načrt Vzgojni 28 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 V vrtcu se otrok velikokrat prvič sreča z drugimi odraslimi in vrstniki. S tem se zanj oblikuje nov socialni sistem, katerega del postane in ki je za njegov celostni razvoj primarnega pomena. Sprejetje v vrstniško skupino oz. položaj v njej sta za vsakega otroka zelo pomembna. Družba sovrstnikov je vir naklonjenosti, sočutja, razumevanja in moralne usmeritve – kraj za eksperimentiranje ter okolje za doseganje samostojnosti in neodvisnosti od staršev. Je okolje, v katerem se oblikujejo intimni odnosi, ki so nekakšna vaja za odraslo intimnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004). Vzgoja v vrtcu Vesna Jarh, dipl. vzgojiteljica predšolske vzgoje, je zaposlena v Vrtcih občine Žalec. V večini primerov je obnašanje otrok v vrt- cu odraz domačih razmer in vzgoje. Števil- ne družine vzgajajo svoje otroke na način, ki je podoben pedocentristični vzgoji, to je vzgoji, ki v središče postavlja otroka, je brez omejitev in premalo upošteva druge. Taka vzgoja slabo pripravlja na socialno življenje v skupini. Otrok, ki mu nista bila privzgo- jena občutek pripadnosti socialni skupnosti in potreba po upoštevanju pravil skupine, se težko prilagaja drugim in svoje ravnanje težje usklajuje s skupino. Težave ima pri interakciji z drugimi otroki, saj težko de- luje brez starševske pomoči. Postane bolj ali manj nedružaben, nestrpen do drugih, zamerljiv in slabovoljen. Težko si poišče družbo vrstnikov, ker ne zmore ustvarjalno sodelovati v skupini. To pa vodi v različne konflikte med otrokom in okoljem. Vedno želi biti v središču pozornosti, če ni po nje- govo, pokvari igro. Trpi zaradi občutka kri- vice, če ni pripravljena takšna situacija, kjer bi se izkazal kot najboljši in edini (Grob in Jaschinski, 2003 v Marovič in Sinjur, 2018). Prevladujoči načini starševanja so preveč zaščitniška, avtoritarna in permisivna raz- vajajoča vzgoja. Taki otroci imajo v razvoju veliko težav tako na ravni odnosov, storil- nosti, odgovornosti ipd. Vzgojni dejavniki na ravni oddelka Vzgojo otrok narekuje avtoriteta odraslih. Vzgojiteljica zaradi tega ni pomembna le kot pedagog, ki je nosilec avtoritete in procesa, temveč tudi kot temeljni subjekt, vzorna oseba. Vodi in usmerja otrokovo delovanje, je pomemben objekt identifikacije, s katero si otrok pridobiva potrebno naklonjenost drugih in oblikuje lastno identiteto. Gogala (1975) pravi, da je vzgojitelj »najodločilnejši faktor«, saj je od njega odvisno, ali otroci z veseljem sodelujejo ter pazljivo in uspešno sprejemajo izobrazbene in vzgojne vre- dnote. Preko vzgojitelja otroci dobijo stik s kulturo in družbenim življenjem, on izpelje učni program, v otrocih zbuja nove interese ter potrebo po spoznavanju novih resnic in vrednot. Da bi to lahko dosegel, mora ime- ti sam bogato duhovno življenje, notranjo moč, gotovost in svojstveno osebno moč, iz katere izvira avtoriteta. Posebno vlogo pri vzpostavljanju osebno- stne avtoritete ima pedagoški eros, ki vzpo- stavi stanje zaupanja in čustvene bližine. Pedagoški eros ima po Gogalovem mnenju tri oblike (Kroflič, 2000): • os eb ni p edag oški er os – o tr ok e mo ra imeti rad; • stva rni p edag oški er os – rad mo ra imeti tisto, o čemer govori, saj se mu skoraj ve- dno posreči navdušiti tudi druge za neko stvar, če se sam pristno zanima zanjo; • p edag oški er os do oblik o va n ja – vzg o ji te- lju je pedagoško delo, v katerem živi, tako pri srcu, da ne more živeti brez takega na- čina dela. Vzgoja v vrtcu se dosega na ravni oddel- ka in poteka po naslednjih poteh: kot ne- posredna vzgoja s predpisanimi učnimi vsebinami, priložnostnimi učnimi vsebi- nami, oblikami in metodami učnega dela, disciplinskim pristopom, socialnimi od- nosi in razredno klimo ter z vzgojiteljevo osebnostjo. Vzgojni program v oddelku pa je lahko zasnovan na različnih širših vzgojno-teoretskih pristopih. Kroflič in Peček Čuk (2009) mednje uvrščata na- slednje usmeritve: vzgoja kot soočenje z vrednotami in oblikovanje osebne na- ravnanosti – vrline, vzgojna moč pravič- ne skupnosti na načelih demokratičnega dogovarjanja, oblikovanje občutka pripa- dnosti inkluzivni skupnosti, preventivni sistem zaščite pred konflikti, usmeritev v medsebojno pomoč in skrbne odnose itd. Vloga vzgojitelja Vzgojiteljevo poslanstvo je to, da vsake- ga otroka podpre na poti samostojnosti, svobodnega in ustvarjalnega razmišljanja, visoke samomotiviranosti, samoodgo- vornosti. Pomembna področja so: delo s skupino, gradnja in ohranjanje aktivno- sti v odnosih s posamezniki, skrb zanje, motivacija, spodbujanje procesa učenja, življenje s pravili, spremljanje in podpora z družinskimi vezmi (stik z družino). Ko- rake v konkretnih okoliščinah izbiramo na podlagi zastavljenega cilja. V praksi to pomeni, da z otrokom, tako preventivno kakor tudi v težavnih situacijah, vzposta- vimo dialog in skozenj poskušamo odkriti otrokove nezadovoljene potrebe in mu jih pomagamo razumeti. Otroci potrebujejo njim razumljive meje, občutek varnosti in odločne vzgojitelje. Odločnost in dosle- dnost v vrtcu vzpostavljamo preko komu- nikacije z otrokom, ki mora temeljiti pred- vsem na spoštljivem vedênju do otrokove osebnosti, na jasnih sporočilih, odločnosti in samoobvladovanju neprimernih im- pulzov. Bistvo vzgoje je otroka spodbuja- ti, podpirati, voditi, mu postavljati meje (primerno upoštevajoč njegove potrebe in želje), predstaviti pravila vedênja v oddel- ku in na zastavljenem graditi odnos. Prava avtoriteta nam omogoča, da slišimo otro- kove potrebe. Odnos vzgojitelj – otrok je določen z institucionalnimi okviri, a vzgo- jitelj mora poiskati tako obliko avtoritete, ki pri vzgajanju omogoči največ svobode in ne moti razvoja individuuma in njegove avtonomne morale. Paziti pa mora, da ne načrt Vzgojni Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 29 prekorači praga zdrave avtoritete, ki jo za- menja avtoritarnost. Hana Arendt (2006) pravi, da je avtoriteta poslušnost s svobo- do, avtoritarnost pa je poslušnost brez svo- bode posameznika, ker njegovo dejavnost izsili tuja volja. Moje delo temelji na dobrem poznava- nju razvoja predšolskega otroka, njegovih potreb ter na svetovalnem delu s starši. Vzgojni stil, ki ga uporabljam, je vključujoč in predstavlja možnosti mojega vedenja, dejavnosti, ki jih prakticiram v svojem de- lovanju, in vključuje interakcije, dogovo- re, usklajevanje idej, postavljanje skupnih ciljev, zaželeni sta spontanost in otrokova aktivnost. Spremljam lahko posamezne faze v življenju sodobnega otroka in mno- gokrat gre za otroke, ki svoj klic na pomoč kažejo z agresivnostjo (upor, odpor, nepo- slušnost …), ali pa za razvajene otroke, ki želijo biti v središču pozornosti. Vsakega otroka sprejmem takega, kot je. Vsako spremembo vedenja, vsako neobi- čajno vedenje obravnavam kot simptom, saj me simptomi pogosto pripeljejo do otrokovih potreb. Prepoznavam otroko- ve dobre in slabe strani, mu prisluhnem in ga spoštujem. Postopno in odločno postavim osnovne meje, če jih otrok do vstopa v vrtec ni imel. Delo v skupini terja postavitev pravil, ki jih postavim skupaj z otroki. Pravila omogočajo, da se otrok uči odločanja oziroma izbire v danih situaci- jah in prevzemanja odgovornosti za izbra- no, uči se poslušati druge (do sedaj je bil navajen ukazovati oziroma komunicirati z jokom, cepetanjem …) in spoznava, da ni on središče, temveč da je v skupini po- trebno sodelovanje. Prepoznava svoja ču- stva in čustva drugih ter o njih spregovori (pove, da je jezen in da zato kriči, pa tudi, kako lahko to razreši, lažje ugotovi, zakaj je bil vrstnik med igro žalosten, ko mu je vzel igračo, kako bi se on počutil v takem položaju, prepoznati mora svoje želje in ugotoviti, kako jih uresniči brez pomoči staršev). V ospredju so dobri odnosi ter skupni dogovori in usklajevanje o načinih in pravilih delovanja z utemeljitvami. Nje- gov cilj je razvijanje samostojnosti in avto- nomije ter krepitev sposobnosti delovanja in socialne odgovornosti. Nujno je skupno delo Vzgoja je najbolj uspešna, če se družina in vrtec uskladita glede otrokovih razvojnih potreb ter glede pričakovanj in zahtev do otroka. Kadar starši poiščejo pomoč pri vzgojitelju, pomeni, da se zavedajo težav in zaupajo vzgojiteljevemu strokovnemu zna- nju, s tem pa pridobimo vsi: starši, vzgojite- lji in predvsem otroci. Danes ima vedno več staršev občutek, da so pri vzgoji otrok nemočni. Počutijo se, kot da izgubljajo samozavest in trdnost. Najpo- membneje je, da si starši povrnejo starše- vsko moč. To pomeni, da začnejo vstopati v konflikte z otrokom, ne da bi občutili kriv- do, ker delajo nekaj, kar bo v otroku vzbu- dilo neprijetna čustva. Premagati morajo strah, da jih otrok zaradi tega ne bo več imel rad. Otrok je odvisen od staršev, boji se ostati brez njih in njihove ljubezni (sepa- racijski strah). To pomeni, da so starši pre- Foto: BS načrt Vzgojni 30 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 prosto dolžni kaj prepovedati, sem in tja kaj ukazati, kritizirati in kaznovati. Šele tako bodo lahko optimalno socializirali svojega otroka. Pomembne pa so meje, postavljene na pravilnih mestih. T o je v današnjem času pravi izziv za vzgojo. Moč pogovornih ur – soustvarjanje dobrih rešitev Pogovorne ure so oblika sodelovanja s starši, ki zahteva strokovne kompeten- ce, jasne dogovore in voljo, da slišimo in podpremo otroka in starše tam, kjer to potrebujejo, toliko, kot potrebujejo, in s tem, kar potrebujejo. Saleebey (v Čačino- vič Vogrinčič, 2011) vidi edini način za prepoznavanje in odkrivanje lastne moči v dialogu in sodelovanju, srečanju in so- očenju. Trdi, da sta dialog in sodelovanje največ, kar lahko damo človeku. Tudi Weezel in Waaldijk (v Marovič in Sinjur, 2018) poudarjata, da je delo z ljudmi ve- dno vmešavanje v njihovo življenje, zato zahteva odprt dialog. Da bo sodelovanje uspešno, Dale (1996) predlaga odnos, ki temelji na partnerstvu. Sledenje in dose- ganje zastavljenih ciljev je odvisno pred- vsem od tega, kako vzgojitelj vidi svojo vlogo pri delu z družino in kakšen od- nos si želi vzpostaviti s člani družine, na drugi strani pa so pomembni tudi odzi- vi družinskih članov. Zagotovo je temelj vzpostavljanja uspešnega sodelovanja zavedanje, da si starši in vzgojitelji deli- jo odgovornost za razvoj in socializacijo otroka ter da se v tej deljeni odgovornosti srečujejo kot enakovredni sogovorniki. Namen sodelovanja je najti ustrezno reši- tev za določen problem, poiskati najboljše strategije, pristope in starše opremiti s pe- dagoškimi načini, kako otroku pomagati na določenem razvojnem ali vzgojnem področju. Med pogovorom jih je dobro opremiti s potrebnimi strokovnimi infor- macijami in nasveti o tem, katere oblike pomoči so jim na voljo – tako postanejo dejavni in soodgovorni v procesu iskanja pomoči. Pomemben je odnos Otroci zagotovo niso težavni zato, ker bi to želeli. Premalokrat se vprašamo, kakšne pogoje jim nudimo, da izoblikujejo svoj vzorec obnašanja. Vsi, ki vzgajamo otro- ke, moramo iskati metode, pridobiti zna- nje, kako jih motivirati, zaznati potrebe, interese, seveda glede na njihovo trenutno razvojno sposobnost in že nakopičene težave. Le tako lahko spoznamo, kdaj in kako otrok izraža svoje potrebe, katera so njegova delujoča področja, močne točke ter kako se izogibati situacijam, ko prične z neustreznim vedenjem. V pedagoškem delu ni nič mogoče narediti brez ustre- znega odnosa (Krajnčan, 2016 v Marovič in Sinjur, 2018). Naši otroci potrebujejo samozavestne starše, ki se ne bojijo svoje vloge in še manj svojih otrok. Literatura • Arendt, Hannah (2006): Med preteklostjo in prihodnostjo. Lju- bljana: Krtina. • Čačinovič Vogrinčič, Gabi (2011): Soustvarjanje v delovnem odnosu: izvirni delovni projekt pomoči. V Lea Šugman Bo- hinc (ur.): Učenci z učnimi težavami. Izvirni delovni projekt pomoči (str. 15–36). Ljubljana: Fakulteta za socialno delo Uni- verze v Ljubljani. • Dale, Naomi (1996): Working with families of children with special needs. London, New Y ork: Routledge. • Gogala, Stanko (1975): Odnos med učiteljem in učencem. V Ljubo Krneta idr. (ur.): Pedagogika (str. 557–575). Ljubljana: Državna založba Slovenije. • Kroflič, Robi (2000): Avtoriteta in pedagoški eros – temeljna koncepta Gogalove vzgojne teorije. Sodobna pedagogika, let. 51, št. 5, str. 56–83. • Kroflič, Robi; Peček Čuk, Mojca (2009): Vzgojno-teoretski pri- stopi pri oblikovanju vzgojnega koncepta poklicnih in strokov- nih šol. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje. • Marjanovič Umek, Ljubica; Zupančič, Maja (2004): Razvojna psihologija. Ljubljana: Rokus. • Marovič, Mateja; Sinjur, Andreja (2018): Večdimenzionalnost socialnopedagoških diskurzov. Koper: Založba Univerze na Primorskem. Foto: Matej Hozjan