270                                          A. Gradnik: Vrnitev.
Mož je pogodil moje telesno in duševno stanje... Prav vljudno me je povabil, naj se jima pridružim, češ, ona odhajata. Odšli smo v mesto, seveda kupovat razglednic. Med potom sta me poučila, da se oni ples imenuje „Rheinlander" in da je narodni ples bolj preprostega ljudstva.
Mesto Oranienburg nima nič znamenitega; tako je pač, kakor vsako provincijalno. Hiše pak leže malodane vse v majhnih vrtih, ki si jih je prebivalstvo z velikim trudom pričaralo iz peščenih tal. Pri nas doma je vsa priroda vrt; zato si ne nasajamo umetno toliko vrtov kakor ondotni prebivalci. — Skupno smo se vrnili v Berlin; vlak je bil zdaj napol prazen, ker je za občinstvo bil povratek še prezgodaj. Okolica je že sanjala v poznem mraku, moja sopotnika sta si v naročju zadremala, a jaz sem se zamislil v pretekle čase. —
(Dalje prihodnjič.)
Vrnitev.
VJbup in črne misli so hodile po svetu za menoj, o moja mati! A kadar stal pred tvojimi sem vrati, obupne misli so me zapustile.
Hotele niso, da bi ožalostile obličje tvoje — glej, ker vse izdati bi morale, kar moram jaz prestati, ko so z menoj njih mračne, temne sile.
A zdaj sem prost! V tišini tega kraja v nemirno srce zopet mir prihaja in spet se vračajo otroške sanje.
In če prežijo zunaj ko pijavke nenasitljive moje spremljevalke, ne zvedi mati nikdar, nikdar zanje!
A. Gradnik.