117
Pomlad
Bogomil  Fatur
Bratci vetrovi
Mladi vetrovi skozi pomladno noč gredo,
nesejo zemljo v rokah kot zeleno jabolko
jutru naproti, da jo ožge, da v vrelem poletju dozori
in nam jeseni da kruha, medu in svete krvi.
Vroče kopeli so v penah južnih morij in zvezd, naj voda izpere gnojišča, gnijoča sredi cest,
naj solnce izžge vse rane, zatre vseh bolezni ikali, da svet kot rdeče dete v zibelki zacveti.
Mladi vetrovi pomladni, bratci, sodrugi nam,
dajmo si roke, mi gremo z vami, kdo bi zdaj hodil sam,
mi vsi ljubimo polja in rose in beli cvet,
z nami je mladi bog in mi ga pojdemo razodet.
Veter
Veter gre, kot svetel plug gre veter preko  zemlje, reže, ruši, orje, jemlje grudo, kot bi gnetel kruh.
Nosi veter vonj cvetov, z njiim nam žetev oplodi, nosi soka in rasti na rokah in blagoslov.
Veter gre, naš svetli drug, reže rano v prša vsa — kadar pride do srca, ga poljubi, potepuh.
Pomlad
Jtojdem z vetrom in z mladim marcem   Makovo sroe iz zemlje priklije,
roko v roki preiko polja,                           klas se po brazdah razraste kot klic,
trije borilci, udarec za udarcem             jutrnjo stran neba zakrije
zdramimo bele tišine iz sna.                    jata trepetajočih ptic.
Trije prijatelji: marec in jaz in veter se poljubimo sredi polja, potem pohitimo spet dalje po svetu, kamor nam solnce popotnico da.
Solnčna kletka
Oolnce vse jutro zlato kletko iz žarkov tke, če se mu nit pretrga, drugo, bolj trdno pripne.
Zemlja, zelena ptička, kdo jo je v mrežo ujel? Solnce ujelo je ptičko in Bog je po njej zaihtel.
Zemlja, sestrica, z nami
v kletki poj iz srca:
solnce nas je objelo,
tebe in mene in bratce vsega sveta.
118
Romarska pesem
xxleluja! Okno je odprto! V jutrnjem solncu se je raztalila šipa! Črešnja cvete pred njo, kot z belo roko je dala mi znamenje: zemlja me kliče, dalja utripa, utripa — aleluja, aleluja, kri v mojih žilah poje!
O, kako trave na tratah od zelenila bleistijo, kako se v vetru lesovi kot temna vrata odpirajo, sleherno noč jih zvezde kot s cvetnim prahom plodijo, sleherno jutro jih rose pomladne izpirajo.
O, ikako trave mehko pričakujejo mojih korakov,
kako je kot perje in postelja mah pod drevesi,
o, kako dobro de dež, ki se spušča dehteče iz daljnih oblakov,
in solnčece, mlado solnčece kot postovka utripa nad lesi!
Gori pod njim so gore, beli zidovi izpred Jeruzalema,
in zopet tam zadaj dalje, brez konca dalje —
aleluja kliče me zemlja, ki jo jutro objema,
aleluja, aleluja, moja so polja in rose in novorojene dalje.
119