Velja: za celo leto 4 krone. Denar naj se pošilja točno pod napisona: I pravništ vo „Mira“ • v Celovcu, Vetrinjsko obmestje štey. 26. Naročnina naj se plačuje naprej. Izhaja vsak četrtek, ako je ta dan praznik, dan poprej. Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu „Mira“ v Celovec, Pavličeva ulica št. 7. Osebni pogovor od 10. do 11. ure predp. in od 3. do 4. ure popoldne. Rokopisi se ne vračajo. Za inserate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste za vsakokrat. Leto XXIV. Slovanskim državnim poslancem! Nasilstvo, katero se uporablja v zadnjem času proti „Miru“, edinemu slovenskemu listu na Koroškem, je vzbudilo po celem slovenskem delu dežele velikansko ogorčenje. Ni ga zavednega Slovenca na Koroškem, kateri ne bi občutil v svojem nàrodnem srcu upravičenega srda napram onim, ki skušajo na tak nezaslišan način ugonobiti koroškim Slovencem edino oporo, edino orožje v boju za obstanek, v boju za zajamčene pravice slovenskega nàroda. Ako smo Slovenci na Koroškem vsled pristranosti c. k. avstrijske vlade v resnici že na tem, da moramo, ne da bi mogli povzdigniti na pristojnem mestu svoj glas proti temu, izginiti v nenasitnem žrelu protiavstrijskega nemškega nacijo-nalizma, ako moramo danzadnevom sprejemati naj-silnejše udarce ne samo od naših nàrodnih nasprotnikov, katerim smo izdani na milost in nemilost, temveč celo od iste c. kr. vlade same in njenih organov, potem vsaj glejte vi, zastopniki slovanskih nàrodov, kako mora poginjati slovenski nàrod na Koroškem ! Posebej pa se obračamo na vas, zastopnike slovenskega nàroda v dunajskem državnem zboru, z iskreno željo, da pojasnite svojim slovanskim tovarišem, kake neznosne razmere je ustvarila oua tako slavljena c. kr. avstrijska pravica na slovenskem Koroškem! Pojasnite jim, da stotisoč Slovencev nima niti najmanjše pravice, da se obsoja Slovenca, ako izpregovori slovensko besedo pred c. k. sodiščem, da so tisti, ki naj bi uradovali slovenskemu ljudstvu, največji naši sovražniki slovenskega ljudstva, ker so skoraj izključno vsi člani najzagrizenejših nemško - nacijonalnih društev, „šulferajna“ in „sudmarke“, povejte jim, da c. k. orožniki poizvedujejo po naročnikih edinega slovenskega lista na Koroškem, da se naročniki celih občin tirajo pred preiskovalnega sodnika, samo da bi se izvedelo ime pisca vesti v nMiru“, vsled katere se je čutilo žaljenih nekaj c. k. uradnikov in pa društvo „sudmarka“. Povejte jim, da se na tak nezaslišan način hoče ugonobiti edini slovenski list na Koroškem. Kes je, da je slovenski nàrod na Koroškem Podlistek. Črtice iz zgodovine koroških Slovencev. (Piše Jan. Maierhofer.) 1 1. Pred 50 leti. Ne pričakujte bogve kakšne učene razprave, novega odkritja ali slavospeva iz davnih časov; tudi vam ne bom začel pri Adamu, ali pokazal vam prvega Slovenca, ko je zasadil prvi plug v koroško ledino, ne, ampak samo nekatere zanimivosti iz nàrodnega življenja koroških Slovencev vam hočem opisati. Tudi ne lepo po redu, ampak vse križema zmešano. Tudi ni treba, da bi sam pisal, da bi vas sam zabaval, ampak naj se oglasi vsak, kdor najde kje kako dosedaj še skrito, ali pozabljeno vest iz zgodovine koroških Slovencev. Začnimo malo brskati, iskati. Pravzaprav pa nas mora biti malo sram, da smo tako brezbrižni in leni glede lastne zgodovine. Vse pustimo Nemcem. Ti pa iščejo in tiskajo po svoje; vtaje ali zamolče vse, kar je slovenskega, in mi jim zmirom bolj in nehote verjamemo. Koliko predsodkov, krivičnih trditev bo treba zavrniti! — Pa kaj bom kvasil, začnimo hitro in krepko, ter ne nehajmo prej, da bo objavljena v „Mirovih“ podlistkih zgodovina zadnjega roba in krtovca našega Gorotana. Nas je — zelo mi gre že slabo; mislim zadeti, pa mi sapa zmanjka koj pri drugi besedi. Še tega ne vemo, koliko nas je. Verjeti moramo — nasprotniku; kolikor se njemu poljubi nas na- V Celovcu, 11. maja 1905. žilav, res je, da je pripravljen boriti se do zadnje kaplje krvi za svoje pravice, ali če bo šlo tako naprej, mora skoraj najpogumnejšemu upasti pogum. Kes, pripravljeni smo koroški Slovenci na najskrajnejše, saj vemo, da se moramo boriti z najbrez-obzirnejšim sovražnikom, ki ima poleg vsega najboljšega zaveznika v c. kr. vladi, ali vzlic temu vendar dosedaj še nismo obupavali, kajti zanašali smo se na svojo žilavost. Ako pa nam sedaj ne priskočijo na pomoč ostali Slovenci in pa naši slovanski bratje, potem ne vemo, kako naprej. Nadejamo se, da bo naš klic po podpori našel povoljnega odziva pri vseh naših slovenskih in slovanskih bratih, nadejamo se, da se bo vsaj tu enkrat pokazala v sijajni luči ona toliko po-vdarjana slovanska vzajemnost! Pokažite torej, da slovanska vzajemnost ni prazna beseda, pokažite, da ima koroško Slovenstvo še prijateljev ! Storite to, in z novim pogumom bomo zopet nadaljevali boj za svete naše pravice! . Ugonobiti nas hočejo! Kakor smo poročali v zadnji številki, se je vzdignila proti našemu listu cela vrsta nasprotnikov, kateri so si postavili nalogo, da morajo na vsak način ugonobiti naš list. Način, katerega so si izvolili, je jako značilen za koroške razmere. Dosedaj nam namreč še ni bilo znano, da bi se c. k. orožništvo uporabljalo za take zadeve, za privatne tožbe radi žaljenja časti. Ali proti slovenskemu časopisu se porabi vse, samo da bi se ga čim prej spravilo na tla. Kakor smo torej že poročali, hodil je orožnik "po vrbski okolici ter po-praševal, kdo je naročen na „Miru. Pravil je, da prihaja po naročilu c. kr. deželne sodnije. Ko pa se ga je opozorilo na to, da naj pokaže odlok, s katerim mu je naložena ta preiskava, je odgovoril, da ne sme izdajati uradnih tajnosti. Orožnik je celo to hotel vedeti, ali ta ali oni naročnik tudi plačuje list, ali ga dobiva zastonj. Seveda s tem poizvedovanjem še ni bila stvar končana. V torek, dne 2. t. m., na 9. uro dopoludne je bilo poklicanih triindvajset naročnikov „Mirau v občinsko pisarno v Vrbi, da izpovedo kot priče v kazenski zadevi proti Fr. Ekarju. Seveda ni tu čisto nič povedano, kaka je ta kazenska zadeva, in od na- šteti, toliko je nas. Leta 1900 so torej našteli nas 90.495. Pičlo število! Vseh Korošcev je 367.324. Knezoškofijski šematizem jih je naštel 385.670. Torej še tretjina vsega prebivalstva ni nas. Do tretjine nas še manjka celih 38 tisoč. Mi pa se tako radi bijemo na junaška prsi, če stojimo pred kakim c. kr. uradnikom, češ, 120 tisoč nas je, dobra tretjina! Seve malo več, kot so nas našteli, nas je gotovo. Poglejmo malo nazaj ! Leta 1890 so nas našteli 101.030. Tako okolu 100 tisoč nas je gotovo tudi še zdaj. Leta 1846. so nas pa našteli 95.735, vseh Korošcev pa 319.224. (Czornig, Etno-graphie). „Natančneje“ je štel Korošce c. k. mi-nisterijalni komisar dr. Adolf Ficker 1. 1857. Med 332.456 Korošci je naštel nas 96.625. Ko je vlada te številke objavila, so se Slovenci precej začudili, in naš oče Andrej Einspieler se je nato potrudil s pomočjo raznih prijateljev sešteti koroške Slovence, ter jih je naštel leta 1861 lepo število 116.459, dobrih 4 tisoč več kot tretjino prebivalstva. (A. Einspieler, Tabelle iiber die Sprachverhàltnisse Karntens). Dr. Matija Lever sicer trdi v svoji knjigi, karntnerisches Worter-buch 1862“, da je Andrej Einspieler, katerega imenuje „Chorfuhrer der karntner Slovenen“, podal nezanesljive številke, toda mi pa lahko z mirno vestjo na ves glas trdimo, da Einspielerjevemu štetju več zaupamo, kot pa vsem dosedanjim vladnim statistikam. Malo manj je nas gotovo dandanes, a da bi se pa Nemci „pomnožili“ od tistega časa kar za 71 tisoč, temu je pomagal nekoliko tudi le potrpežljivi papir v rokah naše nemške vlade. Zanimivo je pa gotovo tudi pogledati, kako Štev. 19. vadnega človeka se vendar ne more zahtevati, da bi izpoznal po onem — Pr. IX. 2 /5. —, da je to tiskovna stvar. In kaj se je nato zgodilo? Nekaj takega, česar se slavna gospoda gotovo ni nadejala! Od vseh triindvajsetih poklicanih naročnikov „Mira“ je prišel samo eden! Uredništvo „Mira“ se je takoj, ko je izvedelo, da so naročniki „Mira“ pozvani kot priče v vrbsko občinsko pisarno, po svojem pravnem zastopniku, g. dr. Jankotu Brejcu, pritožilo proti takemu nezaslišanemu postopanju preiskovalnega sodnika na svčtniško zbornico c. k. deželnega sodišča v Celovcu. Zbornica je pritožbo zavrgla in utemeljila ta svoj čin tako zanimivo, da si ne moremo kaj, da ne bi odloka priobčili v celoti, kajti prepričani smo, da bo zanimal vso slovensko javnost. Evo ga torej: Pr. IX. 2,/5./38. Svetniška zbornica c. kr. deželnega sodišča v Celovcu je danes, zaslišavši mnenje c. k. državnega pravdnika, o pritožbi Antona Ekarja, odgovornega urednika periodične tiskovine „Mira“ v Celovcu, zastopanega po dr. J. Brejcu, proti zaslišanju 23 prič o dozdevnem piscu inkriminiranega sestavka v številki 8. periodične tiskovine „Mira“ z dne 2.12. 1905 pod naslovom „Yrba“ („Los von Rom“ in slovenski otroci) v kazenski zadevi Janeza Jasserja, Hansa Pirkerja, Riharda Ungerja, Andreja Bene-deiziga, Frica Kocha, Ferdinanda Nagelna, Avgusta Pernotula, dr. Winklerja, Janeza Wagnerja, Antona Pernolda in „sudmarkine“ podružnice Gornjega Roža v Rožeku, proti Antonu Ekarju zaradi prestopka proti varnosti časti sledeče razsodila: Pritožbi so ne ugodi. Proti temu sklepu ni nikakega nadaljnega pravnega pomočka. Razlogi: Na podlagi po zasebnih tožnikih dne 16., 23. in 27. sušca 1905 stavljenih predlogov se je vsled sklepov preiskovalnega sodnika z dne 17., 29. in 31. sušca 1905, št. 3, 29 in 32 uvedla proti Antonu Ekarju predpreiskava radi prestopka proti varnosti časti in obenem stavil predlog, da se poizve pisec dotičnega članka. Ti sklepi preiskovalnega sodnika so bili v zmislu kazensko-pravdnega reda popolnoma pravilno sestavljeni, in se morajo sedaj vsi izvesti v po-jasnjenje dejanskega stana in se mora vse pose je spreminjala meja med Slovenci in Nemci. Kako daleč so v začetku (v 6. in 7. stoletju) segale slovenske meje, bomo videli v posebnem članku. Danes bomo primerjali jezikovne meje pred 50 leti z današnjimi. Leta 1849 je navel Nemec Bern-hardi v svoji knjigi „Sprachkarte Deutschlands“ te-le jezikovne meje : Črta se prične pri Ovčji vasi, gre na Naborjet, med Modrinjo vasjo in Smohorom črez Žilo in po grebenu Dobračevega gorovja proti Beljaku. Vzhodno od Beljaka gre na Suho, Dole, Blatograd, Nusberg pri Malemu Št. Vidu, Št. Donat, Št. Boštijan, Šent-Gregor, Kovače, Galovico (Volovco) Gonitz, Led in Labud. Vmes med Slovenci pa se našteva več nemških oaz, tako n. pr. na Vratih, Podkloštrom, na Bistrici, za Vrbskim jezerom, okolu Celovca proti Holenburgu, Velikovcu, v Grebinju, Dobrlivasi in Spodnjem Dravogradu. Kaj vidimo iz tega, oziroma česa ne vidimo ? Ne vidimo nič o Nemcih oziroma nemčurjih na Trbižu, v Rožeku, Vrbi, Borovljah, Železni Kapli. Slovence pa vidimo za Dholico pri Blatogradu, v Čanjčah, Gospisveti, v Mostiču, do Št. Boštijana pri Ostrovici in do Galovice na Svinjski planini! V Blatogradu je naš slavni Slomšek slovenski pridigoval, in pridigoval je o ljubezni do slovenskega jezika in rodu; bičal je grdobo nemčurstva v Blatogradu leta 1838. Leta 1858 je vodil škof Slomšek sv. misijon v Velikovcu, in pridiga je bila nemška le vsaka — tretja. O čanjčah pa piše Andrej Einspieler istega leta v „Slovenskem prija-jatelju" to-le: Dobro uro hoda proti zapadno-se-verni strani Celovca stoji velika in lepa fara Čanjče. Šteje 1333 duš. Škofijski šematizem 1. 1848 pravi: trebno ukreniti, da se poizvedo morebitni nadaljni sokrivci ter se morajo potemtakem uvesti primerni koraki, da se poizve pisec dotičnega članka, ter je stvar preiskovalnega sodnika, da po določbah kazensko - pravdnega reda kot priznano pripustnem načinu poizve morebitne sokrivce. Ta poizvedba se lahko izvrši z zaslišanjem naročnikov in drugih poizvedene e v, ter ni v kazensko-pravdnem redu nikake določbe, po kateri bi imel toženec pravico, okoliščine, o katerih naj se priče zaslišijo, posebej določevati, temuč je stvar preiskovalnega sodnika, na vsak po postavi dopusten način vse potrebno ukreniti, da se pojasni dejanski položaj in poizvedo sokrivci. § 91 k. p. r. Svetniška zbornici c. k. deželnega sodišča v Celovcu, dne 2. vel. travna 1905. Podpis nečitljiv. Danes ne nameravamo razpredati cele stvari na dolgo in široko, temveč opozarjamo vse slovensko časništvo na posledice, ki so mogoče, ako začnejo c. k. sodišča tudi drugod nastopati na tak način proti slovenskemu časništvu. Pomislite samo slučaj, da se toži radi kakega dopisa iz kraja, kjer ima list sto, dvesto ali več naročnikov. In naj se pozovejo vsi naročniki, in vsi naj zahtevajo odškodnino za zamudo časa itd., kaki bodo potem stroški! Ravno tako pa je tudi ta sklep svetniške zbornice c. k. deželnega sodišča celovškega prav dobro orožje v naših rokah, kajti v enakem slučaju zahtevamo tudi mi lahko, da se pozovejo k pričevanju vsi naročniki dotičnega lista, ne pa samo iz dotičnega kraja, temveč najmanj celega političnega okraja. Prepričani smo, da bo vse slovensko časništvo smatralo za svojo nalogo, da primerna osvetli to nasilnost c. k. celovškega sodišča napram edinemu slovenskemu listu na Koroškem. Sploh pa mislimo, da ni časnika v Avstriji, ki bi mogel odobravati tako postopanje c. k. sodnije, pa naj si bo sicer najhujši naš sovražnik, kajti v takih razmerah je mogoče le uresničenje ouega starega pregovora: „Daues meni, jutri tebi." Proti takemu nasilstvu bi moralo vstati vse časništvo in pošteno za ušesa prijeti one ljudi, ki že leta in leta zadržujejo preosnovo našega srednjeveškega tiskovnega zakona. Zaslužili so to pošteno! Koroške novice. Ali je to tudi katoliško! Znano je, da se v gostilni „pri jagnjetu" v Celovcu zbirajo gospodje, ki stoje v dotiki s «Karntner-Zeitung1*. Tja pa zahajajo tudi mnogi Slovenci, zlasti prenočevat. Gostilničar, vrlo postrežljiv mož, je hotel storiti uslugo svojim slovenskim gostom ter je naročil nMir11. Ali glejte, kaj se zgodi! Nemško-nacijonalna strast je pri pristaših lista „Karntner . Zeitung“ že tako neukrotljiva, da se mora pokazati povsod, celo na javnem prostoru, v gostilni, in to ravno tako pri duhovnikih kakor neduhovnikih. Zgodilo se je namreč, da so nemški duhovniki v družbi z neduhovniki (imena za danes javnosti še zamolčimo, ali so vsakomur na razpolago v našem uredništvu) nagovarjali gostilničarja, da naj opusti »Mir", Ko pa jih gostilničar ni ubogal, so se jezik je slovenski. Pridiguje se ondi tako-le: v farni cerkvi dvakrat slovenski, enkrat pa nemški, v treh podružnicah pa samo in vselej po slovenski. Tudi ljudje doma in otroci v šoli med seboj le slovenski govorijo. Med vsemi otroci v šoli je le ena sama trda Nemka. Uvedel pa je tam nemščino in z njo nemčurstvo župnik KašparTomančger. — Bridke in ostre levite mu je zato bral Andrej Einspieler, poslal mu je Slomšekovo pridigo o nem-čurstvu. — Nemški škof Jurij Majer je v Brezi nad Krivovrbo leta 1831 sam zapovedal, da se morajo otroci v šoli poučevati v slovenskem jeziku. Na ljudskih šolah v Celovcu je biio 8 slovenskih učiteljev, ki so poučevali dvakrat v tednu v slovenskem jeziku 231 učencev. Na gimnaziji je obiskovalo slovenske ure 115 dijakov. Vsako leto je bila na ljudski šoli v Celovcu javna in slovesna skušnja iz slovenščine! . . . Višji šolski ogleda je bil Šimen Rudmaš, župnik stolne cerkve v Celovcu, Slovenec z dušo in telesom ... V Borovljah so v začetku prejšnjega stoletja izdajali vsako leto šolsko poročilo v slovenskem jeziku .... Milo se nam stori v rodoljubnem srcu, če beremo taka poročila ter jih primerjamo z dandanašnjo mizerijo. Zbirajmo take častne spomine! * * . . * Poglejmo pa, kje je dandanes jezikovna meja. Skrčila se je nam v škodo in nečast. Pa tudi na prav naši zemlji so Nemci gosto potrošeni. Vlada in šola jih nam na grozen in usodepolu način vsiljuje. Skoro nimamo več večje vasi, kjer bi ne bilo že kope pristnih in nepristnih Nemcev. Meje so pa približno te-le. Slovenci segajo na zapadu do Lužnice, Lipaljevasi, črez planino v maščevali nad našim listom prav po — otroško, strgali so ga namreč in s cigaretami zažigali. — Ta čin nemške duhovščine res zasluži, da se ga iznese v javnost, kajti kaj takega je res samo mogoče tamkaj, kjer strast že ne pozna nobene meje več. In res, tu se je pokazala vsa njihova olika, ves njihov fini nastop, vsa lepota najlepših ljudi v Celovcu. Ne zamerite, ali slovenskemu duhovniku bi bilo kaj takega nemogoče storiti, ker bi bilo to pod njegovo častjo, pod častjo katoliškega duhovnika in Slovenca, prepričani pa smo, da bi kaj takega storil prav rad, tudi neplačan, kak carigrajski derviš ! Imenovanje v sodni stroki. Imenovan je g. dr. Rado Kušej, dosedaj avskultant pri c. kr. deželnem sodišču v Celovcu, c. kr. sodnim prista-vom za Črnomelj na Kranjskem, častitamo! Premestitve v politični službi. Premeščen jeg. dr. Blaž Lahovnik, c. kr. okrajni komisar, iz Celovca v Beljak, v Celovec k okrajnemu glavarstvu pa g. dr. Josip Ferjančič, c. kr. deželno-vladni koncipist, ki je bil dosedaj v Špitalu. Poročil se je v nedeljo, dné 7. t. m., v Celovcu g. dr. Fran Frlan, odvetniški kandidat pri g. dr. Jankotu Brejcu, z gospico Frido Plohl v Celovcu. — Naše najprisrčnejše častitke mladima po-ročencema! Tisoč goldinarjev bo premalo, za tistega namreč, ki je naročen na „Mir“ v vrbski okolici, ali pa pol leta zapora, če ne celo leto, zato ker se je „Miru baje predrznil razžaliti nekaj privatnih oseb iz Vrbe ali odkod že, in pa, čujte, celo nedotakljivo „sudmarko“. Take nesramne govorice se raznašajo po vrbski okolici, samo da bi se od-jedlo „Miru“ nekaj naročnikov. Pri vsem tem se pa zabavlja črez naročnike „Mirau v najnesramnejših izrazih. Kdor je naročen na „Mir“, je takorekoč „ferdaman“. S prstom kažejo za njim! In potem pa ša one nesramne govorice! Res, vprašamo, ali se je kdaj zgodila katerikrat kaka taka lumparija napram kakemu listu? Prav dobro vemo, odkod izhajajo te govorice, kdo jih trosi naokolu, in le pripravljeni naj bodo tisti, da bo prišel dan vračila, ko se bo ta nemško-nacijonalna gonja proti „Miru“ kruto maščevala! Zakaj pa sicer tako hlastno posegate po našem listu? Zakaj pa komaj čakate, da ga prinese pošta, in potem padete po njem kakor lačni volkovi ter ga preberete od prve črke pa do zadnje, zakaj se mnogo bolj brigate zanj, kakor pa za svoje lastne nemško-irredentovske liste? Zakaj pa se vi sami ne oglasite c. kr. sodišču, da še vas pokliče v vrbsko občinskoepisarno, kakor slovenske naročnike, ki svoj list plačajo, med tem ko ga vi berete zastonj? Pa tisoč goldinarjev bo moral plačati tisti Slovenec, ki je naročen na „Mir“ ! Če ste že hudobni, da bi le ne bili tako prekleto neumni! Kaj mislite, da je naš slovenski kmet res tako zabit, kakor bi ga vi radi imeli, da bi vam verjel vsako, še tako nesramno laž? Fej ! taka nesramna lažnjivost. Sram vas bodi od pete do glave! Vi pa, slovenski kmetje, tu lahko izpoznate, kakšni so oni vaši „hajlovski“ prijatelji! Kako vas sicer vabijo k sebi, kako se smučejo okrog vas, kako se vam prilizujejo, kadar bi radi izvabili od vas kak krajcar, ali vas celo pridobili za svoje vsenemške namene, tota bognedaj, da bi se vi samo od daleč pokazali Slovence, potem pa že padejo po vas kakor Zilsko dolino do Modrinjevasi pri Šmohoru. Na severu gre črta na grebenu Dobračevega gorovja, južno pod Beljakom, na Suho, odtod po grebenu gorovja, ki je južno od Osojanskega jezera, nad Dholico, in nad Brezo, severno-zapadno od Celovca pa skoro ni več Slovencev, slovenske zemlje. Nekaj jih je še pod Goričico, v Št. Juriju. Od tam gre meja na Otmanje, Mostič, Visoko Bistrico, Go-renče, Grebinj, od tam na Labud in od tam na Št. Lovrenc nad Kimbergom do štajarske meje. Najbolj občutljiva je izguba naše zemlje v zadnjem petdesetletju: obali Vrbskega jezera (po-nemčevalni proces še ni docela dovršen, a neza-držljiv), Blatograd, Čanjče, Gospasveta, in kraji pri Šmihelu, Št. Donatu in Mostiču. Iztisniti nas hočejo iz Celovca in okolice, pozneje iz Borovelj in Velikovca. Železna Kapla, Črna, Prevalje, Pliberk, Dobrlavas, Rožek še ne bodo tako hitro nemški kraji. Meje v Zilski dolini pa so iste kot pred sto in več leti. * * * To torej bilanca zadnjih 50 let. Kam pridemo v prihodnjem petdesetletju, je nam še skrito. Prihodnjič pa bomo pogledali malo po vzrokih našega nazadovanja. Potem pa se obrnemo nazaj v najstarejše čase. Do tedaj pa z Bogom. Če najdeš, čitatelj, kaj napačnega, popravi. Podpirajte družbo sy. Cirila in Metoda! divje zverine! Le poglejte jih sedaj, te vaše prijatelje"! Po tisoč goldinarjev ali po celo leto zapora vam želijo, zato ker ste naročeni na slovenski list! Zapomnite si to, in spominjajte se vselej, kadar bodete stopali mimo njih! Niti enega slovenskega groša takim ljudem, dasiravno so jih tako lačni, da bi morali poginiti brez njih. Naj poskusijo, kaj se pravi s pestjo biti Slovence v obraz ! Volitve v mestni zastop celovški. Volitve so pač vselej nekaj takega, kar vsaj za nekaj časa zbudi v nekaterih ljudeh nekoliko življenja, med tem ko sicer lepo spančkajo spanje pravičnega, dasiravno jim je morebiti Javnost" naložila tudi kako javno opravilo, morebiti celo zastopstvo v mestnem občinskem zastopu. Tako so tudi letos s prvim majnikom nekoliko oživeli ljudje, o katerih sicer ni bilo celo leto kaj slišati in te dni je bilo tupatam celo prav precej živahno. Šlo se je pač zato, da nemški nacijonalei pokažejo, da imajo v nemškem (?) Celovcu še vedno svojo moč. Ali na njihovo žalost so se morali prepričati, da jim je ravno v Celovcu že precej odzvonilo. To se je najlepše pokazalo pri volitvi za tretji razred, kjer ni bil izvoljen razun dosedanjega župana Neunerja niti eden izmed kandidatov, katere je predlagal nemško-nacijonalni ,,Komunalverein", temveč sta bila izvo-voljena hišni posestnik Eckhart, katerega „Komunal-verein" ni hotel kandididirati, in pa socijalni demokrat Riese. Posebno tega zadnjega, ki je bil pri ožji volitvi izvoljen, so volili večinoma obrtniki, na katere se je do sedaj nemško-nacijonalna stranka najbolj zanašala. Kakor je torej videti, so nemški nacijonalei v svojem glavnem gnezdu strahovito pogoreli. Nas more to le veseliti, da nemški nacijonalizem tako lepo sam ob sebi propada. Kako so lovili glasove. Trda je res morala presti nemškim nacijonalcem pri volitvah v mestni zastop celovški. Ako se pomisli, da je v tretjem razredu volila komaj polovica volilcev, v drugem pa celo samo ena četrtina, ali vzlic temu niso v tretjem razredu mogli nemški nacijonalei spraviti več svojih ljudi v občinski odbor kakor dosedanjega župana Neunerja, katerega so tudi vse druge stranke kandidirale. Y drugem razredu je celo predsedniku „Komunalvereina“, dr. Angererju šla jako trda, tako da je bil izvoljen le za eno leto, ker je imel najmanj glasov. Pa kako so se mučili nacijonalei ! Celo Slovencem, znanim Slovencem, so pošiljali svoja vabila k volitvi in volilne listke. Tako vemo za nekega odločnega Slovenca, da je dobil kar štiri pozive in volilne listke. In več drugih jih je dobilo po tri, po dva, enega pa je dobil skoraj vsak. Torej Slovenci naj bi bili pomagali nemškim nacijonalcem do zmage! To je pa že vendar nekoliko preveč! Drugače nas niti ne poznajo ne, ali pa nas zaničujejo in zasramujejo, ali pri volitvah naj bi pa volili z njimi ! Ali ne bi bilo morebiti celo dobro, da bi bili še agitirali za nemške nacijonalce? I, seveda, saj so morda celo pričakovali kaj takega ! Reveži ! Prepričani naj bodo, da nas njihov padec prav čisto nič ne boli! Kako so res prijazni. Ker smo v zadnji številki „Mira“ priobčili neki dopis našega prav zanesljivega dopisnika iz Prevalj o tamošnji pošti, nas je slavni c. kr. poštni in brzojavni urad blagovolil počastiti s sledečim preprijaznim dopisom: „C. kr. poštni in brzojavni urad Prevalje, dné 4. maja 1905. Št. 107. — Slavnemu upravništvu „Mira“ v Celovcu. — C. kr. poštni urad prosi, da bi se mu blagovolilo naznaniti ime onega, ki je vposlal članek o pošti v št. 18. z dne 4. t. m. — C. kr. poštni in brzojavni urad Prevalje, dné 4. 5. 905.“ Podpis nečitljiv. — Pismo smo dobili seveda „službeno, poštnine prosto." Sicer se ne moremo spomniti, da bi bili kdaj pisali o c. kr. poštnem uradu na Prevaljah, pač pa o tamošnji poštarici, zatorej naj se nam ne zameri, da ravno tako prijazno — službeno in poštnine prosto — odgovorimo, da uredništva nimajo one grde navade, izblebetati ono, kar se jim piše ali pove, najmanj pa ime dotičnega, ki je pisal ali govoril. Z vsem spoštovanjem .... Slovenci pred Gradcem. Pod tem naslovom točijo „Freie Stimmen" po zgledu graškega „Tag-blatta" bridke solze, češ, da Slovenci v zadnjem času prav pridno nakupujejo velika posestva in da se je treba bati, ako se bo tako nadaljevalo, da se bo v štajarskem nemškem veleposestvu začel polom. — Mi gotovo z veseljem pozdravljamo tako nakupovanje nemških posestev, ali ob enem izrekamo tudi željo, da naj bi slovenski kapitalisti gledali tudi nekoliko na Koroško, kajti tudi tu bi bilo dobiti marsikako posestvo prav po ceni. In da bi bila taka posest v slovenskih rokah tudi v narodnem oziru velikega pomena, nam bo gotovo vsakdo rad verjel. Vsekako torej naj bi se tudi skušalo na Koroškem dobiti par takih posestev v slovenske roke, kakor se je to zgodilo pred kratkim v več slučajih na Štajarskem. Šolske vesti. Za nadučitelja v Lipalji vasi je imenovan Anton Witzany, učitelj v Crešnjah. Premeščen je učitelj H. F il la iz Črne v Železno Kaplo in Peter Pirouz iz Sel v Kaplo ob Dravi. Dopust do srede junija sta dobila nadučitelj Alojzij Eberle v Mizici in nadučitelj Matija Mencin v Libeličah. SpomiDjajte se šentjakobske šole! Št. Jakob. V Veliki vasi so se spet enkrat stepli. Pri tem so pehnili gostača Šimna Kneza v grlo, mu razbili glavo in ga vsega stolkli. Okrajno sodišče v Rožeku je že poslalo orožnike, da pozvedujejo o stvari, da se bodejo ti suroveži kaznovali. — Sploh moramo mi, kar je nas pošte-nejših ljudi iz šentjakobske fare, biti veseli, da bode železniško delo kmalu pri kraju. Zaslužimo itak malo in nič nimamo drugega, nego par let boljše življenje, in malo jih je, ki bi bili kaj dolgov poravnali ta čas, še manj pa takih, ki bi bili dejali kaj v hranilnico. Samo nekaj mladih fantov je, ki so že v slovenski prejšnji naši šoli bili jako pridni; ti se nič ne pajdašijo z barabarji in so zanesli, ker imajo stanovanje in hrano večinoma doma pri starših zastonj, že po 600 do 1000, nekateri celo po 1500 kron v hranilnico. Samo ti bodo kaj lepega od železniškega dela odnesli. Vsi drugi pa bodo veseli, da bodo barabarji enkrat odnesli pete ; posebno bodo še pozni rodovi kleli barabarijo zaradi nemške šole, h kateri so nam večinoma barabarji pripomagali. Posebno žalostno pa je tudi to, da veliko naših kmetskih fantov, ki delajo med barabarji, čisto podivja. Denar, ki ga prej niso bili navajeni, in ki ga čutijo sedaj obilno v žepih, jim je pamet čisto zmešal, da so postali še bolj sirovi nego Lahoni, ki tukaj delajo. Žalostna resnica je, da se večina pretepov in pobojev pri nas ne dogodi med tujimi barabarji, ampak med domačimi ljudmi, ki delajo pri železnici. Zaradi tega kličemo iz srca: Bog daj, da bi bilo to delo že končano in da bi barabarija odšla in ž njo vsi tisti naši domačini, ki so se že čisto pobarabili. Nemškutarji pa po vrhu! Na zdar! Fužine pri Št. Jakobu. V predoru se jako pridno dela. V 14 dneh upajo ga do kraja prevrtati, ker imajo samo še 70 metrov, da pridejo v dotiko z onimi, ki kopljejo od kranjske strani sem. Uradniki in delavci bodo, kadar se to doseže, dobili srebrne svetinje (medenice), katerih se je menda že 3000 naročilo. Drugače se pa, kakor se govori, ne bode obhajala nobena slavnost po dovršenem delu, bržkone radi tega, ker je ravnokar odstopil bivši železniški minister — Wittek. Podgorje y Rožu. Na železniški progi od Celovca do Fužin (Podroščice) so se dela prav marljivo prijeli. Najtežje delo imajo pri nas, kjer je treba v blatnih in močvirnih krajih mnogo zasipanja in krepkega temelja iz cementa (betona). Od Bistrice doli do Humberga so skoraj že gotovi. Stebri humberškega mostu tudi že stoje. Prišli so že delavci, da bodo sestavili železne mostove. Yrba. (Kako so se prelevili.) Pred nekaj tedni je priobčil „Mir“ vest, da priredita „šulferajn“ in „sudmarka“ v Vrbi neko slavnost v spomin petindvajsetletnice „šulferajnau. Oklic, ki ga je takrat izdal veselični odbor, kar mrgoli „na-cijonalnosti“. Ali glejte, kako so se pa sedaj prelevili! V oklicu, ki so ga poslali vsem staršem, ki imajo svoje otroke v šoli v Dvoru, na Gozdanjah, v Lipi, Rožeku in Vrbi, ni čisto nič povedanega o kakem „šulferajnu“ ali „sudmarki“, ne, to je sedaj samo „Schillerfeier“. V omenjenem oklicu vabi veselični odbor starše in otroke, nemške in slovenske, v Vrbo, češ da bodo tamkaj i otroci i ubožni starši dobro pogoščeni. Potem pa pravijo: „Znano nam je, da nekateri duhovniki uporabljajo vsa sredstva, da bi otroke odvrnili od te slavnosti, ker se boje, da bi otroci zadobili vtise, ki bi ne bili všeč duhovnikom. Tako so v časopisih — posebno v „Miru“ — že večkrat izšli lažnjivi in sramoteči članki, s katerimi se hujska proti naši lepi in vzvišeni slavnosti. Ne verjemite tem neresničnim pisanjem! Ne zaupajte duhovnikom, ako hočejo odvrniti vaše otroke od naše slavnosti. Pridite z vašimi ljubimi otroci k nam in videli bodete z lastnimi očmi in slišali z lastnimi ušesi, da pri tem ne bo nič slabega! Saj je celo naj-višja šolska oblast — c. k. naučno ministrstvo — ukrenilo, da one dni ni šole, ko se obhaja Schillerjeva slavnost. Razveselila vas bo naša velikanska in poleg tega nedolžna slavnost, in ko bodete šli domov, bodete rekli: „Sedaj šele vemo, kako nas hočejo slepiti gotovi duhovniki.44 Starši, ki imajo kaj ljubezni do svojih otrok, bodo gotovo svojim otrokom privoščili ta dan veselja. — Nemški in slovenski starši! Ne pozabite 14. maja! Pridite s svojimi otroci v Vrbo in pripeljite tudi svoje sosede in njihove otroke s seboj!" — Tako oklic. Vidiš, slovenski kmet, kako znajo slepiti! Prej sama ,siidmarka“, sam „šulferajn*, sedaj pa, ko te vabijo, pa nič tega. Sama ljubeznivost, sama dobrota jih je. Zastonj jed in zastonj pijača, samo da bi slovenski otroci in njihovi starši poveličevali nemško slavnost. Sami Nemci, ker jih je malo, ne morejo ničesar storiti, zato naj bi pa vi in vaši otroci reševali nemški značaj vrbske okolice. In kako vas vabijo ! Sicer ne slišite iz njihovih ust nikdar besede: „Slovenec“, sedaj ste pa „slovenski" starši. Sicer se pa navadno sliši le „prokleti bin-dišar", če ne celo „pes“, tukaj pa taka ljubeznivost ! Sedaj vas rabijo, zato so tako prijazni, pozneje se bodo pa norčevali iz vas. Ako imate še kaj časti v sebi, ako nočete sebe in svojih otrok prodati svojim najhujšim sovražnikom za par kozarcev pive, potem bodete ostali vi in vaši otroci doma. Ako pa hočete biti izdajalci svojega rodu in jezika, potem se pa le prodajte! Ničvredno hujskanje imenuje »Bauern-zeitung" naš opomin slovenskim staršem, da naj ne pošljejo svojih otrok k nemški slavnosti „šul-ferajna" in „sudmarke“ v Yrbi dné 14. t. m., in to samo zato, ker se je pisalo v našem listu, da vera prepoveduje kaj takega. Ali so pa res čudni ti npročodrimovci“ ! Sicer jim je edino le na tem ležeče, kako bi pozabavljali proti cerkvi in veri, ali kadar je pa treba, takrat jim je pa dobro vse, če tudi je še tako katoliško, še tako verno. Tako n. pr. otroci najvernejših katoliških staršev. Ker nimajo dovolj svojih kričačev da bi napolnili vrbski zrak s svojim „hajlom“, zato naj bi pa slovenski, katoliški otroci pomagali poveličevati nemško slavnost. Seveda bi se morebiti pri tem dalo tudi kakemu slovenskemu, katoliškemu otročiču vliti in vbiti v glavo malo protestantske modrosti! In če se zgodaj začne, se daleč pride. V zgodnji mladosti naj se že polnijo glavice slovenskih otrok z nemškutarskimi in lutrovskimi stvarmi, in gotovo bodo v poznejših letih prav radi zapustili nàrodnost in vero ter hajlali in tulili z drugimi nemčurskimi bratci vred. In prav radi bodo zaničevali in zasmehovali svoje starše, ki so bili še tako neumni, da so bili Slovenci in katoliki, dočim bodo oni sami vsi srečni in blaženi v svojem nemčursko-lutrovskem judeštvu ! Zato torej slovenski katoliški starši, le pridno pošiljajte svoje otroke tja doli k nemškim slavnostim, le pustite jih, naj gredo, saj bodo zato dobili kake nogavičice in rokavičice, morda celo žemljico in košček klobase pa kozarec piva, pa „hajl“ bodo kričali, da se bodo vrabcem po Vrbi repki tresli, in da bo vas lahko sram v dno vaše slovenske katoliške duše ! In potem smete biti prepričani, da ste storili svojo očetovsko in materinsko dolžnost nasproti svojim otrokom, kajti poskrbeli ste zato, da vam bodo vaši lastni otroci pljuvali v vaš obraz! Ali krivdo pripišite sami sebi, kajti ako ne pomaga nikak opomin, nikaka prošnja, naj pač posledice svoje neumnosti pripiše vsak sam sebi. Rečemo pa še enkrat, da je ni večje sramote, kakor lastne otroke izdajati in prodajati! Škofiče oh jezeru. (Pohujšanje.) Občno pohujšanje dela tukaj g. podučitelj Jožef Ahatz. Svoje brezversko mišljenje in zaničevanje vere je zadnjič pokazal s tem, da je na veliki petek privlekel v gostilno h Krištofu kos Špeha ter ga tam jedel kljub svarjenju gostilničarjevemu in štirih novincev vojakov. Seveda je to napravilo veliko pohujšanje, posebno ker so tukaj ljudje še verni. Ravno isti veliki petek je ponujal tudi meso dvema komaj iz šole odrastlima fantoma, katera sta delala plot blizu šole. V gostilni na Muti pa ima ta gospod učitelj vrč za pivo, ki ima podobo mrtvaške glave. Tako se ta kulturonosec norčuje s smrtjo in vero. Da bi ga ne zadela božja kazen! Iz Kovič. V predlanskem letu se je ustanovila podružnica „sudmarke“ v St. Uju na Dravi in sicer po prizadevanju c. k. davčnega kontrolorja v Rožeku, Nagelna. In res se jim je posrečilo vjeti na limanice dvojico zaslepljenih kmetov. Vjeli so jih z različnimi obljubami in sicer : če ti živinče pogine, dobiš škodo takoj povrnjeno, in še več drugih obljub. Pripetilo se je pa, da enemu tistih kmetov prav pridno živina črka, kar je pri „sud-marki“. Slučajno je hodil gospod učitelj iz Št. Uja po onem kraju in omenjeni zapeljani kmet ga zapazi in ga ustavi proseč: *meni je že toliko ži-vinčet poginilo, dajte mi vsaj sto kron, čeravno imam že škode črez sedemsto kron." Žena imenovanega kmeta mi je s solznimi očmi pripovedovala, kako gre sedaj, odkar je mož pristopil k „sud-marki". Dejala je: „Poprej smo imeli srečo pri živini in pri svinjah, od tistega časa pa, kar se je mož v to družbo vpisal, nimamo nobene sreče. In kadar živinče oboli, pride v hlev in pravi, da naj le crkne, saj bo od „sudmarke“ plačano dobil." — In ta kmet zmirom zatrjuje, da je Nemec in da vsakega sovraži, kdor bere „Mir“. Nemško pa tako kolovrati, da se Bogu usmili. Če pripelje drva na trg v Celovec, in pride kaka gospa mimo njegovega voza, pravi, snemajoč klobuk: „Bitt Herr Frau, kaufens mir das Holz ob." Takšne ude naj le še dobiva slavno društvo »siidmarka"! Prav ponosni smejo biti nanje! Dholica. Že v predzadnji številki smo povedali, da bode nekaj naših kmetov zaradi nekih pivskih sodčkov prišlo pred sodnijo. In 26. aprila je bila res pred celovškim okrajnim sodnikom razprava o tej stvari. Zagovarjati se je moral Jakob Samec, gostilničar iz Treblinj, pri katerem so bili našli 4 sodčke „Zvonove“ (Loksove) in 1 sodček Žlepejeve pivovarne. Povedal je, da so Loksovi sodčki že več let pri njegovi hiši. Njegov oče namreč je bil piva naročil za neko „vahtanje“, pa je bil pozabil sodčke povrniti ; Zlepejev sodček pa mu je dal bivši gostilničar Šimen Raž. Raž, ki je ta sodček 1. 19U0. našel ob cesti pri Došenčah, in ni bil naznanil tega orožnikom, bil je obsojen in bo moral 24 ur sedeti. Jakob Samec bil je pa oproščen. Tudi Kristijana Trahačnika iz Treblinj, ki je tudi imel nekaj pivskih sodčkov, ki je je bil pozabil vrniti, so oprostili. — Tako je tedaj izpadla naša pravda za sodčke. Pa zdravi ostanite! Prihodnjič vam bom že spet kaj povega povedal. Beljak. Obesil se je v svojem stanovanju Jožef Holcman. Obup, ker je že dolgo časa bolehal na jetiki in ni mogel več preživljati sebe in svojih ljudi, ga je bržkone spravil ob pamet. Zapustil je vdovo in 3 nedorastle otroke, za katere se nabirajo darovi po mestu. Z Žile. Zadnji četrtek (4. majnika) bi bili morali na našem pokopališču pokopati nekega protestanta. Domači naš g. župnik je odločil za grob bolj pristranski kraj v pokopališču. To pa seveda lutrovskemu pastorju ni bilo prav. Bržkone bi mu mi morali raditega, ker je bil protestant, prepustiti najlepši kraj našega katoliškega pokopališča. Pustil je pastor pogreb in dal mrliča zanesti v mrtvašnico ter je še isti dan pripeljal komisijo s seboj iz Beljaka, ki je pokojniku navzlic protestu župnikovemu, izbrala po svojem mesto za grob. Mi si pa samo ponižno usojamo vprašati: kedaj c. kr. oblasti nam katoličanom tako naglo pribite na pomoč kakor protestantom? Podljubelj. Prvikrat sem prisiljen, da zastavim pero v svojo obrambo. Neki borovski pilej me je dal namreč v zadnjem ,,Volkswille“ prav pošteno okrcati. Da sam tega ni storil, se mu že mora odpustiti, najbrž ne zna pisati, ali pa je velikodušno to delo prepustil drugim. V gori omenjenem časopisu tarna in se čudi (ali pravzaprav dà se čuditi) ta mož nad šolskimi oblastmi, da me še trpijo v Borovljah in ne storijo konec moji tepež-pedagogiki. Gospod J., le nikar ne mislite, da je to morebiti kaka zabava za mene, da moram vsak teden po 10 ur v Borovlje, ne mislite, da je zabava za mene, ako se moram tam ubijati z nekaterimi otroci, ki so od staršev naravnost nahujskani zoper mene, njihovega kateheta. Če res niso nahujskani, kako pa potem pride, da si osemletni šolarček upa svojemu katehetu zabrusiti v zobe, da je „prokleti kaplan", da se mu smeji v obraz, če ga ta izprašuje, namesto da bi mu dal odgovora, da se norčuje iz njega in govori besede, katerih še tukaj zapisati ne morem. Ne vem, kdo bi mirno prenašal take malenkosti. Jaz ne! Sicer pa še nikogar nisem tako strašno poškodoval, kakor jadikuje borovski dopisnik. 550 otrok približno imam v šoli, idite njih vprašat, kako so zadovoljni z mojo pedagogiko, in pisali bodete čisto drugače o meni. Janko Arnuš, katehet. Podljubelj. Prvi mesečni zbor krščansko-so-cijalnega Jelovškega društva vršil se je zadnjo nedeljo ob nepričakovano veliki udeležbi. Vsa čast gre seveda plajberškim udom, ki se ne ustrašijo ne hude ure, ne dolgega pota in vsikdar prihitijo v polnem številu. Kot prvi govornik je nastopil g. Val. Jug. Ob splošnem zanimanju in živahnem pritrjevanju razlagal je naše šolske razmere, pri-spodabljal njih z onimi v drugih deželah. Lemiš-Dobernik-Oraševo interpelacijo je posebno dobro zavračal. Domači g. provizor pa je govoril o prvih začetkih socijalnega gibanja in kazal na razne komunistične poskuse. K društvu je pristopilo zopet 6 novih udov. Hodiše. (Občni zbor pevskega društva „Zvezda“.) Dne 30. t. m. priredilo je naše pevsko društvo „Zvezda" svoj letni občni zbor pri Kramarju v Hodišah, kateri je bil nepričakovano dobro obiskan. Najpoprej nas je pozdravil s svojim petjem domači pevski zbor, dalje je kratko omenil domači gosp. župnik J. Sporn o našem društvu, da ni spalo v preteklem letu, ampak se jako potrudilo za naš slovenski nàrod in materin jezik. Naši nasprotniki so na dan ustanovitve našega društva kričali za nami in nas na vse načine psovali in nas hoteli s svojim haj-lanjem plašiti, rekoč, da bo društvo kmalu zaspalo in razpadlo; toda motili so se. Njih srčna želja se ni izpolnila. Naši fantje so ostali trdni in se nikakor niso ustrašili vsega tega. Nemčursko psovanje jih je še bolj navdušilo. — Potem je poročal tajnik g. Jernej Modrič o delovanju društva, koliko izletov je društvo napravilo itd. Dalje je poročal blagajnik g. J. Šrot o društvenem gmotnem stanju. Nato se je predstavljala igra »Zamujeni vlak“, katero je igralo domače pevsko društvo „Zvezdau. Igralci so igrali izvrstno. Ljudstvo je bilo tako zadovoljno, da je bilo ob 11. uri zvečer še vse natlačeno ljudstva. Zahtevali so, da se igra še enkrat ponovi, kar se je tudi zgodilo. Nato je nastopilo pevsko društvo »Slavček" iz Škofič, ki nas je v obilnem številu počastilo. Zapeli so prav lepo in takoj nato predstavljali igro »Ne vdajmo se“, katero so igralci tudi prav dobro igrali. Vsa čast jim za to, da so tako daleč prišli nas počastit s svojim lepim petjem. Samo žal, da so nam bile ure prekratke, da bi se mogli ž njimi dalj časa skupaj zabavati. Le neustrašeno naprej, slovenski fantje društva »Slavček"! Želimo, da bi se mogli ob kratkem zopet z Vami zabavati in kratkočasiti! Na željo občinstva se je na koncu ponovila igra »Pravica se je izkazala". — Tudi z Otoka in iz Dola so nas prišli počastit. Vidi se, da tujci niso še vseh poštenih kmetov in fantov ob vrbskem jezeru ponemčurili. Torej vidi se, gosp. urednik, da ne spimo. Slovenski smo fantje iz Hodiš doma, slovenskega duha, slovenskega srca! Mi smo domačini, smo gorke krvi, za narod živimo, za brate smo mi! V Podgori so letos s strelbo naznanjali konec aprila. V imenu minulega aprila njim torej izrečemo prisrčno zahvalo za skazano mu zadnjo čast. Podgora. Komaj tri občine se nahajajo v spodnji Rožni dolini v slovenskih rokah, povsod gospodarijo nemškutarji. Zopet se bliža priložnost, da si priborimo eno občino, ki že dosti let stoka v sponah nemčurskega gospostva. Slovenji Plajberg mora biti naš! Zavdajmo nemčur-skemu gospodarstvu smrtni udarec! Na delo tedaj! Agitirajte, kolikor je vam mogoče, združite vse Plajberžane v mogočno bojno vrsto, ki bo pri volitvah stala kakor nepremakljiv zid, ob katerem si bodo pobili vsi plajberški nemškutarji svoje v nem-čurstvo zatelebane buče! Koroški Slovenci se vzbujajo, svež nàroden duh veje nad slovensko Rožno dolino in tudi Plajberžane mora oživiti k pravemu nàrodnemu življenju. Borovlje. V kratkem bo nemški nàrod praznoval stoletnico svojega duševnega velikana Schilier-ja. Prav lepo in značilno je za nemški nàrod, da bo ob tej priliki slovesno priznal pred celim svetom velikanske zasluge, katere si je pridobil slavljenec za njegov razvitek s tem, da je s svojimi duševnimi proizvodi korenito označil razvoj nemškega pesništva in z navdušenimi besedami pridobil marsikaterega zaspanca, da je postal vrl, navdušen in jeklen narodnjak. Vsak človek, ki le zna še količkaj zdravo in trezno misliti, pričakuje, da bodo pesnika nemškega nacijonalizma častili in proslavljali ob njegovi stoletnici edino le pravi — rojeni Nemci. Da se bodo vtikali vmes tudi bo-rovški »bindišarji", o tem bi človek še sanjal ne. Sicer je nam prav dobro znano, da borovški nemškutarji svoj nos vtikajo v vsako še tako smrdljivo gnezdo in da se samo za to nočejo brigati, kar bi bilo za njihov okraj koristno, da pa bodo priredili tudi oni Schillerjevo stoletno slavnost, o tem smo tembolj iznenadeni, ker to gotovo ni častno za nemški narod, ako njegove velikane proslavljajo odpadniki — nemčurji, ki s svojim nemčurstvom le sramotijo in onečiščajo oni jezik, v katerem je pisal in za katerega se je boril nemški slavljenec Schiller. Saj pošteni Nemci se tistih, ki svoj jezik zatajijo in tujcem izdajo, gotovo le sramujejo, ker dobro uvidijo, da rojen Slovenec nikdar ne more biti Nemec, ako še tako sili v nemški tabor. Borovški nemškutarji! Vam veljajo sledeče besede! Da ste rojeni Slovenci in da teče po vaših žilah slovenska kri, temu gotovo ne morete oporekati. Gotovo se še spominjate svoje mladosti, onih nežnih časov, ko je vam donela mila slovenska beseda slovenske matere na uho. Slovenski svoji materi se tedaj zoperstavljate s svojim nemčurskim postopanjem in ravnanjem, svoji slovenski materi napravljate veliko bridkih ur za to, da je vas vzgojevala in bedela pri vaši zibelki. Tudi zdaj se še poslužujete med seboj slovenskega jezika, ako ste sami in vas nikdo ne čuje. Komaj pa pride kakšen odpadnik-nemškutar, ki je mogoče za nekoliko pohvale ali posvetne časti zatajil svoje najdražje svetinje, slovenski materni jezik, vam pade srce v hlače in takoj začnete krožiti toliko hvalisano blaženo ali žalibože od vas tako spake-drano nemščino, da se poslušalcu vaših pogovorov skoraj črevesa zmešajo. Vprašam vas, ali je to značajno postopanje? Ali ste vi spoštovanja vredni možje? Nikakor ne. Res je, da ga ni z lepa najti ndroda, ki bi živel v takih okoliščinah in razmerah, kot nfirod slovenski. Dotikajoč se nfirodov, ki so bili že od nekdaj največji nasprotniki njegovemu razvitku, se mora sicer mnogokrat tudi brez uspeha bojevati za svoj obstanek in za one pravice, katere srečnejši nàrodi vživajo brez ugovora. Zgodovina Slovencev je tedaj nepretrgan boj za svete pravice. In takega nfiroda, ki se je vedno bojeval za svoja sveta prava, se vi, borovški nemčurji, sramujete? Rdečica vas lahko oblije pri tem vprašanju, ako imate le še količkaj vesti! Ostanite tedaj pri svojih kopitih, ostanite to, kar ste, namreč Slovenci, in kot take vas bodo tudi Nemci in drugi nàrodi čislali in spoštovali, med tem se vam kot nemčurjem rogajo in krohotajo in se vam le takrat prilizujejo, ako je treba povečati število hajlovskih kričačev! S tem pa, da boste praznovali Schillerjevo slavnost, ne boste napravili nemškemu ndrodu nobene časti, pač pa veliko sramoto; kajti med vami jih je mogoče kakih 5, ki bi približno poznali Schillerjevo delovanje in razumeli njegova težko umljiva dela, še manj je pa takih, ki bi le približno bili vešči nemškega jezika, za katerega je Schiller pisal in deloval. Slovenji Plajberg. V nedeljo, dne 30. aprila popoldne, je šel tukajšnji rudar Miklavž Lavsekar iz Podljubelja domov. Na veliki cesti, pri takozvanem »visokem zidu", ga napadejo trije nepoznani lopovi ter ga vržejo pod cesto v kakih 150 metrov globok prepad. Na njegovo vpitje ga zapazijo po cesti idoči ljudje še tisti večer in ga spravijo iz prepada v Borovlje k zdravniku, in drugi dan v celovško bolnišnico. Ponesrečenec se je hudo poškodoval. Zločincev še niso zasačili. Pred dobrim mesecem so dobili v ravno istem prepadu občinskega reveža, Jan. Stibla, mrtvega. Grlinje. Ko sem bral v zadnjem »Miru" novice iz Podljubelja in videl, da se celo tujci-Slo-venci tako živahno zanimajo za naš slovenski kraj, bi k isti novici pristavil še to, da morajo Glinje dobiti v kratkem popolnoma slovensko lice in da se mora to seveda pokazati sprva na zunaj, potem bo treba še le skrbeti in gojiti slovensko družabno življenje. Da se bodo pomanjkljivosti, o katerih govori dopisnik iz Podljubelja, v kratkem odpravile, o tem ne dvomim, kajti dotične osebe so značajne in trdne slovenske korenine, ki dobro poznajo, da nas Nemci povsod preganjajo in da nas bodo tudi potopili in čisto uničili, ako bomo še vedno mehkužni in zaspani nezavedneži. Gospa Sveta. Na Pižvi je v sredo po Veliki noči pogorela Gorčeva kajža. Posestnik Karol Pluh, ki ima 2000 K škode, bil je za 1780 K zavarovan. Ogenj je povzročil neki gost Pirolič, ki je v dimnici tako zlo netil, da so žarki leteli skoz dimnik na streho, tako da so se škodljice vnele. _ Škocijau. Kdo ni poznal vrlega in slovitega kmeta Kranjca, p. d. Podorina, ki je umrl po kratki, mučni bolezni v četrtek, dné 4. t. m. ob 6. uri zvečer? To je bil mož, ki je imel za vsakogar prijazno besedo; premnogi sosedje in prijatelji se mu imajo zahvaliti za marsikak dober svèt in dejansko pomoč. Zato pa ga je spremljala tudi nepregledna množica ljudi, med njimi jako veliko nefaranov, k zadnjemu počitku. Domači cerkveni pevci so mu zapeli ginljivo nagrobnico. Sprevod je vodil domači g. župnik ob spremstvu dveh sosednih duhovnih gospodov. — Lahka ti zemljica; na svidenje nad zvezdami! — Jako slovesno se je vršilo prvo sv. obhajilo za lepo število otročičev pri nas na belo nedeljo. P. F. Škoeijan-Klopinja. Prišel je tisti čas ... . Kateri? Tisti, v katerem imovitejši mestjani že začnejo pohajati vsaj za par tednov, če ne za celo poletje na svežeji zrak ob mirnih deželnih jezerih. Kdor hoče prebiti vroče mesece na slovenski koroški zemlji, naj se ne obotavlja dolgo in naj pride k slavnoznafibmu klopinjskemu jezeru, biseru zgornje Podjunske doline. Velik nàroden greh bi bil, če bi se slovenski »počitničarji" odpravili bogve kam, našo krasno slovensko zemljo pa bi prišli občudovat tujci. Jezero samo, hladni gozdovi poleg njega, kakor najlepši kraji in daljši izleti so pač le v stanu^ privabiti tujcev in jim sladiti vroče poletne urice. Železniška in brzojavna postaja S i n č a-vas je oddaljena kratke pol ure, pošta pa je po letu pri jezeru samem. Gospoda, ne pozabite svete svoje nàrodne dolžnosti tudi v tem in kmetič vas bo gotovo, vzpodbujen po vašem dobrem zgledu, po moči rad posnemal v žrtvah za nàrod. Fant iz fare. Velikovec. (Šolski sklep na kmetijski šoli.*) Na tukajšnji kmetijski šoli, ki se je lani v jeseni otvorila, vršil se je dne 4. malega travna 1.1. sklep šolskega leta. Prvotno se je nameravalo, da se bo pouk vršil v dveh zimskih tečajih, ali učenci so že v enem tečaju vse gradivo zmagali, tako da se bo tudi zanaprej kmetijski pouk vršil samo v enem zimskem tečaju. Vstopilo je v jeseni 20 učencev, sredi leta je eden izstopil, tako da jih je koncem tečaja bilo še 19 in sicer iz občine Vovbre 4, iz Št. Petra 1, iz Rude 3, iz Grebinja 2, iz Važenberga 5, iz Prevalj 3 in iz Kotelj 1 učenec. Šolski sklep se je vršil z javno skušnjo, kateri so prisostvovali kot zastopnik deželnega odbora baron Aichlburg, od kmetijske družbe *) Vsled ovir zakasnelo. ravnatelj Washietl, grajščak pl. Ratzesberg, načelnik velikovške kmetijske sekcije Sterže, razni člani podjunskih kmetijskih podružnic in nekaj staršev kmetijskih učencev. Izpraševalo se je iz domačega živinozdravništva, umne živinoreje, rast-linoreje in knjigovodstva. Vsi učenci so skušnjo prestali. Popoldne se je vršila sklepna slavnost, pri kateri so govorili vodja kmetijske šole Šumi, baron Aichlburg, pl. Metnic; v imenu učencev zahvalil se je učenec Jakob Mesner, p. d. Valentinov iz Zgornjega Dobja pri Trušnjah. Šest najboljših učencev je bilo obdarovanih s častnimi darili, s knjigami gospodarske vsebine. Prvo darilo je dobil najboljši učenec Lovro Jamnik, p. d. Ilkartov na Blatu pri Trušnjah, temu je dodal še pl. Ratzesberg v gotovini deset kron. Drugo darilo je dobil Franc Plešivčnik, p. d. Tempoharjev v Gorenčah; tretje Jakob Mesner, p. d. Valentinov v Zgornjem Dobju ; četrto Anton Gril, p. d. Mentelnov v Vovbrah ; peto Jož. Nedved, p. d. Golejev na Krčanjah; šesto pa Anton Stermic, p. d. Štekelnov v Prevaljah. Sv. Neža pri Telikovcu. (Jožefa Slu-govc-Hornarca f.) Dne 4. t. m. preminula je po več kot enoletnem bolehanju Jožefa Slugove, kmetica, p. d. Hornarca na Olšenici, sestra č. g. mons. Podgorca, stara 46 let. Rajna Hornarca je bila izvrstna žena, vneta katoličanka in vrla Slovenka. Bila je zelo bistrega duha in odločnega značaja, zelo rada je prebirala časopise in zabra-njevala v svojem delokrogu razširjanje slabih časnikov. Kadar je naša podružnica sv. Cirila in Metoda napravila kak shod, je bila rajna Hornarca navadno med udeleženci. Posebne zasluge si je stekla za razširjanje Marijinega češčenja; vsako leto je opravljala v svoji hiši šmarnično pobožnost in celo vas k tej pobožnosti povabila. Njen pogreb, katerega je vodil č. g. mons. Podgorc, je bil zelo veličasten. Udeležili so se ga otroci »Narodne šole" s čč. šolskimi sestrami in jako velika množica ljudstva. V slovo je rajnici govoril domači g. župnik, čč. šolske sestre pa so zapele v cerkvi, šentštefanski pevski zbor pa pred hišo in na pokopališču lepe žalostinke. Naj vzorna žena v miru počiva ! Suka. Neki ubogi kočar je bil zavoljo šolske zamude svojega bolehnega otroka klican pred krajni šolski svèt. Ta revež sam je na očeh bolan in ni mogel sam priti, temveč ga je nadomestovala njegova žena in se izkazala s spričalom zdravnika, da je otrok bolan na krvi. In na ta postavni vzrok je krajni šolski svèt oprostil očeta kazni. Drugače pa je razsodil c. k. okr. šolski svèt, ki je kaznoval namreč tega ubogega kočarja s strogo kaznijo 24 ur zapora ali 10 K globe. Trd je ta zakon. — To presega že človeške moči. — In na to, ker c. kr. okr. šolski svèt ni verjel krajnemu šolskemu svètu, je bil krajni šolski svèt osramočen in je zato prosil načelnik krajnega šolskega svèta, da se ga odstavi in namesti drugega, kateremu se bo bolj verjelo. Zgornje Trušnje. Dne 1. majnika ob dveh popoldne je pogorelo Drajarjevo posestvo in Žni-darjeva kajža na Kremžicah. Škode je 9000 K, zavarovanih je samo 6500 K. Gasilcem, ki so došli iz Šmarjete in Blata, se je posrečilo rešiti bližnja poslopja. Tudi iz Striholič so prihiteli gasilci, a pregovoril jih je gredé nekdo, da so se povrnili. Libuče. (Ples in pretep.) Dné 30. aprila je bila godba in ples v gostilni pri Hrustu v Spodnjih Libučah. Nekateri vročekrvneži so bili mnenja, da se ples ne sme končati brez pretepa. Zato so Jurija Podvapa skoraj do smrti premlatili. Prepeljali so ga v Celovec v bolnišnico, kjer je, kakor se poroča, že umrl. Čudno se nam zdi, da je dalo slavno libuško županstvo dovoljenje za godbo to nedeljo kar na dveh krajih. Mislimo, da so pri občini gotovo pozabili, da sta godba in ples cerkveno prepovedana do ponedeljka po beli nedelji. Libuče. Policijska ura se je pri nas popolnoma pokvarila, sicer bi neka tukajšnja gostilna ob nedeljah ne bila tolikokrat črez polnoči odprta. Ali kaj hočemo, kaj takega naše oblasti nič ne vidijo. Črna. Na pogorju, ki se razteza na vzhodni strani sive Pece, dviga se na prijaznem griču lepa cerkvica sv. Helene, podružnica črnske župnije. Verni okoličani prav radi prihajajo na ta prijazni hribček, kadarkoli jih vabijo zvonovi k službi božji. Dne 3. maja, na dan najdenja sv. križa, smo obhajali tukaj prav lep in častitljiv shod. Iz Črne, Mižice in Koprivne prišle so procesije pod vodstvom domačih gospodov, da je bila cerkvica natlačeno polna. Posebno pa je treba omeniti, da je tukaj prvokrat nastopil moški pevski zbor iz Črne pod spretnim vodstvom za petje zelo vnetega pevovodje Josipa Dolinška. Daši je šele nekaj tednov, odkar se je ustanovil pevski zbor, je vendar prav dobro in v občno zadovoljnost rešil svojo nalogo. Naša želja je ta, da bi se člani pevskega zbora tudi v prihodnje ne strašili truda ter začeto delo prav marljivo nadaljevali in se v prostih uricah pridno vadili. Uspeh gotovo ne bo izostal ! Druga želja pa bi bila ta, da bi pri prvi priliki zopet stopili na pozorišče, da se bodo razlegali lepi glasovi ubrane umetne pesmi v slavo božjo, vsem faranom pa v spodbudo in veselje. Z več strani se je izrekla želja, da bi se v Črni sklical kak shod ali tabor. Tudi tej opravičeni želji se bo ob pripravnem in ugodnem času postreglo. Do tedaj pa se marljivo in vsestransko pripravimo. Društveno gibanje. Delavsko društvo za Podljubelj in okolico priredi v nedeljo, dné 14. maja, popoludne ob 3. uri svoje redno mesečno zborovanje v društvenih prostorih. Mesečno zborovanje se vrši naprej vsako drugo nedeljo. Odbor. Vabilo k veselici, katera se vrši v nedeljo, dné 14. maja v gostilni pri „Gaggl“-nu v Pečah. Spored: Tamburanje, deklamacija, tamburanje, igra: „Eno uro doktor". — Tamburanje, deklamacija. — Prosta zabava in ples. Igrajo brnški igralci in tamburaši. — Začetek točno ob štirih. K obilni udeležbi se vabi. Hranilnica in posojilnica v Velikovcu priredi svoj letni občni zbor v sredo dne 24. maja ob 3. uri popoludne v „Nàrodnem domu". Dnevni red: 1. Potrditev letnega računa za 1. 1904. 2. Kazdelitev čistega dobička. 3. Volitev novega odbora in računskih pregledovalcev. 4. Poročilo o zadnji reviziji. 5. Slučajnosti. Odbor. Dopisi. Tolsti Vrh. (Letni občni zbor Ciril-Metodove podružnice za Tolsti vrh in okolico), ki je bil na belo nedeljo pri Ehleitnerju na Fari, se je sijajno obnesel. Naši vrli kmetje so bili zastopani v častnem številu, tudi delavci iz Leš so bili mnogobrojno zastopani. Vseučiliščnik Fr. Kotnik pozdravi v imenu predsednika vse navzoče in razloži pomen družbe sv. Cirila in Metoda in njenih podružnic. Govori posebno o enem namenu šole, namreč da mora dobra šola vzgojiti delavno, pridno mladino, ki bo ljubila svojo domačijo. Ljubezni do domačije pa današnja šola na slovenskem Koroškem ne more gojiti, ker nič ni drugega kakor ponemčevalnica in ker ne odgovarja glavni točki vzgojeslovja, ki se glasi, da namen ljudske šole ni, da bi učila tujega jezika. G. urednik Ekar je govoril v svojem obširnem govoru o delovanju družbe sv. Cirila in Metoda in njenih zavodih, katere je postavil za vzor šolam, kakoršne bi morali imeti koroški Slovenci. Žalibog pa so šole na slovenskem Koroškem take, da so bolj v škodo, kakor pa v korist slovenskemu ljudstvu. Otroci, ki dovršijo ljudsko šolo, ne znajo nič, niti slovenski niti nemški, k večjemu znajo zapisati par nemških črk, drugega pa ne. Večkrat pa se celo prigodi, da ne znajo niti svojega imena pošteno podpisati, dasiravno so trgali celih osem let hlače po šolskih klopeh. V drugem delu svojega govora je gosp. urednik primerjal delovanje družbe sv. Cirila in Metoda z delovanjem nemškega ,,šulferajna“, kateri ravno letos obhaja svojo petindvajsetletnico. Toliko škode, kakor to društvo, pač še ni nobeno drugo društvo napravilo Slovencem na Koroškem. Marsikatera občina bi bila še danes v slovenskih rokah, ako bi ne bil „šul-ferajn" posegel vmes. S svojimi podporami za šolske stavbe si obveže nekaj občanov, češ, da jim ne bo treba plačevati tako visokih šolskih doklad, a zato se morajo zavezati, da bodo volili z nem-Čursko stranko. Tako se potem razbije slovenska občina. Edino sredstvo proti temu delovanju nam daje družba sv. Cirila in Metoda, katera bi gotovo ravno tako rada podpirala naše občine v takih zadevah, samo če bi slovensko ljudstvo samo hotelo izpoznati, kolike važnosti je naša družba, ako bi tudi izdatno podpirali našo šolsko družbo. Dolžnost vsakega Slovenca je, da podpira družbo sv. Cirila in Metoda, in če stori vsak svojo dolžnost, potem bo tudi naša družba lahko z uspehom delovala proti ponemčevanju naših otrok po nemškem „šul-ferajnu". — Občinstvo je z velikim zanimanjem sledilo govoru in večkrat prav burno odobravalo. G. Peregrin Vunček sporoči pozdrav bratskega društva škocijanske podružnice in govori o velikem vplivu mode, ki se kaže v celem življenju, tako tudi pri napisih, namreč da so nemški. On spodbuja zborovalce k pridnemu branju dobrih časnikov in knjig. Nato povzame še enkrat gosp. urednik Ekar nesedo in na jako poljuden način razloži, da imamo Slovenci na Koroškem pravico tirjati slovenske Matrike. G. kapelan Lavrinc govori o težkočah, ki so J'h stavili prevaljskima kaplanoma glede pouka Veronauka v slovenskem jeziku na prevaljski šoli, kjer je 900/0 slovenskih otrok; nič manj kakor Petkrat so ga že tožili. Le z maternim jezikom Se v pouku kaj doseže, posebno pa v veronauku. Nato so se vršile volitve v odbor. Izvoljeni so bili: 1. Dominik Kotnik, 2. Vaclav Valeš, 3. Franc Kogelnik. Namestniki: J. Oražem, Ferd. Godec in L. Abraham. Za družbo sv. Cirila in Metoda smo nabrali lepo svóto, namreč 61 K 34 v. Naša dekleta in fantje imajo navado, da o veliki noči delijo „pi-sanke". Bela nedelja je zadnji čas za „pisanke“. Gospodična Lenčka Pičkova je podarila Ciril-Me-todovi družbi lepo pisanko. To smo dali licitirat, pa smo skupili za njo črez 12 K za Ciril-Meto-dovo družbo. Koroške Slovenke, pa še druge dajte tako „pisanko“ Ciril-Metodovidružbi! Takih »pisank" se družba zmiraj veseli. — Pevci iz Fare, pod vodstvom g. organista Pikota, so nas med govori zabavali z lepim petjem. Pevci, le tako naprej ! Listnica uredništva. Gg. dopisnikom : Celo vrsto dopisov smo morali zaradi pomanjkanja prostora prihraniti za prihodnjo številko. Prosimo torej potrpljenja. Negomir: Pride. Marin: Priobčimo prej ali slej. Piiberk: Zakaj tako tiho, mirno, smrtno spanje? »Fr. St.“, »K. W.“? kvrston Oku* kava dosežete s primešanjerr, tfpiiroiie žilne Ime POSKUSITE! Vzorek dragovoljno. Poètna 6 kg. pošiljka 4 K 50 h franco, DOMAČI PRIJATELJ” vsem odjemalcem zastonj poèiljani mesefinilc VydroCa Točama /itne TtaOe priporoča tvornica rženega žganja q I v Blatu pri Pliberku. 8 0 f'! ù n ù • PO A C\ iT'T'm/.oa.r 11"lm, 0 Cene: 30, 35, 40 krajcarjev za liter. Lo-o- 30*01 Absolutno zajamčeno ZHUZZU pristno masno vino priporočal je ljubljanski knezoškofijski ordinarijat vč. duhovSčini za nakup pri kmetijskem društvu (zadrugi) v Vipavi zato, ker je pod strogim nadzorstvom župnika-dekana v Vipavi. — Baz-poSilja se od 56 litrov naprej. Starega vina nimamo več na razpolaganje. Napravili pa smo novega veliko možino izvrstne kvalitete: belo po 40 do 50 kron za 100 litrov, rdeče po 35 kron za 100 litrov loko kolodvor Postojna. — Vino je jako milega okusa, ker je napravljeno po novem francoskem načinu. — Večje množine se zaračunijo nekoliko ceneje. — V zalogi so tudi finejša sortirana vina, kakor kraljevina po 60 K, pinela po 55 K, beli burgundec in laški rizling po 60 K ter stara buteljska vina, renski rizling in beli burgundec. BRADE M arijaceljsbc želodčne kapljice zaradi svojega poživljajočega in krepča* jočega učinka na prebavne telesne dele se obče priporočajo, kedar se nima teka pri jedi, pri glabem prebavljanju in drugih želodčnih boleznih. Zahtevajte v lekarnah izrecno le Brady-jeve želodčne kapljice. C. Brady, lekarna pri ogrskem kralju, Dunaj, Fleisehmarkt 1. Zechnerjevo posestvo v strpičah pri Gospi- svetl, ki meri 65 oralov, m^d trmi 15 oralov sladkih travnikov, 2 orala pašnika ia okrog 22 oralov gozda, ki se deloma lahko poseka, mnogo sadja, zidana hiša, lep skedenj, hišni mlin z 2 do 3 slapovi, je za 9 600 gld. takoj na prodaj. Vpraša naj se pri lastnici Mariji Bayer ravnotam. Naturni brinjevec, enoliierske steklenice po 2 kroni 50 vinarjev razpošilja France Pustotnik, žganje-kuhar in posestnik v Blagovici, pošta Lukovica na Kranjskem. ]>obri in pridni ^ hlapci se takoj sprejmejo na posestvu „Stefanskof“ v Blatu pri Pliberku. Plača 15 do 20 kron, po uporabnosti. IŽeleznina! Razno orodje, krmilniki, ploče za ognjišča, šine za kolesa, osi, verige, coklje-zavornice, žreblje, cveki iz žice, vijaki, kuhinjska posoda itd. se dobiva za vsako prav primerno ceno v Celovcu, Frolilicliove ulice štev. 9. Na prodaj je Kolarčevo posestvo v Lovankah z lepo lego in 17 orali sveta. Več se izvé pri p. d. Harihu v Dobrlivasi. Kopališče in vodno zdravilišče v Kamniku na Kranjskem. Ipg^T’ Postaja c. kr. državne železnice. Popolno zdravljenje z vodo, solnčno, ogljenokisle in električne kopeli, zdravljenje s suhim, vročim zrakom, masaža in zdravstvena telovadba. Dijetno zdravljenje. Načrti zastonj. — Seslja od 20. maja do septembra. Zdravniški vodja: Dr. Rudolf Wackenreiter. Z