odziva z že opisanimi funkcionalnimi motnjami, s psihoso-matičnimi obolenji, čustveno in vedenjsko motenostjo in s čedalje številnejšimi odpori do šole in vsega, kar je povezano z učenjem. raziskovanjem in s pridobivanjem znanja, si predstavljamo z izrazom antiintelektual-nost in kar je lahko najslabše spričevalo nekega naroda. O navedenih ugotovitvah bi-oritmologov sem imel v zadnjih desetih letih številna in obsežna predavanja, seminarje za učitelje osnovnih in srednjih šol. ravnatelje in strokovne delavce območnih enot Zavoda RS za šolstvo. za šolske svetovalne delavce. strokovnjake svetovalnih centrov, vzgojitelje dijaških domov in druge. Njihov odziv je bil ugoden, čeprav so mi učitelji in profesorji povečini razlagali, da nimajo nobene možnosti spreminjati ali vplivati na učni sistem, ki je določen »od zgoraj". Bil sem tudi »tam zgoraj«, tj. na Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. in sicer lani v februarju kot član strokovne komisije za revizijo Zakona o usmerjenem izobraževanju. Tam sem se srečal s vidnimi strokovnjaki iz pedagogike. psihologije, kineziologije. medicine in sociologije. Srečali smo se štirikrat, podali svoje predloge, jih strokovno utemeljili. zapisali, objavili v reviji Vzgoja in izobraževanje in s tem končali svoje delo. Kolikor opažam. se doslej ti predlogi pi e-čini ne upoštevajo in niso v e-njeni v spremembe tega zakona, to pa pomeni, da dozdajšnjega zakonodajalca niso zanimale ugotovitve strokovnjakov. Osebno sem doživel njihovo ravnanje kot nestrokovno in pedagoške znanosti nevredno. Morda bo nova šolska zakonodajna oblast bolj naklonjena otrokom in stroki (torej tudi učiteljem!) in bo znala pozorneje prisluhniti tudi strokovnjakom tistih panog, ki kakorkoli sooblikujemo razvoj osebnosti vsakega od naših otrok. VILJEM ŠČUKA odprta šoa Kje vas in nas šola žuli Ureja Tereza Žerdin SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE Dvainšestdeset računov ene same kontrolke Pošiljam vam eno od kontrolnih nalog 2. razreda osnovne šole v L. Meni se zdi za 2. razred preobširna. Zelo obsežne kontrolne naloge so tudi pri SND, z ravno takim sistemom točkovanja (točke ob pravilnih odgovorih). Prosim, če lahko napišete vaše mnenje o: - obsegu kontrolnih nalog (vsa ura) - pogostosti - sistemu točkovanja - primernosti kontrolnih nalog v prvem in drugem razredu - učenju pesmic na pamet, ki jih morajo znati le naslednji dan. mama J. M. Naj sama dodam, da je ta naloga skoraj v celoti rešena pravilno, ocena je zelo dobra, toda mamo J. M. takšne in podobne kontrolke vseeno motijo. V Svetovalnem centru smo, ne da bi to hoteli ali želeli, postali spontani zbiralci najrazličnejših vrst nalog, kontrolk, testov, nalog objektivnega tipa ali kakršnihkoli že oblik in nazivov za takoimenovano »objektivno preverjanje znanja«. Reči moram, da je »vaja«, ki ste nam jo poslali, ena izmed solidnejših, pa čeprav se ji vi čudite. K solidnosti štejem njeno tehnično izpeljavo (je dobro berljiva, razmnožena na dober kopirni stroj, tipi nalog so jasno ločeni, zapovrstna številka nalog je vidno ločena od računov, otrok ima dovolj prostora za vpis rezultata) in vsebinsko sestavljenost (dve nasprotni si računski operaciji in obravnavan obseg učne snovi; domnevam pa tudi, da so otroci takšne oblike računov v šoli že vadili). Ob vseh naštetih dobrih lastnostih pa moram seveda poudariti, da so morali tale drugošolček in njegovi sošolci rešiti natanko 62 računov v sedmih različnih oblikah množenja in deljenja. Nedvomno kar precej otrok takšno nalogo in toliko računov lahko reši, mnogi računajo z vesejem, nedvomno ob takšni nalogi utrjujejo znanje, logično sklepanje, razumevanje navodil, pridobivajo hitrost računanja in tako naprej. Cilj te naloge je torej hitro izračunati. Če hočemo doseči takšen cilj, je torej naloga primerna. Otrok ne izgublja po nepotrebnem časa s prepisovanjem ali pisanjem po nareku. Kadar je učiteljev cilj tudi ta, da učenci vadijo poslušanje in naprimer ustrezno zapisovanje, takrat bo treba račune narekovati. Torej mora biti oblika vaje odvisna od cilja, ki ga učitelj hoče doseči in se je zanj premišljeno odločil. Takšna naloga, kot je tale, prav gotovo ni primerna za vse učence. Manj zmožen otrok mora dobiti lažje račune. Otroku z motnjami pozornosti in zbranosti list razrežemo na več trakov, vsako obliko računov naj dobi sproti na posebnem traku ali lističu. Negotovemu otroku sproti potrdimo, da se je dela lotil pravilno. V vsakem primeru pa se mora učitelj pri vseh nalogah najprej prepričati, ali so otroci navodila za delo razumeli. Za otroke so lahko tudi zelo preprosta navodila, če so podana pisno, nepremostljiva ovira za reševanje nalog. Mnogi otroci v nižjih razredih se branja šele učijo in pisnih sporočil še ne dojamejo. To je le eden izmed razlogov, zaradi katerih menim, da kontrolne naloge ne spadajo v nižje razrede osnovne šole. Ta NE zajema obširnost, pogostost, točkovanje, ne pa pisnih vaj. O pesmicah pa drugič. • Sodelujte v naši rubriki! Na vsako vprašanje boste dobili odgovor strokovnjakov Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Gotska 18. Ne bom malical - Tovarišica, ta mesec ne bom jemal malice. - Zakaj ne? - Mama je rekla, da ne! - Vsi bodo malicali, le ti ne. - Predraga je. je rekla mama. - Doma imate krompir, fižol, jajca - pa bi s tem poplačali. - Ne bom jemal malice, je rekla mama. - Povej mami, da lahko dd tudi pridelke, če nima denarja in ti boš malical. Se boš dogovoril z mamo? Ali pa naj se sama oglasi v šoli. (Doma je na drugi strani ceste.) Drugi dan srečam Stanka na hodniku pred pisarno. Išče tovarišico ravnateljico. - Zakaj bi pa rad tovarišico ravnateljico? - Ne bom malical. - Se nisva dogovorila o tem že včeraj? - Mama je rekla, da ne bom malical. - Je nisi vprašal, ali bi lahko plačala malico s pridelki? - Je rekla, da bi morala dati ves fižol, kar ga ima za en mesec, ker je malica tako draga. Takrat je bila malica 3 din na dan, iajce pa od 1.50 do 2 din. STANKA PUCKO S1 nove knjige Štirideset let učitelj Milan Detela, Ljubljana 1990 Diplomirani ekonomist Milan Detela je v samozalotbi izdal zanimivo knjigo Štirideset let učitelj. V uvodu je zapisal: »Če bo ta knjiga prišla v roke tudi drugim bralcem, jim omogočam pokukati v dogajanja za šolskimi zidovi. Vsem bi rad dopovedal, da si učitelji zaslužijo precej več, kot jim družba danes odmerja v materialnem, še bolj pa v moralnem pogledu. « V svojih zapisih se je Detela sprehodil od prvih začetkov svojega šolanja od gimnazijca do študenta, od prvega službenega mesta honorarnega učitelja do rednega profesorja na Srednji šoli za turizem in gostinstvo v Ljubljani, kjer je poučeval 39 let. Po njegovih izkušnjah jc prvi pogoj učiteljskega poklica, da ima učitelj mladino resnično rad. In prav to - imeti mladino rad - je za učitelja velika preskušnja in nujen pogoj. Učitelj dela z učenci, in kolikor jih je, toliko je značajev, in vsak učenec je osebnost zase. Detela je zapisal, da so ga pri šolskem delu vodila neka načela. »Učenec ni posoda, ki jo je treba napolniti - je bakla, ki jo je treba prižgati.« Meni, da bi morala biti ta čudovita misel znanega ruskega pedagoga vodilo vsakega učitelja. V tej misli sta skrivnost in nujnost vzgoje - izobraževalnega dela. Seveda pa bo učitelj to misel uresničil le, če bo temeljito obvladal svojo stroko in se tudi na pouk temeljito pripravil ter se poglabljal, kajti poučevanje je prava umetnost, ki zahteva celotno osebnost učitelja in njegov pedagoški eros. Ocenjevanje je Deteli osrednje, najodgovornejše, najobčutljivejše učiteljevo opravilo. S preverjanjem znanja mora učitelj doseči neprenehno, temeljito in celostno pridobivanje znanja, kajti: »Ne ocenjuje samo učitelj svojega učenca, ostreje ocenjujejo učenci, in če ga negativno ocenijo, učitelj te ocene praktično ne more popraviti..." V nadaljnjih poglavjih govori o razredniku - ta funkcija je odgovornost in čast. Z imenovanjem za razrednika postane učitelj skrbnik zaupanih mu učencev ter prevzame odgovorno dolžnost. Red v šoli je za vse vzgojni dejavnik, urnik pa šolski vozni red ter srž organizacije dela učencev in učiteljev. Piše tudi o ozračju v šolski zbornici, ki se seli tudi v učilnice. Zbornica je »prometni otok, stikališče poti učiteljev, delavnica in čakalnica, opravljalnica in sodna dvorana, kadilnica in študijski prostor, skladišče in še marsikaj«. Kritično razmišlja o šolskih konferencah in sestankih, ali so bili res potrebni vsi, ki jih je bilo v njegovih štiridesetih letih dela nad 600, najmanj 1.700 ur, to pa je skoraj toliko, kolikor znaša celoletna delovna in dveletna učna obveznost. V štiridesetih letih je doživel v šoli marsikatero spremembo, ki so jo narekovali šolski sistemi in v zvezi s tem tudi velike gmotne spremembe učiteljev od plačilnih razredov do samoupravnega sporazuma o pridobivanju in delitvi dohodka. Nadalje razmišlja o potrebi učbenikov za srednje šole, ki so že pravi problem, o prijetnih šolskih izletih, o koncu šolanja učencev, o valeti ter srečanjih ob obletnicah mature. Vse je zapisal z dobrim namenom, saj želi, da bi tudi širša javnost spoznala svetle in temne strani življenja in dela učiteljev. Končal je z mislijo: »A vseeno - rad sem bil učitelj.« Knjigo priporočam ne samo učiteljem, ki bodo v njej našli veliko spodbudnih misli, ampak vsem, ki jih zanima življenje na šoli, ker je izšla v samozaložbi, jo lahko naročite na naslov: Milan Detela, Ljubljana, Kneza Koclja 8. SLAVICA PAVLIČ Moja pripoved je sprehod po učilnicah, po šolskih prostorih, pogovor z učenci, kramljanje s kolegi, opisovanje doživljajev, razmišljanje... vedno zadovoljnega učitelja. Temne kulise družbenih razmer niso nikoli zmanjšale moje vneme, vere in poleta - vedno sem v šoli lovil svetlobo, luč, sonce, vedrino - tega pa je še in še, če učitelj le hoče in zmore dojeti svetlobo, ki jo izžareva mladina. To svetlobo sem iskal, jo netil in tudi našel. Zato z razumom in čustvi zapišem tole: »Če bi se še enkrat odločal za poklic, Želel bi še enkrat biti učitelj!« Tudi zaradi vsega tega brskam po spominih, da si vrednote približam. Ti zapiski niso študija pedagogike. Niso moj življenjepis. Niso le zanimive zgodbice. Še manj strokovne analize. Ni moraliziranje, še manj politiziranje. Niso nikakršen pravilnik. Niso romanček. Niso aksiomi. Niso nič od tega, čeprav bo vsega tega po nekaj. Zapiske stresam po spominjanju, brez dokumentiranja, brez literarnih pretenzij, brez določenih drugih tendenc. So pač osebno moji. Zgradba zapisov nima opredeljenega skeleta - so bolj razmetani opisi po razpoloženju. Do neke mere odkrivam svoj lastni svet, da bi s tem pripovedovanjem povedal, kako sem bogatel. Ob tem mnogo podoživljam. pa spet poučujem, svetujem, kritiziram, sprašujem, nakazujem, si dopovedujem, razkrivam lastno prakso... - in ponovno uživam. Iz knjige Milana Detele Pedagogika humanih medosebnih odnosov Mikropedagogija, M. Bratanič, Škotska knjiga, Zagreb 1990 Pred nedavnim je izšlo pri Školski knjigi v Zagrebu delo z malce nenavadnim naslovom: Mikropedagogija. Interakcijsko-komunikacijski aspekt odgoja. Priručnik za študente i na-stavnike. Knjigo je napisala dr. Marija Bratanič. profesorica pedagogike na zagrebški Filozofski fakulteti. Že z naslovom opozarja, da so »makropedagoški« odnosi posameznik - vzgoja - družba le okvir obravnave in da je v središču pozornosti temeljna enota, v kateri poteka vzgajanje, to je medosebni odnos (učenec - učitelj oziroma vzgojitelj - učenec -starši, učenci med. seboj). Razčlenjuje značilnosti in določilnice tega odnosa, kot so socialna percepcija, učiteljevi čustveni odnosi in stališča in zlasti pomen empatije - vživljanja v sočloveka. Na podlagi izkušenj svojega več kot dvajsetletnega pedagoškega dela na vseh stopnjah šol - od razrednega pouka do dela s študenti - na temelju obsežnega raziskovalnega dela prikazuje avtorica nato posebnosti vzgoje interakcije in komunikacije, posebej interakcije v razredu in ob razrednikovi vlogi. Pri tem se ne zauosoljuje. kot pisci mnogih tovrstnih del. z navajanjem splošnih zakonitosti in ugotovitev, niti le s prikazovanjem empiričnih statističnih podatkov. Vseskozi domiselno povezuje splošno in posebno. teorijo in prakso, analizo in intuicijo, razum in čustva. Ob vajah in zgledih, literarnih odlomkih, scenarijih za seminarsko delo. poziva bralca k samorefleksiji, k razmisleku o lastnih stališčih naravnanju. k širjenju in spreminjanju teh stališč. Izhaja iz prepričanja, da je le tisti, ki neprenehoma razmišlja o svoji praksi in ki je sprejemljiv za sporočila in doživljanje svojih gojencev, lahko dober učitelj in vzgojitelj. Tak. ki tudi njih spodbuja k razmišljanju o sebi in svojih odnosih, k osebni rasti, ne da bi jih utesnjeval. V delu sta torej na poseben intimen način povezana vsebina sporočila in način sporočanja. S pridom ga bo vzel v roke vsakdo, ki mu je do humanejših odnosov v vzgoji, še posebno pa ga priporočam vsem. ki se ukvarjajo z izobraževanjem prihodnjih učiteljev ali vzgojiteljev. B. MARENTIČ POŽARNIK Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev Na začetku nove poti V zbirki je to pot izšlo pet novih knjig, med ujmi prva monografija: 5. knjiga A. Aškerca (ur. Vlado Novak). II. knjiga F. S. Finžgarja (ur. Jože Šifrer), 12. knjiga Prežiha (ur. Drago Dru-škovič in Jože Koruza), 3. knjiga J. Kozaka (ur. Jože Munda) in - monografija Lojz Kraigher avtorja Dušana Moravca, ki je že pred tem uredil vseh deset knjig Kraigherjevih ZD. Vsaka od teh knjig je izšla r tisoč izvodih; v zlatih časih slovenske knjige so knjige te zbirke izhajale r 4000 do 5000 izvodih, nekaj Cankarjevih del celo v 8000 izvodih. V priložnostnem zapisu, kot je naš, pač ni mogoče primerno razčleniti uredniških zasnov in opomb, želimo le ponovno opozoriti na bogastvo zbirke, saj so dela, ki izhajajo v njej, oprem- ljena s temeljitim znanstvenokri-ričnim aparatom, predvsem pa na njeno potrebnost za kakršnokoli - znanstveno ali pedagoško - poglobljeno preučevanje naše književne preteklosti. Zdi se, da ta dela ne bi smela manjkati v nobeni šolski knjižnici, sicer lahko upravičeno podvomimo r resničnost številnih izjav o nenehnem prizadevanju za boljši pouk. Koliko nadrobnosti, ki r pravi povezavi z drugimi viri dobijo neverjetno tehtnost, je samo r teh zadnjih knjigah - vsaka od njih ima kakih 80 strani opomb v drobnem tisku. In koliko truda, znanja, potrpežljivosti itn. je skrito v tem uredniškem delu, ki je za širšo javnost neznano, necenjeno in praviloma nepriznano. Zbirka, ta obsega že 166 knjig, se približuje točki, ko se bo treba Trije novi literarni leksikoni Literarni leksikon, nekajletni skupni projekt SAZU in DZS, se uresničuje tokrat že s svojo 33., 34. in 35. številko. S temi zvezki se edicija že močno preveša v drugo polovico in tako bi bila čez nekaj let končana. Zvezki so dovolj uporabno gradivo bodisi pri pouku, pri pisanju razprav ali za samostojno spopolnjevanje, saj so v njih celostno zbrana in obdelana različna področja, npr. literarne smeri, različna obdobja in literarna gibanja; obravnavane so literarne vrste, zvrsti, v nekaterih je obdelana literarna metodologija, to so metode obdelave literature, s pozitivizmom, strukturalizmom ipd. Med letošnjimi najnovejšimi izdanimi zvezki je Esej Denisa Poniža. Avtor se v njem ukvarja s to značilno novoveško literarno smerjo. Precej prostora namenja Francisu Baconu kot začetniku eseja, njegove začetke pa povezuje z literarnimi zvrstmi in oblikami, pomembnimi za njegov nastanek. Temu kratkemu pregledu literarne zvrstnosti, ki je vplivala na nastanek in oblikovanje eseja, sledi še kronološki pregled razvoja eseja od montaig-novskega do Baconovega, kronologija se nato nadaljuje z esejem 17. in 18. stoletja, z razvojem francoskega in angleškega eseja, Z angleškimi esejisti v 19. stoletju; ti ustvarijo esej, ki nima več enovite podobe, podobno pa se zgodi tudi z drugimi evropskimi eseji po letu 1850. Kronološki pregled se nato prevesi v 20. stoletje, ko postane ena najbolj raz- širjenih polliterarnih zvrsti ter se začne zvrstno in tematsko razlikovati, obenem pa se odpre tudi teoretično-filozofsko razmišljanje o eseju kot o posebni obliki. Obsežen del besedila namenja Poniž zvrstnim, tipološkim in klasifikacijskim problemom te literarne zvrsti, pri čemer se ukvarja z zvrstno-tipološkimi ali tipološkimi poskusi njegove opredelitve. Obravnavo te teme sklepa s postavitvijo eseja v slovenski prostor, poglavje namenja temu. kako je prešel ta pojem v literarnoteoretično, obenem pa tudi v splošno-kulturno zavest Slovencev. Umešča ga v čas slovenske moderne. Opisuje njegove vzpone in padce, povezane s splošnim kulturnim, gospodarskim in družbenosocialnim dogajanjem na Slovenskem, zlasti pa se osredotoča na literarnoteoretične zapise o tej zvrsti, besedilo pa se končuje z obravnavo teoretičnih oznak eseja na Slovenskem. Leksikon Toma Virka Duhovna zgodovina je pravzaprav prvo in edino celostno delo s tega področja pri nas. Virk vpeljuje v obravnavo duhovne zgodovine najprej z opredelitvijo tega pojma in pojmov iz te skupine, nato pa se usmeri k filozofski podlagi te vede, k njenemu izvoru, k Heglu, ki je ta pojgm prvi sistematično opredelil in pri katerem se že oblikujejo njene temeljne značilnosti: linearno-razvojna osnova Alberto Ruggiert - Italija B| odločiti o merilih za njeno dokončanje. Katere avtorje bo neba še uvrstiti r zbirko, je poglavitno vprašanje, naslednje pa. kje dobiti urednike, ki bodo to delo strokovno in pravočasno opravili. Zbirko Monografija k Zbranim delom si je zamislil že njen prvi urednik dr. Anton Ocvirk, in sicer kot njihovo znanstveno nadstavbo. Takšna sintezna predstavitev avtorja bi torej morala okronati Zbrano delo vsakega avtorja te danes že znamenite zbirke, toda ideološki in strokovni oziri (drugačen pogled glavnega urednika zbirke in avtorja monografije) so doslej povsem ohromili izhajanje monografij. Spomnimo se samo zapletov ob Koblarjevi monografiji o Simonu Gregorčiču, ki je potem Zgodovine, enost vseh objektiva-cij duha neke dobe in v zvezi s tem prednost sinteze pred analizo. To podobo duhovne zgodovine je kasneje deloma preoblikoval Dilthey, ki velja, zato ker se je precej ukvarjal s tem problemom, za njenega začetnika in za glavnega predstavnika nemške duhovnozgodovinske šole. Njemu ter sorodnim težnjam, Croceju, Heideggerju in konkre-ativnosti ali fundamentalni zgodovini namenja Virk nadaljevanje razvojno-kronološkega pregleda duhovne zgodovine, poseben del pa odmerja tudi duhov-nozgodovinski šoli - metodološki usmeritvi nemške literarne vede v prvih desetletjih dvajsetega stoletja, ki je idejno izhajala iz romantičnih mislecev (zlasti bratov Schlegel), filozofsko pa bolj iz Diltheya. Predstavlja zlasti njene najznačilnejše predstavnike: Rudolfa Ungerja, Fridericha Gun-dolfa in Oskarja Walzla, v sklopu duhovnozgodovinske šole pa spregovori tudi o tipologijah ter sorodnih težnjah, ki so se pojavile v zvezi s to šolo. Poglavje, namenjeno kritiki duhovnozgodovinske metode, govori o odnosu komparativistov do duhovnozgodovinske metode in njenem vplivu nanje. Ta metoda je namreč po drugi svetovni vojni izginila iz literarne vede, razen na Slovenskem, kjer je v sedemdesetih letih znova oživela, bodisi zaradi novih metodoloških usmeritev, pa tudi zaradi tega, ker je močno izčrpala svoje možnosti. Sklepni del zvezka je namenjen položaju duhovne zgodovine na Slovenskem in odnosu literarne vede do nje, zlasti po vojni. \ izšla pri Slovenski matici (1962)’ prvotno pa je bila namenjeni zbirki slovenskih klasikov. Tako je Moravčeva knjigi o Kraigherju prva monografija i zbirke, ki ustreza prvotni zamisli: V zbirki naših klasikov pa je 19 avtorjev, ki so v celoti pred stavljeni javnosti z znanstveno kritičnimi opombami, torej sin zares v velikem zaostanku, sl manjka v zbirki Monografije š 18 avtorjev, to so: Linhart, Vod 11 nik, Prešeren, Trdina, Jenko'" Levstik, Jurčič, Mencinger, 5wpr tar, Tavčar, Kersnik, Gregorčič. i Cankar, Kette, Murn, Župančič- ' Kosovel in Prežih. Dr. Franceti1 ' Berniku, sedanjemu urednik^, zbirke, želimo veliko sreče pl 1 popravnih izpitih, za katere pd— seveda ni kriv. STANKO ŠIMENC sl d -st Tretji zvezek, napisal ga ji v Janko Kos, prinaša Literarne ti st pologije. Avtor se ukvarja predi vsem z ahistoričnimi tipologfti: jami, pri čemer se opira zlasti ni i; Ocvirkovo ahistorično klasifika T cijo, delitev, za katero meni, di d vsebuje več pomembnih nastal n kov za klasifikacijo literarnih ti Z’ polologij. Nato sledi razvoju ahi it storično-cikličnih tipologij z zo si metki že v antiki, z Aristotelovim v in Platonovimi pogledi na tipalo d gijo pesniške umetnosti, te\£ v srednjem veku. g Literarne tipologije so se začeh oblikovati pravzaprav šele v 18-stoletju s Schillerjem in so dosegle svoj vrh s tričleno tipologijo realizma, idealizma in natura lizma, z modelom, ki je posta v drugi polovici 19. stoletja zeli razširjen na Nemškem, pa tud drugje po Evropi. Časovno-razvojni pregled si nato omeji na tipologije iz t. i »klasičnega« obdobja literarnir~ tipologij, med leti 1870 do 1930 4 v katerem so obravnavane zlasi h Nietzschejeva, Diltheyeva, Wolf 2 flinova, Nohlova, Srich s ova in Walzlova tipologja. Pl j tem času dejavnost na tem literat t, noteoretičnem področju nekoliki z preneha in novi tipološki model k se začno oblikovati šele pola goma, po drugi svetovni vojni, h 0 tega časa obravnava Kos tipalo d gije Lukdcsa, Timofejeva, Curtl n usa, Staigerja, Jakobsona in Lol l mana, sklepni del celotnega best k dila pa se po ustaljeni leksikalnn shemi izteka v obravnavo tegi tj literarnoteoretičnega pojava pt p Slovencih. VLASTA KUNEJ Sl šl DA BI ZNALI ZARES CENITI SVOJO DEŽELO... Svetovna dediščina v Jugoslaviji Izšlo pri založbi Mladinska knjiga pi Prva knjiga iz projekta o jugoslovanski dediščini je delo, ki si ga je mogoče ogledovati in ga prebirati le z občudovanjem. Ne le zaradi izredne slikovne opreme, temveč tudi zaradi načina. kako je obdelana nam več kot znana snov. Knjiga namreč predstavlja nekaj naših naravnih in kulturnih biserov s sliko in besedo tako, da nas znova presenetijo, pa četudi smo jih še tako vajeni, v vsem svojem bogastvu. V njej so prikazane in z besedo predstavljene Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor. Durmitor in Tura, Stari Ras in Sopočani, Studenica ter Ohridsko jezero in Ohrid. In po kakmih merilih so izbrane te znamenitosti? Vse prikazano in opisano je del celote - vse to je le nekaj izmed več kot 300 kulturnih in naravnih dobrin, ki jih je sprejela v Seznam svetovne dediščine Organizacija Združenih na- rodov za izobraževanje, znano', in kulturo (UNESCO) na temelj mednarodne konvencije o vat srvu te dediščine, podpisane letvi 1976. Izbrana naravna območjm ter mestne in posamične arhitekn tonske celote, ki ustrezajo stroo gim merilom omenjene organizMl cije, pomenijo za del Evropm r katerem smo, značilno antičntjV srednjeveško kulturno tradicifM izjemne naravne dobrine iz rt si zličnih krajev Jugoslavije. v Knjiga bo, z vsem svojim tik jemnim slikovnim gradivom^ učinkovit in zelo ilustrativen pri' pomoček pri pouku. Opozarfč na resnično bogastvo in vrednol naše domače dežele, hkrati p\v spodbuja k razmišljanju o temV kakšna je naša odgovornost tijsl tega delca sveta, ki so nam nd zapustili prejšnji rodovi in ki $ d bomo morali mi izročiti naslei si njim. BESEDO IMAJO STROKOVNJAKI Kritično o varstvu otrok v jaslih in vrtcih Menim, da sta nega in vzgoja otrok tako vzvišena naloga, da noben moški nikoli ne bi smel pomisliti, da bi svojo redno službo primerjal s to. (Prim. dr. Kurt Kancler) J Konec 19. stoletja in v začetku 20. so velike družbenopolitične ^fpremembe v nekaj desetletjih predrugačile morda stotisočletno biološko zasnovano tradicijo: ženska je postala »enakopravna« in je to )Onakopravnost pokazala predvsem tako, da seje zaposlila ter desetti-;0sočletno nalogo, morda tudi »breme« nege in vzgoje otrok odložila in ,r,Popustila družbi. ■p, Zavedati se moramo, da je prav to spremenilo doslej biološko in ^tradicionalno obarvan odnos mati - otrok. Pri tem so kajpak nastale ,^stevilne izredno hude težave, ki jih žal vse do danes nismo zmogli ^("dpraviti. Stotisočletne biološke tradicije namreč ni mogoče spreme-p/* *1'ti čez noč. pi--------------------------------- Spomnimo se očeta slovenskega otroškega zdravstva, prof. dr. Derča, ki je leta 1945, ko smo po Sovjetski Zvezi prevzeli Prav vse, medtem tudi jasli in 1'vrtce, avtoritativno izjavil: »Jasli ft So za osle, za otroke so matere!« Ta hudo trezna, vendar za tiste čase preveč čustveno obarvana ?!t izjava, ga je stala profesuro. '<0 Tako kot na neštetih drugih po-^ dročjih pa lahko njegovi nasled-niki danes spoznavamo, kako n zelo prav je imel stari profesor, h1 'n da kolektivno otroško var-zo stvo, v katerem je ponavadi pre-več otrok na enem mestu, s pe-/o driatičnega stališča ni pravo. KjCim manjši je otrok, in to velja gotovo za otroke, stare do 3. ali z otroka na otroka, potem je tudi brez višje strokovne izobrazbe lahko razumljivo, da si v zgodnjem otroštvu otroških kolektivov ne želimo. Želimo si, vsaj v prvih letih življenja, individualno varstvo otroka, želimo si, kajpak, da bi otroka varovala mati. Če torej iz pediatričnega stališča ugotavljamo, da kolektivno varovanje otrok, predvsem do tretjega leta in verjetno tudi do četrtega, ni primerna oblika otroškega varstva, in če po drugi strani vidimo, da se je sodobna mati, tako kot so zahtevale družbenopolitične razmere, redno zaposlila, potem se moramo kajpak vprašati, kaj v danem polo- Pisca prispevka (predstavljen je bil na strokovnem posvetu o predšolski vzgoji v sistemu širše družbene skrbi za otroka, 27. marca letos v Ljubljani), pediatra PRIM. DR. KURT KANCLER IN DR. MARJETA KORBAR, ugotavljata, da je kolektivna oblika otroškega varstva posledica družbenopolitičnih sprememb in pogosto napačno razumljene »enakopravnosti« žensk. Menita, da je varstvo predvsem manjših otrok v kolektivih neprimerno, pa tudi zelo drago. Urejeno otroško varstvo je sicer del pozitivne populacijske politike, vendar je treba problem rešiti strokovno in ne politično. Iz sestavka objavljamo nekaj odlomkov. 3 :4. leta, tem slabši sta njegova 23 humoralna in celularna imunost. 11 ^at0 nima dovolj obrambnih C'1 sposobnosti, da bi se lahko uprl številnim virusom, bacilom, bakterijam, glivicam in drugim povzročiteljem, ki jih je v otroškem kolektivu žal zmeraj preveč. Vedeti moramo, da so različna otroška obolenja v tej življenjski dobi zelo pogosta. Na prvem mestu so bolezni dihal, ki znašajo danes že več kot 50 odstot-V kov vseh obolenj. Tej najštevil-1,1 nejši skupini sledijo obolenja ču-č^til, kože in podkožja, obolenja Pt prebavil ter nalezljive in parazi-tarne bolezni. Povzročajo jih virusi, bakterije in bacili, prenašajo pa se z otroka na otroka. To so resnice, ki jih poznamo otroški zdravniki že iz davnih časov. Če torej vemo, da se kar štiri Petine otroških bolezni prenaša 12 VRTCA JEŽEK V LUCIJI čaju sotriti. Še zdaleč ne menim, da je zaposlenost žensk in njena posledična odsotnost pri negi in vzgoji otrok znamenje enakopravnosti. Spoznali smo torej hudo nevarnost za zdravje in tudi za življenje. predvsem pa za razvoj naših otrok. Ne znamo je odstraniti. Kaj torej storiti? Ob tem vprašanju moram ugotoviti, da izhod, ki je bil v polpretekli zgodovini tako običajen - da namesto otroka varujejo stari starši - žal danes ni več zmeraj mogoč. Povprečna starost naših starih staršev ob sorazmernem znižanju starosti mater ob rojevanju namreč sega v obdobje, ko so stari starši še sami v službi. Druga možnost je. da z različnimi zakonskimi oljašavami omogočimo materi, da čim dalj neguje svoje otroke. Žal vemo. Starši med nami S pojavom institucionalne Predšolske vzgoje se je del vzgoje prenesel zunaj družine. ojS tem se je pojavila tudi potreba •lipo zbliževanju vrtca in družine. "lOblike sodelovanja s starši so se 'e/jves čas spreminjale. Od klasičnih 'čjjroditeljskih sestankov in govoril-e^nih ur prehajamo k oblikam, ki /•^omogočajo pristnejše medčlove-^Ške stike med vzgojitelji, otroki P4'n starši ter sodelovanje staršev nV. življenju vrtca. Razvijati že-"t/jkmo take oblike, ki bi pritegnile rt starše in jim dale dejavno vlogo v vzgojnem procesu. zi VRTEC JEŽEK JE ENOTA .VVZ LUCIJA - v njem je v šti-Jrih skupinah, ki starostno niso ;Jp|ivsem razmejene, 80 otrok. 'M Vzgojiteljice načrtujemo /Vzgojno delo v enoti skupaj. No-■ z/t Vembra lani smo želele po zami-rfsli vzgojiteljice Zdenke Fatorič g* dan v vrtcu pripraviti nekoliko gj drugače. Dejavnosti naj bi vodili ei starši. Pri načrtovanju 'dopoldneva s starši’ smo imele pred seboj cilje: • S starši smo želele navezati pristnejši stik in jim omogočiti, da z dejavno vlogo v vzgojnem procesu bolj spoznajo nas in naše delo. # Posneti dogajanje na videokaseto in posnetke predvajati na roditeljskih sestankih. Tako smo želele doseči večjo udeležbo na roditeljskih sestankih in spodbuditi še druge starše k sodelovanju v vzgojnem delu. Priprave na 'dopoldne s starši' so se začele z individualnimi pogovori s starši, za katere smo predvidevali, da bodo pripravljeni sodelovati, ker so se že prej zanimali za naše delo. Pritegnili smo dva zakonska para ter še neko mamo in babico. Sledil je pogovor, na katerem smo zasnovali načrt, kako naj bi potekalo dopoldne in kako paj bi pri delu sodelovali starši. Želeli smo dobiti čim več njihovih pobud pri da smo desetletja imeli le osemmesečni porodniški dopust in da nam ga je po neštetih protestih uspelo podaljšati na dvanjast mesecev. Toda leto dni star otrok spada v tisto skupino, ki je zdaleč najhuje nagnjena k patološki adaptaciji (študije prof. dr. Jampolska). Žal tovrstna opozorila strokovnjakov v preteklosti niso zalegla. ob tem pa ugotavljamo, da so dežele realnega socializma tudi ob prevladi komunističnih sistemov poznale veliko bolj človeške rešitve tega problema. Naj le omenim, da sta Madžarska in Sovjetska zveza omogočali materam, da so do tretjega leta otrokove starosti ostale doma in da se je v tem času ohranilo njihovo delovno mesto ter vse pravice iz delovnega razmerja (delovna doba, napredovanje, dopust itn.). Res je, da matere v teh treh letih niso prejemale celotnih osebnih dohodkov. Žal se nam v Jugoslaviji kljub stalnim strokovnim utemeljitvam ni posrečilo prepričati vodilnih, da bi tudi jugoslovanskim materam omogočili vsaj takšno rešitev. Menim, da je katastrofalno zmanjšanje natalitete na Sloven- skem (kjer sta »enakopravnost« in zaposlenost žensk največji v Jugoslaviji) tudi posledica takšne politike. Otroško varstvo v naših jaslih, ki ga takšnega kot je zdaj, nikakor ne moremo odobravati, je zelo drago. Domala polovica zajamčenega osebnega dohodka Slovenca gre danes za varstvo tega otroka v jaslih! Pri tem pa ne pozabimo, da vsak Slovenec oddeli mesečno 2,7 odstotka (tako je v Mariboru) svojih bruto osebnih dohodkov za to isto otroško varstvo. To je zelo veliko. Ali je uspeh enakovreden vloženemu denarju? Menim, da ne. predvsem takrat, ko tem ogromnim vsotam prištejem še denar za staležnino in primanjkljaj delovne sposobnosti zaposlenih žensk, ko morajo v stalež zaradi obolelih otrok v jaslih in ko temu denarju prištejem še zelo visoke izdatke za zdravljenje teh otrok. Naj le dodam, da je škoda, ki nastane zaradi prizadetega zdravja in razvoja obolelih otrok, še mnogo višja in ne-ocenljiva. Finančna žrtev celotnega naroda torej nikakor ne opravičuje današnjih oblik otroškega varstva. Vsak je moj otrok Čas počitka je. Vse je mirno, tiho. Oči mojih malih junakov se zapirajo. Za njimi je naporen dan. BiH smo na izletu na Kranceljnu, to pa je za moje tri- do štiriletnike že kar daleč. Opazujem in razmišljam: o Jani, ki ponavadi težko zaspi..., o Maji, ki objema medvedka, pa o Matjažu, ki ga je spanec danes takoj premagal. Z varuhinjo Marijo sva Karin, Tanjo in Marka pobožali po laseh, pa so zaspali. Seveda sem pred spanjem morala pokriti še Luka in Miha, pa Matejo in Domna. Prav dobro je to, da sva pri uspavanju ponavadi obe z Marijo, ki je prav tako pokrivala in popravljala odejo Matiju, Nataliji, Žigu. Svetlani, Kristjanu in Nejcu ter gotovo še komu. Nina in Veronika sta pred spanjem pohiteli v kotiček po blazini, ki smo ju izdelali skupaj, zato sta nekaj posebnega. Ameli in Goranu postaviva ležalnika zmeraj ob kotiček, ker dolgo spita. Spanec jima je že zaprl oči. Jerneja in Jermanov Žiga sta si spet izbrala za svoja ležalnika stalen prostor. Jerneja je stisnila k sebi punčko, Žiga nano in sta zaspala. Andrej je moral pred počitkom še enkrat na stranišče. Mislim, da si je zaželel, da bi ga dvignila in odnesla. Poljubil me je. Saj, v naročju je lepo. Pa Urška? Le nje spanec ni premagal. Lepo počiva in premišljuje. Mogoče o moji izmišljanji o vsakem od nas, ki sem jo zapela kot uspavanko? Moje misli so pri tebi (Veronika, Nejc, Nina, Matija...). Razmišljam: Postala sem tvoja vzgojiteljica. Pa te osrečujem? Želim ti srečo, ti, otrok moj. Pa ti je dajem dovolj? Želim ti, da bi bil ljubljen. Pa občutiš dovolj, kako te imam rada? Želim ti dajati dober zgled. Pa ti ga dajem? Ko smo prišli z izleta, sem šla v čevljih mimo svoje garderobe. Vidve, Svetlana in Natalija, sta mi takoj prinesli copate in požugali: »Ti, ti tovarišica!« Si pozabila obuti copate?« Pospravili sta moje čevlje. ^ Misel mi ne da miru. Sem dovolj skrbna? AH dovolj pokažem vsakemu otroku, kako je pomemben, kako vesela sem, da sva skupaj? Ne, nočem, da bi bili moji varovanci množica otrok. Želim, da je prav vsak od njih pri meni v vrtcu »moj otrok«. VZGOJITELJICA JANA izbiri dejavnosti. Pri starših so se pojavili dvomi, ali so sposobni samostojno voditi skupino in ali bodo imeli dovolj izvirnih zamisli za delo skupin. Pri izbiri dejavnosti smo upoštevali poklice in nagnjenja staršev. Dejavnosti smo poimenovali takole: - Modeliramo glino |- Pečemo mlince - Ustvarjamo iz škatlic - Šivamo - Igramo se frizerski in kozmetični salon Drugim staršem smo jih predstavili s plakatom. Pri izpeljavi 'dopoldneva s starši' smo bile navzoče tudi vzgojiteljice in varuhinje, vendar starši naše pomoči niso potrebovali. Dejavnosti so potekale v kuhinji; tam so otroci pekli mlince, na hodniku so oblikovali glino, razna dela pa so opravljali tudi v igralnicah. Otroci so se prostovoljno razvrstili v pet enako številčno močnih skupin, pomešanih po staro- sti in spolu. Tudi v kozmetičnem salonu in pri pečenju mlincev je sodelovalo veliko fantov. Le najmlajši otroci so sledili svoji tovarišici. Otroci so lahko prehajali iz dejavnosti v dejavnost, vendar so zaradi velikega zanimanja vztrajali pri začetem delu do konca. Čeprav starši niso vajeni igre z več otroki, jih to ni spravilo v zadrego. Med seboj se niso poznali, pa so vseeno takoj navezali sproščen in spontan odnos. Ob pogovorih in šalah so nastajali izdelki, ki so kazali, kako zelo se zanimajo otroci in starši za delo. Vzgojiteljice se niso mogle načuditi odzivu otrok, njihovi ustvarjalnosti in vztrajnosti. Izkazalo se je, da je bila bojazen, da starši ne bodo kos nalogi, povsem odveč. Dopoldne s starši smo končali z razstavo izdelkov, ki je pomenila predstavitev dejavnosti drugim staršem. Dogajanje smo posneli na videoka- predšolska NOVOST IZ ZAVODA RS ZA ŠOLSTVO Vrtci v spremenjenih družbenih razmerah Na Zavodu Republike Slovenije smo se letos prvič odločili, da vrtcem ter osnovnim in srednjim šolam ob novem šolskem letu pošljemo strokovno brošuro Obvestila za delo v šolskem letu 1990/ 91. S prispevki v njej želimo pomagati pedagoškim delavcem, da bodo svoje delo lažje prilagajali sodobnim družbenim razmeram. Tudi vrtcem smo pripravili brošuro, ki bo izšla v začetku oktobra 1990. Prispevki so v treh vsebinskih sklopih. V prvem so navedene pomembne naloge, ki jih prinašajo spremenjene družbene razmere v svetu in pri nas tudi v predšolski vzgoji. Pripravili smo informacije o gradivu, ki je trenutno v središču pozornosti in v katerem se snujejo podlage za razvoj vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji do leta 2000. (Koncepcija in strategija razvoja vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji do leta 2000 in Nacionalni program vzgoje in izobraževanja.) V drugem sklopu knjižice razmišljamo o strokovnih vprašanjih in različnih mnenjih, ki so že nekaj časa predmet razpravljanja pedagoških delavcev v vrtcih. Poudarjamo, kako pomembno je poznavanje psiholoških dejstev v otrokovem razvoju, ki najbolj vplivajo na organiziranje pedagoškega procesa ter vsebinske in metodične rešitve vzgojnega dela. O načrtovanju vzgojnega dela, ki bo namenjeno otroku in bo spodbujalo ustvarjalno in vsebinsko bogato dejavnost otrok v življenjskih okoliščinah, razmišljamo v prispevku Nekateri vidiki načrtovanja vzgojnega dela in demokratičnost načrtovanja vzgojnega dela. V poglavju o komunikacijah razgrinjamo nove poglede na delo v oddelkih, kjer delata dva vzgojitelja. O tem, kako poglobiti že dobro sodelovanje vrtcev in osnovnih šol, govorita sestavka o prehodu otrok iz vrtca v šolo in o sodelovanju vzgojiteljev in učiteljev. Sodelovanje staršev in vzgojiteljev kot izjemno pomembno podlago za dobro počutje otrok v vrtcu obravnavamo v treh prispevkih. In še dve informaciji o nacionalnem programu športne vzgoje in o pripravi gradiva za delo strokovnih delavcev v vrtcu. V tretjem sklopu knjižice je nekaj zanimivih statističnih podatkov o predšolski vzgoji v Sloveniji, tako da se bodo lahko v vsakem vrtcu primerjali ali pa si v svoji občini poiskali zanimive primerjalne podatke. V brošuri je tudi razpis seminarjev za vzgojitelje in ravnatelje ter pedagoške vodje, ter kadrovska sestava skupine za predšolsko vzgojo. Načrtujemo, da bomo za vsako novo šolsko leto, vendar že junija, pripravili podobno brošuro. In če bomo zmogli, še kakšno - o posebnih pedagoških vprašanjih - med šolskim letom. Vse vaše pobude za tovrstno delo bodo še posebno dobrodošle in dragocene. ZMAGA GLOGOVEC Iz gorenjskih vrtcev Ob koncu šolskega leta so v gorenjskih vrtcih pripravili zanimive razstave izdelkov in risbic najmlajših in njihovih vzgojiteljic. Pokazali so, kako je mogoče z malo iznajdljivosti in dobre volje nadomestiti kupljene igrače, za katere pogosto zmanjkuje denarja. • Kranjske vzgojiteljice in varuhinje so izdelale veliko novih igrač in učil za spodbujanje otrokovega razvoja. Starši otrok in krajani so si zanimivo razstavo lahko ogledali v vrtcih Mojca in Janina, ob 25. maju pa so jo prenesli še v tamkajšnjo vojašnico Staneta Žagarja. • V Bohinjski Bistrici so 26. in 25. maja vabili na razstavo risb in izdelkov tamkajšnjih otrok. • V Kosovi graščini na Jese- ničan je bila razstava izdelkov predšolskih otrok na temo Narava v otrokovih očeh. • V tržiškem paviljonu NOB smo si lahko ogledali didaktične igre s predstavitvijo vzgojnega dela le-teh na video posnetkih z naslovom Razumeti otrokovo igro pomeni razumeti njegovo srce. • Za praznični konec šolskega leta so pripravili slikovito razstavo tudi v begunjskem vrtcu. Razstavljeni izdelki bodo tudi v prihodnje krasili igralnice in delovne kabinete po gorenjskih vrtcih, marsikatere pa bodo otroci s pridom uporabljali. To je najlepša pohvala za prizadevno pedagoško osebje, polno izvirnega in ustvarjalnega znanja, želja po iskanju novosti in delu. IVANA SAJOVIC seto, zato da bomo le-to predvajali na roditeljskem sestanku in v študijske namene pedagoškim delavcem. S potekom 'dopoldneva’ smo bile v vrtcu zelo zadovoljne. Pričakovale smo, da bo to dopoldne čez nekaj časa sprožilo odziv staršev, presenečene pa smo bile, da se je to zgodilo že takoj naslednji dan. Starši so po telefonu spraševali, kaj se je v vrtcu dogajalo, češ da jih otroci doma z navdušenjem spodbujajo, naj bi tudi oni bili 'tovarišice' v vrtcu. Namen tega dopoldneva je bil motivirati starše za boljše sodelovanje z vrtcem. Zato smo tudi posneli video in poleg 'dopoldneva s starši’ posneli tudi otroke jasličnega oddelka, ker je delo v jaslih staršem težko predstaviti. Pripravili smo roditeljski sestanek za vso enoto. Prišli so skoraj vsi, celo tisti, ki jih sicer nikoli ni na sestanku in govorilnih urah. Presenetila nas je udeležba staršev otrok jasličnega oddelka, ki jih je sicer težko privabiti na roditeljski sestanek. Starši so bili nad posnetkom navdušeni in so mu z zanimanjem sledili. Zaradi številčnosti pa je bila komunikacija enosmerna in ni bilo sproščenega pogovora, kakršnega smo si želeli. Od 'dopoldneva s starši’ z roditeljskega sestanka je minilo že precej časa. Opažamo, da se starši bolj zanimajo za življenje vrtca, prinašajo razno gradivo, se odzivajo na vabila... Tudi dedek Mraz je bil eden izmed staršev. 'Dopoldne s starši’ je bilo le kamenček v mozaiku prizadevanj za boljše sodelovanje s starši in približevanje vrtca potrebam otrok. Ozadje vsega tega pa je zviševanje ravni znanja vzgojiteljic in varuhinj, spodbujanja njihove ustvarjalnosti in skrb za demokratične odnose v vrtcu. MILENKA UHELJ-OŠTIR v spomin Nežka Jocif Zadnji dan maja se iz svojega nemirnega spanja ni več prebudila učiteljica Nežka Jocif. Bolezen ji je neizprosno izjedla življenje in upihnila brlivko, ki je v pokojni Nežki že kak mesec dni komaj še tlela. Naš spomin se bo zmeraj pomudil ob učiteljici, ki je imela šolo in učence nadvse rada. Le oni sami - sto in sto jih je - najbolje vedo, kako jih je učila prisluškovati naravi. Smilila se ji je vsaka pohojena bilka, vsak negoden mladič, ki je padel iz gnezda, in vsak zaostali ptič, ki ni več mogel poleteti z jato. Ona sama je bila za učence kot odprta knjiga Narave. Pri njej so našli odgovor na vsako vprašanje in spet samo oni vedo, o čem vse so se pomenkovali na planinskih poteh in gorskih stezah, na grebenih in ob sestopih v meglene doline. Nežka Jocifova je velikokrat rekla, da premalo zna in da premalo ve; da se ne more meriti z drugimi. S kom neki? S praznimi bobnečimi sadovi? Sončnico je bilo sram, beremo pri Tagoreju, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: Kako se imaš, draga moja? Sonce se je smehljalo tudi Nežki, čeprav ji je življenje pošiljalo na pot preskušnje in hude, kar prehude izgube. Živela je iz Svetlobe in je vedrino delila drugim celo takrat, ko bi io bila najbolj potrebna. Najdalj je službovala na osnovni šoli pod zeleno planino Zaplato, tam, kjer je bila tudi doma. Najbolje se je počutila v »svojem« četrtem razredu in se v njem izmojstrila do virtuoznosti. Vsa je živela za cvetje, pesem in planine in si z njimi polnila čašo Življenja. Kaj pa čašo nesmrtnosti? Nekje je zapisano, naj mrtvi pokopavajo mrtve. Ali ne pomeni to, da živi mrtvih ne moremo »pokopati« preprosto zato, ker se jih spominjamo? Tako drug za drugim prehajamo v kolektivni spomin in v tem je zagotovo nekaj nesmrtnosti. Vanjo je prešla tudi Nežka Jocifova. BERTA GOLOB Marija Pilgram Lani proti koncu leta je v osemedesetem letu starosti umrla profesorica Marija Pilgram. Že dolgo ni bita posebno zdrava; pred več leti pa je prebolela hudo, še danes težko odzravljivo bolezen. Marija Pilgram je bila rojena 25. maja 1910 v slovenski družini na Dunaju. Po končani srednji šoli je na ljubljanski univerzi študirala matematiko in fizika. Po diplomi leta 1933 je sprva poučevala matematiko in fizika na srednji šoli v Kranju, od leta 1939 do upokojitve v letu 1968 pa na viški gimnaziji v Ljubljani. Poleg rednega šolskega dela se je prof. Pilgramova rada in veliko ukvarjala z boljšimi dijaki in jih v dodatnih urah pripravljala za razna tekmovanja; na njih so dosegali vidne uspehe. Po njeni zaslugi je šlo veliko dijakov študirat matematiko in sorodne vede. Nekateri med njimi so postali uspešni matematiki na različnih področjih delovanja in lahko rečem, da jim je prav Pilgramova dala podlago za njihovo uspešno nadaljnje delo. Med prvimi štirimi je zato prejela priznanje Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije za delo z mladimi nadarjenimi učenci. V prostem času je prof. Pilgramova veliko pomagala svojemu soprogu pri sestavljanju matematičnih učbenikov in zbirk nalog, vendar se nikoli ni hotela podpisati kot soavtorica. Mnogi njeni učenci in tudi kolegi jo bomo pogrešali in se je radi spominjali kot dobre pedagoginje in učiteljice ter dosledne zagovornice pravičnih rešitev. CIRIL VELKOVRH Tri Schreineijeve obletnice Življenjska pot slovenskega pedagoga Henrika SCHRE1NERJA je vpeta med letnici 1850 in 1920. Pred sto štiridesetimi leti je v Ljutomeru zagledal luč sveta, a pred sedemdesetimi leti je v Mariboru sklenil svoje bogato duhovno življenje. Letos mineva sto let, ko je bil 26. avgusta 1890 imenovan za ravnatelja moškega učiteljišča v Mariboru in je to odgovorno zadolžitev zgledno opravljal polnih trideset let. Vse tri obletnice so izjemna priložnost, da v našo pedagoško zavest prikličemo spomin na Schreinerja in opozorimo na njegovo bogato pedagoško izročilo, ki je v nekaterih sestavinah ohranilo svojo vrednost vse do naših dni. Schreiner je bil bistrega uma. Osnovnošolsko znanje je vsrkal v domačem kraju, srednješolsko izobrazbo je Z odliko končal r Mariboru, a na dunajski univerzi je nadvse uspešno študiral skupino naravoslovnih predmetov (prirodopis, matematiko in fi-ziko). Do prihoda v Maribor je bil trinajst let profesor prirodopisja na učiteljiču v Bolzanu na Tirolskem. Tu je zorel in dozorel v temeljitega in kakovostnega profesorja z bogatim strokovnim znanjem. V zadnjem letu svojega službovanja na Tirolskem je nadomeščal obolelega ravnatelja in si pridobil veliko dragocenih izkušenj v organizaciji in vodenju pedagoškega dela na učiteljišču, to mu je izredno koristilo na novem delovnem mestu v Mariboru. Imenovanje Schreinerja na to odgovorno šolsko mesto v Mariboru je bilo v takratnem času in v tistih druž-beno-političnih razmerah nadse pomembno za utrjevanje in razvijanje slovenskega duha na Spodnjem Štajerskem. Vse kaže, da je bil Schreiner imenovan na ta položaj pomotoma. Nemški narodni svet, ki je odločal o vsaki namestitvi v štajerski deželi, sta zavedla priimek in Schreinerjevo dolgoletno in uspešno službovanje na nemško občutljivem učiteljišču v Bolzanu na Tirolskem. Res je sicer, da je bil Schreiner kot odličen in oblikovan šolnik avstrijskim šolskim oblastem dobro predstavjen in znan, da so njegovo profesorsko delovanje na Tirolskem zelo cenili, da so ga v širšem avstrijskem prostoru poznali kot napredno usmerjenega pedagoškega pisca - vendar vse to gotovo ne bi bilo zadoščalo za imenovanje ravnatelja v Mariboru, ko bi avstrijske šolske oblasti vedele, da je Schreiner bil in ostal vseskozi zaveden domoljub, Slovenec. Schreiner je imel že od samega začetka ravnateljevanja zelo težavno stališče, saj je moral modro usklajevati na eni strani močne pritiske astrijskih oblasti, na drugi strani pa previdno, a načrtno prebujati, utrjevati in usmerjati prebujajočo se slovensko zavest tako med dijaki kot v profesorskem zboru. V izredno občutljivih časih, na prelomu stoletja in na predvečer prve svetovne vojne, to niti malo ni bilo lahko, a hkrati je bilo tudi tvegano. Vse to je od Schreinerja terjalo maneversko širino in dovolj zanesljivo jasnovidnost v prihajajoči čas. Čim bolj se je zaostroval narodni boj, tem težavnejše je bilo ravnateljevanje in vse bolj so šolske oblasti bedele nad mariborskim učiteljiščem, ki je prav po ravnateljevi zaslugi uživalo velik sloves in ugled v širšem avstrijskem prostoru. V Schreinerjevem vztrajanju na mestu ravnatelja se kaže vsa njegova veličina in zvestoba slovenskemu narodu, njegova neomajna pripravljenost, da po svojih močeh in sposobnostih kar največ pripomore k razvoju in utrditvi slovenske zavesti na Spodnjem Štajerskem. Pedagog Schreiner je razvijal in usmerjal mariborsko učiteljišče v kakovostno pripravljalnico dobrih učiteljev za slovensko osnovno šolo na Spodnjem Štajerskem in vabil k sodelovanju res najboljše profesorje tistega časa, take, ki so s pisano besedo zmogli širifi žlahtno pedagoško misel med slovenskim učiteljstvom. »V naj-kritičnejših desetletjih - ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja - je razvila majhna, toda žilava in svojemu ljudstvu predana skupina slovenskih pedagoških delavcev pedagoške dejavnosti. ki v zgodovini slovenskega vzgojstva nima primere niti po obsegu niti po globini,... Zbirala se je okrog Schreinerja, ravnatelja mariborskega učiteljišča, ki je užival med slovenskim učiteljstvom neomajen ugled in ga znal pritegniti k sodelovanju,« je o Schreinerju zapisal Šilih. S prihodom v Maribor se je Schreiner začel razvijati v pravega in temeljitega pedagoga, v najžlahtnejšem pomenu besede. Čeprav ni imel formalne ozko pedagoške izobrazbe, je na temelju svojih bogatih pedagoških izkušenj, ki si jih je pridobil s poučevanjem na Tirolskem, in z intenzivnim samoizobraževanjem pedagoških predmetov, to sta mu dodobra omogočala njegova nadarjenost in jezikovna kultiviranost, dovolj solidno nadomestil manjkajoče mu ozko pedagoško znanje. Kar hitro se je usposobil za poglobljeno in strokovno dovolj prepričljivo poseganje v samo pedagoško znanost, hkrati pa je nepretrgoma spremljal vse pedaoške novosti v evropskem kulturnem prostoru. Tako je vnesel v delo učiteljišča novega duha, še tem bolj, ker je ves čas sam poučeval pedagoške predmete in na novo uredil hospitdcije in učne nastope učiteljiščnikov. Prav zato je bilo delo mariborskega učiteljišča takrat na vrhuncu, vodilno v slovenskem in širšem avstrijskem prostoru. K tako laskavemu ugledu mariborskega učiteljišča v tistih časih Schreiner ni pripomogel le kot ravnatelj in profesor, marveč, in morda še bolj, kot pisec mnogih kakovostnih pedagoških razprav, samostojnih knjižnih izdaj, kot pisec-kooperant z nekaterimi sodelavci na učiteljišču, kot vnet in vztrajen zagovornik novih pedagoških zamisli med ljudstvom, kot so-trudnik v več dejavnostih tudi širše in zunaj učiteljišča, kot imeniten vodnik in usmerjevalec posameznih profesorjev na učiteljišču, ki so se pod njegovim mentorstvom razvili v izvrstne strokovnjake in cenjene pedagoške pisce. Ne prej in ne kasneje ni na mariborskem učiteljišču tako živo gorela bakla pedagoškega duha in samo v Schreinerjevem času je bilo toliko ustvarjalnih moči, ki so žarčile v slovenski kulturni in pedagoški prostor s tako močjo, da so sledi ostale žive in zaznavne vse do danajšnjih dni. Šilih ugotavlja, da je Schreiner »naše ljudstvo hotel dvigniti, najprej kulturno in preko tega tudi gospodar- sko, zato si je prizadeval z vsemi svojimi močmi, da bi se izboljšalo slovensko ljudsko šolstvo, edino šolstvo, ki so ga vsaj na Spodnjem Štajerskem v tistih časih dovoljevali , nemški oblastniki. Poskušal mu je izpolniti tri najpomembnejše pogoje: dobro izobražen slovenski učiteljski naraščaj, svojega poslanstva zavedajoče se slovensko učiteljstvo in slovenske učbenike. Vzporedno s tem prizadevanjem je razvijal slovensko pedagoško znanost«. Da bi vse to tudi uresničil, si je Schreiner vztrajno in nepopustljivo prizadeval na samem učiteljišču pa tudi zunaj njega. Ob ravnateljevanju in poučevanju je bil skoraj deset let šolski nadzornik za mariborsko okolico in si je prizadeval s posodabljanjem osnovnošolskega pedagoškega dela, bil je voditelj in predavatelj tečajev za meščanskošolske izpite, pobudnik, ustanovitelj in predsednik Slovenske šolske matice, pisatelj mnogih pedagoških razprav, pisec, recenzent in kritik mnogih šolskih knjig in priročnikov za učitelje in vse do smrti urednik ali sourednik Pedagoškega letopisa Slovenske šolske matice. Zares občudovanja in spoštovanja vredna vsestranska osebnost. Največje poslanstvo pri takratnem izobraževanju, oblikovanju in pedagoškem kultiviranju slovenskega učiteljstva je opravljala novoustanovljena Slovenska šolska matica, katere pobudnik je bil prav Schreiner. Predsedoval ji je vse od njene ustanovitve leta 1900 pa do svoje smrti. V Schreinerjevem času je matica izdala nad 50 pedagoških spisov in večini njih je bil Schreiner urednik, recenzent in nekaterim pisec predgovorov. Schreinerjev pedagoški opus obsega nad 70 bibliografskih enot: člankov, razprav, samostojnih knjižnih del, del v soavtorstvu, kritik in ocen. Shreiner je spadal med imenitne so-pisce beril, jezikovnih vadnic in metodike, ki so se uveljavile ne le na slovenskem, ampak tudi v Avstriji. Širino pedagoških obzorij, večde-setletne pedagoške izkušnje in svojo Iz starih listov Veliko se je vie pisalo in govorilo o prijateljih in sovražnikih učiteljev, a le malo še o skoro najhitjšem sovražniku zastopnikov špomenutega stanu; o sovražniku, ki nas preganja »od zore do mraka« izvzemši le čas - počitnic, ki nam pohod šole Zgreni in ki je ri ga pač ni mogel dati iz rok. Ne le mu ni bilo žal časa za takšno de* tudi takšen seznam je moral biti p poln in nam ga do tedaj ni ho oddati. 0 dolgih letih sem se srečal z profesorjem, ki so ga presenel grami, ki sem jih v tem času p il. Hudomušno me je vpraši 1 je bil vaš mentor Koruza, a n ta obseg pride od tega?« Značil ciacija: Od posameznika k letni : mentorju. In nehote izražena r c i, da je v nas tudi neizbrisa ? dlina, ki jo je prispeval naš mn ZOLTAN JAN Drugačno družboslovje Z letošnjim šolskim letom smo v srednje šole vpeljali drugačno družboslovje. Pomemben del /, tega predmetnega področja je 1 ' i. družbena ureditev. Da bi bili učitelji za poučevanje čim bolje usposobljeni, je Zavod RS za šolstvo v sodelovanju s Fakulteto 2a sociologijo, politične vede in uovinarstvo 30. avgusta letos pripravil zanje seminar. Osredji temi sta bili Vsebinska 'n didaktična predstavitev učnega načrta Družbena ureditev esf (predstavili so jo dr. Stane Kranjc, dr. Alojzija Židan, To-^j.juaž Bizajl) in Izoblikovanje dr-„ žavne oblasti v republiki Sloveniji in Jugoslaviji - ustavi, ustavni amandmaji (dr. Boštjan •M Markič). >. I ,0d Učitelje so opozorili, da bodo morali učenci pri predmetu druž- bena ureditev spoznavati temelje družbene ureditve in političnega sistema Republike Slovenije in ^ SFRJ. Razvijati bo treba njihovo Politično in pravno kulturo: ne le da postaja življenje v družbi zapleteno, takšna je tudi dinamika Političnega vedenja in ravnanja. Demokratična politična kultura bo morala postati pomembna pr-teljvina učenčevega življenja. Mla-jdim ljudem bo treba privzgojiti čut za suverenost in integriteto ^človeka, naroda (narodnosti), države, da bodo razvijali medse-jeijbojno razumevanje in spoštova-/i4nje, tudi do drugače mislečih, n /»Uresničevanje smotrov pri predmetu družbena ureditev bo zelo /^zahtevno, zato je kakovostna nit uvoc*na seznanitev učencev z vsebino tega predmetnega področja še toliko pomembnejša. Učiteljem bo v pomoč tudi bibli- ografija besedil in člankov, ki jo je uredil dr. Stane Krajnc. V. didaktični predstavitvi učnega načrta so na seminarju poudarili. da so zelo pomembni učiteljevi didaktični prijemi v šoli. Kakšna sploh naj bo v sodobni šoli didaktična vloga učitelja družboslovja? Sam naj bo zgled in naj uporablja sodobne, izvirne didaktične prijeme. Učencem naj predvsem pomaga pri oblikovanju njihovilt vrednot. Pri predmetu družbena ureditev mora učitelj navajati učence k iskrenemu dialogu, odgovornemu odločanju in na uresničevanje splošnih življenjskih vrednot. Bolj kot doslej naj bi se tudi v družboslovju uveljavili problemski pouk. projektno učno delo in skupinski pouk (povezovanju učiteljev družboslovja istega in sorodnih predmetnih področij). Za učitelje so. pripravili tudi gradivo, v katerem je dr. Alojzija Židan predstavila didaktične vidike učiteljeve vzgoje za učenca in demokratično politično kulturo. Dr. Boštjan Markič je na seminarju govoril o razmerju med federalizmom - kon-federalizmom in o položaju Slovenije. Predstavil je tudi nekatere izide javnomnenjske raziskave o politični zavesti Slovencev, predvsem o njihovem odnosu do federalizma, konfedera-lizma, do odcepitve Slovenije itn. Opozoril je na ponovno zasnovo federalnih razmerij in na spremenjene interese narodov, ki so danes zelo raznoliki. Naša šola se je znašla v pravnem političnem pluralizmu in delo učiteljev družboslovja je postalo še bolj zahtevno in pomembno. ALOJZIJA ŽIDAN Simpozij na temo Odločanje - etika - politika Jugoslovanski filozofi so se sestali letošnjega junija v Ljubljani. Avtorji referatov iz Beograda, Zagreba, Sarajeva, Zadra in Reke so se na dvodnevnem simpoziju seznanili z novejšimi pogledi na probleme tistih družbenih področij, ki jim je bilo posvetovanje namenjeno. Tokrat naj bi predstavili mlajše avtorje z njihovimi znanstveno kritičnimi posegi, zajeli pa naj bi tudi nove poglede. Pokazalo se je, da ugotovitve vendarle temeljijo na premalo preverjenih načelih. Njihova prizadevanja spremljajo velikanske težave, ki izvirajo prav iz tega, kar življenjskih procesov ni mogoče pojasnjevati zgolj racionalno. Racionalnost je lahko le pomagalo, ne pa edino sredstvo za ugotavljanje resnice. Prizadevanje formalnih logikov, da bi predstavili logistične rešitve zelo zapletenih kulturnih in družbenih teženj, premikov in procesov, je gotovo hvalevredno, saj zasluži na eni strani priznanje za trud, hkrati pa opozarja, da bo filozofija vendarle morala ohranjati dikcijo materinščine in bo skušala rešitve še zmeraj predočiti in nakazati s pojmi, nikakor pa ni mogoče od nje pričakovati eksaktnih računskih izidov, ker so matematično suhoparni in togi pri poskusu mimezisa ali anamneze odslikovanja resničnega položaja. Take vaje so dobrodošle kot spodbude v metodološkem pogledu in pomenijo odmik od stereotipnih apriorizmov vseh vrst in stopenj. Prvič po dolgem času se je etika obravnavala po spoznavno-teoretičnih, vrednostnih in logističnih merilih in metodah in se s tem predstavila v slovenski javnosti kot pomembna veja filozofije. Na vsakem koraku je navzoč »kartezianizem par exel-lence«, namreč izkušnje človeka za človeka. Omenjeni so bili ugledni avtorji, kot so Mili, Hume, Hobbes, Rousseau in drugi. Tudi v današnjem času torej ne bi smeli zamujati s teoremi, saj takšen primanjkljaj pomeni korak nazaj v neaktual-nost, pavšalnost in zamegleno vlogo filozofije. Dozdajšnje sklicevanje na družbena načela realsocialističnih avtorjev ne vodi k novim vrednotam, ampak v pozabo tradicionalnih teoretičnih izhodišč, pomeni pa tudi opuščanje sporočil o dogajanju v svetu na področju odločanja, etike in politike. Politika je bila na simpoziju predstavljena »potihoma«, etika pa kot metodologija distribucije (ekonomska načela, logistika in merjenje uspešnosti). Osrednja pozornost je bila namenjena odločanju, ki so ga opredeljevali bodisi kot dobronamerno premišljeno svobodno razumsko na eni strani ali na drugi kot teoretično filozofsko normativno. Vse te pojme naslovne teme pa je bilo treba v razpravi temeljito pojasnjevati. Pluralizem v nakazanem političnem življenju in parlamentarizem, volja za odpravo neskladja med teorijo in prakso bodo kmalu zahtevali tudi korenite spremembe v zdajšnji zasnovanosti družboslovnih ved in pluralistično predstavitev tudi povsod tam, kjer je doslej vladal voluntaristični ideološki monizem. IGOR PLEŠKO Odpoved delovnega razmerja učiteljici STM Na Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti Slovenije se obrača čedalje več zaposlenih na šolah - med temi predvsem srednješolski učitelji predmetov STM in obramba in zaščita, ki sta bila s šolskim letom 1990/91 ukinjena, - s prošnjami za varstvo njihovih pravic iz delovnega razmerja. Zato je Republiški odbor tega sindikata prosil Republiški sekretariat za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, naj kot najodogovornejši organ za šolstvo v republiki ukrepa, da bo problem presežkov pedagoških delavcev dolgoročno cešen. Ker ta upravni organ doslej ni podal jasnega stališča in Programa za reševanje tovrstnih zadev, se srednje šole zatekajo k nezakonitemu ravnanju. Tak je tudi primer s Srednje kemijske šole Ljubljane, ki je enostransko prekinila delovno razmeije učiteljici STM Boži Špes. * i C Boža Špes, profesorica predmeta samoupravljanje s temelji marksizma na navedeni šoli, je 1. septembra prejela dopis, v katerem jo je i/ravnatelj te šole seznanil s sklepom Sveta šole o prenehanju delovnega razmerja z dnem 1. 9. 1990. Svet šole je sprejel sklep 24. 8. 1990. pravno mnenje sekretariata Sklep Sveta šole je nezakonit. Če je predmet samoupravljanje s temelji marksizma ukinjen, je šola u dolžna ravnati v skladu s pozitivnimi predpisi, ki določajo pravice v delavcev, ki jim zaradi tehnoloških, organizacijskih in ekonomskih e Krazlogov ali ukrepov družbenopolitične skupnosti v organizaciji oz. Pri delodajalcu ni mogoče zagotoviti dela. Gre za določila 29.-36. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. I. RS, 14/90). Svet šole bi ravnal zakonito, če bi sprejel sklep, da je trajno,-Prenehala potreba po delu delavca za predmet samoupravljanje s temelji marksizma in delavki ponudil eno izmed pravic, ki so 'opredeljene v 33. čl. Zakona o delovnih razmerjih: - sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas v drugi organiza-ciji, na delovnem mestu, ki ustreza znanju in zmožnosti delavca: - pravico do prekvalifikacije oz. dokvalifikacije za delo na drugem delovnem mestu v drugi organizaciji (z nadomestilom osebnega dohodka, ki ga določa splošni akt oz. kolektivna pogodba): - dokup zavarovalne dobe zaradi uveljavitve pravice do upokojitve (zakon dopušča dokup zavarovalne dobe za polno in predčasno Pokojnino); - pravico do odpravnine, če se delavec s pristojnim organom v organizaciji sporazume, da mu preneha delovno razmerje; - pravico do sklenitve delovnega razmerja s krajšim časom od *: jPolnega v drugi organizaciji (z nadomestilom osebnega dohodka oz. i Xe,no pokojnino); - pravico do sklenitve delovnega razmerja za določen čas v drugi 0rganizaciji oz. pri delodajalcu. Delavcu (ki je ugotovljen kot presežni delavec) preneha delovno riZmerje na podlagi določila 11. in 12. točke 100. člena Zakona 0 delovnih razmerjih: - če se mu zagotovi ena od pravic v smislu reševanja presežkov delavcev - z dnem zagotovitve te pravice oz. po preteku 2-letnega roka lZ 2. odst. 21. člena Zveznega zakona; - če odkloni ponudbo ene od pravic v smislu reševanja presežkov delavcev, ne glede na to ali mu jo zagotovi organizacija ali zavod za ■isa Zaposlovanje po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti - v 30 dneh po dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. ^Ljubljani, 6. 9. 1990 Pripravila: 4/VA KRIŽANIČ, dipl. iur Vzgoja za medsebojne odnose v šoli Veliko beremo, še več govorimo, kako spremeniti in izboljšati našo šolo. To pričakujemo seveda od zgoraj navzdol. Minister bo tisti, ki bo dal navodila Zavodu za šolstvo, ta ravnateljem. oni učiteljem. Nedvomno pa to ni edina pot, ki jo bo ubiral učitelj, ki resnično želi, da bo naša šola taka, kamor bo vsak učenec hodil rad. Učitelj, ki želi. da bo šola mladim v veselje in se bo sam v njej dobro počutil, se zaveda, da more in mora k temu dati veliko sam s svojimi pogledi, s samo-, stojnostjo in ustvarjalnostjo. K poglabljanju teh lastnosti učitelja nam veliko pomagajo tudi predavanja, ki jih že tretje leto zapored enkrat na mesec prireja Sekcija pedagogov pri Ljubljanskim škofijskem odboru za izobražence v prostorih župnišča v Dravljah. Vodnikova 279 ali na Teološki fakulteti v Ljubljani. To šolsko leto bo sekcija začela 6. oktobra ob 15 v Dravljah s predavanjem prof. Angelce Žerovnik, sodelavke Pedagoškega inštituta, na temo: Senzi-bilizacija za vzgojno-izobraže-valni dej s podnaslovom Kako se vzgajamo za medsebojne odnose v šoli. Izraz župnišče ali teološka fakulteta nas ne sme zavesti, da je tu prostor samo za verne učitelje. Teme so take, da zadevajo vse nas, ne glede na versko prepričanje. Učitelje, ki se zbirajo v sekciji, vodi misel: Želim biti učitelj, ki si s svojim zgledom prizadeva vzgajati, svoje znanje ustvarjalno uporabljati za učenje mladih in s svojo osebnostjo ustvarjati odnose dostojne človeka. MARIJA ŽABJEK Do konca tega leta bodo izšle tri knjižice Dušice Kunaver, ki naj bi pouk angleščine naredile prijetnejši in predvsem preprostejši. Naslov zbirke je ANGLEŠČINA V NOVIH RAZSEŽNOSTIH NA STARIH POTEH. • SEDEM STEBROV ANGLEŠČINE NA MISELNIH VZORCIH prinaša temeljno znanje o angleški slovnici in ga utrjuje.ob_pregpYorih in rekih- _ ___ • SEDEM STEBROV ANGLEŠČINE NA MISELNIH VZORCIH, V PESMIH IN PRIPOVEDIH. Knjiga ima ožji obseg slovnice kot prva (dosega raven osmega razreda osnovne šole), a prinaša več pripovedi, pesmi (z notami), anekdot, dramatizacij, ki utrjujejo obravnavano slovnično zgradbo. Obe knjigi sta hkrati nekakšen delovni zvezek. Učenčeva naloga bo vse slovnične zgradbe, ki jih najde v ustreznem besedilu, obkrožiti z enako barvo, kakršno je uporabil za isto snov na miselnem vzorcu. • KORAK V ANGLO-AMERIŠKI SVET prinaša kratek pregled angleške in ameriške zgodovine. Oris je le zgodovinski okvir legendam, ljudskim pesmim (z notami) in pripovedim. • ANGLEŠČINA ZA VSAKDANJO RABO. Fraze in stavki, uporabni v različnih okoliščinah. Zbirka je namenjena učencem, učiteljem in vsakomur, ki si želi pridobiti temeljno znanje iz angleščine. Knjižice na 70 do 90 straneh so napisane kot dodatno gradivo k poljubnemu učbeniku. Zbirka bo izšla v samozaložbi, zato bo prva naklada natisnjena le za prednaročnike; ki bodo do 30. oktobra nakazali denar na naslov: KUNAVER Brigita, Potrčeva 16, 61000 Ljubljana, žiro račun: 50100-620-107-05-1010115-1659030. Posamezna knjiga stane 75 din, vsa zbirka pa 250 din. poročajo REPUBLIŠKI SEKRETARIAT 7.A VZGOJO IN IZOBRAŽEVANJE TER TELESNO KULTURO Komisija za štipendiranje in izpopolnjevanj učiteljev LJUBLJANA, Zupančičeva 6 DODATEN RAZPIS IN POPRAVEK ZA PERMANENTNO IZOBRAŽEVANJE UČITELJEV PO PROGRAMIH Dodatno razpisujemo in popravljamo razpis Permanentnega izobraževanja učiteljev v Republiki Sloveniji za šolsko leto 1990/91, ki dopolnjuje razpis z istim naslovom, objavljen v časopisu Prosvetni delavec z dne 25. junija 1990. A) DODATNI RAZPIS SREDNJA GLASBENA IN BALETNA ŠOLA LJUBLJANA, Vegova 7, LJUBLJANA telefon: (061) 221-932 SEMINAR ZA UČITELJE HARMONIKE GLASBENIH ŠOL V SLOVENIJI V šolskem letu 1990/91 razpisuje Srednja glasbena in baletna šola v Ljubljani program za permanentno izobraževanje učiteljev harmonike glasbenih šol v Sloveniji. Program je namenjen dopolnjevanju znanja učiteljev harmonike glasbenih šol Slovenije. VSEBINA IN ČASOVNA RAZPOREDITEV 16. 3. 1991 Posvetovanje po končanem republiškem tekmovanju s poudarki na: - izboru programa za tekmovanje - najpogostejše tehnične in muzikalne pomanjkljivosti Razprava o propozicijah in predlogi za morebitne spremembe. Čas trajanja: 3 šolske ue 22. 3. 1991 Učni načn za GŠ - Kritične analize učnega načrta po razredih - Pripombe in dopolnitve obstoječega učnega načrta - Problemi pri uresničevanju smoter učnega načrta Čas trajanja: 6 šolskih ur (ves dan) 30. 3. 1991 Problemi interpretacije glasbe XVII. in XVIII. stoletja s poudarkom na polifoniji: - fraziranje - problemi legata v večglasnih skladbah - menjave meha pri dolgih frazah - okraski - standardni bas manual. Čas trajanja: 6 šolskih ur (cel dan) Šole naj učitelje, ki jih želijo poslati na seminar prijavijo s prijavnico na naslov Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana, Vegova 7. B) POPRAVEK: FILOZOFSKA FAKULTETA V LJUBLJANI 61001 LJUBLJANA, Aškerčeva 12 CENTER FF ZA PEDAGOŠKO IZOBRAŽEVANJE telefon: (061) 332-611 Popravek se nanaša na: ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO ad 5. Teme iz uvoda v sociologijo zgodovine - mag. IZTOK SAKSIDA ODDELEK ZA GERMANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOST A METODIKA POUKA ZA ANGLISTE točka 2. Sodobni pogledi na pouk angleščine kot tujega jezika (učencev »vmesni« jezik, problemi spoznavanja izraznih sredstev); prof.dr. NEMSER C. PREDAVANJA O METODIKI POUKA ZA NEMCISTE Proučevanje nemščine kot drugega jezika; dr. Robert SAXER (Univerza v Celovcu) in mag.Marjeta SENČAR 9. ODDELEK ZA ROMANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOST (prejšnji naslov je bil napačen) ODDELEK ZA ZGODOVINO Razpis parmanentnega izobraževanja za zgodovino v šolskem letu 1990/91: Tema: novosti iz novejše zgodovine oziroma aktualne teme. Vsebina je namenjena profesorjem zgodovine na gimnazijah v Sloveniji. Čas izvajanja: september ali oktober en dan (predvidenih je 80 slušateljev, profesorjev zgodovine. Predavatelji: prof. dr. Peter Vodopivec; prof. dr. Dušan Nečak; prof. dr. Miroslav Stiplovšek; prof. dr. Tone Ferenc. Bralcem se za neljubo pomoto vljudno opravičujemo! UREDNIK PRILOGE Svetovalec za permanentno izobraževanje in štipendiranje JOŽE ŽLAHTIČ -> G v 17 NAGRAD ZA KAKOVOST NAŠIH IZDELKOV IN VAŠ DOBER IZBOR Vsi. ki kupujete in pijete FRUCTALOVE sadne sokove, veste, kaj je zares DOBRO. Posebno otrokom in mladim ponudite tisto, kar je BOLJŠE. Med pijačami številnih domačih in tujih izdelovalcev prepoznate naš znak in izberete naš izdelek. Tako dokažete, da ne gledate le na ceno. temveč tudi na kakovost. Skratka, zaupate v NAJBOLJŠE, kar v FRUCTALU znamo in zmoremo narediti. Cenimo vašo naklonjenost in trudili se bomo ohraniti vašo zvestobo nam in našim izdelkom. v sodelovanju z naravo Ocenitev FRUCTALOVIH sadnih sokov na sejmu »VINO ’90« SADNI SOKOVI GRAND PRIX Breskov kašasti cocktail Marelični kašasti cocktail Dvojni A kašasti zelenjavno sadni cocktail Ananasov naravni motni sadni sok TROPICA Bananin kašasti sadni sok TROPICA ZLATE MEDALJE Hruškov kašasti sadni sok Jagodni kašasti cocktail Višnjev kašasti cocktail VI sok - multivitaminski sadni sok Grapefruit naravni motni sadni sok Jabolčni bistri cocktail Višnjev bistri cocktail Ribezov bistri cocktail Mango kašasti sadni sok TROPICA 3 + E kašasti cocktail TROPICA Multivitaminski kašasti sadni sok TROPICA SREBRNA MEDALJA Pomarančni naravni motni sadni sok TROPICA Jesen je tu Nekateri listi ostajajo Včeraj Pionir, danes Vanjo se boste zaljubili na prvi pogled. Revija Gea za ljubitelje poljudne znanosti. Svet 2 Geo ni manjši, je pa bližji. GEA NAGRAJUJE HITROST! Tisti, ki se boste naročili do 30. septembra, boste plačali štiri številke 160,00 din (11% popusta!), kdor pa bo okleval do oktobra, plača polno ceno 180,00 din (45,00 din za številko!) NEPREKLICNO NAROČAM REVIJO GEA - PD Ime in priimek: Naslov: Poštna številka, kraj: . Podpis: Naročilnico izrežite in jo v ovojnici ali nalepljeno na dopisnici pošljite na naslov: MK - ZALOŽBA, SOK, Šmartinska 152, 61000 Ljubljana. AndromedA distribucijski center ljubljana #- ANDROMEDA vam želi predstaviti del svojega prodajnega programa videokaset, ki zajema več kot 1000 filmov. Iz bogate zakladnice domače in tuje filmske proizvodnje vam na kakovostnih kasetah in slovensko podnaslovljenih filmih lahko ponudimo programe, za katere smo prepričani, da bodo posebno zanimivi tako za pedagoške delavce kot za dijake, osnovnošolce in malčke v otroških vrtcih. Del programa bo gotovo dopolnil vaše pedagoško delo, del pa obogatil ponudbo v šolskih knjižnicah. V sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo bomo oblikovali posamezne programske sklope in jih posebej ponudili vsem srednjim in osnovnim šolam ter vrtcem v Sloveniji. Pedagoški delavci, veselilo nas bo, če se boste seznanili z njimi. Vse naše kasete imajo t. i. licenčno pravico, to pomeni, da kupec ali uporabnik hkrati s kaseto prejme tudi potrebno potrdilo. Posebno nas veseli, da vam lahko ponudimo zanimiv izbor slovenskih filmov iz proizvodnje VIBA FILMA. Se še spominjate filmov, kot so KEKEC, PASTIRCI, NE JOČI, PETER, TO SO GADI, TISTEGA LEPEGA DNE, VESNA, in seveda novejših, kot so POLETJE V ŠKOLJKI, IDEALIST, MOJ ATA SOCIALISTIČNI KULAK, in drugi. Zl Zl te in ci in sv M n sk C: Te dni bomo svojo ponudbo poslali vsem šolam in vrtcem v Slove niji in pojasnili pogoje nakupa. Na vsa vprašanja bomo z veseljem odgovorili, če nas boste obiskali v Ljubljani, na Zrinjskega 9, ali nas poklicali po telefonu na številko 325 971. DOBRODOŠLI! “S« S- ° s c^FFTSTS-? -e s* »r- *V3 .a t, / mm /v ion