GLASILO KOLEKTIVA LETOIX ŠT 3 ■CELJE’marec 1973 Poročilo službe varnosti pri delu za leto 1972 Po temeljnem in Republiškem zakonu o varstvu pri delu ter na osnovi teh izdani predpisi, določajo obveznosti organizacij pri izvajanju ukrepov za varstvo pri delu. Delavski svet mora skrbeti za izvajanje in pospeševanje varstva pri delu, zlasti s sprejemanjem programa ukrepov za varstvo pri delu, obravnavajnem stanja delovnih pogojev in odobravanjem sklepov za pospeševanje varstva pri delu ter sprejemanjem ustreznih ukrepov za odpravo pomanjkljivosti. V skladu z naštetimi zakonskimi določili je v preteklem letu DS sprejel program ukrepov, kakor tudi predračun stroškov za izvajanje le-teh in s tem zadostil zakonskim določilom. Pri realizaciji sprejetega programa pa je možno ugotoviti večja odstopanja in to predvsem zaradi miselnosti, da je pravici zadoščeno že s tem, ko so stvari nekje napisane in formalno sprejete. Zato bi želel ponovno povdariti nekatera dejstva, ki zavirajo varstvo pri delu v naši organizaciji in to predvsem, skrb organov, še bolj pa odgovornih o-seb za varstvo pri delu, da le-ta ni omejena zgolj na formalno izpolnjevanje zakonskih predpisov. Utemeljena je tudi s humanoetičnimi razlogi, da obvaruje delavca telesnih poškodb in zdravstvenih okvar z vsemi njihovimi nevšečnostimi, posledicami za poškodovane same, njihove družine in skupnosti. Skrb za varstvo pri delu je tudi gospodarski imperativ. Nobeno zavedno vodstvo organizacije ne more mirno trpeti škode, ki jo proizvodnji povzročajo nesreče pri delu; Vodilne osebe v organizaciji se morajo zavedati, da problemi proizvodnje niso ločeni od problemov varnosti, da je varstvo pri delu neločljivo povezano z ekonomiko. Varnost, če je tujek v proizvodnji ima malo upanja, da bi bila upoštevana. Prvenstvena naloga samoupravnih organov in vodilnih oseb v delovni organizaciji je ustvarjanje materialnih dobrin s proizvodnjo, vendar je optimalna proizvodnja mogoča samo tedaj, če poteka delo varno, brez nesreč. Zato je poglavitna obveznost vodstva delovne organizacije, da varnost pri delu neposredno vključi v proizvodnjo tako, da postane integralni del vseh prizadevanj proizvodnje in da ne životari na njenem robu kot malo pomemben privesek. Nesreče pri delu so očiten dokaz, da nekaj ni v redu v sistemu vodenja bodisi zaradi napačnega planiranja, nepravilnih proizvodnih postopkov, nepoučenosti ali malomarnosti. Pri pregledu storjenega z ozirom na programirano, se lahko u-stavimo še pri prvi točki za preteklo leto. Res je bil sprejet Pravilnik o varstvu pri delu kot samoupravni akt, vendar le-ta ni zaživel tako, kot je v njem postavljeno. To velja zlasti za koordinacijo posameznih služb in sprejemanje u-s treznih rešitev. Organizacija z njim prepisuje konkretne norme in naloge v zvezi z izvajanjem varstva pri delu, ki pa le redko najdejo svoje mesto v vsakdanjem življenju kot n. pr. pri zasedbi de-lovnih mest s spefičnimi nevarno-strni za poškodbe, seznanjanje delavcev s pogoji nevarnosti ob premestitvah, preverjanje znanja itd. Pod točko 2. in 3. se zahteva obnove in izpolnitve tehnične zaščite strojev in nesporno je, da je bilo na tem področju v preteklem letu mnogo narejenega. Ta trditev se nanaša predvsem na pekarsko industrijo t. j. na obrate, katerih problemi so že dol j časa znani. Popolnoma zadovoljni pa ne moremo biti, zlasti ne pri izbiri in nabavi novih ustreznih delovnih naprav in priprav, ker se za njih zve največkrat šele takrat, ko so že porvzročile nesrečo. Isto velja za sodelovanje pri pripravi dela, izdelavi načrtov za lokacijo, gradnjo, ureditev delovnih prostorov, razvrstitev opreme ter določitev delovnih postopkov. Med naj večje uspehe realizacije postavljenega programa pa lahko štejemo izobrazbo in preizkus znanja iz področja varstva pri delu za vodstvene in vodilne kadre našega podjetja. V varnosti termi-nalogiji je poznano, da večina problemov izvira iz pomanjkljivosti strokovnega in varstvenega znanja. Ravno zaradi tega pa je Temeljni zakon predpisal organizacijam trojno obveznost glede poučevanja t. j. pred razporeditvijo na delo med zaposlitvijo in pa vzporedno s pridobivanjem kvalifikacij ter praktičnim delom. Nesporno je torej, da si potrebnega znanja človek ne more v življenju nabirati samo iz lastnih izkušenj, temveč ga lahko le od drugih, to se pravi, le od zato usposobljenih oseb. Tako je v letu 1972 pri podjetju »Mera« uspešno opravilo preizkus znanja iz Varstva pri delu 230 vodstvenih in vodilnih oseb. Pod točko 5. mora podjetje skrbeti, da so vedno na razpolago o-sebna zaščitna sredstva. Pri tem je potrebno povdariti, da so le-ta bila na razpolago z vsemi kvalitetnimi zahtevami, da pa so se ravno pri tem pojavljale anomalije, za katere ne najdemo opravičila. Menim, da ni v kompetenci katerega koli šefa sektorja ali področja, da po svoji presoji odreja nekaterim delovne plašče, krojene po modi, če se mora večina zadovoljiti s konfekcijo, ki je zato na razpolago. Svojo trditev utemeljujem še s tem, da smo v pretklem letu porabili cca 360.000- din, kar vsekakor ni mala vrednost. Ostale točke, ki se nanašajo na splošno problematiko so le delno izpolnjene v tako zvanih mejah možnosti. Posebno pereč problem pa še vedno predstavlja protipožarna zaščita, kakor tudi izvršitve meritev strelovodnih naprav in meritev pred nevarno napetostjo dotika. Ta problem ni bilo mogoče rešiti ne z lastnimi, niti tujimi strokovnimi močmi. Res je, da je strošek reševanja tega zakonskega določila precejšen. Opravičilo v tem smislu je smotrno le do takrat, dokler še nam naključje ne daje težjega primera z vsemi posledicami. Ko pa bi do takega primera prišlo, se bomo prepozno zavedali pomena besede »odgovornost in varčevanje«. Pri točkah, ki zahtevajo ureditve delovnih mest, okolja, prehodov, transportnih poti, gibanja, tudi ne moremo biti zadovoljni, saj nam navedena statistika kaže število nesreč višje, ravno v tistih o-bratih, kjer je sistem dela enak že dalj časa, kljub temu, da se izboljšujejo, menjajo ali modernizirajo nekatere delovne priprave, ali transpotni pripomočki. Sistematičnost v takšni izboljšani proizvodnji pa je prav gotovo odraz premajhne teoretične in praktične pripravljenosti odgovornih oseb. Kritično velja tudi oceniti ureditev delovnih prostorov od razsvetljave, ventilacije do podne površine pomožnih prostorov, garderob, kopalnic, sanitarij, tako v proizvodnih, administrativnih ali gostinskih prostorih. To velja tako za novograjene ali adaptirane prostore, ki bi jim v bodoče lahko posvetili več pozornosti, zlasti že pri samem načrtovanju. Priloga: sreč, ki so se pripetile v določenem obdobju. V njej so združene informacije iz številnih virov in primerov. Število nesreč v določenem obdobju pokaže pomen in razsežnost problema. Statistika nesreč je neogibno potrebna za utemeljitev programa za preprečevanje nesreč. Statistika nesreč pa je tudi tesnejša kontrola učinkovitosti storjenih ukrepov za preprečevanje. Razlikujemo operativno in raziskovalno statistiko nesreč, vendar nas zanima le prva. Operativna statistika zajema in izrablja vse konkretne podatke o celotnem dogajanju nesreč v podjetju kot učinkovito podlago za vodenje preventivne dejavnosti v praksi. Samo v podjetjih je dana možnost, da lahko takoj na kraju samem prouičmo in raziščemo nastanek in posledice vsake nesreče ter hitro ukrepamo, da se podobna nesreča ne bi ponovila. Pri določanju ukrepov lahko upoštevamo ves kompleks konkretnih faktorjev, ki povzročajo nesreče in uporabljamo vse razpoložljive vire. POROČILO NEZGOD ZA LETO 1972 Obrat Nezgode na delu Nezgode na poti na dele Nezgode na poti z dela Skupaj % m * Trgovina 14 2 2 18 22,77 7 11 Agropromet 6 — 1 7 8,86 6 1 Skladišča 9 4 — 13 16,48 13 — Gostinstvo 5 2 — 7 8,86 1 6 Proizvodnja 16 6 2 24 30,37 21 3 Stran, obrati 4 4 1 9 11,39 7 2 Aranžerstvo 1 — — 1 1,27 — 1 Skupaj 65 18 6 79 100% 55 24 NEZGODE PO URAH — 1972 1 2 3 4 5 6 7 8 Skupaj Ura nezgode 4 5 10 10 10 4 7 5 55 Delavci ,poškodovani na poti na delo 16 Delavci, poškovodovani z dela — domov 8 Skupaj nezgod 79 NEZGODE PO DNEVIH — 1972 •3 ~