^slavcev v vzgoji, ikra*evaniu 'n znanosti venije, Ljubljana,
[fnarca 1985 —
'5 - letnik XXXVI
§
/
!»
t
f
'f'
f'
4
a*
4
s*
()
4
t
)l»
'Ji
P1
i
'/■
m
jf'

3J
d'
n
kf
Ui'
1(>I
ki
;|li[
Up1
J

ivs
ns'
2
Ij'
Vl '
ia(
;W
ie*
lili
ki
-el
je
jsl
:ifi ‘ v.
VŠ
of
ski
ml'
[Ji
3'
ko:
jnf
&
■tn*
y'C'
;a
ro|'
Tudi on si Di izoral svojo pot (Foto: Jani Toroš)
Ob programih — širši pogledi na preobrazbo visokega šolstva
Poročilo o uvajanju programov v republiški skupščini in na skupščini Izobraževalne skupnosti Slovenije
Razmere, v kakršnih se je začela reforma visokega šolstva, niso ravno zavidanja vredne. •Očitno pa je, da ni dovolj samo opozarjati na napake in gmotne težave tega področja, obenem pa snovati vizijo, ki je brez denarja ne bo mogoče uresničiti. Presoditi je treba njegov celotni položaj in pri tem upoštevati razvojne cilje reforme. Poziv k odgovornosti in opozorilo, da je treba načrtovati stvarno, sta temeljna poudarka, ki spremljata prvo stopnjo preobrazbe — obravnavo visokošolskih programov že ves čas, odkar nastajajo. Reforma pa se vendarle nadaljuje, njene cilje naj bi kljub težavam uresničili.
Spremembe, ki pretresajo visoko šolstvo, so bile pred dobrim tednom, letošnjega 6. marca, tudi predmet živahnega razpravljanja v slovenski skupščini, kjer so delegati vseh treh zborov in skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije namenili veliko pozornosti poročilu o pripravah na uvajanje novih vzgojno-izo-braževalnih programov v visokem šolstvu. Uvodna beseda k poročilu — pripravil jo je predsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dr. Tine Zorič — in razprave delegatov so povezale v
celostno podobo dogajanja v visokem šolstvu, opozarjale na premike, dosežene na tej tako imenovani prvi stopnji visokošolske reforme, na zahteve, ki izvirajo iz družbenih sprememb pa tudi iz narave same znanosti, in na pobude, ki se porajajo ob reformnih procesih. Vsi pa so se strinjali v misli, da je brez trdnih gmotnih temeljev težko ali celo nemogoče graditi veličastno stavbo.
Kritično pretresanje programov v raznih organih, organizacijah, skupnostih, združenjih in svetih je prineslo marsikaj, česar brez široke javne razprave ne bi bilo mogoče doseči. Za strokovno zahtevni proces preobrazbe se zanima čedalje širši krog uporabnikov, počasi, pa vendarle prodira spoznanje, da je šolanje dobrih strokovnjakov in znanstvenikov ena glavnih osi splošnega gospodarskega in družbenega razvoja. Vse jasnejše postaja, da so stvarne, strokovno utemeljene rešitve edini izhod iz zadreg v družbenem in gospodarskem življenju. Zahteva jih življenje samo na vseh področjih in brez odlašanja.
Cilji nadaljnje preobrazbe visokega šolstva so znani: posebno pozornost naj bi namenili enotnemu dolgoročnemu načrtova-
nju visokošolskega sistema v republiki, enakovrednemu obravnavanju in celostnemu vrednotenju vzgojno-izobraževalnega in raziskovalnega dela in njunemu prepletanju. Dodiplomske programe naj bi strnili tako, da bi dajali splošnejše profile tudi na interdisciplinarni podlagi ter si prizadevali, da bi se specialistična znanja premaknila v podiplomske programe. Pedagoško in raziskovalno delo naj bi se povezovalo bolj kot doslej. Enotni sistem bi moral upoštevati tudi različne možnosti za pridobivanje najvišje strokovne usposobljenosti (prek sodelovanja v raziskovalnih programih). Ohraniti bomo morali potreben obseg študija iz dela in ob delu, tako da ga bomo skrbne je organizacijsko prilagodili odraslim in upoštevali njihove pred študijem pridobljene izkušnje.
Pozornost bo namenjena tudi strokovnim svetom posebnih izobraževalnih skupnosti in še posebno Strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje: njihovo vlogo bo treba okrepiti, jih v ta namen boljše organizirati in povezati delo strokovno-preu-čevalnih organizacij na področju vzgoje in izobraževanja.
Nadaljevanje na drugi strani
Med drugim preberite
•	REFORMA UNIVERZE: MED MOŽNOSTMI IN CILJI, str. 2
•	ČAS ZA PRIMERNE REŠITVE, str. 3
•	OB KRIZI IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH, str. 4
•	IŠČEMO IN PREVERJAMO NOVE OBLIKE DELA, str. 5
•	DRUGAČNO ŽIVLJENJE V ŠOLSKIH PROSTORIH, str. 6
•	KDOR V PROSVETI ČAKA — NE DOČAKA, str. 7
Otrok — družina -družba
Javno tribuno o temi Otrok-družina-družba, ki jo je pripravil Marksistični center CK ZKS oziroma njegova Sekcija za vprašanja družine in položaja žensk v samoupravni socialistični družbi, bi lahko poimenovali zrcalno podobo zdajšnjega družbenega položaja. Namen javnega pogovora je bil spodbuditi vse družbene dejavnike k novim akcijam; te naj bi zagotovile boljše možnosti našim otrokom in hkrati odgovorile na številna vprašanja: Kako v zaostrenih gospodarskih razmerah zadovoljevati prvenstvene potrebe otrok? Kako zmanjšati stisko, v katero zaide marsikatera družina zaradi pomanjkanja denarja? Kako čim bolje povezati starše in vso družbo v skupni skrbi za otroke?
V središču družbene pozornosti so bila huda neskladja med pravicami, potrebami in možnostmi, ki jih ima otrok danes, in dobronamernimi usmeritvami in izhodišči, ki vse prevečkrat ostajajo zgolj na papirju. Družine z otroki se zdaj ubadajo s številnimi težavami od visokih oskrbnin za vrtce, z nizkimi osebnimi dohodki in otroškimi dodatki, ki ne morejo slediti skokovitemu naraščanju cen, pa vse do preveč dragih, in zato skoraj nedostopnih šolskih pripomočkov in izdelkov, namenjenih otroku. Pogovor je osvetlil položaj otroka v družbi z vseh vidikov in opozoril na težave, ki nastajajo: na kakovost vzgoje in varstva v prvem obdobju otrokovega življenja in v predšolskem obdobju, na pomanjkanje denarja za številne dejavnosti, namenjene otrokom,na ometene možnosti ki '■■<> tudi posledica družbene krize. Kljub vsemu pa se moramo zavedati, da pomeni skrb za otroka najboljšo naložbo za prihodnost družbe in našega naroda.
Javnost mora s pomočjo stroke poiskati odgovor na vprašanje, kaj je boljše za otroka v najnežnejšem obdobju, tedaj ko je še posebno čustveno in socialno navezan na starše: ali omogočiti . daljši, enoletni dopust materi —za to se zavzemajo predvsem zdravniki — ali najmlajše prepustiti pretežno skrbi jasličnim oddelkom.
Če bi se namreč odločili za daljši porodniški dopust —za to se je zavzemala večina udeležencev pogovora — bi porabili veliko več denarja: in s tem morda gmotno prizadeli in osiromašili številne vzgojne dejavnosti, namenjene vsem drugim predšolskim otrokom.
Razmisliti bo treba tudi,.kako uveljaviti enakopravno, demokratično sodelovanje med očetom in materjo pri skupni skrbi in delu za otroka, ne da bi pri tem ogrozili položaj ženske v družbi, in jo znova potisnili v tradicionalni način življenja. Javno razpravo je še posebno razgibal predlog o morebitnem podaljšanju delo vne dobe žensk, ki naj bi bilo nekakšno nadomestilo za podaljšanje porodniškega dopusta. Večina je temu nasprotovala.
Kot kaže, doslej nismo storili dovolj za ustrezno vzgojo staršev, saj bi se ta gotovo zrcalila v boljši družinski vzgoji otrok. Podatki opozarjajo, da se iz leta v leto zmanjšuje vpis na vseh stopnjah usmerjenega izobraževanja, to pa vodi družino in tudi družbo v najrazličnejše težave.
Veliko bolj si bo treba v prihodnje prizadevati za zdravje otroka in matere; le-to je sicer prvenstvena skrb zdravstva, ki pa je ne more zadovoljivo izpeljati, če mu ne bodo pomagali številni drugi dejavniki. Prizadevati si bo treba, da bodo novorojenčki čim bolj zdravi, da bo čim manj mrtvorojenih otrok in otrok s težkimi okvarami. Najbrž ni odveč opozorilo, da je povečana smrtnost otrok morda povezana z onesnaženostjo ozračja, zato bi bilo treba tudi temu vprašanju nameniti ustrezno pozornost.
Enako pomembno kot otrokovo zdravje je oblikovanje otrokove osebnosti; pri tem ima posebno vlogo predšolska vzgoja, ki jo bo treba v prihodnje še bolj uskladiti s potrebami predšolskih otrok in staršev in pritegniti k sodelovanju tudi prostovoljce za delo z otroki, obenem pa znova pregledati ustreznost standardov in normativov za področje predšolske vzgoje.
Otrokov razvoj je trajen proces, zato ne sfnemo pozabiti na vlogo osnovne šole; ta naj bi se v prihodnje še bolj odprla v okolje, bolj kot doslej naj bi tudi navajala učence na samostojno delo.
Kako zagotoviti obnavljanje prebivalstva in ustvariti take razmere, da se bodo družine odločale za več otrok? Tudi to vprašanje bi kazalo v prihodnosti ustrezneje reševati. Družba bo namreč morala odgovoriti, kako zagotoviti mladim družinam zaposlitev, stanovanje, zdravstveno varstvo matere in otroka, izobraževanje otrok in mladine, če želimo zagotoviti obstoj naroda tudi v prihodnosti.
Pri številnih nalogah, ki nas čakajo, ne smemo pozabiti na krajevno skupnost, ki lahko spodbudi starše, družbene organizacije in društva za razne dejavnosti v korist otrok.
Prostovoljno družbeno delo ljudi, ki so pripravljeni delati z otroki, je treba enakovredno obravnavali v razvojnih načrtih in ga tudi družbeno priznati.
In še eno od temeljnih sporočil ž javne razprave je posebno pomembno: Vsa navedena vprašanja bo mogoče reševati hitreje, če se bo izboljšal sam delegatski sistem, da bodo o položaju otrok, mater in družine v resnici odločali delovni ljudje —ob zanesljivi podpori vseh družbenih dejavnikov.
TEA DOMINKO
Reforma univerze: med možnostmi in cilji
Iz uvodne besede predsednika Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo dr. Tineta Zoriča k poročilu o pripravi in uvajanju novih vzgojno-izobraževalnih programov v visokem šolstvu
•	Preobrazba visokega šolstva ima svojo kratkoročno in dolgoročno razsežnost, ki ju je treba smotrno ločiti. Programe je mogoče dolgoročno preustrojiti šele na podlagi preobrazbe znanstvenoraziskovalnega dela, izboljšanih gmotnih razmer kadrovske prenove itd. Kratkoročno pa je treba doseči tiste programske uskladitve znotraj usmerjenega izobraževanja, ki so prvi pogoj za nemoteno izobraževarije strokovnih kadrov.
•	Visokošolski vzgojno-izobraževalni programi so projektivni dokumenti, ki jih velja presojati z vidika prihodnjih družbenih potreb in jih ne bi smeli žrtvovati trenutnim interesom in težavam. To seveda velja tako za vse tiste uporabnike, ki se preveč oklepajo delovno-ekstenzivne usmeritve in ne vidijo prave vrednosti strokovnih znanj kot tudi za vse tiste izvajalce, ki ne vidijo dlje od ozkih interesov svoje stroke.
•	Dobri visokošolski programi so lahko le plod dolgotrajnih prizadevanj vrhunskih pedagoško-raziskovalnih skupin, ki se preverjajo tudi z mednarodnimi uspehi. Reforma mora zagotoviti nepretrgan razvoj takih skupin, kjer že obstajajo, po drugi strani pa zahtevati, da se izoblikujejo povsod tam, kjer so vzgojno-izobraževalni programi papirnati in nimajo potrebne opore v raziskovalnih dosežkih. To mora postati tudi merilo za selekcijo visokošolskih programov.
•	Ni mogoče spregledati, da smo za pripravo in sprejemanje vzgojno-izobraževalnih programov izoblikovali poseben samoupravni mehanizem znotraj izobraževalnih skupnosti in da sedaj z ocenjevanjem dosežkov ocenjujemo tudi ustreznost tega mehanizma in vrednotimo uspešnost vseh dejavnikov, ki so vanj vključeni. Očitno je, da ob tem v mnogih posebnih izobraževalnih skupnostih ni prišlo do vseh tistih interakcij med uporabniki in izvajalci, ki smo jih predvidevali; to je razlog več za njihovo samoupravno preobrazbo, ki se je lotevamo preveč obotavljajoče.
w uoora polovica viaoWoia,;h ,„8oj„o ^obrai^.imh
\7-zgojno izobraževalnih
programov ta trenutek zaradi nedokončanih usklajevalnih postopkov še vedno ni sprejetih. V vseh teh primerih je bilo treba izpeljati poseben postopek usklajevanja tistih programskih
elementov, ki jih mora vsebovati*razpis vpisa.
„ ,® Zakasnitve, ki nam danes še otežujejo položaj, se nana-sajo le na programe dveh posebnih izobraževalnih skupnosti — družboslovne in pedagoške usmeritve. Zagotovljeno pa je, da bodo tudi ti programi usklajeni in sprejeti v roku, ko mora'biti po zakonu opravljena verifikacija minimalnih pogojev za njihovo izvajanje.
•	Opravljene so vse nujne priprave za reden začetek študija po novih visokošolskih programih v študijskem letu 1985/86. Študentom bo zagotovljena potrebna varnost na podlagi Zakona o usmerjenem izobraževanju, da bodo študirali po takšnih programih, v kakršne so se vpisali. Z vpisnimi pogoji je opredeljena ustrezna vez med srednjim in visokim šolstvom in omogočen prehod kandidatov za študij v vse tiste programe, za katere so si pridobili potrebno poprejšnjo izobrazbo. Poskrbljeno bo tudi za objektivno izbiro povsod tam, kjer bo kandidatov več kot vpisnih mest.
•	Ogromna pričakovanja, ki jih družba naslavlja na visoko solstvo, so odločilna, da je v javni razpravi poudarjena predvsem zaskrbljenost zaradi negativnih pojavov; to pa ne pomeni, da niso cenjeni vsi pozitivni dosežki na eni in drugi univerzi. Ni treba posebej poudarjati, da razmere, ki so se izra-
Žile tnni v nnvih orrtttt-arMiT,	___• i-
• ’ A	fjuuuai jau, ua razmere, Ki so se izra-
žile tudi v novih programih, niso od včeraj ali celo nenadna posledica reforme in da bo njihovo odpravljanje terjalo dolgotrajnejše nanore
trajnejše napore.
•	Programi povzročajo zdaj velike skrbi glede možnosti njihovega ustreznega materialnega pokritja. Posebno kritično stanje se nam obeta, če rast družbenega proizvoda ne bo omogočila izdatnejšega financiranja visokega šolstva. Uporabniki in izvajalci v izobraževalnih skupnostih sd pred izredno odgovorno nalogo, da v srednjeročnih načrtih poiščejo skupni imenovalec med novimi vzgojno-izobraževalnimi programi in razpoložljivimi materialnimi sredstvi, ker bo sicer treba že v naslednjem letu programe racionalizirati, v nekatere pa tudi prenehati vpisovati.
Tako z materialnega kot tudi s programskega vidika so posebno daljnosežne odločitve o reformi izobraževanja pedagoških delavcev. Gre za programsko izredno razvejen kompleks, v katerega je vključenih tudi veliko študentov na desetih visokošolskih organizacijah. Sprejeta je bila zasnova enotnih programov za izobraževanje učiteljev srednjih in osnovnih šol, to pa seveda pomeni, da se odločamo za premik z višješolskega na visokošolsko izobraževanje osnovnošolskih učiteljev. Kot drugod po svetu in v drugih republikah, kjer so tak korak že opravili, se tudi pri nas odpirajo nekatera programska in organizacijska vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti naenkrat. Iz tega razloga se odločamo za postopnost, ki je razumljiva tudi iz materialnih razlogov. Vzporedno se rešuje tudi vprašanje preraščanja srednješolskega izobraževanja vzgojiteljic na višješolsko izobraževanje; na to smo se pripravljali od ukinitve petega letnika v srednjih vzgojiteljskih šolah.
•	Zelo težko je uresničiti globlje programske spremembev visokem šolstvu, če ni možnosti za občutnejšo kadrovsko prenovo. Pri tem gre vsaj za dva vidika: širših možnosti za vključevanje mladih sodelavcev in bolj odprtega sodelovanja z uveljavljenimi strokovnjaki, ki so zaposleni zunaj univerze. — Oboje je povezano s finančnimi in organizacijskimi možnostmi, ki pa jih moramo zagotoviti čimprej, saj univerza ob tolikšni kadrovski zaprtosti in naglem naraščanju povprečne starosti učiteljev ne more več dolgo normalno delovati.
Ob programih — širši pogledi na preobrazbo visokega šolstva
Nadaljevanje s prve strani
Razširili
naj bi tudi vlogo univerze kot posebne skupnosti; ta bi morala imeti več besede pri družbeni verifikaciji programskih sprememb v visokem šolstvu.
Ti cilji-usmeritve so natančneje pojasnjeni v posebnem gradivu Z naslovom Ugotovitve, stališča in sklepi k poročilu o pripravah na uvajanje novih vzgojno-izobraževalnih programov v visokem šolstvu, ki ga je v osnutku za obravnavo v skupščini pripravila medzborovska skupina delegatov za spremljanje uresničevanja Zakona o usmerjenem izobraževanju. Ta stališča in poročilo naj bi sprejeli na nedavni seji v skupščini SRS, ker pa je bilo veliko pripomb, ju bodo na podlagi razprav dopolnili in ponovno obravnavali ob koncu marca.
Razprave delegatov so opozarjale, da višje kakovosti visokošolskega izobraževanja ne bo mogoče doseči brez ustrezne gmotne podlage, poseči pa bo treba tudi v same programe in jih oblikovati po sodobnih zahtevah.
Tako kot drugod so tudi v visokem šolstvu ustrezni družbe-
no-gospodarski odnosi tisto področje, ki lahko pripomore do izboljšav. Marsikaj bo treba zboljšati pri svobodni menjavi defe, stvarno oceniti izobraževalne, raziskovalne in ujnetniške dosežke, ki jih prispeva visoko šolstvo k rasti gospodarstva in razvoju drugih področij. Odgovorili naj bi na vprašanje, kje so v resnici možnosti za neposredno svobodno menjavo dela v visokem šolstvu. Že zdaj pa je jasno, da je za zboljšanje gmot- , nega položaja visokega (tako kot vsega) šolstva odločilna hitrejša rast družbenega proizvoda. Prispevek visokega šolstva naj bi ocenjevali predvsem z merili za kakovost, ne pa za količino, saj bi le tako odpravili linearno obravnavanje vseh programov ne glede na njihov dolgoročni pomen in razvoj.
Slabosti, ki so se nabrale v visokem šolstvu v desetletjih njegovega razvoja — premalo učinkovito in smotrno izobraževanje, razdrobljeni programi idr., nalagajo veliko dela tudi posebnim izobraževalnim skupnostim: te naj bi izoblikovale take normative za vrednotenje vzgojno-izobraževalnih storitev,
ki bodo spodbujali učinkovitost in kakovost vzgojno-izobraže-valnega in raziskovalnega dela, usklajevali pa naj bi jih v Izobraževalni skupnosti Slovenije.
Veliko bo treba narediti tudi za izboljšanje učinkovitosti izobraževanja in zmanjšanje osipa — s spopolnjevanjem sistema, z novimi metodami usmerjanja v visokošolski študij in med njim, smotrnim povezovanjem programov srednjega in visokega šolstva itn.
Tudi odpiranje visokošolskih vrat sposobnim kadrom, vzgoja mladih pedagoških in znanstvenih delavcev, prehajanje najsposobnejših strokovnjakov iz organizacij združenega dela v visoke šole in obrnjeno, sodelovanje med raziskovalnimi organizacijami in visokimi šolami, bo zahtevalo denar, pa tudi drugačno razvrstitev ur v programih in še marsikaj.
Največ sprememb v novi visokošolski reformi čaka pedagoško izobraževanje, ki ima zaradi tega tudi največ težav in nerazčiščenih vprašanj. Postopno uvajanje programov in njihova primerna razmestitev naj bi potovanje do reformnih ciljev olaj-
šalo, ustrezne institucije pai1 ...	.	t r ,ttet
skrbele za strokovnost in pra
varnost študentov — da bC1
študij končali pod pogoji, P ^ katerimi so se vpisali.
Številni razvojni problemi1 jajo tudi ustrezno samoupra'1 ,a organiziranost visokega šolSv■ in njegovo povezovanje z skovalnimi organizacijami.
Vpis prvega rodu študente' srednjega usmerjenega izob1 t ževanja v nove visokošol* ' programe sklepa torej’ P stopnjo visokošolske refolK tisti, ki natančneje sprefflij1 c njen potek, zatrjujejo, da jef !c nesla veliko dobrega — pose1 poudarjajo pozitiven dialog1’1 uporabniki in izvajalci — iP1 gotovila načrtovano postop”' uvajanja usmerjenega izobri1 vanja. Zdaj so na vrsti izrab programov in skrb za doda1 denar. Šele na takih stvarnih1 meljih bo mogoče reformo ( daljevati. Sledila naj bi kal* vostna prenova z vsemi dalj11 sežnimi posegi in velikimi zah vami. Take korenite spretne11 pa zahtevajo ponavadi kar a obdobje.
MARJANA KUNEJ
Posvetovanje ob 10-letnici celodnevne šole
Naša celodnevna osnovna šola praznuje sicer skromen, vendar pomemben jubilej. Mineva že deset let, odkar je začelo delovati prvih šest celodnevnih šol. Te so: France Bevk Ljubljana, Biba Rock Titovo Velenje, Dobrova pri Ljubljani, Josip Broz Tito Predoslje pri Kranju, Pod Graško goro pri Slovenj Gradcu in Boris Kidrič Kidričevo. Te šole in učitelji zaslužijo še posebno priznanje, saj so prevzeli nekatere nove naloge in začeli razvijati in uresničevati bogatejši program vzgojno-izobraževalnega dela za vse učence. Tem se je postopno pridružilo še več šol, zlasti do leta 1980, ko se je njihovo število razširilo že preko 10 odstotkov. V zadnjih letih pa narašča število celodnevnih šol počasneje. V šolskemjetu 1984/85 poteka celodnevno delo v 151 osnovnih šolah; vanj je vključenih 33.323 učencev (14,7 % vseh osnovnošolcev). V podaljšanem bivanju pa je v 323 šolah 27.302 učenca (12%). Tako je v obe vrsti razširjenega vzgojno-izobraževalnega dela vključenih 60.625 učencev (26,7%); to
pomeni, da smo srednjeročna planska prizadevanja uresničili. Pri tem pa pripomnimo, da so razlike v številu učencev, ki so v celodnevni šoli v posameznih občinah verjetno le prevelike. Kljub stabilizacijskim prizadevanjem je treba to še posebno poudariti. Več kot 25 % učencev je v obe obliki celodnevnega dela vključenih samo v 28 občinah, v osmih pa jih je celo manj kot 10 % (Ajdovščina, Cerknica, Dravograd, Grosuplje, Kamnik, Lenart, Slovenj Gradec, Šentjur pri Celju).
Na posvetovanju naj ne bi prikazali samo nekaterih dosežkov naše celodnevne šole, pač pa tudi težave, ki nastajajo pri njenem razvoju in njeno vlogo pri nadaljnji vsebinski in organizacijski rasti naše enotne osnovne šole. Opozorili naj bi tudi na usposobljenost in motivacijo učiteljev za uvajanje prvin celodnevne šole v vse osnovne šole. Še posebno pa To treba opredeliti odnos družbe do nje v zdajšnjih težkih gospodarskih razmerah.
Pripravo na posvetovanje vodi pripravljalni odbor pri Koordinacijskem odboru za uvajanje
celodnevne šole pri RK SZDL. Posvetovanje bo v četrtek, 28. 3. 1985, in sicer dopoldan v Kranju V dvorani občinske skupščine. Po uvodnem govoru tov. Andreja Marinca o družbeni vlogi celodnevne šole bosta sledila še strokovna referata o dosežkih naše celodnevne šole in njenih nadaljnjih razvojnih nalogah. V imenu skupščine Izobraževalne skupnosti Slovenije oziroma Odbora za osnovno izobraževanje bodo podelili najzaslužnejšim posameznikom, društvom, odborom in najboljšim celodnevnim šolam posebna priznanja. Popoldan bo potekalo delo na petih celodnevnih šolah, in sicer v: COŠ Josip Broz Tito, Predoslje pri Kranju (tema: Ce-

lodnevna šola in družina), . Bratstvo in enotnost, Kranj (‘' .E družbijanje dela osnovne šol J1 COŠ Helena Puhar/ K”* (Vloga celodnevne šole pri us|,. sabljanju otrok z motnjamiv ’ zvoju), COŠ Gorenjski oč’ r Žirovnica (Delovna vzgoja)' COŠ dr. Janez Mencinger, I Si hinjska Bistrica (Fleksibilna1/ ganizacija celodnevnega dojilj Posvetovanja se bo udele n okoli 300 učiteljev, ravnatelj ita strokovnih in družbenopolit^1 k delavcev pa tudi staršev, men11 ij< jev in predstavnikov društe' proizvodnih delovnih organ’ cij. Gradivo s posvetovanja^ celoti objavljeno v Vzgoji ini1 '•o braževanju.
M. A.
Otroci naj imajo prednost
Iz razprave o Analizi razvojnih možnosti^družbenega varstva otrok v SR Sloveniji do leta 2000 s posebnim poudarkom na razvojnih možnostih v obdobju 1986—1990
ODMEV NA ODPRTO PISMO
Učiteljevo delo v celodnevni osnovni šoli
Učiteljice Celodnevne osnovne šole Selca nad Škofjo Lok« razumemo in v celoti podpiramo stališča tovarišic iz Celodnevne osnovne šole Ivana Nemca Vojka v Radencih, ki so jil1 napisale v odprtem pismu Koordinacijskemu odboru za uvajanje celodnevne osnovne šole (glej Prosvetni delavec št. 3-85)') saj delamo same v podobnih razmerah.
Zato nestrpno pričakujemo odgovor Koordinacijskega odbora za uvajanje celodnevne osnovne šole.
Zaostren gospodarski položaj vpliva na vse razmere življenja in dela. Povsod se kopičijo težave, ki jih povzroča vse bolj skopo odmerjeni denar. Vsa področja so prizadeta, neodpustljivo pa je, da zdajšnja kriza ne prizanaša niti družbenemu varstvu otrok.
Za primerjavo: od leta 1980 se je vse bolj zmanjševala vsota denarja, namenjena otrokom; zdaj ga je za družbeno varstvo otrok namenjeno že za tretjino manj. Osebni dohodek se je od leta 1980 do 1983 povečal za 108 odstotkov, stroški za otroka pa so narasli kar za 150 odstotkov. To pa še ni vse. Veliko več pove ugotovitev, da se čedalje bolj zmanjšujejo možnosti, da bi delovni ljudje lahko soodločali o razporejanju denarja. Zato je razumljivo, da se Skuppost vzgojno-varstvenih organizacij SR Slovenije odločno zavzema za to, naj se tudi v zdajšnji krizi zagotovi prednost otrokom. Tako so menili v razpravi na posvetu o Analizi razvojnih možnosti družbenega varstva otrok v SR Sloveniji do leta 2000 s posebnim poudarkom na razvojnih možnostih v obdobju 1986—1990. (Posvet je pripra-
vila Skupnost WO SR Slovenije.) Ta pomembni dokument — pripravil ga je Centralni zavod za napredek gospodinjstva — je temeljno strokovno gradivo za pripravo srednjeročnih in dolgoročnih planskih dokumentov. Javna razprava o njem bo trajala do 15. aprila.
Razpravljale! so poudarjali, da bo kljub težavam mogoče izboljšati kakovost vzgojnega dela in širiti vzgojne programe zunaj dnevnega varstva, saj je bilo v letih od 1970 do 1980 namenjeno temu področju veliko denarja. Potrebno pa bo tudi veliko prizadevnosti in domiselnosti ob dejavnosti, pri tem jpa naj bi se še bolj povezali starši, vrtci, krajevne skupnosti in organizacije združenega dela.
V razpravi so podprli dokument, ki priznava pomembno vlogo družbenega varstva in vzgoje otrok. Dejavnost je postala nenadomestljivo dopolnilo družinske vzgoje in dobrodošla pomoč zaposlenim materam.
Ker ima današnja družina vse manj časa za vzgojo, saj si mora iskati dodatne vire zaslužka in se ubadati z mnogimi težavami, bi bilo prav, da bi vrtci organizirali
vzgojne programe, predvsem malo šolo takrat, ko so starši na delu. Tako bi omogočili družini, da vsaj prosti čas preživi skupaj.
Razprava je poudarila vlogo znanstvenoraziskovalne dejavnosti pri razvoju predšolske vzgoje. Res je namreč, da je znanstvenoraziskovalna dejavnost preveč razdrobljena in neživljenjska, še posebno zato, ker ne dobiva ustreznih pobud iz življenja vrtcev. Glede različnih vzgojnih programov pa smo slišali, da bi bilo treba z dogovorom natančno določiti, kaj naj bi financirale samoupravne interesne skupnosti, kaj bi lahko ponudili vrtci in kaj bi lafiko po dogovoru izpeljali starši. In še domiseln predlog: do manjših skupin otrok, ki bivajo v odročnih krajih, naj bi prihajale vzgojiteljice. Tako vzgojno delo bi postalo sestavina skupnega programa' in bi ga morali tudi normativno opredeliti. Prav bi bilo ponovno pregledati normative in morda sprejeti predlog, da bi se pri številu otrok na oddelek upošteval zdravstveni normativ iz leta 1980. Ne bi smeli dovoliti, da so ponekod napol prazne igralnice (ker so starši vzeli
otroke iz vrtca), drugod pa P1 natrpane. Razpravljalni so nt£l li, da bi bilo treba čimprej pripravljati različne vzgPl programe in izoblikovati pred ge; skupnosti otroškega vari pa bi morale izračunati, kol1 stanejo mala šola v dnevnem'1 stvu in zunaj njega pa tudi dr’ vzgojni programi. V prihod1 naj bi namenili več pozorO8 strokovnemu usposabljanju) ruhinj in njihovih mentorjev’ normativi opredelili družin* varstvo za najmlajše.
Razpravljalni so izrazili skrbljenost ob misli, da N starši v prihodnje izbirali W' plačne programe male šole škodo otrok. Glede porod škega dopusta pa so menili, d31 podaljšanje le-tega načrta’1 bolj prožno, dolgoročno, sied utegne zgoditi, da bo zmanfi denarja za vse druge progr311 Tako bi bilo oškodov/ 200.000 predšolskih otrok.
V razpravi smo slišali tudi f' pombo, ki je zadela v živo: d8 vzgojiteljice je po 28 letih ‘j lovne dobe ovrednoteno takod dobi ta delavka enak osebni3 hodek kot snažilka.
TEA DOMINKO
'»!

O DRUŽBENO-MORALNI VZGOJI NA NAŠIH ŠOLAH
*as za primerne rešitve
3 ll *°da razvoj socializma ima ma-
tp •	" 1 a
a'» j3'00 spodbudo le za svojo t11’ j Jago, socialistični odnosi med p* «mi ali socialistični humani-in Uk socialističnega človeka iit ^ so nujno plod velikih vzgojnih a' 3Porov...« (Dr. Jože Potrč: O ijSoilistični etiki in morali, str.
t°’ ^sdnjc čase se znova pojavlja )b basanje, ali nam je družbe-ols Hioralna vzgoja kot poseben pl edmgj potrebna.
’rlfie' a?'°8*’ na katere se sklicu-iljt 1° tisti, ki zagovarjajo ukinitev, sTrazlični, lahko bi jih razvrstili v sel11 skupine:
;lt
iv	, " Socialistični sistem že sam pili" Sebi zagotavlja pravilno in rai l?Pešno družbeno-moralno at1 goj°, zato nam poseben predla! et ni potreben.
ih'
31 Vsi predmeti morajo druž-;arno-moralno vzgajati, zato je jji Oseben predmet odveč, ah
alt. ~~ Predmet družbeno-mo-• o a,na vzgoja ni dal zaželenih ' sPehov. Vse preveč se je po-tedmetil in postal ura preda-ali moraliziranja. Učiteljem °vZroča težave,, učenci ga ne j!arajo. Učni načrti in učbeniki Ij0 ustrezni, potrebnih priroč-
^'tkovni.
C' Prvi dve skupini ugovorov sta j (* ’.ari, kolikor je staro prizadeva-slf Z-a ta Pre^met- kritike tretje Kh ^pine pa so nastale predvsem usl^adnjem času na podlagi raz-
v	’enitev in preučevanja šolske idh^kse.
% j.P°glejmo, ali so omenjena sta-’a,j|Ca in kritike lahko tehten ra-za ukinitev predmeta, ki ]ej si ga priborili z veliko težavo elj, ^ nam pomeni dragoceno senc' MV*no marksistične vzgoje, nH' 0 P0C,lag0 za vzg°j0 prihod-e, )eža samoupravi jaka.
,n‘ ,Žal.je med pristaši stališča, da 1 i! 1 Cla*‘.stični sistem že sam po sebi 1 te0.Volj moralno vzgaja, tudi preji marksistov. Toda kriza mora-■j’ V..se pojavlja na različnih po-|.r0cjih našega družbenega živ-
,	• W« • •	a.
^ja. prepričljivo dokazuje, da lj, tako, in da bo potrebno še ve-j ® truda za uspešen razvoj in jkitev moralne odgovornosti. .e|. teh prizadevanj pa nujno tudi med naloge šole. Sje-aa bi bilo zelo narobe, če bi
samo od šole pričakovali, da bo odpravila' negativne pojave v naši družbi. Toda začeti je treba dovolj zgodaj.
Pristaši druge skupine ugovorov pa enačijo moralno vzgojo kot načelo in moralno vzgojo kot predmet. Res je, da mora šola v vseh predmetih družbeno-moralno vzgajati. Toda eno je priložnostno, mimogrede opozarjati učence na lepe odnose in pravilno ravnanje, drugo pa je, če v učencih postopno in načrtno razvijamo in utrjujemo temelje socialistične morale; to pomeni, da bo učenec norme socialistične morale ne le poznal, temveč jih bo tudi sprejel za svoje in se po njih ravnal. Seveda pa se nam bo to posrečilo le, če bomo izhajali iz okolja, v katerem otrok živi, in upoštevali otrokovo razvojno stopnjo, svet njegovih izkušenj, znanja, opažanj, razmišljanj, stisk in dvomov, si vzeli tudi dovolj časa za odkrite pogovore z njim.
Za tretjo skupino razlogov za ukinitev pa je značilno, da so zrasli iz razčlenitve in preučevanja šolske prakse in jih bo nujno upoštevati. Vendar pa niso in ne morejo biti razlog za ukinitev predmeta družbeno-moralne vzgoje. Saj tudi pri drugih predmetih ugotavljamo, da ne dajejo zaželenih uspehov, da povzročajo težave učiteljem in učencem, da ni ustreznih načrtov in učbenikov, pa-vendar nikomur ne pride na misel, da bi jih zaradi tega ukinili.
Verjetno smo tudi pozabili, koliko truda in časa je bilo potrebno, da se je predmet uvrstil v predmetnik osnovne šole. Živo se še spominjam posveta, ki ga je leta 1950 sklicalo Ministrstvo za prosveto, da bi razpravljali o moralnem pouku in filozofiji. Mnogi so že na tem sestanku nastopili z utemeljitvami prve in druge od navedenih skupin. Žal nismo prodrli s predlogom, da bi za začetek izbrali petdeset najboljših učiteljev, ki bi z vnemo in naklonjenostjo začeli poučevati ta predmet, njihove izkušnje pa bi nam bile dragoceno izhodišče za nadaljnje delo. Tako je bil leta 1952 uveden predmet pouka družbeno-moralne vzgoje brez potrebnih poprejšnjih izkušenj in priprav v vse razrede osnovnih
Ilovo v obrambni vzgoji
> in bav°d SR Slovenije za šolstvo Republiški sekretariat za Ijud-P' skl 0^ram*3° sta PreJ dnevi po-icUa' sredniim š°lam navodilo, ac: ) uvrstijo v program obrambe 0j v žaačite in v obrambne krožke d ;bino dveh sistemskih doku-rs' ta ov: VprBŠanja nadaljnjega j;:)jr]2Voja splošne ljudske obrambe vij družbene samozaščite in ir! a^er”'ce za obrambo SFRJ pred dCtie 'i° 'n strateg*jo oborože-lC ga boja.
, j .Vsebina teh dokumentov ni ,. Ftembna le za nadaljnji razvoj . 'h oboroženih sil, temveč tudi i j;a ttiadino, delovne ljudi in ob-,0 da bodo uspešneje uveljaviti 41 zasnovo splošne ljudske „ te ratnbe in družbene samozašči-'jr pork ^umenta poudarjata, kako aj Sni '•era*3ne 50 priprave za ,y drtm!*0 'jodsko obrambo in jetg env° samozaščito, pojasnju-);) (j0 naše temeljne opredelitve jjf r|L ^ošnega ljudskega odpora in jt benr°Zen.e§a boia glede na druž-(]ru?. Politična izhodišča in f ob . nogospodarske možnosti ji lj. Popravah družbe na splošno ^ Juask0 1
' naP°n
obr~ [fdi v letošnji program
obrambno vojno.
ii čpn“t,0lTlembria vsebina je uvrš-bna tudi
iiJarribnega in samozaščitnega Saoljanja delovnih ljudi in
občanov, ki se v nekaterih občinah že uresničuje.
Ker imajo učiteljski zbori pomembne naloge pri včlenjevanju obrambne in samozaščitne vsebine v učno-vzgojni proces, bi bilo prav, da bi to vsebino v primerni obliki obravnavali tudi v vseh osnovnih šolah. Republiški sekretariat za ljudsko obrambo je skupaj z DDU Univerzum Ljubljana pripravil v ta namen nekatere učne pripomočke, potrebne informacije in pomoč za izvedbo tega izobraževanja pa lahko dobijo šole pri občinskih organih za ljudsko obrambo.
Le široko zasnovana izobraževalna akcija bo pripomogla, da bodo vsebino teh dveh dokumentov spoznali vsi, ki se ukvarjajo s splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito; mladina, delovni ljudje in občani. Po naši zasnovi splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite ima namreč na tem področju vsak delovni človek in občan svoje mesto in svojo odgovornost tako v obrambnih pripravah kot ^ v uveljavljanju doktrine splošne ljudske obrambne vojne in zamisli o oboroženem ljudstvu.
I. H.
in srednjih šol z eno uro na teden. Poučevali so razredniki. Kljub raznim tečajem in seminarjem je bilo delo težavno, posebno tam, kjer so pričevali razredniki, ki predmetu niso bili naklonjeni, Tam, kjer so razredniki doumeli smisel in vrednost predmeta, in so zanj skrbno pripravljali, upoštevali otrokovo razvojno stopnjo, pa so se kmalu pokazali razveseljivi uspehi. Učenci so predmet sprejeli z navdušenjem, šteli sq ga za svojega, saj jim je dajal, česar drugod niso dobili; pri tem predmetu so lahko po mili volji spraševali, se pogovarjali, skupaj razmišljali. Skratka, segel jim je do srca.
Kljub temu je bil predmet leta 1956 črtan iz predmetnika in spet je bilo potrebno precej truda, da so ga ponovno uvedli leta 1958. žal le v sedmem in osmem razredu osnovnih šol. Čeprav je bil učni načrt skrbno pripravljen in so bila napisana dokaj podrobna navodila, učiteljem ni bilo lahko. Vse premalo šo bili deležni ustrezne pomoči in priznanja.
Položaj se je izboljšal (vsaj na mariborskem območju), ko je bila na Pedagoški akademiji v Mariboru ustanovljena katedra za družbeno-moralno vzgojo; ta je skrbno spremljala delo učite-. Ijev. prirejala posvete in seminarje ter kandidate tudi s hospi-tacijami in nastopi pripravljala za praktično delo v šoli. Toda dogajalo se je (in se še dogaja), da diplomanti te katedre niso poučevali družbeno-moralne vzgoje, ker so morali ta predmet prepustiti učiteljem, ki so imeli premalo »svojih« ur.
V sedanjih razpravah o druž-beno-moralni vzgoji smo zvedeli le malo določnega o slabostih in pomanjkljivostih predmeta, le malo je bilo besed učiteljev. Nihče tudi ni postavil vprašanja, ali nismo predmetu, ki mu po-
stavljamo tako pomembne cilje, morda odmerili le premalo časa.
Kaj torej storiti? Upravičene kritike je treba upoštevati in se nemudoma lotiti izboljšav. Pri tem se bomo morali opreti na izkušnje dobrih učiteljev ter poiskati pomoč pedagogov, psihologov in sociologov. Vsi učtelji bi morali dobro poznati načrt družbeno-moralne vzgoje od 1. do 8. razreda, knjiga dr. Jožeta Potrča O socialistični etiki in morali pa bi bila lahko vsem dober priročnik in dragocen pripomoček.
Učitelji predmeta družbeno-mo-ralna vzgoja bi morali imeti stalno, načrtno pomoč. Predvsem pa bo treba razmisliti o tem, kako predmet čimbolj približati učencem. Zato bi morali ta predmet učiti le učitelji, ki so mu naklonjeni in imajo otroke radi.
Tudi učitelje bo treba šolati tako. da bodo dovolj usposobljeni ne le strokovno, temveč tudi pedagoško, psihološko in metodično. Morda bi ne bilo odveč, da bi za to delo usposobili vse učitelje.
Dr. Jože Potrč je v omenjeni knjigi poudaril »... To pomeni praktično, da moramo tudi etiko storiti samostojno, jo gojiti na vseh fakultetah, ki vzgajajo družbene delavce, a zlasti na vseh filozofskih fakultetah in na višjih ter srednjih pedagoških šolah, da izoblikuje vzgojitelje, ki bodo vzgajali našo mladino na vseh stopnjah šolanja v socialističnem pogledu na svet.« (Stran 29.) Veliko bi lahko rešili zdaj, ko prehajamo na visokošolsko izobraževanje učiteljev osnovnih šol. Žal je v novih predlogih premalo ur za pedagoško psihološke predmete in za praktično delo v razredu. Med skupnimi predmeti pa je socialistična etika kot samostojen predmet celo izpuščena.
DRAGA HUMEK
Kipar Vincentino Michetti: Jokajoča deklica. Mednarodno znani umetnik je pred nedavnim razstavljal v Mednarodnem centru sodobne umetnosti v Parizu.
Kako doživljajo učenci samoupravljanje s temelji marksizma
Čeprav mineva deset let, trdimo, da so zelo različni po-odkar je bilo v srednje šole uve- gledi (mnogokrat žal tudi pov-deno predmetno področje, ime- sem neupravičeno kritični) na novano samoupravljanje s teme- vlogo tega predmetnega področ-Iji marksizma, še zmerom lahko ja. Spopadamo se z različnimi,
mnogokrat povsem neutemeljenimi kritikami; te poslušajo vlogo samoupravljanja s temelji marksizma ali povsem popačiti ali pa to predmetno področje celo izriniti iž srednje šole.
Kakšne so te kritike in kaj poskušajo zagovarjati? Razvrstimo jih lahko takole: »Revolucionarni pragmatisti, empiriki, aktivisti trdijo, da je vsaka pedagogi-zacfja marksizma in samoupravljanja nesprejemljiva, ker ubija njegovo revolucionarno dušo. Pravijo, da se človek moralno, samoupravno in marksistično vzgaja samo v akciji, samo v položaju, samo iz dela.
Takšnega stališča ne morem sprejeti. Mislim, da ima vsaka akcija svojo racionalno podlago, svojo spoznavno razsežnost. Ce te nima, se prepričanja brez spoznanja lahko kaj hitro izrodijo ali v slepi dogmatizem ali pa se hitro obrača plašč po vetrovih, ki pihajo.
Varuhi nedotakljivosti izvirnega marksizma sodijo, da vsako posredovanje že omadežuje in izkrivlja izvirnost marksizma. Strogo vzeto, tudi ti varuhi ne bi smeli nič pisati in govoriti o marksizmu, ker je že tudi to pravzaprav posredovanje in interpretacija.
Navidezni prijatelji marksizma in samoupravljanja skrivajo svojo željo, naj se marksizem in samoupravljanje kot revolucionarna družbena misel in praksa izrineta iz šole v zaskrbljenosti,
da se marksizem in samnnprav-
Ijanje v šoli kvarita.
Potem so zagovorniki ozkega disciplinarnega načina obravnave samoupravljanja in marksizma, ki ga utapljajo v seštevku posamičnih disciplin. Mislim, da je marksizem v svojem bistvu naddisciplinaren, nov zgodovinski zasnutek, nov vzorec enotnosti znanosti. Brez dvoma se marksizem in samoupravljanje kot integralna družbena misel in kot univerzalni družbeni odnos, ki se uveljavlja na vseh področjih našega življenja, ne more utesniti v posamične šolske predmete, pa če je še tako večdiscipli-narno zasnovan. To smo nenehno poudarjali že ob samem začetku uvajanja samoupravljanja s temelji marksizma.
Potem je tu še kritika, ki izhaja iz nasprotja med metodo in vsebino marksizma, češ da je marksizem samo metoda in zato poseben predmet ni mogoč in smiseln. Marksizem ima tudi svojo vsebino in ne samo svoje metode.
Zanimiva je še zadnja kritika; v njej čudovit skupni jezik govorijo vneti očiščevalci družbenih znanosti vsake ideološkosti in tisti iz teoloških krogov, ki trdijo, da so za znanstveno šolo, ne pa za marksistično—znanstveno šolo, kajti marksizem ni znanstven in zato v šoli nima kaj iskati, je samo ideologija in neko vrednotenje.« (Dr. Andrej Kirn, Učitelj samoupravljanja ne more biti apologet, Komunist, Ljubljana, L februarja 1985, str. 4.
Po prikazu bistvenih trditev, katerih zagovornice so različne zdajšnje kritike predmetnega področja samoupravljanje s temelji marksizma, je vendarle smotrno postaviti vprašanje: Kako doživljajo resnično vlogo samoupravljanja s temelji marksizma mladi, torej tisti, ki jim je to predmetno področje tudi namenjeno? Smotrno je vprašati, kaj vse vpliva na zanimanje ter motivacijo mladih za to predmetno področje? Da bi lahko odgovorili na vsa ta vprašanja, si oglejmo nekatere izsledke raziskovalne naloge z naslovom Vloga informiranja v procesu
razpravljamo
oblikovanja socialnih vrednot in stališč — aplikacija na informiranja v procesu oblikovanja socialnih vrednot in stališč — aplikacija na informiranje učencev v predmetnem področju STM, ki jo je v letu 1984 na FSPN opravila Katedra za študij samoupravljanje s temelji marksizma.
Doslej je bila opravljena prva faza te raziskovalne naloge. V njej je sodelovalo 332 srednješolcev iz sedmih srednjih šol za družboslovje. Sodelovali so srednješolci iz Ljubljane, Ljutomera, Celja, Črnomlja in z Jesenic, iz Nove Gorice in Kopra. Kot glavni metodološki instrument za zbiranje podatkov je raziskovalni- nalogi koristilo učenčevo anonimno izpolnjevanje anketnega vprašalnika med vzgojno-izobraževalnim delom ori predmetnem področju samoupravljanje s temelji marksizma. Druge razrede družboslovne usmeritve na srednjih šolah za družboslovje — v teh so srednješolci izpolnjevali anketni vprašalnik — smo izbrali naključno. Na vsaki srednji šoli za družboslovje sta bila za izvedbo anketiranja, potekalo je v maju in v juniju 1984, naključno izbrana2.ain2.b razred družboslovne usmeritve, le na srednji šoli za družboslovje v Kopru (kjer je malo učencev v družboslovni usmeritvi) samo 2. a razred. Vseh anketiranih razredov skupaj je bilo torej 13.
Izsledki navedene raziskovalne naloge so opozorili na naslednje:
— Nekateri učenci srednjih šol za družboslovje se učijo sa--moupravljanje s temelji marksizma predvsem zato, da ne bi dobili slabe ocene; toda takih je bolj malo. (Od 332 anketiranih srednješolcev je temu zunanjemu motivu pripisalo najpomembnejšo vlogo za učenje samoupravljanja s temelji marksizma 31 srednješolcev).
— Samo en anketiran srednješolec se uči samoupravljanje s temelji marksizma predvsem zaradi tega, da bi se lahko z dobro oceno postavil pred svojimi prijatelji.
— Večino anketiranih srednješolcev spodbuja k učenju samoupravljanje s temelji marksizma to, da se pri tem predmetu lahko seznanijo z obravnavo aktualnih, zanimivih sprotnih problemov, ki jih nenehno prinaša družbeno življenje. (Od 332 anketiranih srednješolcev je pripisalo terrtu motivu za učenje samoupravljanje s temelji marksizma najpomembnejšo vlogo 219 srednješolcev.)
— Motiv,’ povezan s prejšnjim, da so učne vsebine predmeta samoupravljanje s temelji marksizma pomembne za učenčevo nadaljnje življenje, je pri anketiranih srednješolcih sicer nakazan, čeprav večina ne meni tako. (Od 332 anketiranih srednješolcev je pripisalo temu motivu za učenje samoupravljanje s temelji marksizma najpomembnejšo vlogo 81 srednješolcev.)
Ob koncu tega zapisa naj poudarim še tole: dobljeni izsledki raziskovalne naloge so opozorili, da so pri motiviranju učenca za učenje samoupravljanje s temelji marksizma zelo pomembni tudi različni učiteljevi metodični prijemi. Le-ti pa so lahko za učenca tem bolj uspešni, čim bolj jih sestavljajo dejavne življenjske oblike in metode učiteljevega dela, namesto klasičnih. Takšne oblike in metode dela pa pri predmetnem področju STM že prodirajo v pedagoško prakso. To pa pomeni, da si predmetno področje STM tudi pri učenju že utrjuje svoj življenjski položaj.
ALOJZIJA ŽIDAN
DIDACTA ’85 v
Sola je življenje samo
PRIHODNOST POTREBUJE ZNANJE je bilo temeljno vodilo DIDACTE 85, ki je bila v Stuttgartu med 25. februarjem in 1. marcem letos.
Mednarodna razstava učbenikov in učil je prikazala široke možnosti, ki jih imamo vsi udeleženci vzgojno-izobraževalnega procesa, da bi uspešneje uresničevali cilje, opozorila pa je tudi na Odprtost do izobraževanja in izpopolnjevanja odraslih ter prikazala možnosti na področju interesnih dejavnosti in v prostem času.
Še vedno je v ospredju učbenik, ta najstarejši, a nepogrešljivi učni pripomoček, čeprav prodira v šolo sodobna tehnologija. Ta ne izpodriva knjige, marveč ji poleg dosedanje vloge daje še novo: vlogo sopotnice (tehnike) in vlogo samostojne vrednote s poglobljeno vsebino.
Bilo je veliko bleščečih projekcij, avtomatov z raznobarvnimi lučkami, največ prostora pa je bilo namenjeno učbenikom in delovnim zvezkom. Zanimivi so bili zlasti delovni zvezki. V njih je zajeta problematika učne snovi nenavadno mikavno. Tisk in slikovna oprema učenca estetsko oblikujeta, zaporedje in vsebina nalog pa ga navajata na ustvarjalno in vztrajno delo. Posledica take delovne metode je razvoj otrokove zdrave samozavesti in dostojanstva. Tako bi moralo biti povsod v šoli! Učna snov naj bo sredstvo za oblikovanje razvijajoče se osebnosti in šele nato cilj, ne pa edini cilj.
Razstava v enakem razmerju kot ponuja tudi opozarja, da potrebujemo ljudi, ki bodo z občutkom za tehniko in človeka osredotočili težnje obeh v sedanjosti in prihodnosti.
Na razstavnem prostoru smo ob pogledu na prastare šolske klopi segli nazaj v zgodovino in
zerozili. že v sosednjem prostoru pa smo uživali ob pogledu na najsodobnejše šolsko pohištvo. Med mizami in stoji smo si ogledovali stojala, podstavke, police ipd. iz različnih materialov. Kot'vsakdanje učilo me je posebno pritegnil grafoskop, ki ni oddajal ne zvoka ne vročine. Prosojnica na njem je bila iz odlične snovi.
Da bi bilo nasprotje med starim in novim čim večje, so za pregrado razstavili računalnike in monitorje. Potekali so učni programi in obiskovalci so z užitkom reševali naloge in odgovarjali tako, da so se s prsti dotikali zaslonov na mestih, kjer so našli pravilen odgovor. Komunikacijo z računalnikom so torej vzpostavili že z lahnim dotikom zaslona, ne da bi preučevali tastaturo. Programi so bili z različnih predmetnih področij.
Videli smo veliko preprostih didaktičnih igrač za predšolske otroke, preprostih učil za elementarno stopnjo in zapletenih učil za višjo stopnjo osnovne šole ter shem, reliefov, naprav in apa--ratur za srednje šole. Največkrat so razstavno gradivo popestrili z računalniškim prikazom.
Posebnost razstave je bila stojnica z roko robota, ki jo je bilo mogoče krmiliti z igralno palico. Roka je risala predmete, pobirala, prenašala, dele sestavljala in odnašala. Med robotom in krmilom je bila steklena pregrada.
V literaturi, ki ni neposredno povezana s šolo, je namenjena posebna pozornost alkoholizmu. Raziskave so namreč pokazale, da 15 % nemške mladine med 12. in 14. letom uživa alkohol
rodno oli priloarvoctrvo, mod
15- do 17-letniki pase poviša odstotek uživalcev na 51. Poziv je namenjen staršem.
Obiskovalca mednarodne razstave prešine misel, da sta drugod učenec in učitelj spoštovana. Učitelj ima na voljo množico učnih pomagal, da ni v zadregi, zato v domačih pripravah lahko premišljeno izbira metodo, razmišlja o posameznih učencih, o starših in še marsičem. Vsak nemški učenec pa ima na svoji šolski mizici nemški pravopis, ki ga ni sam kupil, a ga vzame v roke, kadarkoli je v dvomu. Zanj torej ne obstaja šola za življenje, marveč življenje samo.
Koliko lažje in uspešnejše je učiteljevo delo v takih okoliščinah! Naš učitelj pa se še vedno zgublja doma V risanju, izrezovanju in lepljenju ter vsak po svoje nekaj išče in se frudi za šolo. Kljub vsemu mu je ob koncu meseca nerodno, saj v aktivni dobi bolj ali manj životari, če se upokoji, pa z mesečnimi prejemki ne more poravnati stroškov v domu za ostarele občane, Tudi naš učenec ni na boljšem. Za vsak predmet smo mu predpisali obilico snovi, zdaj pa skrbno pazimo, da le ne bi dobil občutka, da zmore.
Po ogledu razstave mi je bilo kljub obilici novega, lepega in koristnega tesno.
VIDA VARGA
8. MEDNARODNA RAZSTAVA UČIL IN ŠOLSKE OPREME, LJUBLJANA, 8. DO 12. APRILA
Učila '85
8. bienalna mednarodna razstava učil in šolske opreme, ki jo pripravljata Zavod SRS za šolstvo in Gospodarsko razstavišče v Ljubljani^ bo v Ljubljani od 8. do 12. aprila t.l. Razstava bo predstavila novosti v izobraževalni tehnologiji — učila, učbenike in šolsko opremo za vzgoj-organizacije.
no-varstvene
osnovne, srednje in visoke šole ter za izobraževanje odraslih. Na razstavi bo namenjena posebna pozornost računalništvu v izobraževanju.
S podrobnejšim programom razstave in prireditvami, ki jo bodo spremljale, bomo bralce seznanili v prihodnji številki Prosvetnega delavca.
OB KRIZI IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH
Vzroki in krivci
Čim bolj se časovno odmikamo od začetka reforme, tem bolj odkrito in kritično razpravljamo tudi o njenih pomanjkljivostih in neuresničenih pričakovanjih. Med slednje sodi tudi zastoj izobraževanja odraslih, ki ogroža celostno uresničenje reforme. Ker je izobraževanje odraslih bistveni del sodobno zasnovanega sistema vzgoje in izobraževanja, ne moremo govoriti o uspešni reformi, dokler ne uresničimo tudi zamisli o nenehnosti izobraževanja in ne zagotovimo izobraževanju odraslih enakovrednega mesta v sistemu in praksi izobraževanja.
v take razmere, moramo iskati vzroke in rešitve, saj bi tak odnos do znanja škodoval celotnemu sistemu vzgoje in izobraževanja.
Te ugotovitve so bile ponovno poudarjene na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL. ki je 4. 3. 1985 razpravljal o izobraževanju odraslih v dolgoročnem razvoju Slovenije. Gradivo je pripravilo Andragoško društvo Slovenije, udeležencem na seji pa ga je predstavil predsednik društva Zoran Jelenc.
Poleg osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov smo videli učbenike in drugo literaturo še za glasbene šole od predšolske do akademske stopnje, za posebne šole, za razne cerkvene šole in univerze. Predstavile so se številne nemške založbe, založbe iz Londona, Haaga, Prage, Tokija, z Danske, iz Italije in drugod.
Če so prejšnja leta še marsikateri, katerih pogled ni segal onkraj plotov ustaljenega šolskega sistema, z omalovaževanjem obravnavali zastoj in nazadovanje izobraževanja odraslih, je takih ljudi danes čedalje manj. Vedno bolj se zavedamo, da je permanentnost izobraževanja in vzgoje perspektiva sodobnega človeštva in tudi naše družbe. Krizo izobraževanja odraslih moramo torej obravnavati z vso resnostjo in odgovornostjo ter poiskati prave vzroke in krivce zanjo.
Upravičeno zaskrbljenost zbujajo podatki, da v mnogih gospodarskih panogah še danes zlahka priznavajo usposobljenost za delo celo mlajšim delavcem. ki nimajo ustrezne strokovne izobrazbe. Po popisu prebivalstva iz leta 1981 je bilo npr. med delavci s priznano višjo in visoko strokovno usposobljenostjo kar tretjina takih,5ki niso imeli višje ali visoke izobrazbe (pri višji strokovni usposobljenosti je znašal presežek 20.700, pri visoki pa 13.300). Tudi v območju srednjega izobraževanja ni drugače, saj ima »interna kvalifikacija« že tridesetletne korenine v marsikateri delovni organizaciji. V nekaterih gospodarskih panogah je povprečna stopnja izobrazbe zaposlenih dokaj klavrna, če pomislimo, da smo na pragu znanstveno-tehnične revolucije. Povprečje let šolanja znaša pri zaposlenih v gozdarstvu komaj 8,14 leta v črni metalurgiji 8.18 leta, v kmetijstvu 8,72 leta. v gradbeništvu 8,96 leta, v gostinstvu 8,97 leta itd. V nekaterih dejavnostih je mnogo boljše: v trgovini 10,42, v bančništvu 11,69 leta itd.
■ Pred desetimi leti se je izobraževal vsak drugi odrasli Slovenec, zdaj se izobražuje ob delu Komaj 16 % odraslim, je poročala na se ji dr. Ana Krajnc. Manjše so želje odraslih po nadaljnjem izobraževanju. pa tudi celotno družbeno ozračje mu je manj naklonjeno. Kot da bi opešala motivacija za izobraževanje. To se lahko zgodi samo tam. kjer znanje in izobrazba nista prav vrednotena in kjer se prispevek znanja k delovnim uspehom ne nagrajuje ustrezno. Če'smo zašli
ročne in dolgoročne načrte, ki predvidevajo bistveno povečanje števila zaposlenih s srednjo, višjo in visoko izobrazbo, bo treba v ta namen storiti precej več kot v preteklosti.
Gospodarski zbornici ni
Enostranski pa bi bili, če bi zanemarili' vse druge, nešolske in neformalne oblike izobraževanja in usposabljanja in ne bi razvijali v vseh panogah in dejavnostih učinkovitega sistema nenehnega izpopolnjevanja, ki bi vključeval delavce vseh vrst in stopenj izobrazbe. Tako izobraževanje je najhitrejša pot za uvajanje tehnoloških novosti, brez katerih bi usodno zaostajali za razvitejšimi svetom. Prav tako bi bili enostranski v razmišljanju, če bi celotno izobraževanje odraslih omejili na izobraževanje zano-
Tudi strokovno usmerjev4 vloga Zveze delavskih uniji Slovenije peša, saj jo tarejol dobne gmotne težave kot det ske univerze. Vse to vpliv3[
izobraževanje odraslih, n« • govo kakovost in obseg' | J čudno, da nekateri andraf|,eri razočarani nad takim stanj' ,C:
i ciia/v^cii cuu navj laiviiu
iščejo rešitev v samostojneflV0 publiškem andragoškem ceff'" ki naj bi razvijal, usmerjal iič; speševal to dejavnost. ^
slenih za delo. Potrebe sodob-
ega človeka so mnogo širše in bolj razčlenjene, povezane z družbenimi vlogami odraslih, njihovim osebnim življenjem in prostim časom. Programatični utilitarizem, iz katerega pogosto izhajamo pri načrtovanju tega izobraževanja, močno nasprotuje kulturni in humani zamisli socialistične samoupravne družbe.
Kljub vsem potrebam ini!,v braževanju ob delu in iz delaj; klonjenim družbenim stališči pa je letos začel veljati zvezni zakon o ugotavljanja > razporejanju dohodka v ozdi!1 j ne dovoljuje več, da bi se šol* e oblike izobraževanja zaposk1 plačevale iz gmotnih strošk1, marveč kvečjemu iz že tako otf jenih in skromnih skla1* skupne porabe. Značilen prin11 da pri nas včasih levica ne ve) dela desnica. Na navedeni * Sveta za vzgojo in izobraževa' tudi nihče ni znal pojasniti, k3 je tak zakon sploh lahko nas1
Tako stanje bi moralo spodbuditi uporabnike in izvajalce, da bi v vsaki posebni izobraževalni skupnosti preučili izobrazbeno raven zaposlenih in potrebe prihodnjega razvoja. Na tej podlagi bi morali pripraviti srednjeročne in dolgoročne načrte ter predvideti potrebne ukrepe za spodbujanje zaposlenih k nadaljnjemu izobraževa-•nju. Leta 1981 smo imeli namreč v nasf republiki še zmeraj 75.000 nekvalificiranih	delavcev,
144.000 delavcev s tako imenovano polkvalifikacijo in 236.000 kvalificiranih ter 48.000 visoko kvalificiranih delavcev brez strokovne izobrazbe. Čeprav so-srednje šole danes odprte vsej mladini, ostaja na nekaterih območjih skoraj 20 odstotkov mladih brez končane srednje šole. Če hočemo uresničiti srednje-
Neuresničena pričakovanja in neuspehe reforme pri izobraževanju odraslih spodbujajo tudi k iskanju subjektivne krivde za tako stanje, saj za vse ne morejo biti krive samo tako imenovane objektivne razmere. Čepav vse resolucije, ustrezni zakoni in predpisi že več kot desetletje zahtevajo enakopravno obravnavo izobraževanja odraslih, marsikdo sprejetih družbenih stališč ne spoštuje. Pri mnogih srednjih, višjih in visokih šolah je izobraževanje ob delu povsem stranska dejavnost. Kadrovsko izobraževalne službe v mnogih organizacijah združenega dela nimajo mesta, ki bi ga morale imeti. Na Zavodu SRS za šolstvo, ki ima 160 pedagoških svetovalcev, je samo eden za izobraževanje odraslih. Na Pedagoškem inštitutu je pri 20 raziskovalcih predvideno samo eno mesto za izobraževanje ob delu. Nekoč razvite službe za izobraževanje pri
Sklep razprave na Svetu, vzgojo in izobraževanje: Izob ževanje odraslih je tako pom' ben del vzgojno-izobraževalu' sistema, da ne moremo biti f nodušni do nakopičenih teža' nerešenih vprašanj; o njih razpravlja tudi slovenska skuf čina in spodbudi odgovoru' šolstvu in v združenem delir bodo dosledneje izvajali d" bena stališča in odločitve. Re( bliški komite za vzgojo in izoh ževanje ter telesno kulturo, publiška Gospodarska zbori1 ter Zveza sindikatov Slove3 naj pripravijo za razprave Skupščini dopolnjeno gradiv' mu dodajo podroben akcij načrt, ki bo vseboval potret ukrepe-in dejavnosti ter njih' nosilce in roke. Tako bodo dr1 bena prizadevanja za naprej izobraževanja odraslih dot; ustrezno mesto tudi v sredi11 ročnih in dolgoročnih načrt
JOŽE VALENTINČIČ
Še niste naročeni na Prosvetnega delavca?
le
oii
Pokličite nas po telefonu
(061) 315-585
pa boste redno prejemali glasilo prosvetnih delavcev!
Podpora koroškim Slovencem

Mednarodna zveza učiteljskih organizacij (FIAI) je pred kratkim poslala Zveznemu odboru sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi deklaracijo, v kateri se odločno zavzema za priznanje pravic koroškim Slovencem, za ohranitev njihove kulture, jezika in narodne samobitnosti.
:DC
tl
'it;
hr
t0j;
V deklaracijo so zapisali: Mednarodna zveza učiteljskih organizacij, ki združuje 33 narodnih organizacij, v teh je 2.600.000 članov, se je zmeraj zavzemala za sistem javnega izobraževanja, odprt otrokom in mladini brez razlikovanja, za sistem, ki bo spoštoval tudi posebne potrebe jezikovhih in kulturnih manjšin. Videti je, da nemška nacionalistična skupina - na Koroškem, ki je hotela z refe-
rendumom ločiti otroke po 11 sh hovi jezikovni pripadnosti 14 ; osnovne šole naprej, meni ^:P gače. Mednarodna zveza je l[ zaskrbljena zaradi takih nafl1' kn saj bi njihovo uresničenje pol,, l(h> nilo za slovenski jezik in k uh'1e na Koroškem zapostavljanj6!^' osamitev.	.ia
Kili
Sedanji dvojezični pouK snj prvih treh letih osnovne šolcfsai gotavlja slovenski manjšini j£jjev kovne in kulturne pravice inf lu spešuje medsebojno razum6'log
nje obeh narodnostnih skup1
itic
tej deželi. Mednarodna A'tj, učiteljskih organizacij je prcP; sa, čana, da bo avstrijska demone,; cija znala zavarovati pra' ot , manjšin ter ohraniti jezikovn'»tej šolsko enakopravnost na K°Tna škem.	ja.
D. Dj.
^MO IN PREVERJAMO NOVE OBLIKE DELA
jako organizirati a voditi učence
tied samostojnim delom v šoli
_ Oziranje in pedagoško vo-, enC u^encev med samostojnim ‘^Ij |ern povzroča mnogim uči-'i1 t) rr|. ki delajo v celodnevnih |I1I V.n'h šolah in v podal jšanem :I1 :n|u-prece jšnje težave. Vsem
ni dsn°_ (jg vocienje jn (jgjf, z
C|- ko na j bi se le-ti čimbolj s st°jno pripravljali na pouk. preiti v pouk. ali v nje-a1Podaljševanje, temveč šf |) Vsem v njegovo dopolnje-11 Jh ^at0 nastajajo v praksi pri ji1, samostojnega učenja za-ib'16- 'skanja pa tudi nepravilni ^ Največkrat naletimo na |ei ''asprotujoči si pojmovanji ik1 ij^Vnanji učiteljev pri samo-, .ern učenju. Prvo pojmova-^ da zadostuje učiteljevo Uti no spremljanje učnega dela l/ev. V tem primeru učitelj ;Ura« v razredu in skrbi Vsern za red in disciplino
rnP •“ ^	1«-^ 111 UlSll^UUU
'0 ki morajo v tem času iSl jll°ij samostojno ali z medse-jj,° Pomočjo opraviti naloge, tu ;e a°!3e Pr' pouku. Drugo sta-gt>. Pa je. da je treba pri učenju ne ('jem pomagati. Marsikateri |nt3 to nalogo zelo skrbno t, učencem odgovarja na ijV^nja, jim ponovno razloži , i Q' ki je niso dobro razumeli, (Ul Peharja na napake, jim po-.ne do izpeljave naloge, jih j^ja, graja... Tem učite-(j(i)|.ne moremo očitati, da so J Pazniki učencev. Obstaja ,vraga nevarnost, da so učenci i;jec vodeni. Četudi je tak rji P.dela pri posameznih učen-ef Sl^as'k potreben in nujen, pa
e Prevladovati kot metoda a -
vOQ
lelfd Pazn‘ki učencev. Obstaja jbi :vru8a nevarnost, da so učenci Tec vodeni. Četudi je tak a dela pri posameznih učen-<asih potreben in nujen, pa a e prevladovati kot metoda vsemi učenci. Če naj kri--.jji l^eenimo oba načina dela, ^d’1110. da je v prvem pri-1,(11U Uc'tel j preveč pasiven, zato Ir* te? ne dobijo od njega ei t.2ne pomoči. V drugem pri-,t)i ,j Pa. so učenci že toliko vojn) :' da je ovirana njihova samo-;rtifc'St.in s tem tudi razvijanje
"stojnosti.
,( sPoznanja so se izobli-ko-iaa Pedagoškem inštitutu ob ,().avi med spremljanjem 1 ino-izobraževalnega pro-:‘j v Praksi. V pogovorih z uči-^Pa so se potrdile nejasnosti l0|;vioge samostojnega učenja v‘ Zunaj pouka, glede učitelj loge in odnosa do učencev , garnostojnim učenjem in ne ^dije glede učenčevih »pra-, 'n dolžnosti med samostoj-:a.e'°m. Zato smo oblikovali J misli o organiziranju sa-°]nega učenja, o njegovi ^' 0 pripravi učencev na sa-Pjno delo in o odnosu do ^v med samostojnim uče-
samostojnega dela učen-. Unaj pouka
vadar
je samostojno delo Cev organizirano v osnovni Unaj pouka, predstavlja or->rac'jsko in didaktično sora-0n° samostojno obliko 1 Jio-izobraževalnega dela. ki 'ifii ]tesneie povezuje tudi z pL1111 sestavinami programa. Jnj jS' Poukom kot pripravo ji a i kot smotrno nadaljeva-|n n Pouku začetega učnovz-Procesa- Funkcija tako nld^lranega učenja je dvojna: jltte IVati in utrjevati znanje iz , )rav Snov‘- ki je bila ali bo lNa?aVana Pr' Pouku in uspo-0in(/-Se ter navajati na samo-' Sni ln ^eiavno učenje. Kljub 1 SamHVCZanost' med poukom e‘ jev Oštojn*m učenjem se uči-Plu e naloge pri samostojnem f l0e Ucencev razlikujejo od i" HdiJn Pouku. Med samostoj-m ^ 0aj naj bi pomagali učen-Pjsan,3 s' P° čimbolj smotrni :,je J^ojni poti pridobili zna-■ ot j,*10 je naša pozornost bolj »tek ,rezubate usmerjena na inj eenja’ °d katerega je od-spešnost učenčevega uče-
Različne možnosti za organiziranje samostojnega dela učencev
V šoli lahko organiziramo samostojno učenje učencev na več načinov: kot sesthvino učne ure pouka (vključimo samostojno reševanje nalog v pouk) ali kot samostojno organizirano učno-vzgojno enoto zunaj učne ure pouka. Pri pouku lahko organiziramo samostojno delo v sredini ali na koncu učne ure, in sicer kot sestavino blok-ure ali kot sestavino nekoliko podaljšane učne ure (npr. 40 in 20 minut ali 30 in 30 minut ali 45 in 15 minut ipd.). Prednost tako organiziranega učno-vzgojnega procesa je v njegovi intenzifikaciji, nevarnost pa v podaljševanju pouka in s tem v povečevanju obsega dela pri učnih predmetih, katerim so namenjene tako organizirane učne ure. Drugi način so samostojne učne ure. namenjene organiziranemu samostojnemu delu učencev. Te ure oz. časovne enote so lahko razvrščene v popoldanski čas po pouku, med urami pouka ali pa zjutraj pred poukom. V praksi se je pokazalo, da je najmanj učinkovito samostojno delo učencev, če je organizirano po pouku. tj. v zgodnjih popoldanskih urah. Ta čas ni primeren za premagovanje kakršnihkoli večjih naporov, ker se učenci še niso spočili od dopoldanskega pouka. Z vidika učne storilnosti so primernejše ure samostojnega dela. ki so razvrščene med ure pouka. Z vidika razvijanja določenih učnih navad in samostojnosti pa ni priporočjivo. da bi takšna organizacijska oblika prevladala ali da bi bila celo edina. Isto velja tudi samostojno delo učencev, ki je vključeno v pouk. Primernejši čas za samostojno delo je zjutraj pred poukom. Takrat so učenci motivirani za pripravo na pouk, saj je od nje odvisna uspešnost dela pri pouku. So še spočiti in razpoloženi za zbrano intelektualno delo in s tem, ko se vsako jutro pri pravljajo ob istem času na pouk, razvijajo tudi nekatere'učne navade. To pa je tudi čas, ko je v šoli mir — enako kot če bi potekal pouk — in to pripomore k boljšemu delovnemu razpoloženju. Pri samostojnem učenju je pomembno, da se učenci čimbolj samostojno pripravljajo na pouk. zato spremljamo njihovo delo; to pa ne pomeni, da samo dežuramo, temveč da dejavno spremljamo, tj. usmerjamo in spodbujamo učence pri delu. Za dejavno spremljanje njihovega dela pa je potrebno, da znamo učencem pomagati. To pomeni, da moramo obvladati učno snov ter metode in tehnike učenja. Tega pa v viš jih razredih osnovne šole ne moremo pričakovati pri vseh učiteljih, niti ne moremo pričakovati, da bo znal en učitelj pomagati učencem pri vseh učnih predmetih. Zato ni smotrno, da učitelji dežurajo po razredih tedaj, ko je samostojno učenje, temveč naj »krožijo« po razredih in spremljajo delo samo tistih učencev, ki se Učijo njihov učni predmet. To pa hkrati pomeni, da je smotrnejše, če spremljajo in usmerjajo samostojno, delo učencev samo učitelji tistih pre-metov. ki se jih učenci učijo. Ti učitelji lahko največ pomagajo učencem pa tudi sami neposredno ugotavljajo težave pri učencih, pogostost teh težav in njihove vzroke, ki jih lahko kasneje pri pouku tudi odpravijo.
Priprava učencev na samostojno delo
Za čimbolj uspešen in učinkovit potek učenja je . potrebna ustrezna in pravočasna priprava učenčev na samostojno delo. Začne se pri pouku in se kot. spodbuda in pomoč nadaljuje med samostojnim delom. Zato
sodijo učnef-vzgojni cilji, učna vsebina in način priprave ter usposabljanja učencev za samostojno delo v pripravo na pouk. Samostojno delo učencev načrtujemo torej že med pripravo na pouk. Predvidimo učno-vzgojne cil je, ki naj bi jih učenci dosegli s samostojnim delom, odberemo v ta namen primerno učno snov. predvidimo najracionalnejše oblike, metode in tehnike učenja ter učna sredstva, ki jih bodo učenci uporabljali med delom. Pri izbiri in sestavljanju nalog za samostojno' delo skrbimo, da ne prevladujejo naloge in vprašanja. ki spodbujajo zgolj reproduktivno učenje, temveč se prizadevamo z njimi učence tudi miselno aktivirati in spodbujati njihovo domišljijo, iznajdljivost in izvirnost. Naloge za samostojno delo morajo biti včlenjene v sam proces pouka, ne smejo biti privesek na izteku učne ure. Z dajanjem nalog učencev med obravnavo učne snovi imamo dovolj časa. da se prepričamo, ali so učenci razumeli naloge ali jih bodo znali samostojno opraviti. Če ugotovimo, da naloge presegajo stopnjo znanja nekaterih učencev, jim dodamo dodatna navodila ali man j zahtevne naloge. Kadar je pri teh učencih vrzel prevelika, jo skušamo zapolniti pri dopolnilnem pouku.
Učence že pri pouku navajamo na čimbolj samostojno in smotrno učenje. Navajamo jih načrtovati delo (določiti cilj učenja. ustrezen način dela. obseg in čas, ki bo potreben za uresničitev cilja). Učimo jih uporabljati učbenike. zlasti pa dodatne priročnike in drugo pomožno literatu-
kakšno drugo učno sredstvo, s katerim si bo pomagal ugotoviti in odpraviti napako. Šele če mu tudi takšna pomoč ne pomaga, mu napako pokažemo in mu jo pomagamo odpaviti.
Ustrezna opremljenost in razporeditev prostora za nemoteno in samostojno delo-
Najprimernejši prostor za učen je v šoli je vsekakor učilnica. ' ki pa mora biti opremljena tako, da spodbuja učence k učenju. Imeti mora razredno priročno knjižnico. To je najnujnejša oprema. V učilnici so potrebni kotički, v katerih se lahko učijo učenci, ki težko zbrano delajo. Frontalna razvrstitev v klopi v učilnici za samostojno delo ni spodbudna. Priporočljivi pa so še dodatni prostori, kot so učni kabineti, kotički na hodniku ali v nekem drugem prostoru v bližini učilnice. V teh prostorih se lahko učijo zlasti tisti učenci, ki potrebujejo več učiteljeve pomoči. Samostojno delo ni torej omejeno samo na učilnico. Smotrno je tudi, da v vsaki učilnici visi stenska ura. Ta mora biti na Vidnem mestu, da lahko učenci preverjajo. koliko časa potrebujejo za izpolnjevanje nal«g in učenje iz posameznih učnih predmetov. S tem razvijajo občutek za čas in za njegovo čimbolj smotrno izrabo.
Misli, ki so tukaj navedene) smo operativirali kot smernice za delo učiteljem v raziskavi, ki še teče. zato o učinkih njihovega
Delo Jožeta Horvata Jakija z razstave v Centru za kulturo in informacije RSF v Parizu.
ro. ki jo lahko učenci dobijo v razredni priročni knjižnici.Med učenjem poskrbimo za čimbolj ugodno delovno ozračje, k temu pa pripomorejo: nemoteno delo učencev, primerno osvetljen, topel in zračen prostor, spodbuda in pomoč pri delu. Učence opazujemo in spremljamo med. delom in posežemo vanj tedaj, ko je potrebno. Če opazimo pri posameznem učencu, da ne dela pravilno, ga opozorimo in mu svetujemo, kako naj dela. Kadar ugotovimo, da se je učenec zmotil. ga opozorimo, vendar mu napake takoj ne pokažemo, temveč ga spodbudimo, naj jo poišče sam. Če učenec ne odkrije napake. mu svetujemo učni vir ali
vpliva na organizacijo in uspešnost učenja še ne moremo poročati. Namen tega prispevka pa je spodbuditi bralce k razmišljanju o vlogi samostojnega učenja zlasti v celodnevni osnovni šoli in v oddelkih s podaljšanim bivanjem in ne nazadnje o vlogi domačega učenja v »poldnevnih« osnovnih šolah. S • prispevkom želimo spodbuditi k sdustvarjal-nemu iskanju in preverjanju organiziranih oblik samostojnega dela več učencev v skupnem prostoru. da bi lahko v takšnih razmerah razvijali samostojnost učencev pri pouku in zunaj njega.
HELENA NOVAK
Iz prakse za
prakso
Boljše: manj snovi za temeljito obravnavo
Nekaj misli o delu po prenovljenih učnih načrtih spoznavanja narave in družbe v 3. razredu
O uveljavljanju programa življenja in dela osnovne šole bi bilo treba napisati kaj več. Posebno pozornost bi na primer zaslužili naravoslovni in kulturni dnevi, ki so zaradi ustvarjalnih prizadevanj učiteljskih zborov in sodelovanja staršev, delavcev v delovnih organizacijah in krajanov dosegli vsa pričakovanja.
• Tokrat bi rada povedala nekaj le o prenovi osnovne šole v ožjem pomenu — pri pouku spoznavanja narave in družbe v 3. razredu. Dinamika uvajanja prenovljenih učnih načrtov je v šolskem letu 1983-84 zajela L, 2. in 3. razred, letos pa še 4. in 5. razred, vendar se tudi delo v 1., 2. in 3. razredu še kakovostno spopolnjuje.
Eno najpomembnejših načel prenove je tesna vpetost pouka v življenje in poudarjena dejavna vloga učenca. Že do zdaj je bila metoda neposrednega opazovanja temeljna metoda pouka spoznavanja narave in družbe, s prenovo jo želimo še trdneje zasidrati in pri tem bolj uveljaviti prvine samostojnega raziskovanja učencev. Tu se odpira še vprašanje, kako Odbirati učno snov in posebej poudariti tisto, ki v najširšem vzgojnem pomenu ponuja največ.
Pomembna naloga prenove je tudi gojitev govorne kulture učencev.
Tistega dne je pritiskal mraz, v učilnici 3. razreda pa je bilo prijetno toplo in delovno. Kakih trideset tretješolcev si je pridobivalo prvo znanje o človeškem telesu. To je učna tema, pri kateri je namenjeno veliko pozornosti vzgoji za zdravo življenje in oblikovanju higienskih navad. Učenci so spoznavali kožo in njeno vlogo. Pouk je prehajal iz enega problemskega položaja v drugega in tako so učenci marsikaj sami ugotovili in po svoje sklepali. Ob koncu ure so poudarili, da je treba kožo negovati in jo varovati pred mrazom, vročino in poškodbami.
To je bila uspešna ura. Ostalo je prijetno ozračje in čutiti je bilo, da so učenci pripravljeni še nadalje sodelovati. Mislim, da je bilo tudi učiteljici žal, da bo treba preiti prihodnjič k povsem drugi učni snovi, toda tako zahteva njen podrobni učni načrt. Ali ne bi bilo prav, če bi ga popravila? Zakaj ne bi učenci prihodnjo uro zvedeli nekaj o tem, kako oskrbimo manjše ozebline, opekline, praske, odrgnine, ureze? Tako bi si pridobili praktično znanje, poučili bi se, kako si pomagamo in kako pomagamo drugim, sami bi nameščali levkoplaste in obveze. To bi bila zdravstvena in samozaščitna vzgoja, ki jo življenje in prenovljeni učni načrti še posebno poudarjajo. Okoliščine bi učence spodbujale, naj si v razredu pripravijo omarico prve pomoči, če je še nimajo. Lepo oblepljene kartonske škatle s sanitetnimi potrebščinami bodo v
zadovoljstvo, če že ne v ponos oddelčne skupnosti, njihova vsebina pa bo v vsakdanjem šolskem življenju večkrat potrebna.
Učna snov o koži tudi zdaj še ne bi smela biti končana. Sem sodi podrobnejši pouk o tem, kako pomembna je higiena kože, O skrbi za njeno zdravje in čistočo ter za čistočo in vzdrževanje obleke in obutve. Tega ne smemo opraviti kar mimogrede, saj bi tako zapravili lepo priložnost za poglobljeno zdravstveno in higiensko vzgojo in za vzgojo za zdravo življenje. Tretješolci, ki se osebnostno razvijajo in pospešeno osamosvajajo, postajajo sposobni skrbeti zase; to nas v vzgojnih prizadevanjih še posebno podpira. Učence učimo zdravega načina življenja tudi ob drugih priložnostih in jih navajamo nanj in na vzdrževanje higiene.
Ob vseh teh razmišljanjih se nam potrjuje staro načelo, da je boljše zajeti manj učne snovi, to pa obdelati temeljito in brez slabega občutka, da moramo brž k novi snovi, ki jo moramo prav tako obdelati, kot da bi bilo vse pomembno. Kritična odbira učne snovi glede na možnosti, ki jih daje za razvoj intelektualnih spo-
Sobnosti in opazovanje la r uzl~
skovanje v okolju, za vrednotenje in praktično uporabo v življenju, je nujno potrebna; vsem učnim temam, za katere je to še posebno značilno, je treba odmeriti več časa. Tako bo v pouku več prvin praktičnega dela, vzgojno bo učinkovitejši in manj storilnostno usmerjen.
Drugi poudarek prenove je skrb za jezikovno kulturo.
In kaj je o sebi za govorno izražanje povedala učna ura o koži? V naglici, ko so obravnavali novo* snov o koži, so se učenci oglašali praviloma v enobesednih stavkih. Zahteva po odgovorih v daljših stavkih bi Zavrla spontanost in razgibanost vzgojno-izobraževalnega procesa. Vseeno pa bi bilo treba spodbujati učence, da ob nekaterih problemskih položajih povedo kaj več! na primer, da opišejo potek, razložijo vzrok ali posledice. Tako si ne bomo očitali, da ne razvijamo dovolj govornih sposobnosti učencev tudi pri spoznavanju narave, in družbe. Bolj pa bi bilo treba uveljaviti tudi prvine strnjenega poročanja o učni snovi, na primer, ko konec tedna ali ob koncu učne teme
snov poglabljamo, jo utrjujemo in ponavljamo. Ob,peskovniku, sliki ali skici naj učenci strnjeno povedo nekaj stavkov —kolikor, kdo zmore in po načelu tekmovanja s samim seboj. Tako jih uspešneje uvajamo tudi v osnove strokovnega jezika, ki se, denimo, razlikuje od tistega pri ustni obnovi leposlovnega besedila. Nekaj učencev tretjega razreda to lahko že zasluti.
DARINKA SIVEC
Vabilo
Bralce Prosvetnega delavca vabimo, da postanejo naročniki in sodelavci Sodobne pedagogike, najstarejše pedagoške revije na Slovenskem, ki prinaša vse več aktualnega in praktično uporabnega gradiva, nepogrešljivega pri vsakdanjem vzgojno-izo-braževalnem delu vseh poklicnih pedagoških delavcev. V zadnji številki SP (1984/9-10) je priloženo posebno vabilo za sodelovanje, ki vas bo podrobneje seznanilo z namerami uredniškega odbora za izboljšanje revije.
Naročilo in svoj natančni naslov pošljite na naslov: Uprava Sodobne pedagogike, 61000, Ljubljana, Gosposka 3.
Drugačno življenje v šolskih prostorih
■ g v	■
Učeno
o uporabnosti jezikovnega znanja
Učitelji si navadno prizadevamo svoje nazore vsiliti učencem. Problemi, ki jih občutim pri jezikovni vzgoji, so me vendar navadili, da se večkrat zanimam tudi za mnenja učencev. Tako sem na eni od ljubljanskih osnovnih šol zbral tele izjave o uporabnosti znanja materinščine:
Ne vem, kaj bodo vejice koristile, ko bo kdo od nas delal v proizvodnji. Tam so potrebne predvsem močne roke.
*	Denis
Ne vem, kaj bo avtomehanik imel od zgradbe stavka. Mogoče se motim, ampak tako kot jaz, jih misli še veliko.
Igor
Seveda je jezikovno znanje koristno, saj se vsak od nas kdaj znajde v položaju, da mora napisati pismo, opravičilo, prošnjo ipcj. Jezik v takem spisu ne more biti vsakdanji. Izražanje je zelo odvisno od tega, s kom se pogovarjaš ali dopisuješ.
Potrebnost jezikovnega znanja dokazuje tudi ta sestavek, ki ga pišem. Trudim se, da bi bil jezik knjižni in ločila pravilno postav^ Ijena. Priznati moram, da se mi roka trese, ko razmeščam vejice med besedami.
Sandra
So ljudje, ki mislijo: saj je vseeno, kako govorim, glavno je, da kaj znam. Ti ljudje se dostikrat znajdejo v zadregi, ko je treba kaj povedati ali napisati za javnost. Potrebni so potem popravljalci, da je stvar za objavo.
Tomaž
Moja mama ali oče napišeta včasih dnevni red, pismo ali kaj takega. Ko napišeta, stojijo vsa ločila na svojih mestih. Spis je premišljeno sestavljen, da mu ni kaj očitati. Upam, da se bom tudi jaz navadil tako pisati, da se ljudje ne bodo zgražali tiad mojim pisanjem.
Milan
V izjavah učencev sicer prevladuje pozitiven odnos do učenja materinščine, veuo pti učcnot tudi, da mnogi od njih slovnice, pismenosti ipd. v življenju ne bodo kaj dosti rabili. Kar z nekakšno samoumevnostjo sprejemajo nizko umsko zahtevnost proizvodnega dela.
Čutil sem potrebo, da bi učencem nasprotoval: češ da v prihodnosti ne bo razlike med umskim in ročnim delom, da v naslednjem stoletju ne bo težaškega dela, ampak predvsem delo s pametjo. Po eni strani me je v pogovoru vezala bojazen, da učenci ne bodo rekli, da jim ne puščam lastnega mnenja, po drugi strani pa zavest, da so predvidevanja, kakšna bo prihodnost in kakšna bo vloga jezika v njej, negotova. Kljub temu sem se odločil, da ne bom molčal. Dal sem učencem na znanje svoj sum v ponavljanju današnjih razmer v prihodnosti in svoje mnenje, da se vendar ni treba tako bati, da bi se naučili kaj odvečnega, saj je študij materinščine zanimiv tudi sam na sebi. Seveda sem jim moral priznati, da ne vem natančno, kako globok študij jezika je primeren za njihovo starost. V razpravi se nismo mogli dokopati do dokončnih spoznanj, najbrž pa zadostuje, da o teh stvareh poskušamo kdaj vsaj temeljito in enakopravno razmišljati.
FRANCE ŽAGAR
V prvem letu spremljanja življenja in dela osnovne šole na temelju novega učnega načrta je na kulturnem področju opaziti kakovosten premik. V uvajalnem letu so šole še iskale nove poti. Vsaj kar zadeva kulturne in naravoslovne dejavnosti, so se stvari dokaj hitro vtirile, se poglobile in obogatile. Tudi za to imajo poglavitno zaslugo učitelji, ki so kljub težavam speljali težko naloženi voz prenove. Kulturne dejavnosti polagoma postajajo žarišče dogajanja za šolo in njeno okolico, izpolnjene pa so 5 pestro vsebino.
Omeniti želim dve izvedbi kulturnega dneva, ob katerem so bili dejavni vsi učenci in vsi učitelji. Aktivna udeležba obojih je namreč temeljno vodilo vsakršne dejavnosti na šoli. Ni je mogoče doseči brez vneme posameznika in ne brez temeljitega načrta in resnega dela.
Celodnevna osnovna šola v Begunjah, delovna enota Osnovna šola A. T. Linharta Radovljica, si je kulturni dan zamislila v znamenju narodopisja. Nanj so se pripravljali učenci od 1. do 4. razreda tako, da so v kraju iskali stare predmete snovne in duhovne kulture, jih prinašali v šolo, nato pa jih v avli razstavili po tematskem zaporedju. Med več kot sto primerki so se znašli skobec, jempa, motovi-lo, pinje, kovačniki, likalniki, mlinčki, tehtnice, trlica, zajec, ura. stara dvesto let,stare knjige, pobotnica iz l. 1881, testamenta iz l. 1887 in 1892, Kmetijske in rokodelske novice iz l. 1848 itd.
Še preden je bila razstava odprta, je eden najstarejših vaščanov šolarjem razložil ime, pomen in uporabo zbranih predmetov. Te so učenci skrbno * popisali, na podlagi pripovedovanja starejših ljudi in pogovorov z njimi pa so
pisnli sestavka o preteklem načinu
Življenja in dela. Z najboljšimi zapisiso opremilipano,prav tako
z likovnimi izdelki, pri glasbeni vzgoji in dejavnosti pevskega zbora so se naučili »venček« starih otroških izštevank, zbadljivk, nagajivk, šaljivk in kratkih pesmi in jih na sklepni prireditvi tudi zapeli. Ta je bila dopolnjena še s pripovedmi ljudskih zgodbic v okolju razstavljenih predmetov in pogovora z literarnim ustvarjalcem. Po enourni skupni prireditvi se je dejavnost nadaljevala po oddelkih, tako da so učenci I. in 2. razreda doživetje izrazili z likovnimi izdelki, s tarejši učenci pa s pisnimi, z živahnim pogovorom in vrednotenjem. Risbe in zapisi so našli prostor na panojih, pa tudi razstavljeni predmeti so ostali v avli še nekaj dni, da so si jih lahko ogledali tudi vaščani. Kasneje so jih učenci vrnili lastnikom.
Kulturni dan je dosegel namen, saj je koristil učencem, učiteljem in krajanom. Če nič drugega, jim je poglobil odnos do vrednosti materialne kulture. Sola v Begunjah po številu učencev ni velika (140 učencev, razredni pouk), zato je razumljivo, da je bil narodopisni kulturni dan namenjen vsem hkrati. Starinskih predmetov za potrebe posamezne ure slovenskega jezika in spoznavanje narave in družbe ni mogoče zbrati, kadarkoli. Urejena zbirka omogoča, da se z njeno vsebino
seznanijo vsi učenci, posameznost) p
Iz življenja in dela oddelka na razredni stopnji pouka v osnovni šoli
Vsak učitelj si želi zasnovati šolsko delo tako, da bi potekalo v delovnem in ustvarjalnem ozračju in nepretrgoma. Učenci naj bi se učili ter opravljali druga dela in naloge ne le tedaj, ko se približuje redovalna konferenca, temveč vse leto enakomerno.
Na začetku šolskega leta sestavimo z učenci program dela skupnosti učencev oddelka. Seznanjamo jih z njihovimi dolžnostmi in pravicami. Skupaj »vpletemo« v delovni načrt tiste naloge, ki jim bodo omogočale vse šolsko leto, da si bodo s svojo dejavnostjo sami razvijali sposobnosti, zanimanje in druge osebnostne lastnosti, izkušnje o odločanju, sposobnosti za organizacijo dela, za samoupravljanje. Del nalog, ki si jih zada skupnost učencev oddelka, izpeljemo pri urah pouka (pridobivanje in utrjevanje znanja, ocenjevanje), drugi del pa pri razrednih urah ali na sestankih oddelčne skupnosti.
Dozdajšnje izkušnje so pokazale. da je nadvse pomembno, kako opravimo volitve v organe oddelčnega samoupravljanja ter kako porazdelimo dela in naloge posameznim učencem. To dvoje moramo videti kot organsko celoto: učenec naj ima le eno nalo-
go. Vsakemu moramo zagotoviti, da bo z drobcem svojega osebnega dela pripomogel k rasti in uspehu oddelka. Tako dobi vsak občutek, da je v oddelku potreben, da ni odrinjen. Učence, ki imajo že po naravi nekaj sposobnosti za organizacijo dela in vodenje, bomo izvolili za odgovorno funkcijo (predsednik oddelčne skupnosti, predsednik oddelčnega odbora pionirske organizacije itn.), drugi bodo opravljali manj zahtevna dela, a enako odgovorno. Med dela, ki hkrati močno razbremenijo razrednika in mu omogočajo kar se da nemoteno izvajanje \jzgojno-izobraževalnega dela spadajo: pomoč pri učenju sošolca, preverjanje domačih vaj (ne pravilnosti. temveč če je naloga narejena ali ne), vodenje oddelčne knjižnice, priprava avdiovizualnih sredstev, pregledovanje čistoče učencev, zapisovanje podatkov o zbiranju odpadnih surovin. skrb za red in čistočo v skupnih omarah, skrb za urejenost stenskih slik in aplikatov, zalivanje in nega rož, razdeljevanje učnega gradiva itn.
Pri prvi razredni uri ali na sestanku se tudi dogovorimo, da bomo v vsakem redovalnem obdobju podelili pohvale oddelčne
skupnosti in razrednika za dosežene uspehe. Določimo, za katera dela in naloge bodo učenci pohvaljeni, npr.:	za skrbno
pomoč pri učenju sošolca, za branje knjig, za zbiranje informacij in slikovnega gradiva pri pouku, za zgledno vedenje, vzorno pisanje domačih vaj itn. Določimo merila, po katerih se dosežejo pohvale. Besedilo pohvale naj bo preprosto. Vsebuje naj učenčevo ime in priimek, vpis vsebine, zaradi katere je učenec pohvalo prejel, čestitke ter podpis predsednika oddelčne skupnosti in razrednika.
Podatke o opravljanju dogovorjenih del je treba zapisovati sproti. Kdo naj to dela? Za dajanje samopomoči, branje knjig in podobna dela damo učencem preglednice za vpisovanje. Domače vaje vpisujejo v posebne beležke, za vpisovanje disciplinskih prekrškov je na voljo dežurni dnevnik ipd. Podatke o prinašanju slikovnega in besednega gradiva in samostojno pripravljenih poročil beleži razrednik sam, s plusi ali kako drugače.
Predvidena dela in naloge dosledno opravljamo, podatke skrbno zapisujemo. V dneh. ko se pripravljamo na redovalno konferenco, izpišemo podatke, z
razrednikovo pomočjo lahko opravijo to učenci. Tako smo pripravljeni na razredno uro, ki bo nova spodbuda za delo in bo motivirala tiste učence, ki so doslej manj uspešno delali.
Tudi izpeljava.razredne ure ob redovalni konferenci je nadvse pomembna:
— V uvodnem delu pregledamo dosežene učne uspehe, ocenimo delo, predvideno v letnem načrtu dela, se pomenimo o težavah, ki smo jih imeli ipd.
— Pohvale podeli predsednik oddelčne skupnosti. Predsednik podeli seveda tudi druga, manj prijetna obvestila staršem, med redovalnim obdobjem pa poskrbimo, da je teh čim manj.
— Spopolnimo delovni načrt za redovalno obdobje; vanj vpišemo vsebine, o katerih smo se dogovorili pri razredni uri.
Ta zapis je seveda le drobec iz življenja in dela oddelka; prikazuje skrb za zdravo rast in razvoj učencev, za'njihovo enakomerno obremenitev z učenjem in drugim delom. Le tako si bodo učenci lahko ob šolskem delu razvijali osebnostne lastnosti, naštete v uvodnem delu tega sestavka.
da se priprave na posamezno izvedbo začnejo dovolj zgodaj. Na kulturni praznik je na šoli potekala glasbena, plesna, likovna knjižnična in literarna dejavnost, združujoč učence v skupine glede na njihovo zanimanje. V glasbeni skupini so se denimo, zbrali instrumentalisti in pevci in se ob pomoči učiteljev učili besedila in napeve narodnih pesmi. V literarni skupini so se našli mladi ustvarjalci od pesnikov do igralcev in se po dveh urah dela predstavili kot živo gledališče. Skupina učencev, tudi ta iz različnih razredov, je pripravila dve razstavi: ogled starih tiskov kot označitev 400-letnice Dalmatinove Biblije in komentiranih del pisatelja, njihovega gosta. Svojo dejavnost so pokazali še plesalci in risarji. Zanimiva je ugotovitev, da so si mnogi učenci, ki so v okviru interesnih dejavnosti člani literarnega krožka ali na primer folklorne skupine, ta dan izbrali popolnoma drugo področje svojega zanimanja. Na sklepni prireditvi —s svojim prispevkom jo je obogatil povabljeni pisatelj —je ' bila posebna pozornost name-
njena tudi osmošolcem, tT bralcem za bralno značko-.
Vrednotenje kulturnega ? je pokazalo, da so bili Z njr dovoljni učenci in učitelji, w zaradi pestrosti, dejavnosti0* in neproslavarsko izvo°l Ko kulturnega praznika. Dej®1' Se( bili tudi učenci od 1. do 4-r* 1, da, le da je bila njihova po^ kš, usmerjena predvsem na
književnika in pogovor Z
Sodelovali so vsi pedag01 strokovni delavci brez izjaW\ a|j za izvedbo kulturnega dna majhnega pomena, tudi onil Ve si področje dela izbrali s0 ^ sposobnostmi in zanim®^ Celo šolski prostori so ta tkf ^ bili novo vlogo, saj se je $ r, pretakalo drugačno življa11) 1(j sicer.
Izvedbe kulturnih dni v z^U
dveh letih kažejo, da se jef?

področju začelo živahno gft !
Iiii
in sodelovanju dejavnostih. v druge ljudi iz svoje okoliO
na
Kulturni dan po novi
sti z nje pa si (tudi ob pomoči fotografskih posnetkov) ob ustrezni učni snovi še čez čas prikličejo y spomin.
Drugi primer je s šole z nad petsto učenci; v njej so si kulturni dan zamislili v dveh različicah: za razredno in predmetno raven. Na Osnovni šoli Matija Valjavca v Preddvoru deluje poseben odbor za kulturne dejavnosti, sestavljajo ga učitelji razrednega in predmet-
rt d g a pouka. Okvirno jc vsebina
kulturnih dni označena v letnem delovnem načrtu, odbor pa skrbi,
Derek Brooke-Wavell: Otroka, z letošnje fotografske razstave o Kitajski v Centru umetnosti v Londonu.
Razredna ura: spodbuda za ustvarjalno in odgovorno delo
Kulturni dnevi kot ena od oblik kulturne vzgoje so se z novimi učnimi načrti že kar dodobra uveljavili v naši pedagoški praksi. Učencem ponavadi ponudimo ogled gledališke, operne ali kakšne druge predstave, peljemo jih v galerijo ali muzej, z njimi si ogledamo kulturnozgodovinske spomenike ipd. Na videz je vse lepo in prav, vendar moramo na žalost priznati, da za celostno kulturno vzgojo ni dovolj, da je_učenec samo pasiven udeleženec naštetih oblik kulturne vzgoje. Neredko nam (ob prenatrpanih učnih načrtih) zmanjka celo časa za to, da bi učence temeljito seznanili z dejavnostjo, predvideno za kulturni dan, in se po tem dnevu pogovorili z njimi, prisluhnili njihovim mnenjem in pripombam. Tako se kakovost našega dela slabša, z dosežki pa nismo zadovoljni niti mi niti učenci.
Razmišljanje o tem in iskanje boljših rešitev za organizacijo kulturnih dni sta me privedla do zamisli, ki smo jo na osnovni šoli Franc Rozman Stane v Šmartnem pri Litiji uresničili letošnjega 8. februarja, ko smo pripravili kulturni dan v počastitev slovenskega kulturnega praznika. Vodilo te zamisli je bilo: dati možnost za sodelovanje in ustvarjalnost prav vsem učencem nižje stopnje.
Učenci so si najprej ogledali lutkovno igrico (priredbo dveh rezijanskih pravljic o lisici), ki jo je pripravil lutkarski krožek na višji stopnji. Že sama lutkovna predstava je bila zasnovana tako, da so v njej sodelovali tudi gledalci. Poleg stika z lutkami so se med menjavo scene naučili kratko pesmico, ki se kot glasbeni motiv pojavlja v predstavi.
Po predstavi so se učenci razdelili v delovne skupine. Dve skupini so sestavljali učenci prvih in drugih razredov, učenci tretjih in četrtih razredov pa so oblikovali šest manjših skupin.
Učenci obeh vzporednic 1. in 2. razreda so se zbrali vsak v svoji učilnici. Tu so jih obiskali člani lutkarskega krožka. Pripovedovali so jim, kako nastane lutkovna predstava, kako so izdelali lutke, kakšne materiale so uporabili, odgovarjali so na vprašanja mladih radovednežev, skupaj zapeli novo pesmico, si izmišljali nove zgodbe o lisički in živalih, ki so jih videli v predstavi idr. Učenci so tako neposredno, v pogovoru s starejšimi vrstniki, zvedeli precej o lutkarski dejavnosti.
Učenci tretjih in četrtih razredov pa so ustvarjali v naslednjih šestih skupinah:
Tudi na njihov račun laže postale kulturno ^ te kraja, posebno če bodo k ^ ^
začetku privabiti sth
h »a ti fti Ul
kc
>t
:ai
BERTA GOLOB
2. »Kiparji« so obliko)'1 a plastelin (boljša bi bila |e pa je nismo mogli dobiti)1, j ki so nastopale v igrici ie volk, pes, kokoši, petelin)’ !te
3. »Časnikarji« so ses
poročila o praznovanju K* ev nega dne.	jt(
3. »Pisatelji« so v dveh)* |0! nah sestavili pravljici o *i: ^ podobnim sporočilom, kot ^ imela lutkovna igrica.
5. »Lutkarji« so z lutk3*6'
predstave improvizirali **
Ifli
igrico.	j,
6. »Pevci« so sestavili!11
ček in se naučili pesem of11
(Lisička je prav zvita zver). 0 Razredničarke tretjih inč11 kih razredov so se že prej ? j I
vorile z učenci, v kateri )*j Jc*
bo kdo sodeloval, upoŠ1' J njihove sposobnosti in za1* r nja. Vsako skupino je vodi*’ ^ teljica mentorica, ki je ‘č ustrezno motivirala in usrri? '
ii'
delo, poskrbela pa je tudi r,1 trebščine (olastelin. tri.(
(plastelin.
trebščine papir...)
Delo po skupinah je
eno šolsko uro. Nato so se3* j!1* vrnili v telovadnico, kjer*,.1
Časnih
prej ogledali igrico. »v.asi»'i^ so prebrali pet najboljših (4 ^ ki so jih z mentorjevo po1)1 c izbrali že pri uri. »Pisatelj 1
prebrali svoji pravljici, ji« so odigrali improviziral11 , zorček, »pevci« pa so zape! * | srnico. Medtem je nekaj ri) pripravilo razstavo risb in k1 g v šolski avli.	^
V L, 2., 3. in 6. delovni sk1^.
je sodelovalo po dvajset
cev, v 4. skupini se je deset)1 ;ar
cev razdelilo v dve skupin3 j,
skupini pa je bilo devet Cl‘}rie Če to seštejemo, vidimo,1 sodelovalo približno sto uc) :tr in da so bili resnično vsi de) \ Pogovor z učenci in njih3 8g razredničarkami je pokaz31,,. se je zamisel uspešno p?!
tr 'is
tudi v praksi. Učenci so bil1 -et ustvarjalni, vsakdo je de*« skupini, v kateri je lahko P1 ‘ki
mogel h končnemu dosežk1 'ta izvedbo tega dne ni bilo ^ denarja in tudi to je dan11 ^ precej pomembno.
Podobno bi lahko pripj ri ............JedalC
delo tudi po ogledu gicu«-^ filmske predstave. Če bis£ lotili na višji stopnji, bi lahk dali tudi kakšne zahtevnef loge. Neizrabljenih možn3*
poti je še veliko in o njih k | J zalo razmišljati naprej.
Šola ima pomembno nri ' blikovan' n njego'
napiljeni pomenu it- ^ zato nam ne bi smelo biti $ ..
vlogo pri oblikovanju člori
belte
osebnosti in njegove ku*1* najširšem pomenu te
časa niti truda, ki ga vloži1'^
FRANJA ZORMAN
1. »Slikarji« so risali in ilustrirali motive iz lutkovne predstave.
delo, s katerim bogatim^ čevo ustvarjalnost, kritični
oblikujemo njegov odnos^ ^
turnih dobrin.
DANICA OCEPEK
irini
rt«!
*eP'^ 'n vznesen'h
f*, ie Bilo že napisanih o bra-,l01;!0 knjigi, zlasti pa o tem, 2 Jj. 0 močno vzgojno in izo-z l ^aIno sredstvo je knjiga oh
nit
!aže
i/^l^kih šolah tekmovanje za nit. , ,značke, ki je zajelo večino ^ Šoloobveznih otrok. Več $ J.n bralnih značk, več sto erf l(j •lev. več tisoč učencev, pa r občutnejših sprememb z#, u Slovencev do branja še z A ni čutiti.
gft i Vendar smo z akcijo za ltj° Značko želeli zbuditi v . c7Tl bralcu resnično in trajno N.®.0, po knjigi. Na kateri Zff ^in zakaj se ta prizadeva-taii kasnejšem življenju izgubi-
“ ano je, da način življenja in sredstva, zlasti televizija, J°cajo, da otroci in odrasli
i
dobro knjigo ogatimo učence in Gbe
em zorenju
I? bi učenca še posebej moti-5a branje dobre knjige, po-
več kot dve desetletji na
?Janj berejo. Prav zato mora .Motivacija za dobro knjigo še močnejša.
; em je bilo največ govora na ;0',; v^in mentorjev bralnih glit | z ki so se ga v Novi Gorici jj i ,eZ]li učitelji novogoriške ob-
(!
osnovnošolski učitelji iz
n). 'elstva. se*1 Ivanje in strokovni posvet je k« eav'la občinska Zveza prija-mladine, sodelovali pa so: h sl i amci Branka Jurca in Berta i li( J1 ter Jože Zupan, ki vodi ;ot ^ško komisijo za bralno
;ltov
«Ver
zamejstvu.
tka ^vernoprimorsko območje i “ jos praznovalo 20. obletnico
5.
*ke značke, zamejci pa
Na strokovnem posvetu mentorjev pa niso govorili le o praznovanju, ampak več o metodah dela, ki ne smejo postati vsakdanje in po istem vzorcu.
Prvi pogoj, da bodo otroci radi brali, je že ustrezen izbor literature. Ne ozek izbor knjig, ki se iz leta v leto ne spreminja, ampak svobodna izbira najsodobnejšega branja, ki naj vključuje tudi pobudnoznanstvene knjige.
Cisto skromen pomislek v razpravi: ali ima učitelj dovolj časa, moči in vztrajnosti, da bo vse prebral? Kako bo sicer lahko sodeloval v pogovoru?
Mladi bralci naj redno obiskujejo knjižnice, knjigarne, naj bodo sproti seznanjeni z novostmi s knjižnega trga; lahko si dopisujejo s književniki in literarnimi kritiki, se o prebranih knjigah pogovarjajo z drugimi učitelji, s strokovnjaki različnih področij, z mladimi bralci s sosednjih šol in iz zamejstva.
Učenci višjih razredov lahko sodelu jejo v pogovoru z mlajšimi bralci, srednješolci prihajajo na matično šolo. In še in še so se nizali predlogi.
Učitelji mentorji so si pridno zapisovali in’— molčali. Kaj od vsega bodo lahko uresničili? Novi učni načrti, pomanjkanje ustreznih učbenikov in delovnih zvezkov, veliko učencev v razredu, izpopolnjevanje na strokovnem področju, vodenje krožkov, urejanje glasil, vaje za prireditve, tekmovanje za Cankarjevo nagrado, samoupravne dolžnosti... Dan pa ima le 24 ur.
Vsi so prepričani, da opravljajo posebno poslanstvo, ko vodijo otroka k dobri knjigi. Da to
r Ctnin C ’ ,,J. t	dijo otroka k; dobri knjigi. Da to
'n ;ripk° »^a ta ^u'turnl dogo-	morajo storiti. Čeprav jih za to
, 0 m sel neopazno mimo, se j •	•> *	*.........<
ef'i n ,!etos mentorj> še posebej in ; jli in pripravili praznična
;j ‘J med pisatelji in mladimi
ošt1 ..Soriški in doberdobski po-zat ™ so se letos odločili za dru-d# |° Praznovanje: 24. aprila se
u‘: na posameznih šolah sre-jflif1 .atroci s književniki in ilustra-li 1)1 lz matične domovine. Pova-ba! ^°do tudi starše in druge kra-
t(| vztrajni bralci s sevemo-e a1 j °rskega območja, ki so za eč a značko tekmovali vseh ntf se bodo zbrali v Aj-pd l()Clt'i, kjer bodo prejeli po->01* a Priznanja in darilne bone :elj' nejši nakup knjig. d«1, „
delo nihče ne motivira in njihove ustvarjalnosti in truda ne ceni dovolj. Naredili bodo, kolikor bodo mogli, čeprav bi želeli narediti več in boljše.
Posvet ni izzvenel pesimistično. Mentorji so se dogovorili, katere književnike bodo povabili na podelitev bralnih značk, kako bodo to akcijo vključili v praznovanje kulturnih dni, zlasti pa je na tem področju pomembno sodelovanje z učitelji v zamejstvu. Enotni kulturni prostor je čutiti tudi v skupnem prizadevanju, da bi slovenski otroci več brali in da bi radi segali po dobri knjigi tudi še potem, ko bodo zapustili šolske klopi.
MARICA NAKRST
Pna ura v galeriji
'snovne šole Solkan
;t 1 Ied
et« u grškimi galerijami ima iflii Prav posebno mesto. i\i Aerm je predstavitvi li* ), i umetnosti, ki jo imajo v uČs Programih osnovne šole in jej) ')stna vzgoja v. usmerje-iM .'^braževanju. Nekakšne h ,ice razstave — bi lahko pojavljeno rekli.
del te
"'lei te^8 So (u prikazali razvoj in , .(..Srafjke, v teh dneh pa so v
^ Sta%nuS j°le S°!kan
o >
1Ili: tiene-r'ia naj bi tako občasno H]lala učilnico likovnega rff £ ’ Galerijski svet redno ob-.razstavah javnost in še s£ 1 Dri2 ^°^e' Polag katalogov, ki hk1 Pravijo strokovnjaki s po-
if no*
sameznih področij, poskrbi tudi za strokovno vodstvo po ra: stavi. Učitelja likovne vzgoje solkanski galeriji zamenja stre kovnjak (kustos, likovni kriti i.dr.). To je razbremenitev 2 učitelja in prijetna spremefob za učenca.
Žal so doslej to sodobn obliko likovne vzgoje uvelja\ Ijale le redke šole.
Poleg znanja in estetskeg užitka, ki ga učenci pri ter pouku dobijo, pa je pomemb nejša dolgoročna naložba -učenci pridobijo kulturne nava de, ki jih bodo spremljale vse živ Ijenje.
MARICA NAKRST
'Spet bo odpadel pouk«
»L--------------------
S SSŠE' In„K
* Om"
ko Je na tabli ali po 'I.?; *iavljeno. da gredo ^. nCorf kmo, v gledališče, na
jA|u’8,lerii°' ’
cj; jn 01 morah pravzaprav ar|es bodo imeli učenci
' gledališču, v galeriji.
' Pouk pa res odpade marsiki tudi v učilnici, v kateri sedi tri( set učencev in učitelj.
Lutkovna predstava — ustvarjalno
delo učitelja in učenca
Konec marca bo v Novi Gorici republiško srečanje mladih lutkarjev Slovenije. Ob tej priložnosti se bodo predstavile tiste lutkovne skupine, ki so jih republiški selektorji izbrali na območnih srečanjih.
O tem bomo poročali kasneje, tokrat pa spregovorimo o nekaterih problemih, ki naj bi jih obravnavali tudi v Novi Gorici. V tem mestu se bodo zbrali mentorji, selektorji, mladi igralci in drugi ljubitelji lutkarstva.
Lutkovnih skupin je v osnovnih šolah vse manj, le izjemoma bi katero lahko našli v srednjih šolah s pedagoško usmeritvijo.
Kje so vzroki, da ta veja gledališke dejavnosti, v kateri se najmlajši prvič srečajo z gledališko kulturo in začnejo pridobivati kulturne navade, počasi zamira?
Na prvem mestu je gotovo pomanjkanje ustvarjalnih mentorjev. Da lahko učitelj uspešno vodi lutkovno skupino, mora najprej imeti veliko strokovnega znanja, osebnega navdušenja in predvsem veliko ustvarjalnosti.
Minili so časi, ko so mentorji samo prenašali zapisane besede in navodila iz knjižnih priredb, ko je bilo dovolj le poustvarjati. Vrsta lutk je bila določena, treba je bilo le nekaj spretnih rok; besede so bile zapisane, scenografija narisana, note priložene.
Sodoben način pripravljanja lutkovnih predstav je tako delo že zdavnaj prerasel. Mentor in mladi lutkar se danes lotevata zadeve drugače: sama ustvarjata obliko lutk, vrsto animacije, prirejata različna besedila, se odločata za svojevrstne likovne rešitve, svetlobne in barvne učinke.
Lutkovna predstava je danes vsestransko ustvarjalno delo, ki ga en sam mentor gotovo ne zmore več, saj bi v eni osebi moral združevati literarno sposobnost. likovno ustvarjalnost, glasbeno občutljivost, oblikovalske spretnosti, obrtniško znanje in še marsikaj.
Uspešno likovno predstavo bi torej morala oblikovati skupina ustvarjalnih zanesenjakov.
Ali jih na šolah imamo? Smo jih strokovno usposobili za tovrstno delo? Je njihova prizadevnost moralno in denarno ovrednotena? Smo jim v delovnih kolektivih omogočili potrebne možnosti za ustvarjanje? O tem bi najprej morali spregovoriti na različnih ustreznih mestih — na pedagoških akademijah, v kulturnih skupnostih, zvezi kulturnih organizacij, v šolskih zbornicah in tudi na republiškem srečanju lutkarjev.
Komisija za gledališko in lutkovno dejavnost pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije opravlja pomembno poslanstvo: vsako leto pripravi izredno kakovostne republiške seminarje za mentorje. Toda tega sprotnega izobraževanja se iz že znanih vzrokov udeležuje le malo mentorjev.
Posebna šola za učitelje in mlade lutkarje bi lahko postala tudi občinska in območna srečanja, če bi bila ustrezno pripravljena. Najprej naj bi vsi — mentorji, naastopajoči, selektorji, strokovnjaki in pedagogi — gledali vse predstave, potem pa bi vsako igro skupaj razčlenili: ali je vsebina ustrezna, kakšno je sozvočje vseh prvin predstave — glasbe, animacije, likovnih rešitev, organizacije prostora, odrsko govorico... Takih pogovorov bi se poleg ustvarjalcev predstave udeležili tudi drugi ljubitelji lutkarstva. Morda bi tako pridobili tudi nove mentorje.
Marsikateri učitelj čuti v sebi nagnjenje do lutkarstva, vendar se boji začeti, ker ni dovolj strokovno spopolnjen.
Ena od možnosti, ki bi motivirale za delo, bi bila tudi pogostejša srečanja mentorjev sosednjih šol ali skupno delo v občinskih kulturnoumetniških društvih.
M. N.
Prisrčno ob 8. marcu
»Mama je ena sama.« — Ta preprosti stavek je prijazno pozdravljal s table mame učencev 6. D na razredni proslavi ob dnevu žensk na osnovni šoli Valentina Vodnika.
Okras na tabli — spomladanski šopek z metulji —se je spajal s sproščenostjo, s katero so otroci izpeljali program.
V programu so učenci povezovali literarne sestavke in pesmi z glasbenimi vložki.
Takole so nam spregovorili:
Lepo je, da so zagledali luč sveta v tako lepi domovini. Zavedajo pa se, da so mame zelo obremenjene z delom in vsakod-nevnimiskrbmi. In čeprav so včasih nagajivi, nas imajo radi. Tudi pomagati bi nam morali več, toda velikokrat ostane le pri spoznanjih.
Čutijo in skrivoma zaznavajo že svet ljubezni med fantom in dekletom, in v njih se prebuja hrepenenje.
Toda tudi njim ni vedno lahko — včasih imajo težave pri učenju, včasih se sprejo s sestro ali z bratom. Toda brez učenja ne gre. Pa
tudi sami ne moremo živeti.
V	medsebojnih odnosih skušajmo biti čim bolj potrpežljivi, ljubeznivi in iskreni.
Misli so jim segale tudi v zgodnejše otroštvo. Janja nam je spregovorila o občutjih, ki jih je imela, ko je morala zjutraj v vrtec. »Samo še malo, mama... ne še...!« Te besede so nam šle še posebno skozi srce, saj se mamice zavedamo da kadar smo preobremenjene, prehitevamo čas in krademo otroštvu brezskrbnost, lagodnost in občutek varnosti.
Toda to je bil le preblisk v proslavi, ki je v celoti izvenela v ljubezni in hvaležnosti do nas.
Dali bi nam »Vse rože sveta...« kot pravi pesnik Tone Pavček. ' .
S proslave sem odhajala z nageljnom v roki, v srcu pa mi je bilo toplo.
V	takem ozračju ljubezni in topline se poglabljajo medsebojne vezi. Šolanje bo minilo, ti trenutki pa bodo zagotovo ostali.
MARJETA PETERLIN
Svet
' VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE KRANJ
razpisuje dela in naloge
—	VODJE ENOTE III
Pogoji:
—	vzgojitelj ali strokovni delavec, kot ga določa statuta VVO ali učitelj po določbah 96. člena Zakona o osnovni šoli
—	do 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok
—	strokovni izpit
—	organizacijske in vodstvene sposobnosti
—	ustrezne moralno-politične lastnosti.
Kandidat bo izbran za 4 leta.
Prijave sprejemamo 10 dni po objavi razpisa na naslov: VVO Kranj, Staneta Žagarja 19. s pripisom »za razpisno komisijo«.
delo
šola
Kdor v prosveti čaka - ne dočaka
Pred tridesetimi leti je dobila prvo plačo. Za polovico je bila manjša od tiste, ki jo jeza enako delo dobila njena kolegica, kise je že približala penziji,
»Počakaj,« so ji rekli, »ko boš imela veliko službenih let, boš imela tudi veliko plačo.«
In je čakala in zagnano delala.
ČeZ petnajst let je njena mlajša kolegica za enako delo dobila večjo plačo.
» Visoko izobrazbo ima,« so ji rekli, »in znanje je treba nagraditi. Ko boš imela višjo izobrazbo, boš imela tudi višjo plačo.«
In je začela študirati. Oh delu. Ob dveh otrocih. Ob mnogih političnih funkcijah. Tekla so leta brez nedelj in praznikov, brez počitnic.
Diplomirala je.
Kmalu zatem je njen kolega, ki je imel nižjo izobrazbo, a je po naključju poučeval na predmetni stopnji, dobil večji osebni dohodek.
»Formalna izobrazba ni pomembna,« so ji rekli. »Osebni dohodek dobiš glede na delovno mesto. Delo nagrajujemo. V novem pravilniku pa je tudi gibljivi del. Če hočeš zaslužiti več, moraš dosegati boljše uspehe.«
Tega je ni bilo strah. Delala je dobro, ustvarjalno. Uspehi so bdi na dlani.
» V prosveti ni mogoče ocenjevati kakovosti,« so ji rekli. »Ni meril. Vrednotenje glede na uspešnost bi prineslo v kolektive razdor. Tega pa si ne moremo privoščiti.«
Potem so se vrstili pravilniki p delitvi osebnega dohodka pa 42-urni teden pa Jurmanov pravilnik pa regijski in občinski sporazumi.
A ni dočakata. V pokoj odhaja z osebnim dohodkom, ki je le za 17% večji od prve plače kolegice, ki je pravkar nastopila službo. Njena pokojnina bo nižja od polovice povprečnega republiškega osebnega dohodka za leto 1984.
V pokoj odhaja predčasno. Zaradi glasilk in živcev.
In ker ne more več čakati.
M. N.
ŠOŠTANJ
Dejavni podmladkarji ob dnevu žensk
Krajevna organizacija Rdečega križa Šoštanj, ki združuje že več kot 1000 članov, vanjo je včlanjenih tudi več sto mladih članov Rdečega križa, se vsako leto ob 8. marcu spomni starejših žensk pa tudi vseh, ki so zaradi bolezni priklenjene na bolniško posteljo. V tej vsakoletni humani akciji uspešno sodelujejo tudi učenci podmladkarji RK iz Osnovne šole Karla Destovnika Kajuha in Biba Roeck. Pod vodstvom skrbnih in prizadevnih mentoric Jožice Gregorc in Nade Požun so učenci narisali in napisali izredno lepe čestitke in na-
brali šopke prvega pomladnega cvetja. Aktivistke Rdečega križa in podmladkarji iz obeh šol so obiskali na domovih več kot 50 starejših in bolnih žensk ter jih obdarili tudi s praktičnimi darili. Pohvaliti je treba zlasti to, da pri vsakoletni akciji zelo uspešno sodelujejo^ tudi mladi člani Rdečega križa ;z naših šol in se tako že od zgodnje mladosti vzgajajo v človečnosti in medsebojni pomoči; posebno pozornost namenjajo ostarelim in bolnim, potrebnih obiskov, nege in postrežbe na domu.
V. KOJC
Komisija za delovna razmerja
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE OTONA ŽUPANČIČA LJUBLJANA
razpisuje prosta dela in naloge — 33 VARUHINJ za nedoločen čas
Pogoji: Končana šola za varuhinje in dopolnjena starost 18 let. Poskusno, delo: en mesec.
— 4 ČISTILK za nedoločen čas
Pogoji: Končana ali nedokončana osnovna šola.
Poskusno delo: en mesec.
Prijave z dokazili sprejema kadrovska služba VVO Otona Župančiča Ljubljana, Parmska b.št. 8 dni po objavi razpisa.
Komisija za MRD pri
VVO IVANA GLINŠKA Maribor, Gledališka 6
razpisuje prosta dela in naloge:
—	VARUHINJE — polni delovni čas
—	VARUHINJE — polovični delovni čas nedoločen časi
POGOJ: šola za varuhinje, starost nad 18 let.
Začetek dela — po dogovoru.
Rok prijave: 8 dni po objavi razpisa na naslov: VVO IVAN GLINŠEK. MARIBOR. Gledališka 6. 62000 MARIBOR.
Odgovarja Rosvita Toplak
Razpisi del in nalog učiteljev in vzgojiteljev
— Kako pripravimo razpis? Kdaj je javni razpis obvezen, in kdaj ne? Kako z varuhinjami, ki nimajo ustrezne izobrazbe? Kaj moramo upoštevati pri izbiri kandidatov?
Čeprav je bilo v Prosvetnem delavcu objavljenih že precej pojasnil in odgovorov v zvezi z razpisi za sasedbo del in nalog učite-l jev. vzgojitelje in strokovnih delavcev, se* pojavljajo še vedno številna vprašanjrfin o tem, v katerih primerih in kje morajo vzgojno-izobraževalne organizacije razpisati dela in naloge posameznih učiteljev.
Naloga vzgojno-izobraževal-nih organizacij je, da zagotavljajo'in izpolnjujejo z zakonom določene pogoje za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti. Odločitev o razpisu del in nalog sprejme svet vzgojno-izobraževalne organizacije ali komisija, ki jo svet imenuje, ta na podlagi potreb ali načrtov in v skladu s kadrovskim načrtom ugotovi, koliko delavcev bo potrebno. za opravljanje del in nalog. Zakoni s področja vzgoje in izobraževanja nalagajo vzgoj-no-varst venim	organizacijam,
osnovnim šolam in izobraževalnim organizacijam v usmerjenem izobraževanju, da se delavci v icTrui ^airtein-ijatv, Ui opravi injCL
se pri tem število delavcev povečalo.
Primeri, ko vzgojno-izobraževalne organizacije morajo razpisati dela in naloge učiteljev, vzgojiteljev, šolskih svetovalnih delavcev in drugih strokovnih delavčev:
1.	Prosta dela in naloge:
—	vsa izpraznjena mesta zaradi prenehanja dela delavcev, ki so dotlej opravljali ta dela in naloge, in jih je treba nadomestiti z novimi delavci;
—	potrebe po novih delavcih zaradi razširitve dejavnosti, uvedbe novih vzgojno-izobraže-valnih programov itd.
2.	Neustrezno zasedena dela in naloge:
—	v vseh primerih, ko zakon določa, da delavec ne sme več opravljati vzgojno-izobraževal-nega dela. ker ne izpolnjuje več z zakonom določenih pogojev.
Pri tem naj opozorimo, da je pred kratkim potekel rok. in sicer 8. marec 1985 za varuhe v vzgojno-varstvenih organizacijah, ki so morali do tega roka končati šolo za varuhe. Vzgojno-varstvene organizacije morajo upoštevati zakonsko določilo, da delavci, ki si v roku niso pridobili ustrezne izobrazbe, ne smejo več opravljati vzgojno-. izobraževalnega dela. Vzgojno-
Redne razpise
prostih del in nalog vzgojiteljev,,učiteljev in drugih strokovnih delavcev v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacijah bomo letos objavili
29. aprila in 20.'maja
Razpise za prvo objavo bomo sprejemali do 16. aprila, za drugo pa do 7. maja.
Naknadni razpisi bodo objavljeni v juniju.
Posamezne razpise objavljamo tudi sproti.
Vodstva vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacij prosimo, da uskladijo priprave na razpis z navedenimi roki.
vzgojno-izobraževalno delo, lahko sprejmejo le na podlagi javnega razpisa; to pomeni, da se razpis mora objaviti v množičnih občilih. Praksa je izoblikovala navado, da vzgojno-izobraževalne organizacije objavljajo redne in naknadne razpise v Prosvetnem delavcu; to omogoča v pregled nad potrebami po delavcih tako po stroki kot tudi po posameznih območjih. Izobraževalna organizacija lahko sklene delovno razmerje brez javnega razpisa le v izjemnih primerih, ki jih določa 24. člen Zakona o delovnih razmerjih, in sicer, če gre za pripravnike, ki jih je vzgojno-izobraževalna organizacija štipendirala, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca itd. V teh primerih je treba o sklenitvi delovnega razmerja obvestiti v osmih dneh le pristojno skupnost za zaposlovanje. Omenimo naj tudi, da izobraževalna organizacija ni dolžna objaviti prostih del in nalog, če opravljanje del in nalog lahko zagotovi z razporeditvijo delavcev, ne da bi
varstvena organizacija mora takšne delavce razporediti na druga ustrezna dela in naloge, če takih del in nalog ni, jim preneha delovno razmerje. Za vse takšne primere bo vzgojno-varstvena 'organizacija morala razpisati prosta dela in naloge. Mogoče je pričakovati tudi, da nobeden izmed prijavljenih kandidatov ne bo izpolnjeval zahtevanih pogojev. V takem primeru je treba skleniti delovno razmerje po 27. členu Zakona o delovnih razmerjih za določen čas. največ za 1 leto.
Izbiro med prijavljenimi kandidati opravi svet izobraževalne organizacije ali komisija, ki jo svet imenuje. O izbirnem postopku je treba sestaviti zapisnik, iz katerega razberemo na podlagi katerih podatkov je bil kandidat izbran. Izbirni postopek se mora končati z izda jo sklepa in to najkasneje v 30 dneh po izteku roka za prijavo na razpis. Pisni sklep oz. obvestilo o izbranem kandidatu mora biti izdano vsakemu prijavljenemu kandidatu.
/a
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo-
tudi tedaj, če nihče izmed njih ni bil izbran. Pisno obvestilo mora poleg obrazložitve izbire vsebovati tudi pravni pouk.
Ker nastajajo zaradi napak pri razpisnem postopku večkrat spori, celo pred sodišči združenega dela, naj omenim še tri primere sodne prakse:
1.	Delavec ne more skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas. če ne izpolnjuje vseh splošnih in posebnih zahtev, ki so določene v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih kot pogoj za opravljanje določenih del in nalog.
2.	Prijava na razpis, ki je bila poslana z brzojavko zadnji dan roka. se šteje za pravočasno, če so bile potrebne listine dostavljene v treh dneh od oddaje brzojavke.
3. Ce izbrani kandidat dela ne nastopi, organizacija razpis ponovi. Kandidati, ki so sodelovali v prvem razpisu, nimajo pravice zahtevati razveljavitve novega razpisa in odpravo izbire. Postopek po prvem razpisu je bil končan z izbiro kandidata, ki pa dela ni, nastopil.
Po prej veljavnih predpisih s področja vzgoje in izobraževanja so : morale vzgojno-izobraževalne organizacije pošiljati razpise za dela in naloge učiteljev republiškemu upravnemu organu za področje vzgoje in izobraževanja. Te določbe ne veljajo več. Vzgojno-izobraževalne organizacije morajo po sedanjih predpisih same razpisati dela in naloge učiteljev in jih objaviti v množičnih občilih, npr. v Prosvetnem delavcu.
Erna Kranjc
Komisija za medsebojna delovna razmerja
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE POHORSKEGA BATALJONA LIMBUŠ, Kruševiška ul.
Vsako dokončno slovo težko razumemo, še posebno, če ^ omahne na višku svojih ustvarjalnih moči in razdajanja.
Konec februarja smo se poslovili od Erne Kranjc, učiteljice slo'' skega dopolnilnega pouka. Rodilaseje 6. julija 1943 v Mariboru^' je pred dobrimi tremi leti s kolegicami odpravljala med naše rojak1 tujem, je imela pred seboj jasno začrtano pot: našim najmlajšim, ® stavljenim številnim vplivom tujine, vsaditi v srce toplo domačo btsl' ljubezen do domovine in zavest pripadnosti v zgodovini tako hudol skušanemu narodu.
To veliko nalogo je vestno opravljala, dokler so ji dopuščale mo11 še tedaj, ko je bila neozdravljivo bolna, je bila najprej učiteljica, ^ poslednja misel je bila namenjena mladim, s katerimi je delala Z* leta.
Kakor je bilo grenko in neizprosno spoznanje slovesa, bo Erna' darle ostala med nami in v nas kot vestna delovna kolegica, prijati učiteljica, kot človek, kije tiho in neopazno živel, a se nesebično iia( trudno razdajal. Pogrešali jo bomo učitelji slovenskega dopolni' pouka, njeni učenci iz Aalena, Esslingena, Reichenbacha in Sch" bisch Gmunda, njeni društvi v Uhingenu in Schvtdbisch GmundU: grešali jo bomo vsi, ki smo jo spoznali v teh letih in radi delali Z1
AKTIV UČITELJEV
slovenskega dopolnilnega pouka Baden-Wurttemberg
objavlja prosta dela in naloge 5 varuhinj, in sicer:
—	2 VARUHINJ za polni delovni čas za enoto Ruše
—	VARUHINJE za polni delovni čas za enoto Limbuš
—	VARUHINJE za krajši delovni čas za enoto Limbuš
—	VARUHINJE za krajši delovni čas za enoto Pekre
Marija Ravnikar
Za zasedbo navedenih del se zahteva:
—	opravljena šola za varuhinje
—	starost najmanj 18 let.
Delo se združuje za nedoločen čas.
Prijave z vsemi dokazili pošljite komisiji za medsebojna delovna razmerja Vzgojno-varstvene organizacije Pohorskega bataljona Limbuš. Kruševiška ul. 1, v 8 dneh po objavi razpisa.
Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po poteku roka za vložitev prijav.
Svet
VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE PEDENJPED LJUBLJANA POLJE,
Cerutova 6
objavlja v skladu s 40. členom Zakona o vzgoji in varstvu predšolskih otrok prosta dela in naloge
—	29 VARUHOV PREDŠOLSKIH OTROK
Pogoji:
—	končana šola za varuha predšolskih otrok
—	dopolnjena starost 18 let
—	puskusno dckj i mesec	'
Delo bomo sklenili za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanja pogojev Komisiji za medsebojna delovna razmerja WO Pedenjped. Prijave sprejemamo 8 dni po objavi razpisa.
Komisija za medsebojna delovna razmerja
VIZ ZAGORJE OB SAVI
TOZD OSNOVNA ŠOLA TONETA OKROGARJA ZAGORJE OB SAVI
razpisuje dela in naloge
— UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE, PRU ali P za določen čas.
Pogoji: višja ali visoka izobrazba ustrezne smeri.
Nastop dela takoj.
Stanovanja ni.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 8 dneh po objavi razpisa. O izbiri bodo obveščeni v 15 dneh po poteku roka za prijavo.
Komisija za medsebojna delovna razmerja
VO OTONA ŽUPANČIČA, MARIBOR
Oblakova 5, Maribor
razpisuje dela in naloge:
—	9 VARUHINJ za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Pogoji:
—	šola za varuhinje
—	rok za prijavo 8 dni po objavi razpisa.
Razpisna komisija
TOZD OSNOVNA ŠOLA STIČNA, Ivančna gorica razpisuje po sklepu sveta šole dela in naloge
— VODJE PODRUŽNIČNE ŠOLE VIŠNJA GORA
Vodja podružnične šole ima polovično učno obveznost. Izbrani kandidat bo imenovan za 4 leta in je lahko potem, ko poteče ta doba. ponovno izbran.
Rok za prijavo je 8 dni po objavi razpisa.
Kandidate bomo obvestili o izbiri v 30 dneh po končanem razpisu.
Živeti — umreti, usoda je naša, a cilj nam je visoko posajen!
Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a večno se bori za svoj namen...
Oton Župančič
Prvega marca smo spremili k zadnjemu' počitku predmetno učiteljico, zavzeto defektologinjo, Marijo Ravnikarjevo. Njen prispevek k razvoju posebnega šolstva! za slušno prizadeto mladino — vsa leta je učila in vzgajala gluhe malčke v predšolskem oddelku — je velik, pozna pa ga le malokdo.
Rojena pred sedeminsedem-desetimi leti v Novem mestu se je zgodaj začela učiti klavirja pri prof. Hraševčevi, šolanje pa je nadaljevala in končala v Ljubljani na Glasbenem konservatoriju (zdaj-Akademija za glasbo). Postala ' je odlična pianistka, obenem pa je hodila tudi na učiteljišče.
Prvo službeno mesto je dobila v Preloki ob Kolpi, drugo v Svibnem pod Kumom. Ob razpisu službenih mest hospitantov na Zavodu za gluho mladino v Ljubljani se je odločila za študij defektologije. Strokovni izpit je opravila v Beogradu leta 1939.
Prevzela je na novo ustanovljeni pripravljalni oddelek. Zamisel in osnove metode dela v takšnem oddelku sta iz Budimpešte prinesla surdopedagoga Albin Ogorelec in Drago Su-pančič, ki sta se tedaj vrnila s študijskega obiska pri dr. Barz-ciju. Ta je skušal s posebnimi vajami z zelo glasnim govorom v otrokovo dlan zbujati in razvijati morebitne ostanke sluha.
V novem šolskem letu 1939-40 so bili nanovo sprejeti slušno prizadeti otroci že porazdeljeni v tri skupine: najmlajši v pripravljalni oddelek, gluhi v 1. a razred, naglušni v 2. buGluhe je učil znani metodik in fonetik Metod Kumelj, učence z ostanki sluha pa Drago Supančič— pobudnik vsega novega in organizator zavodskih Učnih delavnic.
Marija Ravnikarjeva si je v pripravljalnem oddelku prizadevala čim uspešneje pripraviti svo;2 varovance za učenje govora v enem od prvih razredov. V njihove majhne dlani jim je zelo razločno in dobro vidno govorila zloge in besede: paa, puu-paa, aataa, maamaa itd.
Govoriti je bilo treba počasi in zelo močno; najprej skupinsko, nato še z vsakim posebej. Naporno delo je bilo treba preki-
njati z igrami, rajanjem, z i( vidualnim igranjem z igračaJ risanjem in s prosto dejavno-otrok. Nato spet vaje v moro1 nem poslušanju in ogledov* gibov njenih govornih orga11
Marija Ravnikarjeva je odlična glasbenica.Intuitivi11 zaznavala vlogo različnih mičnih poudarkov v govoP pomensko vlogo spremen)' akcentov v besedah z istim1 sovi (kolo ali kolo). Začel* preprostimi ritmičnimi vaj*1 velikim bobnom ob korak*1 poskokih, počepu in spet k' kanju. Uporabljala je tud1 zlične zvočne igrače v ra*1 oddaljenosti od ušesa. Ne' je snovala temelje avdiop' gogike, ki je dobila poleg s1** pedagogike svoje mesto ko' mostojen predmet na Pedal? akademiji šele čez trideset
Na njeno pobudo je ra' teljstvo zavoda razpisalo h* rarno delovno mesto učitelj* leta za ritmično vzgojo sl* prizadetih gojencev zaV( Ravnatelj Mirko Dermelj tudi glasbeno nadarjen < sprejel članico opernega h* Mercedes Doberškovo.
Leta 1960 je bil v Ljub ustanovni občni zbor Dr* defektologov Jugoslavije. T je bilo pripraviti slavni akademijo. Tovarišici B*' karjeva in DoberškoVa pridno vadili baletno P' mimo Pomlad v gozdu na gl iz glasbene slikanice Tri* otroških (E. Ulaga, DZS L ob pomoči surdopedagoi Ele Erkerjeve. Z ustre*1 ritmičnimi vajami in gih' slušno prizadeti učenci prih* vsebino slovenske ljudske p' o čuku in sovi.
Pokojni tovarišici Marij1 priznanje in zahvala tudi Z* njene dejavnosti na socib področju. Vodila je različn* birke, posebno med narod1 svobodilno vojno za parti*1 pa tudi vse do nedavnega,! skrbela za obolele znance-je članica Zveze borcev tf[ Tabor.
Lik njenega značaja, poklicne dejavnosti in člo^ Ijubnosti je vreden spoštlj1' posnemanja.
EMIL ULAGA
gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko
Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov m fotografij ne vračamo. 1. =tr.a laročnina znaša 55C tiinzap -•sameznike, 850 din pa za orgr .zacije združenega dela 'n delovne skupnosti. Cena izvoda 30 din, pri povečanem obsegu pa 40 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101 -603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica-ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega K' teja za vzgojo in izobraževa* časnik »Prosvetni dela prost temeljnega protne1*' davka od prometa proizP (glej 7. točko 1. odstavk*, člena zakona o obdavčuj proizvodov in storitev v pr° tu).