ioo8
1.02 Pregledni znanstveni članek	UDK 811.163.6'373.21
94(497.4 Vižmarje)"1283"
Prejeto: 14. 5. 2007	94(497.4 Tacen)"1283"
Jurij Silo
doc. dr., višji znanstveni sodelavec, C. Cirila Kosmača 51, SI-1211 Ljubljana-Smartno e-pošta: jurij.silc@siol.net
Najstarejše omembe vasi Vižmarje in Tacen
IZVLEČEK
Avtor predstavlja dve listini, ki sta ju junija 1283 ob Savi pod Šmarno goro dala spisati tirolsko-goriški grof Majnhard in freisinški škof Emiho. V prvi, spisani v Vižmarjah pri Ljubljani, je grof zastopal svojega brata, grofa Alberta Goriško-Tirolskega in je v imenu svojega ministeriala Arnolda Montalbanskega obljubil škofu odpoved po maščevanju. V drugi, izstavljeni na savskem brodu pri Tacnu, pa je grof prejel od škofa v fevd grad Eyrs/0ris v dolini Vinschgau/Val Venosta na Južnem Tirolskem. Gre za najstarejši ohranjeni pisni omembi vasi Vižmarje in Tacen. Vižmarska listina pa velja za najstarejšo ohranjeno listino v nemškem jeziku sploh, nastalo na ozemlju poznejše Kranjske.
KLJUČNE BESEDE Vižmarje, Tacen, leto 1283, tirolsko-goriški grof Majnhard, freisinški škof Emiho
SUMMARY
THE OLDEST MENTIONS OF THE VILLAGES VIŽMARJE AND TACEN
The author presents two documents which were ordered by the Count Meinhard of Tyrol-Gorizia and the Bishop Emicho of Freising in June 1283 near the Sava River under Šmarna gora. In the first one, written in Vižmarje near Ljubljana, the Count represented his brother Count Albert of Gorizia-Tyrol and in it he promised the Bishop in the name of his knight Arnold of Montalban a renunciation of revenge. In the second one, issued on the Sava ferry at Tacen, the Count received from the Bishop into his feud the castle Eyrs/Oris in the valley Vinschgau/Val Venosta in the South Tyrol. These are the oldest written mentions of the villages Vižmarje and Tacen. The Vižmarje document counts for the oldest preserved document written in German in the area of later Carniola in
KEY WORDS
Vižmarje, Tacen, the year 1283, Count Meinhard of Tyrol-Gorizia, Bishop Emicho of Friensing
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
i008
Uvod
Po zmagi nemškega kralja in kasnejšega cesarja Otona I. Velikega nad Madžari v bitki ob reki Lech 3ri Augsburgu 10. avgusta 955 je prišlo do obnav-janja nemške oblasti nad slovenskimi pokrajinami. Cesarjeve naklonjenosti so bili deležni tudi bavarski škofje. Tako je Oton II. Rdeči daroval leta 973 freisinškemu škofu Abrahamu obsežna posestva v Skofji Loki in okolici.1
Škofjeloško freisinško gospostvo je bilo zaradi prostranih meja izpostavljeno številnim pritiskom s strani ministerialnega plemstva sosednjih svetnih knezov: na severovzhodu so bili od 12. stoletja dalje to Ortenburški, na vzhodu Andeški, na jugu Span-heimi. Posebej nemirno je bilo ravno na jugu, saj so bili Spanheimi med drugim tudi odvetniki loškega gospostva. Spanheimsko oblast so izkoriščali njihovi ministeriali, med njimi še prav posebej bojeviti jeterbenški vitezi.2 Eden takih sporov se je zaključil 4. avgusta 1252 v Skofji Loki, ko se je Gerloh z Jeterbenka poravnal s freisinškim škofom Konradom Tolz-Hohenburškim. Škof je takrat osvobodil tudi zaprta viteza Alberta in Otona, sina Majhalma iz Sore.3 Dobro razmerje naslednjega freisinškega škofa Konrada Wittelsbachškega do češkega kralja in gospoda Kranjske Otokarja II. Premysla je botrovalo, da je škof leta 1274 prejel trajno deželsko sodstvo nad loškim gospostvom za letno protivrednost 12 mark srebra.4 Toda škofu je kaj kmalu skalil veselje nemški kralj Rudolf I. Habsburški. Z Otokarjevim porazom in smrtjo (26. avgusta 1278) je kralj verjetno leta 1279 zastavil Kranjsko Majnhardu Tirolsko-Goriškemu.5 Ne glede na freisinške privilegije si je Majnhard nasilno prilaščal deželsko sodstvo na tleh loškega gospostva. Kralj je sicer ukazal kranjskemu gospodu, naj spoštuje freisinške pravice in brani freisinško stvar pred vsakim, ki bi ogrožal njihovo posest, vendar je opozorilo spočetka bolj malo zaleglo - habsburška oblast je bila tedaj na Kranjskem pač majhna.6
Iz tega obdobja je dokaj značilna tudi poravnava v Vižmarjah z dne 13. junija 1283, ki jo bomo obravnavali v nadaljevanju in iz katere je razvidno, da je dal freisinški škof Emiho zapreti viteza Arnolda iz Schnalsa/Senalesa, imenovanega tudi Montal-
banski, ministeriala Goriško-Tirolskih. Izpustil ga je šele po zagotovilu grofa Majnharda, ki je v imenu svojega brata Alberta obljubil, da freisinški posesti ne bodo povzročali škode ne on ne njegovi ministeriali.
Ti in podobni primeri so bili za freisinško loško gospostvo neprijetni, vendar ne usodni; največja nevarnost je gospostvu pravzaprav pretila od znotraj. Do sredine 13. stoletja se je ministerialska uprava gospostva z dedno podelitvijo gradiščanstva za več kot pol stoletja zasidrala v rokah vitezov Loških.7 Ti so domnevno prišli na to območje iz gorenjskih an-deških posesti in so bili sorodniki Gutenbergov, Kokrških ali Gallenbergov iz Mekinj.8 Loški, ki so bili obenem tudi spanheimski ministeriali, so počasi, a vztrajno spodkopavali oblast freisinškega škofa. Njihov rod lahko sledimo od okoli 1230 dalje, ko sta si koroški vojvoda Bernard Spanheimski in freisinški škof Konrad Tolz-Hohenburški delila otroke Lenarta Loškega.9 V drugi polovici 13. stoletja so Loški nenehno posegali v posest, dohodke in pravice škofa, se vmešavali v upravo in grozili, da alo-dizirajo številne protipravno pridobljene fevde.
Iz ohranjenih pisnih virov lahko sklepamo, da sta se v juniju leta 1283 v bližini Ljubljane ob Savi pod Smarno goro kar dvakrat srečala freisinški škof Emiho in grof Majnhard Tirolsko-Goriški. Najprej, v nedeljo, 13. junija, ko sta v Vižmarjah dala spisati najstarejšo še ohranjeno listino v nemškem jeziku (pred tem je bila v uporabi le latinščina), ki je nastala na ozemlju poznejše Kranjske.10 V njej zasledimo tudi najzgodnejšo omembo vasi Vižmarje. Cez dober teden, v ponedeljek, 21. junija, pa sta nedaleč stran, na brodu na Savi pri Tacnu dala spisati še drugo listino, v kateri se prvič pisno omenja vas Tacen. Pri vižmarski listini11 je grof Majnhard zastopal svojega brata in je škofu obljubil namesto njegovega ministeriala odpoved od maščevanja. S tacensko listino12 pa je grof prejel od škofa neki fevd na Južnem Tirolskem.
Skof Emiho in grof Majnhard
Spregovorimo najprej nekaj besed o obeh izsta-viteljih in prejemnikih zgoraj omenjenih listin, torej o škofu in grofu.
Blaznik, SkojjaLoka in loško gospostvo, str. 11. Volčjak, Ich N. von Hertenberch vergich ..., str. 49. Blaznik, Škojja Loka in loško gospostvo, str. 17. Codex, štev. 204. Listina o zastavi ni ohranjena.
Blaznik, Skojja Loka in loško gospostvo, str. 18. Do težav je prišlo tudi po Majnhardovi smrti. Tako je njegov sin Henrik Koroški ob nezasedeni freisinški škofiji po smrti škofa Emi-ha leta 1311 pobral vse dohodke iz loškega gospostva. Razmere naj bi se izboljšale šele po smrti Henrika Koroškega (1335), ko so Habsburžani postali spet edini vladarji na Kranjskem.
7 Bizjak, Razvoj, str. 119.
Kos, Pismo, pisava, pisar, str. 39
9	Codex, štev. 130. Po običaju so si zemljiški gospodje delili otroke ministerialov iz zakonov, kjer oče in mati nista pripadala istemu gospostvu.
10	Kos, Pismo, pisava, pisar, str. 43.
11	Originalni pergament hrani Bavarski državni arhiv v Münchnu (BayHStA, HF Urk. 135).
12	Originalni pergament hrani Državni arhiv na Dunaju (HHStA, AUR 1283 VI 21).
ioo8
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
EMIHONI
grof Goswin s Sponhelma (Spanhelma) Tpred 1097, t1124) &
N., hči grofa Emihona s Flonhelma - Leiningena - Nahegaua - etc. Cca.1100, +ca.1149)
I_I_
"wlldgrof" Emiho s Schmidtburga - Kyrburga - Baumberga - Flonhelma fca. 1124, +ca. 1145) &
N.
grofGerlahzVeldenza(1146) &
Cecilija iz Thiiringena (+1141)
"wlldgrof Konrad s Kyrburga ('pred 1140, tea. 1170) &1145 Matilda z Bara (*ca. 1127)
grof EmIho z Neuenbaumberga In "raugrof" s SImmerna (*ca.1155, +ca.1189)
"wlldgrof" Gerhard s Kyrburga in Dhauna (+po 1198) &
Neža, hči bavarska palatinslia grofa Otona VVIttelsbašliega (+1218)
Konrad opat pri Sv. t/lakslmlljanu v Trlerju (1180-86)
Matilda S1176
grof Manasses z Retheia ('1158, +1198/1200)
Kunigunda &
grof Hugo z Lunčvillea
"wlldgrof" Konrad z Dhauna (+ca. 1267) &
Gizela iz Saarbrückna (+ca. 1274)
Beatrika &
[1] Filip z Boiandena [2] Dietrich s Heinsberga In Valkenburga (+1228)
Simon kanonik v Mainzu (1258-80)
I
Benedikta (+1270)
&1246 "raugrof" Konrad s Stolzenberga
Gerhard "wlldgrof" EmIho s Kyrburga In	Henrik	Konrad
nadškof Schmidtburga	opat pri	škofvFrelsIngu
v Mainzu (+1283)	Sv. Maksimlljanu v	(1258-1278)
(+1259) &1239	Trlerju	(+1278)
Elizabeta z Montforta (+1289)	(1257-84)
"wlldgrof" Gotfrid z Dhauna in Grumbacha (+ca. 1258,+ca. 1301)
Beatrika (+po 1245) &
grof Gerlah z Veldenza
Neža &
Gotfrid z BIkkenbacha
"T
Gizeia (+1313) & pred 1266
Filip s Falkensteina (*1240, +1303)
"wlidgror Gotfrid s Kyrburga (+1334) &1285 Ormunda z Vinstingena (*ca.1258, +1358)
Elizabeta	Hugo
(•pred 1279,+1305)	kanonik v
& 1288	Mainzu
Gotfrid Hohenlohe-Brauneck	(1300) (•1240, +1303)
EmIho
eiektor v Frelsingu (1279-1280),
kanonik v Freisingu, dekan v Bambergu, prost pri sv. Andreju v Frelsingu In v Regensburgu, ŠkofvFrelsIngu (1283-1311) (*ca.1245,+23.VII.1311)
"wlldgrof" Konrad s Schmidtburga
(+1305) &
Katarina s Salma
Gerhard kanonik v Trlerju In Frelsingu (+1312)
Friderik (1309)
Prednikifreisin. (povzetopo http://genei
Škof Emiho Wittelsbachski izvira iz družine tako imenovanih "wildgrofov"l3 iz porečja Nahe^^ v nemški zvezni deželi Porenje-Pfalško. Med njegovimi predniki (glej rodbinsko drevo Emihonov) najdemo prejkone tudi grofa Emiha Flonheimskega, vodjo nemškega križarskega pohoda, ki je v okviru prve križarske vojne potekala poleti 1096. Potomstvo "wildgrofa" Konrada z Dhauna pa je bilo tudi v kognatskem sorodstvu z Wittelsbachi (glej rodbinsko drevo Wittelsbachov).
Emiho, ki je bil sin "wildgrofa" Emiha Kyr-burškega in Elizabete Montfortske, se je rodil ok. 1245. Med letoma 1279 in 1280 je bil elektl5 v Freisingu; zasledimo ga tudi kot tamkajšnjega kanonika (1280), dekana v Bambergu, prošta pri sv. Andreju v Freisingu ter pri stari kapeli v Regensburgu. Končno je 24. januarja 1283 na mestu freisinškega škofa nasledil pokojnega predhodnika Friderika Montalbanskega - in pred njim svojega strica
13
14
0d 12. stoletja se ob Renu na Nemškem pojavlja ime "wild-grof (Wildgraf, comes silvester) za grofa, ki je imel juris-dikcijo nad divjimi, nenaseljenimi in gozdnimi območji; podobno tudi "raugrof^' (Raugraf, comes hirsutus) in renski grof (Rheingraaf).
Točneje z gradov Kyrburg, Schmidtburg in Dhaun, ki se nahajajo v bližini mesta Kirn.
V katoliški cerkvi je bil škofovski elekt imetnik škofovskega sedeža; bil je sicer izvoljen v škofa, vendar pa dejansko ni prejel za to potrebnega duhovniškega posvečenja (Johanek, Vescovo, clero e laici in Germania prima della Riforma).
a škofa Emiha (1245-1311) Keuweb.cz/avtorja Miroslava Mareka).
Konrada Wittelsbachškega - ter postal 29. freisinški škof. Na tem mestu je ostal do smrti 28. julija
1311.16
Škof Emiho se je, podobno kot pred njim že njegov stric, škof Konrad Wittelsbachški, še prav posebej zavzemal za posvetne posesti svoje škofije in je dal leta 1291 izdelati celovit urbar freisinških posestev, ki se začenja prav s popisom loškega gospostva: na skoraj 50 straneh so navedeni posamezni uradi gospostva z njihovimi dajatvami.17
Grof Majnhard II. Tirolsko-Goriški se je rodil okrog leta 1238 v Gorici kot najstarejši sin grofa Majnharda I. Goriško-Tirolskega (* 1194, p 1258) in Adelajde, ene od dveh hčera in polnopravnih dedinj zadnjega Tirolskega grofa Alberta Ill. (glej rodbinsko drevo Majnhardincev). Po Albertovi smrti 22. julija 1253 je njegov zet Majnhard dedoval celotno tirolsko dediščino in postal tudi tirolski grof (comites Goricie et Tirolensis). Natanko pet let kasneje, 22. julija 1258, je Majnhard I. Goriško-Tirol-ski umrl in zapustil dva sinova in dve hčeri.
16
17
Gatz-Brodkorb, Die Bischöfe, str. 193-194; Eubel, Hierar-chia Catholica, str. 255.
Original v BayHStA, HF Lit. No. 541, fol. 1-24. Urbar je del pergamentnega v usnje vezanega kodeksa višine 26 cm in širine 17 cm z napisom Liberpraedialis 1291 scriptus. Celoten urbar, ki dokumentira 1.171 hub, je objavljen v Urbarji, str. 129-167.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
1008
Predniki grofa Majnharda II. Tirolskega in IV. Goriškega (1238—1295) (viri: Stih, Srednjeveške goriške študije; Meyer in Dopsch, Von Bayern nach Friaul; Meyer in Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Garz).
1008
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
Po smrti očeta Majnharda sta sinova Majnhard in Albert najprej vladala skupaj. Potem pa sta si na gradu Tirol 4. marca 1271 med seboj razdelila go-riško-tirolsko posest:1^ kar je bilo zahodno od Mühlbaskih klavž nad Briksnom, je kot grofija in gospostvo Tirolska pripadlo Majnhardu, preostala posest na Koroškem, ob Soči, na Krasu, Kranjskem, v Istri in Furlaniji pa Albertu. Majnhard se je od takrat dalje naslavljal kot grof Tirolske in Goriške, Albert pa kot grof Goriške in Tirolske.1^ Majnhard II. Tirolsko-Goriški je bil v letih 1276-78 tudi začasni upravitelj Koroške, Kranjske in Slovenske marke, nato pa od 1279 zastavni imetnik Kranjske s Slovensko marko.2^ Z naslovom koroškega vojvode je 1. septembra 1286 postal tudi državni knez.21
Dne 6. oktobra 1259 se je Majnhard v Münchnu poročil z Elizabeto (*1227, p 1273), hčerjo bavarskega vojvode Otona Wittelsbachškega in vdovo nemškega kralja Konrada. Majnhard in Elizabeta sta imela štiri sinove: Otona (p 1310), Alberta (p 1292), Ludvika (p 1305) in Henrika (* ok. 1265/73, p 1335) ter dve hčeri: Elizabeto (* 1262, p 1313) in Nežo (p 1293).22 Majnhardovo potomstvo je po moški strani izumrlo že v drugi generaciji (1335). Majnhard sam je umrl 1. novembra 129523 v Greifenburgu na Koroškem in je pokopan, tako kot njegova žena, ki je umrla 9. oktobra 1273,24 v cis-tercijanskem samostanu Stams na Tirolskem.25 Opatija Stams pri Innsbrucku je ustanova Majn-hardove soproge Elizabete. Postojanko so okoli leta 1270 poselili cistercijani iz samostana Kaisheima na Württemberškem.26
Kot je razvidno iz rodbinskega drevesa, so med predniki Goriških27 tudi grofje v Pustriški dolini, nikakor pa niso Goriški neposredni potomci bavarskih Ariboncev, ustanoviteljev benediktinskega samostana v Millstattu na Koroškem,28 kakor se je sklepalo še do nedavno.
18 19
20
21
22
23
24
25
26 27
Regesten, štev. 1 in 11.
Tako je tudi v obravnavanih listinah, v vižmarski se Albert imenuje "grave Albreht von Gorz und von Tirol", v tacenski pa Majnhard kot "graven von Tyrol unt von Goirz". Kralj Rudolf J. je Majnhardu zastavil Kranjsko za 20.000 mark srebra (Stih, Srednjeveške goriške študije, str. 115). Regesten, štev. 505(s). Več o zgodbi Janeza Vetrinjskega z ustoličenja in o sporu med bratoma Majnhardom in Albertom v Stih, Srednjeveške goriške študije, str. 146. Stih, Srednjeveške goriške študije, str. 64. Regesten, štev. 951(s), 952(necrol), 953(s). Prav tam, štev. 90. Wiesflecker, Meinhard der Zweite. Brunner, Ein Cisterzienserbuch, str. 421-422. Stih, Srednjeveške goriške študije-, Meyer in Dopsch, Von Bayern nach Friaul, Meyer in Karpf, Zur Herkunft der Grafen von Görz. Za nasvete glede najnovejših ugotovitev o najzgodnejši zgodovini Goriških grofov in njihovi genealo-giji se zahvaljujem prof. dr. Petru Stihu z Oddelka za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Samostan benediktincev v Millstattu sta z obsežno posestjo ok. 1070 ustanovila Aribo (* pred 1027) in Boto (* ok. 1027), sinova bavarskega palatinskega grofa Hartvika.
Kot rečeno, sta se oba gospoda, freisinški škof in tirolsko-goriški grof, v pozni pomladi leta 1283 mudila ob Savi pod Smarno goro.29 Skof Emiho je bil tiste dni prvič na svojem loškem gospostvu.30 Ker se je med 13. in 21. junijem kar dvakrat nahajal na območju jugovzhodno od svojega loškega gospostva, morda lahko sklepamo, da je v tem času obiskal tudi svojo dolenjsko posest v dolini Radu-lje.31 Grof Majnhard, ki se je iz Vižmarij napotil na Lipniški grad (Waldenberg) pri Radovljici, kjer je 19. junija sopečatil potrditev zastavitve fevda Konrada s Hohenburga Frideriku Ortenburškemu,32 pa je bil nemara pred nadaljevanjem svoje poti proti Koroški33 le na oddihu ob Savi.
Ce za grofa Majnharda II. Tirolsko-Goriškega velja, da je ustanovitelj Tirolske,34 ki se je pod
29	To pa ni bilo njuno prvo srečanje, saj sta bila oba, grof Majnhard in takratni freisinški stolni kanonik grof Emiho (comes Emcho canonicus Frisingensis), 10. oktobra 1280 na gradu Tirol med pričami listine, s katero je cistercijanski samostan v Stamsu prepustil škofu Konradu iz Chura patronatne pravice nad kapelo sv. Martina v Malsu/Malles v Venosti, ki jih je že prej samostanu podaril grof Majnhard (Regesten, štev. 321).
30	Do sedaj je veljalo, da se je v času svojega episkopata škof Emiho v enajstih od osemindvajsetih let verjetno osebno mudil v Skofji Loki: 1286 (Codex, štev. 395), 1291 (Codex, štev. 402), 1293 (Codex, štev. 403), 1295 (Codex, štev. 409-413), 1297 (Codex, štev. 419), 1301 (Codex, štev. 443-445), 1306 (Codex, štev. 457), 1307/8 (Codex, štev. 466-476) in 1309 (Codex, štev. 480 in 481) (Thoma, Frei-sinški škofje in škofijska posest na Slovenskem okoli leta 1300, str. 76). Vsekakor pa je bil v Skofji Loki tudi že leta 1283, ko sta nastali obravnavani listini, le da prof. Thoma Vižmarij in Tacna ni uspela povezati s Skofjo Loko.
31	Freisinška dolenjska posest je prvič "oprijemljiva" v desetin-skem sporazumu med oglejskim patriarhom in freisinškim škofom iz 1074 (Codex, štev. 89), pozneje pa jo lahko sledimo šele od konca 12. stoletja naprej (Stih, Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem Slovenskem ozemlju, str.
43).
32	Listina je pečatena s pečati Majnharda in Alberta ter Konrada s Hohenburga, med pričami so bili župnik Vitko iz Mošenj, vitez Ulrik z Lipniškega gradu, Konrad z Gschießa pri Spitalu ob Dravi, Gotfrid iz Vipave, Jurij z Gutenberga pri Tržiču, Vikard z Liebenberga pri Sentvidu ob Glini, Regenvard, sin Konrada Ortenburškega, Bertold iz Begunj, Svarcman z Drnče pri Zgoši, Hartman iz Skofje Loke idr. (Monumenta, štev. 560, Regesten, štev. 390).
33	Majnhard je še v mesecu juniju tega leta izdal na Koroškem dve listini, prvo v Velikovcu, ko je opatu Wernerju obljubil zaščito nad benediktinskim samostanom v Osojah (Regesten, štev. 392), in drugo, 28. junija v Celovcu, ko je posredoval v sporu med proštom Henrikom z Otoka ob Vrbskem jezeru in Konradom iz Cavja pri Ledincah zaradi 5 hub v Došenčah pri Porečah ob Vrbskem jezeru (Regesten, štev. 393).
34	Leta 1282 si je Majnhard prizadeval dokazati, da Tirolska ni sodila v okvir Bavarske oziroma Svabske, ter se pri tem obrnil na kralja Rudolfa I. Ta je odločil, naj grof skupaj s še dvema plemičema izpriča in dokaže, kateri deželi pravzaprav pripada oziroma pravo katere dežele uživa. Na kraljevo ravnanje je vplivala predhodna izjava škofa Konrada iz Chura, ki je povedal, da ni nikoli slišal, da bi grof Majnhard pripadal bodisi Bavarski ali pa Svabski ter dodal, da živi na Tirolskem in ima tam svoje pravo (Regesten, štev. 330). Tako je Tirolska s strani kralja pridobila priznanje kot samostojna dežela (Komac, 0d mejne grofije do dežele, str. 29).
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
ioo8
njegovo deželnoknežjo oblastjo razvila v deželo, velja za škofa Emiha, da se je v njegovem času pojavil lik zamorca s krono kot razpoznavni znak freisinške škofije.35 Ali je mogoče že v pečatu škofa Emiha na tacenski listini iz 1283 moč prepoznati lik osebe v profilu s krono na glavi oziroma freisinškega zamorca? Prepuščeni smo lastni presoji. Najstarejša ohranjena barvna upodobitev lika zamorca s krono je v inicialki urbarja freisinškega škofa Konrada Sendlingerja iz leta 1316.
Vižmarska listina
Ustavimo se najprej pri vižmarski listini in že uvodoma omenjeni poravnavi med tirolsko-goriš-kim grofom Majnhardom II. in freisinškim škofom Emihom. Listina se v originalu glasi:36
Ich grave Albreht von Goerz und von Tirol, vogt von Aglei, von Trind und von Brihsen tun allen den chunt di disen brif sehent undh^rent, daz ich umb di vanchnii. sse Arnoltes von Muntalban als in min herre bischolf Emech von Vreising ze Lonke gevangen hat, di urvehe und di säne über mich genomen han, also daz der bischolf von Vreising, sein leut und sein gät vor Arnolden und vor sinen vreunden und vor siner houssvrowen vreunden di mir zuo hoerent und in miner gebiete sint, immer sicher sein umb di schulde und sol Arnolt und seiner vrende sehse der erbarsten di in miner gebiete sint, des svern daz dev sulne immer state sei umb di schulde, und ware daz Arnolt von Mvn-talban oder sin vrende di in an windent von im selben oder von seiner houssvrowen, di säne brachen gegen dem bischolf von Vreising oder gegen sines gotshouses leuten oder gegen den di in sinem dinste waren oder
Tirolsko-goriški grof Majnhard zastopa brata Alberta Goriško-Tirolskega, ki freisinškemu škofu Emihu namesto svojega ministeriala Arnolda iz Schnalsa/Senalesa (imenovanega tudi Montalbanski) odpoved maščevanju (Vižmarje, 13. junij 1283). (BayHStA, HF Urk. 135)
35 Zamorca s krono imajo v svojem grbu številni kraji, kje je bila nekoč freisinška posest: Eching, Fahrenzhausen, okrož-
je Freising, Garmisch-Partenkirchen, Huisheim, Ismaning, Mittenwaid, Pastetten, Unterföhring, Wörth in Zolling v Nemčiji, Groß Enzerdorf, HoUenburg na Spodnjeavstrij-skem, Neuhofen, Oberwölz, St. Peter/Kammersberg, Ul-merfeld in Waidhofen v Avstriji, Innichen/San Candido na
36
Južnem Tirolskem v Italiji ter Dovje, Klevevž in Skofja Loka v Sloveniji.
Listino so z nekaterimi napakami že večkrat v celoti objavili, in sicer: C. Meichelbeck leta 1729 (Historia, štev. 178), J. Zahn leta 1870 (Codex, štev. 374) ter F. Wilhelm in R. Newald leta 1943 (Corpus, štev. 593); kot regest tudi H. Wiesflecker in J. Rainer leta 1952 (Regesten, štev. 388).
ioo8
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
sinem gute also daz sihtich waere, so war Arnolt mit sampt den di mit im gesvorn haCent maineid und sint dannoch dar Uiber dem bischolf von Vreising und dem gotshouse ze Vreising schuldich f^mfhundert march Agleiger. Dev urvehe hat ein ende über dev nahsten fumf iar und daz gel-ubd daz dar-uber getan ist, und als dev fumf iare ende habent so sint di buirgen ledich umb di urveh, doch sol dev sulne immer stat sein. Ditz ist geschehen da min bruder grave Minhart enantwrtt was an miner stat, ze Geiselmannsdorf37 bei Laibach, nach Christes geburt uiber tousent iar und uiber zvaihundrt iar an dem drei und ahzegistem iare, des Sunntages vor sanct Veits tage, des dreizehenden tages ingendes manen Junio. Gezeuge dises brives mit minem insigel.
"Jaz, grof Albert Goriški in Tirolski, odvetnik Ogleja, Tridenta in Briksna, naznanjam vsem, ki bodo to pismo videli ali ga poslušali, da sem se v zvezi z ujetništvom Arnolda iz Montalbana, ki ga je dal moj gospod, freisinški škof Emiho zapreti v Skofjo Loko, zavezal k prisegi k nemaščevanju in k spravi, tako da je lahko freisinški škof skupaj s svojimi ljudmi in svojo imovino na varnem pred Ar-
Pečat goriškega grofa Alberta na vizmarski listini z dne 13. junija 1283. (BayHStA, HF Urk. 135)
noldom ter njegovimi sorodniki in sorodniki njegove soproge. Zato mora Arnold skupaj s svojimi sorodniki, ki so pod mojim vplivom, priseči, da je s spravo za zmeraj poravnana tudi krivda. Ce bi Arnold Montalbanski sam ali pa njegovi sorodniki ali sorodniki njegove žene spravo prelomili - prelomili zoper freisinškega škofa ali zoper podložnike njegove škofije in zoper tiste, ki so v njegovi službi ali zoper njegovo posest - bi moral Arnold skupaj s tistimi, ki so z njim krivo prisegli, freisinškemu škofu in freisinški škofiji plačati 500 mark oglejcev. Prisega k nemaščevanju se izteče po petih letih in poroki so prisege tedaj osvobojeni, vendar pa sprava ostaja trajno v veljavi. To pisanje je v mojem imenu sestavil moj brat grof Majnhard v Vižmarjah pri Ljubljani tisoč in dvesto let in še triinosemdeset let po Kristusovem rojstvu, na nedeljo pred sv. Vidom, trinajsti dan po začetku meseca junija. Listina je potrjena z mojim pečatom."38
Grof Majnhard je dva dni kasneje, na dan sv. Vida, 15. junija 1283, dal spisati še eno listino, s katero je potrdil freisinškemu škofu Emihu, da se bo na vseh svojih ozemljih odrekel maščevanju zaradi zajetja svojega ministeriala Arnolda iz Schnalsa/ Senalesa,39 ki se mora skupaj s prijatelji grofa Alberta Goriško-Tirolskega tudi sam odreči temu maščevanju. Ce bodo prisego prelomili, dolgujejo freisinškemu škofu 500 mark v srebru kot pokoro. Grof Majnhard je sprejel to prisego v imenu škofa in listino pečatil s svojim pečatom.40 Ceprav kraj izstavitve ni naveden, lahko domnevamo, da je bila ta potrditvena listina spisana v Skofji Loki pri zaprtem Arnoldu, ko je bil grof Majnhard na poti iz Vižmarij proti Lipniškemu gradu pri Radovljici.
Ze ob nastopu novega škofa Emiha so tudi loški vitezi Werner, Konrad in Nikolaj obljubili, da so pripravljeni dati zadoščenje za škodo in krivice, ki so jih povzročili freisinški škofiji ter da se bodo pokorili pogojem, ki jim jih bo zastavil škof Emiho. To razberemo iz listine,41 izstavljene 12. maja 1283 v Skofji Loki, kjer sta škofa zastopala prošta Herman iz Ardaggerja in Henrik z Otoka ob Vrbskem jezeru ter freisinška ministeriala Henrik iz Wol-fersdorfa in Bertold iz Göbelsbacha. Vse štiri srečamo, kot bomo videli, poldrugi mesec pozneje tudi pri tacenski listini. Pri škofjeloški listini je v vlogi priče med drugimi nastopal Gerloh Jeterbenški, sin Gerloha, ki se je leta 1252 že poravnaval s škofom Konradom T0lz-Hohenburškim.42
Izvor krajevnega imena za Vižmarje, v najstarejših zapisih
kot Geiselmannsdorf (1283), Geyselmansdorf (1331), Geis-
manstorf (1385), Geysmansdorff (1400), Gaismantstorf
(1414), Geysmerstorf (1421), Geysmansdorf (1430) ipd., je
iskati v povezavi s starovisoko nemškim osebnim imenom
Gis(al)man, ki bi dalo krajevno ime Jižmarje oziroma Viz-
marje (Kelemina, Kozarje in Vižmarje, str. 392; Rutar, Kra-
ins mittelalterliche Handelsbeziehungen zu dem Städten an der adriatischen Küste, str. 71).
38
39
40
41
42
Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem Liselotti Artel iz Neuhofa v Švici in prevajalcu mag. Štefanu Vevarju. Tu je Majnhardov ministerial Arnold Montalbanski imenovan kot Arnold iz Schnalsa (Arnolt von Snalz). Historia, štev. 179; Codex, štev. 375; Corpus, štev. 594; Regesten, štev. 389. Codex, štev. 373.
Volčjak, Ich N. von Hertenberch vergich ..., str. 51.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
ioo8
Predniki Majnhardovega ministeriala Arnolda iz Schnalsa/Senalesa (vir: Huter, Die Herren von Montalban, str. 361).
Pomudimo se še pri zaprtem vitezu Arnoldu iz Schnalsa, ki je izhajal iz rodbine Montalbanskih (Monte Albano) in je bil nečak Emihovega predhodnika škofa Friderika. Montalbanski so bili v 12. stoletju tako ministeriali benediktinskega samostana Marienberg v zgornji dolini Vinschgau, ki je bil ustanova gospodov iz Taraspa, kakor tudi ministeriali švabske veje Welfskih (toskanskega mejnega grofa Welfa VI.) in pozneje grofov Tirolskih.43 Ar-noldov oče (glej rodbinsko drevo Montalbanskih), prav tako z imenom Arnold, ki je umrl zelo mlad, je zgradil utrdbo v dolini Schnals/Val Senales, na skalni vzpetini, kjer stoji danes župnijska cerkev Katharinaberg/Monte Santa Caterina. Tu je bilo tudi domovanje sina Arnolda; njegov brat Sviker pa je po stricu Hugu Montalbanskem podedoval grad Galsaun/Colsano. Sviker je imel dve hčeri, Nežo in Suzano, Arnold pa tri sinove, Volkerja, Arnolda in Svikerja, ter hčer Gerbirgo. Edini, ki je imel potomce, je bil Arnoldov sin Sviker. Ta je tako nadaljeval montalbanski rod, ki ga je mogoče slediti do okoli 1400.44
Dodati je, da zasledimo Majnhardovega mini-steriala Arnolda v listinah le še leto dni po škofjeloškem ujetništvu, 2. junija 1284, ko sta skupaj z bratom Svikerjem na gradu Salurn/Salorno med pričami listine, s katero je Graland Salurnški za-
stavil svoj grad z vsemi pritiklinami, izvzemši dvor Potzmaur v Salurnu, grofu Majnhardu za 556 mark veronskih denaričev.45
Tacenska listina
Skof Emiho, ki se je kot rečeno zelo zavzemal za ureditev svoje posesti na Kranjskem, je moral biti z vižmarskim dogovorom kar zadovoljen, saj se je s svojim "ljubim sorodnikom,46 gospodom Majnhar-dom, plemenitim grofom na Tirolskem in Goriškem" že čez dober teden sestal skoraj na istem kraju ob Savi pod Smarno goro. Svoje zadovoljstvo je podkrepil oziroma ga je moral podkrepiti s tako imenovano tacensko listino, ki se v originalu glasi:47 Wir Emch von gots genaden bischolf ze Freisingen tun chunt allen den, di disen brief sehent unt horent, daz uns gewizzen ist mit der warhait unt daz uns iz habent erbxr leut, di da bi gewesen sint, unt iz
43	Huter, Die Herren von Montalban, str. 341-342.
44	Prav tam, str. 353.
45	Med ostalimi pričami te listine so bili poleg bratov iz Schnalsa še tridentinski kanonik Jakob, Bertung iz Maisa, Fuchsel, Ulrik z Vellenberga, župan Gebhard, Oton s Himmelberga, Jäklin z Rottenburga, Majnhard iz Vogrskega, Otolin s Schlandersberga, Konrad s Schenna, Rudolf, Völ-klin in drugi (Regesten, štev. 421).
46	Skof Emiho in Majnhardova žena Elizabeta izvirata iz dinastije Wittelsbach (glej rodbinsko drevo Wittelsbachov). Listino so z manjšimi napakami v celoti objavili J. Chmel
leta 1848 (Urkunden, štev. 43), J. Zahn leta 1870 (Codex, štev. 376) ter F. Wilhelm in R. Newald leta 1943 (Corpus, štev. 596); regest pa je objavljen tudi v Regesten, štev. 391.
ioo8
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
horten unt sahen, daz unser vorvar bischolf Fridereich von Freisingen mit s^zzen unt mit ouz genomener rede als noch sein brief veriehent unserem lieben vreunt heren Meynhart dem edelen graven von Tyrol unt von Gorz, der vogt ist ze Agelay, ze Trient unt ze Brixen, daz halbe tayl an der burch Evrs in Vinschev unt an dem urbor daz z^u der selben burch h^ret, auch halben tayl verlihen hat ze rethem lehen im unt seinen erben, als iz di graven von Mosburch in rether lehens gewer brahten unz an ir t^t von dem gotshous von Freisingen. Nu veriehen ouch wir bischolf Emch, daz wir von sunderen genaden im graven Meynhart unserm lieben mage unt seinn erben den andern tayl an der selben burch Evrs unt an dem selben urbor daz zli. der selben burch gehöret, daz dem gotshous von Freisingen was ledich worden, verlihen haben ze rethem lehen, gesuichet unt ungesuchet, als iz di vorgenanten graven von Mosbvrch ze rehtem lehen von dem gotshous von Freising heten gehabt. So hat auch unser lieber vreunt grave Meynhart von Tyrol uns gelobt in unser hant mit seinen trvewen unt hat sich uns des gebunden, daz er uns unt unserm gotshous von Frising trewe unt warhait immer mere leisten sol unsern vrum ze wirderen unt unsern schaden ze wenden als verre in seine sinne leiten unt sin maht. Unt hat uns auch sunderlich gelobt, daz er unser leut unt unser gut unt swaz unser gotshous an h^ret, swa ez in seiner herschaft ist, sunderlich vor allem gewalte unt vor allem unrehtte schermen sol mit guten tr^ewen, des ouch wir im wol getrowen. Und daz diseu lehenschaft als vor bescheiden ist immer mere stete beleibe, so geben wir im unt seinen erben disen brief ze ainem rehtten urchuinde mit unserm hangenden insigel, unt sint diser lehenschaft gezeuge: maister Heynrich der probst von 8ertse, maister )erman der probst von Ardacher, di chorherren sint zem tUme ze Frising, her Heynrich von 8oluoltstorf, her Pertholt der Gebelspech unsers gotshous dienstman, her Heynrich von 0wen-stayn grave Meynhartes dienstman von Tyrol unt Wilhalm des selben graven Meynhartes schreiber. Unt dizze ist geschehen an dem urvar48 ze Tazzen49 an der
48	Brod, ki so ga na tem mestu že ob koncu 12. stoletja zgradili oziroma imeli v lasti gospodje s Planine pri Sevnici, se prvič pisno omenja v tej listini. Leta 1299, 25. julija, ga je njegov takratni lastnik Oto Planinski prodal ljubljanski meščanki Marsi Porger (Šilc, Rečni prehod, str. 274-277).
49	Izvor krajevnega imena za Tacen je po najnovejših ugotovitvah moč iskati v pridevniku tesen oziroma tesno. O pridevniški naravi imena niti ne pričajo neposredno srednjeveški zapisi za Tacen, pač pa zapisi za nekdanje Tesno v Poljanski dolini (Tezzen, 1291 in 1318; Natessnem, 1493 in 1495; Tessnem, 1501; Tessnim, 1584) in pa dva zapisa za Tacen iz 17. stoletja (im Dorff Täznim, 1642 in Tazne, 1665). Srednjeveški zapisi (Ttszzen, 1283; Trezen, 1299; Taczen, 1368 in 1448; T&czen, 1370 in 1383; Teczen, 1450 ipd.) jasno kažejo, kako je nemška glasovna substitucija pripomogla k zastrtju slovenskega imena Tesno in posledičnemu sprejemu nemške oblike krajevnega imena. Poleg dokazljive glasoslovne substitucije govori v prid tej razlagi imena tudi dejstvo, da se je Sava pri Tacnu pred izgradnjo mlinskih jezov dejansko prebijala skozi tesen čez brzice in si je zato ta predel tudi prislužil ime Tesno (Torkar, O dom-
Sawe, nach Christes geburt ^ber tousent unt zway-hundert iar an dem drei unt ahtzgistem iar, des nahsten mantages vor sunewenden Johannis Baptiste.
"Mi, Emiho, po milosti božji freisinški škof, naznanjamo vsem, ki to pismo vidijo in poslušajo, da vemo po resnici, ki so jo izpričali tu prisotni pošteni ljudje, ki so to slišali in videli, da je naš predhodnik freisinški škof Friderik z izjavo in s posebnim nagovorom, kakor tudi s pismom, podelil v pravi fevd našemu ljubemu sorodniku gospodu Majnhardu, plemenitemu grofu Tirolskemu in Goriškemu, ki je odvetnik Ogleja, Tridenta in Briksna, polovico gradu Eyrs v Vinschgauu z urbarjem, ki pripada temu gradu. Njemu in dedičem grofom iz Moosburga pa je v dosmrtni fevd podelil drugo polovico gradu. Sedaj potrjujemo tudi mi, škof Emiho, da smo iz posebne milosti grofu Majnhardu, našemu ljubemu sorodniku in njegovim dedičem podelili v pravi fevd tudi to drugo polovico gradu Eyrs, ki je spet postala prosta, skupaj z urbarjem, s poseljenim in nepo-seljenim, ki sodi k temu gradu, tako kot so to imeli v pravem fevdu omenjeni grofje iz Moosburga. Tako nam je tudi naš ljubi sorodnik grof Majnhard Tirolski s svojimi zvestimi obljubil in se zavezal, da bo nam in naši škofiji vedno zvesto in resnično nudil zaščito, da bo podpiral našo pobožnost in od nas odvračal vsako škodo ter vse to upravljal v tem smislu. Prav tako je še posebej obljubil, da bo naše ljudi in naše premoženje, ki pripada naši cerkvi in z njim gospodari on, branil in ščitil pred vsakim nasiljem in krivicami z dobro vero, kar mu tudi zaupamo. In da bo ta podelitev ostala za vedno trdna kot je bila opisana, dajemo njemu in njegovim dedičem to pismo zapisati v listini z našim visečim pečatom, in priče tej fevdni pogodbi so: magister Henrik, prošt z Otoka ob Vrbskem jezeru, magister Herman, prošt v Ardaggerju, oba člana kornega kapitlja pri stolnici v Freisingu, gospod Henrik iz Wolfersdorfa, gospod Bertold iz Göbelsbacha, služabnika naše škofije, gospod Henrik z Aufensteina, služabnik grofa Majnharda na Tirolskem, ter Viljem, pisar grofa Majnharda. In to se je zgodilo na brodu pri Tacnu na Savi, tisoč in dvesto let in še triinosemdeset let po Kristusovem rojstvu, na ponedeljek pred sončnim obratom ob Janezu Krst-niku."50
50
nevnem in dejanskem vplivu nemščine na podobo slovenskih zemljepisnih imen: Landol, Runtole, Tacen, Gameljne, str. 173-175).
Za pomoč pri prevodu se zahvaljujem prof. dr. Dušanu Kosu z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
1008
Freisinški škof Emiho izroča grofu Majnhardu Tirolsko-Goriškemu v fevd drugo polovico gradu Eyrs v Vinschgauu/0ris v Val Venosti na južnem Tirolskem, potem ko mu je prvo polovico izročil že njegov predhodn škof Friderik Montalbanski (Tacen, 21. junij 1283). (HHStA, AUR 1283 VI21; foto: Fotostudio Otto)
V škofovem spremstvu sta bila dva člana freisin-škega kornega kapitlja (tj. kanonika), magistra Herman in Henrik. Herman je bil tisti čas (12801296) prošt v Ardaggerju na Spodnjeavstrijskem, Henrik pa prošt pri Mariji na Otoku ob Vrbskem jezeru.51 Magister Henrik Loški je izviral iz rodbine
Gallenbergov in je dosegel visoka mesta, bil je kaplan kralja Otokarja, freisinški kanonik in notar freisinške kurije.52 Kot je bila tisti čas navada, so imeli duhovniki istočasno več nadarbin, tako naj bi prošt Henrik dobil še župnijo Probstdorf v passauski škofiji, ki pa mu jo je oporekal neki kaplan
51
Freisinški škof je tisti čas razpolagal s proštijami kolegiatnih cerkva v Innichenu, Otoku ob Vrbskem jezeru in Ardag-gerju in številnimi župnijami v škofijah Salzburg, Passau in Trident ter v oglejskem patriarhatu (Stara Loka in Smartin pri Kranju). Prim. Thoma, Freisinški škofje in škofijska posest na Slovenskem okoli leta 1300, str. 78. Po odločbi papeža Inocenca II. iz leta 1141 je freisinški škof dobil nad starološko župnijo patronat s prezentacijsko pravico, kon-firmacijska pa je ostala v patriarhovih rokah. Druga pomembna župnija, ki je oskrbovala freisinške podložnike, je bila šmartinska, nad katero so verjetno imeli najprej pa-
52
tronat Ortenburžani, v 13. in začetku 14. stoletja pa so župnika prezentirali freisinški škofje (Ambrožič, Materialni dokazi navzočnosti freisinških škofov na Slovenskem, str. 210-211; Höfler, Gradivo za historično topografijo predjo-žefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Radovljica in Kranj, str. 234; Höfler, Gradivo za historično topografijo jredjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Lo-ca in Sentpeter pri Ljubljani, str. 314). Blaznik, Skojja Loka in loško gospostvo, str. 75.
iooS
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
WITTELSBACH I
grof Oton Scheyernsko-Paarski
(* 1018,+ 1072) &
I.N. izDiessena 2. Hadagunda (Haciga Scheyernska (t 1103)
[2] grof Ekart Scheyemski
(+1127} &
Rikarda, hči UIrika Weimar-Orlamandeskega (t po 1120)
grof Oton Scheyernski bavarski paiatinski grof
1+1123) &
N., hči Eberharda Ratienhofensitega
grof Oton Sctieyernski (Wittelsbachsiti) bavarski paiatinski grof C ca. 1090,+ 1156) &1115
HeiliiuLengenfelško-Hopfenoheška-Pettendorfška (+1170)
_I_
Oton Veliki Scheyernski-Wittelsbachški bavarski vojvoda (1180-11 S3) ("ca. 1117,+1183) S 1169
Neža iz Loona in Rienecka (* ca. 1150, + 1191)
Ludvik "Kelhelmar" WHteisbachski renski paiatinski grof (1214-1231), bavarski vojvoda (1183-1231) (' 1173,+ 1231) & 1204 Ljudmila Pi'emisI (Češka)
(•ca, 1150,+ 1240)
Oton "Presvetli" Wittelsbachski bavarski paiatinski grof (1227-1253), bavarski vojvoda (1231-1253) (* 1206, + 1253) &1222
Neža, renska palatinska grofica (+1267)
Elizabeta (Bavarska) Witteisbachška
(* 1227, + 1273) &
1. (1246) Konrad Staufenški švabski vojvoda (1235 - 1254), kralj Sicilije (1250-1254), nemški kralj (1250-1254) (* 1228, +1254) 2. (1259) grof Majnhard Goriško-Iirolski (* 1238, + 1. XI. 1295)
Oton Witteisbachski bavarski paiatinski grof
fca. 1120/25,+ 1189) &
Benedikta W0rthška(+po 119fi)
Neža Witteisbachska
(+1218) &
1. "wiidgrof" Gerhard s Kyrburga in Dhauna (+po 1198) 2. Aibert iz Ebersteina (* ca, 1160, +po 1217)
[1] "uriidgrof" Konrad z Dhauna (+ ca. 1267) &
Gizeia iz Saarbriickna (+ ca. 1274)
"vuildgrof" Eni ho S Kyrburga in Schtnidtburga (+1283) &1239
Eiizabeta z Montforta (+1289)
Emiho Wittelsbachski škof v Freisingu (1283-1311) {* ca. 1245,+ 23. Vii. 1311)
Konrad Witteisbachški škof v Freisingu (1258-1278) (+1278)
Kognatskapovezava medfreisinškim škofom Emihom in Majnhardovo soprogo Elizabeto Bavarsko (povzetopo http://genealogy.euweb.cz/avtorja Miroslava Mareka).
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
1008
Ostanki gradu Eyrs/Oris v istoimenski vasi v dolini Vinschgau/Val Venosta na Južnem Tirolskem: na stolpu z v
obliki lastovičjega repa nazobčanim nadzidkom, kije sedaj del svinjaka in hleva, je še dobro ohranjena freska cesarja Maksimilijana I. Habsburškega s cesarsko krono in zlatim runom ter grbi, med njimi,
Burgundcev, ki nosi letnico 1497. (Foto: Jurij Silc, 2007)
avstrijskega vojvode, toda freisinški škof je uspešno uveljavil svoje zahteve.53 Dalje sta škofa spremljala tudi dva freisinška ministeriala, Henrik in Bertold. Oba prihajata z Bavarske, Henrik iz Wolfersdorfa (severovzhodno od Freisinga) in Bertold iz Göbels-bacha pri Pfaffenhofenu (severozahodno od Freisin-ga).54 Iz obeh rodbin izhajajo freisinški ministeriali vsaj od 12. stoletja dalje.55
Spremstvo grofa Majnharda ni bilo tako številno kot škofovo, spremljala sta ga njegov ministerial Henrik z Aufensteina56 pri Matreiju na Tirolskem
53
54
55
56
Codex, štev. 379-384; Thoma, Freisinški škofje in škofijska posest na Slovenskem okoli leta 1300, str. 78. Za lokalizacijo obeh krajev se zahvaljujem prof. dr. Gertrudi Thoma z univerze Ludwig-Maximilian v Münchnu. Flohrschütz, Die Freisinger Dienstmannen. Henrik z Aufensteina (Auuenstein, A/uenstain, Owenstayn, Ovuenstain, 0iofenstain, OOuenstain ipd.) je bil med letoma 1271 in 1295 pogosto med pričami grofa Majnharda (Regesten, štev. 4, 8, 19, 22, 61, 103, 127, 160, 226, 251, 254, 255, 280, 312, 342, 373, 457, 482, 563, 656, 676, 681, 682, 774, 784, 833, 898 in 948). Med pričami ga zasledimo tudi po Majnhardovi smrti; 24. oktobra 1298 je Henrik (Henrico de Uwfenstein) pričal v St. Vidu ob Glini, ko je Majnhardov sin Oton, grof Tirolsko-Goriški in koroški vojvoda, podelil Henriku Lavantu (Heinrico Lauano), svojemu kranjskemu notarju, to je deželnemu pisarju oziroma vicedomovemu po-
in pisar Viljem.57
Za konec še nekaj o gradu Eyrs/Oris v istoimenski vasici na Južnem Tirolskem, ki se v narečju izgovarja kot "Airsch". Vas se prvič omenja že leta 931,58 ko je bila kot del proštije Kortsch/Corces v lasti freisinškega škofa Wolframa in je bila takrat podeljena v fevd bavarskim grofom iz Moosburga. Ti so imeli do osemdesetih let 13. stoletja tu tudi svojo utrdbo oziroma grad. Za časa freisinškega škofa Friderika Montalbanskega, ki je bil na tem mestu od 13. januarja 1280 do smrti, 8. decembra 1282,59 je bila polovica gradu in ustrezen del posesti predan v fevd grofu Majnhardu Tirolsko-Goriš-kemu. Kmalu po smrti grofa Konrada iz Moos-
močniku, grad Kravjek (castrun Wienek) nad zaselkom Roje
pri Muljavi (GZL IX, štev. 9). Nekdanji grad Aufenstein je
stal pri kraju Matrei ob vstopu v dolino Navis na današnjem avstrijskem Tirolskem. Aufensteini so imeli v grbu sovo
uharico (nem. der Auf = sova uharica).
57	Majnhardovega pisarja Viljema zasledimo še 1290 (Regesten, štev. 685) in 1292 kot "dominus Willalmus scriba illustrisis domini ducisKarintie"(Regesten, štev. 750).
58	Listina kralja Henrika I. (Ptičarja), izdana 14. aprila 931 v Quedlinburgu (Codex, štev. 29). Eubel, Hierarchia Catholica, str. 255.
59
ioo8
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
burga, ta je umrl 19. avgusta 1281,60 je moral preiti moosburški del gradu Eyrs v roke gospodov iz Matscha/Mazia. Potem je bila 10. februarja 1283 v kraju Laas/Lasa spisana listina, s katero sta se grof Rudolf Montfortski kot skrbnik svojih odsotnih nečakov iz Matscha in odvetnik Ulrik iz Matscha odpovedala vsem kakršnim koli že pravicam do gradu Eyrs kakor tudi do vseh ljudi in dobrin, ki so grofu Konradu Moosburškemu pripadali v gorah, in to v korist grofa Majnharda Tirolskega. Listina tudi govori, da mora grof Majnhard grad Eyrs uničiti in ga proti njegovi volji ne smejo ponovno sezidati.61 Le nekaj mesecev kasneje pa je z obravnavano tacensko listino tudi freisinški škof Emiho potrdil, da je grad Eyrs s svojo posestjo v celoti prešel v fevd grofa Majnharda.
Poznejše srednjeveške omembe Vižmarij in Tacna
Historični zapisi za Vižmarje in Tacen pred letom 1500 so razmeroma številni, a se ti dve vasi nikoli več ne pojavljata kot kraja izstavitve kakšne od listin.
Vižmarje se sicer omenjajo v naslednjih listinah:
1331: Henrik,62 kralj Ceške in Poljske, koroški vojvoda in tirolsko-goriški grof (Hainreich chunig ze Pehaim und ze Polan, hertzog ze Chernden, graf ze Tyrol und ze G^rtz), podeli Rajnerju Senku z Os-trovice (Rainhern dem Schenchen von Osterwitz) 12 hub, kupljenih od Bertolda z Gradnika pri Šentvidu ob Glini (Perchtold von Graednek), med njimi tudi dve v Vižmarjah (ze Geyselmansdorf). Pečatil je izdajatelj. Izdano v gradu Tirol (Tyrol) v nedeljo, štirinajst dni po veliki noči, 14. aprila 1331.63
1385: Ludvik z Iga (Ludl von Ig) in soproga Neža (Nesl) zastavita dve hubi v Vižmarjah (zu Geismanstorf), na katerih sedita Peter (Petter) in Tomaž (Tomecz), duhovniku Klemenu, sinu pokojnega Jurija Frankuta (Clemen G^rgen des Frankuten saeligen sun), za posojenih 32 mark beneških dena-
60	Konrad je bil zadnji moosburgški grof (Chunradus comes Mospurgensis iunior et ultimus) (Flohrschütz, Wie kam Sankt Castulus auf den Kastelberg?, str. 670).
61	Regesten, štev. 372. Listino so pečatili Friderik, ki je bil škofovski elekt v Churu, Rudolf Montfortski, Valter iz Vaza in odvetnik Ulrik z Matscha. Seznam prič je zelo obsežen: oskrbnik Albert, Henrik iz Matzingena in Nannes iz Marmelsa, ki sta bila kanonika v Churu, Eberhard iz As-permonta, Ulrik iz Flumsa, Andrej iz Marmelsa, Henrik iz Wagenberga, Ulrik iz Wohmbrechtsa, Rudolf iz Schauensteina, Konrad iz Juvala, Šviker iz Reichenberga, Henrik iz Rottenburga, Henrik iz Marlinga, Jakob iz Trautsona, Bertold iz Taranta, Nannes iz Remüsa, Ulrik iz Tablanda, Henrik iz Partschinsa in Eberlin iz Maisa.
62	Henrik (* ok. 1265/73, + 2. april 1335) je bil sin Majnharda II. Tirolsko-Goriškega.
63	HHStA, AUR 1331 IV 14; GZL II, štev. 13.
ričev. Pečatili so izdajatelj in Eberhart Podlogar (Eberhart des Puedlanger) ter ljubljanski sodnik Peter Schreiber (Petter des schreiber die zeit statrichter zue Laibach). Izdano na dan sv. Matije, 24. februarja 1385ß4
1400: Nikolaj Sommerecker (Nikel der Sum-merkker) potrjuje, da je Herman Schaffer (Herman der Schaffer) z njegovo vednostjo zastavil za 91 goldinarjev Juriju, kaplanu pri sv. Jakobu na Starem trgu v Ljubljani (Jörgen chapplan zu sand Jacob in dem Alten marcht ze Laybach), desetine od njegovih in njegove žene Doroteje (Dorothea) fevdov v vaseh Vižmarje (Geysmansdorff), Dvor (Hoff) in Medno (MedaxXn). Izdano v sredo po sv. Juriju, 28. aprila 1400.65
1414: Ljubljanski meščan Eberhard pl. Land-tropp (Eberhart von Lanndtropp) in njegova žena Neža (Angnes) podarita šentpeterskemu župniku Juriju Heugenreiterju (Jorgen Hagenreiter) in njegovi župniji hubo v Vižmarjah (Gaismantstorf) na kateri sedi Križe (Grisse), ker je potrdil ustanovo za zgodnjo mašo pri sv. Nikolaju. Pečatili so Jurij Gut-tensteiner (Jorgen Guettenstainer), namestnik deželnega glavarja na Kranjskem, ljubljanski sodnik Pan-kracij Messerer (Pangrazen Mesrer) in ljubljanski meščan Tomaž Werder (Thoman Werder). Izdano v Ljubljani (zw Laibach), v četrtek pred praznikom sv. Martina, 8. novembra 1414.66
1421: Neža, vdova ljubljanskega meščana Eber-harda pl. Landtroppa (Agnes Eberharts von Lantrapp purger zu Laybach seligen wittib) zapusti Nemškemu viteškemu redu v Ljubljani hubo v Mengšu (zu Mangelspurg) in travnik v Vižmarjah pri Šentvidu (zu Geysmerstorf bey sand Veyt) za aniverzarij, ki naj se opravi v dveh zaporednih dneh po 1. maju. Pečatili so Leutel Julbeckh (Lewtel des Julbeckchen) namestnik deželnega glavarja na Kranjskem, Pavel Blagoviški (Pauls den Glogowitzer) in ljubljanski župan Pavel Ločan (Pauls von Lakch). Izdano na praznik sv. Urha, 4. julija 1421.67
1430: Neža, vdova Eberharda pl. Landtroppa (Agnes des Eberharts von Lanndtropp) vrača vojvodi Frideriku IV. Avstrijskemu (Fridreychen herczogen ze Osterreich) polovični delež desetine v vaseh Vižmarje (Geysmansdorf), Dvor (Höfflein), Gunclje (Güntz-leinsdorff), Stanežiče (Stanesdorfd) in Medno (Me-dawen), ki ga je prodala Frideriku Gannsu (Frid-
64	ARS, AS 1063, štev. 6521 (1385 II. 24., s. l.); GZL I, štev. 92.
65	ARS, AS 1063, štev. 5743 (1400 IV. 28., s. l.); GZL II, štev. 41.
66	ZAL, LJU 333 (Prepis notarskega transsumpta notarja Johannesa Cobentiusa iz 16.-17. stol.); GZL III, štev. 28.
67	DOZA; GZL VII, štev. 66.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
iooS
reychen Gannsen), vojvodovemu protopisarju v Ljubljani. Pečatil je Jurij Guttensteiner (Jorgen Gütten-stainer), namestnik kranjskega deželnega glavarja. Izdano v Ljubljani (ze Laybach), v ponedeljek pred vsemi svetimi, 30. oktobra 1430.68
1431: V izpiskih iz fevdne knjige vojvode Friderika IV. Avstrijskega o podelitvah fevdov v Ljubljani in okolici je zapisano, da je dal že omenjeni Friderik Ganns (Fridreichen Ganns) iz Bozna/Bolzana (ze Boczen) na petek pred četrto postno nedeljo, 9. marca leta 1431, Neži, svoji zakonski ženi, za njeno doto in jutrno posesti v vrednosti 100 funtov de-naričev, in sicer posest v vaseh Vižmarje (Geis-manstorf), Dvor (Hof), Stanežiče (Stanestorff) in Medno (Medawn); povsod pol snopa žitne desetine skupaj s pripadajočimi desetinskimi pravicami.69
1444-1469: Iz izpiska ljubljanskih meščanov in njihovih fevdov, ki so jih dobili po fevdni knjigi cesarja Friderika III. v letih 1444-1469, beremo, da sta sestri Neža, žena Henrika Hevne iz Ljubljane (Agnes Heinreichs des Hewne zu Laybach hausfraw), in Uršula, vdova Janeza Freya (Vrsula weilmt Hannsen des Freien wittib), dobili od mesta Ljubljane (stat Laybach) vsaka polovični del desetine od hub v vaseh Vižmarje (Geymanstorf), Dvor (H'of-lein), Gunclje (Gunzleinstorf), Stanežiče (Stainestorf) in Medno (Medawn), ki ležijo v župniji Sentvid (in sant Veitspharr).70
1453-1480: V fevdni knjigi Jamskih (14531480) za posest v Ljubljani in okolici zasledimo, da imajo Jurij Ganns (Jorg Ganns) iz Ljubljane in njegovi sorojenci polovični del žitne desetine z vsemi pripadajočimi pravicami na hubah v vaseh Vižmarje (Geissmanssdorff), Dvor (Hofflein), Gunclje (Guntzleinstorff), Stanežiče (Stanessdorff) in Medno (Medaw) v župniji Sentvid nad Ljubljano (Sannd Veytter pharr ob Laybach); dalje ima ljubljanski meščan Lenart Meminger (Liennahart Memminger) desetino z vsem pripadajočim od jagenjčkov, prašičkov in čebeljih panjev v vaseh Vižmarje (Geiss-manstorj), Stanežiče (Stamessdorff), Dvor (Hoflein) in Medno (Medaw); prav tako ima ljubljanski meščan Vid Spenglovec (Veyt Splangabitz) žitno desetino z vsemi pripadajočimi desetinskimi pravicami na hubah v Vižmarjah (zu Geyssmanssdorff) in v Mednu (zu Medau).71
15. stoletje: V misalu za cerkev oglejske škofije iz druge polovice 15. stoletja je na notranji strani zadnjih platnic prilepljen papirnat list s fragmentom
urbarja, kjer se omenjajo vasi: Brnik (Fernik), Voklo (czw der Hulben), Senturška Gora (an sand Vlrichs-perg), Lahovče (Walchowicz), Stob (Stueb), Studa (Sauttach), Soteska (Sotteska), Hudo (Hudin), Rova (Raw),^ Zagorica (Sagorycz), Homec (Klain Kolen-perg), Smartno v Tuhinjski dolini (Sand Marcz), Rakitovec (Rakytauecz), Siška (Sysska) in Vižmarje (Gayssmanstdorff).72
1490: V urbarju posesti Nemškega viteškega reda v Ljubljani iz 1490 sta navedeni v Vižmarjah (Gaismanstorf) dve celi hubi, na katerih sedita Lov-ro Kunaver (Laure Künnawer) in Peter Kunaver (Peter Kunawer). Dajatvi na obeh hubah sta bili enaki: 45 soldov pravde, škaf pšenice, tri škafe ječmena, osem škafov ovsa, tri kokoši, pišče ob pustu in jagnje kot dajatev ob sv. Juriju. Tlake je bilo tri dni, dva dni vozne in en dan ročne.73
Omembe Tacna:
1299: Oto Planinski (Otte von Mvntparis) proda Marsi iz Ljubljane, Porgerjevi vdovi (Marssen von Laybach des Porgers witwen) in njenim dedičem brod v Tacnu (vrvar ze Tazen) skupno s pripadajočo hubo za 32 mark oglejskih denaričev. Pečatil je izdajatelj. Izdano v Ljubljani (ze Laybach), na dan sv. Jakoba, 25. julija 1299.74
1368: Franc, Ostermanov sin iz Ljubljane (Frenczel Ostermans sun von Layboch), zamenja s samostanom v Mekinjah hubo v Tacnu (cze Taczen) za eno in pol hube v Glincah (cze Gleynicz). Pečatila sta Nikolaj Schik (Nichlens dez Schieken) in Nikolaj Kolovški (Nichles von Gerlochstain). Izdano v osmini praznika sv. Antona, 24. januarja 1368.75
1370: Franc, sin pokojnega Ostermana (Frenczel saligen des Osterman svn), proda samostanu v Mekinjah hubo v Tacnu (cze THczen) za trinajst mark beneških denaričev. Pečatila sta Nikolaj Kolovški (Nikleins des Gerlochstainer) in kamniški sodnik Er-harc (Erharcz von Stain cze den czeiten richter daselb). Izdano v ponedeljek po sv. Urbanu, 27. maja 1370.76
1383: Nikolaj Sommerecker (Nikl der Sume-rekker) podeli v kupno pravo Marjeti, vdovi Janeza Ljubljančana (Margreten, Haensen dez Laybacher sae-
rokopisi v
68	HHStA, AUR 1430 X 30; GZL II, štev. 84.
69	HHStA, HS Blau 22, fol. 59'; GZL VII, štev. 69.
70	HHStA, HS Weiß 724, fol. 240; GZL VI, štev. 1. GZL XI, štev. 44.
71
72	UKM, Ms 137; Prim. Kos-Stele, Srednjeveški Sloveniji, str. 225-226.
73	DOZA, Cod. 164, fol. 150'; GZL XII, štev. 1.
74	ARS, AS 1063, štev. 5778 (1299 VII. 25„ Ljubljana); GZL II, štev. 1. Prevod listine je objavljen v: Silc, Rečni prehod, str. 276.
75	ARS, AS 1063, štev. 5109 (1368 I. 24., s. l.); GZL II, štev. 29.
76	ARS, AS 1063, štev. 5117 (1370 V. 27., s. l.).
ioo8
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
ligen witiben), dve desetini, eno v Spodnjih Ga-meljnah (wenigen Gamlin) in drugo v Tacnu (ze Ta-czen). Pečatil je izdajatelj. Izdano na dan sv. Kunigunde, 3. marca 1383.77
1431: Ko se je Friderik II. Celjski mudil v kartuziji Jurklošter in so se ob njem zbrali njegov dvorni mojster Erazem pl. Liechtenberški (Erasem von Liechtenberg), Martin, župnik v Novi Cerkvi pri Celju (her Mert pharrer ze der Newrkirchen), njegov kancler in še drugi imenitniki, so se pri Celjanu zglasili oskrbnik in vicedom na Kranjskem ter nekateri ljudje deželnega glavarja. Predložili so mu sporno zadevo zaradi meja ob Savi pri Tacnu (an der Saw bey Teczen) ter zaradi nekega travnika, ki ga je kartuzija Bistra (Fr'anicz) tam imela. Friderik je na prošnjo priorja pustil Bistri travnik. Ukazal pa je vsem tedanjim in bodočim gradiščanom na gradu Smlednik (Flednikg), naj pustijo kartuzijane v miru uživati njihovo posest. Pečatil je izdajatelj. Izdano v Jurkloštru (zu Geyraw), na binkošti, 20. maja
1431.78
1448: Nikolaj Pirs (Niklas der Urs) proda Juriju Trpinu iz ^ Tacna (Juri dem Terpin zu Taczen), Anžetu iz Šmartna (Jansöl zu Sand Marten) in Petru Cedilniku iz Gameljn (Petter dem Czidilnik zu Gämling), ključarjem na Šmarni gori, eno hubo v Stanežičah v župniji Šentvid (zu Stanosits in Sand veytter pharr), na kateri sedi Matej (Matheus), za 72 funtov dobrih dunajskih denaričev. Pečatili so Jurij iz Kamnika (Jorgen von Stein), Jurij Gall z Rožeka (Jorgen dem Gallen von Rüdolfsek) in Henrik Staut-heimer (Hainreich des Sthawthamer), ljubljanski meščan. Izdano na dan sv. Matije, 24. februarja
1448.79
1450: Ema, vdova Tomaža Drenika iz Srednjih Gameljn (Hemma des Thomas Drönekch von Mitteren Gamling selygen wittib), proda cerkvi Naše ljube Gospe na Šmarni gori (vnser lieben frawen kirchen am der grossen Kollenperg) in njenim ključarjem Jerneju iz Bukovice (Gernne von Puchel), Marku in Juriju Trpinu iz Tacna (Marko vndJuri Trppin von Teczen) ter Anžetu iz Šmartna (Jannse von sann Maerten) pol hube v Stanežičah nad Šentvidom pri Ljubljani (ze Stonesiczsch ob sannd Veyt bey Laybach) za večno luč v omenjeni cerkvi. Vsako nedeljo se mora moliti za Tomaža in njegovo ženo Emo, ko bo umrla, ter za pokojne prednike obeh. Ce bi se ta dolžnost zanemarjala, pride ta zemlja v last duhovnika Mihe, zgodnjika pri cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani (herr Michel yczzeytten fruemesser sannd
77	ARS, AS 1063, štev. 6516 (1383 III. 3., s. l.); GZL I, štev.
89.
78	ARS, AS 1063, štev. 4863 (1431 V. 20., Jurklošter);
Mlinarič, Kartuzija Bistra, str. 139.
79	NŠAL, ZL, 1448 II. 24., s. l.; GZL X, štev. 60.
Niclas kirchen ze Laybach) in njegovih naslednikov, dokler se ta dolžnost ne začne zopet opravljati. Pečatila sta ljubljanski meščan Matko Videc (Matko des 8idecz) in Kristan Mlakar (Christanne des Mlak-ger). Izdano na dan po sv. Florjanu, 5. maja 1450.80
1453-1480: Po fevdni knjigi Jamskih (14531480) za posest v Ljubljani in okolici je imel Gašper, brat duhovnika Pavla (Casper herrn Paulln bru-eder), žitno desetino z vsemi pripadajočimi pravicami na hubi v Pirničah (zu Bernnegk) in v Tacnu (zw Tatzenn).81
1456: Elizabeta, Lecianova vdova (Elspet des Leczian salligen witib), proda ključarjem cerkve na Šmarni gori (Cholemberg), in sicer Krištofu Šnaj-derju (Chrisse Schneider), Martinu Trpinu (Marttin Torppin) in Janežiču (Jantschitczen), vsem iz Tacna (Daczen), ter Mateju iz Zavrha (Matheussen gesessen Nasa orchim) njivo, ki je velika za en dan dela in leži pred Škofjo Loko na suškem polju (in zaucher vellt) ob njivah Jurija Kranceta (Joerigen des Chraencze) in Martina Šutnika (Maertin des Schuttnigk) za 55 funtov dobrih dunajskih denaričev. Pečatil je Jurij Lamberger, oskrbnik in kaščar v Loki (Jörigen deß Lamberger phleger vnd kastner zw Laak). Listina izdana v nedeljo pred sv. Marjeto, 18. julija 1456.82
1477: Nikolaj, gardiščan v Lienzu in Predjami, tisti čas glavar v Devinu in na Krasu (Niklas burkgraf ze Luenntz vnd zwm Lueg zw den zaiten haubtman zw Tybein vnd am Karst), podeli Jeri, hčerki ljubljanskega meščana Matije Crnovrha (Gera Mathia Tscherniurch burger zw Laybach) desetino od žita, kozličkov, jagenjčkov, čebeljih panjev in ostalega v Perovem (zw Peraw) in v Tacnu (ze Tatzen). Pečatil je izdajatelj. Izdano v Devinu (zw Tybein) v soboto na praznik spreobrnjenja apostola Pavla, 25. januarja 1477.83
1498: Matej Zamrl (Matheus Samorel), ljubljanski meščan, proda svojo njivo, ki leži na ljubljanskem polju ob cesti proti Šiški (in laybacher veld bey der gemayn strassen do mann gen Kheusch) ob njivah ljubljanske krznarske bratovščine, in se obdela v enem dnevu, bratovščini Naše ljube Gospe na Šmarni gori (am Khollnperg ennhalb der Saw), imenoma njenim ključarjem Gregorju Lapu iz Zgornjih Gameljn (Gregor Lapp zu 0bergamling), Mateju Merjascu iz Zgornjih Pirnič (Matheus Meriasitsch von Oberpernnegk) in Pankraciju, Janezovemu sinu iz Tacna (Panngretz des Hannse sun zu Tatzen) za 27 ogrskih goldinarjev. Listina je pečatena s
80	NŠAL, ZL, 1450 V. 5., s. l.; GZL IX, štev. 77.
81	GZL XI, štev. 44.
82	NŠAL, ZL, 1456 VII. 18., s. l.
83	ARS, AS 1063, štev. 6713 (1477 I. 25., Devin); GZL VI,
štev. 37.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
1008
pečatom mesta Ljubljane in izdana v petek, na dan sv. Maksimilijana, 12. oktobra 1498.84
1499: Iz urbarja ljubljanskega stolnega kapitlja (1494-1536)85 je za leto 1499 razvidno, da je služnost desetine v Tacnu (in Tatzen) znašala tri flo-rentinske goldinarje. V zakupu jo je imel Martin Janežič (Martin Janesitsch) za tri florentinske goldinarje in 32 soldov ter funt popra. Isti Martin je sedel tudi na dveh kapiteljskih hubah v Tacnu.86
Na koncu naj kot zanimivost omenimo, da je Skupščina mesta Ljubljane na 11. seji zbora občin dne 7. aprila 1983 - skoraj natanko 700 let po prvi omembi Tacna - sprejela odlok o združitvi naselja Tacen z naseljem Ljubljana.87
VIRI IN LITERATURA
NEOBJAVLJENI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana
AS 1063 - Zbirka listin BayHStA - Bayerisches Hauptstaatsarchiv, München
HF - Hochstiftsliteralien Freising DOZA - Deutschordenszentralarchiv, Dunaj HHStA - Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj AUR - Allgemeine Urkundenreihe HS - Handschriftensammlungen NSAL - Nadškofijski arhiv, Ljubljana
ZL - Zbirka listin UKM - Univerzitetna knjižnica Maribor ZAL - Zgodovinski arhiv, Ljubljana LJU 333 - Listine
OBJAVLJENI VIRI
Corpus - Corpus der altdeutschen Originalurkunden bis zum Jahr 1300. Bd. II. (ur. Friedrich Wilhelm, Richard Newald). 1283-1292. Lahr, 1943.
Codex — Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. Bd. I. (ur. Joseph Zahn). Sammlung von Urkunden und Urbaren zur Geschichte der ehemals Freisingischen Besitzungen in Osterreich. Fontes rerum Austriacarum II. Abtheil. 31. Wien, 1870.
GZL - Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. (ur. Božo Otorepec). I. zv. Listine 1243-
84	NSAL, ZL, 1498 X. 12., Ljubljana; GZL VII, štev. 100.
85	NSAL, kal, Urbarji, škatla 1, p. e. 1. Gre za najstarejši kapiteljski urbar, ki žal ni ohranjen v celoti (Bizjak, Posest župnije Svibno, str. 1-12; Znidaršič Golec, Duhovniki, str. 89-95).
86	Silc, Rečni prehod, str. 277.
87	Uradni list Socialistične Republike Slovenije, let. 40, štev. 14, 22. april 1983, str. 1017.
1397, Ljubljana, 1956; II. zv. Listine 12991450, Ljubljana, 1957; VI. zv. Listine 14441499, Ljubljana, 1961; VII. zv. Listine 12431498, Ljubljana, 1962; IX. zv. Listine 12201497. Ljubljana, 1964; X. zv. Listine 11441499. Ljubljana, 1965; XI. zv. Listine 11541361. Fevdna knjiga Jamskih 1453-1480 Ljubljana, 1966; XII. zv. Urbarji 1490-1527. Ljubljana, 1968.
Historia — Historia Frisingensis. Bd. II. (ur. Carl Meichelbeck). Augsburg, 1729.
Monumenta — Monumenta historica ducatus Carin-thiae. Bd. 5. (ur. Hermann Wiessner). Die Kärntner Geschichtsquellen 1269-1286. Klagenfürt, 1956.
Regesten - Die Regesten der Grafen von Tirol und Garz, Herzoge von Kärnten. II. Bd. / 1. Lieferung. (ur. Hermann Wiesflecker, Johann Rainer). Die Regesten Meinhards II. (i.) 12711295. Innsbruck, 1952. - Die Regesten der Grafen von Garz und Tirol bzw. von Tirol und Garz, Herzoge von Kärnten. II. Bd. / 2. Lieferung. (ur. Roland Kubanda, Klaus Brandstätter). Ortsund Personenregister. Innsbruck, 2006.
Urbarji - Urbarji freisinške škofije. (ur. Pavle Blaz-nik). Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Viri za zgodovino Slovencev 4. Ljubljana, 1963.
Urkunden — Urkunden zur Geschichte von Oesterreich, Steiermark, Kärnten, Krain, Garz, Triest, Istrien, Tirol. Bd. I. (ur. Joseph Chmel). Aus den Jahren 1246-1300. Fontes rerum Austriacarum II. Abtheil. 1. Wien, 1849.
LITERATURA
Ambrožič, Matjaž: Materialni dokazi navzočnosti freisinških škofov na Slovenskem. Blaznikov zbornik.. Loški razgledi. Doneski 11. (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana - Skofja Loka : Založba ZRC in Muzejsko društvo Skofja Loka, 2005, str. 203-224.
Bizjak, Matjaž: Posest župnije Svibno in urbar ljubljanskega kapitlja iz leta 1499. Kronika, 46, 1998, str. 1-12.
Bizjak, Matjaž: Razvoj, uprava in poslovanje frei-sinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. Blaznikov zbornik. Loški razgledi. Doneski 11. (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana - Skofja Loka : Založba ZRC in Muzejsko društvo Skofja Loka, 2005, str. 111-124.
Blaznik, Pavle: Skofja Loka in loško gospostvo (973— 1803). Skofja Loka : Muzejsko društvo Skofja Loka, 1973.
Brunner, Sebastian: Ein Cisterzienserbuch. Geschichte und Beschreibung der Bestehenden und Anführung der Aufgehobenen Cisterzienserstifte in ÖsterreichUngarn, Deutschland und der Schweiz. Würzburg: Leo Woerl, 1881.
iooS
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
Eubel, Konrad: Hierarchia catholica medii aevi. Sive Summorum pontificum, S.R.E. cardinalium, eccle-siarum antistitum series ab anno 1198 usque ad annum 1431 perducta. Monasterii : Sumptibus Librariae Regensbergianae, 1913.
Flohrschütz, Günther: Die Freisinger Dienstmannen im 12. Jahrhundert. Oberbayerisches Archiv. Bd. 97. München : Historischen Vereins von Oberbayern, 1973, str. 32-339.
Flohrschütz, Günther: Wie kam Sankt Castulus auf den Kastelberg? Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte, 55, 1992, str. 669-674.
Gatz, Erwin in Brodkorb, Clemens: Die Bischöfe des Heiligen Römischen Reiches 1198 bis 1448. Berlin : Duncker & Humblot, 2001.
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, Pražup-niji Radovljica in Kranj. Acta Ecclesiastica Slo-veniae, 10, 1988, str. 201-251.
Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem, Pražup-niji Stara Loka in Sentpeter pri Ljubljani. Acta Ecclesiastica Sloveniae, 20, 1998, str. 305-368.
Huter, Franz: Die Herren von Montalban. Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte, 11, 1938, str. 341-361.
Johanek, Peter: Vescovo, clero e laici in Germania prima deUa Riforma. Strutture ecclesiastiche in Italia e in Germania prima della Riforma. Annali dell'Istituto storico italo-germanico in Trento. Quaderno 16. (ur. Peter Johanek, Paolo Prodi), Bologna : Societa editrice il Mulino, 1984, str. 87-134. Ponatis v nemščini: Bischof, Klerus und Laienwelt in Deutschland vor der Reformation. Was weiter wirkt ... Recht und Geschichte in Uberlieferung und Schriftkultur des Mittelalters. (ur. Antje Sander-Berke, Birgit Studt). Münster : Scriptorium Verlag, 1997, str. 69-102.
Kelemina, Jakob: Kozarje in Vižmarje. Zbornik zimske pomoči. (ur. Narte Velikonja). Ljubljana : Zimska pomoč, 1944, str. 392-393.
Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju. Ljubljana : Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2006.
Kos, Dušan: Pismo, pisava, pisar. Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1994.
Kos, Milko in Stele, France. Srednjeveški rokopisi v Sloveniji. Ljubljana : Umetnostno-zgodovinsko društvo, 1931.
Meyer, Therese in Dopsch, Heinz: Von Bayern nach Friaul. Zur Herkunft der Grafen von Görz und ihren Anfängen in Kärnten und Friaul, Krain und Istrien. Zeitschrift für Bayerische Landesgeschichte, 65, 2002, str. 295-372.
Meyer, Therese in Karpf, Kurt: Zur Herkunft der Grafen von Görz. Genealogische Studie zur Genese einer Dynastie im Südostalpenraum. Südost-Forschungen, 59/60, 2000/01, str. 34-98.
Mlinarič, Jože: Kartuzija Bistra. Ljubljana : Družina, 2001.
Rutar, Simon: Krains mittelalterliche Handelsbeziehungen zu dem Städten an der adriatischen Küste. Mittheilungen des Musealvereines für Krain, 4, 1891, str. 54-71.
Silc, Jurij: Rečni prehod struge Save pri Tacnu pod Smarno goro. Kronika, 51, 2003, str. 273-286.
Stih, Peter: Srednjeveške goriške študije. Nova Gorica : Goriški muzej, 2002.
Stih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem Slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik. Loški razgledi. Doneski 11. (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana - Skofja Loka : Založba ZRC in Muzejsko društvo Skofja Loka, 2005, str. 3548.
Thoma, Gertrud: Freisinški škofje in škofijska posest na Slovenskem okoli leta 1300. Blaznikov zbornik. Loški razgledi. Doneski 11. (ur. Matjaž Bizjak). Ljubljana - Skofja Loka : Založba ZRC in Muzejsko društvo Skofja Loka, 2005, str. 7582.
Torkar, Silvo: O domnevnem in dejanskem vplivu nemščine na podobo slovenskih zemljepisnih imen: Landol, Runtole, Tacen, Gameljne. Wiener Slavistisches Jahrbuch, 52, 2006, str. 171178.
Volčjak, Jure: Ich N. von Hertenberch vergich ... : vitezi Jeterbenški v zgodovinskih virih. Od Jakoba do Jakoba : o krajih in ljudeh občine Medvode. (ur. Alenka Vodnik). Medvode : Zgodovinsko društvo, 2006, str. 45-64.
Wiesflecker, Hermann: Meinhard der Zweite. Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. Jahrhunderts. Innsbruck : Universitätsverlag Wagner, 1955.
Znidaršič Golec, Lilijana: Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofije do tridentinskega koncila. Acta Ecclesiastica Sloveniae, let. 22, Ljubljana, 2000.
JURIJ ŠILC: NAJSTAREJŠE OMEMBE VASI VIŽMARJE IN TACEN, 1-18
i008
ZUSAMMENFASSUNG
Die älteste Erwähnung der Dörfer Vižmarje und Tacen
Aus Loyalität gegenüber dem Freisinger Bischof Konrad von Wittelsbach, schenkte der Herrscher von Krain, Ottokar II. Premysl, diesem im Jahre 1274 die ständige Gerichtsbarkeit über die Herrschaft Bischofslack/Škofja Loka. Nach Ottokars Tod gab König Rudolf I. von Habsburg Krain als Pfand an Meinhard II. von Tirol und Görz. Dieser riss die Landesgerichtsbarkeit auf dem Gebiet der Herrschaft Bischofslack ohne Rücksicht auf die Freisinger Privilegien gewaltsam an sich. Im Jahre 1283 wurde Emich von Wittelsbach Bischof von Freising; er setzte sich stark für die irdischen Besitzungen seines Bistums ein und hatte den Wunsch, auch die Zwiste in der Herrschaft Bischofslack beizulegen.
Deshalb ist es kein Zufall, dass sich der Freisinger Bischof Emich und Graf Meinhard im Monat Juni 1283 gleich zweimal in der Nähe von Laibach/ Ljubljana an der Save unter dem Grossgallenberg/ Šmarna gora trafen. Beim ersten Zusammentreffen in Wischmarje/Vižmarje (am 13. Juni 1283) vertrat
Graf Meinhard seinen Bruder Albert im Zusammenhang mit der Gefangennahme von dessen Ministerialen Arnold von Montalban, welchen der Freisinger Bischof in Bischofslack festsetzen ließ. Meinhard schwor, keine Rache zu nehmen und sich zu versöhnen, Ministerial Arnold hingegen musste mit seiner Sippschaft schwören, dass mit der Versöhnung auch die Schuld für immer und ewig getilgt sei. Bei ihrem zweiten Treffen in Tazen/Tacen (am 21. Juni 1283) bestätigte Bischof Emich, dass er dem Grafen Meinhard auch die zweite Hälfte der Burg Eyrs/Oris in Südtirol zum rechtlichen Lehen übertrage, was bisher die Grafen von Moosburg innehatten, zusammen mit dem Urbar sowie den bevölkerten wie unbevölkerten Gebieten, welche unter diese Burg fallen.
Beide Herren hielten sich demnach Mitte des Jahres 1283 in Krain auf. Bischof Emich besuchte damals seine Bischofslacker Herrschaft zum ersten Mal. Da er sich zwischen dem 13. und 21. Juni gleich zweimal im südöstlichen Gebiet seiner Bischofs-lacker Herrschaft aufhielt, ist es sehr wahrscheinlich, dass er in dieser Zeit auch seinen Besitz in Unter-krain im Radulja-Tale aufsuchte. Graf Meinhard, der sich von Wischmarje zuerst zur Waldenburg bei Radmannsdorf/Radovljica begab und dann nach Tazen zurückkehrte, legte vor seiner Weiterreise Richtung Kärnten wahrscheinlich einen Erholungsaufenthalt an der Save ein.