----- 318 ----- Politične stvari. Narodne zahteve Slovencev. Pricetek novega državnega zbora se dozdeva „No-vicam" pravi moment, da tudi ooe v besedo sežejo o tistih zahtevah , katere dandanes zvonec nosijo v časnikih naših. Skušali bomo se držati tiste meje, ki je zaznamovana z napisom: ,,est modus in rebus", to je, kaj mora in kaj more biti uže dandanes. Poleg presilnih davkovskih bremen, ki tarejo ljudstva, boli Slovence najbolj to, da vkljub 31ietnemu oglašanju in vkljub jasnim postavam ne vživamo narodnih pravic in ravnopravnosti z drugimi avstrijskimi narodi. Pravi moment je tedaj zdaj, ko imamo nov državni zbor z večino pravičnih mož in pa novo mi-nisterstvo pred seboj, na katero se zaupljivo oziramo , da se Slovenci oglasijo za to, kar jim gre. Za vse, kar je naše in se nam mora dati, stojijo „Novice" nepremakljivo danes na tistem stališči , kakor so stale preteklih 30 let, al ločiti morajo to, kar je nemudoma mogoče od tega, kar se uže jutri izpeljati ne more. „Tirjaj prav veliko, da vsaj nekaj dobiš", to je sicer navaden pregovor, al naš vzor to ni, ki v po-štev jemljemo današnje finančne in duševne razmere. O narodnih zadevah je Slovencev glavna bolečina ta, da nimamo tega, kar nam člen 19. osnovnih državljanskih postav od 21. decembra 1867. zago-tovlja. Stavimo si pred oči ta člen, ki se od besede do beaede tako-le glasi: Vsa narodna plemena v državi so enakopravna, in vsako pleme ima nepovredljivo pravico, svojo narodnost in svoj jezik čuvati in gojiti. Enakopravnost vseh deželskih jezikov v šoli, v uradu in javnem življenji priznava se od strani države. V deželah, v katerih stanuje vec narodnih plemen, naj bodo javna učilisca napravljena tako, da se vsakemu teh plemen dado potrebni pomocki za izomiko v svojem jeziku, a da ne bode nikomur sile naučiti se katerega druzega deželnega jezika. Postava ta, od Nj. veličanstva cesarja potrjena, za-gotovlja vsem narodom, tedaj tudi slovenskemu narodu, izrecno enake pravice. Postava ta priznava, da ima v slovenskih deželah v šolah, v pisarnicah uradnij, in v javnem živi j enj i slovenski jezik enako pravico, kakor v nemških deželah nemški, v laških laški itd. kjer pa je več narodnih plemen v eni deželi, naj se vsakemu da prilika izuriti se v svojem jeziku, a druzega učiti se, naj se nihče ne sili. Lepše in pravičnejše postave menda ne moremo si želeti! Al ta lepa postava ostala je blizo cela le na papirji, to je v principu je bila izrečeaa, v dejanji ni se vršila, in zakaj ne? — zat», ker se člen 19. „os-novnih državljanskih pravic" prišteva tistim določbam, ki se izvršujejo še le po posebnih postavah, ki se zato imenujejo ,,izvršujoče postave". Slovani smo i. 1867. se radovali tega zakona, ki ga je ukrenil večinoma liberalni nemški državni zbor, in v vsakem boji za narodna pravica v šolah in uradib smo ponosno citirali ta 19. člen, nasprotniki naši pa so se smejali, rekši: „od besede do dejaoja je dolga pot". In res je bilo tako. Zato je treba, da naši državni poslanci vzajemno z drugimi s ovanskimi pa tudi pravičnimi nemškimi to-varši delajo na to, da minister Taaffe s tem opraviči zaupanje, ki ga stavimo v njega, da se Slovanom in po takem tudi nam Slovencem pred vsem po sank-cijoniranih, §. 19. izvršujoČib, postavah zagotovi poroštvo, da smo ravnopravni z druzimi avstrijskimi narodi. Ker pa s tem zahtevamo le to, kar ustava izreka, se pač tudi noben ,,ustavoverec" ne bode mogel ustavljati tej zahtevi, nam pa se zaceli velika rana , za katero krvavimo uže toliko let. — Kako naj se po načelu §. 19. uredijo ljudske in srednje šoie na Slovenskem, o tem je kranjski deželni zbor uže toliko načrtov skleoil, da si ne bo treba več glave ubijati zarad izpeliave dotičnih postav, in isto tako ne o izpeljavi onega Člena v uradih, bodi-si politiških, sodniških in druzih , kjer uradniki imajo opraviti z ljudstvom slovenskim s pismi in besedo. Ker v šolstvo spada tudi vseučilišče, za katero tudi so poslednji čas nekateri slovenski časniki svoj glas povzdignili in se je cei6 velika papirnata borba vnela med ,,Siovencem" (pro) in „Slov. Narodom" (con* tra), zato se tudi „Novice" ogniti ne morejo temu vprašanju, vsaj so ,,Novice" bile prve, v katerih se je leta 1848. povzdignil glas za vseučilišče v Ljubljani in to od m6ž, katerim se ne more očitati neprevdarnost mladostna. Naj jih po listu 22. „Novic" imenujemo vse, ki so peticijo do tadanjih deželnih stanov in mestne gosposke podpisali za osnovo vseučilišča v Ljubljani. Profesorji so bili bogoslovskih šol, zdravniške šole in pa višje gimnazije, in njim na čelu c. k. vladni svetnik in tadanji c. k. protomedicus dr. Sporer, in sicer ti-le: Dr. Matija Jurij Sporer, Jurij Zupan, Jurij Pavšek, Urban Jerio, Franc Metelko, dr. Janez Pogačar, dr. Janez Pole, dr. Matija Leben, dr. Janez Semen, dr. Janez Cuber, dr. Leopold Nataa, dr. Franc Sifter, dr. Janez Nep. Biacovski, dr/ Bernard vitez Pabner, dr. Janez Bleiweis, dr. Krist. Avg. Voigt, Janez Kersnik, dr. Kari Humel, dr. Viljem Uoger, dr. Anton Subert, dr. Anton Jarc, dr. Janez Nep. Kleman, Anton Pertovt. Čeravno ti gospodje, navdani tiste vneme, ki je 1. 1848. prešinila vsacega, kdor ni bil na pol mrtev za blagor domovine, so v iskrenem pismu izrazili korist in potrebo vseučilišča v Ljubljani, vendar niso prezrli težav in stroškov, s katerimi bi se mogla taka velika naprava ustanoviti. Ker velja še dandanes isto, kar se uže takrat ni malomarno na stran pustilo , zato rečemo tudi danes mi: vseučilišče za Slovence v Ljubljani iz 1. 1848. je lepa ideja in za zdaj ostane lepa ideja; Bog daj, da jo vresničijo potomci po preteku novih 31 let! (Kon. prih.) ____319 ____ ----- 353 ----- Narodne zahteve Slovencev. (Konec. *) Kakor je nujna potreba, če hoče v mnogonarodni Avstriji ustava resnica postati, da člen 19. osnovnih državljanskih postav v šolah in uradih zadobi popolno veljavo, tako ne vidimo užs zdaj sile za vseučilišče slovensko v Ljubljani, če bi tudi državne in deželne finančne razmere vse drugačne bile , kakor so dandanes. Dokler se Avstrija ne pomiri po pravnem ustavnem življenji in dokler ne potihne po Schmerligo-vem volitvenem redu izrejeno nasprotstvo Slovanom, ki tudi v tacih deželah hoče gospodariti, kjer je v izginljivi manjšini, in druge narode v mirnem posestvu ustavnih pravic moti ia draži , tako dolgo — rečemo — ni misliti na napravo tacih velikih zavodov kakor so vseučilišča. „Die slavische Frage ist in Flu3s gakom-men und muss endlich in gerechter Weise ohne Abbrucb der Rechte des deutschen Volksstammes ausgetragen werden auch in Oisterreich" , to je glas ne „panslavi-stov", ampak poštenih avstrijskih Nemcev. In sam pre-stolni govor cesarjev 8. dne t. m. povdarja to z jasno besedo. Zato se skladamo tudi mi — v principu — z objavami ,,Siovenca", ki svojih dokazov za osnovo vseučilišča v Ljubljani ni s trte vil, kakor je nasproti prof* Šuklje v „Slov. Narod", vsedši se na visoko katedro, v marsičem le puhlo orožje rabil ter naravnost odrekel vseučilišču našemu dijakov in zmožnost profesorjev , kakor da bi na mnozih druzih vseučiliščih vse mrgolelo dijakov in bi dragje vsak profesor bii „Iux mundi". Al o tem smo nasprotniki .;Slovenčevi" razpravi, ki se je prenaglil, da je uže zdaj na dnevni red stavil napravo vseučilišča slovenskega. Zahtevanje vseučilišča kakor tudi žeija, da bi se vse slovenske okrajne postavile po i eno administrativno glavarstvo, to oboje ste stvari v drugi vrsti prihodnosti naše. Ce tedaj vseučilišče more biti le stvar prihodnosti, vendar po besedah prvega našega politiškega pesnika Koseškega ne držimo križema rok in „krasno bo sad slovenske reci — ob uri dozorel*'. Delajmo duševne priprave za-nj med drugim s tem, da stvarimo znanstveno terminologijo za vse nauke, ki so predmet različnim fakultetam, kakor zdaj znanstveno terminologijo za srednje šole Matica slovenska za izdanje pripravlja, spisano po gosp. Ci-gale-tu, ki ne kritikuje del druzih, ampak sam jih *) Tisk tega odlomka se je zakasnil zarad drugih nuj-niših objav. Vred. ____ 354 ----- spisuje in neutrudljivo obogatuje slovstvo slovensko s potrebnimi knjigami. Uže leta 1849. je komisija učenjakov na Dunaji, sklicana po ministerstvu pravosodja, v de