Oblaku.
Hh, zakaj pač danes svoj plašč                Mama je moja v nebesa šla,
razgrnil si po širokem nsbu?                 nad ono čisto, jasno nebo.
Moje oko proti nebu hiti,                        In jaz bi tatco rad šel za njo,
moje srce protl nebu žall ...               ah, samega me je pustila takot
Ah, zakaj pač danes svoj plašČ             in sama je tjakaj v nebesa šta,
razgrnil si po sirokem nabu?                 nad ono čisto, jasno nebo.
In zakaj se sotzts, oblak, z menoj?
Saj tl umrla nl mamica! —
Jaz se ti smifim? . . . O, na[ grem s tebo[!
Nesi me tja, kjer je mamical
Ne? . . . Odplavaj, da bo jasno nebo,
ob solncu je srcu manj hudd . . .