452               Milan Pugelj: O polnoči.    — Bele breze. — Spoznanje.
In kot da verzom žarkov bi refren zapeli, pod oknom so vzbudili se kostanji in presenečenja so čudnega vzdrhteli ob mladi zarji, svoji ljubici jutranji.
In ti s slastjo si pila zlatih solnčnih selov
besede sladke, kot da si Madona,
ki vzradostil pozdrav jo Gabrielov —
a zabila si, da te čaka mučeništva krona! . .
Milan Pugelj:
O polnoči.
v) polnoči — ali lipa šumi,               Ali mi vino po žilah hrumi,
ki zunaj pod oknom rase,                   ki smo ga pili drugovi?
ali spomini iz teme privro                  Ali je hrepenenje to
na davne in srečne čase?                   po vesni mladi in novi —
O polnoči — ali struna zveni             Tiho, vse tiho je.  Senca beži
po starem klavirju napeta,                  po stropu k mesečnim   rižam,
ali sred srca glasek droban                zunaj pod oknom lipa šumi —
pesem zapeti obeta?                           kakšnim časom se bližam?
Bele breze.
j8
ele breze so kakor misli            Temno je. Vse drevje je trhlo,
belih in brezskrbnih dni,                 listje vene, pada, bledi,
bele breze, bele breze,                    pesem tožna plava med debli,
v mojih gozdih vas nič več  ni.       ranjena srna v meglo ječi.
Spoznanje.
To je spomlad — ta dež in blato, to je majnik — ta mraz in piš, to je življenje — zavist in jeza, to je ljubav — strasti paradiž!
Sen mladeniča mine naglo, v ognju življenja v spomine zgori, maske ciljem padejo z lica, gadno nagoto vzrejo oči.