DEMOKRACIJA
Leto XV. - Štev. 13
Trst - Gorica, 1. julija 1961
Premožni ljudje se morajo priučili prostovoljnih dajatev v narodnokorislne namene. Ta pouk je za nekatere najtežja učna doba; nekateri si teh naukov nikoli ne prisvojijo.
SIR SIMON MARKS
Izhaja 1. in 15. v mesecu
OBISK PREDSEDNIKA VLADE V TRSTU
V	sredo, 21. junija, je prispel v Trst, predsednik vlade, poslanec A Fanfani. Glavni uradni namen njegovega obiska je bila svečana otvoritev XIII. Tržaškega mednarodnega velesejma. Visoki gost se je pripeljal na razstavišče direktno z vojaškega letališča v Codroipu (Furlanija), kamor je prispel z letalom iz Rima. V dvorani, v kateri je bila slavnost otvoritve, sta Fanfanija pozdravila predsednik velesejma, ing. Sospisio in tržaški župan dr. Franzil. Oba sta v svojih govorih podčrtala pomen tržaškega velesejma, poleg tega pa sta opozorila predsednika vlade na glavne gospodarske probleme našega mesta. Fanfani je v svojih izvajanjih zagotovil, da vlada ne more biti in ni ravnodušna do usode in potreb središča, za katerega je italijanski narod toliko žrtvoval.
Po otvoritvi je predsednik vlade, ki je ostal v našem mestu do poznega popoldneva, obiskal razne ustanove in je prisostvoval še nekaterim drugim svečanostim, tako otvoritvi obnovljene glavne železniške postaje in blagoslovitvi temeljnega kamna Doma časnikarjev. Opoldne se je Fanfani udeležil svečanega kosila, ki ga ie priredila velesejmska uprava njemu na čast v hotelu »Excelsior«.
Skromen čas, ki mu je pri tolikih obveznostih še ostal na razpolago, je predsednik vlade izkoristil za razgovore z zastopniki raznih krajevnih združenj in sku-vin. Tako je sprejel delegacijo Osvobodilnega odbora za Julijsko Benečijo in Istro, za njim pa, ob 13.15, slovenske župane občin Devin-Nabrežina, Dolina, Zgonik, Repentabor, Doberdob in Sovodnje. Ti so Fanfaniju izročili pozdrave slovenske manjšine in spomenico, v kateri so
13	let po uveljavitvi republiške ustave še enkrat zahtevali, da se končno vendarle izdajo zakoni za izvajanje določb predvidenih v členih 3. in 6. ustave, da se ustanovi dežela Furlanija-Julijska Krajina, da se pospeši uzakonitev slovenskih šol in da se na tržaški univerzi ustanovi stolica za slovenščino, kakor tudi, da se 7, let odkar je bila v Londonu podpisana Spomenica o soglasju že enkrat zajamči uporabo slovenskega jezika v javnih ustanovah in uradih, zagotovi Slovencem sorazmerno zastopstvo v javnih službah, prepreči raznarodovanje z umetnim naseljevanjem tujega življa po slovenskih krajih, da se slovenskim kulturnim, vzgojnim, socialnim in športnim organizacijam nudi pomoč iz javnih sredstev in da se končno izda zakon, ki bi preganjal vsako netenje narodnostne mržnje ter bi tako učinkovito prispeval k mirnemu sožitju in sodelovanju obeh etničnih skupin na tem ozemlju.
Poslanico so župani sestavili in sprejeli na zborovanju slovenskih občinskih in pokrajinskih svetovalcev, ki je bilo 18, junija v Trstu, katerega se pa niso udeležili izvoljeni svetovalci SDZ v Trstu.
Razgovor slovenskih županov s Fanfani-jem je trajal 20 minut in o njem so župani dali izjavo, v kateri pravijo, da je
Otvoritev XIII. Tržaškega sprejemi in razgovori s
Fanfani »...najprej poudaril željo, da bi tudi Italijani, ki žive v tujini uživali toliko pravic kot jih imajo narodne manjšine v Italiji. Nato je pripomnil, da uresničenje zahtev, ki jih postavlja manjšina, temelji na načelu recipročnosti. Glede u-gotovitve o množičnem naseljevanju italijanskega življa v slovenskih krajih je izjavil, da ustavna določila dovoljujejo svobodno gibanje prebivalstva po vsem državnem ozemlju; zato se ni mogoče sklicevati na ustavna načela in hkrati zahtevati nekaj, kar je v nasprotju z ustavo.« Predsednik je tudi dejal »da bi poleg novih zahtev morali v spomenici navesti že izpolnjene obveznosti, kot na primer na področju šolstva, kulturnih in finančnin ustanov«. Glede na predlog, da bi delegacija slovenskih predstavnikov podrobneje obrazložila svoje zahteve v Rimu, je predsednik izrazil stališče, »da bi se vprašanja lahko reševala na tukajšnjih pristojnih mestih.«
Slovenski župani so izjavili, da z vsebino razgovora niso bili zadovoljni.
Po tej, vsaj glede oseb izrazito levičarski delegaciji, je predsednik Fanfani sprejel še zastopstvo demokratičnih in katoliških Slovencev, ki ga je vodil dr. Teofil Simčič, občinski svetovalec »Slovenske liste«, kot zastopnik Slovencev organiziranih v SKS v Trstu. Z njim so bili sprejeti: pokrajinski svetovalec dr. Andrej
velesejma ter obnovljene glavne železniške postaje, Fanfaniju sta se predstavili dve slovenski delegaciji
Makuc in občinski svetovalec prof. Stanislav Bratina kot predstavnika Slovenske demokratske zveze v Gorici, inž, Milan Sosič za prosvetne organizacije in akademik Marko Udovič kot izvoljeni predstavnik slovenskih akademikov zbranih okrog liste »Adria« na tržaški univerzi.
Dr. Simčič je v imenu vseh izrekel naj višjemu predstavniku rimske vlade dobrodošlico in mu zagotovil lojalnost slovenskega demokratskega prebivalstva. Nato ga je opozoril na nekatere zares nujne probleme, katerim bi morala vlada posvetiti brez nadaljnega odlašanja vso skrb. Taki problemi so:
1) objava zakona za izvajanje člena 6 državne ustave. (Republika - pravi ta člen
-	ščiti s posebnimi določili jezikovne manjšine) ;
2) uzakonitev londonskega sporazuma in priloženega statuta. Od podpisa je preteklo že skoro sedem let, toda sporazuma italijanska vlada še vepno ni uveljavila. Posledica je, da se štev.Jlna določila tega sporazuma ne izvajajo, f
Nadaljni problemi, na katere so delegati opozorili g. Fanfaijija, so naslednji: neurejen položaj slovenskih beguncev, ki so se zatekli v Trst takpj ob koncu vojne in našli v našem mestu 'zaposlitev. Po večini gre za razumnike in duhovnike, ki se udejstvujejo na slovenskih šolah ali v duš-
nem pastirstvu. Nujno potrebno je, da italijanska vlada reši njihov položaj.
Nadalje so vladnega predsednika opozorili na kulturne domove. Londonski sporazum določa, da bo italijanska vlada izročila za slovensko manjšino vsoto denarja titovski ustanovi »Dom« za zgraditev kulturnega doma v ulici Petronio. Pravično bi bilo, da bi vsaj eden izmed ostrih dveh domov bil dodeljen demokratskim Slovencem. Nihče ne more pričakovati, da bi katoličani prirejali svoje prireditve in zborovanja v istem domu kot komunisti, pod rdečo zastavo s srpom in kladivom. To je problem, o katerem so demokrati predložili vladi že več spomenice, a na žalost brez najmanjšega uspeha.
Dr. Simčič je končno opozoril ministrskega predsednika na prizadevanja tukajšnjih oblasti, da bi spremenile etnični značaj tržaške okolice s sistematičnim zidanjem novih naselij. Nato so slovenski delegati predložili g. Fanfaniju več spomenic. v katerih so ga podrobno seznanili s težavami in problemi slovenskega prebivalstva na Tržaškem in Goriškem.
Fanfani je zatem odgovoril na posamezne točke, obljubil, da bo predložene probleme proučil ter vsaj glede nekaterih zagotovil, da bo vpošteval potrebe in želje slovenskega demokratskega prebivalstva.
Razgovor z ministrskim predsednikom je trajal približno četrt ure ter mu je pri-
FRANCOSKO-ALZIRSKA POGAJANJA so prekinili na vprašanju pripadnosti Sahare. Sahara danes ni več ničvredna puščava, ampak poželjivo področje tako za Francoze kot Arabce. Najnovejše geološke preiskave v Sahari so dognale, da leži globoko pod površjem ogromno jezero. Prve sledove so slučajno našli l. 1956 francoski geologi pri iskanju nafte na področju Has-si Messo, 70 morskih milj od sredozemske alžirske obale in sicer v globini 1100 metrov pod površjem. Sele ta voda je^geo-logom omogočila ohlajevanje vrtalnih naprav in s tem nemoteno obratovanje. Saj je samo na tem področju kar 48 takih naprav. V naslednjih plasteh pod vodo pa so našli nafto, ki se sedaj pretaka proti severu.
Pri Hassi Messo se je nekoč razprostirala cvetoča oaza, ki pa se je izsušila in spremenila področje v puščavo. Danes pa leži na istem mestu naselbina s 7000 prebivalci, ki so zaposleni v industriji pridobivanja nafte. Tu se delavci po vročem in napornem delavniku osvežijo v velikih bazenih, preden se odpravijo v svoja stanovanja s klimatičnimi napravami. Tu so tudi zasadili nad 100000 dreves in grmičevja, ki naj zadržuje gibljivi pesek. O-krog ličnih hišic se razprostirajo ljubki vrtovi. Tudi po raznih drugih naseljih na-
Mnotirolsho vprašanje v slepi ulici
Curiški sestanek zunanjih ministrov Italije in Avstrije o južnotirolskem vprašanju se je zaključil v nedeljo zjutraj. Ker niso dosegli nikakršnega sporazuma, sta se obe delegaciji sporazumeli, da bosta v smislu oktobrske resolucije 1960 OZN predložili spor mednarodni ustanovi; soglasni pa si nista, katera naj bi bila ta ustanova.
Ob štirih zjutraj, v nedeljo 25. junija 1961, sta obe delegaciji izdali skupno u-radno poročilo, v katerem sta javnost obvestili o neuspehu sestanka.
Konferenca je pričela v soboto. 24 junija in že v samem začetku ni obljubljala uspehov. Javno mnenje je, v nasprotju s prejšnjima sestankoma v Milanu in Celovcu, pričakovalo od srečanja Segnija in Kreiskya nekaj otipljivih uspehov, vendar je vrgel val sabotažnih dejanj 11. in 12. junija po Južnem Tirolskem težko senco na curiške razgovore. Ta dejanja je ob svojem otvoritvenem govoru Segni o-žigosal za dejanja, ki jih pripravlja in vodi tujina. Obtoževal je avstrijske oblasti, da niso proti temu ničesar storile.
Kreisky je prav tako ostro odgovarjal in zahteval dokaze za italijanske obdol-žitve. Obžaloval je smrt dveh mladeničev.
O poteku pogajanj naglaša uradno poročilo med drugim tudi tole: »...Obe delegaciji sta preučili razgovore izvedencev v Curihu od 13, do 17. junija. Z italijanske strani so obrazložili in v nekaterih točkah dopolnili od izvedencev postavljene predloge. Avstrijska delegacija pa je s posebnim poudarkom zahtevala popolno regionalno samoupravo v bocenski pokrajini v smislu zakonskega osnutka juž-notirolskih poslancev. Podelitev take samouprave pa italijanska vlada odklanja. Upravna pooblastila, ki jih je italijanska vlada pripravljena podeliti nemški manjšini, so Avstrijci odklonili kot nezadostna.
Na italijansko zahtevo, da bi avstrijska
vlada še enkrat preučila italijanske ponudbe, so Avstrijci odgovorili, da bodo svoje stališče pismeno obrazložili. Ker ni prišlo do sporazuma, so Avstrijci predlagali ustanovitev mednarodne preiskovalne komisije, ki bi na licu mesta ugotavljala dejstva in razmere. Na ta način naj bi se - po avstrijskem mnenju - poslužili točke 2 resolucije OZN z dne 31. okt- 1960 kot sredstva za odstranitev spora. Proti temu je italijanska delegacija poudarila, da je po njenem mnenju tako pomirjevalno sredstvo Mednarodno razsodišče...«
Dodatno ie Avstrija predlagala, naj bi preiskovalno ustanovo določil generalni tajnik Hammarskjoeld.
Tako je z neuspehom končalo tudi tretje zasedanje italijansko-avstrijskih razgovorov o ureditvi juznotirolskega vprašanja.
■f Kraljica Marija Karadjordjevič
Dne 21. junija je umrla v Londonu jugoslovanska kraljica Marija v starosti 61 let. Pokojna kraljica Marija je hčerka bivše romunske kraljice Marije in soproga pok. kralja Aleksandra Karadjordjeviča Zedinitelja, ki so ga po nalogu Ante Paveliča ubili poklicni revolucionarji leta 1934 v Marseilleu.
Kraljica Marija je živela v Londonu od 1. 1944 dalje, ko so v Jugoslavijo udrle nacistične tolpe in zasedle deželo. V Angliji je kraljica preživljala samotarsko in skromno življenje. V zadnjem času pa je nevarno zbolela. Zapušča tri sinove: kralja Petra, Tomislava in Andreja.
Leta 1922 se je poročila z jugoslovanskim kraljem Aleksandrom,'ki se je vse svoje življenje z večjimi in manjšimi uspehi in tudi neuspehi trudil, da konsolidira mlado državo in zagotovi njenim narodom boljše življenje.
Dogodki ^ I po svetu J
staja - cvetoča Sahara. Strokovnjaki ocenjujejo površino podzemskega jezera na 600000 kv. km, t. j. več kot za dve Jugoslaviji.
. * **
BERLIN. - TRST. V sinatski razpravi v Washingtonu o ureditvi berlinskega vprašanja je senator Bridges spomnil, da so tudi l. 1947 proglasili Trst za »svobodno ozemlje« ki naj bi ga nadzirali Združeni narodi. Dne 5. okt. 1954 pa je bilo ozemlje razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo.
* * *
NAFTOVOD GENOVA-SEVERNA NEMČIJA. V nedeljo 25. junija so v Genovi položili prve cevi naftovoda, ki bo vezal genovsko pristanišče s severnimi prideli Italije, Švico, Avstrijo in Nemčijo v skupni dolžini kakih 1000 km. Novi naftovod bo na ta način v pomembnem obsegu rešil vprašanje dobave tekočih goriv Srednji Evropi. Nedeljske svečanosti so se udeležili številni zastopniki gospodarskega življenja vseh štirih držav.
* * *
SEGNI V BEOGRADU. V teh dneh se mudi zunanji minister Segni na uradnem obisku v Begradu. S tem vrača obisk, ki ga je jugoslovanski zunanji minister, Koča Popovič, opravil v Italiji. Vladni k rogi v obeh prestolnicah pripisujejo obisku precej pozornosti. »Obisk bo poglobil prijateljske gospodarske odnose med Italijo in Jugoslavijo« zatrjuje rimski tisk. Politični krogi menijo, da bodo državniki ene in druge vlade obravnavali tudi odprta vprašanja londonske spomenice o soglasju in da bodo končno postavljeni temelji za rešitev tega perečega vprašanja. Ker je Tito zbolel na angini z visoko temperaturo, je verjetno, da Segnija ne bo mogel sprejeti.
* * *
IRAŠKI POHLEPI. Pred kratkim se je Velika Britanija prostovoljno odrekla mandata na ozemlju Kuvaita, in dežela, ki šteje kakih 250000 prebivalcev je postala suverena in neodvisna država. Na svojem ozemlju pa pridobiva 80 milijonov ton petroleja na leto. To bogastvo vzbuja pohlep sosednega Iraka, in diktator te dežele KASEM zahteva Kuvait zase. Vlada Kuvaita je sporočila, da bo svojo neodvisnost branila z vsemi sredstvi in da računa pri tem na podporo prijateljskih držav.	»
*	# *
VOLITVE NA SARDINIJI. Pri regionalnih volitvah na Sardiniji 18. in 19. junija je Krščanska demokracija na račun monarhistov dosegla absolutno večino v regionalnem parlamentu. Izidi volitev so naslednji: KD 37 sedežev	komunisti
14	sedežev (±1); Nennijevi socialisti 7 sedežev (_|_1); Sardinska ljudska stranka 5 sedežev (—); misovci 4 sedeže (_|_ 1) ; monarhisti 2 sedeža (—S); socialdemokrati 2 sedeža (jt_l); liberalci 1 sedež (—).
*	S! *
NOV PROTISTALINOVSKI VAL V SO-VJETIJI. Ob 20 letnici nacističnega napada na Sovjetijo je maršal Andrej Jeremen-ko napisal v. »Rdeči zvezdi« obširen članek v katerem dokumentarno zavrača vso odgovornost za številne poraze rdeče armade - ob začetku nacističnega udora - na Stalina. Jeremenko pravi, da so vzroke teh porazov, ki so grozili, da povsem one-
sposobijo rdečo armado, v Sovjetiji falsi-ficirali. Stalin je v presojevanju vojaškega in političnega položaja zagrešil na-odpustljive pogreške, ugotavlja maršal Jeremenko.
# s *
KREMELJSKA PETA KOLONA BRANI SVOJO SVOBODO. »Sodišče zahteva od nas samomor. Naši člani, ki jih je nad 10000 se bodo bojevali za svobodo, kajti obramba svobode pričenja v lastni hiši«. Možakar, ki je te besede izustil, se piše Gus Hall, in je generalni tajnik KP Združenih držav. Govoril je na tiskovni konferenci, na katero je povabil številne domače in tuje časnikarje. Zraven njega je sedela tov. Elizabeth Gurley Flynn, članica KP direktorija, na drugi strani pa je asistiral tajnik KP Benjamin Davis. Dne 5. junija letos je ameriško vrhovno sodišče razsodilo, da pripada Komunistična partija akcijski organizaciji, ki jo vodijo iz tujine. To pomeni, da je po zakonu primorana, da svoje funkcionarje in člane registrira pri pravosodnem ministrstvu. »Tudi če bi imeli članske sezname, bi tega ne storili«, je pripomnil generalni tajnik KP. V tem je imel prav, saj v javen obstoj takih seznamov lahko veruje samo prostodušen sodnik.
Najnovejša odločitev vrhovnega sodišča proti komunistom je zelo važna zadeva. Ali služimo svobodi, če jo omejujemo, je drugo vprašanje. S takim omejevanjem so se ukvarjali že po mnogih deželah. Jasno pa je, da je vsaka javna zarotniška organizacija manj nevarna od organizacije, ki deluje v podzemlja. Pravosodni minister Robert Kennedy je v Vfashingtonu izjavil, da bo nastopil proti KP, če se do 9. avgusta ne bo pokorila in registrirala svojega članstva. Prvič v zgodovini političnega življenja Združenih držav pbdolžu-jejo KP kot agenturo tuje velesile. Ostale prevratniške organizacije Ku-Klux-Klan, McCarthtysti, antisemiti, rasisti, fašisti. Birch-Society ne spadajo po tolmačenju te razsodbe ~ pod zakonski udar, ker teh zarotniških organizacij ne vodijo tuje sile
Hladna vojna ogroža svetovni mir
Nikita Hruščev z vso svojo prirojeno nestrpnostjo napihuje berlinsko vprašanje. Spričo novega ultimata podpisa ločene mirovne pogodbe z vzhodnonemško lutkovno vlado in spremljajočih groženj, se zahodne države posvetujejo o ukrepih, ki naj te grožnje onesposobijo.
Na tiskovni konferenci 27. junija je v tej zvezi v Washingtonu govoril predsednik Kennedy in zasluženo obtožil Hrušče-va, da ograža mir in varnost Berlina ter tako ustvarja nevarno krizo na tem občutljivem področju. »Sovjeti«, je dejal predsednik, »se zelo motijo, če mislijo, da zavezniki ne bodo z vso odločnostjo branili svojih pravic v zahodnem Berlinu«, Dodal je tudi, da so Združene države pripravljene razpravljati o slehernem predlogu, ki bi ščitil pravice Berlinčanov. »Sovjetska politika«, je dodal, »stremi za tem, da ostane Nemčija razdeljena.«
Na drugi strani je Hruščev istega dne izjavil, da bo nemška mirovna pogodba podpisana, pa naj zahodnjaki storijo karkoli. »Ce bodo uporabili silo«, je vzkliknil, »imamo vse, kar je potrebno za odgovor.«
Hruščeve besede spominjajo na hitlerjevska izzivanja in ustvarjajo ozračje iz let 1937/39...
sostvoval tudi g. vladni generalni komisar Palamara.
Predsednik Slovenske demokratske zveze v Trstu, ki v omenjenh delegacijah ni sodelovala, je pozdravil predsednika vlade s pismom sledeče vsebine:
»On. Amintore Fanfani
predsednik ministrskega sveta TRST
Trst, 20 - 6. - 1961
Ob priliki Vašega obiska v Trstu Vas Slovenska demokratska zveza pozdravlja in Vas prosi, spoštovani gospod predsednik, da sprejmete ta pozdrav kot izraz lojalnega spoštovanja do države in vlade, ki jo predstavljate.
Dobro vemo, da Vam pomanjkanje časa, ki ga boste tu imeli na razpolago, ne bo dovolilo, da bi posvetili svojo pozornost vsem problemom Trsta. Med tem* zahtevajo posebno gospodarska vprašanja la-P ojšnje ukrepe, toda Slovenci menimo, da tudi ureditev odnosov med državo in etnično manjšino ne trpi več odloga. Vsaka nadaljna zamuda ureditve visečih vprašanj bi samo škodovala vsem, razen skrajnežem.
Zato si Slovenska demokratska zveza v Trstu dovoljuje prositi Vas, spoštovani gospod predsednik, da posredujete, da se položaj, ki ni zadovoljiv, ne bi še poslabšal. To je v interesu republike in slovenske etnične skupnosti, ki v njej živi in ki hoče, v enakosti z vsemi drugimi državljani, samo uživati z mednarodnimi pogodbami predvidene in z ustavo sankcionirane pravice.
Blagovolite, spoštovani gospod predsednik, sprejeti moje poklone in izraze mojega največjega spoštovanja.
Dr. Branko Agneletto predsednik SDZ, Trst
*	* *
Tako so vse politične stranke in skupine, ki štejejo v svojih vrstah zgolj Slovence, preko svojih zastopnikov opozorile predsednika vlade na vprašanja, ki tarejo slovensko manjšino v Italiji. Ta vprašanja so vsem skupna in zato so bile predložene zahteve v bistvu soglasne.
Slovenska demokratska zveza v Trstu je v poslednjem trenutku, ko je postalo jasno, da do skupnega nastopa vseh Slovencev ne bo prišlo, sklenila, da se ne more priključiti izrecno politično pobarvanim delegacijam. To svoje zadržanje je utemeljila s posebnim pismom, ki ga je naslovila vsem političnim strankam in skupinam, ki so bile svoječasno povabljene, da sodelujejo pri sestavi skupne delegacije vseh Slovencev v Italiji. Pismo z datumom 17. junija 1961 glasi:
P. n.
Italijanska komunistična partija, Trst:
Neodvisna socialistična zveza, Trst;
Slovenska demokratska zveza, Gorica;
Skupina neodvisnih Slovencev, Trst;
Slov. krščansko socialna zveza, Trst;
Socialistična partija Italije, Trst;
Slovenska katoliška skupnost, Trst.
Slovenska demokratska zveza v Trotu z obžalovanjem ugotavlja, da so se kljub vsem njenim naporom in pripravljenosti izjalovili napori za sestavo skupne delegacije slovenske manjšine v Italiji, ki naj bi 21. t.m. pozdravila predsednika vlade, Amintora Fanfanija, ob njegovem obisku v Trstu in ga istočasno opozorila na najbolj pereča vprašanja, ki se tičejo slovenske skupnosti v Italiji.
Žalostno je, da slovenska skupnost v Italiji, potem ko je v primerih raznih načelnih vprašanj že tolikokrat našla primerno rešitev za sestavo in odpošiljutev skupnih spomenic, ob tej redki in zgodovinski priložnosti, ki je pred nami, ne najde načina, da bi se dostojno in zrelo predstavila predsedniku vlade.
Nastal je položaj, v katerem bi nastop Slovenske demokratske zveze v Trstu v okviru enostransko pobarvane in okrnjene delegacije v očeh javnosti pomenil, da se SDZ v Trstu odreka načelu dejanskega ter vsestranskega sodelovanja in idejnim smernicam, ki so osnova njenega dela.
SDZ v Trstu tega ne more storiti in zato ne bo sodelovala pri pripravljajočih se nastopih, ki so nezadostno nadomestilo tega, kar si Slovenci v Italiji želijo in kar rabijo; tega, kar je tudi z državnega vidika edino umestno in potrebno, če hočemo tvorno in trezno sodelovati pri reševanju manjšinskih vprašanj, ki ne smejo biti predmet neslovenskih strankarskih špekulacij.
S slovenskim pozdravom
Dr. Branko Agneletto predsednik SDZ, Trst
Kljub temu, da je Slovenska katoliška skupnost v Trstu iz načelnih in z njenega stališča razumljivih razlogov takoj izjavila, da pri skupni delegaciji ne bo sodelovala, je - kot rečeno - vse do nekaj dni pred prihodom predsednika vlade Fanfanija bilo videti, da se bodo vsaj ostale skupine zedinile za skupen korak. Prav v zadnjem trenutku pa so se napori razbili bolj na formalnem kot bistvenem v-prašanju.
VESTI z GORIŠKEGA
POTREBNO POJASNILO
Naša zastopnika pri predsedniku vlade
Lani je priobčila »Demokracija« nekaj člankov o potrebi zaščite Slovencev v Italiji. V člankih je bila podana misel o skupnem nastopu vseh slovenskih organizacij za dosego zaščitnega zakona.
Tržaška Slovenska kulturno gospodarska zveza je letos februarja dala pobudo za sestanek slovenskih političnih organizacij. ki naj bi sestavile koordinacijski odbor za dosego namena.
Pismo je SKGZ poslala Komunistični partiji Italije (avtonomna federacija Trst), Neodvisni socialistični zvezi v Trstu, Skupini neodvisnih Slovencev v Trstu, Slovenski demokratski zvezi v Trstu, Slovenski demokratski zvezi v Gorici, Slovenski katoliški skupnosti v Trstu in Slovenski krščanski socialni zvezi v Trstu.
Sledili so razgovori zastopnikov goriš-ke SDZ z zastopniki Slovenske kulturno-gospodarske zveze iz Trsta in končno je vodstvo SDZ sporočilo svoje stališče s pismom, ki ga je 25. 2. 1961 poslalo zastopniku SKGZ v Trstu.
Pismo SDZ je glasilo tako le:
1. Načelno smo za predlagano zamisel:
2. vztrajamo pri zahtevi, da se ostvarijo znani pogoji za uspešno delo;
3. izražamo željo, da pri stvari pridejo v poštev, poleg zastopnikov Slovencev iz videmske pokrajine, samo resnične politične sile!
4. za primer kakega nujnega skupnega nastopa smo kot vedno pripravljeni sodelovati tudi sedaj.
Naj pripomnim, da je vodstvo SDZ iz Gorice smatralo Slovensko kulturno-go-spodarsko zvezo iz Trsta iz raznih ozirov tudi za politično silo. Prisotnost zastopnikov društva »Ivan Trinko« iz videmske pokrajine pa je bila potrebna že zato, ker tam ni nobene kvalificirane slovenske politične organizacije.
Na sestanku, ki se je vršil 19. marca v Gorici sva zastopnika goriške SDZ podčrtala vse štiri točke, ki jih pismo z dng 25. februarja vsebuje in katerih ni treba, da tolmačim.
Odbor so 19. marca ustanovile sledeče organizacije: Slovenska demokratska zveza iz Trsta, Slovenska krščanska socialna, zveza iz Trsta, Skupina neodvisnih Slovencev iz Trsta, Slovenska demokratska, zveza iz Gorice, Neodvisna socialistična zveza iz Trsta, Slovenska kulturno-gospo-darska zveza iz Gorice, Socialistična stranka Italije, Prosvetno društvo »Ivan Trinko« iz Čedada,
Komunisti niso pristopili. Slovenska katoliška skupnost iz Trsta tudi ne. Prva si je pridržala pravico odločitve, druga pa je trenutno odklonila svojo prisotnost v Odboru, kot stalna članica, toda s poudarkom, da »je kakor doslej, tudi v bodoče pripravljena sodelovati v važnih zadevah narodne manjšine z željo, da bi se s skupnim in složnim delom dosegel čimvečji uspeh.«
Navedene organizacije so ustanovile Odbor z »omenjenim namenom, da se na demokratičen način deseže splošna zaščita Slovencev v Italiji v okviru 6. člena ustave in londonske spomenice.«
Letošnji izidi na naših štirih srednjih šolah so sledeči:
NA STROKOVNI SOLI
I.A - Izdelali so: Devetak Gabrijel, De-tak Ivan, Komjanc Rihard, Koren Renat, Lavrenčič Marin, Lavrenčič Silvan, Legi-ša Marij, Mersecchi Rudolf, Pavlin Martin, Petejan Kranc, Pittoli Silvan, Prinči^ Zdenko, Sossi Bojan.
Popravni izpit ima 12 dijakov, 5 pa so jih zavrnili.
I.B - Izdelale so: Batoia Onelja, Braini Ana, Cibič Marija, Drufovka Tatjana. Fer-letič Bruna, Hlede Marija, Mikluš Jožefa, Nanut Nadja, Ožbot Tatjana, Rutar Jolanda, Seculin Cascia, Zavadlav Nadja.
Popravni izpit ima 9 dijakinj, medtem ko niso zavrnili nobene.
II.A - Izdelali so: Buiatti Marij, Fer-letič Ciril, Ferletič Karel, Figelj Miroslav, Frandolič Branko, Gergolet Gabrijel, Lau-renti Tomaž, Peteani Jurij, PETERIN DANILO (odličnjak), PREŠEREN JANKO, (odličnjak), Roner Marjan, Simšič Zvonko, Uršič Emil.
Popravni izpit ima 9 dijakov, 11 pa so jih zavrnili.
II.B - Izdelale so: Batistič Aleksandra, Bensa Ana Marija, Cernic Marija, Cijan Milena, Devetak Livija, Fiegl Milojka, Gravnar Sonja, Komic Alenka, Marušič Nadja. PAVLETIČ MIRJAM (odličnjakinja), Petejan Milena, Skok Marija, Volčič Albina.
Popravni izpit ima 6 dijakinj, 1 pa so zavrnili.
Vsi dijaki in dijakinje III. strokovne so pripuščeni k zaključnemu izpitu.
NA NIŽJI SREDNJI SOLI
I.A - Izdelali so: Bassa Danilo, Bensa, Marjan, Cernic Marjan, Figelj Stanislav, Gergolet Silvo, Komjanc Robert, Kuštrin Ljubo, Makuc Bogdan, Mozetič Rudolf, Pahor Mirko, Tomšič Bruno, Uršič Jožko.
Popravni izpit ima 7 dijakov, 4 pa so zavrnili.
I.B - Izdelale so: BRESCIANI NEVINA (odličnjakinja), Klavčič Franka, Komianc
V	začasno komisijo so bili imenovani zastopniki SDZ iz Trsta, zastopnik SDZ iz Gorice in zastopnik SKGZ iz Trsta.
Komisija je za prihod ministrskega predsednika Fanfanija v Trst sklenila prositi za sprejem in sicer zato, da mu predoči zadevo zaščite slovenske skupnosti v Italiji, Sklenila je tudi, da povabi k stvari Komunistično partijo in Slovensko katoliško skupnost.
Medtem ko je druga vabilo odklonila, so zastopniki KPI sicer prišli na sestanek, toda ne s dokončim sklepom in pooblastilom za udeležbo zraven Odbora.
Podpisani sem kot zastopnik goriške SDZ jasno protestiral, ker je g. dr. Dekleva sklical sestanek v svojstvu tržaškega občinskega svetovalca, namesto v imenu Odbora in ravno tako jasno sem izjavil, da se ima predstaviti ministrskemu predsedniku samo Odbor, kateremu naj se po volji pridružita Komunistična partija Italije in Slovenska katoliška skupnost.
Ta moj nastop je obveljal, toda komunisti zopet niso še imeli polnomočnega pooblastila in so si zopet pridržali pravico odločiti.
Na sestanku, ki je sledil v Trstu 6. junija, smo se zopet zedinili, da se ministrskemu predsedniku Fanfaniju predstavi Odbor, pridruži pa se tudi KPI, katere zastopniki pa zopet niso še imeli pooblastila od svojega vodstva.
Ko pa so mi predložili v podpis pismo vladnemu komisarju s prošnjo, da bi ta blagovolil poskrbeti za sprejem, sem podpis odklonil iz razloga, ker v pismu nisem našel Odbora v obliki, kot je bil sestavljen in ker je v nedeljo 4. junija zastopnik PSI Italijanskih socialistov izjavil, da je
V	nedeljo 18. junija je imel svojo prvo sejo števerjanski občinski svet, ki se je sestal v sejni dvorani občinskega doma. Predsedoval je kot najstarejši po letih in glasovih prejšnji župan g. Hermenegild Podveršič. Svet je najprej ugotovil, da ni zadržkov pri nobenem izvoljenem in tako so bili vsi svetovalci potrjeni. Nato so sledile volitve župana in odbora. Za župana je bil izvoljen g. Hermenegild Podveršič, za podžupana g. Stanislav Klanjšček, za odbornika pa g. učitelj Ciril Ter-pin. Namestnika sta gg. Armand Skok in Alojzij Hlede. Zbrano občinstvo v dvorani in gostje so toplo pozdravili z aplavzom izvolitev župana in odbora.
Zupan Hermenegild Podveršič se je zahvalil za izvolitev in pripomnil, da je naloga vsakega svetovalca, da deluje izključno za koristi občine in Občinarjev. Nikoli ne sme občinski svetovalec izkoristiti položaj občinskega moža za svoje zasebne koristi.
Po seji je sledil praznik na dvorišču v Dvoru, kamor ie župan povabil tudi vse
Agata, KOREN MARIJA (odličnjakinja), Mainardis Sajda, Malič Milena, Peljhan Silva, Primožič Ida, Quinzi Marija, Troha Sonja, Zavladlav Majda.
Popravni izpit ima 9 dijakinj, 2 so zavrnili.
II.A - Izdelali so: Braini Marko, Cotič Vojko, Devetak Severin, Drufovka Branko, HVALA ZDENKO (odličnjak), Klanjšček Sergej. Marussi Edvin, Nanut Mirko, Paulin Igor, Pellegrin Edi, Rusi Levin, Tommasi Jurij, Troha Bogdan.
Popravni izpit ima 6 dijakov, zavrnili niso nobenega.
II.B - Izdelale so: Braini Fernanda. Bric Nevenka, BRISCO TATJANA (odličnjakinja), Devetak Milojka, Klede Darinka, Koren Silvana. Marassi Lucia, Marega Loreta, Skerk Nataša.
Popravni izpit imajo 4 dijakinje, zavrnjene ni nobene.
Vsi dijaki in dijakinje III. razreda so pripuščeni k nižjemu tečajnemu izpitu.
NA VIŠJI GIMNAZIJI IN LICEJU
IV. gimn. - Izdelali so: Cernic Kar: KOMAC PETER (odličnjak), Trpin F bert, Valentinčič Slavka.
Trije dijaki imajo popravne izpite.
I. licej - Izdelala je dijakinja Tommasi Daša, ostali trije dijaki pa imajo popravne izpite.
II. licej Izdelali so: Anselmi Ernest, Massera Majda, Pavlin Damjan in Pelli-zon Hilarij.
III. licej - Vsi dijaki so pripuščeni k zrelostnemu izpitu.
NA UČITELJIŠČU
I. razred Izdelala sta Carrara Zmagoslava in Devetak Vojko, ena dijakinja ima popravne izpite, dve pa sta zavrnjeni.
II. razred - Izdelala je dijakinja Rožič Nevina, 4 dijaki pa imajo popravne izpite.
III. razred - Izdelale so: Di Battista Anka, Di Dio Silva, Ličen Suzana in Ricca Gracijela, en dijak pa je zavrnjen.
IV. razred - Vsi dijaki so pripuščeni k usposobljenostnemu izpitu.
njegova stranka članica Odbora, pismo pa je kazalo, da je PSI izven njega.
V	resnici se je je zgodilo, da je goriška Slovenska kulturno-gospodarska zveza prišla na sestanek 19. marca nepovabljena in je nastopila, čeravno niti ne obstoja: da se je tržaška Slovenska kulturno-gospodarska zveza iz Odbora umaknila, baje na pritisk KPI, ki jim ie očitala, da niso politična organizacija iri končno da društvo »Ivan Trinko« ni bilo v pismu niti omenjeno. Poleg tega so tudi zastopniki PSI izjavili enkrat, da je PSI član Odbora, drugič pa da ni.
Vodstvo goriške SDZ je gledalo na potrebo skupnega nastopa resno in samo z namenom, da se doseže zaščitni zakon.
Komunisti pa so vedno vztrajali na zahtevi po nastopu vseh izvoljenih zastopnikov, županov in svetovalcev, ki pa nimajo političnega vpliva, ki je pri takih nastopih zelo važen. Tako smo se mi slovenski demokrati predstavili ministrskemu predsedniku sami, in nihče nam zaradi tega ne more očitati izdajstva.
Dr. Avgust Sfiligoj
Gorica še nima župana
Mesec dni po goriških volitvah še ni prišlo do izvolitve župana in občinskega odbora. Stranke ki sestavljajo sredino si sicer resno prizadevajo, da bi prišlo do soglasnosti, vendar so verjetno v oviro določena taktična načela, ki seveda ne veljajo samo za našo občino. Javnost nad tem zavlačevanjem ni ravno navdušena, saj čakajo novo občinsko upravo važna upravna vprašanja, ki jih je treba rešiti.
goste, med katerimi smo opazili domačega župnika v pokoju čg. Cirila Sedeja, msgr. Škabarja iz Trsta, zastopnike slovenske liste iz Gorice dr. Sfiligoja in prof. Bratino ter pokrajinskega svetovalca dr. Makuca. Nadalje še zastopnike slovenske liste iz Sovodenj in kandidata iz Krmina na pokrajinski listi g. Iva Prinčiča, zastopnika slovenskih visokošolcev' v tržaškem univerzitetnem svetu g. Markota Udoviča in še več drugih.
Le trije svetovalci od manjšine se niso odzvali vabilu in jih ni bilo zraven.
V	imenu domačega SKPD društva je mlado dekle v narodni noši izročilo županu krasen šop cvetja, g. Marko Udovič pa častno diplomo. V imenu goriškfj SDZ je spregovoril dr. Sfiligoj in orisa1, važen pomen zadnjih števerjanskih volitev, ko je šlo za ohranitev ali odpravo samostojne slovenske občine. Zmagala jfj zdrava sila števerjanskih narodno zavednih volivcev, ki so naperili vse sile. da so vendar ohranili svojo občino, kot izro^ čilo dedov, ki so žrtvovali žulje, da Sq postavili samostojno občino, ki mora biti vsakomur tako draga, kakor je draga svoboda.
Dr. Sfiligoj je podčrtal važnost dejstva, da so na volilnem mestu v Steverjanu pretežno mladi rojaki, kar pomeni, da so jih starejši lepo vzgojili v narodnem duhu, S simbolom lipe, ki je postala naš tradicionalni znak, že leta 1921 ko smo Slovenci prvič nastopili na volitvah pod Italijo, smo vedno zmagovali. A Steverjanci so letos odnesli najznačilnejšo volilno zmago v znamenju demokracije in slovenske lipe, slovenske narodne stvari.
Dosegli smo šolski zakon in dosegli bomo tudi splošni zaščitni zakon, če bomo vztrajali, kot lojalni državljani v okviru republikanske demokratične ustave, ki vsebuje določila, ki veljajo tudi za nas in nam jamčijo obstoj in razvoj. Tako je govoril dr. Sfiligoj in vzpodbujal zlasti mladino, ki se je v Steverjanu tako lepo izkazala.
Sledile so narodne pesmi moškega in mešanega zbora, ki so milo donele in
Skupaj s tržaškimi, sta se predstavila pri predsedniku vlade Fanfaniju v Trstu, 21. junija tudi naš goriški pokrajinski svetovalec dr. Makuc in naš goriški občinski svetovalec prof. Bratina, ki sta predsedniku vlade izročila tudi pismo predsednika goriške SDZ. Slovenski demokrati smo pozdravili predsednika vlade ob priliki njegovega prihoda v Trst, kjer je otvoril mednarodni sejem, ki je, znak dejavnosti, napredka, omikanega tekmovanja in zbliževanja med narodi.
Državljani slovenskega jezika pozdravljajo napredovanje republike pod pametnim in modrim vodstvom predsednika vlade poslanca Fanfanija in želijo vedno večjih uspehov v tem prizadevanju.
Slovenci v Italiji poudarjajo svojo zvestobo demokratičnim načelom republikanske ustave in izražajo toplo željo, da bi se čimprej uresničila tista določila, ki jih najbolj zadevajo, to je določila za zaščito slovenske jezikovne skupnosti.
Slovenci v Italiji iskreno želijo mimo sožitje med dvema tu živečima narodoma, ob medsebojnem spoštovanju pravic in upajo na pravilno razumevanje gospoda ministrskega predsednika glede potrebe, da ustavna določila v tem oziru nujno izvedejo.
Slovenski demokrati smo vedno odkritosrčni, zato ne rabimo zavitih besed in stavkov. In se ne predstavljamo iz kakih strankarskih in revolucionarnih namenov, ampak kot državljani slovenskega jezika, ki lojalno priznajo, kar je prav in resnično: napredovanje italijanske demokratične republike, dosežene uspehe pod vlado
mehko vplivale na vsakogar, ki čuti slovensko.
S tega mesta toplo čestitamo županu g. Podveršiču, odboru in vsem svetovalcem Slovenske liste, pa tudi vsem narodno zavednim Steverjancem, ki so možato nastopili na volitvah in premagali nasprotne sile, ki so stremele po odpravi samostojne slovenske občine.
Msgr. Alojzij Novak osemdesetlet/ ik
V	torek 27. junija je praznoval svoj osemdeseti rojstni dan msgr. Alojzij Novak, rojen v Ilirski Bistrici, sedaj bivajoč v Gorici.
Msgr. Alojzij Novak ni le dober dušni pastir, ampak tudi zaslužni časnikar, sai se dobro razume na vsa naša narodna in politična vprašanja.
Monsignorju iskreno čestitamo k častnemu jubileju in mu želimo še lepa leta življenja v zdravju in zadovoljstvu!
Ob sobotah ostanejo banke zaprte
Od danes dalje bodo na podlagi sprejetih dogovorov ostali vsi denarni zavodi ob sobotah zaprti. Izjema velja edino za prvi dan uveljavljanja novih določil, to je za današnjo soboto, ko so zavodi y dopoldanskih urah odprti - in to samo za opravljanje meničnih operacij. V ostalem pa naj se prizadeti informirajo pri svojih denarnih zavodih o vseh ukrepih, ki jih nalagajo nova določila.
Poživitev muzeja Attems
Pred kratkim so se vrnila v muzej umetniška dela ki so dolgo časa ostajala prikrila občinstvu. Izmed zanimivosti so vsekakor na prvem mestu umetnine našega, slovitega rojaka Josipa Tominca, ki predstavljajo nad trideset njegovih umetniških del.
pametnih in modrih mož. demokratičnost ustave. Na osnovi tega vsega voščijo še večjih uspehov v vsakem oziru za korist vsega državnega občestva in spominjajo predsednika vlade na tista določila ustave, ki predpisujejo zaščito vseh jezikovnih skupnosti, tudi slovenske.
SDZ za Goriško se za dosego te zaščite bori že od leta 1947 in se bo borila še naprej, prepričana, da pride tudi do splošne zaščite Slovencev v Italiji.
Pravica do življenja tudi za našo mladino
Zastopnik slovenske akademske liste »Adria« nam je poslal v objavo naslednjo izjavo:
O priliki sprejema slovenske delegacije pri vladnem predsedniku prof. Fanfaniju, sem si dovolil v svojstvu izvoljenega slovenskega predstavnika, izključno s slovenskimi glasovi in na edini slovenski listi, ki je nastopala na tržaški univerzi, predložiti v obširnem pismu nekaj temeljnih želja tukajšnjega mladega slovenskega rodu. V skrčeni obliki naj bi se glasile:
1) Mladi Slovenci, živeči v naših treh obmejnih pokrajinah, po znanih dogodkih in po podpisanih dogovorih, pričakujejo uresničitev svojih upravičenih želja s širokosrčnimi in sodobnimi pogledi na svet in življenje.
2) Slovenski visokošolci želijo nadaljevati svoj študij na tržaški univerzi v svojem materinem. jeziku. Zato bi bila zelo nujna ustanovitev slavistične fakultete, ki bi omogočala našim mladim rojakom, da z večjim uspehom izvršujejo svoj profesorski poklic na naših šolah.
3) Mlada slovenska inteligenca, naši mladi kmetje, delavci in pripadniki drugih slojev žele boljših življenskih pogojev - delo in kruh ter pravično zastopstvo v javnih položajih (javnih uradih in služnostih) v duhu sprave, pravičnosti in enakopravnosti, ki morajo biti temelji sodobne demokratske države.
Obenem sem izročil g. prof. Fanfaniju tudi zbirko pesmic gdč. Brune Pertotove kot dokaz da imamo tudi mi mladi Slo venci naše ustvarjalce, ki so ponosni na svoje poreklo in .materin jezik.
Gospodu predsedniku sem v razgovoru tudi omenil med drugim, kako čestokrat srečujem med našo mladino potrta srca in zaskrbljene obraze. Dejstvo je, da mnogi nimajo primerne zaposlitve, ki bi jih veselila, ki bi jim prikazala svet in življenje v popolnoma drugi luči.
Marsikaj sem imel še na jeziku, ali čas je hitro potekal in vsaka delegacija je imela svoj določen čas. Moram priznati, da vsi naši delegati so bili razumevajoče naklonjeni željam mladine. Tudi gospod ministrski predsednik je pazljivo poslušal vse naše predloge in tudi tiste, ki mu jih je predložila moja malenkost.
Bližnja bodočnost bo pokazala ali je čist in iskren glas zastopnika slov. akad. mladine, podan v umirjeni in dostojni obliki, našel tudi svoj odmev na pristojnih mestih.
Danes, ko so še mnogi pripravljeni slediti tuji, neslovenski učenosti, smo mladi slovenski demokrati uverjeni, da preko ruševin in razdejanj se da, z dobro voljo in skupnimi napori, graditi lepšo bodočnost tudi za naš mladi rod ob Adriji. Treba je začeti, a ne le pri ozkih kvartaških omizjih in s klicanjem na pomoč še takih mogočnežev. Ampak s stvarnim, skupnim delom in umnimi predlogi v korist vseh, tudi če bi nam navezanost na svoj rod in jezik morda prinesla osebno ali gospodarsko škodo.
S to zavestjo in s temi mislimi sem odhajal iz tega prvega srečanja z g. ministrskim predsednikom, v svesti, da sem storil le svojo dolžnost s tem, da sem mu stvarno prikazal nekaj svojih predlogov, resničnih in neizpodbitnih ugotovitev.
ak. Marko Udovič
MEDDOBJE
Pred kratkim smo prejeli < in drugo številko šestega letnika »Med-dobja«. Revija, ki jo izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu obsega 104 strani ter je okusno opremljena.
Sestavke v prozi in vezani besedi " prispevali avtorji, ki so tej reviji že domači. Karel Vladimir Truhlar je o. ;-vi tokrat pet daljših pesmi. P prispevali Stanko Janežič, Milena Soukal in Nikolaj Pregelj.
S prozo pa so zastopani Zorko Simčič, Vinko Beličič, Rafko Vodeb in Ruda Jur-čec. Ta slednji je priobčil prvo poglavje pravljice iz velikega Buenos Airesa z naslovom »9999«. Delo pa je posvečeno Viktorju Vidi.
Poleg tega pa v reviji najdemo še vrsto zanimivih sestavkov. Tako je Pavel Krajnik prispeval razpravo z naslovom »Misli
o	krščanstvu v romanu Doktor Zivago«, Božo Kramoljc sestavek o povojni slovenski grafiki, France Dolinar pa nas seznanja, kako smo Slovenci porazdeljeni v Herderjevem leksikonu sodobne svetovne literature.
Revijo si lahko nabavite v slovenskih knjigarnah in pri zastopnikih Slovenske kulturne akcije v Trstu. Cena revije je 800 lir.
Izidi na naših srednjih šolah
Uolifoe župana 8n odbora u Št eperjanii
NOVOIZVOLJENI OBČINSKI SVET V STEVERJANU Na sredi, v prvi vrsti, ponovno potrjeni župan g. HERMENEGILD PODVRSIC
Dvajsetletnica nacističnega napada na Rusijo
Po nacističnem vdoru v Jugoslavijo in Grčijo meseca aprila 1941 se je Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo zakasnil za 37 dni. Vso to dobo je balkansko bojišče vezalo najmanj 25 nacističnih divizij.
Stalin, ki se je avgusta 1939 pobratil s Hitlerjem in si z njim porazdelil Poljsko, je s svojimi dobavami strateškega vojnega blaga nacistični Nemčiji pridno nadaljeval, v zunanji politiki pa se je dosledno postavljal proti Zahodu. Vse komunistične partije po evropskih deželah so razvijale hrupno pronacistično in antizahod-no propagando. Zelo goreči in marljivi so bili tudi slovenski komunisti, čeprav spričo barbarskega nacističnega napada na Poljsko med ljudstvom niso želi pričakovanih uspehov. Nacistične okupatorje Slovenije so komunisti po mnogih krajih navdušeno pozdravljali, medtem ko je ljudstvo nacistično soldatesko preziralo.
Po kapitulaciji Balkana se je proti nacizmu in fašizmu bojevala edino Velika Britanija. Sovjeti so ostali povsem brezbrižni za usodo okupiranih zahodnih in balkanskih držav. Čeprav je Hitler pripravljal svoj napad na Rusijo polnih šest mesecev pred usodnim junijem 1941 in čeprav je Kremelj ne samo sovjetska, ampak tudi britanska obveščevalna služba stalno opozarjala o množičnih premikih nacističnih armad proti vzhodni nemški meji, se Stalin ni zganil in ni v obrambo dežele podvzel nobenih obrambnih ukrepov.
Kremelj je povsem preziral elementarno dejstvo, da so Turčija, Romunija, Bolgarija in Jugoslavija za obrambo jugozahodne Rusije odločilne važnosti. Od začetka 1. 1941 dalje bi Sovjeti z izdatno britansko pomočjo lahko uspešno organizirali protinacistično obrambo na Balkanu. -Storili pa so prav nasprotno, dopuščali so, da se vse to področje izpridi v pravi kaos. Razen Turčije so nacisti vse te dežele drugo za drugo eliminirali.
Sleherna vojna je skupek napak in po-grešk. Verjetno pa se v zgodovini človeštva še nikoli ni zgodilo, da bi neko državno vodstvo zakrivilo toliko pogrešk kot se je to v tem času dogajalo v Kremlju. Vse do junijskih dni pred dvajsetimi leti je' svobodni svet ocenjeval Sovjete za velike egoiste, v tem času pa so se razgalili kot naravnost neverjetni naivneži. Moč, število, pogum in upornosti ruskega naroda, vse te dragocenosti bi v rokah resničnih državnikov, kaj lahko preprečile katastrofo, ki jo je Hitler pripravljal ruskemu narodu. O strategiji, politični prožnosti, čuječnosti, previdnosti in kompetenci ni bilo v takratnem Kremlju niti sledu.
Hitler je svoj napad na Rusijo pod imenom »Barbarossa« odločil - kot dokazujejo zaplenjeni dokumenti - že 18. decembra 1940. V tem času so nacisti vzdrževali na ruski meji vsega 34 divizij. Za potrojitev teh sil so bili potrebni izredni nacistični napori, ki so se zavlekli tja v prve mesece 1. 1941. V januarju 1941 je pričela balkanska nacistična pustolovščina. Hitler je bil primoran odtegniti vzhodni meji pet divizij, od katerih so bile tri oklepne. V aprilu 1941 se je število nacističnih divizij na vzhodni meji povišalo na 87: najmanj 25 pa je bilo zaposlenih na Balkanu. Brez kakršnekoli sovjetske zasluge se je
-	kot rečeno - napad na Rusijo zakasnil za 37 dni. Za koliko časa bi se nacistična invazija še nadalje zavlekla, če bi sovjetsko vodstvo izpolnilo svojo elementarno obrambno dolžnost, je težko uganiti. Prav tako ni lahko oceniti, kakšne bi bile posledice za Rusijo, če bi ta zakasnitev izostala...
V	teku meseca maja je Hitler večino
HiHer je z vso učinkovitostjo preslepil Stalina
nacističnih divizij in vse oklepne divizije preusmeril z Balkana na vzhodno .nemško mejo.
Zgodovinsko dejstvo je, da je Hitler 18. decembra 1940 fiksiral dan napada na Rusijo na 15. maj' 1941. Prav tako je tudi neovrgljivo dejstvo, da je Hitler ta datum podaljšal zaradi jugoslovanske marčne revolucije najprej za en mesec, kasneje pa ga določil za 22. junij 1941.
Dne 7. maja 1941 je Stalin spodrinil Molotova in sam osebno prevzel ministrsko predsedništvo. Dne 3. maja je sovjetska vlada priznala nacistom naklonjeno vladavino v Iraku in izgnala diplomatske zastopnike Belgije in Norveške iz Moskve. Čimbolj se je bližal dan nacističnega napada, tem številnejše so postajale sovjetske dobave vojnega gradiva Nemčiji.
Britanski ministrski predsednik je že od začetka 1. 1941 dalje večkrat opozoril Stalina na nacistične vojaške priprave na vzhodni nemški meji; od aprila 1941 dalje pa je sproti obveščal Kremelj 6 vseh premikih nemških čet proti ruski meji, kar Churchill sam s potrebno argumentacijo dokazuje v svojih spominih »Druga svetovna vojna« (str. 401-405).
Stalinovo preziranje dejstev na ruski zahodni meji osvetljujejo - bolj kot vse ostale analize uradne brzojavke. Dne 13. junija 1941 je nemški veleposlanik Schu-lenburg v Moskvi poslal nemškemu zunanjemu ministru tole brzojavko:
»Ljudski komisar Molotov .mi je ta tre-
nutek izročil besedilo uradnega poročila agencije Tass, ki bo danes razširjeno po radiju, jutri pa objavljano v sovjetskem tisku:
»Se pred. povratkom veleposlanika Crip-sa (britanskega veleposlanika v Moskvi, op. ur.) v London, posebno pa po njegovem povratku, so se po angleškem in o-stalem tujem tisku razširjale vesti, ki so napovedovale skorajšnji izbruh sovražnosti med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Te vesti so se opirale:
1) na domnevo, da je Nemčija Sovjetski zvezi predložila ozemljske in gospodarske zahteve in da so bila v pripravah pogajanja med Nemčijo in Sovjetsko zvezo za nov tesnejši sporazum:
2) da je Sovjetska zveza nemške zahteve odklonila in da je spričo tega pričela Nemčija s koncentracijo svojih oboroženih sil ob ruski meji z napadalnimi nameni;
3) da se Sovjetska zveza s svoje strani mrzlično pripravlja na vojno proti Nemčiji in je zato svoje oborožene sile koncentrirala ob nemški meji.
Kljub očitni absurdnosti teh vesti smatrajo odgovorni moskovski krogi za potrebno izjaviti, da gre za obsežni propagandistični manever tistih sil, ki so se postavile proti Sovjetski zvezi in proti Nemčiji, z namenom, da razširijo in podžigajo vojno.«
Takih naravnost neverjetnih naivnosti tik pred nacističnim napadom je bil Hi-
tler zares lahko vesel. V polnem se mu je posrečilo preslepiti nasprotnika na način, kakršnih svetovna zgodovina verjetno ne pozna.
Dne 20. junija je nemški veleposlanik v Moskvi Schulenburg brzojavil v Berlin:
■»Molotov me je danes zvečer ob 9.30 povabil v svoj urad. Ko mi je prebral dozdevne ponovne kršitve sovjetskega zračnega prostora po nemških letalih, in pripomnil, da je bil Dekanosov (sovjetski veleposlanik v Berlinu, op. ured.) pooblaščen, da opozori nemškega zunanjega ministra o vseh teh argumentih, mi je Molotov izjavil naslednje:
»Številni so simptomi, ki kažejo, kako je nemška vlada nezadovoljna s sovjetsko. Krožijo celo vesti, da je vojna med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pred vrati. Te vesti utemeljujejo na dejstvih, da na poročilo agencije Tass z dne 15. t.m. ni bilo z nemške strani nobene reakcije in da to poročilo v Nemčiji niti objavljeno ni bilo. Sovjetska vlada ne more razumeti vzrokov nemških nezadovoljnosti. Ce je jugoslovanska zadeva sprožila kakšno nezadovoljstvo, je Molotov prepričan, da je bila s prejšnjo noto dokončno pojasnjena zadeva, ki je za nami. Molotov bi bil zelo hvaležen, če bi mu navedli razloge, ki so povzročili sedanji položaj v odnosih med Nemčijo in Sovjetsko zvezo.«
Odgovoril sem mu, da mu ne morem odgovoriti, ker nimam zadevnih informa-
POMLAD na KLOBUKU
Moški se kaj radi norčujemo iz klobukov, ki jih nosijo današnje starejše dame. Tistim, ki te klobuke plačujejo pa seveda ni do smeha.
Priznati moram, da tudi sam nisem mogel zatajiti določenih občutkov, ko sem skupno s starejšo damo vstopal v avtobus. Dama je namreč nosila na glavi vso tisto pomlad, za katero nas je tudi letos vreme ukanilo. Vsedel sem se za njo in tako od blizu opazoval razkošje njenega oglavja. Klobuk je bil tesno prilepljen na najplemenitejši del človeškega telesa. De-koriran je bil z ovelimi vijolicami, ki so počivale na zmečkanih trtnih listih. Od daleč se je vijoličasta barva kar osvežujoče odražala na zeleni podlagi; tako kot majnica na špinači. Od blizu pa je vsa ta umetna vrtnarija dokazovala, da je skupno živela z nositeljico že od davnine: vse je bilo ovelo in zgubano. Morda je klobuček počival v pretesni škatlji ali pa ga je večkrat presenetilo letošnje deževje.
Naj bo že kakorkoli - premišljeval sem, zakaj nosi tako stara dama klobuček, ki bi se dvajsetletnemu dekletu imenitno prilegal. Dame nisem opazil šele v avtobusu, motril sem jo že na postajališču. Se sedaj elegantno oblečena, je morala biti v svoji mladosti čisti porcelan. Usoda pa je hotela, da je bila spočeta iz mesa in kosti, pa se je zato tudi morala starati. V marsikaterem drugače brezskrbnem življenju pripravlja starjenje velike težave. Marsikdo se temu razvoju nikakor ne more pri-vadati. Krčevito se drži let, ki se neza-držano vtapljajo v morje preteklosti. In tako se dogaja, da se tisti ljudje, ki se
starosti najbolj otepajo, hitreje postarajo od onih, ki pogumno korakajo s časom.
Mojo damo navidez poznam iz kavarne in tudi s ceste. Kot ptiček se seli iz kina v kavarno, s promenade v slaščičarno, Prepeva kar v treh jezikih kot je to bilo v njeni mladosti v našem mestu navada. Je kot kolibri, ki iz tujih grl sreba pomlajevalni nektar. Na očesnih okotjih se zgoščajo zareze kot na šipi, ki jo je preluknjal kamen; obraz je posut z gubami kot puranov vrat. S pogledi pa neutrudljivo strelja od človeka do človeka. Njene oči zbadajo kot igle. Se je polno življenja v navidezno ovelem steblu nekdanjega človeškega razcvetja.
Predstavljal sem si jo kot mlado dekle. Gotovo je takrat okrog prstov ovijala moška srca. Gotovo jih je mamila z duhovitim pripovedovanjem. In ko je razgovor utihnil in je bil sogovornik morda že u-trujen, so se njene svetle oči spremenile v ribnik, v katerega bi se človek najraje potopil, da bi pozabil na vse in se prepričal kaj je na dnu.
Gotovo, dekle je bilo prav tisto, kar nosi kot starka na glavi: vijolica, ki je razširjala tako prijeten duh, da je ni bilo mogoče prezreti. In trtno listje, življenjsko veselje, ki je sedaj podlaga nakita, se je v mladih letih razpletalo im vlivalo njenemu življenju nove sokole.
Ko sem tako sedel v avtobusu za vijoličasto in zeleno okrašenim klobukom, se mi je nenadoma posvetilo. Doumel sem, zakaj toliko starejših dam nosi mladostne klobuke: ne zato, da bi se z njimi pomlajevale, to bi bilo gotovo nespametno in
nesmiselno, ampak zato, da rešijo vsaj košček pomladi v svojo zimsko sedanjost. Iz hvaležnosti za vse tisto, kar jim je življenje poklonilo, ohranjajo te dame na svojih osivelih glavah spomine, ki so zakopani v srcih. To je tudi vzrok, da nosijo take pozornost vzbujajoče klobuke v starosti, v kateri se ljudje skrbno izogibajo slehernih kričavosti. V tem trenutku je vzklilo v meni veliko spoštovanje do poguma, ki tvega nemogoče zato, da vsaj z dozdevnim umetnim razcvetjem v laseh kljubuje žalostnemu propadanju telesa.
Nikoli več se ne bom posmihal ob pogledu na burkaste klobuke starejših dam;
Izlet na Dunaj
bo od 27. do 31. julija 1961.
Organizatorji vabijo, naj se udeleženci vpišejo vsaj do 10. julija.
nasprotno s polnim priznanjem jim bom pritrjeval.
Ko je avtobus zmanjšal hitrost, se je stara dama dvignila. Sleherno pomoč je ob izstopu odklonila. Jaz sem pot nadaljeval. Vsi mi sedimo, v istem avtobusu, samo postajališča so različna. Izstopiti pčj moramo vsi.
Miro Cetin
cij in da bom vsekakor njegovo izjavo takoj sporočil v Berlin.«
Ura napada na Rusijo pa je že odbila.
Dne 21. junija 1941 je nacistični zunanji minister Ribbentrop brzojavil nemškemu veleposlaniku Schulenburgu v Moskvo:
»1) takoj po prejemu te brzojavke uničite vse šifrirano gradivo, v kolikor je še ohranjeno. Radijske naprave onesposobite.
2)	Prosim obvestite Molotova, da mu imsite sporočiti nekaj zelo nujnega in da želite, da vas takoj sprejme. Prosim, da mu izjavite naslednje:
»Nemška vlada izjavlja, da je sovjetska vlada v nasprotju s prevzetimi obveznostmi:
1) ne samo nadaljevala, ampak celo okrepila svoje prevarantske poizkuse, da bi škodovala Nemčiji in Evropi;
2) uganjala je zunanjo politiko, ki je postajala vse bolj protinemška;
3) ob nemški vzhodni meji je koncentrirala v polni bojni pripravljenosti vse svoje razpoložljive oborožene sile.
S tem je sovjetska vlada prekršila svoje pogodbe z Nemčijo in se pripravlja, da Nemčiji, ki se bojuje za svoj obstoj, skoči v hrbet. Ftiehrer je zato zaukazal nemškim oboroženim silam, da se z vsemi sredstvi, ki so jim na razpolago, uprejo tej grožnji.
Prosim vas, da se ne spuščate v nikakršno diskusijo glede te izjave. Sovjetska vlada mora jamčiti za varnost osebja poslaništva.«
Ob 4 zjutraj 22. junija 1941 je Ribbentrop izročil sovjetskemu veleposlaniku v Berlinu formalno vojno napoved. Ob istem času je nemški veleposlanik Schulenburg prebral sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu Ribbentropovo brzojavko. Molotov je izjavo tiho poslušal nato pa dejal: »Vojna je. Vaša letala so pred kratkim bombardirala vrsto nezaščitenih vasi. Ali ste prepričani, da smo si tako nemško zahvalo zaslužili?«
To je bila tudi zadnja diplomatska misija grofa Schulenburga. Ob koncu 1. 1943 je bilo njegovo ime med zarotniki proti Hitlerju, Po uspelem odstranjenju Hitlerja mu je bilo pod novo vladavino zagotovljeno mesto nemškega zunanjega ministra. Nacisti so ga julija 1944 aretirali in 10. nov. istega leta justificirali.
Dne 22. junija 1941 so nacisti napadli Rusijo s 120 divizijami, od katerih je bilo 17 oklepnih in 12 motoriziranih. Poleg tega so vključili v svojo južno armadno skupino še 6 romunskih divizij. Šestindvajset nacističnih divizij pa je ostalo v rezervi. V prvih julijskih dneh so nacisti razpolagali na ruskem bojišču s 150 divizijami in 2700 letali.
Tako je pričela krvava Kalvarija ruskega naroda, obenem pa je pričel začetek konca nacističnega nasilja. Z napadom na Rusijo je bila zapečatena usoda tisočletnega rajha.
To so dokumenti. Dne 22. junija 1941 so Molotova na vse zgodaj potegnili iz postelje in nacistični poslanik je še zehajočemu sovjetskemu zunanjemu ministru oznanil, da sta s takojšnjo veljavnostjo obe državi v vojnem stanju. Ob istem času so jutranji mir pretresali nacistični topovi od Vzhodnega morja pa vse do Dnjestra. Nacistično letalstvo je z bombami zasipalo nezaščitena ruska mesta in Hitlerjeve tolpe so se vsule po ruski zemlji. To edinstveno presenečenje je Stalinu zaprlo sapo in šele v prvih julijskih dneh je kremeljski diktator spet prišel do besede. Med tem pa so nacistične zagozde ne-(Nadaljevanje na 4. str.)
       mmmmmmmmmmmmmm Bin n  	 :	''v'.'".,,... ....Miiinii       mm mmm   m—mm    
POD ČRTO
Od absolutizma do dvodomnega parlamenta
PRIROČNIK DEMOKRACIJE 9.
NAROD. Točne definicije za pojem »narod«, ki bi odgovarjala za vse priložnosti in okoliščine in s katero bi se vsi strinjali, ni. Narod vsekakor sestavlja obsežna skupina ljudi z določenimi izrazitimi značilnostmi, ki so lahko dejanske ali samo namišljene in te ljudi združujejo določene vezi bodisi čustvene, politične ali pa oboje. V nadaljnih fiksiranjih pa se niti dve definiciji več ne strinjata. Zato imamo vse polno definicij, ki vsebujejo lažne kvalifikacije in omejitve in so morda točne za določen narod, ne držijo pa za definicijo nekega drugega naroda. (Trditev. da je enoten jezik ena izmed značilnosti naroda, ne drži. Belgijski narod uporablja n. pr. dva jezika: francoski in flamski; švicarski narod kar štiri jezike: francoščino, nemščino, italijansko in re-toromanščino). Prav tako ni mogoče zatrjevati, da je ista vera ena izmed značilnosti, ki neko skupino kvalificira za narod. Razne definicije so največkrat zgolj poizkusi opravičevanja za to ali drugačno stališče avtorjev. Večina piscev se vrti v začaranem krogu in poskuša dokazati to, v kar veruje, veruje pa to. kar ji je všeč.
Občutek edinstva v posameznih skupinah se je v glavnem razvijal z vdanostjo in oboževanjem tako imenovanega naroda - nacije kot posledica številnih zgodovinskih. političnih, gospodarskih in družbenih silnic. Politične organizacije naroda, nacionalne države, so nastale in se sirile v veliki meri zaradi gospodarskih razlogov, ker je tak način odgovarjal gospodarski organizaciji in prometnim pogojem moderne dobe. Gospodarski razlo-
gi so tudi v veliki meri vzrok, da se nacionalne države niso že prej razvile. Fevdalna, poljedelska Evropa ni potrebovala nacionalnih držav. Nizka raven industrije, pretežno krajevnega značaja, malenkostna trgovska dejavnost in slabe zveze so preprečevale gradnjo nacionalnih držav. Počasno širjenje idej in nepismenost o-gromne večine ljudi, vse to je zaviralo naraščanje nacionalne zavesti, ki je potrebna za oblikovanje nacionalne države. Po drugi strani pa posta;ajo nacionalna države prav zaradi tehničnega napredka, naraščanja množične industrijske proizvodnje in razvoja trgovine, hitrosti prometa in posebno še zaradi šolanja vse večiesa števila ljudi, nekaj zastarelega. Današnje gospodarske sile vse bolj narekujejo u-stvarjanje večjih grupacij kot pa so zgolj gospodarskega in vojaškega značaja in lah ko postanejo v. bodoče politična stvarnost. Skrajna možnost je ustvaritev svetovne politične organizacije. Čeprav je pred vojno delovalo Društvo narodov, po vojni pa Organizacija združenih narodov, nakazujeta obe organizaciji politične obrise daljne bodočnosti. Današnje grupiranje se oblikuje na osnovi več ali manj solidnih »blokov«, v katerih nacionalne države žrtvujejo dobršen del svoje »suverenost'«.
Dr. Maček pravi v svoji avtobiografiji »In the struggle for freedom« V boju za, svobodo): »...Ameriško tolmačenje (besede »narod«) se razlikuje od evropskega, Mndtem ko Američani uporabljajo besedo »narod« v zvezi z ozemljem, ki ga upravlja neka osrednja vlada, pravi temu Evropejec »država«, Evropejci smatralo »narod« za »ljudi« v zvezi z ozemljem, ki so navadno medsebojno povezani z zgodovinsko določenim jezikom, kulturo in ustanovami in se vedno zavedajo pripadnosti k tej skupnosti ne glede na to, ali imajo svojo lastno vlado, živijo pod tujo vladavino ali so celo razdeljeni med več tujih držav. Definicije »narod«, »država« se v Evropi pogosto ujemajo, toda ne v vsakem primeru. Samo dve državi sta obstojali do pred konca prve svetovne vojne
v habsburškem cesarstvu: Avstrija in O-grska. Toda v Avstriji so bila kljub temu grupirana številna ljudstva s popolnoma razvito nacionalno zavestjo: Slovenci, Cehi, Poljaki, Ukrajinci, Italijani. Avstrijski Nemci so se smatrali za del nemškega naroda. Slovaki, Romuni. Ukrajinci, Hrvati in Srbi v ogrski državi prav tako ogrskega naroda niso smatrali za svojega, ker so se pregloboko zavedali svoje lastne narodnosti kot Hrvati, Srbi, Slovaki, Ukrajinci in Rcmuni...«
* NIHILIZEM. Beseda ima svoj izvor v latinski besedi »nihil« (nič). Je to gibanje izobražencev v Rusiji v sredi 19. stoletja, ki se ie proslavilo s Turgenijevim romanom »Očetje in sinovi«, 1. 1892. Nihilisti ne priznavajo nobene oblasti, dvomijo v sleherno splošno načelo in vrednoto ter se zavzemajo za svobodo suverenega posameznika. Nihilizem f-o večkrat pogrešno smatrali za anarhizem. Čeprav je njegovo zanikanje oblasti pripravilo pot političnim revolucionarjem, predstavlja dejansko filozofsko in literarno smer, ne pa politične doktrine.
* OBČINA. Razčlenjevanje določene, državne skupnosti lahko poteka r.a dva načina: bodisi tako, da celoto porazdelimo na nižie upravne enote, ki iih vlada in upravlja vrh, ali pa izhajamo od najmanjše organske enote skupnega življenja in gradimo ustroj v obliki piramide k posio-roma čedalje bolj povezanim organizmom.
V	obeh primerih pridemo do piramide. Vendar stojita v prvem primeru na vrhu centralistično avtoritarna vlada in upravna konica, spodaj pa se razvrščajo upravne organizacije. Tako je v prvem primeru piramida instrument, pri katerem se politična volja prenaša z vrha navzdol. V drugem primeru tvorijo temelje piramide občine, piramida pa je instrument, ki ga sestavlja skupna volja z vlado na vrhu. Samo tam, kjer prevladuje zadnje načelo, lahko smatramo najmanjšo upravno enoto države, občino, za politično enoto.
K pojmu občina spada seveda značilnost, da je ta najmanjša politična enota kra-
jevno geografska skupnost prebivalstva določenega kraja ali skupine naselij, ki skupno rešujejo lastne probleme notranjih pravic, notranje volje in tudi razmerja do občinskega sosedstva. Temu načelu se postavljajo nasproti poklicne, stanovske skupnosti, skupnosti, ki ne povezujejo samo prebivalcev istega naselja, ampak pripadnike istega poklica (gremiji, zadruge, sindikalne organizacije). V Vzhodni Aziji delujejo patriarhalno družinske povezave po spolih (klan, kateremu pripada tudi do 100 članov). Prav v dejstvu, da politična življenjskost občine prodira skozi občinske meje in zajema še druge stanovske, družinske in socialne diferenciacije, ustvarja temelje moderne demokracije, v kateri šteje glas državljana slehernega poklica, spola in stanu enakovredno, in je politična odgovornost za vse enaka.
OBČINSKA DEMOKRACIJA je demokracija v okviru občine. Ni to brezpogojna samostojnost, saj obstojajo tudi relativno nedemokratične občine, posebno tam, kjer obstoja cenzus (glej geslo!) in je volilna pravica odvisna od višine davkov, pri čemer so reveži že v naprej izločeni, ali kjer se - kar je zelo pametno -, volilna pravica omejuje samo na pismene volilne upravičence (cenzus izobrazbe).
Občinska demokracija označuje, poleg tega, demokracijo, pri kateri se skupna volja in politična gradnja postavljata na' občino, v nasprotju z upravno demokracijo, kjer občani neposredno vplivajo na organe skupne države ali njenih večjih delov in odkoder se oblast hierarhično in birokratsko razteza navzdol.
OBČINSKI ODBOR je nekaka vlada občinske uprave z županom na čelu v nasprotju z občinskim svetom (glej geslo!), ki je oekak občinski parlament.
OBČINSKE PRAVICE so pravice občine nasproti naslednji višji državni enoti in njihovim organom, predvsem pa pravice v sami občini. Za uveljavljanje teh pravic je potrebna določena pravna občinska avtonomija, t. j. kompetenca, pristojnost za reševanje krajevnih pravnih
vprašanj po lastni uvidevnosti, v okviru nadrejene itn za vse obvezne ustave. To omogoča prilagoditev napisanega prava in pravne prakse lokalnim razmeram, kar seveda nujno prinaša neenakosti pravic po posameznih občinah. Ob spremembah bivališča lahko smatra prizadeti te neenotne pravice za pravno nestabilnost ali celo krivico.
>£< OBČINSKA SAMOUPRAVA je omejena notranja samostojnost (glej samouprava!) občine, ki ie predpogoj za razvoj skupnega političnega občinskega življenja sploh.
►£< OBČINSKI SVET je občinski parlament, ki ga sestavljajo izvoljeni občinski svetovalci. Ti nadzirajo občinski odbor (občinsko vlado), sklepajo o odločitvah, pravilnikih, o občinskih proračunih itd. Po nekaterih državah obstojajo tako majhne občine, da opravljajo vse te dolžnosti in pravice neposredno vaščani sami, izvršuje pa jih občinska eksekutiva.
►£< OBČINSKA USTAVA je skupek političnih določil, ki naj veljajo v mejah občine, kakor tudi določitev organizacijskih oblik občinskega življenja, pravic in dolžnosti občanov. Taka občinska ustava seveda ne sme nasprotovati črki in duhu ustave naslednje višje državne enote (pokrajine, dežele itd.) in jo mora višja enota tudi odobriti. Tej ustavi pravimo tudi občinski red.
^ OBČINSKI ZBOR. Po nekaterih demokratičnih državah velja za mestoe občine z najmanj pol milijona prebivalci načelo zbora volivcev. V Švici, n. pr. velja to načelo tudi za podeželske občine. Občinski zbor volivcev je zakonodajni organ, ki javno razpravlja občinske probleme, predloge občinskega sveta, predloge strank in tudi posameznih volivcev, sklepa o njih, voli in postopa na ta način »suvereno«. To je najčistejša neposredna demokracija, s katero poskušajo tudi komunistične diktatorske vladavine slepiti zunanji svet. Razumljivo je, da je tudi občinski zbor podrejen določilom občinske ustave.
(Nadaljevanje prihodnjič)
Beograjski „vrhunski“ sestanek
Pred nekaj meseci je Nikita Hruščev dejal, da v današnjem svetu ni nevtrali-stičnih ljudi, zato tudi ni nevtralističnih dežel. Po diktaturah, kjer o usodi narodov odloča diktator sam, uživa ta modrost brezdvomno veljavo, po demokratičnih deželah pa odloča o političnem zadržanju dežele ljudstvo. Pri presojevanju mrzličnih priprav za »vrhunski sestanek« 1. septembra v Beogradu prihaja Hruščeva teza več ali manj do veljave, saj bo beograjski »vrhunski sestanek« istočasno tudi sestanek diktatur in poldiktatur.
Zamisel za sestanek »izvenblokovskih dežel« so sprožili v Kairu meseca aprila med Titovim obiskom. Takrat se je Tito vračal s svojega razkošnega križarjenja in obiskovanja novih zahodnoafriških držav: Gvineje, Gane, Toga, Mali in Liberije.
Po vseh teh deželah je Tito razlagal potrebo po sodelovanju dežel, ki niso vključene v vojaška zavezništva, z namenom da to sodelovanje likvidira zadnje ostanke kolonializma, da preskrbi zaostalim deželam potrebno pomoč in da utrdi mir in sožitje ter uresniči razorožitev v svetu. Tito je tem deželam priporočal, da posnemajo Jugoslavijo, Doseči je treba ne samo politično, ampak tudi gospodarsko neodvisnost, ker samo tako da je mogoča dejanska samostojnost. Tito je zadel v črno afriških ambicij, ko je govoril o enakopravnosti narodov in neenakosti razvoja, ki ga je treba odstraniti. Zahteval je reorganizacijo Združenih narodov, ki da so se v Kongu postavili na stran kolonialistov.
Vso to Titovo frazeologijo so obravnavali na posebni konferenci v Kairu, ki se je zaključila 13. junija, v soglasnosti s Titom, Naserjem. Sukarnom in Nehrujem.
V	Kairu pa še nadalje deluje pripravljalni odbor, ki ga sestavlja 20 poslanikov držav, ki so se udeleževale konference v Kairu. Na tej konferenci so bile zastopane tele države:	Abesinija, Afganistan,
Burma, Ceylon, Gana, Gvineja, Kambodža, Kuba, Indija, Indonezija, Irak, Jemen, Jugoslavija, Mali, Maroko, Nepal, Saudska Arabija, Somalija, Sudan in Združena a-rabska republika. Zastopana pa je bila, tudi začasna alžirska vlada in brazilski opazovalec.
Jugoslovanski uradni krogi zagotavljajo, da bodo vladni šefi vseh 20 držav prišli v Jugoslavijo. Po časnikarskih vesteh pa udeležba Nehruja ni povsem gotova. Indija je na predkonferenci ugovarjala proti povabilu samozvanega ministrskega predsednika vzhodne kongoške dežele, Gizenge, čeprav njegovo udeležbo z vso trmo zagovarja Jugoslavija. Indijsko stališče je, da naj se beograjske konference udeležujejo samo članice Združenih narodov. Ce bi na tej »vrhunski konferenci« Indija izostala, bi konferenca brez dvoma na svoji vrednosti mnogo izgubila.
Konferenco so zavestno sklicali neposredno pred prihodnjim zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov, da bi tako ustvarili vistousmerjeni blok »izvenblokovskih držav«, ki naj bi v New Yor-ku nastopil kot »moralna velesila«, ki naj obema blokoma nakaže pot k razorožitvi in popuščanju napetosti. V bistvu so to nekoliko retuširane parole Nikite Hruščeva, ki si jih je »izvenblokovski« blok prisvojil in jih dalje razširja.
Tako posluša svetovno javno mnenje muziciranja o aktivni, namesto o mirni, koeksistenci. To »izvenblokovsko« skupino pa povezuje in ji daje vsebino nacionalizem v vseh svojih posledicah, posebno v gospodarskem življenju. Ne socializem, ampak vprašanje, kako zgraditi gospodarstvo na temeljih nacionaliziranega gospodarskega ustroja in kako izločiti vse tuje interese: to je bistvo »izvenblokovskega« bloka.
Tito se je v svojih govorih po zahodnoafriških državah te pobude v polnem zavedal, zato tudi ni govoričil' o socialističnih pridobitvah Jugoslavije, ampak je Jugoslavijo povsem izmaličeno predstavljal kot bivšo kolonialno deželo v Evropi, ki je iz lastnih moči ustvarila uspevajoče gospodarstvo. Na beograjskem sestanku bodo brez dvoma zelo glasne protikolonialne in protiimperialistične demagoške napadalnosti, ki pa se bodo seveda omejevale zgolj na zahodni svet. Izpod sovjetskega imperializma še ni bila osvobojena niti ena dežela, zato tudi o boljševiškem imperializmu in kolonializmu nihče ne bo bleknil. Izvenblokovski, nevtralistični blok bo seveda igral na protizahodnjaško karto. Jugoslovanski komunisti sicer zagotavljajo, da konferenca nima namena kogarcoli napadati. Na njej, pravi komunistična dialektika, bodo razglasili določena načela. Ce pa se bo kdo čutil prizadetega, ne more »moralna velesila« nič zato.
V	Titovi Jugoslaviji pa so si na jasnem, da bi jim bilo zelo neljubo, če bi se »vr hunski sestanek izvenblokovskih držav« izpridil v splošno prerekanje o kolonializmu. V takem primeru bi padale najtežje obtožbe tudi na Sovjetijo, kar pa bi jugoslovanske komuniste spravilo v največjo zadrego.
Na drugi strani pa je treba priznati, da pomeni beograjski vrhunski sestanek za komunistično občutljivost izzivanje. Okoliščina, da se poglavarji »izvenblokovskih držav« sestajajo v Beogradu je prav go-
tovo udarila po nosu tako kremeljske kot pekinške komunistične oblastnike. Po konferenci v Bandungu 1. 1955, ki je po ozem-ljskih načelih združevala azijske in afriške dežele in so jo vodili pod vplivom rdečekitajskih koeksistenčnih gesel, se je razdalja do* komunističnega sveta precej povečala. Indija je sama občutila rdeče-kitajske ekspanzivnosti. Preizkusni kamen, ali bo beograjski vrhunski sestanek zgolj zvočnik Hruščevih gesel, bo dokazala debata o »Združenih narodih«. Nikita je svojo zahtevo po pravici veta v vseh izvršnih organih OZN opremil z zapeljivo vabo za nevtraliste, ki jo je prikril v obliko »trojke« in pri tem naglasil, da mu gre za upoštevanje afriških in azijskih dežel. Prepričanje, da ima njegova »trojka« dejansko namen ohromiti OZN se med vsemi nevtralisti še ni uveljavilo. Tam pa, kjer so to Hruščevo igro doumeli, si o njej ne upajo govoriti. Tito se je na povratku z generalne skupščine OZN izognil odkritosrčnega odgovora z izmikanjem, da bi reorganizacija OZN ne smela biti v napotje reševanju drugih nujnih problemov. Zato tudi ni pričakovati, da bi na tej konferenci diktatorji in poldiktatorji zavzeli odločno stališče proti Hruščevemu načrtu/ posebno še zato, ker prav izvenblokovske države zahtevajo preureditev OZN v korist afriških in azijskih držav. Končno pa bi se morale prav te države zavedati, da svojo nevtralistično politiko lahko opirajo le na obstoj in nemoteno funkcioniranje OZN.
Due vrsti državljanov
Ze pri uveljavljanju opcij je zakonodajna oblast ustvarila v državi pogojne in brezpogojne državljane. Ce se optant, ki je državljan druge vrste, ne bo dostojno obnašal, mu bo izvršna oblast enostavno državljanstvo odtegnila.
Sedaj je rimski senat potrdil spremembo zakona o državljanstvu - in če ga bo brez bistvenih sprememb potrdila tudi poslanska zbornica -, bo sprememba tudi potrjena. Duhovni očetje novega dodatka k državljanskemu zakonu so trije senatorji skrajne desnice Krščanske demokracije. Ti zahtevajo, da se člen 6 zakona o državljanstvu razširi z naslednjim dodatkom: Dekret o podelitvi državljanstva je mogoče preklicati, če prizadete osebe izvršijo dejanja, ki so nezdružljiva z dolžnostmi zvestobe do republike in njenih ustanov. Državljanstvo izgubijo tudi tisti, ki so ga prejeli na podlagi posebnih zakonov ali ga ponovno pridobili, če izvršijo našteta dejanja.«
V	Italiji živi večje število državljanov, ki so prejeli državljanstvo po posebnih zakonih ali so ga po obstoječem zakonu o državljanstvu ponovno pridobili. Velika večina takih državljanov živi na Južnem Tirolskem in so nemškega jezika. Zaradi znanih nemirov na Južnem Tirolskem je pobuda za zgoraj omenjene spremembe verjetno tudi nastala. To so v glavnem južnotirolski reoptanti iz 1. 1939-40, ki so optirali za Nemčijo na podlagi nemoralnih kupčij s jčloveškim blagom med Hitlerjem in Mussolinijem. Na pod-
Proti raznarodouanju nabrežinske občine
V	petek, 23. jun. je bila sklicana izredna seja obč. sveta z edino točko dnevnega reda: Gradbeno dovoljenje za 268 begunskih stanovanj v Sesljanu.
Obširno je poročal podžupan, Skrk in povedal, da je 18. 3. letos Ustanova za istrske in dalmatinske begunce predložila prošnjo z načrti za gradnjo 268 stanovanj v Sesljanu. Gradbena komisija je v treh sejah razpravljala o načrtih ter po zahtevanih popravkih izrekla ugodno mnenje za gradnjo. V 20 dneh po tem sklepu mora župan izdati dovoljenje ali pa ga odkloniti. Rok zapade 25. jun., zato je zadevo, ki je po njegovem očitno političnega značaja, ker se z njo spreminja etnični značaj občine, predložil občinskemu svetu s predlogom, da se dovoljenje zavrne. Ta zavrnitev pa naj bi bila izraz večine občinskega sveta.
Prvi se je oglasil k besedi svet. Lenar-duzzi, ki je izjavil, da je seja nezakonita, ker dovoljenja izdaja osebno župan. Seveda je zagovarjal invazijo beguncev v občino in še pristavil, da je 12 posestnikov prejelo 50 milijonov lir za zemljišča, ki prej niso imela nobene vrednosti. Začudil se je tudi, da se Slovenci protivijo naselju, ko je vendar sam župan zaprosil, naj se v občini gradijo stanovanja za begunce.
Odbornik Grgič je podprl podžupanovo izjavo, nakar je svet. Josip Terčon opozoril občinske svetovalce, da je to vprašanje že drugič na dnevnem redu. L. 1955 se je to zgodilo prvič. Iz razlogov, zaradi katerih smo dovoljenje takrat odklonili, bomo to storili tudi sedaj. Izjavil je, da Slovenci nismo proti beguncem, ki so se morali izseliti s svoje rodne zemlje, prav nič tudi nimamo proti naselitvi kakega posameznika, nekaj povsem drugega pa je organizirano množično naseljevanje, ki popolnoma spreminja etnični značaj naše zemlje. Naša skupina, je dejal, bo zato glasovala proti podelitvi gradbenega dovoljenja.
TRŽAŠKI PREPIHI
Pravljica o popravkih
Bilo je nekoč v pasjih dneh. Zveza volkov nam je poslala popravek, znane pravljice o »Volku in sedmih kozicah« z naslednjo vsebino:
»V zgoraj omenjeni pravljici trdite: Ko je volk videl, da je babica odšla, je hotel požreti vseh sedem kozic, ki so ostale same v hlevu!
To ni res, res pa je, da je bil imenovani volk namenjen na vljudnostni obisk, pri čemer bi se mu nudila priložnost za razgovor o zelo važnih vprašanjih celotnega živalstva, posebno pa o sožitju med ko-zarijo in volkovi.
Prav tako ni res, »da je volk odšel k mlinarju, kjer je svoje šape vtaknil v moko, da bi kozice mislile, da so to šape njihove babice«. Res pa je, da so inlade7 ga volka pri prvem obisku, zaradi njegovih temnih tac ozmerjale z umazancem. Zato si je pri mlinarju kupil 2 kg moke, da bi na ta način svojo zunanjost polepšal. V taki mladostni prešernosti se je pokazal mladim damam in izjavil, da ima, sedaj prav tako privlačne tace kot so njihove. Nato so ga ozmerjale zaradi njegove hripavosti.
Ni res, »da je volk požrl kos krede, da bi si očistil glas«, res pa je, da so volku zaradi kronične hripavosti predpisali preparat kalcija in tega je pred svojim tretjim obiskom v hlevu tudi zaužil. Nadejal se je, da bo ob tej priložnosti srečal mater kozo. Kozice pa so po izjavi prič volka zapeljevale c sleparskimi pretvezami, češ da je mama v kotu hleva. Nato pa so ga, zahrbtno napadle. Napadeni se je poslu-žil pravice samoobrambe v sili in je šest od sedmih napadalk na najobzirnejši na-
čin onesposobil za nadaljni boj. Da je volk v resnici nastopal zelo obzirno, je najboljši dokaz dejstvo, da je kasneje vseh šest nepoškodovanih našlo svobodo.
Ni res, »da se je najmlajša kozica odtegnila volkovi požrešnosti samo na ta način, da se je skrila v ohišju ure«, res pa je, da je kozica ostala nepoškodovana zato, ker je bila premlada, da bi volka lahko ogražala, Kričaje in meketaje se je potegnila v urno ohišje. Prav tako ni res, da je kozica kasneje pripeljala mater do spečega volka, ampak je res, da je volk na mestu napada kozic pričakoval policijo in zaradi izčrpanosti pri tem zaspal.
Končno ni res, »da je kozja mati napolnila volčji trebuh s težkimi kamni in trebuh nato zašila. Ko se je volk prebudil, ga je kamenje zažejalo, zato se je zavlekel k vodnjaku. Ko se je nagnil čez rob, so ga kamni potegnili v globino vodnjaka, kjer je utonil in ga je tako zadela pravična kazen«. Res pa je, da je postal volk žrtev premetenega kozjega napada.
Zveza volkov«
Šolska razstava
DRŽAVNA NIŽJA INDUSTRIJSKA STROKOVNA SOLA s slovenskim učnim jezikom v TRSTU (Rojan, ul. Montorsino št. 8-III.) priredi ob zaključku tekočega šolskega leta
RAZSTAVO DEŠKIH IN DEKLIŠKIH ROČNIH IZDELKOV.
Razstava bo odprta od nedeljo dne 2. julija do vključno srede dne 5. julija t. 1. vsak dan od 9. do 13.30 in od 15. do 19. ure.
O isti zadevi so govorili in se izrekli proti dovoljenju svet. Drago Legiša, dr. Skrk, Colja Srečko, Markovič in dr. Flo-ridan. Vsi so obširno govorili o umetnem naseljevanju v našo občino ter prikazali to dejanje kot organiziran napad na slovensko skupnost v občini. Dr. Skrk je izrazil tudi željo, da bi videl županovo pismo, ki ga je omenil svet. Lenarduzzi. Svet. Colja je ugotovil, da se je prva italijanska družina naselila v naši občini 1. 1852 ko so gradili železniški viadukt. Leta 1914 je bilo v občini kakih 100 italijanskih naseljencev, 1. 1945 okrog 500, sedaj pa se skuša z umetnim naseljevanjem prevladati domače prebivalstvo.
Kot zadnji je govoril svet. dr. Rinaldi-ni, ki je poskušal zagovarjati gradnjo naselja, kar da ne bo v škodo slovenskemu prebivalstvu.
Na koncu je svet. Drago Legiša predložil resolucijo, ki županu naroča, da odkloni gradbeno dovoljenje iz razlogov, ki so jih svetovalci obširno obrazložili.
Za resolucijo so glasovali vsi prisotni svetovalci večine, proti pa trije svetovalci manjšine.
Zasedanje nabrežinskega občinskega sveta
Zasedanje nabrežinskega občinskega sveta se bo verjetno zavleklo tja v pozno poletje. K dosedanjemu dnevnemu redu, ki je obsegal 20 točk, se je sedaj pridružilo novih 18 točk, ki jih bo treba rešiti še pred zaključkom sedanjega zasedanja.
Na seji 13. pr. m. je odbornik Grgič poročal o delovanju papirnice v Stivanu in s tem odgovarjal obč. svet. Bandiniju. Grgič je povedal, da so v teku dela, ki bodo pomembno povečala zmogljivost papirnice. V neposredni bližini papirnice bodo zgradili tudi še tovarno celuloze in kartonažo. Tudi nekatera druga podjetja, ki so zainteresirana na proizvodnji papirja, nameravajo postaviti svojss obratova-lišča in delavnice v neposredni, bližini papirnice.
Svet. Bandini se je nato zanimal, zžkaj ni občinska uprava podaljšala ali sklenila nove pogodbe s kamnolomi, v trenutku ko so te pogodbe zapadle (n. pr, S.M.A.T.
i	dr.). Podžupan je odgovoril, da čaka občinska uprava na odobritev pravilnika za kamnolome, nakar bo na tej podlagi sklepala nove pogodbe.
Svet. Pipan se je zanimal za razne zadeve: poti, smetišča, asfaltiranja v Mav-hinjah in Cerovljah. Podžupan je odgovo-voril, da so nekatera dela v teku, ostalo pa da bodo postopoma uredili.
Na vprašanje svet. Legiše glede 2 novih cestarjev, ie podžupan odgovoril, da bosta še tekom meseca junija sprejeta na delo. Dr. Skrk je vložil interpelacijo glede županove odsotnosti in se je začudil, da te zahteve ni na dnevnem redu. Podžupan je obljubil, da bo tudi to točko vključil v dnevni red.
Svet. dr. Rinaldini je načel vprašanje turizma v Devinu in Sesljanu.
Imenovali so gospo Roetinger za občinsko babico, ker je na natečaju dosegla največ točk. Nato se je prešlo na odobritev, sklepov ožjega odbora, ki spadajo v pristojnost obč. sveta. Tajnik je prečital vrsto sklepov, ki izhajajo še iz meseca marca' 1960. Preden so te sklepe prebrali, se je k besedi oglasilo več svetovalcev. Svet. Josip Terčon je izjavil, da teh sklepov sedanji občinski svet ne more odobriti. Ko so bili ti sklepi sprejeti od ožjega odbora, je deloval prejšnji občinski svet še polnih šest mesecev ter bi v tem času vse te sklepe lahko odobril. Nekateri sklepi so precej zamotam. Tako n. pr. sklep, da se vloži tožbo proti industrialcu Sonzogno zaradi škode, povzročene na občinski lastnini. Mi, je dejal svet. Terčon, ne poznamo ozadja te zadeve, zato vsaj za svojo osebo ne morem pristati na odobritev tega
sklepa. K besedi o tej zadevi so se oglasili še drugi svetovalci. Svet. Bandini je ostro grajal sklep odbora za tožbo proti industrialcu Sonzognu, s katerim bi se lahko na miren način poravnali. Svet. Legiša je obširno zagovarjal sklep prejšnjega odbora, v katerem je tudi sam sodeloval in zahteval, da se zadeva v podrobnostih pojasni občinskim svetovalcem in da se dnevnemu redu doda še zadeva
S.M.A.T. - Sonzogno.
Na seji dne 20. p. m. ni bilo postavljenih nobenih vprašanj, zato je občinski svet takoj lahko prešel na dnevni red. Najprej je občinski svet pooblastil občinski odbor, da sam reši I., III. in IV. točko dnevnega reda. Te točke se nanašajo na natečaj za otroško vrtnarico, na družinske doklade za uslužbence in na dvoletne poviške plač uslužbencem.
Nato so imenovali komisijo za sestavo seznamov za ljudske sodnike. V komisijo sta bila izvoljena tudi svet. Jsip Terčon in Bandini Sergio.
Za člana stanovanjske komisije, ki bo določala stanovanja dveh novih stanovanjskih hiš v Nabrežini in Devinu, je bil izvoljen svet. Visintin Abdon.
Nadalje je občinski svet odobril znesek Lir 200.000.— kot občinski prispevek za sestavo enciklopedije italijanskih občin. Ta prispevek je vezan na pogoj pravice vpogleda in korektur tekstov, ki se nanašajo na nabrežinsko občino, pred doti-skom dela. Nadalje prejme občina dva izvoda enciklopedije, eden bo ostal na občini, drugega bodo izročili občinski knjižnici.
Občinski svet je tudi odobril sklep, da se odstopi cesto, ki pelje skozi Sesljan, v državno last.
H koncu je podžupan predlagal, da bi obč. svet imenoval posebno komisijo, ki bi pregledala in preštudirala ostale točke dnevnega reda ter bi nato svoje zaključke predložila občinskemu svetu. Nekateri svetovalci so se s predlogom strinjali, drugi so ugovarjali, zato so predlog odložili na prihodnjo sejo.
Odhod dr. Frana Delaka
S težkim srcem smo iz zadnje »Demokracije« sprejeli vest, da dr. Fran Delak zapušča svoj rodni Trst in odhaja v Združene države. Prijatelji so se v prostorih SPM prisrčno poslovili od svojega predsednika in člana SDZ.
Dr. Delak' je za časa druge svetovne vojne sodeloval kot zdravnik v O F, l. 1942 pa se je pred ustaši rešil in vrnil v Trst, kjer je bil zdravnik Mednarodnega rdečega križa, ki ga je vodil g. Roman Pahor. Po osvoboditvi je bil zdravnik PNOO do
l.	1947.
Leta 1943 je padel v boju z Nemci njegov sin Igor, aprila 1947 pa je padel v roke neznanih ugrabiteljev drugi sin Savo. Obe tragediji sta družini pritisnili pečat nepozabljive trpkosti.
Dr. Fran Delak je deloval v jugoslovanskem Sokolu in številnih narodnih društvih v Sloveniji. Bil je tudi prostovoljec v jugoslovanski armadi. Kot skladatelj je sodeloval pri Celjskem kulturnem tednu. Njegove skladbe je igral orkester Glasbene Matice, pod vodstvom prof. Karla Sancina, stalni godbeni kvintet pa je skozi tri leta izvajal njegove komade pod dirigentom g. Dragom Sijancem. Njegove skladbe so bile priljubljene med številnimi slovenskimi pevskimi zbori, zlasti na Štajerskem.
Ob ustanovitvi SDZ v Trst« se je z navdušenjem pridružil novi demokratični politični organizaciji in v njej do zadnjega aktivno sodeloval. Neumorno je zadnja leta predsedoval SPM.
Vsi njegovi številni prijatelji so prepričani, da ga bodo čez nekaj let spet pozdravili na tržaških rojstnih tleh.
M. U.
lagi pariškega sporazuma De Gasperi-Gru-ber pa so ti izseljenci z zakonom z dne
2.	2. 1948 ponovno pridobili italijansko državljanstvo. Vsi ostali spadajo v skupino državljanov, ki so italijansko državljanstvo ponovno pridobili na podlagi določil zakona o državljanstvu.
Novo dopolnilo nam izgleda protiustavno in tudi ni v skladu z določili konvencije o človečanskih pravicah OZN. Tudi v tem primeru se ponavlja že običajno dejstvo, da se izvedbi tega zakonskega dopolnila upirajo edino komunisti in Nen-nijevi socialisti, medtem ko izrazito demokratske stranke v najboljšem primeru
-	molčijo. Tako so zagovorniki ustave in določil konvencije o človečanskih pravicah prav tisti, katerih ideološki očetje se na lastnem terenu na te pravice požvižgajo. Jasno pa je, da so jim državljani druge vrste, pa čeprav se od njih ločijo kot dan in noč, za obrambo njihovih o-snovnih pravic hvaležni.
Nihče ne more zanikati, da novo dopolnilo močno zavdaja po neslavni preteklosti in je zato dekretiranje dvojne vrste državljanov za demokratično Italijo vse-prej kot koristno.
Novo dopolnilo ograža vse tiste zastopnike narodnih manjšin, ki so bili po zakonu deležni zopetne pridobitve italijanskega državljanstva. Svoje prvotno državljanstvo so izgubili zaradi fašističnega preganjanja. Sedaj jim v demokratični Italiji preti novo politično preganjanje. Kaj pomenijo pravno in kaj politično »dolžnosti zvestobe do republike in njenih ustanov?« Te »dolžnosti« lahko vsakdo po svoje tolmači, posebno pri nas v Trstu,-kjer je »zvestoba« postavljena na rešeto, če nekdo slovenski narod seznanja po radiju z italijansko kulturo in njenim napredkom, ali če poučuje na šolah s slovenskim učnim jezikom. Veleizdaja, vohunstvo, zarote, to so dejstva ekstremne nezvestobe. Kdor kaj takega zakrivi, ga zr vso učinkovitostjo preganja kazenski zakon. Cemu so potrebne še druge sankcije.
[^Dogodki domaj
TRŽAŠKI VELESEJEM si je poleg drugih osebnosti ogledal tudi minister za zunanjo trgovino MARTINELLI z večjim spremstvom. Minister je ugodil jugoslovanski želji po povečanem kontingentu za uvoz jugoslovanskega blaga na velesejem. Ta znaša sedaj 400 milijonov lir.
*	* *
NA SEJI TRŽAŠKEGA OBČINSKEGA SVETA so sklenili, da bo občina zgradila pri Sv. M. M. Spodnji ljudska stanovanja za 250 milijonov lir.
s= *
PRVI FESTIVAL LAHKE GLASBE bo . na gradu Sv. Justa od 31. julija do 2. avgusta.
*	* *
NOVI HOTEL »L’APPRODO« so odprli v Devinu. Ima 18 dvoposteljnih in 2 enoposteljni sobi. Spada v II. kategorijo.
Dvajsetletnica nacističnega napada na Rusijo
(Nadaljevanje s 3. str.)
ubranljivo prodirale v globino ruske domovine.
V	teh dneh praznujemo dvajsetletnico teh dogodkov. Evropska državljanska vojna se je 22. junija izpridila v svetovno vojno. In iz te vojne naj bi vzbrstel revolucionarno spremenjeni svet. Ne samo v Berlinu, tudi y zahodnem taboru so v tistih vročih dneh pričakovali polom sovjetskega imperija. V sami Moskvi je prevladovalo razpoloženje »zatona bogov«, ki ga tako prepričljivo popisuje Plivier v svojem doživetem romanu (Moskva, Maribor).
Prišlo pa je drugače. V razdejanem, gorečem Berlinu si je 30. aprila 1945 Hitler vzel življenje in se pustil sežgati. Nemčija je bila pokopana. Evropa se je razdelila na dva dela.
Na to spoznanje usode diktatorjev je Nikita Hruščev ob 20 letnici nacističnega napada pozabil. V generalski uniformi, pravi dvojnik Hermanna Goeringa, ob a-sistenci sovjetskih maršalov, je Nikita Hruščev svetu oznanil, da bo do konca tega leta sklenil z lutkovno vzhodnonemško vlado separatni mir. Prerokoval je, da bo Zahod »uničujoče premagan«, če se bo temu nasilju uprl. Pri tem se je skliceval prav na Hitlerja. Tako zaslepljeni so vsi diktatorji, da se namreč iz zgodovine ničesar ne naučijo. Dogaja se isto kot pred 20 leti. Hitler je mislil, da bo uničil Rusijo, pa je uničil svoj tisočletni rajh...
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF Tiskarna Adria. d. d. v TrJtu
Uredništvo >n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Dopisi za uredništvo: ulica S. Anastasio l/c - Tel. 23-039 Goriško uredništvo: Gorica. Riva Piazzutta 18-1. CENA:	posamezna	številka	L	30	—
Naročnina: mesečno L 50,— — letno L 600,— Za inozemstvo: mesečno L 90.— — letn-o L 1000.— Poštni čekovni račun: Trst št. 11-7223