Tudi
upokojencem ne manjka skrbi
Ni ravno malo Ijudi, ki pravijo: »komaj ča-kam, da grem v pokoj in si že enkrat privoščim malce počitka«. Te lepe želje žal še največkrat izzvenijo kot votla fraza, saj večina Ijudi po upokojitvi potem še bolj pljune v roke kot poprej: doma v hiši, na kmetiji, v KS, društvu upokojencev, pač tam, kjer čutijo, da lahko še kako koristijo.
Zopet drugi si najdejo kak postranski zaslu-žek, saj 200 ali 300 starih milijonov din penzi-je, kolikor prejemajo nekateri, ne more več zadostovati niti za najnujnejše. Vse je torej odvisno od iznajdljivosti, bi lahko dejali, ka-kor seveda tudi od tega, koliko je kdo še pri moči, pri zdravju. Tu pa usoda ni do vseh enako darežljiva.
Anton Drglin, upokojenec z Dobrove: »Večino prostega časa preživim ob delu. V na-jemu imam namreč malo njivice, kjer pride-lam nekaj krompirja, fižola, zelja, solate in razne druge zelenjave. Včasih grem tudi malo
pogledat za gobami v dobrovski in razorški gozd. Gobarstvo je že od nekdaj moja velika radost. Že vsaj kakih 55 let sem tudi med gasilci, 15 let pa delam v društvu upokojencev tu na Dobrovi. Pripravljam razne izlete in vodim blagajno - vse seveda brezplačno. Enako zastonj pomagam tudi župniku (kot cerkovnik) ob nedeljah pri prvi maši in pri pogrebih«
Angela Kovačič, upokojenka z Rakitne: »O tem, kam s prostim časom, si res ne delam skrbi, saj imam vseskozi dovolj dela. Poma-gam hčeri, ki ima šest otrok, pazim vnučka in pospravljam, medtem ko na kmetiji ne morem več kaj prida delati, ker sem že bolj zanič. Penzija, ki jo dobim, je bolj ,švoh\ a za zdaj še nekako gre, ker nisem odvisna samo od nje, ampak mi pomagajo tudi sinovi.« Angela Grčar, upokojenka iz Rožne doline; »Na Dolei>jskem imamo vinograd, ki ga hodi-mo obdelovat. Rada tudi pletem, berem časo-pise, občasno honorarno prodajam kruh v eni zasebnih prodajaln. Sarrto s 272 starimi milijo-ni pokojnine, kolikor mi je dajo, ne bi mogla živeti. Ze od nekdaj zelo rada tudi nabiram
razne gozdne sadeže in gobe, toda le za lastne potrebe in svoje otroke« Leopold Blažič, upokojenec z Vrhovcev: »Sam veliko prostega časa preživim tu v bifeju na Vrhovcih. Delati namreč ne morem več kaj dosti, ker že nekaj časa boleham za astmo. Kako dolgo bo šlo še tako naprej, ne vem. Prav danes se je spet vse podražilo. Kozarec belega zdaj stane že nič manj kot milijon šest-sto starih din! Na mesec pa dobil le 80 starih milijonov din penzije, (za nepolno delovno dobo). Še dobro. da imam hrano doma. Vča-sih grem tudi malo pogledati v Petačev graben za goLiami, in tako mi čas kar hitro mine.« Majda Simonišek, upokojenka z Vrzdenca: »Malo doma perem in kuham, malo grem h hčerki v Ligojno .merkat' otroke, pa mi čas kar mine. Doma imamo tudi vrt, za katerega je treba skrbeti in treba je zalivati rože. Lani sem v gozdu naredila čez 300 butar, letos pa nič, ker sem morala, kot rečeno, paziti na otroke. S penzijo, ki jo dobivam, je bilo do zdaj boli ,švoh', s to zadnjo pa sem kar zado-voljna. Ce bo tudi naprej tako, bo kar šlo.« BRANKO VRHOVEC