Štev. g.
Jjubljai\sKi9
Leposloven in znanstven. I is tf
V Ljubljani i. septembra 1887.
Leto VII.
Kdo ve?
12
a visi pod lipo košato Pravljico pravi ded; Mladina posluša ga pa/.no, Mladina /.ornih let.
»Poglejte zelčnje po polji, Poglejte cvetje td, In vendar nekdaj tu zelenja NI cvetja ni bild.
Ves kraj tod razgrnen pred vami, Do kamor sega vid, Takrat je še s peskom bil jarki m In s krfmenjem pokrit.
In prišel od daljnega vzhoda Mogočen je gjspod, Pripeljal iz zemlje jc daljne Sobdj slovenski rod.
Sezidal na skali je sivi Gospod si grad močan, A pesek o rdi inu krog grada Slovenski je tlačan.
Ordl in o rdi jc Slovenec In vlekel plug molče. Hladilo ga žamo je solnce. Krepile ga solze.
Iz dka solze so mu lile, Obraz rosilc so, Kapaje z upalega lica Zemljo pojile so.
Mf
Nebd pa je videlo muke, Poslalo blagoslov: Sč solzo je vsako prelito Zaplodil cvet se nov.
In česar ni leta in leta Porodil trud potdn, To bedne so storile sölze Li joče le en dan.
Poglejte zelenje po j »olji, Poglejte cvetje td: Solzi siromaka, tlačana Klijd tako krasnd! —«
Dovršil jc starec ter glrivo Z lehtjd si je podprl In po poslušalcih molčečih Molče se je ozrl.
Mladini v planjavo cvetočo Uprte so oči; — Napdsled se vzganc mladenič In plaho besedi:
»Spomladi vscvctd nam cvetice, Pod jesen se OSpd, Kedaj pa tc solzc-cvcticc Kdk sad nam doneso? —«■
Nasmehne se starec mu trpko, Pogladi si lase, Povesi na prsi si gldvo In tiho dč: »Kdo vč? —«
lrr. Gestrin.
3.>
Markica.
Slika z boscnskih gor. — Spisal Podlimbarski.
olikor dlje pohajate bosensko planino, tem bolj se vam priljublja. Seveda tam ni za turiste, šetalce in jednake božji čas trateče ljudi navlašČ napravljenih potov, pometenih, nasutih in oglajenih, drevje ni otrebljeno, gozd ne ograbljen, ni je klopi ob poti, vabčče na oddihljaj in nasladno ljubkovanje, nikjer ni deskč in na nji naslikane črne roke z iztegnenim kazalcem in nadpisom »na razgled«. Take potrate sem videl v nekaterih partijah Alp v obližji .mest, v Bosni jih ni in nc pogrešate jih. Nepotrebnih naprav in poprav ni v planini. Le tam, kjer jc bila najskrajnejša sila, posegla je roka človeška v delo prirodino in priredila, kakor je bilo človeškim potrebam primerno. Potov ni nihče nikoli nakopaval; ljudje so lomastili čez gore, čez šume, kjer je bilo najpriročneje in si sčasoma ugladili pot. Čudno in slikovito preprčzajo pota in steze planino. Tu se spušča rjava proga med mogočnim drevjem v globoko strugo; na dnu struge ostro zavije okoli prastare, v gorenjih delih vse grčave, v spodnjih delih vse razjčdene lipe. Še na deblu lipe in na njenih debelih koreninah vidite sledove človeške noge: todi se spuščajo ljudje na komaj vidno stezico, ki drži med hosto v globoko, temno kotlino, ki leži pod p6tjo. Rezek, večen hlad, presunljivo vončča trhlina in prvobitna tihota kraljujejo v globini. V klancih po sttfpnicah stopate navkreber ali navzdol. Te stdpnice jc v zemljo izkopala konjska noga: konj v klanci vselej tjakaj stopi, kamor je stopil njegov tovariš pred njim tovoreči. Tam v daljavi se pot po kačje vije čez vrh podolgovatega golega holma; tu zavije okoli otlinastih skalin, tam mimo vdrtin in läzov, s katerih se jc skorja zemlje speljala v globoka brezna; drugjč vas vodi po strmih ovinkih okoli vrška gore, od koder uživate diven razgled. Zdajci pa se sredi goščave prevräti v neznatno stezo; druge boljše steze, ki peljejo s poti v sträni, ležč že za vami, zgrešili ste jih. Po stezi se potikate dalje po hosti, od vseh stranij vas boža mehko pčrjiče grmovja, in dalje, vedno dalje greste v nepoznane kraje. Primerjal bi, ker so primere v navadi, tako popotovanje našemu popotovanju skozi živ-
ljcnje: zdaj gre navzdol s teboj, strt padaš v globočine bolesti in obupa, potem pa se zopet dvigaš in zmagonosen se popncš v višavo in vedno s tajnim strahom čutiš, da se bližaš nepoznanemu svetu, da že stoji pred teboj skrivnosten kraj, kamor ni pogledalo še nobeno oko. . . Iz senčnatih, hladnih gozdov pridete na svetle goličave, pokrite z rčsjem, za tem vas objamejo dolge plasti leščevja, brinja in präproti, v dolinico pridete, otresetc se lčsnc tesnobe, resnost beži z vašega lica in po ravnem radostno korakate mimo velikega češplje-vega vrta po 6ni, iz mladih let vam tako priljubljeni mehki kolovözni poti z dolgo rižo zelene trave med kolesni'cama.
Drugikrat, na primer, zapustite pot in krenete v šumo. Po navpičnem platišči gore se spustite med hrastovim grmovjem navzdol. Po odcvclem rčsji previdno stopate plaščč martince in jednako golazen hoste. Steze iščete, pa stčze ni. Dričč pridete v strugo; v goščdvi nekje curi voda; s trudom prebredete gosto, razšopirjeno praprot, med ro-bidovjem. bičjem in ločjem rijete dalje, v nekako močvirje zabredete. Potoček, ki žubori v plitvi strugi med bujno, mokrozeleno travo, preskočite in zopet ležete skoraj po vseh štirih navkreber v goličavo, polno suhih štrcmljev in mravljišč. Naposled, ko ste prekomarili po solnčni in po senčni strdni tri, štiri hribe, pridete na stezico, skrito med dehtečim brinjem in malinovjem. Premišljujete, ali bi udarili na levo ali na desno, v globoko vrezano, stisneno dolino pod vami, ob-rasteno z debelo hraščino, ali naprej v gore. Zategnena bosenska pesem se glasi izmed hraščinc. Poslušate, naslednje besede ujamete: »Silni bezi, Svaba vama sadi, Kam ste. bezi, našu Bosnu dali, Slavnu Bosnu, majku od junaka!«
Gledate in — nepriljudna in temna se vam zdi dolina, gore pa se zlate v žarkih rmenega solnca. Na gore! Na gore!
Neko nedeljo sem obiskal starega Turčina Müstafo Omeragiča. Leto poprej sem se seznanil ž njim sredi gozda brez kakih ceremonij. Hodil jc nekaj mcscccv po dvakrat na teden v mesto v konak: pravdal se jc namreč s sorodnikom in sosedom Karamujičem za neko zapuščino. Mustafa sc jc molče ustavil pred mano, v pozdrav povil z desnico od prsij proti čelu, izvlekel izza pasa v rdečo ruto zavit popir, skrbljivo pa izvil in podal mi polo rektfč: »Prečitaj mi, dobar čovjčče!« Taki prošnji sem rad ustregel. Razgrnil sem popir, čital in razbral, da sodišče zove Müstafo Omeragiča, kmeta iz Dubrave, na ta in ta dan v konak v stvareh te in take zapuščine. Razložil sem stvar starcu, v skrbčh ugibajočemu, ali ga pozovnica zove ravno na
ta dan ali na kateri drug. Pozneje sem še mnogikrat srečal Mustafo: ali je nesel na kolke v konak, ali je šel na zopetno zaslišanje, po od lok, s prizivom ali pritožbo, ali po protiodlok: vedno je bil na poti zaradi pravde svoje. Ce sem v mestu slučajno šel mimo konaka, Mustafa je gotovo čepel na goli zemlji pred konakom mračen, zamišljen in zguzen, pušil, čakal in čakal. Vselej sva se pozdravila in pogovorila, kako kaj pravda teče. Napösled je po velikih težavah iztekla stvar. Prizivaje se na stari carski otomanski in na novi avstrijanski zakon je sodišče pripoznalo jeden delež zapuščine mojemu znancu, drugi delež nasprotniku njegovemu, Karamujiču. tretji delež pa je vzela carevina. S takim odlokom so bili vsi dotičniki zadovoljni. Pri tej priliki povem, da je Omeragičev delež skoraj do gölega ostrigcl in oskubei advokat Atila Lajnkavf, človek, ki je pri obilnih, mastnih poslih v Bosni na neizmerno korist vseh nemadjarskih narodov pozabil pomadjariti svoj priimek.
Staremu Omeragiču sem se prikupil, ker sem kazal zanimanje za njegovo stvar: večkrat me jc vabil, naj pridem k njemu pogledat in popit čašico kave. Nisem mogel drugače, poiskal sem ga. Njegova hiša je naslonena na odrastek Caklavicc planine, kateri se nosu podobno izteza v Posprcčjc in prav do Sprcčc. Vrzel, katero jc zaradi grmovja in visoke trave težko opaziti, pelje s poti do dosti razpro strane, ometanc in pobeljene hiše.
Mustafa se odlikuje z mirnostjo in modro spokojnostjo. Ce govori, drži' roki pred seboj, kakor bi grabil v perišče, gleda na dlani in tako premišljeno in pametno govori, kakor bi zajemal iz samega vira modrosti. Nikomur ne reka »brat« ali »gospodar«, vsak mu je »dobar čovječe«. Sloboden kmet je in rad povč, da plačuje samo desetino carju. Dosti je izkusil in prebil v življenji, pa trpljenje ne zadene tako bridko, ne pohdbi človeka, ki se ni še oddaljil od prirode, ki trdno vč-ruje, da mu je usojeno od pravekov vse, kar pošlje Alah nänj. Bolečine takega človeka se hitro zdravijo in izkusili in videli smo v Bosni, da ima življenje malo veljave za ljudi, ki stojč tako blizu prirode. Mustafa je imel pet sinov in tri hčere, izgubil pa je vse sine. On sam nikoli ne govori o svojih otrocih, dobivajo pa se tudi v Bosni ljudje, ki umejo z veliko opreznostjo raznašati tuje stvari. Od takih ljudij sem slišal, da sta padla dva Müstafova sinova v vojski zoper Srbe, da sta druga dva pozneje ali poginila v bojih zoper Avstrijane, ali pa z Arnavti potegnila na Albansko in da je jeden umrl navadne smrti. Hčere so omožene po vasčh kraj Posprečja. Pri njem živi je-
dina sinaha in osemletni vnuček, brdki Ibrca. Pa zadosti o OmeragiČi ; pokažem vam sedaj junaka, zaradi katerega sem pisal to povest.
Na povratni poti sem prišel skozi ozko sotesko na močvirno kotanjo. V kotu te kotanje izvira studenec, ki se precčj spušča v visoko sočno travo. Ob poti se ta voda zbere in razširi v mlako, v kateri slobodno rajajo žabe in tem sorodna plemena luž in blata. Široke in visoke vrbe stojč ob poti. od tu sc vidi čez trätino notri tja do studenca. Ob rdbu hriba in kotanje drži gladka steza k izvirniku; čeznjo stezajo trnuljc svoje pritlikave, skrivljene, skromnozelene veje, okrašene z belim deviškim cvčtom. Po bregdvih nad tratino štrlč izmed lčščevja in trnja ogromna, odrta dčbla dreves, katera je podrla trhla starost in oklestil Bošnjak. Na vrhu hriba se šopirijo temni hrasti, vidni daleč okoli. Ta kraj se imenuje »pri triintrideseterih hrastih«.
Zavzel sem se, ko sem stopil v kotanjo; pesem moja je zamrla v grlu. Volnene mačicc vrbovega cveta so se vrtele in podile po zraku, kakor snežni kosmi v tih zimski dan, prijemale se lica mojega in obleke in lahke, kakor dih južne sape, zopet odletavale v tiho razgreto ozračje. Skozi beli kolobar mdčic sem pogledal mimo sivkastih vrb na ona črna, belo lisasta debla, sloneča ob bregdvih in pol prikrita z grmovjem. Zdčlo se mi je, kakor da mi ti orjaški ostanki sta-rega gozda skrivnostno migajo in velč: pojdi strani od tod, ne moti nas ti, stvar iz drugih svčtov, tu biva car hoste, šume in lesov in mi ga stražimo. Žeja me je primorala, da sem krenil po stezi k studencu. Napil sem se hladne vode in sčdel v srebotjo in bezgovo senco na hrastov hlod, ob kateri se jc poskusila že marsikatera slabotna sekira. Nad menoj so letele vrane, veselo krakäje, v hraščfno; v mlaki jc rezko vzdihnila žaba. — Med grmovjem v hribu je nekaj zašumelo. Na dnem kraji, od koder je šum prihajal, so se vršički lahno pripogibali in tresli; nekaj je počasi lezlo po hribu doli. Čakal sem in ugibal, kdo pride na plan, ali živalsko bitje, skrivajoče se v gošči in opletajoče po nadležnih obadih, ali kaka človeška duša. Izmed nizkega grmičja se zasveti rdeč fesič. »A.« mislil sem, »bosensko pastirče bo, s katerim se lahko pogovoriš kaj.« Bosenski otroci so sila zgovorni, smeli, odkritosrčni, pa tudi ljubeznivi. Kmalu je prilezel skoraj po vseh štirih zdi deček iz goščave, s kratko, debelo palico v rokah. Poprav-ljaje si fesič in pazljivo gledaje v grmovje, koracal jc počasno po stezi proti meni. Da bi vzbudil pozornost njegovo, odluščil sem trsko od preperelega in razsušenega hloda. Deček me jc opazil, osupnil, češ, kaj neki išče S vaba po teh krajih.
»Käko si, mali?« vprašam.
Pristalno me je pogledal, postal, začudil se sam pri sebi, ker nihče do sedaj še ni vprašal takega smrkoh'na za zdravje, pa prčcej se je osrčil, zasukal palico med dvema prstoma, kakor jo znate sukati vi, gospoda slavna, in za nekaj korakov se mi je približal.
»Zdravo sem, hvala Bögu! Pa käko si ti ?« je odzdravil odločno. »Dobro sem, hvala Bögu!«
Tako pozdravljanje je popolnoma odstranilo dečkovo nezaupljivost. Sčdel je pred hlodom tik mene v travo. »Kaj pa-ti todi?« sem začel.
»Koze pasem gorika; krava je pa doma, otelila sc bo.« »Ahä! — Kako se zovešr« »Markica.« »Ali si Srbin?«
»Srbin.« — Prikupila se mi je živost in smelost pastirjeva. »Cegave koze paseš?« »Mustafove.« »Kojega Mustafe?« »Omcragiča.« »Kaj ti pri njem služiš?« »Pri njem.« — Pogledal je v goščavo. Gorika na hrastu je včverica s takim prisuknenim repom . , .« Pokazal jc v hrib in se zamislil; s palico je dregnil v travo. »Oj, da bi prišla doli, pa bi jo ujel!« »Včverico je težko ujeti, Markica!« »Oni dan sem pa ujel jedno.« »Ali živo?« »Živo!«
Zmajeval sem z glavo, delaje se nevčrnega Tomaža. »Bdga mi! Tam-le jc iz hoste pribežala, pa beži, tako beži tu sem preko mlake; jaz pa za njö! Ondi se je pa zamotala v travi in jaz — hlop!«
Posmijal sem se; Markica me je površno pogledal. »Ali ti pa hlop — i kako pa?«
Markica je snel fesič, potuhnil se, kakor mačka pred mišjo, in napravil po sträni uren mačji skok, kazaje, kako je podvčznil veverico. »Kam si dal žival?« vprašal sem. »Prodal v mestu, v tisti včliki hiši.« »Komu ?«
»Gospodar jo je kupil, takšen kakor ti, pa me je prevaril.«
»Pre v aril? Kako že?«
»Pokažem mu veverico in vprašam, če kupi. Ogleduje jo, ogleduje, boža, gladi in tipljc po tistem kocastem repu. Pa jo vzame z vrha za vrat in spusti v svoj kovčeg. Pa mi bacnc za njo marijaš.*)
»Ali si dal?«
»Vzel jo je, pa hajdi!«
»Glej, vraga vražjega! Malo ti je dal zanjo.
»Malo, malo; ljuto me je prevaril.«
Lice pastirjcvo se je pomračilo. Plunil je skozi z6be in pomajal z ramo, kakor bi hotel reči: viš ga, takšen je Svaba, kaj se č£.
»Nisi je prodal prida človeku, to je pa že res.«
»Prevaril me je, prevaril,« vzdihnil je komaj slišno, sanjavo gledaje pred s6 v tla.
»Tako lepa žival se drago plačuje«, dejal sem Čez nekoliko hipov zvesto gleddje mladega trpina. »Glej, Markica', ko bi bil meni prinesel včverico, dal bi bil zanjo petkrat toliko.« Trudil sem se, poslednje besede povedati z visoka, resno, važno in veličavo.
Popraskal se je za ušesom, snčl fesiČ, popravil ga, skoraj na tilnik si ga posadil, pomel se na sedalu in s palico jc togotno udaril po travi. Da bi imel Markica pred seboj gospodarja, ki ga je tako grdo prezvijačil in da bi se ga upal, pokazal bi mu, po čem so vč-verice.
»O . . . še bom ujel katero, pa je ne ponesem önemu.«
>Meni jo prinesi, Markica!«
Vstal sem, segel v žep in izvadil srebrno desetico.
»Na, Markica, že naprej za veverico!« Molil sem mu denar, nezaupljivo me je gledal in meril od nog do glave.
»Vzemi, vzemi, ti si zaslužiš te novce!«
»A . . . čemu bi meni novci tvoji ?«
>Kar si bodi lahko kupiš zanje, kadar pojdeš v mesto.«
»Meni kupuje moj oče.«
»Kje pa prebiva tvoj oče!«
»Tam ... v Müstafovi koči.«
Pomislil sem: Bog vč, kaj mu kupuje njegov oče.
v>Vzemi, Markica . . . glej no, za veverico!«
Premagal sem pastirjevo trpkost. Ravnodušno je iztegnil roko po desetici in ne da bi jo pogledal, vtaknil jo je v torbico.
»Ti si vrl dečko, ki znaš loviti veverice!«
*) Dva avstrijanska novčiča.
Poščegetalo ga je samoljubje, zopet je pogledal v hrib na hraste. Lahkoživnost otročja je vzela svoje: zamišljeno in razburjeno lice se mu je razvedrilo. Vstal je.
»Tisto z belo liso pod vratom ujamem in tebi jo prinesem, gospodar!« —
Zapustil sem dečka in ob r6bu hoste sem korakal na pot. S poti sem se ozrl: Markice ni bilo več pri studenci. Po zibajočem se in šumečem grmovji sem sprevidel, da se rije skozi goščavo proti »tri-intrideseterim hrastom.«
Pozneje sem večkrat prihajal v ta kraj. Omeragič, ki je znova pogosto hodil v konak, pokazal mi je stezo, ki na bližnico v poludrugi uri pripelje iz mesta »k triintrideseterim hrastom.« Znanec moj se je že zopet pravdal s sosedom Karamujičcm zarad neke zapuščine. Stvar je bila kratka. Karamujrč je bil pehnil svojega sto let starega očeta iz koče na plan, ččš, pogini ali živi, samö meni ne delaj več napötja. Omeragič se je usmilil starca, vzel ga pod streho svojo, položil na blazine in hranil ga, seveda nc Bog ve kako, vendar pa mu je podaljšal življenja luč. Čez leto in dan umrje stari Karamujič. Na smrtni postelji reče pred pričami dobrotniku svojemu: »Mustafa, dobar čov-ječe, zvezda moja jasna, bašča (vrt) za kočo je še moja, baščal To baščo bodo prodali in ti vzemi pet dukatov za hrano in streho!« Truplo starčevo so zanesli še toplo gori v rčber Čaklavice planine, duša njegova pa se je preselila tja, ,kjer müh ni/ kakor bi rekel An-drejčekov Jože, če so namreč tudi Mohamedova nebesa brez müh, o čemer, žal, do sedaj še ničesar nisem mogel pozvedeti iz svetih knjig mohamedanskih. Prčcej drugi dan po tem dogodku se je Omeragič napotil v mesto povprašat v konak, kako priti do občtanih novcev. In vnelo se je pisarjenje in pravdanje.
Kadar me je peljala pot čez öno kotänjo, vselej sem počival pri studenci, gledal v goščavo in čakal, ne pride li od katere strani Markica. Slišal sem časih drobno zvonkljänje pasoče se živali, bližajoči in izgubljajoči se šum v hosti, ali o Markici ni sluha, ni duha. Mislil sem že, da je že davno zapravil desetico mojo in pozabil včverice, katero mi je obetal tako za trdno. Za malo se mi je zdelo, da mi niti ne pove, kako je obrnil podarjeni denar in kako mu je tčknilo öno, kar je kupil zanj. Za tako neolikano vedenje sem se s tem maščeval nad njim, da sem ga nejevoljen, kolikor mogoče zbrisal iz spomina in ga v duhu bacnil v koš, v kateri spravljam jednake včterne značaje moškega spola.
Pa glejte, kaj se beli in rdi' tam na hrastovem hlodu? Kaj li je to?.. . Kdo sedi v senci v beli podpasani srajčici in bingljä in zvoni' z bosima, obraženima nožfcama opiräje se ob palico ob hlod? Ali jc morda sin kakega junaka in Vile pogorske, ali je mar betle-hemskih pastircev kdo? — Kaj še, to je Markica, pastir Omcragičev.
Bližal sem se dečku. Skočil je s hloda po vsem lici rdeč in lahno nasmihajoč se. Stopil je pred mč, segel v torbico in povčl z roko proti meni. Srebrna desetica se mu je lesketala med prsti.
»Gospodar, evo tebi tvoje novce I«
»Kaj? Čemu?« čudil sem se mlademu poštenjaku.
»Tvoji so novci, dam ti jih nazaj!«
»Zakaj že, Markica? Podaril sem jih tebi?«
»Dal si jih za včverico, a veverice sedaj ujeti ne morem; ni lahko žival ujeti, ne pride doli s hrasta. Da imam puško, ustrelil bi jo.«
»A, kar tako sem ti dal, podaril. Čemu bo meni veverica!«
Začujeno me je gledal.
»Ti si tak srčan dečko, dober junak, in zato sem ti dal. Kako vendar, da si nisi kupil za te novce samüna?«
Nekaj jc pomislil.
»Gubi se duša, če sc kupuje za tuje novce,« dejal je s ponižanim glasom in tako malodušno, kakor da se podirajo v njem prejšnji nazori.
»E, kaj ... le spravi, Markica!«
Novi vtiski so se rodili v dečkovi glavi. Malo jc odprl ustna, pogledal näme, potem na denar in napösled so se njegove umne, modre oči' uprle nekam tja v daljavo čez vrbe. Beseda »samün« je neznansko vplivala nänj. Samün je plošnat, opresen hlebček kruha, nizek kakor rena, idejal mladih in starih Bošnjakov. Jed6 ga najrajši kar vročega, kakor pojč naš kmet svoj hlebec prčcej, ko mu ga prinesejo mati iz peči. Trdil nc bom, pravijo pa, da je takšen samün, mešan s soljo in čebulo, znamenita jed, taka jed, po kateri se Bošnjak oblizne čez vse lice, notri do ušes.
Laskavo sem potrepal pastirca po rami.
»Ej, bratec, nečeš s tem pogubiti duše svoje, če si za moje novce kupiš samüna belega!«
Spustil jc desetfco v torbico in naglo počenil v travo. Na njegovem lici se je zasvetila zadovoljnost, potolažila se mu je duša. Prijetno se mi je zdelo pogovarjati se ž njim. Vprašal sem torej:
»Markica, kaj ti daje Mustafa, ker mu paseš kozč?«
»Daje mi kruha in sira.«
»Kaj še?c
»Daje mi mleka.« •
»Pa kaj še?«
»Pa mi daje . . . graha . . . leče.«
»Pa kaj še?«
»A . . . meni je dosti, če tebi ni!«
Na glas sem se zasmijal, ne Markici, temveč vsem tfnim, nikdar sitim ljudem, katerih mrgoli denašnji svet. Ta smeh pa je zadel tudi v mojo dušo in spomnil sem se, da nisem čist pred pastirjem; jel sem si oponašati Mefistova svoja dela: čemu si mamil dečka z denarjem. tipal ga po samoljubji, kako da nisi mogel prikriti mislij, ki se sučejo okoli užitka in dobička? In zarojilc so mi po glavi motne in kalne recenzije o pokvarjenosti svetil in o potrebnosti, da gremo vsi nazaj v »naročaj prirodin«. Zc sem se bal, da se mi porode kake težke, bolestne misli, pa niso se rodile: noben sentimentalen izrek ali verz modernih učenikov človeštva in pesnikov me ni mogel potopiti v morje tožnosti, ker se nobenega nisem naučil na pamet. Stvar se jc tako zasukala, da sem bil soglasen vrniti se nazaj v naročaj prirodin, toda sam6 s tem pogojem, da se meni odkaže v tem nardčaji kak lep, ugoden prostor na mehkem mahu, v senci pod večno zeleno lipo, okoli mene pa da so nakopičene vse pozemske in nebeške bla-godati in da mi noč in dan strežejo in me kratkočasijo mlade po-gorske Vile v lahkih oblekah.
Markica je v tem s palico igral pred seboj po travi. Zdajci pa je dvignil glavo in obrnil jasen pogled name. Bog vč! Morda je nedolžnost spoznala grešno moje poželenje po mladih Vilah in se zavzela.
»Jc li, gospodar, ti si asker (vojnik)?
»Dk, asker.«
»Poznam askere, videl sem jih v mestu. Jeden naprej nese sabljo, drugi pa za njim puške, same puške, mnogo, mnogo ... In jeden gre ob strani in böbna.«
»Da!«
»Je li, ti si prišel k nam od debelega mörja sem?«
»Da, blizu tam sem domd.«
»Kaj . . .«
Umolknila sva.
Zdajci se je zaslišalo s poti <5tlo zvonkljanje. Izza grmövja se jc pomolila suha konjska glava z zvoncem, za glavo se je prizibal na konjskem hrbtu poln kozji meh; pet konj težko obtovorjenih se jc
po vrsti pokazalo na poti med vrbami. Za konji je stopal nenavadno visok mož v rdečem turbanu. Karavana je vzbudila pozornost pastir-jevo, oko mu je zažarilo, ko je ugledal moža na poti in hipno, kakor lčsna zver, skočil je na nogi.
»A, Ilija!« vskliknil je z občutljivo predirajočim glasom.
»Kdo je 6ni Ilija?«
»Ilija je . . . oče moj.«
Čez nekaj hipov je prikorakal Ilija po stezi k studencu. Markica mu je šel naproti in se ustavil ob stezi, svetlo, pristalno gledaje na očeta. NI jedne besede si nista povedala oče in sin: taki ljudje nc umejo prelivati srčnih čustev v mehkužne besede. Ilija je temno, presunljivo pogledal na sina, pozdravil me, sklonil se k studencu, z dlanjo zajemal vodd in srebal jo. Gledal sem na moža. Njegova junakost in krepkost mi jc vzbudila misel, da pevec Ilijade je morda živel med takimi korenitimi ljudmi. Čudil sem se tej zastavni postavi tem bolj, ker sein na nji videl sivo brado in sive lase. Od kod to znamenje starosti in trhlosti na takem neupognenem orjaku ? — Okrepčavši se z vodo, odpravil se je Ilija zopet na pot; Markica jc šel molčč za njim. Krenil sem skozi hosto mimo »trintrideseterih hrastov« domöv.
Med ljudmi, ki se s karavanami ustavljajo v Vidakovičevcm hanu,*) opazil sem nekaterekrati Ilijo. Zvedel sem, da je njegovo družinsko ime Ostojfč in da se je rodil ono leto, ko je prišel Omer paša prvikrat v Bosno. Od kod siva brada in sivi lasje na takem močnem in še mladem možir Zanima me tudi posel njegov: OstojiČ je kirid-žija, to je vodnik in gonjač mezgov in tovornih konj, služeč pri velc-trgovci, za katerega naloži blago danes na bregu Save in nekaj tednov pozneje kje tam v južni Bosni, ali v Stari Srbiji. Tak kiridžija pozna vse pota in steze dežele, vse prekize planin, ob vsakem vremčni je pod milim nebom, on vč vselej mnogo novega in čudovitega; v prejšnjih viharnih dneh za uporov in vojska je marsikak kiridžija vedel za stvari, o katerih se oblasti še sanjalo ni. Kiridžija je ndrodni poštar: če ima Bošnjak kaj posebnega povedati oddaljenemu sorodniku ali prijatelju, ne »vzame peresa v desno roko«, kakor naš mladi zarod in ne napiše lista, temveč pošlje ustno poročilo po kiridžiji. Zato ima kiridžija vedno polno glavo mislij, vedno molči, »kakor bi bil vode nabral v usta« in le ono govori, kar so mu naročili ljudje. Ljubi se mu tako kočujoče življenje: vedno na poti, vsak dan v dru-
*) Glej sliko »Handžija Mata«, v »ljubljanskem Zvonu« 1. 1887., na 76. strani.
Ured.
gačnih krajih, med drugačnimi ljudmi in vsak dan rojeva nove misli, čute in nazore, nove radosti in nove prevare.
Dolgo sem navračal pri nam že znanem handžiji Matu govorico na Ostojiča, marsikaka desetica preselivši se na veke od mene, vtonila je v globoki Matovi nogovici, predno mi je bila jasna in odkrita nastopna dogodba. Mato mi jo je povedal v odlomkih in te mi jc poda-val skrivaj le takrat, kadar sva bila samd pred banom.
Neko poletno noč 1882. leta je udarilo kakih dvajset hajdukov iz planine na bosensko vas ob srbski meji. Govorilo se je, da so se ti siloviti volcjč hoteli osvetiti, ker je vaški muktar (turški župan) oblastvu ovadil hajduško ležišče in ker so nekateri smeli vaščanjc odločno odrekli vsako prikrivanje in pomoč sitnim razbojnikom. Kakor hudournik so se vlili srditi hajduki na spečo vas, podžigaje, razbijdje, streljäje in sekäje s handžarji. Preplašeni ndrod jc skočil na noge in se postavil v bran. Vname se ljut boj puške in handžarja z motiko in sekiro. Moški in ženske se borč, otroci jokajo, psi tulijo in se zaganjajo na vrage, živina rjöve, kruli, mckčče in bega med ognjem. Noč je prekrasna, luna sije, na vseh straneh stojč poslopja v visokem plamenu, vidi se, kakor po dnevi. Drina dere ozarjena in osvetljena mimo tolikega gorjd. Trije vaščanjc obležč mrtvi, na oböh straneh je več ranjenih. Zadosti je osvete, boj se poleže, hajduki okrvavljeni z bratovsko krvjo odrinejo v planine, ndrod javka na razvalinah. Drugi dan prihrumi v vas žandarmerija z vojaštvom, priskaklja mno-gobrojna komisija. Vojaštvo obstopi vas in gasi, komisija gleda na podrtfnje, piše, riše, izprašujc, sklepa roke, zvija cigarč-te in iztika po živih in neživih pričah. In zdajci stopi pred komisijo bula iz vasi. Bula izpovč, da je med hajduki dobro videla in spoznala Srba, živečega za vasjö na agovi zemlji — Ilijo Ostojiča in da Ostojič sam je razklal njenemu možu glavo. Poslali so po Tlijo Ostojiča ... ni ga doma; poklicali so ženo njegovo in ta povč-, da je Ilija pred tednom zapustil dom in odšel v kiridžije. Poslali so za Ostojičem pisma, adresovana na žandarmerijske postaje. Nekaj tednov potem pride OstojiČ domöv. Še predno prestopi domači prag, zgrabi ga oblastvo in postavi pred vojaško sodišče. Vojaško sodišče ima v takem slučaji moč na mestu poslati zločinca na 6ni svet, samö dveh prič treba. Pa druga priča se ni hotela oglasiti. Tirali so tedaj jetnika pred redno civilno sodišče, upajoči, da bo potem redne preiskave mogoče, kaj koristnega zvedeti o hajduški druhali. Dan za dnevom, vse leto so izpraševali in pestili Ostojiča. Ta se izgovarja, trdi. da jc čist, kakor pšenično zrno, da ni toliko krivde na njem, kolikor je črnega za nohtom, da se je bula
prevarila, toda če ga vprašajo, kje je bil cSno usodepolno noč, laže, in sproti mu dokazujejo, kakö laže. Bula ostane vedno pri svoji prvi izjavi. V tem pa se jetniku vidno belijo lasje in bela brada mu zarase lice. Njegova žena, gladna, zmučena in potrta čepi z deco doma, ali da povem z besedami starine Klačiča:
*Osia jadna ljuba Oslojiča
Kukajuči, kano kukavica,
A privreuč, kano lastavica.«
Časih se sodnikom, gospodom Poljakom, zdi, da ima Ostojič že odločilno besedo na jeziku, resnično besedo, ki prizna razbojništvo in ovadi imena hajdukov, pa »vztočni, azijatski« prckanjenec se premisli in ničesar neče priznati. Naposled so Ostojiča obsodili na smrt. Neko popoludne so mu objavili, da se drugo jutro zvrši obsodba. Tudi pri tej objavi je jetnik trdovratno trdil, da jc nedolžen. Sele zvečer je priznal hudodelstvo svoje. Prosil je, da pokličejo jetničarja in temu je razodel, da je ono noč, ko so napadli hajduki vas ob Drini, tovoril se sedmero tovarišev dvanajst tovorov duhana čez turško mejo v Bosno in sicer po planinskih potih, ki so oddaljeni sto kilometrov od one vasi. Povedal je, da zato ni prej priznal tega pregreška, ker se je bal, da mu oblastvo proda vse, kar jc njegovega na agovi zemlji in spravi njega, ženo in otroke v propast in na beraško palico. Zoper tihotapstvo ima Bosna jako stroge kazni. Začela se jc nova preiskava. Vse sc je začudilo, kako more takšna neverna bula v take zadrege spraviti človeka kristijanskega. Ostojič jc imenoval vse, ki so se udeležili tihotapstva. Oblastvo je ujelo in zaprlo njegove tovariše in se odškodovalo, kakor je moglo. Pri Ostojičevih ni dobilo ničesar, koča na agovi zemlji je stala že prazna. Modri aga je za časa, ko je šlo njegovemu kmetu za glavo, za ostalo tretjino ugrabil njegovi ženi, kar mu jc prišlo pod roke: najprej dva voliča, potem kravo, na-pdsled koze. Nesrečna žena je umrla od žalosti in gladu ravno tisti dan, ko so njenega moža obsodili na smrt. Otroke je neka usmiljena tetka vzela k sebi. — Po dveletnem zaporu je prišel Ostojič zopet v Podrinje. Vzel je svoje otroke in se preselil v Posprečje, kjer ga jc Omeragič za petdeset grošev na leto, groš po osem avstrijskih krajcarjev, sprejel v svojo kočo.
Stare rane se zacelijo, družba potegne človeka za sabo, vse se nevedč pozabi in odpusti. Ostojič zopet moško stopa čez planine, njegovo sokolje oko bistro in samouverjeno gleda na božji svet. Samo siva brada in sivi lasje pričajo, v kakih zadregah je ta mož stal pred
sodniki. Za take silne značaje je vedno pogrncno pri veliki mizi stvar-nikovi. Izvolil si je posel, kateri vidno ugaja njegovi razmišljujoči duši.
Handžija Mato je pa teh mislij, da Ostojič ni še zadobil vsestranskega odpuščanja. »Ta ne bo umrl navadne smrti,« dejal mi je nekoč pomenljivo pogledujč za odhajajočim velikanom.
»Kako da nc?«
»Oj, kakšen je naš ndrod! Se ubili ga bodo, ker jih je ovadil Svabom.«
Strmč sem gledal za kiridžijo, kakor bi se poslavljal ž njim, dokler mi ni izginil v gori med zelenjem. —
Neki petek lanskega decembra sem stal v mestu pred veliko džamijo in gledal kako ravnodušno sezuvajo Turčini pri vodnjdku opanke in sandale in kako včrno si umivajo noge, predno odhajajo v svoje svetišče klanjat se včlikemu Alahu. Kar začujem na strani otročji glas: »Evo me, gespodar!« Ozrem se — Markica stoji poleg mene, vrč vode drži' na rami, glavo izteza izpod vrča in smehlja se, kakor bi me hotel opomniti, naj se mu čudim. »Služim sedaj v mestu . . . hen-tam pri gospoji,« dejal je, iztegnil glavo proti Hašim-agovih ulicah in zaklopotal tjakaj v lesenih svojih cokljicah.
Čudne so poti usode ali previdnosti božje. V mestu živi mo gočen, vpliven, ljudomil gospod, ki na vse kriplje dela za večjo kulturo Bosne. Tako nervozno delovanje ga časih privede v položaje, ki sc vsem zde smešni, marsikako stvar tira do krajne meje, tako daleč, da se stori' iz nje spaka; pa take neudače ga nič ne oplašč, drugam obrne modro svoje okö in Časih res pogodi pravo. Ta gospod jc domač prijatelj pri gospoji v Hašimagovih ulicah. Tam je spoznal Markico, pogledal v njegovo bistroumno glavo in zvedel za njegovo siromaško minulost. Sporazumel sc jc z Ostojičem, pisal v Sarajevo in že je gotovo, da pojde Markica šc to jesen v stolno mesto v vojaško vzgojevališče za bosenske dečke.
Pravijo in pišejo, da je vse mogoče na svetu. Mnogo hrabrih in slavnih vojakov so žc rodila jugoslovanska plemena. Kdo v<5? Zc mogoče, da bo usoda mladega Ostojiča zanimiva, življenje njegovo spomina vredno in da bo naših zanamcev kdo nadaljeval povest o Markici.
Grad Predjamski.
Krajepisno-zgodovinska črtica. — Spisal Fr. Podkrajšek.
omlad jc zopet objela deviško zemljo, znova je naravi jelo vr<5ti cvetje iz osrčja, in tačas se tudi tebi, ki si vso dolgo zimo prežil v dolgočasnem mestnem ozidji, vzbuja želja, da pohitiš pod milo nebö. In rekel si s pesnikom: »Le v roko zopet, grčav les!« — in šel si na deželo, v gorč ter vsaj pojedin dan prebil v lepi prirodi. — Ali ko je prišlo prijazno Duhovo, tedaj si stopil i ti v železniški voz in sajasti hlapon ti je prišel v malo urah do slovitega Postöjinskega trga. Tu si si ogledal jamo, kateri ni jednake po vsem svetu.
A tudi obližje postöjinsko nudi ti dokaj zanimivih, krasnih prizorov, dokaj ti podaje prijetnih izletov, Glej, tam nad trgom sivi Sovič! Oj, to zidovje, to prastaro zidovje, in na njem podrtino 7. ma hom porastenc skale, razpali stolpi tam na skrilji med golim kršjem! In v ozadji tam melanholično borovje! In mir vlada tu in prečudna harmonija tiha tc prešinja kraj ter zataplja srcc v čase minule, starodavne!
In prijatelj si izletom, prijatelj prirodi! Ixhko si pohodil prijazni trg, zeleno Planino, ogledal si tu razvaline Starega gradu, Planinsko jamo, videl, kje potuhnena Unca prihaja na svit, kako izvira izpod sive pečine. Ali tc jc poživljala k sebi bela Cerknica s čudovitim svojim jezerom, v katerem se ne lovč samö ribe in povodne ptice, nego kjer i lovčeva noga pohaja za plahim dolgoušcem, lokavim lisjakom in mnogovrstno perjädjo, in kjer .kmetič kosi travo — vse na jednem in istem torišči — vse ob svojem času! Ali si se na vrh vspel temnemu Javorniku, ali na tčme sv. Trojiški gori, kjer šc danes stojč ccrkvcnc razvaline, in
»Zakaj je zapuščena Na gori cerkvica, Zakaj jo mah porasla In zvon glastf ne da —«
o tem ti bode pripovedoval pravljico sivolas pastir, ki pase dröbnico tu okoli. — In užival si krasno panoramo tu na divje romantičnem kraji! — Ali pa si krenil na Babo, tam nad čudapolno Pivko stoječo, nekdanji stan starih Rimljanov, ki so tu imeli svoj Castrum — ali na Slavinski tabor, ostalino iz srednjega veka, kjer so se pradedje naši o navalih turških ljuto branili z nasipov proti vragu krščanov. Lahko
si v Prestranku, na Biljah in v Škuljah ogledal privatno kobilarno našega cesarja, kjer do • tristo mladih, čilih könj in žrcbct plemenite kraške pasminc zoblje rmcni oves. Ali si tam staremu velikanu, sivemu Nanosu splezal do skrilji, videl z nje čaroben vzhod solnčni, ogledoval neizmerno vodeno ravan, na kateri je velo stotine in stotine belih jader — v dalečini občudoval ponosni Trst, in Jadranskega morja kraljico, krasne Benetke.
Toda skop ti je čas, preskromen, ni ti prilike ogledati si, občudovati vse to. Torej te vabim na izlet, kojega hočeva narediti pred Jamo, da si gledava vsaj to znamenitost v bližini postojinski ter vti-skom, koje si prinesel iz tamošnje jame, dodati še jednega.
Zapustiva tedaj belo Postojino in mahniva po Tržaški cesti dalje proti jugu. Pri Landolu kreneva v stran, pustiva župnijsko selo Hre-novice na levo ter greva po stranski poti dalje. Mnogo jc tu goli-čavc, čudo krševitega sveta. Toda marljivi ratar si je s pridno svojo roko mnogo zemlje priboril, razstrelil skale, na vozil od daleč prsti in sedaj se ziblje tu valovito žitno klasjč. Skoro tri ure koračiva že po stisnenih stezicah, po strmih klancih, po ozkih jarkih, konečno po dolgi soteski vodi naju pot. Glej, mahoma se pred nama začne odpirati svet. Visoko gorovje, sdme sive pečine objemajo na okoli to dolinico, stisneno v nekak kotel. Kamor ti nese okö, povsodi živa skala, pustč goličave, sivi krš, vse mrtvo, vse prazno. Mah jih zarasta in le tu pa tam poganja iz pokline ničevo grmičje.
A tam sredi tega skalovitega gorovja, nekako v polovičnem njegovem visu, štrli strma pečina navpično v nebö in na nji se beli sivi grad, sedanji Luegg ali grad pred Jamo. Tolikanj je potisnen pod skalo v duplo, da ga stena, nad streho viseča, popolnoma brani dežja in nevihte. Zato je menil učeni zgodovinar Schönleben, da grad niti strehe nima. Ali to mnenje ie napačno, kajti strehe treba mu že radi vlažnosti in radi vode, ki neprestano kaplja in curi od skalovja nad njim.
Globoko, globoko pod gradom v dolini drvi deroči potok Lokva penaste svoje valove ter se z groznim bobnenjem izgublja v skalnato brezno. Dve uri teče pod zemljo in potem izvira zopet pri Vipavi pod imenom reke Vipdvščice. Da je to resnica, pripoveduje nam že slavni zgodovinopisec in topograf kranjski, Valvasor, ki omenja, da so v prevero pri ustji potokovem v vödo nasuli žaganja, katero je zopet priplavalo na svit pri Vipavi. Tudi omenja navedeni učenjak, da so zaznamenovali živih rac, vrgli jih v Lokvo in kesncjc jih dobili
v VipavŠčici — živ dokaz, da je podzemeljski potok Lokva istoveten z reko Vipavščico.
Kaj značijo vrata tam nad breznovim žrelom, kamor se v podzemlje izgublja Lokva? Hajdiva najprej tja! Po umetnem poti, seka-nem v živo skalo, leževa ob steni nad gorostasnim propadom, a globoko, globoko pod nama hruščf ljuta Lokva. Čez primitiven most, narejen od hrastovih hlodov, prispeva do omenjenih durij. Vstopiva, ali prej si še užgiva vsak svojo plamenfco. Evo ti, prijatelj čudeči se, meniš li, da sva morebiti zopet prišla v Postöjinsko jamo? Tudi tu je priroda zgradila špiljo, dolgo celo miljo. Polagoma koračiva dalje po vlažnem tlaku. Koliko ima jama izvrstnih stalaktitov in stalagmitov! Vidiš li seneni stog tu? In ogljarsko kopo tam? Tu je sveča, tam steber, zvon, levova glava in sto druzih obrazov! Rjavi so večinoma, toda mnogi lepo beli, kakor od pravega pravcatega alabastra. In kako to pod nama šumi! Lokva je, pod zemljo deroča, katere pa ne uzreva. — Na več jam se deli špilja; marsikje je sila visoka, marsikje ozka in nizka. Tu in tam sc morava plaziti po tlčh, ako hočeva dalje, tu celö uprav plezati po odkrušenem kamenji.
Tu je razsežen prostor; izpaliva nekoliko strelov! Kako bobni to, kako gromovito odmeva jek! Človek bi dejal, da jc to topov grom, ne strčl iz samokresov.
A dosta tega podzemeljskega življenja 1 Glej tam še trhlih lesenih gredij, ki vodijo daleko v vis! Les jim jc vlažen, gobe rastö po njem. Opasno bi bilo, da bi izkušala lezti po njih. Vodile so nekdaj v stari grad Predjamski.
Zopet sva na planem. Vidiš li tam nizko, na pogled neznatno cerkvico, katero sva prezrla pri najinem prihodu le-sem? Historično važna je, kajti na njenem pokopališči spi baje poslednji vitez Predjamski smrtno spanje. Cerkvico samo jc posvetil bivši slavni državnik avstrijski, učenjak Enej Silvij, iz rodbine grofov Piccalomini, nekdanji vladika tržaški, katerega pa še mnogo bolje zna ves učeni svet pod imenom papeža Pija II. 1
Hajdiva sedaj proti gradu! Zopet naju vödi ob nasprotni pečini drug v skalo izdolben pot. Oglej si še jedenkrat od zunaj grad! Kakšno žrelo, kakšna duplina zije mu tam v ozadji za hrbtom! Ves je v skali, ali bolje rečeno pod skalo, ki zeva nad njim! Tam na zidu, na levici se vidi naslikan velikansk grb z letnico ,1570.', ki ti pripo veduje, da je v imenovanem letu ta grad sezidal grof Ivan Koben-celj, bivši dvorski kancelar nadvojvode avstrijskega Karola v Nemškem Gradci, ko si jc bil osvojil tu vlasteljstvo. Kesneje je prišel grad v
last plemiču Ivanu Markoviču. — Do 1848. 1. je bilo v njem nameščeno grajsko sodišče, dandanes pa je gradu gospodar knez VVin-dischgraetz, ki pa samö ob lovskem času biva tu s svojim spremstvom. Navadno je grad osamel, zapuščen in le v bližnji koči biva mu obvdovela starka oskrbnica, ki radovednemu obiskovalcu razkazuje znamenitosti njegove, pripovedujč o poslednjem vitezu Predjamskcm.
Prispela sva do vhoda, do stolpa, ki je pri vsi zgradbi jedino, kar je je pod milim nebom — vse drugo je krito pod skalo. Pred njim stojita kamenčni piramidi. Med njima in vrati grajskimi, nad katerimi se sveti grb Kobencljev, izdolben od kararskega marmorja, nahaja se globoka grapa. Ččz njo drži' lesen mostič. Nedavno še je bil tu most na vöso (Zugbrücke.) Jednak most je bil nekdaj med prvim tem stolpom in sledečo zgradbo. Niti tega že ni danes videti, a ni ga niti treba, kajti rov je zasut in danes ti noga tu stopa po ravnem.
Oglejva si sedaj nekoliko prostore grajske 1
Takoj pri vratih je ječa, ostalina iz tistih strašnih fevdalnih časov, ko je siromak kmet bil tlačan — črna živina — in ko je s krvavimi žulji redil samopašnega, trdosrčnega graščaka. — Blizu tam je v zid izdolbena jččica, kamor so zapirali zločince, ki se niso hoteli takoj udajati. Tesna je, da jedva človek v nji stoji. Tu so uboge žrtve stojali časih slonö, morale prebijati po štiriindvajset ur, a tudi po več dnij. V prvem nadstropji se nahaja drug zapor. Grozni zapahi so mu na durih. Sedaj jc poln kmetijskega orodja, zarubljcnega in odvzetega kmetu siromaku. Na drugi strani je od žive skale izdolbena strašna ječa, globoka — kjer so se, kakor pripoveduje narod, našle človeške ogrödi. Le-sem so baje metali zločince, obsojene na smrt; v öni globoki duplini so nesrečneži zapuščeni umirali od gladi in žeje. Blizu tam, na hodniku, visi visoko v lini zvon. ki je nekdaj poživljal k službi božji; poleg se nahaja domača kapelica. Ali oltar je razpal, slike obledele, svetnikom ni rök ali nög, pojedinim manjka celö glava — vse je mrtvo, zapuščeno.
Sobän se nahaja čuda v grädu. A vse so prazne, večinoma golo stenovje, živ dokaz minulosti starodavne, živ dokaz ničnosti na zemlji. Le prostrana soba, v kateri navadno biva vlastnik knez ob lovskem časi, in manjša poleg nje sta opravljeni. Pohištvo je večinoma v rokoko-zlogu, nekaj je vendar modernega. Za peči služijo löve (kamini.) Znamenita je v tej sobi na steni viseča oljnata slika iz 16. veka, kažoča moža v rdeči kancelarski opravi, z zlatim lancem in koläjno na vratu. Na. njenem reverzi pak se čita v latinskih slovih, da je to temu grddu bil ustanovitelj, že omenjeni grof Ivan Kobencelj, bivši kancelar voj-
vode avstrijskega Karla. — Na starikavi mizi leži ogromna knjiga, ki nosi na čelu sliko Predjamskega gradu in obseza zgodovino zadnjega viteza Predjamskega. Vänjo vknjižujejo potniki svoje ime, često zabeleži kdo tudi po kojo kitico pesmi, ali pojedine stihe, izrazujoče vtisek, katerega mu ie bil napravil pogled starega in novega gradu. — Krasno-strašen jc pogled iz grajskega okna v globino 1 Gorostasne, sive pečine okoli globeli pod gradom, bobneči potok v jarku, ves kraj romantično divij — to ti je prizor, to ti jc vtisek, pred katerim omaguje roka, popisati ga hoteča..
A ko še o gradu, kjer sva sedaj, ni bilo ni sledu nI tiru, nahajal sc jc tu gori više v duplu grad, mnogo jačji, silovitejši od sedanjega — nepremagljiva prirodna trdnjava. Lc za mano stopi po lesenih stöpnicah, da prideva v višino, ki preseza celö streho novega gradu. Evo sedaj! Tu je samö zazidana otlina. Nad tabo skala, pod tabo skala, na levi pečina in na pravi. V ozadji ti zija ogromno žrelo, ali spredaj je zgrajen močan debel zid — v njem pa vidiš ozka in nizka gotska vrata ter dvoje öken. To je bil na zunanje ves nekdanji grad — tedaj sama otlina, skalnata špilja, na izhodu zazidana. Najbolje in najlože si prispodobiva to situvacijo. ako se mčniva v kacem visoccm železniškem predoru, na priliko na Semcrniku ali na Brcnnerji; toda misliti si ga morava zadaj nepredrtega, spredaj zazidanega. Kdor jc hotel prispeti v to prirödino trdnjavo, moral je plezati iz doline po-Čenši po vrvičinih lestvah ali po konopcih v vis, tja čez streho sedanjega novega gradu. Glej doli v dolini, kako globoko dere Lokva! Više gori so bile pojedine, v pečino vdolbene gredi, po katerih se jc dospelo do skale, kipeče iz pečevja, vratom nasproti. A sedaj še nisi mogel kar tako v grad — med skalo in vrati zijä globok propad. Most na včsi je bil tu stoprav konečna komunikacija. Spuščal se je nizdolu, sezal do žc omenjene skale in se opiral ndnjo — po njem šele si prišel do grajskih vrat. Na strančh teh vrat sta še dandanes kolesci; po njih je tekala veriga, na koji je visel most. Živa duša tedaj ni mogla tako visoko s sovražnim namenom do vrat, tem menj, ko je most bil potegnen v vis. Posamezen človek še je branil lahko, v tedanjih časih, ko še ni razvito bilo sedanje moderno vojskovanje, kadar so še neznane bile sedanje vojinske znanosti, z izvrstnim vspehom proti množici, ne da bi mu mogla priti do živega.
Mesto nekdanjega mostu na škripečh se nahaja dandanes tu lesen mostiček, po katerem sva prišla i midva. Nad vrati, malo proti desni, vidi se predrta odprtina. Tu sem so padale krogije iz lombärd in prebile steno, ki je, porušivša se, ubila poslednjega Luegarja.
Ko stopiva skozi vrata, vidiva na pravi roki prostor, kjer je usoda dohitela imenovanega viteza. Blizu todi, malo dalje stojč še pojedini zidovi, ostalina nekdanje stanice, a na levici sled6vi nekdanje kuhinje, izdolbene v pečino. Ko stopava dalje v višino, nahajava zopet ostanke druge sobe. In še više gori, nad nekdanjim stanovanjem, jako zanimiv, precčj sežnjev globok vodnjak, katerega pa ni zgradila človeška roka, nego priroda säma ga je izklesala v kamen. Iz njega je pil nesrečni Erazem, iz njega predniki njegovi — iz te rupe pijeva i midva lehko še sedaj zdravo, čisto vodo. Umeje se, da je kapnfca." Dolgi leseni žlebdvi, ki so napeljani po vsi špilji, vodijo do njega. Voda, ki kaplja od stčn vdnje, odceja se po njih v rupo in še dandanes okoriščava se ljud ž njo. Kdo bi pač tako globoko lazil po opasnih stezicah do Lokve, ki ima vrhu tega še pogostoma zelö kalno vodo.
In ko stopava dalje po špilji, prijazni sopotnik moj, opaziva, da se zožujejo stene, a pot vodi naju še daleko, dokler ne prideva do zidu; ko bi ga prodrla, štiri milje bi lahko — ako se po vlažnih tleh in po odkrušenem kršji hoditi reči sme lahko — dobre štiri milje daleč bi lahko hodila pod zemljo, a konečno tam blizu Vipave prispela na svit. Ob obleganji Predjamskega gradu so dobivali obleženci po tej poti v obilici vsega, česar treba življenju. Pričetkoma 16. veka pak je velel že omenjeni graščdk Ivan Markovič zgraditi 6ni zid, kajti prilo-mastila je bila nekdaj jata tatov po tej poti v novi grad ter odnesla dokaj vrednosti. Na takov način pa so bile za prihodnje preprččenc jednake pustolovinc.
In tu, kjer dandanes na skalni čeri mirno gnčzdi siva golobica, tu kjer si sedaj zavetja išče plahi netopir, kjer le tožno odmeva sko-vikanje mrtvaške ptice, bival je nekdaj junašk rod. Tiho je sedaj tu, ali nekdaj je odmevalo stenövje od štrop6ta sulic in pikov, rožljanja oströg in bridkih mečev, prasketanja ošččpov in silnih šlemov. Grom je bobnel tu iz neokretnih lombärd, pokale so puške in samokresi. Tu jc iskri žcbec kopital trda tla, tu se drvila jata tenkonosih hrtov, tu bučal lovski rog. Minil pa je čas, bedni čas strahovitega pestnega prava; v stoletja teku se je pogubilo vse in z6b časa gloje in kruši ostalino divje minulosti.
Za cesarja Karla Včlicega (768—814. 1.), ki si je bil osvojil i naše slovenske pokrajine, in ko si je jela naseljena tuja gospoda gradove zidati po naši domovini, zašel je nemški plemič v te kraje. Takrat so krili še pragozdje Kras; tedaj je še lomastil širovrati zober po teh šumah, po katerih še ni pela sekira. Takrat je še šČetfnar včper s Čekdni svojimi razrijal tu prstena tla pod stoletnim hrastovjem, po
drcvji plezal bistrooki ris in divji maček, po lesi taval kosmatin medved in tulil vedno gladni volk. Takrat so mrgolele hoste še mnogojacih živalij: jelen, srna, zajec in lisica so bili tako navadni tu, kot dandanes katorna ali skalna jarebica. Vitezu, ki je zašel le-sem, ugajala je baš divjina, omilila se mu otlina tam v kršji. Porodil se mu je v glavi črtež, katerega je tudi zvršil: tam v duplu pod skalami si je sezidal grad v stan, v obrano proti sovražnim navalom. Nazval ga jc nemški Lucg, a domačin mu je pridel v naščini ime: Grad pred Jamo. Potomci vitezovi so si prisvojili ime: Luegarji.
Stari grad so dolgo v oblasti imeli oglejski patrijarhi, ki so ga prepuščali v fevd plemstvu. Leta 1270. hotel jim ga jc odvzeti goriški knez Albert, kar se mu je konečno i posrečilo; toda skoro si ga je zopet osvojil patrijarh Rajmund. Okoli !. 1400. prišel je grad v last cesarju.
Iz rodnega gradu se je širila potem rodbina Luegarjev tudi v druge kraje. Po Koroškem, na Tirolih, po Štajerskem so imeli Predjamski gospodje svoje graščine in gospoščinc. Na Štajerskem pod goro Sokoljem so imeli na priliko grad, ki sc je zval: »Lueg in's Land«. V Nemškem Gradci jim je bila last hiša, ki šc dandanes nosi ime: »Luegers Haus«. Na našem Dolenjskem se šc nahaja nekdanji njihov grad Lueg.
Surovi, a srčni in pogumni, v drzovitosti povse jednaki kraju, kjer so se naräjali, bili so potomci Lueški. Porojeni v temnem, mrtvem skalovji, vranam in orlom slično, vzgojeni v sivih pečinah, vzrastali so v moždto dobo. Na divji, siloviti burji so se krepili, in tako se jim je jačilo osrčje, dobivalo jim tel<5 junašk duh, kljubovalno divjost, ki je od starodavnega pradeda prehajala na poznega potomca vnuka. Pri čilih žebcih, med četo brzonogih psov, o žvenketanji silnega orožja, o lovu in borjenji vzrasli, utrjeni za vsako zlo, v srci polnem ljubezni do domovja in do slobode, sovražili, da, zaničevali so Luegarji vso prijazen, vso "mehkost, vso uljudnost človeštva. Kaj je strah, bojazen, tega niso znali — kljubovali so opasnosti ter je iskali. Roj jim je bilo gaslo, jedino gaslo junaškodivji tej rodbini. Kjer jc divjal boj, tam izvestno Luegarjev nikdar manjkalo ni. Stoletja so si osvajali ter hranili si razsežno bojno slavo. Marsikdo njih si je bil prislužil lovor-jev venec z gorko, srčno svojo krvjo, večina njih jc poginila na bojnem poprišči, ob kopi ugonobljenih vragov. Redkokateri njih je uča-kal visoke starosti, malokdo umrl na postelji. Res, slaven, junašk je bil ta rod! Kronika domača laskavo omenja Bertolda Lueškega 1. 1300.; nadalje druzega Bertolda 1327. 1. O Frideriku Lueškem pripoveduje Val-
vasor, da se je slavno boril 1462. 1. pred Dunajem. Konrad, Pankracij in Nikolaj tega imena so bili celö glavarji tržaškemu mestu. Poslednji te rodbine je bil Erazem L u eg ar. A njemu se ni milila sreča! Osve-titi se mu je nemara hotela usoda za vsa zlodejstva, vse zlotvorc pro-minulih Luegarjev.
Ni umrl na postelji, niti v slavni bitki, nego pal je zavratno, zločincu prestrigla mu jc Morana nemila življenja nit.
Bil je zadnji srednjeveški vitez-plenilec na Kranjskem! (Konec prihodnjič.)
Kaj pripovedujejo ob Ložnici.
Spisal M. Cilenšek.
V.
lizu Arjcvasi vödi včlika cesta po zidanem mostu. Ondu ob cesti stoji grm, ki se bajč ne da izruvati. Tukaj je mesto, kjer jc čakala potnika sreča, ako je le nekoliko zdravih mo-žjdn nosil v lobanji. Vštric grma se mu je pridružil osel, s katerim se človek sevčda rad nc brdti, ali ta je bil neki veliko vreden. Obto-vörjen je bil z dragocenim blagom in spremljal je ponočnika streljaj daleč. Tu pa je, ogledavši se po človeku, izginil brez sledu. Ako bi bil potnik nanj položil roko, vse neizmerno bogastvo bi bilo potem njegova last. Ker se o tem nikdar slišalo ni, mogoče, da še čaka sreča prihodnjega rodu. —
O tobäkarjih se mnogo pripoveduje, vse pa meri na boje, koje so imeli s stražniki. Tobdkarji so tihotapili duhan v hribovite kraje in imeli povsod dobrih zaščitnikov, ki so jim takoj naznanjali vsako pre-tččo nevarnost. Zaradi tega so bile za to prepovedano rokodelstvo pripravne osobito takšne hiše, ki so stale na holmčh, raz katerih je bilo mogoče hitro ugledati prihajajočih sovražnikov. Časih pa niso utegnili več pobčgnlti in prišlo je do hudega bdja, ki se je navadno krvavo končal. Nedaleč od Godomelj so imeli svojega pomagača, kateri jim je po noči prenašal prepovedano blagö v Solčavske planine. Dasitudi močen mož je vendar spotoma zelö opčšal in bi ne bil mogel prilčzti domöv, da mu ni žena njegova naproti prinesla do Pake poln lonec dobro zabčljenih žgdnjcev. Okrepčan je stopal poleg pomočnice domöv in Čakal nove prilike. Sevčda je imel zaradi tega ponočnega
posla veliko opraviti z gosposko, ali ponočnjakov ni izdal, kajti predobro je včdel, kaj ga potem čaka. Tobäkarji namreč niso nikomur prizanašali in izdajico obično do smrti mučili. Najčcšče so ga privezali k drevesu in tako dolgo okoli njega gonili in tepli, da je izdihnil dušo svojo. Ako pa niso utegnili, opravili so kazen kar na kratko s tem, da so se sovražnika svojega iznebili s krogljo.' —
Za prejšnjih časov so bile koline povsod v navadi. Klati scvčda ni znal vsakdo, zatorej pa je imel izurjcncc temveč posla. Prigodilo se je, da so praznovali tak svetek tam nekje ob Pirežici. Veselili so se pozno v noč in natrkani razšli vsak na svoj dom. Tudi brez godca niso bili, kakor navadno, na tej pojedini, ki je družbo razveseljeval z gosli. Da jc vmes vpletal tudi razne šale in bril mnogovrstne burke, to jc bila že stara navada gddčevska. Čim večji mojster jc bil v tem, tem rajši so ga imeli in tem gošče so ga vabili na vesclicc. A našemu se je domöv grede huda godila. Pot ga jc vela po gozdu in ker je pod nogami škripalo, stopal jc hitro. Pa jedva pride v največji les, kar mu za rež i naproti volčje žrelo. Brž jc bil trezen in si tudi včdel pomagati. Vrgel je klobaso kolikor možno daleč po snegu in v tem, ko je grdoglčdec stikal za njo, ubral je pot kar najhitreje. Tako jc delal, dokler je bilo kaj v canjici. Kaj pa zdaj? Večkrat je namreč čul, da je volk pasjega rodu in kakor ne ta, tako tudi volk ne mara poslušati nobene godbe. Zatorej prime krčevito za gosli in drevi lok po strunah, da so čudno cvilile. To je gladiina tako strdšilo, da je ostajal zmerom precčj oddaljen od veseljäka. Tako sta se bala drug drugega in se pomikala počasi po gozdu. Godcu izpodrsne in pade. Nevšečna godba utihne in takoj mu je volk za petämi ter ga potegne za kožuh. Hipoma vstane v smrtnem strähu in prične znova gösti ter se reši volka zopet za primerno daljo. Tako sta prišla skoro do Ložničinega mösta. Bil jc že skrajni čas, kajti gosli so imele samö jedno struno še cčlo, druge pa so visele popökane nizdolu. »Zdaj sem na mostu, preko njega nc pojde požeruh«, misli si godec in je pogumnejši. In res, kakih deset korakov pred mostom ustavi zver nadaljno zasledovanje in to jc bil zadnji čas. kajti tudi zadnja cvileča struna je odpovedala službo svojo pretrgavši se na dva konca. Pa nc mislite, da dobrovoljček ni več zahajal v vesele družbe. Da, samö domöv je hodil po takih nevarnih krajih zmerom drugega jutra. -
Povedal sem že, da je za Godomeljsko vasjö ob izvirku Godomljc perišče, kamor hodijo prat gospodinje in dekleta. Da se to dogaja za dneva, je naravno. Pa kaj se pripeti! Sredi vasi stojita lipi, kjer se mladina na trati prav rada igra. Po stari navadi pa se zbirajo ondukaj
fantje, kakor hitro se je opravila doma večerna molitev, poležejo po travi in si pripovedujejo dogodke minulega dnč. Saj si imajo pa res mnogo povedati, osobito ob sobotah, ko so tudi tisti prisotni, kateri gredo med tednom za delom na razne kraje. Gospodarstvo jim je naj-češče deveta briga; pa kaj ne bi, saj itak po ves dan opravljajo težka dela. Tu se rajši pomenkujejo k;\j drugega. Tudi je časih treba pognati kakega pobalfna, ki se drzne priti v njih društvo, dasi šc ni fant. Bližajoče dvajseto leto ga šele nekoliko opravičuje, shajati se po noči s tovariši svojimi. No, pa tudi to je pogojno; mora se ^namreč zavezati, da se »prikupi« o prvi priliki. To jim daje mnogo gradiva, da razpravljajo prav natanko o njem. Potem se omenjajo Še drugi, katerih sicer ni pod lipo, a zaradi starosti svoje tudi letos pridejo na vrsto. Tako se plete govorica o fantovstvu in pijači; časih pa zakrožijo kako domačo pesem, in dajo s tem .izvoljenkam' svojim glas, da jih čuvajo tujih usiljencev. No, to bi bila voda na njih mlin! Zdravih udov nc bi prinesel domtfv, tako bi ga našeškali in nikdar bi se mu zopet sl<\ nc budila po tem, kar vdruhi žc ,svoje' imenujejo, dasitudi tega ne priznavajo niti drug drugemu. Tako vasujočim fantom je pretresel vse kostf šum, ki se je razlegal neke sobote večer od perfšča. Praia so bajč pred polunočjo vaška dekleta ondu in se tako glasno razgo-varjala, da so jih fantje po gldsi spoznali. Groza jih jc izpreletdvala vedoče, da je perilo že posušeno. Osrčijo se in stopijo iz vasf. Nikogar niso srečali in tudi na perišči ni bilo žive duše. Kaj je torej po-menjalo to pranje? Vendar ne smrti ali vojske? Ne, vsega tega ne! Morda so bile čarovnice, ki so, glasove domačih deklet posnemajoč, dražile fante, da bi po navadi svoji delale jezo in prepir med mirnim ljudstvom. Molčali so sicer o tej stvdri fantje, da ne bi razburili prebivalstva, a sami so vendar prav oprezno ravnali, dokler se niso uve-rili, da bi bilo takšno natolcevanje krivično. —
Gozdi se zmerom bolj krčijo, na njih mestu pa nastajajo zeleni travniki in rodovita pölja. Tudi ob Ložnici se je razprostiral lep hrastov gozd do Godomelj. Potok mu je bil severna meja, vas pa jc stala ob južnem konci, ali bolje povedano, ob periferiji poluokrožne Šume. Ta gozd se je imenoval po podobi svoji »Okroz« in je dajal vaŠčanom lep dobiček. Želod so pobirali in svinje ž njim pitali, ježice pa prodajali; listje jim je dajalo stelje. Gozd je bil občinska last. Sčasoma so jeli podirati tudi drevesa in temni gozd se je po nekatera mesta rčdil bolj in bolj. Takšni prostori so jim rabili v pašnike in pozneje vse ozemlje. Sedaj pa ni videti ondu nobenega drevčsa, ampak zemlja je lepo pokmčtovana in donaša koristi na drugo stran. »Okroz«
je bil šc za mladosti moje nekako poseben kraj, kamor si nismo prav upali otroci. Tam so namreč za prejšnjih časov, dokler je stal razsežni les, imele čarovnice shode svoje in zaradi tega so ga vaščanjc tudi skrčili/ Ako se je vračal po ,večni luči' moški od dela ter moral skozi les, bil jc izgubljen za nocojšnji večer. Izza kakega dčbla jc baje skočila copernica. vrgla mu uzdo preko glave in ga vprašala: »Ali mc poznaš?« Na odgovor: »Hudič te poznaj 1« zasčdla ga je kakor svojega konja in ga gonila na vse pretege daleč krog. Onemogel je prišel proti jutru ubožec domöv in ni včdel ničesar povedati o tem, kar se jc godilo ž njim. Samö tega sc jc spominjal, da je bil dobil uzdo na glavo. —
Sreča t erica silnega moža. Ta jo čudno pogleda, prime za roke in strese, da so ji zobje zaklepetali. Povedala jc dogodek prijateljicam svojim, katere so ji rekle, da nikdar več sita nc bo, kajti to je bil »Netek«, ki ima do človeka tako moč, da mu šc tako obila hrana ne zaleže dosti, ako ga je malo potresel. In res, terfca je použila svoj kos kruha, pa jc bila še bolj lačna. Šla jc od ženske do ženske, vsaka -ji jc dala polovico južine svoje, a ni bila sita. Tako se ji je godilo vse življenje. —
Bil je oče, ki je imel zlatega konja. Ko je odhajal v mesto, izročil je sinu vse ključe, samo jednega ne. Ko je bil že daleč, pogleda sin skozi razpöko v hlev in ugleda omenjenega konja. Dolgo ne more odpreti vrat, ker nima pravega ključa. Naposled se mu to posreči, zajezdi konja in odjaha za očetom. Prehiti ga in beži dalje; oče pa za njim.
Ko ga je že skoro dohajal, reče konj jezdecu svojemu: »Vrzi tri zrna prosa na tla!«
Zdajci vzrase trnjeva gošča in oče vpije za sinom, kako mu je tu ravnati.
»Grizite z zobmi, kakor sem jaz!«
Šlo je. Zopet je sinu za petämi.
Konj pa reče: »Vrzi tri pšenična zrna na zčmljo!«
Zdaj so nastali strmi hribi, po katerih je oče po nasvetu sinovem tako dolgo tolkel, da jih je zravnal.
Tretjič mu je za petami. Zdaj pa vrže soli na zemljo, in bilo jc morje. Ko pride oče do njega, zavpije za sinom, kako naj pride preko vode.
Sin odgovori: »Obesil sem si mlinski kamen na vrat in plaval na nasprotno stran.« Oče si misli: »Dobro, da se hitreje posušim, obe-
sim si dva.« Tako se je sin iznebil očeta, ker se je bal, da mu vzame zlatega konja. —
Bil je oče, ki je imel tröje otrök. Po materini smrti je prišla v hišo huda mačeha, ki je otroke prav ,pisano' gledala in sovražila. Ko nekoč ni bilo očeta doma, pokliče .pisana mati' otroke in jim povč, da gredö očeta pričakovat. Vede jih visoko v hribe in ondu reče, naj počakajo, da stopi na stran. A ni je bilo nazaj, odšla je po drugi poti domöv. Ker ji starejša hči ni zaupala, vzela je bila kaše s seboj in jo potresala po poti, pa vendar tako, da mačeha tega ni opazila. Prišli so po tem slčdu domov. Drugega dne jih zopet zvabi v hribe, toda zgodilo se je kakor prejšnjega dnč. Vsa srdita, da se ji ni posrečila ta nakana, vzame nož in kliče otroke. A poskrili so se bili, ker so slutili nevarnost. Hudobnica vendar prej ne miruje, da jih najde. Zdaj odseka prvemu glavo, drugemu roki in tretjemu nogi ter jih pomeče v blato. Ko pride mož domöv, vpraša po otrökih, a zverska mati trdi, da ne v6 zdnje. OČc jih išče povsod in napösled najde na omenjenem mestu, kar ga tako razjezi, da zgrabi sekiro in grdo ženo raz-seka na dröbne kösc. To je bilo plačilo njeno za toliko hudobo. —
Srčni vzdihi,
i.
Odšfcl, oj, daleč bi lahko Tja v šjmi svet odtöd.
žele mnogotere Odprta mi je pdt.
A od dežčle vzorov, Dežčle svojih nad, Strašnk globdl me loči In brezno in prepad.
2.
Jaz zniim za vrt prekrdsen,
Kjer upanja evetö In kjer zaziblje näd nebröj V sin jrfdnika ljubo.
Naj vam. ljudjč sebični,
SvÄ lep se vidi vrt Jaz pa le v kraje si želim, Kjer je kraljica — smrt
3
Tožiti vam ni treba
Vi, bratje, za menö, Solziti se ni treba
Ko spal bom pod zemljö;
Napisa i ne trebam.
Kdo tukaj miren spi, Ni križa, niti kipa Sreč si ne želi.
A vendor položite,
Ko bodern smrti plen, Nad gldvo vi mi gosli Na giöb cvetnozelen!
4-
Grad<5v jaz bčlih nimam,
NI srčbra, nI zlatd, Sreč si moje ne želi Posvetnega blagd.
Nekdäj življenje mirno
Sreč mi bflo je, Ko v nddejah iu sMjih Se radostilo je.
Ko mfslim, oj, kak<5
Osrečil svoj bi r<5d, Da bi mu tujec krut Ne bil več zčl gosp<Sd:
5-
6.
Nebeški pa prinesel
Svčt augelj je krilät, Od Bdga v solzni dol posldu, Mi pesmij svčt zakläd.
Odkdr pa bčden štejem Na stö in st<5 prevdr, V sreč se mi je vsčlil Nemir in ž njim vihžlr.
Polöti se sred
Obhp mi in vzdihljdj: Keddj, oj, udrod moj, Ti srečen boš, keddj? —
Solz slčharna, ki jih okö
Mi v žizni porosi, Otožna sölza grcnkozlä In trpka se mi zdi.

A izgubi se jdd in böl,
Ozdrävi ribic mi, Ko sölza mdtna a ljubkk Na lice käne mi.
Slavomir.
Michail Nikiforovič Katköv.
Spisal dr. Fr. J. Cölestin.
naši dobi malih značajev, ko se mogočno šopiri širokoustna posrednost, dobiva samö nenavadno jaka, genijalna sila obče priznanje. Že mnogo desetletja moremo v vseh delih sveti takih velikih ljudij našteti le jako malo. Närod, ki ima takega človeka, rad ga posluša, ker čuti, da ga zopet nekaj kliče na veliko delo, ker bi se rad povzdignil iz pustega kroga malenkostnih interesov do önih visot, kjer plapola in ogreva človeška srca sveti ogenj idejalizma — ne önega sanjarskega čuta romantikov — ampak önega idejalizma, ki ima svoje korenine v realnem življenji, iz njega rase ponosno kvišku kakor mogočno drevo, cvetč na višini omike. In njegov dehteči cvet obrača naše oči gori, gori in srca naša prešinja sveti ogenj ljubezni, požrtvovalnosti in öne radostne nade, v kateri je človeštvo vršilo vsa največja svoja dela, one nade, ki oživlja, a ne ubija v obupnem pesimizmu, one nade, ki nas uči, da človek ne živi samö ob kruhu . . . Takih nad nima obožavanje. prirode, države, ozkosrčne narodne koristi t. j. ono obožavanje, ki narodom daje le senco prave
sreče, vara jih kakor fata morgana v puščavi žalostnega življenja, polnega krivice in obupa: - in javljajo se krivi preroki »krvi in železa«, »novi moloh« požira ljudi; narodi pa mu jih sami mečejo v žrelo — za senco krvave slave, za korist brezvestnih špekulantov žrtvuje se — vse . . .
Slovanstvo, polno volje in nad, ali v delu neizkušeno in izvrženo mnogovrstnim napadom lokavih sovražnikov, ki napadajo nanj sedaj v ovčji koži v ime kulture, sedaj brez nje v ime »upravičenih« zahtev svoje koristi in višje omike, ki zahteva -»kulturnega gnoja« od tujih narodov. — Itolj nego germanstvo in romanstvo potrebuje slovanstvo velikih m<5ž in voditeljev na težavnem poti napredka, m6ž obzirnih, vestnih, s širokim obzorjem in ono neomahljivo energijo, ki jo daje le mogočna vera v pravo stvar in goreča rodoljubna ljubezen.
Med take možč sme s ponosom šteti ruski narod M i c h a f 1 a Nikiforoviča K at kova.
M. N. Katkov sc je bil porodil 1. 1818. v Moskvi in je bil tu vzgojen. »Belokdmennaja matuška Moskva« jc njegova zibelka, ona mati ruskega naroda, ki tudi izza Petra Včlikega čuti, da je srce Rusiji, verna čuvarica narodne misli in težnje. Pripravivši se doma pri materi za gimnazijo jc stopil v prvo moskovsko gimnazijo ter v vz-gajaliŠči prof. Pdvlova dovršil srednje nauke in potem prešel leta 1834. na moskovsko vseučilišče. Izbral pa si je »historiko-filologički fakultet«, ker je tedaj mogočno vplivala posebno filozofija na mlade ljudi. Štiri leta je bival na vseučilišči in se družil s prijatelji, oduševljenimi kakor on za vse dobro in plemenito. Dovršil je nauke z odličnim vspehom. Tedaj je vladal strogi Nikolajev sistem, ali na veliko srečo je imelo moskovsko vseučilišče več izvrstnih profesorjev na pravnem in hist.-filol. fakultetu, ki so znanost učili ne kakor mrtvo abstrakcijo, ampak kakor živ izliv človeškega duha, kakor najvišji njegov cvet in sad, ki ima bogatiti um, oživljati in krepiti voljo, da mladi ljudje postanejo znajoči, značajni, plemeniti rodoljubi in človekoljubi. Ni torej čudno, da so takšni profesorji imeli dobre dijake, ki so vneti iskali resnice in pili »živo vodo« iz studenca znanosti, da se podkrepč za delo v življenji in ne dado, da kraj oficijalnega mrtvila usahne vir plemenitih teženj za vsestranskim napredkom. Profesorji Granövskij, Pavlov, Nadeždin so imeli posebno velik vpliv. Mladež se je bila razdelila na dva tabora: jedni so bili goreči privrženci Hegla, neki tudi Schellinga, drugi pa so se poprijeli St. Simona, Fourriera, Cabeta in francoske socijalistiČne filozofije sploh ter so zajedno visoko čislali pi-
sateljico Geotge Sand. V prvi tabor je spadal tudi mladi Katköv, ali ni igral tako važne uloge kakor n. pr. Stankčvič, Bakunin, Belinskij, Bötkin, K. Aksakov in nekoliko tudi Chomjaköv. V drugi tabor so kmalu prešli Herzen, Ogarčv, Satin ter je potem k njim prešel radikalni Bakünin in napösled je bil tudi Belinskij bolj na njihovi strdni. Chomjaköv, brata Konstantin in Ivan Aksäkov, brata Kireevskija so potem osnovali svojo stranko slavjanofilov in so posebno proučevali narodno življenje v minulosti in sedanjosti ter iskali pravih ruskih (in slovanskih) načel.
Zvršivši vseučilišče je šel Katköv v Berolin, da sluša Schellinga, katerega je posebno ljubil, potem v Kraljevcc (Königsberg) in je v Nemčiji ostal dve leti. Pohodil je tudi Francosko in Belgijo, povsod marljivo učeč se. V državno službo ni stopil, temveč je na podstavi filološke razprave (ob elementih rusko-slovenskega jezika) postal (1845) magister in pristav na moskovskem vseučilišči. Leta 1853. pa je izdal svoje delo: »Očcrki drevnejšago perioda grečeskoj filozofu« Ali uredništvo vseučiliških »Mosk. Vedomosti«, katero je bil prevzel že 1850. leta, prisililo ga jc, da jc pustil vscučiliŠko stolico in posvetil sc popolnoma časnikarstvu. Do 1862. leta urejal je list v imeni vseučilišča, a tega leta ga je prevzel v najem. Odločen korak je stopil 1863. leta, ko je ognjevito branil ruske interese proti Poljakom, ki so se bili uprli — Napoleonu in nekim aristokratskim emigrantom na ljubo — nepripravljeni ter so izgubili öno široko avtonomijo, katero so uživali do 1863. leta. Vse reforme n. pr. osvobojenje kmetov (1861), administrativne, sodne in financijalne, reforme gimnazij in vseučilišč je pripravljal s svojimi članki in je mnogo pripomogel, da v liberalni oduševljenosti niso šli Rusi — predaleč. V gimnazijah je zagovarjal s tovarišem P. M.. Leontjevim, vseučiliškim profesorjem klasične filologije, posebno klasicizem in je dosegel, da je bil uveden skoro strože kakor pri nas.
Že 1856.' leta si je bil osnoval velik mesečnik »Rus ski j V est ni k«. Vänj so pisali najboljši ruski pisatelji pesmi, romane, povesti, poučne in strogo učene članke, največ v istem duhu, kakor so bile pisane »Mosk. Vedomosti«. V dveh velikih organih kazal, pojasneval in branil je Katköv s sotrudniki svojimi ruska načela, ruske interese. Zanimal se je vedno jednako goreče za zunanjo in nötranjo politiko, za poljedeljstvo, kupčijo, obrt in je branil z obširnim znanjem in talentom svojim ruske koristi, koristi ne jednega stanu, ampak vsega näroda. Četudi so mu očitali, da je bil v mladosti velik privrženec Angležev in njihovega selfgoverncmenta ter se je časih res zdelo, da
preveč poudarja ta tuji oblik: stopil je potem na realna tla ruskega življenja, ruskih interesov v širokem zmislu. Ruska politična in gospodarska samostalnost mu je bila idej al.
Za vzor svoj se je boril z vso energijo silnega značaja in talenta, če ga vodi ljubezen in globoko prepričanje. A borba je bila težka. Boril se je v Rusiji proti zapadnikom, proti stranki »Vesti«, proti ra-dikalcem in nihilistom, celö proti zemstvom, ki zastopajo samoupravo, morala je pasti večkrat grenka beseda, ker so se te ustanove le pre-rade izpreminjale v torišče borbe osebnih interesov 6ite stranke, ki je zmagala pri izborih. Grajal je mrtvi birokratični formalizem, podkup-nost in protckcijo; on, ki je v nekem zmislu zastopal oficijalno Rusijo, grajal je sodišča, posebno ustanovo porotnikov, če so porotniki v znani slovanski slabosti očitne krivce proglašali za nekrive, on je z gorečo, prepričevalno besedo kazal, do kakšne vsestranske slabosti mora voditi tako pomanjkanje moralne energije. Videl je, da to pomanjkanje izvira gotovo najbolj iz slabe domače discipline v mladih letih, videl, da je pouk v učilnicah sploh premalo usredotočen, da gre vse razvitje društva bolj na široko nego v globočino, da bi mogli vzgajati se pravilno — resni, globoko omikani umovi; videl je, da in-teligcncija teži le bolj za najnovejšim, kar se piše in dela na zapadu, in da rada sprejemlje ravno ono, kar jc najskrajnejše, četudi je naj-menj dokazano, ter jc leta in leta boril se, da si intcligcncija v strogem klasicizmu pridobi potrebno globokost razumevanja zgodovine, disciplino uma, stalnost. Rusom mrtvi jeziki niso bili po volji; najbolj so vpili na Katköva in mu očitali, da hoče v mladih glavah zatreti vsako napredno misel. Napadali so ga zapadniki in radikalci večkrat s fanatično brezozirnostjo in mu podtikali namene, katerih nikoli ni imel. —
On ni bil in ni mogel biti proti napredku, ni mogel biti sovražnik misli, da se razvijajo bolj in bolj vse sile naroda. da bode menj potreboval administrativne opeke. Ali dobro znajoč. kako sta inteligen-cija in närod sploh še slabo vzgojena za večjo samostalnost, kakoršne so si želeli po zapadnem obliku: moral je pisati, da se ne poskuša <jno, kar niti na zapadu ni opravičilo nad. S kako prepričevalno besedo in grenko ironijo je kazal na žalostne pojave parlamentarizma, ko se velikokrat izbira in voli na osnovi širokega podkupa in druge korupcije, ko se glasuje na isti osnovi, ko se parlamentarne večine pretvarjajo v prosto orodje vlade, ki nikakor ni tako odvisna od njih, kakor si mislijo (in to je časih prava sreča), časih pa v orodje borzine in druge špekulacije (in to je najhuje). Kako bi mogel misleč človek priporočati Rusiji sistem, s katerim se navadno daje svoboda
denarnim pijavkam, da sišejo närodno kri, sišejo in ne odpadajo nI tedaj, ko so okoli njih le gospodarski mrliči: närodni pavperizem! Za to je Michail Nikiforovič boril se za samodržavnega carja; saj mislečemu jasrto kaže zgodovina, da je pod samodržavjem rasla in rasla Rusija, raslo po številu in po energiji velikorusko pleme do sedanjega pomena, kaže mu pa tudi, da se samoupravni poskusi, v katerih igra intcligencija glavno ulogo, v Rusiji do sedaj niso ravno posrečili. Ali da Katkov proti samoupravi ni bil načelno, vidimo iz tega, da teh načel in samoupravnih ruskih organov ni pobijal, temveč le nezdrave njih pojave, da jc branil včliki narodni samoupravni oblik: rusko s a m o s t a 1 n o občino (mir), s katero se je do sedaj obvaroval ndrod od kmetskega proletarijata, branil ga in priporočal le večji nadzor, da se ne plodč selske pijavke in po zakonu jednakopravne občane de facto ne pretvarjajo v robe pijavek. Zato je živo priporočal ustrojstvo kmetske banke od strani države, pazno sledil za njenim razvitjem in se ni ravno veliko menil za gospodo velike posestnike (a ti so bili največ privrženci njegovi), če so se indirektno pritoževali, da pada njihov vpliv z večjo samostalnostjo kmetov, dobivajočih po cčni denar iz banke.
Da je nihilistične pojave neusmiljeno bičal in priporočal pomočke, da sc odstrani ta nezdravi pojav, razumejc se sam<S ob sebi. Ali trdil je ne jedenkrat, da so nihilisti v glavnem slepo orodje ncprijatcljcv domovine, da dobivajo pri njih pouk in podporo in da je število Ne-rusov med njimi bilo vedno precejšnje.
Res, on je jasno videl, da Evropa v obče ni prijazna Rusiji. Vezi sorodstva z ruskim carskim dvorom in zložni zgodovinski in politični odnošaji so se bili zložili tako, da je Prusija rasla pod mogočnim okriljem ruskega orla in je to sdma priznavala. Katköv je po spominih mladosti svoje visoko cenil Nemčijo in zagovarjal prijateljstvo ž njo: tudi nemško carstvo je pozdravil brez straha. Ali Nemci v tridesetih in štiridesetih letih so bili precčj drugačni kakor so sedaj: tu se je bil Michail Nikiforovič nekoliko zmotil, zmoto svojo je uvidel s polno jasnostjo po berolinskem kongresu, ko je Prusija in ž njo Nemška pokazala pravo svoje lice in začudila svet z nehvaležnostjo svojo. Ze prej se jc glasil Katkov časih proti poplavi zapadnih (poljskih) pokrajin z nemškimi tvorničarji in delavci na škodo ruskemu obrtu in kupčiji. Ali po berolinskem kongresu se je obrnil naravnost od Nemčije k Franciji, četudi ga je nestalnost francoskih odnošajev nekaj odvračala od formalne zveze ter je priporočal in — sme se reči — tudi največ pripomogel, da se je Rusija vendar poprijela politike »svobodnih rok.«
Ker je videl, da si je ruski närod na svojih prsih odgojil ljutega gada, boril se je Katköv z vso odločnostjo tudi za gospodarsko sa-mostalnost in neodvisnost od Nemčije. Carine so se povečavale, da se väruje domača produkcija, in ko je Nemčija začela iztiravati ruske podložnike in povišdvati carino tako, da je ruskemu žitu skoro popolnoma zaprla mejo: odgovorili so Rusi odločno z zakonom z dnč 26. marcija t. L, po katerem se morajo Nemci seliti iz Rusije ali pa se porušiti, če hočejo obdržati posestva, tvornice, mesta ravnateljev, oskrbnikov itd. Nemčija pa je na to začela boj proti ruskim kreditnim papirom. Ali Katköv je kmalu mogel povčdati, da ta boj, ker je ostal osamljen ter se mu niti Dunaj ni pridružil, škodi največ Nemcem, in je videl, da je tudi ta boj le korak dalje do gospodarske samostalnosti Rusije, kakor je bil tudi že Ivan Aksäkov spoznal. Katköv že dolgo ni zaupal Nemcem: radi bi bili dobili njegovo pomoč. Take poskuse je naravnost tiskal in bičal, pruskemu princu Frideriku Karolu pa je v lice dejal, da je Nemcem odločen nasprotnik.
Godilo seje njemu, kakor se godi' slovanstvu sploh.
Neprijatelji slovanstva so govorili, da je Katköv panslavist, med Slovani pa se jc čulo časih, da je preveč Rus, celö — panrus. Resnično to ni, nI jedno nI drugo. Bavil se je bil s slovanskimi jeziki in je poznal literature. V politiki se je najprej moral pečati s Poljaki za vstaje 1863. leta: vstaja je bila udušena in Poljska urejena tako, da se je povečal ruski vpliv in da je ruski jezik dobil veljavo državnega jezika. Vse to je bil priporočal Katköv. Potem pa je jedenkrat izjavil, da je ruski närod pripravljen desnico dati poljskemu, ako se zadovolji z etnografsko Poljsko in ako se odreče zgodovinski Poljski do 1772. leta ter sprejme misel slövanske vzajemnosti brez »zadnje misli« ter ne rabi nič več za orodje tujih spletck proti Rusiji. Večkrat je omenjal odnošaje avstrijskega slovanstva in jih z veseljem pozdravljal, če je napredovalo. Grajal pa je nasprotnike slovanske rav-nopravnosti, če se je kratila. V obče pa se n i veliko bavil z avstrijskim slovanstvom, veliko menj kakor bi se bil »panslavist«; on je bil res najprej in najbolj Rus bistrega uma in je videl, da ima slovanstvo z Rusijo veliko svetsko nalogo, kateri se Rusija odreči ne sme. če se neče odreči zgodovinskemu svojemu razvitju. Borbe za slovanstvo ni iskal, ali ko so jo narinile grozote v Bolgariji in je ves ruski narod prešinila jedna misel, da treba krščanskim bratom pomoči: povzdignil je tudi on odločno mogočni svoj glas ter je po berolinskem kongresu budno motril dogodke na Balkanu in ni nikoli malodušno pritrdil önim, ki so nejevoljni svetovali, da Rusija prepusti nezahvalne balkanske
narode samim sebi, in ni obupoval ni tu, ko so mnogi Rusi obžalovali, da se je na Balkanu prelilo toliko ruske krvi in za južne brate dalo toliko materijalnih žrtev. —
Vzela ga je smrt kakor vojnika sredi boja i. dan avgusta t. 1. v selu Znamcnskem. Oddchnili so si Nemci in Madjari in izlivali žolč še nad odkritim grobom. Obžalujmo!
Slovanstvo, Francozi in Angleži pa so izrazili sočutje svoje na dostojen način. V Rusiji sc jc javil s prestola glas globoke žalosti: »Silna beseda ranjkega Vašega moža. odušcvljena z gorečo ljubeznijo do domovine, budila je rusko svest in jačila zdravo misel v burnih Časih.« — Ali »v žalosti imamo nado: umrl je človek, pravi krščan, ki je delal jedino le za srečo bližnjega, trudil in mučil se za domovino z vsemi silami (vladika možajski Aleksander).« — On si je bil popolnoma svest »velike zgodovinske naloge, za to je beseda njegova imela tolik pomen (NcWoe Vremja).« — Rusija izgublja »ne samö največjega časnikarja, ki jc ustvaril politični pomen ruskega časništva, ampak izgublja sosredotočen um, ki jc v težkih časih zbiral okoli sebe zdravo javno mnenje ter mu kazal ravni pot (St. Peterb. Ved).« — Za Moskvo je iz-pregovoril njen župan Aleksčcv in dejal med drugim: »Od poljske vstaje sem je grmela silna njegova beseda ... bil je mnogim učitelj, nositelj ideje samodržavja, jedinstva sile in mogočnosti Rusije.« — Glasno, silno je govoril »resnico, grozno in neizprosno razkrival laž, odločno in brez strahu branil rusko korist (vladika Misafl).« — Ali za to, »koliko skrbi je pretrpela ljubeča njegova duša, dokler niso vsi jasno videli tega, kar je bil on videl najprej. Koliko žalosti, klevet, hudobnih jezikov moral je trpeti za nesebično svojo službo jasno in živo seznani resnici, dokler ni mogočna njegova beseda samö z notranjo silo prešla v zavest in prepričanje milijonov, ki so jo čitali. Res, diven prizor! Človek ne na visokem mestu, brez državne vlasti postaje vodja javnega mnenja mnogomilijonega naroda. . . Samö jedno nas vznemiruje pri grobu poköjnikovem: pravi ruski rodoljubi gredo drug za drugim v grob. Bodo li našli se vredni nasledniki, jaki v besedi in činu > (moskovski mitropolit)«
Michaila Nikiforoviča smemo primerjati »svetilniku, stoječemu na jakem trdem granitu in širečemu vzvišeno-mirno luč po zrkalni površini morja, ko jc mirno, ki pa jednako mirno lije spasonosno svojo svetlobo tudi tedaj, ko okoli njega strašno šumi' in buči' burja, grozno bijö valovi in besni morje . . . Drug za drugim gredo v grob najboljši ljudje. Zakaj so oni bili tako silni in krepki, a mi smo tako mali in slabi ? Zato ker so v prvi svoji vzgoji odrasli na načelih vzvišenega
filozofskega idejalizma, ki jim je jačil um, domišljiji dajal krila, širil jim duhovno obzorje in dvigal duhovni vid in vedno držal vprašanja njih misli in njih čuta v višjem, duhovnem krogu. Najbolj pa zato, ker je takšen čisto človeški, prirodni pot njihovega razvitja se vršil pod živim vplivom blagodatnih načel pravega, pravoslavnega krščanstva . . . njihov zaklad je bil na nebu, tja so težile vse njihove svrhe in težnje (vladika Antönij).« Cerkev in društvo, državo in družino, znanost in umetnost, vse strani človeškega življenja je obsezal s svojim orlovskim, bistrim očesom, vse je ocenjeval, označeval in vstrajal s svojim genijalnim umom, ob vsem ga jc bolela njegova velika duša . . . Prav osla v je, samodržavje, narodnost so velike besede, napisane na zastavi delovanja njegovega, one so od nekdaj osnova ruskega življenja . . . Njegova beseda sc je glasila kakor beseda sta ropisemskega preroka: samo se spomniti gorečih besed njegovih za bratsko združenje slovanstva z Rusijo načelu, katere veliko bodočnost jc oznanjal. Spomnite se njegovih krepkih in silnih svaril, da se ne damo zavleči zapadu; kako je grozno razkrival lažni liberalizem, ki uči novo poganstvo . . . Njegovo tiho, domače življenje jc bilo malo znano svetu, ali neki vendar vcd6, s kako genljivo ponižnostjo jc tu (v cerkvi) priklanjal starikava svoja kolena k molitvi, s kakim pobožnim trepetom se jc približaval, da prejme sv. Obhajilo . . . Neizprosno strog odkrivatelj človeške laži na tem pokvarjenem svetu, bil je angelj miru v nedolžnem otroškem svetu (J. Solovjčv).«
Ugasnil je mož, ki je imel v Rusiji vpliv, kakor pred njim noben privaten človek, ker je izražal vest vsega naroda. Ko so ga nekdaj vprašali, kako da je car navadno istih mislij kakor on, odgovoril je: »Ker sem tako srečen, da imam iste nazore, kakor car.« Ljubil jc carja in domovino, koristil carju, budil domoljubje, ljubil slovanstvo in v človeštvu vse plemenito, ljubil jc vse to z živo krščansko ljubeznijo. Sovražil pa in preganjal jc vse nasprotno, kakor se spodobi pravemu m<5žu.
Ugasnil jc, ko seje po 1863. 1. prvikrat zopet popolnoma bilo postavilo javno mnenje na njegovo stran, ali Rusija ima še mož, bistrih glav z železno voljo, ki se bore in se bodo borili brez strahu za srečo domovine pod zastavo pravoslavja in samodržavja na velikem poti, ki ga imata pred seboj Rusija in slovanstvo.
Iz francosko döbe.
Slovenski uradni spis iz lela 1810. Priobčil P. pl. Radics.
rhiv mesta Kamnika hrani jako zanimiv uradni spis v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku iz Icta iSio.
Ta spis obseza obravnavo vojinskega sodišča francoskega v Ljubljani o nekaterih kmetih iz St. Ožbolta, s Trojän in iz Hrastnika, ki so umörili več Francozov. Nekatere izmed teh kmetov so potem Francozje ujeli ter jih postavili pred vojinsko sodišče v Ljubljani. To jih je obsodilo na smrt in dotični zločinci so bili postreljeni za zidom pokopališkim pri sv. Krištofu v Ljubljani. Uradni spis, ki obseza ob ravnavo in sodbo v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku, tiskan jc na dvojni poli in razširjen je bil po deželi v 600 izvodih. Meni seje zahvaljevati zanj prijaznosti gospoda c. k. davkarja Steske v Kamniku.
Dandanes pripada ta „Sodba" že najzanimivejšim „redkim stva rem" dežele naše; zatorej mislim, da mi bodo bralci „Ljubljanskega Zvona" hvaležni, ako jo priobčuje brez posebnega tolmača. Saj se vsa stvar bere jasno iz spisa in nc potrebuje posebne razlage. Uradni spis — najbrž v Vodnikovem prevodu - slove takö:
SODBA.
Posebno zvolenih sodnikov čez tolovajstva krive.
V imenu svetliga Cesarja inu Krala.
Danas trideseti dan prosinca, v' lejtu tavžent osemsto inu deset.
Sodniki za to sodbo so bili zvoleni po postavah francoskih, danih v' lejtu 12 inu 1806. Zbrani so bili iz med officirjcv per slovenski vojski v' Lublani, inu so bili ti gospodje:
Baron Rous si lie, Oberst petiga peš regimenta, vud častniga legiona, Prczidcnt.
D e t a 11 a n t kapitan, osemnajstiga lahkiga pčš regimenta, vud Častniga legiona, sodnik.
Pcsscy kapitan, 5 peš regimenta, sodnik.
Dcjouglas, kapitan 18 lahkiga peš regimenta, sodnik.
Tissot, kapitan 5 peš regimenta, vud častniga legiona, sodnik.
') A. Dimitz vidi v tem činu „einen verspäteten Ausläufer der verunglückten Insurrection der krainischen Hauern gegen die l>cginncnde Fremdherrschaft (October 1809). Glej njegovo „Geschichte Krains", IV. p. 31b.	Pisatelj.
Primeri tudi poslednje poglavje Jurčič-Kcrsnikovih „Rokovnjačev". Uredn.
Alii cz, Lieutenant 18. lahkiga peš regimenta, sodnik.
Giraud, Lieutenant 5. peš regimenta, vud Častniga legiona, sodnik.
In gospod C os te kapitan 5. peš regimenta, vud častniga legiona je bil referent inu cesarski komissar. Vse tč je zvolil Excellenz gospod Maršal vojvoda Dubrovski inu General Poglavar slovenskih dežčl. *)
Za aktuarja je Referent imenoval gospoda Gay furierja 5. peš regimenta. Po zapovdi sedmiga inu osmiga člena postave trinajstiga mesca meglovca lejta pet, ti gospodje si nič niso bili svoji nc med seboj, ne z' nobenim med obdolžčnimi, na nobenimu kolenu prepovedanimi, ne po kervi ne po svašini.
Ti na povelje Excellenz gospoda Maršala vojvoda Dubrovski ga, General Poglavarja slovenskih dcžčl, vkup poklicani vojskni sodniki so se zbrali v' svoji njim odkäzani sodni hiši, de bi sodbo sklenili čez obdolžcne, kterih imena so:
Martin Molka, star šest in petdeset let, v' ccstni službi, doma na Ovčaku per šent Osvaldu.
Andrej Gril, star petdeset let, kmet pod Berdsko gospojsko, blizo šent Osvalda.
Luka Škofec, star trideset let, kmet na Trojanah.
Luka S knez, star tri in štirdeset let, kmet na Trojanah.
Juri Dobovšek, star dvajset let, rojen v šent Osvaldu inu ob času vjetja ravno tam stoječ.
Janez Zaic, šuštar, brez dtfma.
Anton Dobovšek, France Jerin, Jakob Gcrkman, Vrankar, Juri Kus s' perdevkom Laurič, Jaka Seberkar s' primkam Ccncel, Janez Leveč, Vovčakar, Tomaž Vovjovec, Mlinar, Juri Vesulak, Juri Mozar, Anton Rozman, fajmašter šent Osvaldski, Nace Fajenc, sodnik per grajšini Gamberski, Matia, hlapec per Rczinu, Paul Zore, Šolmastcr v' šent Gothardu, Zuchiati, oče, prejšni šolmaster v' šent Gothardu. Zuchiati Sin, Izlakar, Tomaž Vervar, Podmešak, Šinkovec, hlapec Dentanov v' Limovcu, Lipa, Pečdk Sin, Plodnikar, Josef Vervar, star tri in petdeset let, kmet v Hrastniku, Josef Kral, star šest in šter-deset let, kmet v' Vzidju, Anton Lebar, star devet in trideset let, kmet
') Due de Raguse (Marmont).
*) Provinces-Illyrieunes.
v Hrastniku, Jakob Logar s perdevkam Vovgar, star šterdeset let, rojen v Vovču na Krajnskim inu stanujoč v' šent Osvaldu, kader so ga vjeli, Matia Provinšek, star šcdeset let, rojen v' šent Osvaldu inu doma ravno tam ob vjetju, Jernej Gradišek, star dva in štirdeset let, kmet v Hrastniku inu tam doma ob vjetju; vsi obdolženi, de so skrivno vmorili gospoda Boissaka kapitana adjutanta inu Vernazza, secretaria inu tolmača Excellenz gospoda Maršalla Vojvode Dubrov-skiga, inu druge officirjc inu soldatc francosko ne snane.
Zbor in sodba se jc začela, Prczident jc rekel Pisavcu pernest inu na mizo pred njega položit pisani sklep 19. dneva tergavca mesca, dvanajstiga lejta inu sklep cesarski od perviga majnika 1806. inu postave od trinajstiga dneva mesca meglovca petiga lejta inu postave od 29. mesca Snežnika 6. lejta; po tim jc rekel Referentu, de ima brati spis prašanjov inu odgovorov, kar kol so obdolženi in priče govorile, inu kar jc proti nedolžnosti obdolženih, al kar jih izgovarja.
Po tim branju jc vkazal Prczident perpelati vjete obdolženc. So bili perpelani brez železja, nc zvezani inu s' svojimi besedniki. Prašani: kako se kličejo, pišejo, kolko so stari, kakšniga premoženja inu dčla, od kod so domd, preden so bli vjeti: so odgovorili, inu nar pervi je rekel: se kličem Martin Molka sim star šest in petdeset let, v' službi per cestnimu delu, stanujem na Ovčaku per šent Osvaldu. Drugi jc rekel: sim Jakob Logar ali Vovgar star štirdeset let, hlapec, rojen v' Vovču na Kranjskim, sim bil v šent Osvaldu. kader so me vjeli. Tretji jc rekel: Andrej Gril, star petdeset let, kmet pod grajšino Berdsko blizo šent Osvalda, doma ravno tamkei. Ccterti: Luka Skofcc star trideset let, kmet na Trojanah. Peti jc djal: jes sim Luka Sknez star tri in štirdeset let, kmet na Trojanah. Sesti reče: Sim Juri Dobovšek, star dvajset let, hlapec, rojen v' šent Osvaldu inu stanujoč ravno tam, preden sim bil vjet. ') Osmi: Joscf Vervar, star tri inu petdeset let, kmet v Hrastniku inu, perseženi mož tč vasi. Deveti: Joscf Kral, star šest in štirdeset let, kmet iz Vzidja, preden so me vjeli. Deseti: Anton Lebar, star devet in trideset let, kmet iz Hrastnika, preden so me popadli. Enajsti pak jc rekel: Sim Jernej Gradišek, star dva in štirdeset let, kmet iz Hrastnika, preden so me vjeli.
Zdaj je bilo dano naznanje obdolžčnim. v kom so toženi inu krivi; potle jih Prczident izprašuje, prašanja sta jim prestavlala gospod Vurzbach inu gospod Kalan, pravdna dohtarja inu tolmača; inu obdolženzi so skuz ta dva odgovarjali.
') Sedmi zatožeuec, Matija Provinšek, je tukaj izpuščen.
Priče so posebej spraŠane, inu krivim so skazane njih prepričanja.
Po tim zaslišimo Referentove razločke inu sklepe; zaslišimo tudi tčžene inu njih zagovarjanje, kar so imeli sami reči inu kar so njih besedni dohtarji za nje govorili, ktiri so zadnič rekli, de nimajo ni t več perstavit inu de je vse rečeno, kar krivim pomagati zamore. Pre-zident praša sodnika, če hočejo še kaj razložka. Sodniki reko: nič več. Prezident vkaže zagovarjavcam inu toženim iz sodne hiše vun stopiti, tožene pelajo spet v' njih zapčreo. Prezident naprosi Pisarja inu druge poslušavce, de bi vun stopili.
Sodniki sodio per zapertih durih, pričo samiga cesarskiga komisarja, inu Prezident jih praša tako:
So li krivi skrivniga poboja nad francoskimi soldatmi možje po imenu: Martin Molka, Jaka Lozar, Andrej Gril, Luka Skofec, Luka Sknez, Juri Dobovšek, Matia Provinšek, Jožef Vervar, Jožef Kral, Anton Lebar inu Jernej Gradišek, vsi ti tukaj zaperti; inu Janez Zaic, Anton Dobovšek, France Jerin, Jaka Gerkman, Juri Kuss, s' perdevkam Laurič, Jaka Seberkar s' perdevkam Ccncel, Janez Leveč, Vovčakar, Tomaž Vovjovcc, Mlinar, Juri Vcsulak, Juri Mozar, Anton Rozmann, Nace Fajenc, Matia, Paul Zore, Zuchiati oče, Zuchiati Sin, Izlakar, Tomaž Vervar, Podmcšak, Šinkovec, Lipa, Pečak Sin inu Plodnikar, ti vsi nc vjeti?
Volji se poberajo od spodne stopne gori inu na zadne da Prezident svoj volj. Sodniki z enim glasam sklenejo, de zgor imenovane pregrehe so krivi: Martin Molka, Andrej Gril, Luka Skofec, Luka Sknez inu Juri Dobovšek tukaj zaperti; inu Janez Zaic, Anton Do-bošek, France Jerin, Jaka Gerkman, Vrankar, Juri Kus s' perdevkam Laurič, Jaka Seberkar s' perdavkam Cencel, Janez Lcvec, Vovčakar, Tomaž Vovjovcc, Mlinar, Juri Vcsulak, Juri Mozar, Anton Rozmann, Nace Fajenc, Matia, Paul Zore, Zuchiati oče, Zuchiati Sin, Izlakar, Tomaž Vervar, Podmešak, Šinkovec, Lipa, Pečak Sin inu Plodnikar, kteri so pobegnili. Zgor imenovaniga poboja pak niso krivi: Jožef Vervar, Jožef Kral, Anton Lebar, Jernej Gradišek tukaj zaperti.
Po tim praša cesarski komissar, kaj so obsojenci zaslužili. Prezident zbere spet volje tako, kakor je zgor rečeno. Sodniki sturč pravico inu z enim glasam obsodio k' smerti: Martina Molka, Andreja Grila, Luka Skofca, Luka Skueza inu Jurja Dobovšeka tukaj vjete inu zaparte, inu Janeza Zajca, Antona Dobovšeka, Jaka Gerkmana, Vrankarja, Jurja Kusa ali Lauriča, Jaka Šeberkarja ali Cencla, Janeza Lcvca, Vovčakarja, Tomaža Vovjovca, Mlinarja, Jurja Vesulaka, Jurja
Mozerja, Antona Rozmana, Naceja Fridrika Fajenca, Mat i a, Pavla Zo-rčta, Zuchiata očeta, Zuchiata njega Sina, Izlakarja, Tomaža Vervarja, Podmešaka, Šinkovca, Lipa, Pečaka ta mladiga inu Plodnikarja, ktirih ni tukaj. Ta sodba jc po členih i., 2., 4. inu 6. postave od 29. Snežnika mesca, lejta šest, ki tako govorč:
Pervi člen: »Rop sturjen z' očito silo, inu po tolovajsko na cestah inu ludskih potih, tudi storjen v hišah z' notri lomljenjam al s' hojo po lojtri bo po oznanenju te postave pokorjen s1 smrtjo.«
Drugi člen: »Kdor bo prepričan, de jc na cestah inu potih po-padci al deželniga voznika naj bo na suhim al na vodi, al poštniga kurirja al njegov ronc l), al kurierja, ki nosi kralovne al ministrove al gospojskine al generalske pisma, al druge popotnike; ta bo k' smerti obsojen, ako se po njegovimti djanju skaže, de se je koga lotil s' to mislio, de bi ga umoril, al okradcl, al njemu pisma, papirje al poslane pisanja vzel, desilih bi ga nc vmoril, ali ne okradel.«
Četerti člen: »Kar je v' prejšnih člčnih rečeno, to sodio navadni sodniki. Al če zgor imenovane pregrehe ni h več ko dva v družbi storč, takrat bodo hudodelci, njih deležniki inu napihavci sojeni pred vojsknimi sodniki inu bodo od tih obsojeni.«
Sesti člen: »Sa deležne, pomagavcc inu napihavce so šteti samo tisti, ktiri so toženi inu prepričani, de so k' taki hudobni družbi ber-njali, al jih vodili, al njim dajali naj bo dnarje al orožje, al orodje inu basanje za puše s" to mislio, de bi njih perpravili, njim pomagali al njih djanju potuho dali, al de so s! vedesam inu s1 tako mislio pod streho vzeli al skrili hudodelnikc al njih tatvino.«
Zgor imenovani sodniki jih dalje obsodio, de morejo plačati strošik za vso to pravdo; inu samiga Rozmana, fajmaštra v' šent Osvaldu obsodio, de sapade vse svoje premoženje, karkol se ga znajde.
Vkažejo izpustiti Jaka Logarja, Matia Provinšeka, Jožefa Vervarja, Jožefa Krala, Antona Lebarja inu Jerneja Gradišeka taki pričeoče.
Vkažejo tudi to sodbo dati natisnit po francosko, nemško inu slovensko; jo očito nabiti inu šest sto natisov med ludi razdeliti.
Naročč kapitanu Referentu to sodbo kmalo zelo brati obsojenim, inu jo po vsih besedah dopolniti.
Tudi naročč, de ta sodba naj bo poslana Excellenz gospodu voj-sknimu ministru inu Excellenz Gospodu Maršalu Dubrovskimu, kar jc narpred mogoče. Pošle naj jo Prezidcnt, kakor vse to zapovč postava v' 39. členu 13. mesca meglovca petiga lejta.
') Felleisen („Ranzen").
Skleneno inu sojeno brez narazen iti iz zbora, v* Lublani dan, mesec inu lejto, kakor zgori ;
Inu sodniki so podpisali pervi spis te sodbe, kakor sta se tudi podpisala Referent inu Pisavic.
Podpisani: (Alliez, Lieutenant; Giraud, Lieutenant; Tissot, kapitan; Dejouglas, kapitan; Pessey, kapitan; Detallan, kapitan. sodniki. — Baron Roussille, Oberst inu prezident; C os te, kapitan inu Referent, inu Gay, fourier, Pisavic).
Na tvojem srci ...
ü
a tvojem srci jaz rad bi «mrl, Izdihnil rad dtišo bi svojo; Umirajoč šc v okd bi ti zrl In zadnjikrat gledal krasoto bi tvojo! Nčm bdžal bi ličicc tvoje cvetoče S trepečo rokö;
Na ustna koralna poljube bi vroče Pritiskal v slovd . . .

Na tvoje prsi bi glrivo dej ril; Brez smrtne bridkösti, V razkošji, v brezmejni radösti Sladkö bi zaspril, Zaspril bi mirno . . . Ko v sanjah bi grob se odprl . . . Krog mene bi tiho bild . . . Na tvojem srci jaz rad bi umrl!
Rridinski.
Na Silvestrov večer.
Spisal Jos. Kostanjevec.
a Silvestrov večer smo sedeli v krčmi in čakali novega leta. Mnogo nas je bilo in vino, poštena vipavska kapljica, raz-vozljala nam je polagoma jezike. Zunaj je med tulečo burjo naletaval novi sneg in veje drevesne so tolkle na šipe, kakor pozen potnik, želeč prenočišča.
Tam spodaj na konci mize je sedel priletni sodni pristav gospod Rode. V jedno mčr je vrtil kupico med belimi svojimi prsti in temno je zrl po nas, ki smo uganjali razne burke in se smijali iz neizkušenih mladih srdec. On sam je molčal in ni se vtikal v naše pogovore.
Ko mu pa nekdo iz družbe napije, napije na veselo življenje v novem letu, odkašlja se in otlo mti zazvenč besede iz ust:
»Kaj pa je življenje? Čemu mi na to napijate? Življenje je neumnost, ali pa neumnost je življenje. Kakor hočete! Kdor je neumen, ali čimbolj je kdo neumen, tem večjo srečo ima. A srca tudi
Človek ne sme imeti, in živel bo, veselo živel. Kdor ima v prsih srce, ta ne more, ne more srečen biti, gospoda!«
Vsi utihnemo, kakor bi bila nevidna roka tiščala nas za grla. Vedeli smo, da gospod pristav zdaj ne umolkne tako hitro, ko je začel govoriti.
In res, nismo se motili.
»Dolgo že živim na svetu, predolgo, rečem vam,« nadaljeval je, »in vedno hodim po njega trdem tlaku sam. A izkusil in videl sem tudi toliko, da mi lahko verjamete, kar sem vam rekel prej. — Da pa nekoliko opravičim prejšnje besede svoje, hočem vam povedati neko dogodbico. Nič ni posebnega za vas, ali meni se 6ni dogodki večkrat usiljujejo in vstaja mi v duši spomin na jedinega prijatelja, kojega že dolgo krije zelena gomila.«
Mož se nekoliko zamisli, potem pa začne pripovedovati:
»Bilo je pred tridesetimi leti. Bil sem takrat vseučiliščnik na Dunaji. Tam sem se slučajno seznanil z goriškim rojakom Ivanom Strelom. V kratkem sva se spoprijateljila; družila sva se vedno in niso nama zastonj rekali drugi, da sva »nerazdružljiva.« Ni je bilo najmanjše skrivnosti med nama.
Strel je bil takrat mladenič kakih šestindvajsetih let, srednje, vendar šibke postave. S telesno močjo se ni mogel ponašati, ali njegovo duhovito ok6 na njegovem prijetnem, nenavadno interesantnem obrazu je kazalo, da biva v tem telesi mogočen duh. Razven tega je sijala iz njega neka milosrčnost in kazala, da ima ta mož nenavadno mehko srce.
Tako je tudi bilo. Njegovo mehke, preobčutljivo srcc mu je prinašalo preobilo tujega gorjä, koje tešiti se je vedno trudil.
Od döma jc bil Strel jako imovitih roditeljev. Pošiljali so mu toliko, da je imel vedno nekoliko odveč in s tem je pomagal rad ubožnejšim tovarišem svojim.
Bilo je, kakor nocoj, na Silvestrov večer. Sneg je naletdval in burja je tako čudno tulila krog hišnih oglov, kakor bi se podila po mestu tolpa lačnih volköv. Srečen, kdor je tistikrat domd sedčl za gorko pečjo, komur ni bilo treba tavati po mestu, kakor zamrlem !
Midva s Strelom sva prebila večer v krčmi, potem pa že precej pozno hitela proti domu.
Le nepodpolno so razsvetljevale svetilke mestne ulice in metale dolge sence na nasprotno stran.
Zavijeva v ozke ulice. Zdajci začujcva nagle stopinje za sabo. Ko se ozrcva, stoji pred-nama deklica, zavita v navadno zimsko ruto, katera je bila potegnena čez glavo. Nasproti nama je sijalo dvoje lepih očij, katere pa so bile nekoliko rdeče, kakor od joka. Čez drobno čclice so sc usipali črni kodri od nagle hoje. Bila je prej visoke, nego nizke postave in imeti je morala že nekoliko nad dvajset let. Strel jc ves osupel zrl to divno postavo in kar očesa ni obrnil od nje.
A jaz sem jo vprašal, česa želi.
Deklica mi na to razodene, da prebiva v öni le hiši v nasprotnih ulicah sama s svojim očetom, kateri je pa danes nanagloma zbolel. Zdaj pa hoče k doktorju, ali säma nc vč, kje stanuje kateri najbliže. Hotela naju je torej prositi, da bi ji morda pokazala.
Pri glasu dekličinem se je vidno stresel Strel po vsem životu. Komaj je izgovorila, že jo je prijel za roko, rekoč: »Jaz sem doktor, pojcliva k očetu Vašemu!«
Meni je pa krčevito stisnil roko ter molčč odšel z deklico.
Gledal sem nekoliko časa za njima, potem sem sc obrnil in odšel.
Da se jc Strel izdal za doktorja, to se mi ni zdelo čudno, kajti bil jc mcdicinec v zadnjem letu. Toda dolgo nisem premišljal, dospel sem bil do stanovanja svojega.
Kmalu potem sem sladko zaspal.
II.
Predno vstanem drugo jutro, vstopi prijatelj moj.
»No, sinoči si pa gotovo kaj romantičnega izkusil!« kličem mu veselo v pozdravilo, podajajoč mu desnico izpod gorke odeje. — »Sedi in hitro povej, kako je bilo!«
Strel pa ni imel danes nič öne dobre volje, katera se je mene prijela takoj zjutraj.
Videlo se mu je, da je prcčul vso noč.
Stopil jc k oknu in na mehno böbnal po zamrzlih šipah, katere so se jelc tajati pod gorkoto prstičov njegovih.
Dolgo sem čakal, da bi se obrnil in mi jel pripovedovati, a zastonj. Skoro jc tudi mene že ostavila ona dobra volja, vendar jc nisem hotel tako hitro odpraviti za ves dan, zato mu šc jedenkrat zakličem: »Morda si se zaljubil, kaj? Ha, ha!«
Takrat pa obrne modro svoje okö proti meni in takoj umolknem, kajti nekaj čudnega, nekaj očitajočega je bilo v tem melanholičnem pogledu.
Nato stopi k postelji moji, prime me za roko, gleda me še nekoliko časa molčč, potem pa začne počasi, naglasujoČ vsako besedo:
»Prijatelj! V šali si prej izrekel one besede, prosim te, nc ponavljaj jih, ker sinoči sem si nakopal — nesrečo svojo 1«
»Nesrečo?« pogledam začujeno ga.
»Da, nesrečo! Toda, poslušaj me! Izgini še zadnja skrivnost med nama! Davno bi ti bil že moral povedati — olajšal bi si bil. srce!«
Pri teh besedah sčde ter zakrije obraz v tresoče se mu roke.
»Daleč od tukaj, tam v lepi vinorodni goriški pokrajini, tam je dom moj. Tam sem preživel lepa mladostna svoja leta, tam presa-njaril najlepše ure življenja svojega, dokler me ni tirala usoda ven iz domačega, meni najlepšega kraja. Oj, da bi ga nikdar ne bil zapustil, da bi nikdar nc bil pogledal za zagrinjalo, katero zakriva mladeniču pogled v življenje, pravo življenje, kakeršno je samö na sebi, a ne, kakeršno nam kaže neizkušena mladost 1 — Lahko rečem z našim Pre širnom: »Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!« — Vendar pustimo to!
Na počitnicc sem hodil vsako leto domöv v prijazno vas nc daleč od solnčne Gorice. Blizu naše hiše je stala jednonadstropna bela hiša z malim sadnim vrtiČcm. Lastniki njeni so bili pomrli in hiša je bila na prodajo od jedrnega zakonitega dediča. — Neccga poletnega dnč zjutraj se pripelje v vas kočija in iz nje stopi pöstaren častnik z drobno deklico kakih osemnajstih let. Kaj ti hočem drugega reči, nego, da je bila ta deklica lepa, lepa in sveža kakor jutranja rosa! —
Bil je to upokojeni stotnik Mirski s svojo hčerjo Jclico. Stotnik je bil poljskega rodü. Ukupil je prazno hišo in nastanil se v nji, ločen od mestnega hrupa in vendar blizu mesta. Ker sta bila sama, vzel je Mirski iz sosednje hiše deklo, katera je pomagala Jelici pri vsakdanjih opravilih.
Ko se jc to zgodilo, bil sem jaz ravno na poslednjih gimnazijskih počitnicah. Maturo sem bil zvršil dobro in premišljal sem, kam naj se obrnem.
Kmalu se seznanim z Mirskim. Zahajal sem k njemu v prijazno sobico. Tam sva se često pozno v noč pogovarjala in jaz sem se pri izkušenem moži naučil marsičemu, kar mi jc koristilo v poznejšem življenji.
Jelica pa je v tacih slučajih sedčvala v vznožji očetu svojemu in pletla. Njene oči' so visele z vso otroško ljubeznijo na ustnih priletnega moža ter oduševljeno se žarile, ko jc pripovedoval o dogodkih
svojih iz vojskinih Časov. A tudi v mene se je ozrla večkrat. Ako so se pa ujeli najini pogledi, povesila je svoje oči in se močno zardčla.
Kmalu sem čutil pravo potrebo, da sem zahajal k Mirskemu. V srci mojem se je tudi takrat razcvela prva ljubezen in navdajali so me sladki njeni Čuti do lepe Jelice. Ni bilo nI ure, da, celtf minute ne, da ne bi bil mislil nänjo, nänjo, ki je bilo odslej moje vse na sveti . . .
Necega večera se zopet odpravim tja. Mirskega ni bilo domä, odšel je bil takoj popöludne k nekemu prijatelju v mesto, a vrniti se je moral kmalu. Tako je dejala Jelica, ki je sedela nä vrti pod staro hruško.
Prisčdem k nji. Kaj sva govorila, ne bodem ti ponavljal, saj v&š, da prav pametno nikoli ni to, kar govori zaljubljenci. Povedal sem ji tedaj, da jo imam rad in ona je sramežljivo povesila glavico svojo. Kmalu sva se razumela.
Ukrenil sem, da počakam Mirskega in mu razodenem, da se ljubiva z Jelico; skrivnosti pred očetom ni hotela imeti. I meni je bilo prav tako!
Nekoliko potem pride stotnik. Bil je videti dobre volje in to je še bolj ojačilo moj pogum. Kajti, po pravici povem, srce mi je vendar-le utripalo nekoliko močneje, ko jc bilo treba govoriti.
Nekako hlastno sem začel in končal sem prosč ga, naj dovoli, da bode Jelica kdaj žena moja.
Kakor deček sem se zardel, videč, da se je Mirski po nekoliko plašnem govoru mojem neverjetno nasmehljal. Zato dostavim:
»To je resna volja moja!«
Pri tem sem pa vendar oči povčsil in z nogo sem brskal drobno kamnfčje, katero je ležalo na vrtni poti.
»Prijatelj«, reče mi Mirski in mi dene desnico na rame, »prijatelj, Vi ste še mladi in morda niste premislili, kar ste zdaj le govorili. Tiho!« — reče mi, ko vidi, da sem hotel ugovarjati; »morda ste pa tudi reč premislili ali kakor sem prej rekel — premladi ste! — Zdaj pojdete daleč odtod na včliki Dunaj in tam, no, naj Vam pravim resnico, boste videli tam toliko deklet, da bo Jelica kmalu pozabljena. Ne da bi mislil slabo o Vas, ali mladina — je mladina! — Iz srca rad bi Vam zaupal otroka svojega in zat6 Vam rečem: »Kadar končate študije svoje, tedaj pridite in ako bodete še takih mislij, kakor danes — brez skrbi Vam izročim najdražji zaklad svoj!«
Jaz pa sem v srci trdno sklenil, da ji ostanem zvest . . .
Prišel sem na Dunaj. Vse moje mišljenje je tudi tukaj veljalo le nji, kateri je bil posvečen vsak udarec srca mojega. In hrepenenje, da
bi jo tem prej mogel vesti pred oltär, naudajalo me je vedno, da sem se še pridneje poprijel študij svojih.
Vsake počitnice pa sem prebil doma v bližini njeni. To, prijatelj, bili so najlepši dnevi življenja mojega 1
Pred dvema letoma pa je bila hipno konec vse sreče moje. Poln veselih upov v lepo bodočnost sem sc bil vrnil na Dunaj.
Z Jelico si nisva mnogo dopisovala in -r— to je bila nesreča moja! Pogovarjala sva se le ustno vsako leto. Kaj pa je bilo treba, da si pisdriva, saj sva včdela, da si ostaneva zvesta, zvesta do smrti 1« . . .
Tu se prijatelj moj zopet zamisli, vstane ter začne hoditi po sobi. Obraz mu je bil še bledejši kakor početkom.
Potem pa nadaljuje:
»Nečem te mučiti z dolzim pripovedovanjem, prijatelj! V kratkem zveš, kako se je zgodilo dalje. — Necega dnč dobim pismo iz Gorice. Pisal mi ga je prijatelj in poleg druzega je omenil tudi, kakor slučajno: »Zbilja! Hotel sem ti nekaj povedati. Jelica Mirska se moži, kmalu se preseli s svojci v Trst!« — Prijatelj, kaj sem čutil pri teh vrsticah, nc morem ti povedati. Koliko nočij sem prečul, ali — prcbt'1 sem. Zlasti pa so mnogo pripomogla prijateljeva pisma, da sem pozabil ljubice svoje. Ker Mirski namreč ni stanoval v mestu, pošiljal sem pisma na Jelico navadno goriškemu prijatelju svojemu, da jih je nosil Mirskemu. In ko sem na prijateljevo poročilo v ognjenih besedah pisal Jelici ter pismo ji poslal po prijatelji svojem, od nje niti nisem dobil odgovora, pač pa obširen list prijateljev, da je vse zamujeno. Hotel sem jo pozabiti. Mislil sem tudi, da sem jo pozabil. Kaj pa mi je bilo za jedno žensko? Saj jih je toliko na svetu in kakor ona z mäno, tako jaz ž njo!«
»No, in najbolje si se maščeval, prijatelj, da si drugo izbral!« rečem mu jaz.-
Povedati moram tukaj, da se je bil Strel pred jednim mesecem zaročil z lčpo hčerko nekega češkega trgovca na Dunaji. Doma so mu bili namreč vsi pomrli in ker je bil sam, prevzeti je hotel domo-vdnje svoje. Prej pa si je hotel izbrati žensko srce, katero bi mu pomagalo nositi težave življenja. Poročiti se je imel že prihodnji mesec.
Komaj sem bil izgovoril dne besede, strašno mu je obledelo lice in kakor iz groba so mu zvenčle besede iz ust:
»In to, vidiš, to je moja — smrt!«
Ko sem ga neverjetno pogledal, nadaljeval je: »Ona deklica, katero sva videla sinoči, bila jc Jclica Mirska!« Glas začujenja se mi je izjavil iz prsij in nekaj se mi je zasvi-talo v glavi. — Oni pa je nadaljeval:
Z Jelico sem šel po stöpnicah in kmalu sem stal pred bolniško posteljo starega stotnika.
Komaj me je ugledal, zasvetilo se mu je okö in rokö mi je podal. V tem trenutku mc je spoznala tudi Jelica in začela se je tresti, kakor šiba na vodi.
M irski pa mi je rekel:
»Včdcl sem gospod Strel, da bode tako. Usoda jc naju še jedenkrat privedla skupaj. Nečem Vas spominjati, da ste mc nekoč vprašali za roko Jclice moje, sam sem Vam dal svobodo, da prej stvar premislite^ — in kakor je videti, premislili ste si.«
»Kdj? Jaz? Ali se ni ona omočila, ali vsaj sc imela omožiti ?« Bolnik me je neverjetno pogledal, potem je mirno rekel: »Vidim, da se hočete šaliti iz starega moža. Bodisi, jaz tako ne bom dolgo, ali Jclica, Jclica — kaj bode sirota sama na svetu?«
Kakor okamenel sem ostal pri postelji in nisem se upal pogle dati bolniku v obraz. Naposled se pa vendar zdramim in začnem mu pripovedovati ob onem pismu.
Starček me mehko pogleda, potlej pa reče: »Hvala Bogu, da sem Vas danes našel, da Vam lahko pojasnim to stvar. — Povedati Vam tedaj moram, da se Jelica nikdar ni hotela možfti, da je Vas ljubila vedno in Vas še dandenašnji ljubi. Oni pa, kateri Vam jc to pisal, hodil je za njo in jo hotel imeti za ženo. Ali jaz sem mu jo odbil. — Maščeval se jc tedaj s tem, da Vam je pisal öno pismo, maščeval s tem, da jc odtegnil srce Vaše — otroku mojemu. Oj, zakaj Vas ni bilo tako dolgo nič domov, vse bi se bilo lepo poravnalo l Zalilo me je res dolgo molčanje Vaše, toda Jclicc svoje Vam tudi nisem hotel usiljevati. Dalje ni res, da bi bil jaz že takrat odšel iz Gorice; to se je zgodilo šele pred mesecem. Odšel sem pa samö zatö, ker od Vas ni bilo ni duha ni sluha in ker je dekle moje venelo kakor roža v jeseni. Nisem se nič več mogel videti na Goriškem in ukrenil sem naseliti se v domovini svoji — v Galiciji. Toda na poti sem nevarno obolel in zdaj že tri tedne ležim tukaj na Dunaji!«
Prijatelj, moreš si misliti, kako so me zbole te besede. Sladak Čut je zopet naudal srce moje; podoba njena je vstala v njem znova čista, lepa kakor nekdanje dni. ljubezen v srci mojem ni bila ugasnila,
kakor sem menil, le dremala je, in zdaj se je zopet vzbudila, zopet vzplamtcla v čist neugasen žar. —
Hotel sem skočiti k Jelici, objeti sem jo hotel in reči ji: ,Bodi zopet moja!' A obstäl sem. V spomin se mi je usilila nevesta, nevesta, katera ima besedo mojo, usilil se mi blagoslav roditeljev njenih!
Obstal sem tedaj na mestu in nemo sem zrl na tresočo se deklico.
Iz tacega stanja me vzdrami zopet glas stotnikov:
»Oj, koliko bi dal, da včm Jclico v varstvu Vašem!« Takrat pa se nisem mogel več vzdrževati, vrgel sem se pred bolnikom na kolena in razodel mu vse, vse, kar sem trpel od önega dnč, ko sem dobil tfno ležnjivo pismo, do onega nesrečnega časa, ko sem se zaročil z drugo.
A bolnik me ni slišal do konca. Med pripovedovanjem mojim je rahlo zaspal. — Ona pa se je vrgla na mrtvo truplo in jokala je, da mi jc jok ta trgal nesrečno srce.«
Tu je Strel premoknil in ok<5 mu je zatemnelo. »Ubogi prijatelj!«
vzdihnil sem nehotč in podal mu desnico, katero je krčovito stisnil.
*
* *
Pripovedovalec jc umolknil nekoliko in nemo in zamišljeno smo zrli tudi mi vsak v svoj kozdrcc. Minila nas jc prejšnja vcsclost in obstali smo, kakor bi sl»šali, da jc baš zazvonilo in da sc je nekdo prijateljev naših ločil s tega sveta.
Le nekateri filistri so majali z glavdmi. Pristav pa pretrga molk.
»In res, gospoda, prav jc govoril Strel — to je bila njegova smrt! Mož ni hotel prelomiti nevesti dane besede, ali z druge strani mu j c umiralo sreč. — Hodil jc krog kakor brezumen. Nevarna vro činska bolezen ga vrže na posteljo. In ko je proti pomladi okreval nekoliko, svetovali so mu zdravniki, naj odide z Dunaja v solnčno goriško podnebje. Nekoliko tednov potem dobim poročilo, da je nesrečni prijatelj dobil mir — v hladnem grobu.
Jclica je^po smrti očetovi odšla k sorodnikom svojim v Galicijo. Nevesto Strclovo sem pa še tisto leto videl v Pratcrji v veseli družbi. Lep, mlad gospod, ki se je sukal oknjč — bil je zaročenec njen!
In zdaj Vas vprašam, gospßcla, ni li srce naše vzrok vse naše nesreče r Povem vain,J^or nima srca, ta veselo živi, ali drugi so reveži, strašni rcvcžiU^-*^
^ ^^--^-MtfiSr smo povzdignili vsak svoj kozarec in zahvalivši se gospodu pristavu za njegovo pripovedovanje, razšli smo se vsak proti svojemu i	domu.
Rastlinske bolezni.
Spisal Ivan Šubic.
V.
Bolezni, izvirajoče iz vpliva rastlin in živalij.
sovražniki rastlinskega rodu se družijo živalski neprijatelji, ki na mnogovrstne načine napadajo cvetlice in škodujejo njihovemu zdravju. Nekateri jim sekajo zunanje rane, ker se hranijo z rastlinskimi organi, drugi pa žive v njih telesi ter se gostč s sokovi, ki si jih je priredila cvctlica v svojo porabo. Ranam poslcdica so jednake bolezni, kakor sploh pri vsakem mehaničnem poškodovanji. Živali ogrizejo, osmučejo, navrtajo in polomijo različne rastlinske dele. Potem se javljajo iste posledice, kakor tedaj, ko druge zunanje sile sovražno posežejo v rastlinsko življenje. V zadnjem slučaji pa bivajo živali v jedni dobi svojega življenja, ali pa vse žive dni, na rastlini ter se hranijo s tvarino njenega trupla — to so zajčdalci, ki morejo cvetlico toliko nadlegovati, da obolč organi na mnogovrstne načine. Listi in veje se posuše, rastlina hira in daje uboge plodove, dokler nc omaga in nc pogine. V ugodnejših slučajih pa se napadeni del čudovito izprevije in spači. Na koreninah, dčblih, vejah, listih, cvetovih in na sadu izrastö zanimivi izrodki — hrge ali šiške — v katerih biva mladi zärod dotičnega zajedalca. Te jako pripravne hišice mu dajo varno zavetje in primerno hrano. Izrastki imajo vedno določeno podobo, ki je značajna za njihovega prebivalca. Nastali so po vbadu male živalicc. Dražena rastlina pošilja na ranjeno mesto nenavadno veliko sokov in tedaj nastane nov tvor, v katerem stanuje mrčesja zalega in se gosti' s pridelki tujega truda.
Posebno veliko sovražnikov imajo rastline med žužčlkami. Ves ta ogromni rod ima le malo koristnih vrstij. Skoraj vse žužčlke bijejo neprestan boj z rastlinami. Navzlic mali svoji postavi in skromnim svojim močem uničijo hrosti, gosčnice in njih sorodniki največja rastlinska bitja in pomorč cvetano širnih-pokrajin; škodljivcem pomagata nečuveni razplod in neznansko število, toda ..da se človek časih jako težko brani združenemu navalu majhnega neprijateljib-IJoJih pokonča mirijade, stopijo takoj druge lačne legije na pozorišče!
Hrosti preganjajo cvetlice v vsakem stadiji življenja svojega. Njih ličinke in tudi popolne oblike se odlikujejo z ogromno požreš-nostjo. Za velikega razploda pokončajo ves vrtnikov in poljedelčcv
üp; le nekatere vrste tvorijo neškodljive šiške na cvetličnih organih. Ličinke in hrosti se lotevajo vseh mogočih rastlinskih delov. Korenine, steblo, les. skorja, listje, popki, cvctovi in plodovi, vse jim gre v slast, če ne jedni, pa drugi vrsti. Ličinke rjavega hrosta ali navadnega kebra glojejo korenine vseh rastlin, ki jih človek sadi' na vrtu in na polji. Ker prebivajo tri do štiri leta v zemlji, naredč obilno škode. V lesu vrtajo mnogobrojni rogfni; v šibkih borovih mladikah se naseli rjavi borovi lubadar ter pregrizc vejice, da odpadejo in se človeku zdi, da je drevo obrezano. V strženu mladik sadnega drevja živi stožkasti rilčkar, in odgrizava rastoče vejice; v hrastovih mladikah se nahaja so-rodnica španjske muhe, ki na podoben način kvari poganjajoča stebel ca. Pod drevesno skorjo delajo nevarne rove mnogoštevilni drugi lubadarji. Smrekove gozde uničuje pisan, majhen, valjast hrostek, ki je pred sto leti na Harzu pomoril dva milijona dčbel. Podobne vrste živč na jelkah, druge pa na boru, kjer na isti način pokončujejo gozdna drevje. Sorodni likarji se naselijo pod lubjem listnatega drevja, posebno na brestu, hrastu, češplji in na brezi. Listje žre rjavi hrost v družbi z raznimi sijajniki, od katerih se dvestoinosemdeset vrst živi ob evropskih listnatih rastlinah. Tu sem spada prstni bolhač, zelen ali plav hrostek, ki objeda vrtna zelišča, osobito zelenjave. Drugi se lotevajo trsa, fižola, detelje, žita, šparglja, lilij, krompirja itd. Zaradi poslednje rastline jc amerikanski koloradovec spravil evropske gospodarje v velik strah. Popustošil je v Severni Ameriki že širna krompirjeva p61ja in v novejšem času se je prikazal tudi na Nemškem. Sedaj jc prvi strah minul in upati je, da se v naših krajih ne zaredi ta mali mrčes, ki v kratkem uniči ves krompirjev pridelek velikih pokrajin.
V plodovih nahajamo dokaj rilčkarjev, n. pr. v grahu takozva-nega graharja, v žitnih zrnih škodljivega črnega žužka, ki se tako hitro plodi, da ima jeden par v teku jednega leta blizo šesttisoč potomcev! Lešnike vrta sivi lešnikar, čegar ličinka se hrani ob jedrčji, konečno pa trdo lupino prevrta in se zarije v zemljo, kjer čaka popolnega preobraženja v hrosta. Rilčkarji tudi napadajo jabolka, hruške, češplje, češnje, malinje in druge užitne sadeže. Število njihovo je toliko, da moremo na tem mestu le s splošnimi besedami opozoriti na kvarno delo hrostov, ki se živč ob rastlinah in delajo človeku škodo.
Hrostom pomagajo gosenice metuljev, ki tudi ne prizanašajo nobenemu organu, a posebno jim gred<5 v slast zeleni rastlinski deli. Na zčliŠčih in žitu obirajo liste in mladike neštevilne gosenice. Tu omenjam ozimne sovke, ki se hrani z ozimnim žitom, po zimi pa čaka v zemlji, da v prihodnji pomladi zopet prične delo svoje; kapusova
in grahova sovka obirata kapus, grah, fižol in druge stročnice. Znani belini (kapusov, repni, ogrščičini belin) glojejo rastline, po katerih jim dajemo pridevke. Naša listnata, osobito sadna drevesa morajo žrtvovati listje svoje .številnim gosenicam; te so n. pr. glogov belin, gobovec (na sadnem drevji, na rožah, topolih, hrastih, lipah itd.), zlatoritka (na sadnem drevji, hrastih, bukvah), prsteničar, veliki koprivar (na sadnem drevji, brstu in vrbah). Sprevodni prelcc uničuje prostrane hrastove nasäde, trsna včšča pa vinograde. Smrekovih gozdov se polotevajo smrekov in borov prelcc, borov pcdic in drugi sorodniki. Topkc in mladike pokončavata mali in včliki zimski pedic, ponočnjaka, ki si zbirata žrtve med sadnim drevjem. Borova sovka se naseljuje v mladike borove, borov zavijač pa v njegove končne popke; smrekov molj pokvari popke na smrekah in jc vzrok, da izgubč drevesa normalno svojo rast. —
V skorji in v lesi vrtajo različni molji, ki si izbirajo na smrekah borih in mcccsnih bivališče svoje; vrbov zavrtač rije po sadnem drevji. vrbah in topolih; kostanjev prelcc dela rove po divjem kostanji, orehu, lipi in drugod. — Cvetovom in plodovom škodujejo molji, ki so vzrok črvivim jabolkom in hruškam. Goscnica predre v sad, kjer ostane navadno do jeseni. Potem skozi znano črvojčdino luknjo prerije plod in se zabubi v drevesni razpokani skorji ali pa v hramih, kjer leži sadje nakopičeno.
Izmed muh ali dvokrilcev so posebno znamenite hržice in bližnje sorodnice. Njih ličinke se izležejo na rastlinah, ali v njih samih, krog njih pa nastanejo posebni tvori, hrge in šiške, v katerih sedi mladi zarod. V najpriprostejših slučajih zvijö list skupaj in zalčga prebiva v zavoji. Na hruški zavija listje hruškna hržica, na rožah pa napravlja jednake tvore šipkova hržica. Bukovi listi pogo-stoma nosijo temno rdeče, podolgovate in priostrene izrastke, ki so na sredi otli. V njih tiči ličinka bukove hržice. Sorodnice se naselijo za listno nožnico in v stebla ter provzročujejo tu različne otekline; časih odpade nabodeni organ in rastlina trpi dokaj škode.
Kožekrilci pošiljajo v prvi vrsti rastlinske ose v boj. Borova grizlica l£že jajčeca v igle navadnega in črnega bora in ogromno škoduje borovim gozdom. Družice se lotevajo smrek in mecesnov, ali pa se spuščajo na sadno drevje, lipe, vrbe, breste, rože itd. Nekatere vrtajo bilke in stčbla, druge pa se vselijo v plodove in jih pokon-čavajo. Zajčdni kožekrilci provzročujejo prave šiške. Živalca nabode rastlino in položi jajčece v luknjico. Krog mlade ličinke zgradi rastlina posebno hišico, v kateri se mrčes zabubi. Mnogo šfšek nosi hrast;
mehki in trdi izrastki razne oblike in velikosti; srajčnim gömbom, ar-tičokam in jabolku podobne, lččaste. ledvfčaste, podolgovate in oble šiške sed'j časih družno na jednem in istem listu. V vsaki šiški leži mrčes druge vrste. Znana ježfcarica vsaja jajca na dno skledicc, v kateri sedi mladi želod. Potem se plod pokvari in mesto njega vzraste gubat spaček — ježica —, v kateri se skriva mala ličinka. Na Ogrskem, Hrvaškem in v Slavoniji naberö po širnih hrastovih gozdih sila veliko jcžic, ki rabijo v strojenje živalskih k<5ž. Bolehavi izrodki ne škodujejo vidno orjaškemu hrastu, človeku pa prinašajo obilno dobička. Prave lavantinske (aleponske) šiške nastajajo po vbadu kožekrilca. ki je podoben listni šiškarici naših hrastov. Siskc imajo veliko čreslenc kisline v sebi in zato jih kupujejo strojarji, rabijo jih v zdelovanje tinte in dokaj kemijskih preparatov. Slškaricc so torej koristne žuželke; daj6 nam važne pridelke vrhu tega pa sprejemajo v hišice svoje mnogo sorodnih gostačev in najezdnikov, katere tudi prištevamo koristnim mrčesom. — Na rožah se pokažejo časih zmršeni, z vlakni pokriti tvori, kakor jabolko debeli. Provzročila jih jc rožna šiškarica s svojim vbadom. Pravimo jim Adamove glave, srbontke ali bedequari; poprej je babjevörstvo rabilo te spačke v razna zdravila. —
Polu krilci živč tudi v obilem številu na rastlinah. S svojim rilčkom sesajo cvetlične sokove. Tam pa tam se naselijo v ogromnih množicah in delajo silno škodo. Nekatere vrste izločajo iz zadka in posebnih cevij na njem sladak sok, ki se širi po listu, da se lepo sveti. Tej prcvlaki pravimo »medena rosa«. Tudi se pogostoma levč, slečeni Ičvi pa krijejo listje, kakor bi bilo z moko potreseno — »medena slana«. To velja posebno o rastlinskih uščh, ki se najrajši naselijo na zelenih rastlinskih delih, bodisi na gorenji, bodisi na spodnji strdni li-stovi. Nam je v prvi vrsti znana rožna ušica, ki živi na rožah, časih
—	v neznanskem številu. Od jednega samega para se nakotf v jednem poletji več milijonov zaroda. Poleg rožne ušice se nahajajo pri nas žitne, ječmenove, hmeljeve, češpljeve, jabolčne, hruševe, grozdjičeve, makove, kapusove, bobove ušice in še dokaj drugih vrst. ki pijö rastlinske sokove. Nekatere sorodnice delajo tudi hrge in šiške. Tu moramo na prvem mestu imenovati zloglasno t r s n o u š, ki je najbrž iz Amerike prišla k nam. Njeno življenje je čudovit prerod, katerega dandanes pač vsak umni vinščak poznd vsaj v glavnih potezah. Ne-krilate samice živč na koreninah trsovih in provzročuje tam otekline
—	hrge — po katerih se korenina posuši; ž njo vred pa odmrjö tudi nadzemni deli trsovi. Zadnje poletne generacije dobč krila, zapu-ste korenine ter gredo na sosednje, zdrave trse; tam zleže zadnji zd-
36*
rod tako zvana zimska jajčeca, iz katerih se v prihodnji pomladi iz-valč novi .škodljivi, nekrilati mrčesi.
Krvava ušica srka sokove iz jablan. Nasčli se v skorji, ki potem jame otekati in odmirati. Drevd dobi »raka« in konečno pogine, ako nismo pregnali škodljivca — ter zacelili rane. Na topolih vbada topo-lova mošnjičarica listne peclje in lčžc jajca vanje. Pecclj začne otekati in se sukati; konečno tvorijo zavoji posebno otlino, v kateri prebivajo izlezle ličinke. Neka sorodnica navrtava čcšplje in je vzrok velikim izrastkom, ki niso užitni. V korenine in stebla raznih kapusov polaga jajčeca svoja valjasta kapusova ušfca; navrtani deli obolč, rastlina pa ostane pritlikava in mršava.
Razven imenovanih biva še dokaj druzih polukrilcev na naših domačih in tujih rastlinah; časih so škodljivi, časih pa zopet koristni. Izmed poslednjih imenujem ušico košeniljko, ki navrtava košeniljčni kakt. Od posušenih živalic] delajo krasno-rdeči karmin, ki nadomestuje nekdanjo dragoceno škrlatno barvo. Na skrajnih mladikah nekaterih smokev v Vzhodnji Indiji prebiva lakov črvec, od katerega dobivamo znani šelak, ki rabi v zdelovanje zamaz, pečatnega voska, raznih pokostov itd.
Tudi nekatere grinjc sc rade naseljujejo po naših rastlinah, da jim srkajo rcdilnc snovi'. Listje začne hirati in rmeneti, ali pa izrastejo hrge in šiške, podobne onim, v katerih živč žuželke. Na trsu, na orehu, lipi, javorji, jelši in drugod se prikažejo časih živo barvana gnezda, sestavljena od gosto spolstenih vlaken in vlak. Te lise krijejo zalego raznih grinj. Šiške dobivamo navadno v velikem številu na listu naših dreves: lipa, klen, čimž, brest in jelša. Dostikrat se list čudno izpre-vije in naguba, v kotih pa tičf zalega tc ali dne pršice. Listi hruške in sploh pečkatega sadja postanejo »kozivi« od grinj. Zivalica vbode v list, tkanina se začne širiti in povečevati, medstanični prehodi postanejo večji in v njih prebiva potem mladi zärod. (Dalje prih.)
l iha ljubezen.
J^Srcd jimh zaplameni, Oh, neizmerno,
Pri drugem drug bi živel r&d
Življenje družno, A siren in globök prepaid Ju ldči tužno.
Po drugu dr uže hrepeni V ljubezni včrno.
Prehöditi nc dd se, ah,
NI preskočiti — Mogoče se je le v sanj&h Jimžt ljubiti.
Jos. Kržišnik.
Književna poročila.
Morphologie des Gör z er Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonlingsverhältnisse vom Dr. Karl Strekelj. Wien.
1887, 8°, 122.
(Dalje.)
Acc. pl. na i pri vdeb., kateri se nekolikokrat sliši v tem narečji, tolmači pisatelj na ta način, da pravi: >es ist als eine Anlehnung an den plur. nom. anzusehen*. To ni prav verjetno. Končnico i acc. pl. b- deb. nahajamo od XVI.—XVIII. stoletja v precejšnjem številu in, kar je odloče-valno, vidimo, da imajo iste jednozložnice to končnico, katere se končujejo v gen. sgl. na u. Tako čitamo v Truberjevem ,Ta drugi deil tiga nov. test. (1560)* trikrat lvfti, v njegovi knjigi ^Ta pervi deil tiga nov. test. (1567) nahajamo: fid i Marc. 13 a; ploty I.uc. 14 b; lyfti A. 9 a; gradi Reg. 219. VKrellovi »Postili* je najti: dary 42 b, 50 b, 67 b; listi 48 b, 171 a; lafly 58 a; siny 136 b; tati 161. Tudi Dalmatin rabi mnogokrat te oblike n. pr. lasy Pr. Gen. 54, Nem. 6, 8, l,cv. 14; dari Ex. 25 etc. V Hrenovih Evangel. (1612) čitamo štiri primere: dary 23 a, glafsy 79 a J ploty 162 b; lyfty 5 a; v slovenskem prevodu Stapleton. evang. nahajamo dari 94; zolny (= čolne) 118; volli 175; fini 141. V prvem pastirskem listu (1631): dari 101. V dvanajst let mlajšem prevodu Skalier jevem beremo gradi (dvakrat) in dari (desetkrat). V Schönlebnu (1672) so naslednji acc. pl. na -i: dary (trikrat), glafsy, ploty, fyny, lyfty. Tudi Ka-stelcu in Janezu Svetokriškemu niso te oblike neznane; posebno v zadnjem čitamo prilično precej primerov. Če pomislimo, da je to obliko najti skoraj izključno pri jednozložnicah, katere gredö v mnogih sklonih po analogiji //•debel, katerim je gen. sgl. na -//, nom. pl. na -ovi, instr. pl. na -mi, tedaj bodemo priznali, da to ni nom. pl., nego, da je to ostanek w-deklinacije.
Kako pa to, dalo bi se ugovarjati, da ni potem tega acc. pl. na i najti samo pri pravih //-deblih: Nahajamo to končnico skoraj pri vseh onih besedah, katere se sklanjajo v nekaterih sklonih po u- deklinaciji. Pri nas se je izgubila n- dekl., ohranili so se od nje samö ostanki, dasi mnogi. Zakaj so posebno ali jedino jednozložnice prešle v deklinacijo //-debel to ni težko povedati. Vsa //-debla so bila jednozložna in tako je jezik zmatral časoma vsako jednozložnico za //-deblo. Ker se pa nekatere teh besed, katerim je v acc. pl. končnica -i v nom. pl. končujejo na je, tedaj nekoliko gredö po analogiji /-debel, ker je njim nekolikrat gen. pl. celö na -i m. -ov in ker bi se tudi mi v instr. pl. dal ravno tako dobro za ostanek /-debel kakor //-deblu zmatrati, zato je verjetno, da so pri acc. pl. na -i vplivala tudi /-debla, da so tedaj tudi ona pripomogla k temu, da se je ohranila končnica //-debel,
katera je v tem slučaji jednaka oni /-debel. Pozabiti se ne sme, da je skoraj vedno ta i naglašen. S pöpolno gotovostjo se v tem slučaji ne da določiti, imamo li analogijo /-deklinacije ali pa ostanek «-deklinacije, kateri se je razširil tudi čez «-debla, v zadnjem slučaji je pa gotovo vplivala nekoliko tudi z-deklinacija. Sploh je časih težko vpliv /-deklinacije ločiti od onega «-debel, ker sta se obe pomešali; beremo celö tatovi, gostovi. Acc. na i živi v mnogih krajih slovenske zemlje, toda omejen skoraj povsod na jedno-zložne besede. Pozna ga n. pr. beneško narečje (Klodič 39.), govori se v mnogih krajih na Gorenjskem in v narečji Belih Kranjcev.
Na str. 71. čitamo o sestavljeni skJanji: ,Der Genetiv des Masculi-nums und Neutrums bietet ya, vya und ha. Von diesen, so wie den Ausgängen des singularen Dativs und Locals, ist es schwer zu sagen, von welchen neuslovenischen Casussuffixen sie Reflexe wären: ob von ega, emit, an oder ega, emu, fan.* Vzrok, radi katerega pisatelju tukaj ni lahko se odločiti, je jasen. Nahajamo od XV. stol. do XVII. stol. vedno v sestavljeni deklinaciji oblike -iga, -imu etc. in ne -ega, -emu. Ker pa v jeziku naših prvih pisateljev odgovarja vsakemu nenaglašenemu li samoglasnik i — in v tem slučaji je bil i v iga, imu nenaglašem — zato je lahko mogoče, da sta končnici iga, imu = ega, trnu in se iz teh oblik razvili v nenaglašenem zlogu. Pisatelj se je pri tem gotovo oziral na precej obširne razprave p. St. Skrabca o tem predmetu, katere je najti v progr. Novomeške gimn. 1870, str. 33, 34 in v ^Cvetji* II, zv. 10. Vse vprašanje je v ozki zvezi s tem, kako si imamo sploh tolmačiti sestavljeno deklinacijo v slovanskih jezikih; o tem so mnenja zelö različna.
Miklosich, kateri je imel o tej stvari več nazorov, trdil je vendar vedno, da je slovanska sestavljena deklinacija nastala na ta način, da je v nekaterih slučajih k nominalnim sklonom pridevnikovim pristopil sklanjan pridevnik, v drugih sklonih je pa pristopil sklanjan zaimek k deblu pridevni-kovemu (na -i>/o n. pr. dobrb/o). Nasprotno mnenje je izrekel in obširno utemeljeval Leskien (Deel, im Slav.-Lit. und Ger. 131, sqq.), kjer trdi, da so vsi skloni sestavljene deklinacije nastali na ta način, da je k sklanjanemu pridevniku pristopil zaimek, da tedaj pridevnik v tem slučaji ni bil nikdar samö deblo. Litavščina, katera se tukaj popolnoma strinja s slovanščino, ima v vseh sklonih sestavljene deklinacije oblike, katere so nastale na isti način, kakor gen. sgl. mase. v stsl. Na prvi mah je razvidno, da se ta dva jezika, kar se tiče sestavljene deklinacije ujemata popolnoma v mnogih sklonih, da je v njima isti princip v mnogih slučajih. Samö v nekaterih sklonih bi i>a po Miklosichevem mnenji hodila ta sorodna jezika različna pota. Poskusiti se mora, če je mogoče tudi v onih slučajih, kjer ni vse očividno, tolmačiti slovanske oblike sestavljene deklinacije na isti način kakor v litavščini; in
če se to drt, jxjtem ima zadnja razlaga, katero je izrekel Leskien, prednost. To se tudi dd, kakor je pokazal Leskien.
Vsa sestavljena deklinacija posameznih slovanskih jezikov ne odgovarja neposredno stsl. in se ne dil iz nje razlagati. Iz stsl. dobrajego, dobraago gotovo ne bode nikdo razlagal dobroga ali dobrega. Zato tudi uči Miklo-sieh, da so skloni sestavljene deklinacije v slovanskih jezikih nastali tem potem, da je na pridevnikovo deblo n. pr. dobro — pristopil sklanjan zaimek. Neoziraje se pri tem, da se tukaj moramo vprašati, kako je, da so se v tako pozni dobi jezikovnega življenja mogla še debla ohraniti — da je to bila pozna in nc bogve kako stara doba, v kateri se je naša sestavljena deklinacija razvila, kaže litavščina —, je nekoliko čudno, da so glede sestavljene deklinacije slovanski jezik hodili po raznih potih, da je v njih najti pri tvorbi sestavljene deklinacije različne principe. Ali je morda pri tem samo slučaj, da na jedni strani stoji jedina stsl., katera je navadno ohranila med vsemi slovanskimi jeziki najstarejše oblike, na drugi pa vsi sedanji slovanski jeziki (na ruščino se pri tem ne da mnogo ozirati, ker še ni dognano1), kako je nastal nje gen. na -dva, cf. Malinowski v Schleicher's Beiträge IV, 356—362 in Ko.iocon v <i»i.TO.i. 3flnicK. 1872, 71 — 74). Ali se ne vriva skoraj nehotč človeku misel, da je iskati drugje vzroka, da so bile stsl. oblike nekdaj tudi drugim slovanskim jezikom znane in da ie v sestavljeni deklinaciji vseh slovanskih jezikov jednak princip, da so te oblike šele pozneje v zgodovinskem razvitku nadomestile druge oblike, da je deloval tudi tukaj öni mogočen faktor, analogija imenovan. Da so stsl. oblike starejše in prvotnejše od öni h sedanjih slovanskih jezikov, to kaže zopet litavščina. Po Miklosichevem nazoru bi se a) v stsl. sestavljena deklinacija na dva načina tvorila, tako, da je pridevnik in zaimek sklanjan in tako, da • jc samo zadnji sklanjan, b) v slovanskih jezikih bi pa nasprotno vladal samö zadnji princip, skratka, bil bi nasproti litavščini nekak čuden nered, katerega bi pri tolmačenji na pomoč imeli klicati samo kot ,ultimum refugium.*
Meni tedaj ne ugaja ona razlaga sestavljene deklinacije, po kateri se sedanji slovanski jeziki v nekaterih sklonih nc dajo v sklad spraviti s stsl., v drugih sklonih je pa zopet tvoritev jedna in ista. Ce je v nekaterih sklonih (plur.) nedvojbeno isti princip zapaziti kakor v stsl., to se sme zahtevati, da se tudi ostali skloni skusijo razložiti na podlagi stsl., in verjetno je, da je tudi v teh sklonih nekdaj bil isti princip kakor v stsl., da je n.
*) Toliko jc vendar gotovega, da se nahaja v staroruščini od XIII.—XVI. stol. mnogo oblik na — ogo, — omu, katere so posnete po analogiji pronom. dekl. Tako je v Žitji Nifona 1. 1219. ITCUIHOIO, v listini 1. 1229.'.lO'lllUTO; da nahajamo zadnjo obliko (omu] v najstarejših ruskih spomenikih (Archiv II. 295J. Dat. sgl. se jc v tej obliki ?;e ohranil, a gen. sgl. je bil v XV.—XVII. st. izpodrinen.
pr. nekdaj tudi pri nas — četudi v prestari dobi, iz katere nimamo pisanih s|>omenlkov — bilo v. gen. sgl. *dobrajego in ne *dobrojego. Nastane samö vprašanje, kako je nam razlagati oblike n. pr. slovenske sestavljene sklanje iz stsl., kako je n. pr. iz dobrajego, dobrujemu nastalo dobrega, (dobrego), dobremu ? Če vidimo, da je v sloven, dobrega — tega, v srbhrv. dobroga — toga, v malorušč. dobroho — toho, v češč. dobrčho — jfho, v poljšč. dobrego — tego (mego), v gorn. srb. (luž.) dobreho — teho, tako pridemo na misel, katera se je že zdavna izrekla, da se je sestavljena dekli-naeija preobrazila po analogiji pronominalne. Tej razlagi ugovarja samö kvantiteta v češčini (dobreho, dobremu toda jeho, jemu) in v srbohrv. dobröga töga. To je tudi vzrok, da je Sobolevskij, kateri jc zadnji razpravljal o tej stvdri, zavrgel razlago Leskienovo (Pycc. <i»i.i. Blicr. 1881, str. 233), toda jo nadomestil z novo in sicer neverjetno trdeč, da je -ogo nastalo iz u + ega •repc3i» acciMiiJiHUH) i> i e :iahi>Mi» crnvKonic i\i. o»- opi. :*oyin> — d.* Vzroki različnosti kvantitete gen. in dat. sestavljena in pronominalne dekl. v srbohrv. in češč. se pa da najti; on je, kakor je to prvi lepo pojasnil Tagič »Die fortwirkende Analogie von der Quantität des Nomin. aus*. Če primerjamo to — toho (je) — jeho in pravč — praveho, to — töga in dobro — dobröga, tako vidimo, da se je kvantiteta nom. ohranila tudi v gen. in dat. (Archiv f. si. Ph. VI. 295.)
Mogoče je tedaj dobro tolmačiti na podlagi staroslovenščine one oblike, na katere se naš največji slavist najbolj naslanja pri svojem mnenji, da jc n. pr. dobrega nastalo iz dobrojego in da ni tukaj nobenega vpliva pronominalne dekl., in ni jih treba ločiti od staroslovenskih. Miklos., kateri je samö radi tega, da bi razložil gen. in dat. sgl. (oga, omu etc.) v slovan. jezikih, izrekel zgoraj omenjeni nazor (dobrega = :?!dobro + jego), ne more po svoji teoriji dovolj pojasniti slovenskega gen. in dat. dobrega, dobremu. V srbshrv. je nom. sgl. neutr. dobro (iz dobroje) in v gen. sgl. dobrogo, tedaj v ol>eh slučajih isti resultat; isto v češčini: dobrč in dobrčho, v poljšč.: dobre — dobrego; povsod se je tedaj oje krčilo v gen. sgl. in nom. sgl. neutr. na isti način; v slovenščini je pa dobro nasproti dobrego. Jednega bi po Miklosichevi teoriji tukaj ne pričakovali; v obeh slučajih bi imelo biti dobro, dobroga ali pa dobre, dobrega. Miklosich je tedaj prisiljen dobro razlägati po vplivu analogije. l)
') Da bi bile končnice oga, omu, om, katere ima tudi ogrsko narečje, postale po tako imenovani vokalni harmoniji (Šuman, Slov. Slov. 370), ni verjetno, ker ni v tem narečji nikjer sledri temu procesu; tako neverjetno jc tudi, da bi loc. om bil posnet po gen. sgl. oga; zakaj se ne priznava, Če se že sploh priznavati mora, analogija pronominalne deklinacije? Zopet je tukaj dni čudni slučaj, da ima ogrska slovenščina v gen. sestavljene in pronom. dekl.Šuman (Slov. Slovn. 116) pravi celö, da je morda
Da je nekaj sklonov sestavljene deklinacije posnetih po analogiji pro-nominalne deklinacije, za to imamo nedvojbenc primere v raznih slovanskih jezikih. V srbohrvaščini nahajamo v gen. dat. in loc, pl. oblike dobrijeh, dobrijem, katere se gotovo niso razvile niti iz dobn» -ihb niti iz dobro -ihi». Tako tudi v poljskih J) narečjih dobreh, dobrčm, dol>rčmy (Matusiak, Gwara I>as. v Rogpr. i Sprawozd. akad. umiej. VIII.. 140) in v hrvaški kajkav-ščini, kjer čitamo že pri najstarejših pisateljih v gen. pl. in dat pl. eh, cm, n. pr. v Petreticsu (Kvang,) krälyevzkeh 5, drugeh 43, perveh 33, 43, mertveh 70, 90, kri veh 100; vubogem 5, 132, fidövzkcm 13, drugem 35, ztarem 97 ; v Krajachevichu (Molitvene knjisize): hudeh 57, vuchenčh, dobreh. 6, 7, vemeh 32, fzueteh 13, maleh 96; drugem 8, vernem 52, ne-bezkem 66; instr. dobremi 7, oftrčmi, prilichnemi. To velja tudi za koroško narečje. Pa nasprotno je opaziti vpliv sestavljene deklinacije na pro-nominalno n. pr. v ruskih narečjih tmxt», tmmi», ThlJli, kar je najti tudi v maloruščini; v češkem tych (t\vch), tvm, Bartoš Dial. str. 28, 31, 35, 37, 73, 119 etc.
V poljski sestavljeni deklinaciji je priznal vpliv pronominalne deklinacije že Kalina rekoč: ,W deklinacyi zaimkowej istinieje ten sam stan rzeczy, kttfry napotvkamy w /Jožonej deklinacyi, t. j. deklinaeya zložona polskiego jezyka zatracila pierwotna postač, kttfra jeszcze w stslowianskim napotvkamy, a przeistoczyla sie catkowicie podlug modty deklinacyi zaimkowej. W ten sposöb tež mogly powstac wszystkic tc utwory, ktöre rozbieranc ze stano-wiska historycznego jako anomalia jezykowa przedstawiez sio. musza, jjodczas gdy sprowadzone do odpowiedniega žrodla zafmkowcj deklinacyi, akazuja sie prawidtowemi formami, czyniaccmi zadosyd wszystkim |X)trzebom glosowym jozyka polskiego/ (Histor. jez. 319); prim. Brückner v Arch. VIII, 298. Tedaj mislim, da jc sedanja slovenska sestavljena deklinacija postala po analogiji zaimkove, da ni nikoli bilo oblik * dobro — jego etc., nego kakor v stsl. dobrajego etc. Iz tega je tudi razvidno, da zmatram za slovensko končnico c ga, emu jn ne ega, emu. Toda kako je tolmačiti iga, imu - kajti tc oblike so povod, da nekateri v njih iščejo starejši ega, emu —, če ne-čemo priznavati, da so nastale iz ega, etc.: Vplival je tukaj nom. sgl. (dobri) in i je vzet iz nominativa v ostale sklone jednine. Ni s*1ma naša slovenščina v tem slučaji tako postopala, nego za to imamo dovolj primerov v drugih
gen. dobrčga (ktere oblike v sloven, jeziku ni bilo) nastal iz dobrajga. To je nemogoče; mi vemo, da odgovarja ij tudi indoevr. ai (oi), toda indoevropskemu,; iz indoevr. dif-tonga je nastal v slovan. v predzgodovinskem času monoftong. Slovanski aj pa ostane aj, posebno če ni ai, nego aj.
V ruskih narečjih je najti, kakor se razvidi iz zadnjega zvezka Archiva (X. 349) \rxi)U, XVAaM, xyiläx, X>'A'dMn, kjer je vpliv pronom. dckl. tudi dovolj jasen.
jezikih. V čeških narečjih se glasi gen. in dat sgl. na — [jha, i/mu (dru-hyho, druhymu) Miklos. li i * 368, Bartoš, Dialekt, moravskd 56, 81; v češkem narečji nahajamo tudi rybi — rybiho, rybimu. Bart. 120; v bolgarskem jeziku drugigo, drugimu — drugi. Vpliv nominativa na ostale sklone sestavljene dcklinacije najti je že v stsl.: čajfjšteitm», imašteimi», slyspsteimi«, nadejašteinn», vi.zlezešteinvi», čajnšteilvi», si>sjašteihi» ete. V severnih ruskih narečjih je gen. pl. xopoiiiinM'r», aoupmoxt», katere oblike ne odgovarjajo stsl. oblikam, nego se naslanjajo na nom. pl. jiotiPM etc., isto velja o gen. pl. iloophicxl>, na katerega je vplival nom. pl. aooi'MO. To opazujemo tudi pri hchx'I), Hcuuiti, katere oblike je najti v staroruskih listinah (iiiflxmiit. str. 195). Celö v litavščini nahajamo podoben slučaj: nom. pl. tie, jie vplival je na dat. pl. in j>ostala je oblika tičms, jičms.
Pa iz silme slovenščine se dä dokazati vpliv nominativa na druge sklone sestavljene deklinacije. V Truberjevem Catechismus in der wind. Spr. (1550) je v dat. sgl. mošk. sj)ola samö -i/m/ najti, pri srednjem spolu pa čitamo petkrat -umu in sieer dobrumu I, 13, 54, 60, 69, 109, 210, 234. To gotovo ni nič druzega kakor naslanjanje na nom. sgl. srednjega spola, kateri je v Truberji na u, tedaj dobru — dobrumu. Prvotno končnico nahajamo še v obliki zlega (cf. Leveč, Die Spr. in Trüb. Matth., Miki. I3, 582); iz zlega ni nastalo zliga. ker nom. tudi ni bil zli in ni mogel vplivati na gen. in dat.
Ostaja še samö omeniti gen. in dat. na -ega, -emu v koroškem narečji. Te oblike ne nasprotujejo omenjeni razlagi, nego jo baš podpirajo, kajti ne sme se pozabiti, da je v istem narečji v plur. tudi -eh, -.m, -emi, katero je gotovo posneto po pronominalni deklinaciji. Tedaj tudi koroške končnice -ega, -emu ne govorč zato, da je sloven, iga = ega, ne sme se reči, da se je v njih prvotni e ohranil kot e kakor n. pr. v loc. sgl. meste etc.; temu nasprotujejo oblike množne, v katerih ni mogoče, da bi bil eh = eh, em = em.
Iz tega, kar pisatelj na str. 94. o m v 1. sgl. piše »dass auch in der i. Pers. sing, das m in der slov., serb., čech. Conjugation als eine Anlehnung an das wo der praesenssuffixlosen Stämme sein ^soll*, moramo sklepati, da ni o tem prepričan, da o tem dvoji, kakor marsikdo pred njim. V tem slučaji je vendar precej gotovo — kolikor se v jezikoslovji sploh da o gotovosti govoriti — da je m v omenjenih jezikih posnet po znani i>e-torici glagolov. To nam kaže nedvojbeno zgodovina razvitka teh oblik. Vem, da je n. pr. pred več kakor desetimi leti tudi Baudouin de Court, izrekel nasprotno mnenje, znano je tudi, da je prezgodaj umrli G. Curtius v zadnjem svojem spisu Zur Kritik d. neuesten Sprachforsch. str. 57 še o tem dvojil. Toda to je razumevno. V önem času, ko je Baudouin d. C. dotično
stvar pisal, še ni bila izšla Daničičeva llcropifl oo.iiua in Kalinova Historya j$z. pol. in še ni bil staročeški jezik natančno preiskan; pri Curtiusu se pa ne sme pozabiti, da on ni bil nikoli temeljit poznavalec slovanskih jezikov, da jc tudi pri njem veljalo : »Slavica non leguntur !* kar se še zdaj more o premerjajočih jezikoslovcih reči. Z druge strani je vplivalo pa tudi nänj pri tem njegovo stališče nasproti s mladim gramatikom*. — Tudi Šuman v svoji slovnici (ed. Matica SI.) str. 125, 126 dokazuje, da je m vsaj v nekaterih slučajih nekaj starega in da ni nastal samö po analogiji glagolov
kakor dam*, imam k itd.	V. Oblak.
(Konec prihodnjič)
LISTEK.
Davorin Trstenjak bode praznoval dud 4. septembra t. 1. v Starem Trgu pri Slovenjem Gradci redko slavnost — praznoval bode petdesetletnico književnega delovanja svojega in '/.ajedno sedemdesetletnico plodunosne dobe življenja svojega, i» iz vseh pokrajin slovenskih prihitč.la dan odličnjaki ndroda našega poklanjat se možu. ki jc dolzih petdeset let z umno glavo in čutečim srcem neumorno delal na književnem polji slovenskem in ki v našem pesništvu in novinarstvu, v našem jezikoslovji, v naši zgodovini in našem starinoslovji zavzema odlično mesto. Slaviteljem dičnega tega pisatelja našega se pridružuje tudi »Ljubljanski Zvon«, iskreno želfcč, da bi večni Stvarnik ohranil nam Davorina Trstenjaka telesno krepkega in duševno čilega do skrajne meje človeške dobe na čast in slavo književnosti in domovine slovenske! — Mnogoobsežnega delovanja Trstenjakovega danes ne bodemo opisavali, zlasti zategadelj ne, ker jc urednik •»Ljubljanskemu Zvonu« že ob štiridesetletnici Trstenjakovega književnega delovanja v »Slovenskem Narodu« (1878, št. 258. in 259.) obširno opisal življenje in pisateljevanje njegovo, in pa tudi zato ne. ker je gospod Anton Trstenjak v Ljubljani o tej priliki izdal poseben slavnosten spis. o katerem želimo, da bi se razširil po vseh pokrajinah slovenskih, kajti živo sliko nam podaja, koliko lepega in plemenitega je dični slavljcncc storil za domovino svojo.
Knjiga, katero imamo tukaj v mislih, slove tako: »Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. O petdesetletnici njegovega književnega delovanja. Spisal Andrej Fčkonja. Izdal in založil Anton Trstenjak. Natisnila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani 1887. 8°. 31 stranfj.« Cena ji jc po 30 kr., s pošto po 35 kr., in dobiva se pri gosp. založniku v Ljubljani Prvi del knjige je z raznimi dodatki Fčkonjevimi posnet po zgoraj omenjenem spisu Levčcvcm; »drugi del, ki ima naslov »Davorin Trstenjak Xovičar«, nam pa ravno tako krepko kakor korenito opisuje sodelovanje Trstenjakovo pri »Novicah« ter po posameznih letnikih našteva in na kratko ocenjuje raznovrstne spise njegove, priobčeue v tem časopisu. »Slovensko pisateljsko društvo« je kupilo 150 izvodov tega slavnostnega spisa, da ga razdeli med člane svoje, a razumnikom nrfroda našega sploh to lčpo delce g. Fčkonje priporočamo od vsega srca!
Jezičnik. — Knjiga Slovenska v XIX. veku. /f. Spisal J. Mam. XXIV. leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Jos. Rudolf Milie. /886. Velika 8Q. Str. q8. Cena 60 kr., po pošti pod križnim zavitkom 6j kr. Začenši s Slomškom in sklepajoč z J. Koseskim popisuje nam ta po lanskem »Učiteljskem Tovarši« ponatisnena knjižica v kratkih obrisih življenje in slovstveno delovanje 68 književnikov slovenskih v 19. veku. Pri pisateljih, katere je bil učeni g. profesor že prej razpravljal posamič in obširneje, zavrača nas na dotični »Jezičnikovc letnik. Životopisniin in knjigoznanskim črticam pridejani posnetki
iz pisateljevih del poučujejo nas o njih pisavi. Vsled tega je i ta »Jezičnik* kakor predniki njegovi ob jcinem nekak .evetnik iz že umrlih pisateljev stoletja našega. Ker so mnogi spisi te dobe v knjigotrštvu že davno pošli ali pa se nahajajo raztreseni po časnikih, kojih ne dobi vsakdo zlahka v roke, moramo biti g. pisatelju teml>olj hvaležni, da je svojo knjigo tako praktično uredil; kajti po nji se more vsak čilatclj seznaniti sam z duhom in jezikom önih rodoljubov, ki so v minulih desetletjih več ali menj vspešno delovali na polji književnosti slovenske.
Tudi XXIV. »Jezičnikov« letnik dičijo vse prednosti, katere smo bili pohvalno omenili v oceni svoji XXIII. letniku (gl. »Ljubljanski Zvon« 1886, str. ub. in nsl.). Semtcrtam je g. pisatelj popravil kako zastarelo pomoto ali določil, kar je bilo doslej šc dvojbeno ali nejasno; primeri str. 29., ki razodeva napačnost Macunovih podatkov ob Andreja Gut-manna knjigi: »Novi Vedei*; str. 51. in 52. nas učita, da je prelagatelj Kukufjevičeve igre * J uran in Sofija*, Andrej Likar, nc pa, kakor trdi Trstenjak v »Zori« (str. 14O.) Josip Drobni! (glej tudi »Jezičnik« XVII. 1879. str. 62—66.); :>tr. 89. na vešča, da je zložil pesem v prežalostni spomin smrti Tomanove Poienčan, t. j. A. Koder, a nc Matej Ravnikar (umrl 1864!), kar bi se dalo posnemati po Praprotnikovem životopisu dr. L. Tomana (str. 77.)
Jezik pisateljev je čist, pravilen in vsakemu lahko umen. Le dajalnik »Ilradcc-kitu« (str. 82.), ki rabi sicer tudi Preširnu, nadomestili bi s pravilno obliko »Uradcckcintu. O Juriji Zupanu trdi g. profesor na str. 23., da je rojen »v Zdspcm«, na str. 58. pa, da »v Zdspih«. Katera oblika jc prava? Ali se morda obe čujeta med nrfrodom? (Imč tc prijazne gorcujskc vasi niirod sam k&j čudno rabi. Slišal sein nastopne oblike : Kakö se imenuje tavaš?— »Zrisp!« (= Zrfsip?). — Odkod greš?— »Iz Zdspega!« (Tedaj bi bilo misliti, da jc nominativ Zdspo). — Kam greš? — »Proti Zasp'« in tudi »Proti Zdspem'« (= Zdspu, Zdsipu ali Zrfspemu?) — Kje si bil? — »V Zdspcm!« ali šc navadncjc: »V 2jaspčh:« (= Zdsipih ?) Ured.)
Ker trdi g. pisatelj v uvodu, knjigi na čelo postavljenem, da je pričel in sklenil XXIV. »Jezičnikov« letnik »po redu, kteri se mu v prekratkem času ni snoval j»o podobah, v ktcrc jih jc bil vbral Čop, kteri je imel vse pred seboj skupaj«, in nas tolaži vrhu tega s tem, da »sc vravna to pozneje samo po sebi«, nečemo letos delu njegovemu očitati »pomanjkanja znanstvene metode in vsled tega preglednosti« niti mu oponašati, da jc zašel med pisatelje od »Slomška do Koseskcga« tudi Stefan Kemperle, župnik v Ločniku od 1. 1771 — 1789.
V istem uvodu poudarja g. pisatelj duhovnik s ponosom in nekim samozadovoljstvoin, da »so narodu njegovemu vprav svečeniki vedno bili najzvestejši književniki«, češ, »med 118, doslej iz sedanjega veka v Knjigi Slovenski opisanimi ali vsaj omenjenimi, jih jc 90 stand duhovskega, in le 28 svetovskega«. Ni nam do tega, da bi kalili g. pisatelju nedolžno to veselje; vendar se nam zdi njegova trditev presmela. ali vsaj premalo pod" krepljena, ker se opira na jedino 19. stoletje, s katerim pač upravičenost besedice, »vedno« šc ni dokazana. Res je siccr, da so nam ustanovili staroslovcusko slovstvo blagi, za vero in nilrod jednako vneti katoliški svečeniki. Radi tudi priznavamo, da jc vrla naša duhovščina i v sedanjem veku v duševnem in gmotnem oziru glavna podpora domačemu slovstvu, ki bi se brez nje ne bilo nikdar tako lepo razcvelo. A »vedno« vendar le ni bilo tako! Konec srednjega veka in 16. in 17. stoletja z nesrečno protireformacijo — toda »the rest is silence«. Dragovoljno odpuščamo katoliški duhovščini, kar je bila tedaj zanemarila ali zakrivila v književnosti naši, ker se jc pozneje skrbno trudila in se šc trudi, popraviti takrat storjeno škodo. Saj nam je rodila Vodnika, Ravnikarja, Metelka, Slomška, Trstenjaka in druge literarne veljake ter s tem poravnala prejšnji svoj dolg. In kakor je v nebesih več veselja z jednim spokorjenim grešnikom, nego z 99 pravičnimi, ki po-
kore niso potrebni, tako vzbuja i nam omenjeni veseli prevrat večjo radost nego slučajna nepotrebnost njegova. O drugih »Jezičnikovih« letnikih smo z zadovoljnostjo poudarjali, da so prosti tiskarskih pomot. Tega o zadnjem ne moremo trditi; kajti kazi ga več po-greškov, med kojimi nekateri zelo motijo; (prim. str. 91: »Der Aufmerksame v Gradci 1. 1820 Nr. 45 in 1. i8<?i« mesto i8-?i).
Konečno toplo priporočamo najnovejše to delo trudoljubivega g. strokovnjaka vsem prijateljem slovenske knjige; našli bodo v njem marsikaj zanimljivcga in poučnega.
Fr. IViesthaler.
Wolfova slavnost v Idriji se je dne 14. t. m. zvršila po vsporedu, natisnenem v zadnji številki našega lista. Vsi ljubljanski udeleženci so polni hvale, kako prijazno, kako gostoljubno jih je sprejela ndrodna Idrija. Bil je lep nrirodni praznik! — Spominska plošča ima nastopni napis:
»F Idriji je bil rojen 14. roinika 17 S2
ANTON ALOJZ/J WOLF,
knezoikof ljubljanski.
liil je preblag mecen kranjske dežele, ustanovitelj Alojzijevilča, svojemu narodu je podaril sveto pismo in slovarja in Idrije bil je največji dobrotnik. Umrl v Ljubljani 7. svečana /Sjg. leta.
V hvaleini spomin postavili sorojaki /886.«.
»Cuore«. — V letošnjem »Ljubljanskem Zvonu* na 203. strdni je gospod Stritar nekoliko kratkih, a lepih besed izpregovoril o zlati knjigi »Cuore«, gorko jo priporočujč mladeničem in odrašcencim. Da ta knjiga Dc Amicisova resnično zaslužuje zarad svoje izvrstnosti občno priznanje, o tem pričajo obilne kritike imenitnih m61, objavljene nc samd v italijanskih, nego tudi v drugih inostranih listih. Vseh vkup je 72, ki soglasno priznavajo vrednost — »Srca«. —
Na mrzlem severu v St. Peterburgu, v vroči južni Ameriki v Buenos-Aircsu, na Nemškem, Francoskem in Srbskem, — pa tudi v središči cesarstva našega — na Dunaji — poveličujejo zlato knjigo — »Cuore«.
Rodi nam dovoljeno samd na kratko omeniti nekatere izmed obilnih kritik. Tako piše n. pr. »Corriere della Sera« v Milanu: »Te knjige ni spisal učitelj po z vanj i, niti ne šolski nadzornik, niti slaven pedagog, ampak — umetnik, zato živi in govorf njegov svet, njegovo srcc bije in poučuje brez vsake dijalektike in katedrske učenosti. Protagonist v tej knjigi živi jedno leto v šoli s petdesetimi, večinoma dobrimi, pa tudi slabimi součenci. Nad njimi jc učitelj, blaga duša, okoli njega so učiteljice, učiteljski pomočniki, pravi mučeniki, velikani v potrpežljivosti in zatajevanji. — In odrasli ljudje ne nahajajo li ničesar v tej knjigi? Oni jo bodo čitali, da še jedenkrat prežive ona srečna leta prve mladosti, da se spominjajo zopet izgubljenih in pozabljenih prijateljev; tudi tiste vsako-mesečne povesti utegnejo marsikoga zanimati..........Ta knjiga bode veudar povzdignila jeden, skoraj bi rekel zaničevan stan — in pokazala njegovo vrednost, izpričala bode, koliko trpe in vendar toliko dobrega sejejo v mlada srca — učitelji.«
„Fanfulla detla D o menica" v Rimu piše: »De Amicis govori z otroki, kakor do zdaj še nihče ni govoril ž njimi; vedno kaže vzglede, ki so resnični, polni ljubezni do bližnjega, navdušuje bralca za domovino, uči spoštovanje do roditeljev in starejših ljudij . . . Kdo neki ne vidi vsak dan teh živih, veselih, malih dečkov? Kdo jih ne srečuje vsako jutro po ulicah, kadar gredd v šolo in kakor nam jih kaže De Amicis? Nekatere zavite v prevelike suknje, druge zopet oblečene po najnovejši šegi; roke imajo ozeble in lica bleda .... V tem stoletji se človeku že gnusi realizma in radi Čitamo knjigo idejalno-sentimcntalno.c — „II Pen si er o" v Nizzi govori tako: »Skratka, vsa knjiga je lepo zbrana vrsta dobrih vzgledov, da jih posnemamo, — modrih naukov, da se po njih rav-
namo, — plemenitih žrtev, tla jih doprinaSamo — velikih in blagih krepostij, da jih izpolnujemo; vsa knjiga je poveličevanje vsega dobrega, lepega, blagega. Ni boljše knjige, ki bi jo mogli dati mladim otrokom v roko.« — „I- Ordine" v Ankoni piše: »Tudi mi odrasli se navdušujemo in se jokamo, — zakaj bi to tajili? — in blagoslavljamo onega moža, ki zna tako dobro pisati za naše sinove, ki nam je podaril ne samd lčpo. ampak tudi dobro knjigo.« — „Napeli letteraria" piše med drugim v svojem članku: »Ne mislite, da »Cttoret, akoravno je knjiga za mladino, ne bode koristila tudi odraslim ljudem. I.e berite, berite jo vsi in gotovo se naučite mnogo rečij. Roditelji se navadijo spoštovati in ljubiti učitelje, ki se tako trudijo in mučijo ž njih otroki; učitelji ljubiti šolarčke in imeti ž njimi potrpljenje, in muogi roditelji se naučili izpolnovati dolžnost do otrok, — /k\, tolikokrat zanemarjeno — privadijo se vedno in povsod nänje misliti, nadzorovati jih ter pomagati njim in pomagati — učiteljem.« —
Znani nemški pisatelj Marko Landau je spisal v „Berliner Nationalzeitung'' o tej knjig, izvrsten podlistek (dnč ii. novembra 1. 1886.), v katerem pravi med diugim: »Osemnajst tisoč ekscmplarov prodanih v jednem mescci, to se še ni zgodilo v Italiji. »Za mladino je najbolj'a stvar komaj dosti dobra« — pravi znan pregovor. Redkokrat se zgodi, da bi slaven pisatelj spisal khj za otroke, in ako tudi kij spiše, nc pogodi zmerom pravega. Kdor zna zanimati odrasle ljudi, mora šele iskati pravi način pripovedovanja za otroke. l)c Amicis, slavni pisatelj, spisal je knjigo, ki jc interesantnejša, nego njegove novele in potopisne črtice, ki so tudi jako zanimive; on jc znal ustvariti delo, ki ga nc bodo samd čitali naši otroci v sobici, ampak ki je tudi za nas tako poučno, da provzrokujc občudovanje in navdušenje. De Amicis je pridno opazoval otroke, obiskoval je mnoge ljudske šole, bil je pri poučevanji in pri izpitih, in jc mnogo občeval z učitelji. — Za nas inostrance ima knjiga tudi to prednost, da iz nje zvčdamo mnoge • stvari italijanskega življenja, nekatera posebna svojstva italijanskega značaja, katerih bi gotovo ne zvedeli niti iz romanov niti iz potopisnih črtic.« —
V znanem listu »Die Volksschule«, ki izhaja na Dunaji, piše profesor Katschischka: »Cuore*. je knjiga, kakeršnih imamo le malo. Ker so si po omikanih deželah ljudje in tedaj tudi otroci več ali menj jednaki, ker pisatelj pozna do dua otroško srce, in ker so osebe v knjigi, — ako ne šteješ nekaterih idcjalističuih, — prav iz živega življenja risane, najde čitatelj pri otrokili tam naslikanih podobe iz svojih mladih let.
Kdor je moral kakor pisatelj teh vrstic, brati o pregledovanji šolskih knjižnic toliko ifi toliko neslanih in slabih nemških knjig za mladino - ta mi gotovo pritrdi, da je večinoma teh knjig strahovito dolgočasna. Kakšen pa je Cuorc' Vsaka povest je pravi demant in ako najdeš mo2£ ali otroka, katerega ta knjiga nc gane, ali vsaj ne zanima, le reci mu: »Nimaš srca! —« —
Naj še omenim, da je učakala ta knjiga v dveh letih jo izdav. Prva izdava je od dnč 15. oktobra 1886, petdeseta do duč 15. majnika 1. 1887. Preložena je žena osem jezikov: na nemški, angleški, francoski, španski, portugiški, poljski, hrvaški in madjarski jezik, in zdaj se prelaga tudi na slovenski.	Jos. Borghi.
Dodatek k Erjavčevemu životopisu. V 7. št. svojega lista smo priobčili životo-pis pokojnega profesorja Erjavca s prijazno prošnjo, da bi nam blagoizvolili tisti, ki vedd
0	njem kakšne nove podatke, priobčeni životopis popolniti ali v zmotnih stvareh popraviti. Na to smo prejeli od gospoda vseučiliškega profesorja Spiridiona Brusine nastopno pismo:	»Vcleštovani gospodine!
Veoma sam rado čitao životopis pokojnoga prijatelja Erjavca, što ste ga nUpisali
1	priobčili (»Zvon«), jer i ja moram sastaviti životopis E. po nalogu jugoslav. akademije, ali žalibog mogu govoriti samo za ono vrieme, što smo skupa u Zagrebu bili, naimc od 1868 do 1871.
Medjutim čast mi je Vam obznaniti, da ste se prevarili, kad ste (na str. 420.) izjavili, da je on pisao: »Contrib. K la Malac.de la Croat ie c; to je moja raz pravica, a stvar se ima ovako. Ja (i nitko drugi) da uzmogncm na znanstveni rad predobiti prijatelje (Erjavca i Kuzmiča), pred lož io sam ili za dopisujuče člane Bruselskoga društva, prije nego Sto je Erjavec u obče štogod napisao bio, dedicirao sam im pako spomenutu razpravu osoldfo zato, što su mi ustupili zbirke, koje se sada nalazc u narodnom muzeju u Zagrebu.
Nebi žalio, a da se stvar ovako izpravi u budučem broju »Zvona«.
Odličnim štovanjem	Brusina s. r.«
Razprava, katero ima g. prof. Brusina tukaj v mislih, slove: »Contribution j\ la malacologie de la Croat ie. Zagreb 011 mois de mai iS 70. Par Cli. Albrecht. ^Knjižica jc posvečena: Au professeur I'ra/tfois l-'.rfavec ä Agram et au maitre en pharmacie 1'. Jean B. Kusmič h Ragnsc, membres corrcspondants de la socičtč malacologique de Belgique Bruxellcs etc., tres meritčs de la science malacologique ce petit monument d'hommagc et de gratitude par Pauteur.« V tem zmislu naj se tedaj popravi poročilo v našega lista št. 7. na Strdni 420.
Stapleton. Neznanega prelagatelja evangelija preložena po Staple tonu v XVII, veku. — Tako slove star slovenski rokopis, katerega je priobčil gospod profesor Anton fia/c v letošnjem letnem poročilu c. kr. včlikc realke ljubljanske. Rokopis spada med najvažnejše jezikovne spomenike novoslovcnske in g. prof. Raiču smo dolžni posebno hvalo, da ga je prepisal in dal tiskat — jezikoslovcem v splošno porabo. Ixjtos je mogel g. prof. Raič zarad i omejenega prostora priobčiti samö evangelija, bodoče leto jim dodd ludi slovniški tolmač. Kako imeniten jc ta rokopis, vidimo najbolje iz uvoda, s katerim gospod izdavatelj spremlja razpravo svojo in katera slove tako:
»V c. kr. knjižnici ljubljanski je rokopis (br. 178. II. C. a.) iz XVII. veka od neznanega pisatelja. Ta rokopis — 15 cm visok in IO cm širok — prišel je iz Zoisove zapuščine v knjižnico. Da jc bil ta rokopis nekdaj svojina Zoisova, sodimo po tem, ker je ravno tako vezan, kakor so vezane vse knjige, ki so bile nekdaj Zoisove.
Rokopis ima 114 listov, ki pa neso vsi popisani; često je popisana samo jedna stran, druga pa je prazna (n. pr. list 19, 2b, 28, 33, 38, 50, 52, 54, 57, bo, 02, 05, 69, 71, 74. 80, 85 in 88), včasih pa je napisanih samo nekoliko vrstic na jedni strani. — Vsebina tega rokopisa so evangelija; vseh jc 82. S številkami ne zaznamuano nobeno evangelije; — v tem izvestji so zaznamuana zaradi citiranja. — Osemindvajset evangelij je iz zimskega dela Angleža Tome Sta p let o na, kajti prelagatelj jc sam zapisal za 28. evangelijem: Promptuary Moralis in Euangelia Dominicalia partis Hyemalis Finis. Au t h ore. Magiftro Thoma Stapletono etc. Od 29. do 55. pa so evangelija preložena po tistem Stapletonu, in sicer po poletnem delu: Dominicarum Partis Aeftualiz Finis. Za vsakim evangelijem zimskega in poletnega dela se nahaja: »Perieope moralis huius evan-gelii*, samo za 2b. evangelijem (1. 43.) manjka »perieope*. Med b. in 7. evangelijem pa ne evangelija: Fvangelivm D o m i ni ene l. post Fpiphaniam. Lue.: 21. cap., 110 se nahaja zapored dvakrat »perieope*, i sicer za 6. i 7. evangelije. Po pravem jc zatorc 7. evangelije že 8 ... 82. pa 83.; sedmega evangelija pa ne. Za vzgled ponatisnol se je »perieope« za 28. evangelijem. — Na listih 89 do 114 pa so »Euangelia in Festis Sanctorum totius Anni — cv. 5b do 82. Tu se vendar ne nahajajo vsa evangelija, no se pri 59. ev. napotiš na evangelije »na ta 8. Dan po Velikinozhi« in pri Si. ev. »na S. Nicolausha dan 110 prafnik«.
Nepoznan duhovnik prelagal in pisal si je na posamezne liste sproti za posamezne nedelje in praznike dotična evangelija, koja jc čital raz propovednico ob nedeljah in praznikih.
Težko je povedati, kedaj so bila ta evangelija preložena. Mi sodimo, da so se preložila začetkom XVII. veka $e pred letom 1612., zatorc prvlje nego je izdal vladika Toma Hren svoja »Euangclia inv Lystove«, kajti ko bi ta bila že na svetlem, bi je pač bil poznal dotični duhovnik in jemu bi jih ne bilo treba žele prelagati — na Dalmatina pa se menda nö hotel ozirati, ker je ta bil protestant.
Pri Miklošiči (Vrgl. gramm. I., pag. 597« in III a pag 549') navaja se kriva letnica (1620, 1629) o času, kedaj so se tiskala Stapletonova evangelija, ravno tako po njem i v »Slovenski slovnici« (pag. 374) iz leta 1SS1. Stapleton je izdal svojo knjigo: Promtvarkun morale svper Evangelia Dominicaita tot fas anni:
(Instructionem Cone iona torn m.
Reformationen! Peccatorum, I Consolationem Piorutn. Ex Sacris Scripturis SS. Patribus, optimis qttibtt/que author i bus ßudiose collect um: Aufhöre THOMA STAPLETONO ANGLO, S. Theol. Doctore, & Regio Pro/effore Lotio ny. Editio altera ab ip/o authore aueta & recognita. Pars A Estiva lis. Antverpia. M.D.XCIIL tedaj že 1593. Pars Hyemalis pa je prišla tudi že drugikrat na svetlo 1615 v Kolonji. Editio altera ab ip/o authore aueta & recognita. Colon in' Agrippinte. Ravno tam je prišla spet nova izdaja zimskega dela na svetlo 1620 1. — Po kaki knjigi da jc prelagal: Euangclia in Pestis Sanctorum Mitts Anni, tega nc pripoveduje naš anouymus.
Rokopis ima svojo važnost v jezikoslovnem oziru, — dokaz je že to, ker ga prof. Miklošič po našem prepisu večkrat citira v navedeni Vgl. gramm. d. slav. spr. I., & III., — o čemer se uveri kmalu vsak čitatelj, ki le nekoliko pazljivo čita evangelija. O11 nahaja stare, vele redke oblike in druge slovniške prikazni, ki so tem zanimivejše, ker dotični prelagatelj nft poznal nobene (nam. Bohoričeve) slovnice in je zatorc pisal, kakor je govoril sam in kakor zvečine govori še denes naše prosto ljudstvo.
Konečno še se naj omeni, da n£ pisala vsega rokopisa samo jedna roka, no pisali sta ga dve. Druga roka pisala je 29. i 31. evangelije; pri inih pa samo tu i tam kaj vmes: bodi si samo kake besede ali pa cele stavke na pr. evang. 11, 12.
Imenitnost rokopisa in želja, da i mi nekoliko pripomoremo ž njegovo objavo k spoznavanju našega slovstva, kakor tudi želja, izražena v »Ljubljanskem Zvonu« VI., 434, naj opišemo kde obširneje ta rokopis, napotile so nas, da ga tu v celoti podajemo prosvetljenim rojakom v blagohotno presojo.«
Trubarjeva slika. Po prizadevanji nekega v Oseku v Slavoniji živečega pisatelja slovenskega je slikar Sessia naslikal z oljnatimi barvami sliko osnovatelja novoslovenskega slovstva — Primoia Trubarja. Priznani umetninski znatelji hvalijo sliko kot jako lepo, umetniški dovršeno delo. Slika je razstavljena tudi v Ljubljani v prodajalnici Giontinijevi. Želeti bi bilo, da bi to sliko Trubarjevo kupil kakšen domač javni zdvod na pr. Ru-doltinum.
„Ljubljanski Zvon"
Izhaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta 1 gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. Oo kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr.
Lastniki in založniki: Fr. Leveč i. dr. — Izdajatelj in odgovorni urednik: Fr. Leveč. Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, v knežjem dvorci v Gosposkih ulicah, 14.
Tiska »Narodna Tiskarna« v Ljubljani.
Vabilo
k
sedemdesetletnice
Davorin» Trstenjaka
v
Slovenjem Gradci
v nedeljo dn6 4. septembra 1887.
Slavnostni odbor.
Spored slavnosti: I. Sv. maša v cerkvi sv. Ponkracija na gradu ob 10. uri. H. Poklon deputacij in zastopnikov v župni hiši v Starem Trgu ob 12. uri.
III.	Skupni obed ob 2. uri v gostilni g. Güntherjeve v Slovenjem Gradci.
Slavno »Slovensko pevsko društvo« bode med obedom pelo več zborov.
IV.	Ljudska veselica na Lobetovem vrtu se začne ob 4. uri:
1.	Slavnostni govor bode govoril g. dr. I. Tavčar iz Ljubljane
2.	Koncert »Slovenskega pevskega društva.«
3.	Prosta zabava, pri kateri bode godla domača godba.
Vstopnice za obed po 1 gld. se dobivajo pri slavnostnem odboru ■v Slov. Gradci. Kdor se ga želi udeležiti, naj se oglasi najdlje do 30. avgusta. Ravno tako za vožnjo iz Spodnjega Dravberga do Slov. Gradca in za prenočišča. Vlak odhaja iz Maribora ob 8*15 dop. in ob
3.	pop. ter prihaja v Spodnji Dravberg ob i ri6, oziroma 5-11 pop. Od Koroške strani prihaja vlak v Sp. Dravberg ob 10. uri dop. in
4.	uri pop. Za udeleževalce slavnosti, ki oglasi pravočasno svoj prihod, bodo vozovi pripravljeni na kolodvoru, da jih odpeljejo v 8/4ure oddaljeni Slov. Gradec