KRONIKA
GLEDALIŠČE
POD ČRTO DESETIH DNI STERIJINEGA POZOR J A. Tisto, kar sodi v kroniko Sterijinega pozorja. bo prej ali slej katalogizirano in shranjeno v arhivsko pozabo: ocene posameznih predstav enajstih gledaliških iger v Novem Sadu, poročila o pogovorih za okroglo mizo kritikov o predstavah in repertoarju, izjave, sodbe, pogovori o financiranju, veselje in nevoščijivost ob nagradah, vtisi in poročila o razstavah — spremnih prireditvah Pozorja. vse bo zagrnil prah. ki ga dvigajo in ga bodo dvigali novi dogodki. Po nečem pa bo enajsto Pozorje vendarle dalj časa prisotno v zavesti udeležencev, kot bi utegnili pričakovati glede na sporno kvalitetno raven posameznih sestavin in celot posameznih predstav v letošnjem tekmovalnem repertoarju: po sporu med tradicionalno in moderno dramatiko; bolje — med znanim in novim v dramskem ustvarjanju; nadalje po konfrontaciji ustaljenih in iska-teljskih režijskih prijemih in v logični odvisnosti od tega po prezentaciji nasprotja med realistično zaneseno igro in modernim komedijantstvom. v katerem igravec preneha biti človek zase. ampak postane samo živa sestavina širše konstrukcije z jasnim ali meglenim namenom. Formalna zmaga novega v tem ustvarjalnem sporu pa nikakor ni dokaz, da se je tradicionalno, klasično, že znano v gledališču preživelo in da današnjemu gledalcu nima ničesar več pomembnega sporočiti. Takšnega sklepa po letošnjem Pozorju ni mogoče ugotoviti, to pa zato, ker niti ena niti druga stran nista bili toliko močni, da bi očitni spor povzdignili na višjo raven. Zmagovalcu daje vrednost poraženec, v tem primeru tradicionalno gledališče, ki pa je bilo letos zastopano z bolj ali manj anemičnimi primeri.
Spopad je potekal predvsem na tekstovnem in režijskem področju. (Če govorimo o gledališču, si lahko dovolimo nekaj dramatičnosti). Na eni skrajnosti je bila drama dalmatinskih strasti Veliki val Mirjane Matic Halle, na drugi pa absurdno burkaški lepljenki beograjskega dramatika Aleksandra Popoviča Sablja damaščanka in Prašičji dir. Enodejanki Mome Kaporja pod skupnim naslovom Skok čez kozla in Ranjena ptica Marjana Matkoviča so v tem spopadu med izvirnimi dramskimi besedili samo sekundirale. ker jim zaradi tematske in umetniške slabokrvnosti drugega tudi ni preostalo. Mirjana Matic Hale je v svojem Velikem valu obnovila naturalistično literarno obravnavo življenja in prikazala v njem s strastmi in sovraštvi nasičeno dalmatinsko ozračje: za osrednjo osebo si je izbrala erotično nepotešljivo nadžensko. katere konflikt z okoljem, opasanim z vsemogočimi predsodki, se mora končati z njenim porazom. Drama je razvlečena, izpolnjena z verističnimi detajli, z veliko zvenečih besed, s prenabreklo čustvenostjo in čutnostjo in zato mozaičnega avditorija ni kaj prida prevzela. V izvedbi zagrebškega dramskega gledališča je prišlo do veljave nekaj poetičnosti, z odra je zadihalo pristno dalmatinsko ozračje, vendar je bilo verjetno vse preveč dokončno izrečeno, kar v umetnosti gotovo ni najbolj modro in priporočljivo. Skrajno nasprotje te strastne drame strasti bo navedeno misel dopolnilo: Popovičevi farsi (Sabljo damaščanko je uprizorilo Narodno gledališče iz Beograda. Prašičji dir pa komorni oder -»Atelje 212« iz Beograda) sta dali osnovo za dinamičen teater; to ni bil samo prašičji ampak tudi besedni dir. velikokrat nerazumljiv tudi tistim domačinom, ki sodijo
760
\ srenjo, iz katere Popovič grehe besedje za svoje farsične lepljenke — to je beograjski čaršijski govor. Popovič je strnil tonescov antidrantski princip / tnušičevsko satiričnostjo na račun srhstva in srbskega značaja. V Sablji dama-ščanki si je z združitvijo teh sestavin privoščil beograjsko kavarniško druščino in njeno politično filozofsko dehaterstvo in frazerstvo. v Prašičjem diru pa malomeščanski svet pozerstva. hinavščine. egoizma. Veliki val Mirjane Malic Halle veže in omejuje odrske oblikovalce prostorsko in značajsko. Popovičevi larsi pa nudita režiserju in igralcem neomejene možnosti komedijantstva. Popovič za svoje farse ne potrebuje več kot tri osebe, vsaka izmed njih pa pooseblja kdo ve koliko ljudi. V njih je veliko neizrečenega ali vsaj dobiš vtis. da je tako. In ker je bilo v vsem tem iskateljstvo. eksperimentalorstvo. novosti, se pravi korak v neraziskano temo. je zmagalo, ne samo zaradi izredne Sterijine nagrade za poskus Aleksandru Popoviču. ampak tudi zaradi odmeva, trenutnega odmeva med gledalci: nekaj jih je bilo. ki so med predstavo demonstrativno zapustili gledališče, nekaj pa jih je navdušeno ploskalo po končanem igralskem in besednem diru po odru. Verjetno pa bi bil pravi namen teh Popovičevih burkaških sabelj dosežen tedaj, ko bi vsi igralci zapustili dvorano še preden bi se odrski dir nehal. Popovičevi farsi sta sicer zabavali, vendar njune eno-dimen/.ionalnosti ni mogla prikriti še tako iskana izvedbena teatraličuost.
Kljub takšnemu porazu in takšni zmagi v tem tekstovnem dvoboju še čaka na dober literarno odrski gledališki tekst kot na Godota.
Kot rečeno: drugi dramatični element v konfliktu enajstih gledaliških iger v Novem Sadu se je odigral na režijskem področju. Iz postavitev nekaj klasičuili gledaliških ali za gledališče prirejenih tekstov se je izluščilo vprašanje in spoznanje, da dobi uprizoritev takšnega besedila svoj smisel samo in predvsem \ ustrezni aktualizaciji, da dobi tekst takšno odrsko govorico, ki bo čim bliže odjemalcem, se pravi ljudem našega časa. da spregovori o njih in za njih. Na eni strani sta se znašli uprizoritvi poetično historičnega dramskega fragmenta Kraljeva jesen Milutina Bojiča (Narodno gledališče iz Beograda) in jazbec pred sodiščem Petra Kočiča (Narodno gledališče iz Dubrovnika), na drugi strani pa novosadska uprizoritev Družine Sofronija A. Kiriča, dramatizacijo je po delih Jakova Ignjatoviča pripravil Dimitrije Djurkovič. in Pohujšanje v dolini Šentflorjanski v uprizoritvi ljubljanske Drame in v režiji Mileta Koruna. Kraljeva jesen se zaradi svoje monumentalne pesniške govorice v to tekmo pravzaprav ni vključila. To je bil na letošnjem Pozorju gotovo najlepši tekst, čista poezija, nastala skoraj pred pol stoletja, pozabljena in pred kratkim spet odkrita. To je drama političnih dvorskih intrig iz globoke srbske zgodovine, vendar zaradi svoje antične pronicljivosti v človeško naravo ostaja vrednota za vse čase. Igralska interpretacija te velike besedne umetnine je bila že kar preslovesna, kostumska oprema pa tako razkošna obnovitev na srbskih freskah ohranjenih oblačil, da se je predstava že skoraj spremenila v oratorij.
Vprašanje aktualizacije klasičnega gledališkega teksta je odprl pravzaprav Kočičev Jazbec pred sodiščem, ki je prišel v dubrovniški izvedbi izključno in samo zaradi igralca Izeta Hajdarhodžiča v vlogi pretkanega bosenskega kmeta Davida Štrbca. znamenitega igralca ljudskih likov iz dubrovniške preteklosti (Skopuh v Držičevem Skopuhu, Dundo Maroje v Držičevi komediji z istim naslovom). Uprizoritev namreč ni izkoristila možnosti, da bi iz Kočičevega Davida Štrbca napravila simbol preprostega človeka v sporu z oblastmi, katerih zamotani mehanizem  mu ostane za  vselej  tuj  in večna uganka. V nasprotju
49    Sodobnost
761
s tem pa je Korunova režijska zamisel in realizacija Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski aktualizirala neprimerno bolj zamotan in kompliciran tekst. S tem da je režiser podredil celoten ansambel svoji režijski zamisli in poudaril v Cankarjevi farsi za naš čas aktualne sestavine, je povzročil v dvorani Srbskega narodnega gledališča v Novem Sadu nepričakovano presenečenje. Ob nastopih ljubljanske Drame na Sterijinem pozorju se pričakuje že sama po sebi določena kreativna raven; če pa se nastopu pridruži še nekaj, kar izzove presenečenje, kakor se je zgodilo s Pohujšanjem, potem je uspeh zagotovljen. In ker moč poraženca določa ceno zmagovalcu, moramo pripisati, da blišču ljubljanskega uspeha jemlje košček sijaja nekonktirenčnost letošnjih gledaliških iger. Novosadska predstava Djurkovičeve dramatizacije Ignjatovi-čevih del je sicer šla v isti smeri, z istimi hotenji, vendar ni dosegla tolikšne kompaktnosti  in nazornosti kot Korunovo režijsko dejanje.
V vsem tem. tako v zmagah in porazili, ne more biti nikakršne dokončnosti, kajti gledališče živi svoje življenje in že jutri morda se bo modernistični gledališki konstruktivizem kot poraženec umikal pred žhljenjsko polnejšimi in umetniško prepričljivejšimi stvaritvami.
Sicer pa: ali ne gre pri vsem tem le preveč samo — za Hekubo!
France   Vu r n i k
762