Glasilo obcine Trzin Letnik XXVII – št. 8, oktober 2020 Tekaška prireditev Letos na Skirci tekli na kronometer Premiera Trmoglavko Pšato ukrotili in prelili v film naturšciki . Uvodnik Kolofon Odsev, glasilo obcine Trzin Minilo bo … Poznate zgodbo o dveh škatlicah, ki ju je oce daro­val sinu, ko je ta šel v svet? Na prvi je pisalo: »Odpri v trenutkih najvecje srece«, na drugi »Odpri, kot ti bo najtežje«. Kmalu se je mladenic zaljubil, porocil in dobil otroka. Zdelo se mu je, da je trenutek primeren za odpiranje prve škatlice. V njej je bil listic s sporo­cilom: »Uživaj vsak trenutek, kajti nekoc bo minilo.« Cez mnogo let je hudo zbolel in se spomnil na ocetovo drugo škatlico. Ko jo je odprl, je v njej našel sporocilo: »Vzemi dan po dan, kajti ne bo vedno tako. Tudi to bo minilo.« Drag bralci Odseva, vse mine, tudi tole cudno obdobje bo enkrat mimo. Kljucno pa je, da v trenutkih najvecje stiske in najvecje sre­ce ohranjamo vrednote clovecnosti: strpnost, socutje, razumevanje, zdrav razum … Pa ceprav to, priznam, v teh casih sploh ni preprosto. Covid-19 je ljudi in družbo prežel bolj, kot smo si pripravljeni priznati, in bolj, kot se tega zavedamo. Odraža se na vsakem koraku, pred­vsem v oblikah obnašanja, ki do zdaj niso bile tako izrazite. Napadalnost na cesti, nezadovoljstvo z vsako spremembo, celo tis­to, ki vodi v izboljšanje kakovosti življenja, nestrpnost zaradi hrupa bagerjev ob sobotah ob sedmih, kar se zdi nekaterim »nedopustno«, medtem ko upravljavci delovnih strojev svoj delovnik zacenjajo ob petih in premraženi v jesenski megli služijo svoj trdi kruh (med njimi tudi marsikateri delavec iz tretjih dežel, ki svoje družine ni videl že mesece) … vse to se kopici v našem okolju. Ne dovolimo, da bi postali neuvidevni in nestrpni, da nas iz tira spravljajo stvari, za katere bi pred meseci le zamahnili z roko. Sku­šajmo videti celovitejšo sliko, vzemimo si trenutek in poskusimo ra­zumeti. Ceprav je svet postal zelo kompleksen, si vedno lahko vza­memo trenutek za samorefleksijo in lastno custveno trdnost. Tudi o tem pišemo v tokratni številki, v kateri se še posebej posvecamo tudi dvema prireditvama, ki sta v septembru vsaj malo predramili od korone uspavani Trzin: eni športni in eni kulturni. Želim vam cim vec tistega, kar vas drami in oživlja, saj v jesenskih in zimskih mesecih to še posebno potrebujemo. Tanja Bricelj, glavna in odgovorna urednica Foto: Živa Tory . Na naslovnici Zadnjo soboto v septembru se je na istem prizo­rišcu, na plošcadi T3, dopoldne dogajala najvecja trzinska tekaška prireditev, popoldne pa najvecji pevsko-kulturni dogodek. (Foto: Peter Hudnik) Glavna in odgovorna urednica: Tanja Bricelj, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Dunja Špendal, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Majda Šilar Redni avtorji prispevkov: Nina Rems, Nataša Pavšek, Brigita Ložar, Žana Babnik, Katja Rebolj, Matjaž Erculj, Janez Gregoric, Andrej Grum, Boštjan Gucek, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Jožica Trstenjak, Milica Erculj, Saša Hudnik, Valentin Orešek, Maja Brozovic, Miha Šimnovec Avtorji fotografij: Zinka Kosmac, Tanja Jankovic, Miha Pavšek, Barbara Kopac, Peter Hudnik, Nina Rems, Tjaša Jankovic in drugi Lektoriranje: Mirjam Furlan Lapanja Tehnicno urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: Specom d. o. o. Oglasno trženje: Podjetja, ki poslujete v obcini Trzin in okolici ter želite objaviti tiskani oglas na naših straneh, se za trženje oglasnega prostora obrnite na Bojana Rauha, bojan.rauh@specom.si ali poklicite 040 202 384. Glasilo izhaja enkrat mesecno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplacno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preobli­kovanja prispevkov. Gradivo za naslednjo številko oddajte najpozneje do cetrtka, 5. novembra 2020. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. Skupna obcinska uprava obcin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravce, Vodice Medobcinski inšpektorat in redarstvo Mengeška cesta 9, 1236 Trzin e-pošta: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.00–11.00 Sreda: 9.00–11.00 Obcina Trzin Spletna stran: www.trzin.si e-pošta: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43, 01/ 564 45 44, 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.00–14.00 Sreda: 8.00–13.00 in 14.00–18.00 Petek: 8.00–13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v obcini Trzin so na voljo tudi v obcinskem informativnem središcu na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Obcinske novice Prostovoljska akcija uspela kljub majhnemu odzivu krajanov V septembru smo na straneh Odseva objavili poziv trzinske Obcine prebivalcem, naj sodelu­jejo v prostovoljski akciji odstranjevanja invazivne rastline navadne barvilnice, o kateri smo v Odsevu že pisali. Akcija, ki je potekala v cetrtek, prvega oktobra, je bila po oceni trzinske naravovarstvenice Maje Brozovic uspešna, ceprav je bil odziv obcanov majhen – udeležencev je bilo le šest. Do rastišca navadne barvilnice, mocno invazivne in strupene rastli­ne, ki ogroža zavarovane žerjavcke na jugovzhodnem robu trzinskih mokrišc v Blatnicah, so se prostovoljci odpravili skupaj, saj lokacija ni vsem poznana, zato je tokrat veljal poziv, da se ob dogovorjeni uri dobijo na parkirišcu pred Mercatorjem Mlake. Kot je povedala Maja Brozovic, je bilo rastlin dokaj veliko, vendar so jih uspešno ruvali in odstranjevali. »Krog prebivalcev z znanjem o ravnanju z navadno bar­vilnico se širi, vendar gre za proces. Vesela sem zaradi navdušenja otrok, ki sta se zavedala, da pocnemo nekaj koristnega za naravo, saj smo poskrbeli za rastišce žerjavckov. Otroci so rešitelji tega sveta! Med odstranjevanjem smo srecali tudi lovca in ga seznanili s to stru­peno rastlino, ki se, ce je ne odstranimo pravocasno, zaradi izredno velike kaljivosti semen lahko zelo mocno razraste in spodrine vso pod­rast. Ogroža celo rast dreves v gozdu, saj v tla izloca strupene snovi,« je opozorila Maja Brozovic in poudarila, da na terenu odkriva nova rastišca, zato je kljucnega pomena, da so krajani, lastniki gozdov, pa tudi sprehajalci, pozorni na to rastlino in jo, ce jo opazijo, bodisi izru­vajo in odložijo na štore, med veje dreves ali skale tako, da se posuši. Kako varno odstraniti navadno barvilnico? Rastline navadne barvilnice lahko odložimo na drevesne štore ali dracje, zataknemo med veje drevja in tako poskrbimo, da se ne ukoreninijo znova. Pomembno je, da odstranimo celotno rastlino s koreniko iz tal, da ne požene spet. V primeru plodenja odstranimo plodove in socvetja, da jih ne raznašajo ptice. Plodove odpeljemo na loceno zbirališce za invazivne rastline. Trzincem je najbližje tis­to v Povšetovi ulici v Ljubljani in na deponiji Barje. Rastlino zaradi strupenosti vedno odstranjujemo z gumijastimi zašcitnimi roka­vicami. »Vprašanje je, koliko je še rastišc, ki jih ne poznamo. Ce z združenimi mocmi pravi cas ukrepamo, se da veliko narediti, prepreciti gosto raz­rašcanje in invazijo navadne barvilnice v naših gozdovih. Njene velike invazivnosti se na sreco zavedajo tudi državne strokovne institucije ter na ministrstvu za okolje in prostor, kjer pripravljajo oceno tveganja zanjo. Na podlagi te se vrsta uvrsti na evropski seznam tujerodnih in invazivnih rastlinskih vrst, ki so jih države clanice EU dolžne odstra­njevati in imajo tudi pravico crpanja evropskih sredstev za te ukrepe,« pojasnjuje Brozoviceva in opozarja predvsem na rastišca na gozdnih posekah na zacetku trzinske bele ceste, kjer se je rastlina razrastla. Maja Brozovic nam je poslala tudi fotografije enega takih rastišc po odstranitvi rastlin v prvih dneh oktobra. (tb, foto: Maja Brozovic) Ambulanta za bolezni dojk V Zdravstvenem domu Domžale že od leta 1998 deluje ambulan­ta za bolezni dojk. Delo ambulante je uspešno, kar kažejo tudi sta­tistike o odkritih karcinomih dojk. Od leta 2012 dalje se preventivni program postopno zmanjšuje, ker se je zacel izvajati nacionalni program DORA, financira ga Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v katerem so zajete ženske od 50. do 69. leta starosti. Obcina Trzin tudi v letu 2020 za ženske, mlajše od 50 let in starejše od 69 let, ki niso vkljucene v presejalni program DORA, krije stroške za: • klinicne preglede dojk, • mamografijo in • ultrazvok dojk. V letu 2019 je bilo v ambulanti skupaj opravljenih 1397 klinic­nih pregledov dojk, 19 preventivnih mamografij in 306 ultrazvokov dojk. Za pregled v ambulanti za bolezni dojk je potrebna na­potnica, na pregled se lahko narocite na telefonski šte­vilki (01) 72 45 220, in sicer ob ponedeljkih med 11. in 12. uro ter ob petkih med 8. in 10. uro, kjer dobite tudi vse potrebne informacije. Ce ženske opazijo spremembe na dojkah, naj se ne glede na sta­rost cim prej obrnejo na svojega osebnega izbranega zdravnika ali ginekologa in prosijo za napotnico. Zdravstveni dom Domžale in Obcina Trzin Razpis za dodelitev štipendij Obcina Trzin obvešca, da je 19. oktobra 2020 na spletni strani http://www.trzin.si/sl/ in v Uradnem vestniku Obcine Trzin objavila javni razpis za do­delitev štipendij za nadarjene, manj premožne in športne štipendije dijakom in študentom za šol­sko oziroma študijsko leto 2020/21. Rok za oddajo vlog je 13. november 2020. Obcina Trzin Obcinske novice Komunikacija med županom in nadzornim svetom šepa Štirinajsta redna seja obcinskega sveta Obcine Trzin je 23. septembra spet potekala v dvo­rani Kulturnega doma ob razdalji in zašcitnih maskah, za 15 tock dnevnega reda pa so ob­cinski svetniki namenili dobri dve uri. Seznanili so se s porocili o lanskem delu Policijske postaje Domžale in Centra za socialno delo Domžale (CSD), potrdili so dvig cene sto­ritev CSD in potrdili investicijski program za kolesarske povezave na že znani »nesrecni« trasi med Ljubljano in Kamnikom. Zaradi številnih omejitev se bo naložba zdaj osredotocila le na prenovo obstojecih kolesarskih povezav. Dobra novica je, da je evropskih sredstev zaradi skromnejšega crpanja Mestne obcine Ljubljana za Trzin zdaj sicer vec in da bo obcina morala nositi le stroške davka, medtem ko bo višina nepovratnih sredstev (okoli 1,2 milijona evrov) zadošcala za celoten projekt. Slaba stran tega pa je, da bodo novourejene kolesarske pove­zave dobrodošla predvsem za prebivalce Trzina, brez ustreznih nave­zav na poti proti Ljubljani in Kamniku pa bodo delovale bolj kot slepo crevo in ne bodo izpolnile vsega potenciala. Ob precej zapletenem evropskem projektu prenove kolesarskih povezav je župan Peter Ložar opozoril na dobro delo obcinskih referentov, zlasti Viktorja Torkarja, obenem pa povedal, da nad povezavo južno od železniške proge niso obupali, ter s stavkom »Mocno upamo, da bo do leta 2030 Mengeška cesta lokalna cesta« hkrati namignil, do kdaj pricakuje ureditev ob­voznice. Svetniki so v nadaljevanju dali nekaj pobud in vprašanj, obravna­vali so Odlok o OPN in se seznanili o nacinu branja preglednice 3, ki se vedno bere skupaj s smernicami, sprejeli so pravilnik za dodelitve štipendij in letni program športa, prav tako so se seznanili s pollet­nim porocilom o izvrševanju proracuna, pri cemer je župan opozo­ril na znane razmere in da bo rebalans opravljen proti koncu leta, ko bo, upajmo, manj nejasnosti. Obcinski svet je sprejel tudi manjšo spremembo statuta, potrdil predlog poslovnika in spremembo nacr­ta ravnanja z nepremicnim premoženjem za leto 2020 in 2021 ter dal soglasje k imenovanju mag. Renate Rajapakse k imenovanju za direktorico Zdravstvenega doma Domžale. Obcinski svetniki so se seznanili še s porocilom nadzornega sveta, ki je pregledal financno poslovanje za leto 2018 in ga je predstavil clan sveta Miro Markic. Najvec polemike je sprožila 15. tocka, ki je bila na dnevni red uvršce­na naknadno in je sprožala celo vprašanje, ali sploh gre za regularen postopek, saj je manjkal uradni sklep nadzornega sveta. Župan je toc­ko »Odobritev sredstev za strokovno pomoc Nadzornemu odboru pri izvedbi Nadzora nad pravilnostjo in vsebino elaborata JKP Prodnik« vseeno uvrstil na dnevni red, vendar so obcinski svetniki nazadnje z glasovi 7 : 5 glasovali proti dodelitvi. V precej živahni razpravi se je izkazalo, da je med nadzornim svetom in županom najvecja težava neustrezna komunikacija. Ob glasovanju so nekateri svoje glasove tudi utemeljili, pri cemer je bil najbolj izcrpen Tone Peršak, ki je svoj glas proti utemeljil: »Menim, da tocka ni zrela za odlocanje, saj bi mo­ral nadzorni svet poskrbeti za regularen sklep. Problem cen je vedno aktualen, saj ni obcine, kjer bi bili ljudje zadovoljni s cenami komunal­nih storitev. Velikokrat se tudi prezre, da v Trzinu na položnici Prodni­ka placujemo tudi delovanje cistilne naprave, kar je v drugih obcinah obicajno loceno, prav tako gre za vprašanje kakovosti storitev, ki v Trzinu dosegajo doloceno raven. Predlagam, naj nadzorni svet pre­misli, ali bo nadaljeval prizadevanja za angažiranje tocno dolocenega strokovnjaka (g. Kupljenik), ki je v tem postopku enkrat že sodeloval in je kontaminiran. Ce hocemo biti verodostojni, bi morali strokovnjaka izbrati izmed treh ponudb, saj zdaj nastaja vtis, kot da gre za vnap­rej dogovorjen posel.« Župan Peter Ložar je razpravo sklenil z najavo, da je bilo glede poslovanja Prodnika narejenih že vec revizij in da bo predstavitve teh uvrstil na eno od prihodnjih obcinskih sej. (tb, foto: Tanja Bricelj) Obcinske novice Projekt Mala barja Odstranjevanje lesne zarasti v Mlakah Zavod RS za varstvo narave skupaj s partnerji, med katerimi je tudi Obcina Trzin, izvaja projekt »Izboljšanje stanja bazicnih nizkih in pre­hodnih barij v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem, Mala barja – Mar­ja«. Projekt sofinancira Evropska unija iz Evropskega sklada za regio­nalni razvoj in Republike Slovenije. Cilj projekta je izboljšanje stanja ohranjenosti mokrišc na desetih projektnih obmocjih Natura 2000, med njimi tudi na obmocju mokrišc v Trzinu. Mokrotni travniki z modro stožko, ki jih najdemo na Mlakah, so eno od najbolj ogroženih življenjskih okolij v Sloveniji. Njihov obseg strmo upada zaradi intenzivnega kmetijstva in urbanizacije na eni strani ter opušcanja rabe in zarašcanja na drugi. V preteklosti se je mokrišce v Mlakah raztezalo na vecjem delu današnjega naselja Mlake, kar je razvidno že iz imena. V preteklih desetletjih se je na projektnem obmocju predvsem kot posledica odsotnosti kmetijske rabe (košnje) pojavila bolj ali manj gosta lesna zarast v obliki grmicevja in dreves. Zaradi lesne zarasti in pomanjkanja upravljanja obmocja se je zacelo postopno izsuševa­nje, kar je proces zarašcanja še pospešilo. Namen secnje je vnovicna vzpostavitev ugodnega ekološkega stanja mokrišca, kar pomeni obli­kovanje primernega življenjskega prostora za redke in ogrožene vrste živali in rastlin, ki na takih površinah živijo. Secnja se bo izvajala od oktobra 2020 do februarja 2021. Na obmoc­ju sta predvidena rocni posek dreves in grmovne zarasti (crna jelša, vrbovje, rdeci bor, smreka, krhlika …) in strojno spravilo. Posekana lesna biomasa in secni ostanki bodo po koncanih delih pospravljeni. Izvajalec bo po opravljeni secnji pripravil teren, tako da bo primeren za vnovicno zatravitev. Sprehajalce in druge uporabnike tega dela obcine prosimo za razumevanje in strpnost med potekom del. Po koncanih delih se bodo dostopne poti uredile v prvotno stanje. Na nekaterih odsekih je pozneje predvidena tudi postavitev interaktivne naravoslovne ucne poti za otroke in odrasle. Zavod RS za varstvo narave in Obcina Trzin Obmocje poseka in obnove mokrišc Mokrišca v casu izvedbe del Po koncanih delih Sofinanciranje vozovnic IJPP za dijake in študente Obvešcamo vas, da Obcina Trzin tudi v novem šolskem letu 2020/21 sofinancira nakup vozovnic IJPP za dijake in študente iz obcine Trzin v vrednosti 15 odstotkov cene mesecne, polletne ali letne vozovnice. Subvencija velja za primestni promet. Subvencijo je mogoce uveljavljati pri nakupu vozovnice samo na prodajnih mestih družbe Arriva Kam-bus, d. o. o.: Avtobusna postaja Kam­nik, Maistrova 18, Kamnik, in poslovalnica Arriva Alpetour – Turisticna poslovalnica Domžale, Ljubljanska 82, Domžale. Dijaki in študenti, ki bodo vozovnico kupili na drugih prodajnih mestih ali prek spleta, lahko subvencijo uveljavijo pozneje, in sicer v mesecu, v katerem so kupili vozovnico. Vec informacij glede nakupa vozovnice IJPP: https://arriva.si/novice/subvencionirane-enotne-ijpp-dijaske-vozovnice-2020-2021-za­cetek-predprodaje/ Obcina Trzin Obcinske novice . V našem kraju 22. tek Petra Levca Skirca in 9. tek s kužki Letos na Skirci tekli na kronometer Letos so zaradi razlogov, ki jih ni treba pojasnjevati, tradicionalno spomladansko trzinsko Skirco, tek Petra Levca, ki šteje tudi za niz tekmovanj Gorenjska, moj planet!, prestavili na 26. september. Kljub dežju, ki je dan prej izdatno zalil gozdne poti na pet- in desetkilome­trski trasi, se je proga dobro obdržala in na zadovoljstvo organizatorja, Športnega društva Trzin, uspešno prestala nastope vseh sodelujocih. Športna prireditev, ki je na plošcad T3 privabila številne obiskovalce, je tokrat zaradi omejitev glede covida-19 ponudila nekaj sprememb. Najvecja je bila posamicni start na deset sekund (kronometer), ki je sicer povzrocal nekaj težav tako tekmovalcem kot casomerilcem, a se je ob dobri volji nazadnje vse uredilo. Tudi otroških delavnic zaradi te­žav z ohranjanjem razdalje in razkuževanjem pripomockov ni bilo, pa tudi sicer so se organizatorji in udeleženci dogodka z navodili NIJZ-ja razlicno spopadali. Nastopilo je 176 tekmovalcev, od tega 53 otrok oziroma družinskih clanov, ki so tekli na tekih za otroke in na netekmovalnem tako ime­novanem »družinskem kilometru«. Na desetkilometrski progi se je po­merilo 74 tekacev in tekacic, na petkilometrski pa 38, medtem ko je na teku s kužki sodelovalo enajst parov tekac/-ica-pes. Premik termi­na in negotova vremenska napoved (deževje prejšnji dan in precejšen padec temperatur) sta se ocitno poznala tudi pri udeležbi, saj je bilo prejšnje leto tekmovalcev precej vec, 189. Najhitrejši na desetkilometrski progi, Gašper Bregar (KGT Papež, 35:38), je zmagal tudi lani, letos pa v cilj pa pritekel tako hitro, da je s svojim prihodom presenetil celo organizatorje. Med ženskami je slavila Ema Kolenc (ŠD Gorje, 45:08). Petka je pripadla Tilnu Strmšku (Fitmin & Amfibija & Canifit team, 18:59) in Veroniki Topolska (Speed 4 dog, 24:25), ki sta pred tem osvojila najhitrejše case tudi na teku s kužki in tako skupno pretekla deset kilometrov, pet sama in pet s svojima štirinožnima prijateljema. (tb, foto: Tanja Bricelj) Zmagovalec 10-km proge Gašper Bregar se je po teku umil kar v fontani. Povabili smo ga, naj uporabi sanitarije, a je menil, da »je tole povsem v redu«. Zmagovalna misel­nost pac. Za zmagovalca tekme s kužki, Tilna Strmška, je bil ta petkilometrski tek šele ogrevanje, saj je nato zmagal še na »klasicnem« petkilometrskem teku, medtem ko je njegov kuža Lin pocival. Ogrevanje pred tekom je zaradi kronometra nekoliko izgubilo svoj namen. Med najprivlacnejšimi trenutki najvecjega trzinskega tekaškega dogodka je bil tudi tokrat start družinskih ekip, ki so odtekle »družinski kilometer«. Reboljeva gre h koncu Za stanovalce na Reboljevi ulici prihaja dobra novica. V casu izida Odseva se namrec obnova zakljucuje. V teh dneh se predvideva polaganje asfalta in ce bo vreme naklonjeno, potem bo projekt koncan še pred prvonovembrskimi prazniki. V dneh, ko to poroca­mo, urejajo individualne prikljucke in težave, ki pri tem nastajajo. Gre za manjši obseg in le za nekaj lokacij. Glede na to, da sta se je v celoti menjala kanalizacija in vodovod za okoli 600 objektov, obenem pa se je na novo urejala tudi me­teorna kanalizacija, je po oceni župana Petra Ložarja projekt tekel zelo dobro. Za zakljucek Ložar izraža samo še upanje, da bo tudi asfalter opravil delo, kot je treba. (tb) Štart na kronometer je na trenutke povzrocal nekaj zmede. V našem kraju Trzinka poje na Hribarjevem popoldnevu Zadnjo septembrsko soboto, ki je presenetila s soncnim vremenom, smo preživeli na plošca­di pred Centrom Ivana Hribarja v Trzinu, kjer sta letos združeno potekala dva dogodka, tret­je Hribarjevo popoldne in tretja Trzinka poje. Z roko v roki sta sobotno popoldne popestrila s kulturno-glasbenim programom, ki je poskrbel tako za literarne navdušence kot tudi za glasbenih ritmov željne obiskovalce. Projekt, ki je bil, manjšim tehnicnim zadregam navkljub, nadvse uspešno izveden pod taktirko Štefke Prelc, je pripravilo Kulturno društvo Ivan Hribar Trzin, v svoje vrste pa so povabili tudi nekaj gostov. Foto: Peter Hudnik Dogodek je združeval zdaj že tradicionalni prireditvi, s katerima se je tudi letos obujalo spomine na politika, pisatelja, diplomata, publicista in enega najbolj priljubljenih ljubljanskih županov, rojaka Ivan Hribarja, po komer društvo, ki je poskrbelo za pripravo omenjenih dogodkov, tudi nosi ime. Znotraj Društva delujeta tako ženski pevski zbor kot tudi recitatorska skupina Trzinke. Dogodek je povezoval France Pe­ternel. Po uvodnem pozdravu so nas v prvi, glasbeni del prireditve, z edin­stvenimi pevskimi ritmi uvedli clani Klape Sidro, ki prihajajo iz okolice Lukovice, zaigrali pa so nam tako slovenske kot tudi dalmatinske me­lodije. Nadaljevala je trzinska vokalna skupina Civke, ki je med drugim napovedala, da se v letošnji sezoni poslavlja od kvinteta ter se veseli pravega pevskega zbora, ki bo štel deset clanic. Drugi del prireditve so predstavljale Hribarjeve zgodbe, devet izsekov iz življenja znamenitega Trzinca, iz katerih smo izvedeli mar­sikatero zanimivo podrobnost. V prvi zgodbi smo spoznali Hribarjevo otroštvo, njegovo nesebicnost, radodarnost in požrtvovalnost. Bil je tudi spoštljiv do staršev in zlasti nak­lonjen svoji mami. Druga zgodba se je zacela z ljubeznijo do domovine, saj je bil Hribar mocno navezan na rodno zemljo in ji ostal zvest do smrti. Boril se je tudi za njeno samostoj­nost. V tretji zgodbi smo spoznali Ivanovo obcutljivo nrav. Kot otrok je bil Hribar tudi radoživ, rad se je družil z vrstniki in se zabaval, še posebej je bil naklonjen sosedovi Miciki, kot smo spoznali v cetrti zgodbi. Ta nas je pripeljala do prvega obcutenja hude krivice, ki je doletela Ivana v rani mladosti. Vendar Hribar ni bil popustljiva duša, kar nam je predsta­vila peta zgodba, kjer smo izvedeli o Ivanovi jekleni volji. Naslednja zgodba nas je prestavila v Hribarjeva študentska leta, kjer je Ivan še naprej izkazoval vnemo in strast do uce­nja, ki pa je njegovo družino drago stala. Zaradi pomanjkanja si je moral Hribarjev oce namrec veckrat izposoditi denar, da bi sinu omogocil zakljucek izobraževanja. V sedmi zgodbi smo spoznali njegovo bolecino, ki jo je obcutil, ko je bil prisi­ljen zapustiti domovino. Ker je bil nanjo mocno navezan, je kaj hitro obcutil silno domotožje, ki mu ga je lajšala le nje­gova ljubka hci Zalica, lotil pa se je tudi liricnih zapisov, kot smo uvideli v osmi zgodbi, ki so mu bili ocitno pisani na kožo. S pretanjeno roko je zapisoval navdih, ki ga je dobival iz precudovite narave, njegova žena pa je hcerki medtem prepevala slo­venske pesmi. V zadnji, deveti zgodbi, se je le še podkrepila misel, da je bil Hribar predan slovenstvu in Slovencem, saj smo se posvetili tudi njegovi ljubezni do maternega jezika, do slovenšcine. Ivan Hribar je bil domoljub, zavesten Slovenec, ki se je do poslednjega diha boril za sloven­stvo in se od življenja poslovil rekoc: »Manj straš­na noc je v crne zemlje krili, kot so pod svetlim solncem sužni dnovi.« Z vmesnimi glasbenimi vložki so za dodatno barvitost literarnega programa poskrbeli Ženski pevski zbor Trzinke, Mešani pevski zbor Mavrica, Citrarski duet Neli in Karmen Zidar Kos ter duet klarinetov z Evo in Karlom Leskovcem. Tretji del prireditve je vnovic predstavljala Trzinka poje, kjer so se tokrat podrobneje predstavili citrarski duet Neli in Karmen Zidar Kos, Banda citrarska in Klemen Torkar, ki so dogaja­nje iz književnih voda ponovno zapeljali v glasbene, za sklepni nagovor pa je poskrbel župan Peter Ložar. S temeljitimi pripravami, dovršeno izvedbo in kulture željnimi obis­kovalci se je tudi letošnji kulturni dogodek marsikomu vtisnil v spo­min, predvsem pa še mocneje zakoreninil kulturo, tradicijo in glasbo v trzinski obcini. Besedilo in foto: Barbara Kopac V našem kraju Jesen pri Žerjavckih V Društvu upokojencev Žerjavcki Trzin so zaradi covida-19 in števil­nih omejitvenih ukrepov precej omejili svoje delovanje, a nekaj dejav­nosti v manjših skupinah še vedno poteka. Za mlajše upokojence, ki jim tudi družbena omrežja niso tuja, je nekoliko lažje, tisti najstarejši pa pogrešajo stike in se toliko bolj razveselijo vsakega obiska. Z veli­kimi pricakovanji spremljajo tudi gradnjo Doma zašcite in reševanja, v katerem bo tudi njihov novi društveni prostor. Ta bo v prvem nad­stropju v okviru Centra modrosti in vitalnosti, kot smo zapisali že v prejšnji številki Odseva. Kot je povedal predsednik Zoran Rink, se vodstvo društva trudi, da bi se clani »kar najbolje pocutili v pokoju ne glede na starost in cas upokojitve, ne glede na izobrazbo in zdravje«. V zacetku oktobra so vsem clanicam in clanom, ki so že poravnali clanarino, zaceli deliti društvene majice. V CIH-u jih bodo delile dežurne clanice, ponje pa lahko pridejo tudi svojci tistih clanov, ki sami ne zmorejo te poti. Tudi za balinarje, ki so zaradi dejavnosti na prostem nekoliko bolj dejavni, so pripravili balinarske torbe. Ce bi se jim kdo želel pridružiti: treninge imajo ob cetrtkih v športnem parku Mlake. Poleg balinanja se clani lotevajo še kolesarskih in pohodniških pod­vigov, skratka dejavnosti na prostem, kjer je mogoce ohranjati raz­daljo. Rokodelske izdelke vezilje in rezbarji izdelujejo doma, vaje za pevske nastope pa imajo ob ponedeljkih dopoldne od 10. do 11.30 v Dvorani Marjance Rucigaj (CIH). Po zagotovilih vodstva vaje izvajajo z vso odgovornostjo in ob upoštevanju priporocil NIJZ. Clane, ki praznu­jejo 90 let, predstavniki društva obišcejo in obdarijo z manjšim daril­cem. Slavljenci se obiska zelo razveselijo, cestitke pa veljajo tudi vsem drugim clanom za visoke jubileje. (tb, foto: Arhiv DU Žerjavcki) Društveno majico prejme vsak clan Društva upokojencev Žerjavcki, ko po­ravna clanarino. Majcke lahko prevzamete v CIH-u na infotocki pri dežurnih clanicah društva. Tomaž Lapajne Dekleva gost kulturnega vecera Po daljšem kulturnem molku je Dvorana Marjance Rucigaj ob koncu septembra znova odprla svoja vrata, kot gost pa nas je tokrat obiskal gledališki ustvarjalec (dramatik, scenograf, režiser, performer, obli­kovalec svetlobe) in književnik Tomaž Lapajne Dekleva. Dogodek je tudi tokrat vodila Saša Hudnik, s sprošcenim pogovorom pa sta nas popeljala skozi Tomaževo slikovito umetniško življenje. Spisal je nam­rec vec dramskih del, ki so bila tudi uprizorjena, knjig in strokovnih prispevkov, izhajajoc iz svoje magistrske izobrazbe s podrocja kemije, ki jo danes, ko se najvec ukvarja prav z gledališcem, po svojih besedah vcasih mocno pogreša. Na omenjenem obisku smo se posvetili njegovim kratkim zgodbam, za katere je avtor izdal, da izhajajo iz poigravanja z mislijo na pisanje. Tedaj se je avtor dela lotil tako, da je dobro leto hodil naokoli, vselej z beležko in pisalom, ter si med obhodi zapisoval vse, kar se ga je med potjo dotaknilo, ganilo, presenetilo ali užalostilo. Tako je ustvarjal­ni duh na zanimiv nacin pripomogel k nastanku številnih edinstvenih kratkih besedil, ki smo jih lahko slišali tudi na dogodku. »Obcutek imam, da z nekaj kratkimi besedami ubesediš razlicna obcut­ja, da v tako kratkem besedilu združuješ tako zacetek kot konec, vmes pa uspešno umestiš tudi kljucno jedro. Tebe in nasploh vse pisce kratkih zgodb zato sama nadvse obcudujem,« je po eni od prebranih zgodb poudarila Saša, njenim besedam pa smo, ver­jamem, pritrdili vsi obiskovalci vece­ra. Pisanje in gledališko ustvarjanje pa nista Tomaževa edina konjicka, že šestnajst let namrec deluje tudi kot klovn pri Rdecih noskih, kar malce odstopa od njegove vsakodnevne de­javnosti. »Tam namrec ne igraš dolocene vloge, nisi lik, temvec se odzivaš na obcinstvo,« je svoje uprizarjanje klovna pojasnil Tomaž. Kot tipicni gledališki ustvarjalec seveda piše besedila z namenom uprizarjanja. Tam se igra namrec šele razvija, gradi, tako se izobliku­jejo liki in se, kot je povedal gost vecera, zacuti pristen (živ) utrip zgod­be. To smo lahko obcutili tudi vsi ljubitelji kulture, ki smo se tistega vecera zbrali v Dvorani Marjance Rucigaj. Besedilo in foto: Barbara Kopac Društva Oktober, mesec požarne varnosti (Foto: arhiv PGD-ja Trzin) Oktober je vsako leto namenjen požarni varnosti. Letošnja tema meseca varstva pred požari je »Kdor za požarno varnost poskrbi, je v prostem casu brez skrbi«. Statistika kaže, da se v prostem casu in casu potovanj premalo zavedamo pomena varstva pred požarom, saj je v tem obdobju še vedno »prevec« požarov, zato je treba prebival­stvo dodatno pouciti in povecati ozavešcenost. Da bi prosti cas lahko preživljali brezskrbno in veselo, je pomembno, da poskrbimo za požarno varnost, zato je namen letošnjega meseca požarne varnosti ozavešcanje prebivalstva o tem, kako je treba poskr­beti za požarno varnost na dopustu in med pocitnicami in prazniki, ob koncu tedna, na morju, potovanju, v gorah ali kar doma, saj ne glede na to, kje preživljamo prosti cas, ne pozabimo, da lahko zagori kadar koli in kjer koli. Letošnja epidemiološko slika ne prinaša samodejno zmanjšanja po­žarne nevarnosti, zato v tem casu ne smemo opušcati nobenih pre­ventivnih protipožarnih ukrepov. Pomembno je, da smo previdni pri pripravljanju hrane, zlasti kadar uporabljamo kurišca v naravi. Pozorni smo, da majhni otroci nimajo na dosegu vžigalic, vžigalnikov in drugih predmetov, s katerimi lahko zanetijo požar. Ob nacrtovanju dopusta pa je pomembno, da primerno poskrbimo za starejše osebe in osebe s posebnimi potrebami, ki ostanejo doma. Prav tako v stanovanju ali hiši preverimo pred odhodom vse inštalacije. Vsekakor pa v primeru požara ali druge nesrece poklicemo na številko 112. (povzeto po http://www.gasilec.net/preventiva/ mesec-pozarne-varnosti) Novice PGD Trzin V septembru se je zvrstilo manj dogodkov kot prejšnja leta. Odpad­li so gasilska tekmovanja in sektorske vaje. V društvu smo 14. sep­tembra zaceli izvajati vaje za mladino. Vaje potekajo ob ponedeljkih ob 17. uri v gasilskem domu. Upoštevana so priporocila NIJZ-ja. Po daljšem premoru smo 15. septembra tudi operativni clani imeli vaje. Urili smo reševanje ob prometnih nesrecah. Intervencije Dvakrat smo posredovali ob prometnih nesrecah, dvakrat pa smo odstranjevali sršene. 18. septembra ob 10.56 sta v Ulici za hribom trcila motorist in voznik kombiniranega vozila. Pri tem se je motorist poškodoval, bil je prepeljan v Univerzitetni klinicni center v Ljubljani. 23. septembra ob 13.22 se je zgodila prometna nesreca na trzinski obvoznici na križišcu za industrijsko-obrtno cono. Trcili sta dve vozili, pri tem je bila ena oseba poškodovana in so jo odpeljali v Univerzitet­ni klinicni center Ljubljana. Obakrat smo posredovali v sodelovanju z NMP-jem in CZR-jem Domžale. 3. in 24. septembra pa smo odstranili sršene, ki so ogrožali ljudi v njihovih stanovanjih. 26. septembra smo ob okrogli obletnici pošpricali našo clanico, An­drejo Kosirnik, ki je praznovala 40 let. V imenu Prostovoljnega ga­silskega društva Trzin ji želimo obilo zdravja in veselja. Z gasilskim pozdravom Na pomoc! Dušan Kosirnik Foto: Dušan Kosirnik Foto: Dušan Kosirnik Društva Tudi letos Od Hribarja do Hribarja 19. septembra se nas je ob osmih zjutraj pred Jefacnikovo domacijo zbralo devet Žerjavckov na kolesih. Izpred rojstne hiše Ivana Hribarja, rojenega 19. septembra 1851 v Trzinu, se nam­rec vsako leto na njegov rojstni dan s kolesi odpeljemo do Cerkelj na Gorenjskem, kjer je naš rojak imel letno rezidenco. Vsako leto je med nami kakšen novinec in tudi letos je bilo tako. Zaradi koronavirusnih ukrepov smo se tokrat zadržali le pred cerkva­mi, mimo katerih smo se peljali, povedali kaj o znamenitostih kraja in predvsem obujali spomine na prejšnja leta na tej že tradicionalni kolesarski poti. Prvi postanek smo tako opravili pred cerkvijo svetega Mihaela v Mengšu, ki je ena redkih zmeraj odprtih cerkva, tam si vsakdo lahko ogleda Plecnikovo krstilnico. Prav tako smo se ustavili pred Jelovškovo rojstno hišo in spomenikom Janeza Trdine. Skozi Mengeš smo se pe­ljali pod obronki Gobavice, mimo smucarskih skakalnic in po obrežju reke Pšate ter nato skozi vas Topole do Suhadol. Pred cerkvijo svete­ga Klemna smo slišali nekaj zgodovinskih podatkov o cerkvici, pogo­vor pa je nanesel tudi na naša vsakoletna srecanja z drugimi društvi upokojencev pri suhadolskih »mlinckih«. V Mostah pri Komendi smo se ustavili pri cerkvi svetega Boštjana, kjer se Tunjšcica zliva v Pšato, nato pa kolesarjenje nadaljevali ob hipodromu v Komendi, mimo Glavarjeve bolnice, se vzpeli na hrib, kjer stoji mogocna cerkev svetega Petra, nato smo se peljali cez »Poga­carjev« Klanec do Zaloga pri Cerkljah. Tam v cerkvi svetega Matije najdemo 500 let star zvon. Kolesarjenje smo nadaljevali po levem kraku ceste, ki pelje mimo premnogih koruznih polj, skozi Pšenicno polico do našega cilja, Cerkelj na Gorenjskem (ime naj bi pomenilo »prebivalci kraja s cerkvijo«). Pri spomeniku Davorinu Jenku smo pos­neli fotografijo, v ozadju pa je Hribarjeva letna rezidenca. Lepo soncno vreme je pripomoglo, da smo pod Jenkovo lipo v Cerkljah zadovoljni zasnovali nove kolesarske poti. Besedilo in foto: Milica Erculj 200 dni korone in skupina Naše vezi Življenje nas v letu 2020 preseneca na vsakem koraku. Marec smo koncali v Orhideji s praznovanjem mojega rojstnega dne in že takrat je polovica skupine odpovedala udeležbo. Po 12. marcu so se zaceli resni ukrepi, da bi preprecili epidemijo covida-19. Iz Medgeneracij­skega društva Jesenski cvet smo dobivali navodila, kako naj potekajo skupine. Vsakoletni obcni zbor društva je bil z marca prestavljen na julij. Skupina je dva meseca preživela samo ob telefonskih pogovorih. Cerkve so se zaprle. Prepoved prehajanja iz obcine v obcino je pre­cej zapletla življenje. Srecanje voditeljev je konec aprila potekalo po Zoomu, kar je bilo za nas nekaj novega. Konec maja se je epidemija umirila in življenje se je zacelo vracati. Prihajala pa so opozorila, da se bo nadaljevala jeseni. V juniju je bil izveden tabor v hotelu Delfin v Izoli, eden vecjih pro­jektov društva Jesenski cvet. Udeležila se ga je le polovica clanov. Iz Trzina ni bilo prijav, bilo je prezgodaj. Udeleženci so že lahko izkoristili turisticne bone. Letos društvo Jesenski cvet praznuje 20 let. Obcine so nam že odobrile sredstva za praznovanje. V Kulturnem domu Fran­ca Bernika bi potekalo slovesno praznovanje, a je prestavljeno na leto 2021. Odpadel je Festival za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Tudi izlet, ki smo se ga vedno udeležili v velikem številu, je odpo­vedan. Smo se pa v trzinski skupini bolj posvetili sami sebi. Srecujemo se ob cetrtkih vecinoma v naravi. Lepo vreme nam je bilo naklonjeno. Skupina se je zmanjšala zaradi strahu pred bo­leznijo. Nekaj nas pa se redno srecuje na krajših izletih, primernih za nas: na romanju na Brezje, izletu na Brdo pri Kranju in obisku gradu Strmol v Cerkljah na Gorenjskem, pa na obiskih in klepetih ob kavici. Tudi Oranžerija v Mengšu je prije­ten kraj za srecanja, saj je tam veliko prostora v grajski stavbi in zunaj nje. Prekrasen park ob Pšati, ki tece proti Trzinu, je kot nalašc za lep sprehod. Novi prizidek s športno dvorano ob Osnovni šoli v Mengšu bo dobro služil ucencem. Korona je spremenila tirnice našega življenja. Nobeni urniki ne drži­jo. Zdravnik, lekarna, trgovina, obisk samo zdravih. Maske in razkužila so naši spremljevalci. Prevzeti moramo popolno odgovornost za svoje življenje, zdravje, misli, obcutke in dejanja. Za vse je težko, posebno za stare, bolne in brez svojcev. Vendar upanje obstaja, ce bomo po­gumno sledili srcu. Besedilo in foto: Jožica Trstenjak Društva Trmoglavko Pšato filmsko ukrotili naturšciki Iz petih obcin, po katerih tece potok Pšata, prihajajo ustvarjalci dokumentarnega filma z igranimi prizori, ki prikazuje etnološki pogled na življenje ob enem najdaljših potokov v Sloveniji. Zbrali so se pod okriljem študijskega krožka Etno fletno. Ta pod vodstvom kulturne antropologinje Branke Urbanija enkrat na teden gostuje na Jefacnkovi domaciji v Trzinu, a tokrat so za slavnostno premiero izbrali vecji in primernejši ambient na gradu Jablje. Obcin­stvo je Ukroceno trmoglavko, kot so film naslovili ustvarjalci, vsi naturšciki, lepo sprejelo. Premierno projekcijo 30-minutnega filma so pripravili prvega ok­tobra, nanjo pa povabili tudi predstavnike petih obcin. Prireditelji dogodka so s pisanimi trakovi povezali mengeškega, komendskega, trzinskega župana ter župana iz Cerkelj na Gorenjskem in podžupa­na Domžal ter tako poudarili pomen sodelovanja. Župan obcine Trzin Peter Ložar je s prisotnimi delil svoje spomine na Pšato in poudaril pomembnost prenašanja etnološkega sporocila na otroke in mlajše generacije, ki ne poznajo starih navad ter življenja z vodo in ob vodi. Film, ki je nastajal dve leti, so ustvarili clani krožka Etno fletno Rok Vojska, Urška Tavcar, Jožica Rihter, Simon Prosen, Ksenja Prosen, Joži Valencak, Špela Mljac, Dragica Kosterov, Ljubo Majcen, Miha Velepec, Debora von Kastelmur, Daria Borovski, ob pomoci zunanjih sodelav­cev: Miro Štebe je pomagal pri scenariju, snemanje in montažo pa je prevzel Vid Mercun. Ustvarjanja so se avtorji lotili nekoliko drugace, kot je to obicajno, in sicer so najprej snemali in šele na že posneti material pripeli scenarij. Dokumentarno etnološki film z igranimi prizori pripoveduje zgod­bo Pšate in predstavlja pomen potoka za življenje cloveka ob njem, predstavlja moc vode za razvoj mlinov in žag, za Trzince pa nepre­cenljivega ledu oziroma ledenih plošc za hlajenje mesa v ledenicah ter dragocenih posebnosti, ki jih skriva flora tukajšnjih mokrišc. Film si bo še mogoce ogledati na prireditvah v okviru obcinskih dogodkov ali praznikov, dogodkih na temo varovanja okolja ter ohranjanja kul­turne dedišcine. Ustvarjalci se nadejajo tudi predvajanja filma na TV Slovenija ter predvajanja na festivalih dokumentarnih in etnografskih filmov. Branka Urbanija, ki je v naš prostor uspešno vpeljala študijske krožke kot skupno delovanje ljudi podobnih interesov, je na dogodku predstavila tudi prejšnje projekte krožka Etno fletno. Spomnimo, da so med drugim samostojno ustvarili in izdali knjigo Ajdovski kevder, ki so jo jeseni 2018 podarili prvošolckom Osnovne šole Trzin. Dragoceno misel je ustvarjalcem in gledalcem filma o Pšati, ukroceni trmoglavki, predala Dušica Kunaver, ki je opozorila, da tu ne gre samo za etnološ­ko dedišcino preteklosti, ampak je to hkrati dota prihodnosti. Film je na pot spremil tudi Simon Prosen, ki je nakazal povezavo vseh sodelu­jocih obcin z barvami grbov in poudaril simbolno povezanost z vodo in žensko energijo. Dogodek se je koncal s pogostitvijo in druženjem na notranjem dvorišcu gradu Jablje, h kateremu so s svojimi dobrotami prispevali clani krožka Etno fletno, Debora von Kastelmur iz restavra­cije Kotlar v Kobaridu pa je postregla z izvrstnimi vini iz Goriških brd in slovenske Istre. Do decembra, ko se zacne nova sezona študijskega krožka Etno fletno, si bodo avtorji vzeli cas za pocitek. (tb, foto: David Demšar Urbanija) Župane petih obcin so organizatorji povezali s trakovi razlicnih barv. Ustvarjalci so se ob koncu zavzeli za ureditev mlinšcic in pešcenih poti Pšate. Branki Urbanija, mentorici študijskega krožka Etno fletno, so se zahvalili s šopkom. Šola Za vsakogar nekaj V Osnovni šoli Trzin smo drugi šolski teden koncali s posebnim dnevom. Gostili smo društva, ki so se nam predstavila s pestrim programom. Ucenci so z vedoželjnimi ocmi spoznali raz­licna društva. Skupaj z vodnikom Jako so postavili kurišce in poskusili z brusilnim kamnom zakuriti ogenj, se skrili v pravem taborniškem šotoru in si ogledali taborniško opremo … Boštjan iz plesne šole Miki jih je naucil novih plesnih korakov in ob plesu so se zelo sprostili in zabavali. Pri Športnem društvu Sovice so se naucili navijaški ples ter si ogledali njihovo navijaško opremo s cofi. V telovadnici so vihteli palice na vse strani. Moram priznati, da so nekatera dekleta, ki že od vrtca obiskujejo mažoretke, pri tem res spretna. Anita, ki bo spet vodila mažoretke, pa se je verjetno vcasih prijela za glavo, ker so nekatere palice letele na vse strani. Na šolskem vrtu so povedali, kaj vse zanimivega lahko ucenci pocne­jo v Ekokrožku. Vzgajajo in predelujejo lahko sadje, zelenjavo, naredijo kompost, delajo z vrtnim orodjem … Ucenci so si ogledali, otipali in okusili zelišca, ki jih pridelujejo na šolskem vrtu. Jablana na njem je že obrodila, zato so jabolka lahko tudi pokusili. Tudi kotalkanje ob glasbi je ucence navdušilo. Dekleta iz Kotalkar­skega kluba Zvezda so izvedla nekaj osnovnega gibanja na kotalkah in plesnih elementov iz šov programa. Ucitelji v kimonih so šolarje seznanili z osnovami karateja in z ucenci izpeljali mini trening. V mali telovadnici je že cakala velika panda, s katero so Gojc, Stepan in Zak­har pokazali vešcine juda, in nekaj so se jih ucenci tudi naucili. Pre­izkusili pa so se lahko tudi v robotiki, ko so iz legokock po navodilih sestavili robota, ga povezali z racunalnikom in nato upravljali njegovo premikanje. Pri tehniki ucenja po metodi NTC so reševali miselne naloge, pri cemer je bil velik poudarek tudi na gibanju. Zaporedju slicic so morali na primer slediti tako, da so vsako slicico poimenovali in zraven nare­dili vnaprej dolocen gib. S svojimi gibi so se ogreli tudi pri hiphopu in ugotovili, da iz prav vsakega giba lahko nastane ples. Tako so se na­ucili koreografijo hiphopa. V mini dramski šoli so ucenci odigrali igrive dialoge. Vživljali so se v razlicne položaje in spoznali tudi podgano, ki jih je nasmejala in spodbudila k igri. Poleg igre so v custvarjalnicah ugotovili, kako pomembni so prijaznost, prijateljstvo in empatija. Med igro Pantomima so se dodobra zabavali in razvijali tekmovalnega duha, hkrati pa so razvijali custvene in socialne vešcine, ki so podlaga za dobre medsebojne odnose. Tako so ta dan ucenci preživeli dejavno, z izvajanjem razlicnih de­javnosti, preko katerih so izvedeli, kaj vse se dogaja v Osnovni šoli Trzin in kako lahko preživljajo svoj prosti cas. Ob pestri ponudbi, ki jo imamo na šoli, lahko vsakdo najde nekaj in naredi veliko dobrega zase in tudi za druge. Sara Anžin, Osnovna šola Trzin Mažoretke OŠ Trzin EKO VRT Judo Aktualno »Lepote« vožnje na delo v Ljubljano s kolesom Kot dolgoletni uporabnik »mednožnega poganjala«, torej kolesa, sem bil naprošen, naj si ogledam kolesarsko povezavo med krožišcem Tomacevo in Starim Trzinom. Nic lažjega, sem pomislil, izkazalo pa se je prav nasprotno. Vživel sem se v vlogo nekoga, ki bi kolo lahko vse leto uporabljal za prevoz na delo in z dela ter ima delovno mesto v severnem delu naše prestolnice. Razdalja od šest do osem kilometrov velja za še sprejem­ljivo za dnevno kolesarsko migracijo na delovno mesto. Pomembno za dnevnega kolesarja je, da je povezava cim krajša, varna in tehnicno nezahtevna (brez spustov in vzponov, pragov oziroma robnikov in po­gostih menjavanj smeri, s cim manj nivojskimi prehodi drugih cest ali železniške proge …). Poglejmo torej, kaj lahko pricakujemo med vožnjo iz Ljubljane v Tr­zin, ter opozorimo tudi na morebitne kolesarske pasti in sladkorcke v nasprotni smeri. Vožnja po kolesarski stezi vzdolž Dunajske ceste in skozi Crnuce ni za Trzince prav nic prirocna (»gor-dol rodeo« pri prec­kanju prikljuckov), ponekod nevarna in še (naj)manj zdrava ter pred­vsem daljša kot ta, ki smo jo preverili. Razdaljo iz glavnega mesta do Trzina precej skrajšamo, ce se ob severni ljubljanski obvoznici usme­rimo na makadamsko cesto, ki poteka vzporedno z vpadnico oziroma Štajersko cesto. Zacetek te kolesarske povezave (iz ljubljanske smeri) je v bližini krožišca Tomacevo, natancneje pri podvozu pod vpadnico. Nanjo se lahko prikljucite z Dunajske (SMELT), Vojkove (mimo dvorane Stožice) ali pa Tomacevske (mimo Žal) ceste ter po delu Raiceve ulice v Tomacevem. Zacetek ni obetaven, saj cesta do Crnuc (do Šlandro­ve ulice) ni asfaltirana, razen na mostu cez Savo, kjer poteka tik ob vpadnici, sicer pa nekaj metrov oziroma za širino jarka stran od nje. Trenutno ta del kolesarske ni tako luknjav, saj so ga letos nekoliko izravnali in nasuli nov pesek. Ce bo zima taka, kot se spodobi, pa nas bodo – kot skoraj vsako pomlad – pricakale nove udarne jame. Teh ko­lesarji nismo veseli, sploh ce so posejane tako na gosto, da se jim na nekaterih delih skoraj ni mogoce izogniti. Na vsak nacin gre za odsek (ta je v celoti na obmocju MOL), ki ga je treba prednostno asfaltirati in oznaciti kolesarsko stezo na obeh straneh cestišca. Prehod prek Šlandrove bi lahko uredili varneje, natancneje tako, da bi potekal bolj zvezno oziroma neposredno z bele ceste; zdaj se je treba umakniti levo in preckati Šlandrovo cez prehod za pešce. Vožnja mimo trgovine Mercator Tehnika v Crnucah do (preozkega!) podvo­za pod kamniško železniško progo ni problematicna – ob robu dovolj širokega cestišca naj le oznacijo kolesarsko stezo. Na severni strani podvoza bi bila smiselna umestitev kolesarske poti po novi stezi v dolžini okrog 200 m, ki bi morala potekati vzporedno ob železniški progi (zdaj moramo do prvih hiš v Crnucah, kjer je v križišcu na Poti k sejmišcu ostri ovinek). Pri podvozu pod štajersko vpadnico bi se spet prikljucila lokalni cesti proti Ježi, ki jo kolesarji uporabljamo že zdaj. Tu je seveda problematicen le z Andrejevim križem zavarovan prehod cez železniško progo, kjer bi morale biti zapornice. Po krajšem in blažjem vzponu ob zahodnem robu Ježe pridemo do križišca z Zasavsko cesto, kjer moramo levo, lahko tudi cez prehod za pešce, in dalje po kolesarski stezi cez nadvoz železniške proge. Na tem križišcu bi bila najbolj elegantna, trajna in varna rešitev nadaljevanje kolesarske steze vzhodno ob železniški progi vse do križišca oziroma železniškega prehoda na Mlakah pri plinarni. Tako pa moramo spet ob vpadnico in po sedanji kolesarski stezi do Dobrave pri Crnucah, na­tancneje do trgovine Topdom – Obnova. Nekateri gredo tu po bližnjici tik ob vpadnici, ki pa je namenjena domacinom in pešcem ter zato ozka in precej nevarna. Nato moramo preckati štajersko vpadnico ozi­roma štiripasovnico prek semaforiziranega križišca, ki je kljub temu nevarno, saj imajo tam avtomobili velike hitrosti in pogosto peljejo skozi rumeno ali celo rdeco luc. Kolesarska pot se nadaljuje vzporedno in nekoliko nad vpadnico po lokalni cesti v Špruho, kjer pridemo na zacetek kolesarske steze – ta je že v trzinski obcini. Skozi obrtno industrijsko cono ji sledimo po ulicah Motnica in Blatnica vse do trgovine Kalcer oziroma novega odseka (za zdaj še makadamskega), ki povezuje cono in Mlake. Na tem delu so moteci predvsem številni stebricki (nekaj so jih že odstranili) in prehodi prek stranskih dovozov zunaj nivelete, zato številni kolesarji (sploh tisti s cestnimi kolesi) raje vozijo kar po cestišcu. Primer dobre prakse preckanja je prehod kolesarske steze cez Dobrave pri Piramidi v okviru novega krožišca. Na Mlakah je treba urediti (asfaltirati in oznaciti) še kratek odsek kolesarske steze do zaklonišca na vogalu Kidriceve ulice. Kolesarska steza ob njej je v obe smeri na zahodni strani, prehodi na nekaj mes­tih pa vnovic zunaj nivelete. Ob obnovi tega dela Kidriceve bi veljalo razmisliti o oznaceni kolesarski stezi ob robu na obeh straneh vozišca, s cimer bi se izognili dvakratnemu preckanju ulice. Nato prikolesarimo mimo Mercatorja na Ljubljansko cesto in gremo dalje proti avtoservi­su Debevc. Tu so problematicni zlasti dovozi zunaj nivelete in številni drogovi javne razsvetljave in obvestilnih tabel. Ob zadnji prenovi tega dela ceste so kolesarsko stezo umestili precej nefunkcionalno, po­nekod tudi nevarno, zato tudi tu številni kolesarji vozijo po cestišcu, nekateri pa tudi po kolesarski stezi na drugi strani ceste v nasprotno smer, še posebej tisti, ki potem zavijejo levo v ulico Za hribom ali na pšaško promenado. Zato bi ob naslednji obnovi tega dela Ljubljanske ceste kazalo preveriti možnost dvosmerne kolesarske steze od Mer­catorja do Gregcevega mostu cez Pšato. Kolesarska povezava v nadaljevanju je predvidena po ulici Za hribom vse do mosticka pred gradom Jablje in dalje po (še vedno) makadam­ski cesti mimo cerkve sv. Primoža in Felicijana v Loki pri Mengšu. Na tej bi jo kazalo bolje oznaciti na zoženem delu v zacetku ulice Za hribom in urediti talne oznake na križišcu pri cerkvi sv. Florijana, kjer morajo kolesarji na slabo preglednem ovinku zaviti levo. Ta povezava je namenjena drugim, za naše krajane je uporabnejša skozi Stari Trzin – po Habatovi ulici in Jemcevi cesti. Ker tu kolesarimo skozi stari del naselja, kjer ob obnovi ni bilo prostora niti za plocnik, kaj šele za kole­sarsko stezo, velja slednjo le primerno oznaciti in nanjo na vec mestih opozoriti voznike motornih vozil, zlasti na omejitev hitrosti, primerne in primerljive s tisto, ki jo imajo malce hitrejši kolesarji. Alternativ­na kolesarska steza tej pa je seveda uporaba pšaške promenade do Cebulovega mostu pri lopi in njeno morebitno okrog kilometer dolgo nadaljevanje vzdolž desnega brega Pšate vse do Grajske ceste, ki je že v mengeški obcini. Posebno poglavje so oznake in obvestilne table za kolesarsko stezo; domacini jih seveda ne potrebujemo (morda le prvikrat, ko se podamo v prestolnico s kolesom), toliko bolj pa vsi prišleki. Kolesarskih izzivov v Trzinu je torej še veliko, tako za nacrtovalce, upravljavce cestne infra­strukture kot tudi za lokalno skupnost in ne nazadnje za uporabnike oziroma kolesarje. Vendarle smo slednji med redkimi, ki imamo že zdaj, v prihodnje pa bi lahko imeli še boljše, povezave s prestolnico in bi se vozili na delo s kolesom. Prelomnico v razmišljanju in odlocitvi o tem pomenijo tudi e kolesa, ki v marsicem in marsikomu to vrsto prevoza še olajšajo. Kako se bomo lotili teh zadev – gre za skupni izziv – pa je drugo vprašanje, ki ga pušcamo odprto za vse: tiste, ki že redno ali vsaj obcasno kolesarite na delovno mesto, one, ki ste že vsaj nekajkrat poskusili, in druge, ki o tem že razmišljate ali pa še boste. Naj koncam s kolesarskim pozdravom iz 20. stoletja, ki je vzniknil ob takratnih kolesarskih trim akcijah – vsi na kolo za zdravo telo! Besedilo in foto: Miha Pavšek Na kolesarski poti prek OIC Trzin so najbolj moteci vzdolžni in celo nekaj precnih stebrickov, sicer fizicne prepreke za motorna vozila; izravnati bi morali tudi vsa križanja z uvozi do parkirišc posameznih podjetij. Med najbolj nevarnimi je slabo pregleden in nezavarovan prehod prek železniške proge pri Ježi; na tem mestu so nujne zapornice! Aktualno Na zacetku Dunajske ceste v Crnucah je predvidena prestopna P+R tocka; tudi tam bi lahko speljali kolesarsko stezo, ki bi nadomestila danes težko prehodno klancino poljskega kolovoza, posutega z gramozom. Številni kolesarji na tem delu poti kolo v obe smeri raje potiskajo ob sebi. Prehod prek obvoznice v Dobravi pri Crnucah je kljub temu, da je križišce semaforizirano, še vedno nevaren. Edina prava in trajna rešitev je kole­sarski podvoz oz. podhod, še toliko bolj je ta nujen za pešce. Portret meseca Štefka Prelc, neustavljiva »železna lady« trzinskega zborovskega petja »Ce me kaj zanima, se kar sama povabim zraven« Kadar se za nekaj odloci, je ni prepreke, ki bi jo pri tem ustavila. Štefka Prelc, predsednica Kulturnega društva Ivana Hribarja, je vedno polna idej, z jasnim fokusom in usmerjena v re­ševanje težav. Lahko bi ji rekli tudi železna lady trzinskega zborovskega petja, saj je z Žen­skim pevskim zborom Trzinke, ki je nastal novembra 2017, v zadnjih letih mocno prevetrila zborovsko in kulturno dogajanje v Trzinu. Štefkin pristop je: »Vedno se vse izpelje.« Morda ne vedno popolno, a težnja po perfek­cionizmu je ni nikoli posebej ustavljala. Tudi zato se lahko ponaša z velikim številom re­a­liziranih projektov in prav ona je tista, ki je preskocila trikratno zavrnitev NIJZ-ja in v ce­trtem poskusu v Trzin vendarle pripeljala naj­vecji kulturni dogodek v letošnjem k(o)rona­nem letu. Še vec: na njem je združila kar dve tradicionalni prireditvi, Hribarjevo popoldne in Trzinka poje, ki ju prireja s svojim timom že tretje leto zapored. »Tim bodisi je ali pa ga ni, in pri Trzinkah tim od nekdaj JE!« zatrjuje Prelceva. Poudari, da brez svojih deklet, na katere se vedno lahko zanese, ne bi mogla izpeljati nobenega od projektov. A zacnimo tam, kjer se praviloma zacne: Štefka Prelc je odrašcala v Šentjurju pri Ce­lju, v Trzin pa se je priselila pred 20 leti. Ko jo poprosim, naj kar sama pove, s cim vse se ukvarja, je njen prvi stavek: »Sem mama dveh cudovitih hcera in babica štirih vnukov.« Šele nato nadaljuje o tem, da ji je blizu zemlja in da na svojem košcku skupnostnih vrtov Društva Florijan pridela vse, od cebule do zelišc, ki jih podarja svojim strankam ob koncu leta. »Vrt iz mene potegne vse napetosti, ki se naberejo cez dan,« priznava. Je tudi ljubiteljica vsega lepega, pa naj bo to lep okrasek na mizi, de­tajl pred odrom, dobra knjiga ali pa domisel­no urejeno cvetlicno korito, ki ga ureja sama in po katerem se »njen« vhod v blok loci od drugih v Trzinu. V poslovnem okolju ima Štefka Prelc že 40 let izkušenj, od tega kar 32 let stopa po sa­mostojni poti. Proaktivnost je še ena izmed njenih lastnosti, saj pravi: »Kadar me nekaj zanima, se kar sama povabim zraven.« Tako jo lahko srecamo na kulturnih prireditvah vseh vrst, na literarnih vecerih, koncertih, gledališ­kih predstavah … Ce je treba, pomaga tudi pri žetvi ajde, ki jo v okviru dnevov evropske kulturne dedišcine prirejajo clani Turisticne­ga društva Kanja Trzin, med katerimi Štefka s posebnim obcudovanjem in hvaležnostjo govori o Jožici Valencak, nekdanji predsednici in na številnih podrocjih dejavni Trzinki. »Jožica Valencak je moja 'društvena mati'. Ona je tista, ki me je ob prihodu v Trzin prva pozdravila, povabila me je k sodelovanju v tu­risticnem društvu, mi za soplesalca v folklorni skupini celo 'posodila' svojega moža in mi dala znanje o tem, kako se sploh lotevati delova­nja društva. Zaupala mi je naloge v društvu, ki so zahtevale veliko odgovornosti. Tako sem še v casu, ko se je Florijanov sejem dogajal na Ljubljanski cesti, na primer skrbela za vse stojnicarje. Jožica je oseba, na katero nikakor ne morem pozabiti, saj ce nje ne bi bilo, si pred tremi leti ne bi upala ustanoviti društva, tako pa me ni bilo prav nic strah,« pojasnjuje Prelceva in ne skriva, da je bila strategija us­tanavljanja društva dobro premišljena in tudi v celoti izpeljana. Osmega novembra 2017 so na Jefacnko­vi domaciji slovesno razglasili, da je nastal Ženski pevski zbor Trzinke, na ustanovitev so clanice povabile predsednike drugih trzinskih društev in obcinske veljake, razrezale torto, zapele svojo himno … in pred koncem leta že nekajkrat nastopile! Tedaj še pod strokovnim vodstvom dr. Katje Rebolj in Francija Banka, ki sta si delo delila, oba pa že ob zacetku na­povedala, da gre za zacasno rešitev, ki je za­radi preobilice drugih obveznosti ne moreta sprejeti za stalno. Nasledila ju je mag. Alen­ka Gotar, ob kateri so se Trzinke razcvetle in nase še posebej opozorile s sodelovanjem pri muzikalu Nune zapojejo. Preden s Štefko Prelc nadaljujeva o tem, kaj vse so v zadnjih treh letih ustvarile s Trzinka­mi in KD Ivan Hribar, poudari tudi vlogo Milice Erculj, še ene pomembne osebe, ki je poma­gala pri ustanavljanju društva in Štefko pove­zala s Hribarjevim sorodnikom, od katerega so pridobili soglasje za uporabo imena Ivan Hribar. S tem so bili izpolnjeni tudi vsi pogoji za registracijo društva, ki je bilo formalno re­gistrirano v zacetku leta 2018. »Milica Erculj nam je pri tem veliko pomagala, seveda pa sem se pred izbiro imena posvetovala tudi s Tonetom Peršakom. Želimo namrec uveljaviti društvo tudi izven meja naše obcine,« pojas­njuje Štefka. Projekt »Hribarjevo popoldne« je že eden takih, ki se ne omejuje samo na obcino Trzin. Predlani so se tako s Trzinkami poklonile spo­minu Ivana Hribarja na Hribarjevem nabrežju v Ljubljani, zapele nekaj popevk o Ljubljani in pesem dopolnile z recitali, medtem ko je predstavnica obcine, Dunja Špendal, položila venec k spomeniku. »Zdi se mi prav, da se na tak nacin poklonimo znanemu Trzincu,« opo­minja Štefka. Pri tem, da imajo v svojem repertoarju tudi popevke o Ljubljani, je vztrajala ravno Prelce­va, ki obenem med smehom priznava, da gle­de izbora pesmi vcasih skuša opravljati delo, ki ni njeno. Tudi pevke imajo vedno zelo veliko idej in posredujejo marsikateri predlog, a tisti, ki ima pri izboru koncno besedo, je vendarle njihov pevovodja Primož Leskovec. »Že dobro leto in pol smo skupaj in on najbolje ve, kaj smo z našimi tremi glasovi sposobne zapeti,« priznava Prelceva in se še enkrat vrne k prej­šnji pevovodji, mag. Gotarjevi. »Alenka nam je dala potrditev, da smo na pravi poti in da lahko še veliko dosežemo.« To so Trzinke tudi potrdile s številnimi nastopi in projekti, med katerimi je še posebno priljubljen njihov no­voletni koncert. »Zlasti lanski december je bil zame osebno zelo naporen cas, poln izzivov, saj sem zbolela, dekleta iz zbora pa so prev­zela vse naloge, organizacijo ob koncertu, pripravile pogostitev, poskrbele za obcinstvo ... Ogromno delo so opravile,« ponosno pove Štefka. Poleg tega omeni tudi to, da so se lo­tile pesmi v anglešcini, »kar je za pevke naše generacije precejšen izziv, ampak na koncu vedno zveni herclih.« (srckano, op. p.) Sicer pa Štefka Prelc pravi, da sta ji Trzinka poje in Hribarjevo popoldne najljubša projek­ta, ki sta – precej podrobno – izoblikovana že v zacetku leta. Pri drugih dogodkih, na kate­rih Trzinke nastopajo v najrazlicnejših vlogah (in kostumih), pa si dovolijo vec sprošcenosti. Med najmlajšimi prebivalci obcine so zelo priljubljene kot carovnice na jesenskem praz­novanju dneva carovnic, radi jih sprejmejo v domu starejših, kjer varovance vedno pre­senetijo s kakšno malenkostjo. Vcasih so to šopki rožic (ob materinskem dnevu), vcasih srcki iz blaga, ki jih clanice same sešijejo. Kdor bolje pozna Štefko, dobro ve, da ideje kar bruhajo iz nje. »In res je, da kadar Prelceva nekaj predlaga, potem v to gremo. Zelo mo­ram pohvaliti svoje sopevke, kajti vedno so pripravljene pomagati in se z veseljem podaja­jo v najrazlicnejše projekte,« pove Štefka Prelc, ki obenem priznava tudi, da bi si želela, da tudi drugi predlagajo svoje ideje in da ima že dol­go v nacrtu, da bi pri zboru v eno veliko vreco skupaj s clanicami zmetale na listke napisane ideje, potem pa eno za drugo predebatirale. Kamorkoli Trzinke pridejo, naredijo show, predstavo, ki je vedno nekoliko drugacna. Štefko vprašam, kako doseže, da Trzinke tako zlahka stopajo iz cone udobja? »Sama nisem clovek, ki bi ponavljala eno in isto. Kamor pri­demo, vedno nastopimo z vsem srcem. Pri tem se trudim, da dam možnost vsem, da se izrazijo najrazlicnejši talenti. Ker smo si raz­licne, vsaka prevzame tisto, v cemer je dobra. Nic posebnega ni, da s svojih lastnih vrtov, z njiv in iz gozda prinesemo vsaka svoje rože in iz njih naredimo šopke ali na primer aranž­maje pred odrom. Tocno vemo, katera med dekleti je dobra v izdelavi izdelkov iz papirja, katera bo pripravila vsebino za recital. Tudi 'zaledje', ki ga pokriva Zinka Kosmac, katera pomaga pri pripravi oglasov in pri pripravi oglasov in objav, je neprecenljivo. Tim vedno dela skupaj in za skupnost.« In ko smo že ravno pri skupnosti: brez obcin­stva, poudari Prelceva, tudi Trzink ne bi bilo in vsa njihova prizadevanja in številne prosto­voljske ure, ne bi imele pomena, ce jih ljudje ne bi prišli gledat in poslušat. »Brez obcinstva nas ni,« poudari Štefka in poprosi, ce se lahko v njihovem imenu na teh straneh zahvalimo vsem poslušalcem in njihovim zvestim sledil­cem, ki jih spremljajo na Facebookovi strani in na njihovem kanalu na Youtubeu. Prav tam si boste v naslednjih dneh lahko ogledali tudi celoten posnetek prireditve Trzinka poje na Hribarjevem popoldnevu. Štefko Prelc pa boste zagotovo še mnogo­krat videli v vlogi domiselne, prodorne in od­locne »železne lady«. Tanja Bricelj Štefka s soplesalcem Franckom Valencakom, ko je še plesala pri folklorni skupini. (Foto: Zinka Kosmac) Portret meseca Med žetjem ajde, na sliki skrajno desno (Foto: Zinka Kosmac) Z vnucko Sijo (Foto: osebni arhiv) Štefka s svojo »društveno mamo«, Jožico Valencak (Foto: Zinka Kosmac) Šport Trzinski markacisti dejavni tudi jeseni Letošnja planinska sezona je bila še posebno živahna, tudi na racun koronavirusa, ki je mar­sikoga pripeljal do spoznanja, da je doma cisto »fletno«. V gorah toliko bolj, ce imamo lepo vreme. Tega smo kakšen poletni konec tedna sicer pogrešali, se je pa z njim odkupil sep­tember, ki velja med planinci za najbolj »hribovski« mesec. Razlogov za to je vec, svetli del dneva je še dovolj dolg, poleg tega pa so planinske koce in javni prevoz dostopni še skoraj ves mesec. Planinske poti morajo biti varne, take pa so le, ce so tudi dobro ozna­cene z markacijami. Že res, da moramo storiti vse, da nas na turi ne ujame megla, pa vendarle so v takem primeru Knafelceve markacije še kako dobrodošle tudi na grebenih. Morda tam še toliko bolj, saj nas v nekaterih primerih poti prek njih privedejo iz enega v drug lažji svet. Kot táko bi lahko oznacili tudi pot z vrha Kalškega grebena (2224 m) prek škrbine do Cojzove koce na Kokrškem sedlu (1793 m). Na njenem odseku od vrha do Škrbine so trzinski markacisti v zacetku letošnjega septembra obnovili markacije. Peterica najbolj zagnanih »slikarjev« (eno markacistko smo si »izposodili« od Planinskega društva Dom­žale) in ena kosmatinka so se zbrali pod Kriško planino in se zapeljali do televizijskega stolpa na Krvavcu; od tam dalje pa po »naših« poteh (gre za poti v oskrbi Planinskega društva Onger) prek planine Dolga njiva na vrh že omenjenega grebena in škrbine. Tam je »vrag vzel šalo«, saj smo potegnili iz nahrbtnikov za barvanje potrebno opremo in kemikalije ter se razdelili na »ta rdece« in »ta bele« (pa ste mislili, da v gorah ni politike …). V glavnem smo obnovili stare markacije, dorisali pa tudi nekaj novih tako, da nam bodo prišle prav ne glede na to, v kateri smeri gremo. Po markacijskem pravilniku je treba narisati oznake tako, da so obojesmerno vidne in uporabne. Ker smo se gibali na obmocju nad gozdno mejo, smo prav vse narisali na skalno podlago. Mi smo »jokali« od lepega vremena, nekatere od markacij pa od preredke barve in prevec glad­ke podlage. Ceprav je eden od naših vrhovnih markacistov vec dni redno mešal barvo, da bo ravno prav gosta, to ni kaj veliko pomagalo, ker je drugi preslišal, da je prvi to že sto­ril. Vremensko je bil dan res za bogove, družba kot vedno odlicna (vabim vas, da se tudi vi pridružite markacistom do­macega planinskega društva, pišite na info@onger.org ), ak­cija pa uspešno izvedena. To pomeni, da ni bojazni, da bi se tam gori kdo izgubil; resnici na ljubo v megli tam ni kaj poceti. Da se lahko izgubiš oziroma zaideš tudi na grebenu, kaže tudi nekaj letošnjih reševal­nih akcij v naših gorah. Ce bo zaradi naših markacij kakšna manj, še toliko bolje! Besedilo in foto: Miha Pavšek Takole smo oznacevali poti markacisti Planinskega društva Onger v zacetku septembra na Kalškemu grebenu od severne Škrbine proti vrhu. Ce sumite, da ste zboleli za covidom 19 Izvajanje brisov v ZD Domžale poteka na južni stra­ni zdravstvenega doma tudi po sistemu »drive in«. Na odvzem se morate narociti. Cas narocanja pri vašem osebnem zdravniku preverite na www.zd-domzale.si/am­bulante-in-oddelki/. Ce je linija zasedena, se oglasi odziv­nik. Na koncu sporocila pritisnite številko 1 in poklicali vas bodo nazaj. Najpogostejši simptomi: • vrocina • suh kašelj • utrujenost; Manj pogosti simptomi: • bolecine v mišicah • bolece grlo • diareja ali bruhanje • vnetje oci • glavobol; Zelo znacilen simptom: • izgu­ba okusa ali vonja; Resni simptomi se obicajno pojavijo od 7. do 9. dneva bolezni: • težave pri dihanju ali izguba sape • splošna oslabelost oziroma nezmožnost za vsak najmanjši napor • bolecina ali pritisk v prsih. Obicajno se simptomi bolezni covid-19 pokažejo v 5 do 6 dneh po okužbi z virusom, v nekaterih primerih pa lahko do pojava bolezni traja tudi 14 dni. Ob pojavu simptomov cim prej poklicite osebnega zdravnika in se dogovorite za odvzem brisa. Do izkljucitve bolezni ostanite doma v samoizolaciji. Ce imate resne simptome, nemu­doma poklicite nujno medicinsko pomoc na številko 112. Ljudje z blagimi simptomi, ki so sicer zdravi, se lahko zdravijo doma. Šport in šah Najmocnejši Trzinec niza športne in akademske uspehe Najboljši dvigovalec olimpijskega dviganja uteži lanske sezone, Trzi­nec Anže Kosmac, je odlicno zacel novo sezono. Lansko je koncal sila uspešno, saj je s Težkoatletskim klubom Domžale postal ekipni dr­žavni prvak. Tudi tokrat je z ekipo maticnega kluba vknjižil zanesljivo zmago v prvem krogu proti CF-ju Celje. V disciplini poteg je suvereno dvignil 128 kg, v sunku pa okroglih 150 kg. Po tekmovanju je spregovoril nekaj besed: »Poleti nisem imel dalj­šega dopusta, treniral sem šestkrat na teden. Po osvojitvi ekipnega naslova državnih prvakov sem povsem usmeril treninge za državno prvenstvo za posameznike, ki bo novembra v Kranju. Letos žal ne bo tekem v tujini, tako da je morda nekoliko težje najti motivacijo. V zadnjem obdobju sem zacel sodelovati z Gabrielom Sîncraianom (tretji na zadnjih olimpijskih igrah), ki je rahlo spremenil zasnovo mo­jega treninga. Kaže, da sva skupaj izbrala pravo metodo, veselim se prihodnjih tekmovanj.« Anže pa ne bo imel prav veliko premora, saj bo 18. oktobra s Težkoatletskim klubom Domžale gostoval pri CF-ju Ljubljana. Poleg športnih dosežkov omenimo še pomemben akademski mej­nik, saj je Anže pred kratkim magistriral na Fakulteti za šport v Ljub­ljani in je tako danes eden redkih magistrov kineziologije pri nas. Besedilo in foto: Valentin Orešek Znova šahiramo Nik bo nastopil na igrah OPA Smucarski skakalci in skakalka iz SSK-ja Mengeš so tudi prejšnji mesec osvajali kolajne v tako rekoc vseh konkurencah. V clanski še naprej blesti Anže Lanišek, ki je bil sredi septembra najboljši Slovenec na dvodnevni prireditvi za celinski pokal v Visli, bralci Odseva pa bodo še bolj navdušeni nad novico, da si je trzinski orlic Nik Bergant Sme­rajc ob koncu septembra v planiških kvalifikacijah zagotovil nastop na igrah OPA v Hinterzartnu. September je bil za skakalce iz Smucarsko skakalnega kluba Men­geš zelo uspešen. Na prireditvi za slovenski pokal v Mostecu sta mlaj­ša upa Benjamin Bedrac (do 15 let) in Nik Bergant Smerajc (do 14 let) slavila zmagi, Timo Šimnovec (do 14 let) je doskocil na peto mesto. V Žireh so se za tocke v slovenskem pokalu potegovali tudi skakalci in skakalke, rojeni v letih 2008 in 2009. Med deklicami, starimi do 13 let, je bila najboljša Živa Andric, diplomo pa je prejel tudi cetrtouvrš­ceni Hugo Weigl (do 12 let). V Žireh pa sta se slovesne podelitve priz­nanj udeležila drugouvršceni Nik Bergant Smerajc in cetrtouvršceni Benjamin Bedrac. Vrhunsko formo iz poletja je v jesen prenesel tudi Anže Lanišek in to konec minulega meseca potrdil s prepricljivo zmago na preizkušnji za slovenski pokal na veliki skakalnici v Planici. Še pred tem je v tem tek­movanju zasedel tudi cetrto mesto v Kranju. V mednarodni konkuren­ci se je dokazoval tudi 16-letni Taj Ekart, ki si je s 17. in 25. mestom na obeh tekmah v Berchtesgadnu priskakal tocke za alpski pokal. V slovenskem pokalu je med mladinci, starimi do 18 let, v Kranju pristal na cetrtem mestu, v Planici pa je bil peti. Odlicni septembrski nastopi skakalcev iz SSK Mengeš so kajpak sijajna napoved oktobrskih držav­nih prvenstev. Miha Šimnovec Zagotovo si bomo vsi dobro zapomnili leto 2020, ki se je zacelo kot vrsta prejšnjih let, ceprav so z Daljnega vzhoda, tocneje iz Kitajske, prihajale neugodne novice o epidemiji, ki jo povzroca razširjanje no­vega virusa. Ker to ni bilo prvic, spomnimo se samo pticje gripe, smo ostali ravnodušni in šele marca smo lahko zaslutili, da le ne bomo os­tali neprizadeti. In tako se je zgodilo. »Nesrecnega« trinajstega marca smo ob nastopu nove vlade docakali še drugo novost: razglašena je bila epidemija zaradi nevarnega razširjanja bolezni covid-19. Omeje­ne ali celo ustavljene so bile številne dejavnosti in ukrepi so prizadeli tudi nas šahiste. Takrat smo z dvema ekipama nastopali v ljubljanski ligi in po šestih kolih, ko je bilo tekmovanje ustavljeno, je ekipa BUSCOTRADE zase­dala cetrto mesto med devetnajstimi udeleženci. Slabše je bila uvrš­cena ekipa Šahovskega kluba Trzin PEKOS PUB, ki je za sabo pustila le dve moštvi. Ob zamrznitvi oziroma prekinitvi teh tekmovanj smo v klubu kot organizatorji odpovedali še dve naši tradicionalni prireditvi. Ni bilo turnirja ob obcinskem prazniku maja, pa tudi avgusta, ker raz­mere pac niso bile nic boljše, je odpadel drugi šahovski turnir. Jesenski cas in novo šolsko leto sta ob sprošcanju ukrepov združe­vanja omogocila tudi razpis in izvedbo novih tekmovanj. Šahovski klub Komenda oziroma njegov neutrudni šahovski delavec Franc Poglajen je razpisal nov turnir osrednje slovenske šahovske lige, na katerem smo trzinski šahisti lani osvojili prvo mesto. Tokrat tekmuje le dva­najst ekip (nekatere se morda niso odlocile za igranje tudi zaradi za­pletanj oziroma negotovosti v zvezi z igralnimi pogoji) in ves cas dvo­boja je treba upoštevati objavljena priporocila NIJZ. Ceprav so igralni pogoji torej na neki nacin drugacni, pa je želja po igranju šaha moc­nejša. Trzinci smo se tudi tokrat odlocili nastopiti z dvema ekipama in po treh odigranih kolih smo se že sprijaznili z novimi okolišcinami. V prvem kolu sta se trzinski ekipi pomerili med seboj in tesna zmaga je pripadla mocnejši (prvi) ekipi. Poglejmo izide dosedanjih dvobojev: 1. kolo: ŠK Trzin BUSCOTRADE : ŠK Trzin PEKOS PUB 2˝ : 1˝ 2. kolo: ŠK Trzin PEKOS PUB : ŠD Crni graben 1˝ : 2˝ ŠK Trzin BUSCOTRADE : ŠD Domžale 2 : 2 3. kolo: ŠK Trzin BUSCOTRADE : ŠD Mengeš - Trzin 1 2˝ : 1˝ ŠK Komenda Pogi : ŠK Trzin PEKOS PUB 3 : 1 Andrej Grum Nik na zmagovalnih stopnickah v Mostecu (Foto: Andrej Smerajc) Pokukajmo k sosedom V Kamniško Bistrico in na Sv. Primož Kam v casu covida-19? Ni bilo težko izbrati: gremo v Kam­niško Bistrico. Blizu je in še zanimiva ledeniška dolina je. Dolina je bila svobodna last ali »alod« mesta Kamnik. Znana je tudi po tem, da so se v njej skrivali vojni ubežniki in ro­kovnjaci. Obisk Nandetove jame priporocam. Zaceli smo kar v zatrepu doline, pri Žagani peci. Le še malo prostora je ostalo, toliko radovednežev je bilo ta dan v dolini. Ledenik, ki je dolino oblikoval, je za seboj pustil celno moreno pod Drinovim robom in številne grice – balvane. Eden od teh mogocnih balvanov je tudi Žagana pec z znacilnim prelomom. V okolici se skrivajo še druge peci: Sivnica, Lepi kamen, Pintarska pec, Bartucova in Jerebova grica. Nas je še posebno zanimala pot ob Kamniški Bistrici z malim in velikim Predásljem. Ce zacnete pri Jurju, se pot ves cas spušca, vendar je spolzka in zelo ozka, še posebno jeseni, ko je veliko odpadlega lista, korenine pa so nevarno gladke. Mosticki cez reko so v slabem stanju in potep z otroki bo zelo naporen. Šumenje reke in globoki tolmuni (mali in veliki Predáselj) so pravi balzam za koronsko obdobje, ki ga preživljamo. Ko izstopite iz soteske Kamniške Bistrice, se po cesti vrnete malo nazaj, proti Domu v Kam­niški Bistrici in do skromnega parkirišca na desni strani, kjer zagleda­te oznake za markirano pot do slapu Orglice in partizanske bolnišnice Bela. V vrocini vam bosta pot do bolnišnice olajšala senca bukovega gozda in šumenje Kamniške Bele. Vendar pazite na markacije! Partizanska bolnišnica je delovala od leta 1943 do leta 1945. Tako blizu Kamnika je bila, da je še danes težko verjeti, da je nihce ni iz­dal Nemcem. Danes od bolnišnice ni ostalo prav veliko. Bolnišnica je znana tudi po tem, da se je v njej zdravil ameriški pilot Otto H. Hinds. Njegovo letalo, ki je imelo nalogo bombardirati pomembne tarce v avs­trijskem Wollersdorfu, je bilo 29. maja 1944 zadeto, zajel ga je ogenj in pilot je iskal najprimernejši teren za pristanek. Ker pa letala ni bilo mogoce nadzorovati, so clani posadke izskocili, letalo pa je strmoglavilo na Mali Planini. Partizani so Hindsa prenesli v bolnišnico Bela, vendar je zaradi hudih poškodb umrl. Pokopan je bil v bližini Bele, po vojni prekopan, ostanke pa so odpeljali v njegovo domovino Kolo­rado (ZDA). Posadka štirimotornika boeinga B-17 (letece trdnjave) je štela enajst mož, šest so jih rešili partizani in jih odpeljali v Belo kra­jino, od koder so se vrnili v svoja oporišca, dva clana posadke so ujeli Nemci, dva sta umrla v letalu, Otto Hinds pa je izskocil s padalom, vendar si je hudo poškodoval hrbtenico. Od bolnišnice Bela se lahko povzpnete še do slapu Orglice, vendar pravijo, da je slap pri Beli lepši od Orglic. No, »vsake oci imajo svojega malarja«. V dolini Kamniške Bistrice si lahko ogledate še spominski park, tisti bolj urnih nog pa skocite na Kokrško, ali Kamniško sedlo, ali Zeleniške špice. Lahko si ogledate še Titovo vilo, nekdaj dvorec Aleksandra Karadordevica, in izvir Kamniške Bistrice. Za nagrado se povzpnite še na Sv. Primoža. Po dobri makadamski cesti, ki strmo zavije v hrib nasproti Kalcita, pridete v dobri uri na od­prt prostor, kjer vas presenetijo dve cerkvici, dva zvonika, osmerokot­na kapela in mogocna mežnarija, vse na 850 metrov nad morjem. Z ogledom cerkvic in notranjosti se boste potopili globoko v preteklost, nekako do 11. stoletja. Pot do Sv. Primoža je sicer strma, toda tekaci jo zmorejo v 20 minutah. Pa vendar, okolica in razgledi so tako lepi, da si privošcite pocasen vzpon. Cerkev sv. Primoža in Felicijana spada v kamniško župnijo. Veckrat so jo malo širili vse do današnje velikosti. V njeni notranjosti pritegne­jo obiskovalca freske, ki spadajo v krog poznogotske slikarske kulture (glej o tem vec v vodniku avtorja Ferdinanda Šerbelja Sv. Primož nad Kamnikom iz leta 1995). V cerkvi, ki vas pritegne z dobro ohranjenimi freskami, je tudi kapelica, v kateri so shranjeni ostanki sv. Primoža in Felicijana – anticnih mucencev. Nad cerkvijo sv. Primoža in Felicijana je osmerokotna Marijina ka­pela, edina te vrste pri nas. Pot nas vodi tod mimo in rahlo navzgor, do cerkvice sv. Petra. Verjetno datira iz 15. stoletja. Žal je bila v casu našega obiska zaprta, tako da si nismo mogli ogledati poslikanega stropa, ki velja za enega lepših pri nas. Cisto na vrhu gricka, za Petro­vo cerkvijo, stoji še lesen križ, ki kar klice po podatku o avtorju. Sam položaj cerkve sv. Primoža in Felicijana, njena notranjost in zgodovinski okvir ter fantasticne freske povzroce, da obiskovalec preprosto zdrsne v zgodbo. Za nekaj trenutkov pozabite krizo, v kateri smo, in razmišljajte o casih in ljudeh, ki so tu našli svoj mir in lepoto. Nekaj je gotovo: v Kamniško Bistrico se bomo še vrnili in odkrivali njene skrivnosti. Aleksander Cicerov, foto: Biserka Cicerov Zdravje . Pokukajmo k sosedom Do zdravnika z veliko potrpežljivosti in z e-pošto »V Zdravstvenem domu Domžale in vseh pripadajocih enotah se zelo trudimo, da bi paci­entom zagotovili cim hitrejšo obravnavo, vendar v casih povecanega števila okužb s covi­dom-19 zaposleni preprosto ne zmorejo vsega dela,« pojasnjuje trenutno stanje v zdravstvu mag. Renata Rajapakse, zdravnica in direktorica Zdravstvenega doma Domžale. Kako najhitreje in najlažje do osebnega zdravnika, je vprašanje, ki si ga v zadnjem casu zastavljajo mnogi, medtem ko znova in znova vrtijo telefonsko številko in skušajo priklicati sestro svojega osebnega zdravnika, pediatra ali zobozdravnika. Žal na to vprašanje tudi delav­ci v zdravstvu nimajo drugega odgovora kot: »Z veliko vztrajnosti in potrpežljivosti.« Za zdaj je stik z zdravnikom mogoc samo na dva nacina: po telefo­nu in po e-pošti. Slednja zlasti za starejše, ki niso vešci racunalnika in si želijo osebnega telefonskega pogovora, ne pride v poštev, zato zdravstveni delavci prosijo, naj starostnikom pri tem pomagajo mlajši svojci. To še posebno velja za narocanje ponavljajoce se že znane te­rapije (zdravila, tablete …) pri kronicnih bolnikih. Prav tako je e-pošta primerna za zakljucevanje bolniških staležev, narocanje na nenujne zadeve in vzpostavljanje prvega stika. »V naših ambulantah si praviloma v zacetku delovnega casa (a ne vedno!) pustijo odprto casovnico za sprejemanje klicev, zgrešeni kli­ci ostanejo tudi zabeleženi, in ce je le mogoce, paciente poklicemo nazaj,« z grenkim tonom pojasnjuje Rajapakse in opozarja, da so me­dicinske sestre obremenjene s kupom papirologije, obenem pa na pri­mer še prevezujejo in podobno. »Dežurni zdravniki na dan pregledajo od 25 do 35 bolnikov, sprejmejo do 70 telefonskih klicev in odgovorijo na od 40 do 50 e-sporocil!« Pri tem jim ne gre zameriti, ce so kdaj po telefonu slišati hladni, saj ne gre za neprijaznost, ampak so zgolj osredotoceni na reševanje problemov, kar zahteva predvsem jasnost in hitrost. K razbremenitvi sistema pa lahko marsikaj prispevamo tudi pacienti sami. Ceprav vcasih ne gre brez osebnega stika z zdravnikom, razmis­lite, ali je ta res nujen ali pa lahko težavo uredite po e-pošti. Kronic­ni bolniki nacrtujte oskrbo z zdravili vsaj en teden vnaprej! Preracunajte, kdaj vam bo zmanjkalo zdravil, in za recepte za terapijo pošljite e-pošto, v kateri navedite ime, priimek, številko zdravstvene izkaznice in ime zdravil z doziranjem vred. Starejši naj za pomoc pri uporabi e-pošte prosijo mlajše sorodnike. Pred telefonskim klicem se pripravite na pogovor. Pre­mislite: KAJ zares potrebujem, KAJ je tisto najpomemb­nejše, kar mora vedeti zdravnik, KAJ je manj pomembno in lahko izpustim. Bodite cim bolj jasni in natancni s po­datki (npr. kdaj ste imeli koliko temperature, koliko casa je trajala …), vendar jedrnati. Svoja izhodišca si v tockah ZAPIŠITE na list papirja, prav tako vprašanja, na kate­ra želite dobiti odgovor. Premislite, ali so vsa vprašanja enako pomembna, in zastavite le najpomembnejša. Ce lahko odgovore na preostala dobite kje drugje (lekarna, svojci …), premislite tudi o tej možnosti. Razširjeni pogovor z mag. Renato Rajapakse, direktorico ZD Domža­le, specialistko družinske medicine in svojcas predstojnico Ambulante splošne nujne medicinske pomoci Urgentnega bloka UKC Ljubljana, bomo objavili v novembrski številki Odseva. (tb, foto: Tanja Bricelj) Praznujemo 30 let Manevrske strukture narodne zašcite 4. oktobra letos praznujemo trideset let obstoja Manevrske strukture narodne zašcite Republike Slovenije (MSNZ). Številni pravijo, da je vojna za Slovenijo trajala le deset dni, kar je po eni strani res, a se je treba zavedati, da bi osamosvojitev brez orga­niziranja tajnega projekta MSNZ, ki je vec kot leto dni pred osamo­svojitveno vojno poskrbel za kadrovsko sestavo Teritorialne obrambe (TO) in njeno oborožitev, potekala veliko slabše ali celo neuspešno. Da je bil projekt MSNZ izredno uspešen, prica podatek, da ni bila izdana niti ena sama lokacija tajnih skladišc. 17. maja 1990 je republiški štab TO zavrnil ukaz o premestitvi orožja in druge oborožitve iz skladišc TO v vojašnice JLA. Šestnajst od dvain­šestdesetih štabov TO se je uprlo in ni predalo oborožitve, kar je bilo povod za vzpostavljanje projekta Manevrske strukture Narodne zaš­cite, ki ga je na podrocju TO vodil Tone Krkovic. Vsaka pokrajina, tudi Ljubljana – okolica, je imela svojega nacelnika, in sicer so bili za naše obmocje to Vrhnican Elo Rijavec, njegov namestnik Bojan Koncan in pomocnik Boris Mikuš. Glede na kadrovske in druge znacilnosti posameznih obcin so v vsaki dolocili dva ali tri zaupnike, kar je bil izjemno tajen podatek. V domžalski obcini je postal nacelnik MSNZ-ja Dominik Grmek, njegov namestnik pa Milan Narat. V drugi polovici leta 1990 so v domžalski obcini uredili vec tajnih skladišc orožja, streliva in minsko eksplozivnih sredstev. Nekakšna javka, kamor se je v najvecji tajnosti (v nocnem casu) vozilo orožje, je bila pri Dominiku Grmeku v Domžalah, od tam pa po raznih tajnih skladišcih po vsej tedanji obcini Domžale. Janez Gregoric, Obmocna zveza veteranov vojne za Slovenijo Domžale Tajna skladišca na obmocju TO Domžale v letih 1990 in 1991 so praviloma na svojih domovih uredili: Janez Pirnat v Mengšu, Božo Cerar na Dobu (TVD Partizan), Marjan Pohlin v Radomljah, Franc Semprimožnik na Homcu, dr. Franc Habe (Biotehniška fakulteta) v Domžalah, Karol Anžin v Prelogu, Janez Hribar, Dominik Grmek, Stane Kovac, Anton Smrekar in Marko Senica v Domžalah ter Mar­ko Trampuž v Mengšu. Tajna skladišca z opremo TO so bila še pri Martinu Voglarju in Alojzu Pichlerju v Domžalah, Janezu Steletu v Dolenju in Marjanu Veselu (OŠ Lukovica). Pripadniki MSNZ oziroma poveljniki posameznih enot TO leta 1991 pa so bili: Janez Kušar, Franc Lipovšek, Bogdan Zupan, Franc Štrukelj, Tomaž Blejec, Mi­ran Kralj, Tomo Marc, Jože Narat, Darko Opara, Jože Narat, Miran Stopar in Janez Gregoric. Zdravje Društvo Pot srca Zakaj je sprostitev tako zelo pomembna? Današnji nacin življenja je izjemno stresen, zato je sprostitev toliko pomembnejša, vendar nam casa pogosto zmanjka prav za umirjanje in sprošcanje. Tako se nemalokrat znajdemo v zacaranem krogu na­rašcajocega stresa in pomanjkanja casa za sprošcanje. Sprošcenost je v našem telesu povezana z delovanjem parasimpa­ticnega živcnega sistema, zbujena aktivnost pa z delovanjem simpa­ticnega živcnega sistema. Skupaj sestavljata naš živcni sistem in oba hkrati ne moreta biti polno aktivirana. Ko se naše telo odziva na stres in smo v stanju zbujene aktivnosti, ne more biti hkrati sprošceno. Simpatikus skrbi za odzivanje na stres na nacin »ali se bojuj, ali zbe­ži, ali zmrzni«. Mocno dvigne raven stresnih hormonov adrenalina in kortizola, zato da dobimo moc in energijo za boj ali beg. To kri poteg­ne iz vitalnih organov v mišice, da gremo takoj v akcijo. V kriznem po­ložaju ni nujno, da se telo obnavlja, zdravi, prebavlja – takrat je treba preživeti. Pomembno je vedeti, da se telo enako odziva na razlicne stresorje, naj bo to srecanje z medvedom, rok za koncanje projekta ali slabi odnosi. Na drugi strani za sprostitev našega organizma skrbi parasimpati­kus, ki predstavlja odziv »pocivaj in prebavljaj«. Telo ob aktiviranem parasimpatikusu pociva, se zdravi, obnavlja, prebavlja, se razstruplja in imunski sistem nemoteno deluje. Dih in srcni utrip sta umirjena, mišice so sprošcene. To je stanje pocitka in sprošcenosti. Z današnjim nacinom življenja smo vsak dan v stresu. Odziv telesa nanj je, da imamo nenehno dvignjeno raven stresnih hormonov ter lahko dalj casa sploh ne preidemo v sprošcenost. Posledice nenehne­ga stresa so lahko akutne ali kronicne zdravstvene težave ter poruše­no hormonsko ravnotežje. Posledice se kažejo tudi na psihicnem pocutju: smo bolj živcni, raztreseni, težje razmišljamo ter se odzivamo nagonsko, refleksno in impulzivno. Veckrat ravnamo brez razmisleka, smo nezaupljivejši, manj socutni in nesposobni sprejemati dolgorocne, tehtne odlocitve. Pocnemo stvari, za katere vemo, da nam škodijo, a si preprosto ne moremo pomagati. Šele ko se zmanjša kolicina stresa v našem življenju in se naše telo lahko sprosti, se lahko bolje zacnemo zavedati samega sebe, lažje se odlocamo in jasneje razmišljamo, naša glava se zbistri. Povrne se nam zdravje, dobro delujejo imunski sistem, prebavni sistem, notranji organi, vzpostavi se hormonsko ravnovesje. Obno­vi se obcutje miru, srece, zadovoljstva in harmonije. Vabim vas, da razišcete, kako se vi na lahkoten nacin umirite in sprostite. To potem vnesite v svoj vsakdan. Naj postane ena od vaših obveznih dnevnih rutin, cetudi se vam zdi malenkost. Zacnite z eno, na primer z rutino kakovostnega spanca, in teden dni spremljajte re­zultate. Ce vam rutina pripomore k vecji sprošcenosti, z njo nadaljujte in dodajte novo. Želim vam sprošcen vsakdan. Mag. Mojca Tavcar, Društvo Pot srca 4 napotki, kako vsak dan poskrbeti za sprostitev 1. Vsak dan se odpravite na krajši ali daljši sprehod v naravo. To naj bo cas za vas. Cim bolj sprostite misli, tako da opazujete naravo, vonjate, gledate, poslušate. 2. Poskrbite za kakovosten spanec. Spite v popolni temi in tišini, brez sevanj, telefon pustite zunaj spalnice. Pred spanjem ne aktivirajte uma – ne berite in ne glejte televizije. Telesu dajte priložnost, da se umiri, spocije, obnovi in napolni z novo energijo. 3. Odišavite stanovanje in pisarno z etericnim oljem siv­ke. Vonj sivke pomirja in sprošca telo, um in duha. Etericno olje nakapajte v izparilnik, posodico z vodo ali ga dodajte kopeli. Pazite, da uporabite primerno kolicino ter da je olje naravno in ekološko. 4. Poskrbite za umirjeno vadbo uma in telesa. Redna praksa joge, meditacije in dihanja mocno pripomorejo k temu, da znamo sprostiti svoj um in telo tudi cez dan, v katerem koli stanju. Prav posebno doživetje globoke umirjenosti, sprošcenosti in obnove telesa, uma in duha nam prinaša regenerativna joga z izbranimi etericnimi olji. Po vadbi se pocutimo pre­rojeno in prebujeno, hkrati pa globoko umirjeno in sprošce­no. Za izkušnjo globoke sprostitve telesa in uma vabljeni na delavnico Regenerativne joge z etericnimi olji v nedeljo, 25. oktobra, od 16. do 19. ure. Prijave in informacije 041 821 401, drustvopotsrca@gmail.com, www.potsrca.si Društvo Pot srca vabi na jogo Dobrodošli na vadbi, kjer boste prisluhnili svojemu telesu, prebu­dili stik s sabo, svojim telesom, dušo in umom. Telo boste sprostili in napolnili s pozitivno energijo, dušo boste napolnili s svetlobo in ljubeznijo, svoj um pa boste nežno umirili in zbistrili. Urnik rednih vadb: • REGENERATIVNA JOGA Z ETERICNIMI OLJI: ponedeljek 20.00–21.30 • TREBUŠNI PLES: torek 20.00–21.30 • BIODANZA: sreda 20.00–21.30 • PRANAJAMA IN MEDITACIJA: cetrtek 19.00–20.30 • JOGA: petek 19.00–20.30 NOVO! VADBE NA SPLETU potekajo v dveh FB-skupinah: • Praksa za zdravje in dobro pocutje Free & Live • Prebuditev in nega ženske energije DELAVNICE: • Ponovno povezani – delavnica Biodanze: sobota, 24. 10., 10.00–13.00 • Regenerativna joga z etericnimi olji: nedelja, 25. 10., 16.00–19.00 • Napotki za srecno in zdravo življenje pozimi v skladu s TKM (tradicionalno kitajsko medicino): sobota, 21. 11., 17.00–19.00 Vabljeni tako zacetniki kot izkušeni! Prijave in informaci­je na tel. št.: 041 821 401, drustvopotsrca@gmail.com, www.potsrca.si. Zdravje Koronavirus in (ne)sreca Povprecni posameznik se vsak dan srecuje z veliko izzivi sodobnega življenja. Zbudimo se neprespani, s tresoco roko pograbimo skodelico kave in se v gneci živcni vsak dan odpelje­mo v službo. V službi damo od sebe vse in še vec, saj si brezposelnosti zaradi posojila ne moremo privošciti. Po koncanem delu, ko smo s svojimi mocmi na koncu, pa prideta na vrsto še kup nezlikanega perila in domaca naloga prvošolcka. Dandanes smo izpostavljeni velikim kolicinam stresa, življenje je hitro in neusmiljeno. In nato izbruhne koronavirus. Vsi vemo, da je epidemija koronavirusa pustila grozljive posledice v gospodarstvu, in skušamo škodo minimizirati. Kaj pa posledice, ki jih je ta epidemija pustila pri ljudeh? Dolgotrajne omejitve druženja in gibanja ter obrat javnega življenja na glavo se kažejo v porastu samomorov, nasilja v družini, locitev in sporov. Da ne govorimo o tem, kako mocno sta upadla sreca ljudi in njihovo zadovoljstvo z življenjem! Tudi to škodo je treba minimizirati, saj psihicno (ne)zdravje vpliva na posameznikove medosebne odnose, produktivnost, dolgoživost in vo­ljo do življenja. Sreca navsezadnje vpliva tudi na fizicno zdravje posameznika, ki je v današnjih casih še kako pomembno. V casu, ko že mesece ne vemo, kaj nam bo prinesel jutri (morda bomo izgubili službo zaradi gospo­darske krize ali pa ne bomo smeli dva meseca stopiti iz hiše), je pos­tati in ostati srecen velik izziv. Kljub temu pa imamo sposobnost, da (vsaj do neke mere) spreminjamo okolišcine, v katerih živimo, ce nam te niso všec. Za svojo sreco smo odgovorni sami. Kako torej negovati svoje psihicno zdravje v casih, ko ta najbolj trpi? V zadnjih letih v psihološki stroki velja, da je zelo dober nacin doseganja višje ravni srece prakticiranje cujecnosti. Cujecnost je pojem, ki oznacuje namerno doseganje stanja umirjenosti. Gre za to, da svojo pozornost preusmerimo v svoja custva, misli in obcut­ke ter smo prisotni tu in zdaj. Cujecnost je predvsem povezana z boljšo kakovostjo življenja in boljšim telesnim zdravjem. Ne glede na stanje, v katerem ste, boste bolj srecni, ce si boste vsak vecer na svojem balkonu v udobnem ležalniku vzeli pet minut zase. Pomembno je, da ste pozorni na to, kar vidite, slišite, svojo pozornost usmerite nase v sedanjosti. Pozabite na službo, otroke, psa in po­sojilo, o tem tako ali tako razmišljate preostalih 1435 minut dneva. Pomembno je, da v casu epidemije vsak dan posvecate cas športnim dejavnostim in izkoristite zdravilni ucinek narave. Za zdrav duh v zdra­vem telesu je tudi pomembno, da imate cim bolj urejen urnik spanja (pojdite torej spat, tudi ce je na sporedu dober film) in da se cim bolj držite rutine, ki ste jo prakticirali pred razglasitvijo epidemije (tudi ce delate od doma, se vsako jutro zgodaj zbudite in naredite vse tako, kot da bi šli na delo v pisarno). Casi, v katerih smo se znašli, so nam zagotovo prevetrili življenje. Kljub temu pa se moramo zavedati, da v nastalem položaju marsikatero stvar lahko spremenimo sami, in stre­meti k temu, da se iz nje kar najvec naucimo. Besedilo in foto: Zoja Anžur, študentka psihologije Kako ravnati po odvzemu brisa? Po odvzemu brisa POJDITE NARAVNOST DOMOV, ne hodite po opravkih in pocakajte na rezultate. Ce je izvid pozitiven, vas bodo iz ZD Domžale poklicali takoj, ko prejmejo rezultate. Ce je izvid negativen, vas poklicejo v 24 urah. Ne skrbite, zanesljivo vas bodo poklicali! Do prejema rezultata brisa UPOŠTEVAJTE NAVODILA O SAMOOSAMITVI: • Ostanite doma in se izogibajte stikom. • Bivajte loceno od drugih družinskih clanov. Omejite stike z njimi, ob bliž­jih kontaktih nosite masko. ŠE POSEBEJ SE IZOGIBAJTE STIKU S STAREJŠIMI, KRONICNIMI BOLNIKI ALI IMUNSKO OSLABELIMI! • Redno prezracujte! • Vzdržujte higieno kašlja/kihanja. Papirnat robcek po vsaki uporabi odvrzite v koš in si umijte roke. • Pogosto umivajte roke z milom in vodo. • V samoosamitvi uporabljajte svoj jedilni/higienski pribor, perilo in brisace. • Obroke zaužijte loceno. Pred pripravo hrane si skrbno umijte roke. Ne pripravljajte hrane za druge družinske clane. • Površine, onesnažene z respiratornimi izlocki, ocistite. Redno cistite površine, ki se jih pogosto dotikate (kljuke, pulti, nocne omarice, telefoni, tipkovnice, sanitarije, stika­la…). Uporabite domaca cistila ali alkoholna razkužila. • Tudi po prenehanju izolacije upoštevajte higieno kašlja in si pogosto umi­vajte roke. Pošljite e-sporocilo osebnemu zdravniku in ga seznani­te z vašim zdravstvenim stanjem. Vec informacij na www.nijz.si/sl/koronavirus-2019-ncov. Naložite aplikacijo #OstaniZdrav. Ce jo že uporabljate in bo vaš izvid pozitiven, ne pozabite v aplikacijo vnesti kode, ki vam jo bo sporocil epidemiolog. Otroci in divje rastline Kaj, ce bi bil Trzin ves svet? Kaj, ce bi bil Trzin ves svet? Potem bi si lahko predstavljali, da je maltežan dalec najpogos­tejša pasma psa na svetu. Potem bi mislil, da ima vsak pilot svojega pianista. In prepricani bi bili, da pica zraste na travniku. Na travniku v tem casu najdemo cudovite rastline. Za eno izmed njih je Ašic zapisal, da bolj kot katero koli drugo zelišce cisti kri, mehur, ledvice, pljuca in želodec. Ceprav sta bili njegovi najljubši kopriva in šentjanževka, je mocno cenil ucinkovitost trpotca. Ker v jesenskem casu trpotec spet požene mlade, nežne in okusne liste, je zelo primeren, da ga kot zdravilno zelišce in zacimbo dodajamo v vsakdanje jedi. Pri nas smo ga tokrat upora­bili kar na pici, in to skupaj z regratom in cvet­licami s travnika. Cvetoci regrat v jeseni ni nic nenavadnega, saj je zanj normalno, da pocvi­ta vso sezono. Bolj se zacudimo, ko ga najde­mo januarja, ko bi pac vcasih bil pod snegom, zdaj pa se znajde na našem jedilniku. Poleg trpotca in cvetlic pa smo kot obvez­no sestavino pice uporabili tudi origano. Tu se današnja zgodba šele zacne. Mogoce ste opazili, da v receptu ni zapisan origano, to pa zato ne, ker v slovenšcini origano pomeni dobra misel, in prav je, da ga tako imenujemo tudi danes. Zelišcarji pravimo, da smo dobro misel izgubili tistega dne, ko smo dobili pico. Od tistega dne je ne imenujemo vec tradicio­nalno slovensko, ampak ji pravimo origano. To je dobra misel, njeno latinsko ime pa je Origanum vulgare. Tudi majaron ima v latin­šcini enako rodovno ime, Origanum majora­na. Še preden so naši predniki dobro misel za­celi uporabljati na pici, je bila dobra misel zdravilna rastlina. Ime je dobila zaradi svoje široke in priljubljene uporabe v preteklosti. Vcasih so z njo zdravili želodcne in crevesne bolezni. Dobra misel pomirja bolecine v že­lodcu, uravnava delovanje žolcnika in izbolj­šuje delovanje jeter. Ker spodbuja prebavo, so jo dodajali mastnim jedem. Dobro misel so uporabljali tudi pri oslov­skem kašlju, hripavosti in bronhitisu. Njen caj ima prijeten okus in olajša izkašljevanje. Najveckrat jo v caju uporabljamo v kombina­ciji z meliso, pljucnikom in bezgom. Tak caj je priporocljiv za astmatike. Vse to torej velja za origano ali lepše slo­vensko dobro misel. Še ena nekdanja uporaba origana je zelo zanimiva za sodobni nacin živ­ljenja: caj iz nje bistri in preganja zaspanost. Uporabljali so ga namesto kave. Poskusite! Ce vam je na vrtu ostalo še kaj dobre misli, je ne pozabite obrezati in shraniti, liste in cvetove. Ce pa so njeni listki že izgubili lepo zeleno bravo, jo uporabite v kopeli. Ta izvrstno cisti kožo. Za konec pa se spet vrnimo na travnik. Ne bojte se umazati cevljev, obujte škornje, poiš­cite na travniku rastline, ki so ucinkovite bolj kot katere koli. Ce jih ne poznate, pa vprašaj­te otroke. O njih se ucijo v vrtcu in šoli in vca­sih pridejo domov in kar ne nehajo govoriti o rastlinah. Naredite si travnik za svoj svet. Ves svet. Pica s travnika Sestavine za testo: • 550 g moke • žlicka soli • žlicka sladkorja • 10 g kvasa • 230 ml tople vode Postopek: Sestavine za testo zmešamo in zgnetemo v testo. Prestavimo ga v toplo posodo in pustimo nekaj casa vzhajati. Iz polovice testa naredimo domace štrucke, preosta­lo pa razvaljamo in oblikujemo v krog. Cez namažemo mezgo in položimo kuhan pr­šut. Liste regrata in trpotca na grobo na­sekljamo in jih potresemo po pici. Nariban sir posujemo na pico. Sesekljamo dobro misel in jo posujemo po siru. Pico damo v ogreto pecico in pecemo 12 minut pri 250 stopinjah. Medtem naberemo cvetove re­grata, detelje, ivanjšcice in drugih rastlin na travniku in jih posujemo po pici takoj, ko jo vzamemo iz pecice. Še vec naravnih receptov dobite v novi knjigi dr. Katje Re­bolj Narava vedno zmaga. Besedilo in foto: dr. Katja Rebolj, www.katjarebolj.com Recept: Anja in Tina Rebolj Sestavine za nadev: • paradižnikova mezga • 5 rezin kuhanega pršuta • 150 g sira • dobra misel • pest regrata in trpotca • užitno travniško cvetje Vremenska s(e)kir(i)ca Vnovic pretopli kimavec Tudi na vrhuncu jeseni sta še naprej z nami oba »nepridiprava« vreme in koronavirus, pri cemer vcasih ne vemo, kateri od obeh je bolj spremenljiv in nepredvidljiv, kaj šele da bi ju lahko pravilno in natancno napovedovali. Napovedovanje vremena je že v precejšnji meri obvladano, napo­vedi virusa pac ne, pri slednjem nimamo opravka le s fiziko ozracja, deloma pa tudi. Pomembni so še kemija, fiziologija, genetika in šte­vilne druge vede, ki so del medicinske znanosti. In tako kot imajo za vreme »vsake oci svojega malarja«, je tudi pri jeseni znova oživljenem koronavirusu. Ni ga za podcenjevati, po drugi strani pa gredo neka­teri posamezniki pri samozašciti in preventivi tako dalec, da se lahko že vprašamo o razsežnostih demokracije enih in svobode drugih. V marsicem je to tudi posledica pomanjkljivih, nejasnih, neenotnih in casovno neusklajenih ukrepov, obvestil in predpisov pristojnih, ki nam vecino letošnjega leta krojijo življenje. Morda smo tudi na racun tega še bolj pozorni na vreme, saj smo spet bolj zaprti v okvire državnih meja in prav nic ne kaže, da bi bila lahko mejna vrata v kratkem kaj bolj na široko odprta. V kozji rog smo ugnali še deveti mesec leta; tri cetrtine so minile brez vecjih vremenskih posebnosti, zadnji septembrski konec tedna pa smo bili deležni poštene ohladitve in obilne moce. Snežilo je tudi na Krvavcu, in to ne samo na vrhu oziroma na skoraj dvatisocaku Zvohu, temvec tudi nekaj manj kot 500 metrov nižje, natancneje pri zgornji postaji kabinske žicnice. Do takrat smo prejeli le simbolicno, to je nekaj manj kot desetino mesecnih padavin. Te so v zadnjem tednu »pohodile plin« in spet smo presegli stotico. Z vec kot 50 litri na kva­dratni meter je bil najbolj vodnat (preglednica) petek, 25. septembra. Deževje se je nadaljevalo tudi v zacetku oktobra – že prve dni smo presegli 900 litrsko znamko v letu 2020. Kot mnogi pred njim je bil tudi letošnji september pretopel, v Ljubljanski kotlini za okrog poldru­go stopinjo Celzija glede na dolgoletno povprecje 1981–2010. Toplota in sonce sta nas razvajala predvsem v sredini meseca, dvotedensko obdobje je bilo kot nalašc za trgatev. Vrocega dne v Trzinu sicer nismo zabeležili, zato pa kar šest dni z najvišjo dnevno temperaturo zraka nad 28 stopinj Celzija. Vreme je bilo kot nalašc za celodnevne oprav­ke na prostem, zato je cudno, zakaj so se naši vrli (državni) cestarji odlocili preplastiti trzinsko obvoznico oktobra, ko so med uporabniki cest poleg vseh drugih še študenti. Morda pa so predvideli, da jih bo letos veliko študiralo na daljavo, in gre torej le za daljnovidnost, preudarnost in nacrtno gospodarjenje skrbnikov državne prometne infrastrukture? Le štirje meseci letos so bili ravno prav topli oziroma izmerjene temperature v okviru pricakovanih; preostalih pet pa je bilo pretoplih. Od zadnjih desetih septembrov je bilo v Sloveniji kar šest pretoplih. Najbolj je od povprecja odstopal september leta 2011, ko je bil za okoli 3 stopinje Celzija nad povprecjem. Morda se vam ne zdi veliko, a pozor – gre za povprecno mesecno temperaturo! In kaj je bilo s preostalimi štirimi? Dva sta bila prehladna, preostala dva pa neka­ko v dolgoletnem povprecju. O temperaturnih gibanjih seveda lahko govorimo šele v precej daljših casovnih obdobjih. A tudi primerjave istega meseca v razlicnih letih nam ne povedo kaj dosti, mnogo bolj primerljive so letne temperature. In kaj nam kažejo podatki za nesrec­no k(o)ronicno 2020? Januar je bil skoraj za stopinjo in pol pretopel, najbolj pa se je »pregrel« februar, ki je presegel dolgoletno tempera­turno povprecje kar za okrog 4,5 stopinje Celzija. Marec je bil v toploti vendarle zmernejši, za nekaj manj kot stopinjo toplejši od povprecja. Zato pa je zmernost spet nekoliko pokvaril april, ki je bil pretopel za dve stopinji. In potem »presneti« maj, ki nam je prinesel vsaj olajša­nje glede koronavirusa, kot se je pokazalo, le (pricakovano) zacasno. Verjetno ga niste pozabili, pogosto je deževalo, ceprav kolicina ni bila prav velika, ponekod celo malo pod mesecnim povprecjem. Sonca smo imeli skoraj povprecno kolicino, temperaturo pa le malce pod povprecjem. Junij in julij sta bila malenkost pretopla, avgust kar za dve stopinji. Ledeniki pa v jok (in na drevo …), držimo pesti, da ne z njimi tudi mi. Tudi v preostanku jeseni bomo še kako potrebovali (po)moc in dobro voljo ter spodbudno besedo. Miha Pavšek Septembrska sonce in toplota sta razvajala letošnjo letino grozdja, kjer tega ni prizadela slana ali toca. (Foto: Miha Pavšek) VREMENSKA POSTAJA OŠ TRZIN (september 2020) Kazalnik Podatek Datum/Niz Ura/Obdobje Povprecna temperatura zraka (°C) 16,8 1.–30. 9. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 29,6 15. 9. 15.13 Najnižja temperatura zraka (°C) 7,0 27. 9. 6.40 Najvecja dnevna T amplituda (razlika maks./min. T, v °C) 16,6 (28,4/11,8) 5. 9. 0.00–24.00 Število dni s padavinami = 0,2 / = 2 / = 20 mm) 19 / 7 / 1 1.–30. 9. mesec Najvecja dnevna kolicina padavin (mm) 53 25. 9. 0.00–24.00 Mesecna kolicina padavin (mm/h) 105 1.–30. 9. mesec Kolicina padavin v letu 2020 (mm/h) 873 1. 1.–30. 9. devetmesecje Najvišja hitrost vetra (km/h)/smer 35,4 / SSV 25. 9. 19.53 Št. toplih dni (maksimalna dnevna T zraka = 25 °C) 12 1.–31. 5. mesec Celoten arhiv: http://trzin.zevs.si (meni Statistika), CZ Trzin Mladi o mladih Intervju: Miša Mocilnikar Radovednica, ki (kot vsi) išce smisel življenja Študentko Mišo Mocilnikar zanima prav vse: od tega, kako se popravi avto, do tega, kako z besedami opisati ljubezen. Obiskuje Fakulteto za družbene vede, smer Študij kultur in ustvarjalnosti. Prav tako pod okriljem Mladih zmajev Crnuce sodeluje v ustvarjanju progra­ma spletnega radia Basement, kjer s sodelavko in soustvarjalko Niko vodi kulturološko od­dajo Kje je tu most? Zelo odprto in zanimivo razmišlja, zato jo velja poslušati. Njene besede vam vedno ostanejo v glavi in vam dajo misliti, kar se mi pri današnjih ustvarjalcih zdi res zelo pomembno. Da pustiš pecat v mislih poslušalca, se mi dandanes zdi vrlina, ki si jo vsak radijski voditelj lahko želi. Miši to uspeva! Katero srednjo šolo si obiskovala in na katero fakulteto si se nato vpisala? Obiskovala sem Srednjo vzgojiteljsko šolo, umetniško gimnazijo in gimnazijo Ljubljana (SVŠGUGL). Guglovka, hahaha. To so bila za zdaj najlepša leta mojega življenja. Gimnazija po mojih izkušnjah s svojim toplim objemom in odprtomiselnim kolektivom dopušca, da si tam in posledicno povsod drugod popolnoma takšen, kakršen si. Za faks sem se odlocila po obcutku. Šla sem na nekaj informativcev in izbrala študij kultur in ustvarjalnosti na Fakul­teti za družbene vede, predvsem zato, ker mi je bilo všec prav vse, kar so o študiju povedali. In svoje odlocitve niti malo ne obžalujem, ker je faks s svojo pestrostjo na družboslovnem, humanisticnem in umetniškem podrocju per­fektna »zmes« mojih zanimanj. Priporocam, oboje. Kaj rada delaš v svojem prostem casu? V prostem casu prevprašujem vsa mož­na vprašanja, raje kot da preberem kakšno dobro knjigo, pogledam dober film ali serijo, nenehno poslušam glasbo, po navdihu pišem poezijo in pojem ter kadar le lahko (na neš­teto možnih nacinov) rišem nasmehe svojim ljubljenim in mimoidocim. Še vedno išcem svojo pravo pot, a tako trdno verjamem, da mi bo nekoc popolno­ma jasno, kaj je smisel mojega življenja, da samo prepušcam svoji intuiciji in toku casa, da naredi svoje. Veseli me življenje in kakšna uganka je. Imaš kakšen hobi, koliko casa se že ukvarjaš z njim? Hobijev je veliko, a me vse po nekem casu mine. Edina nenehna želja je želja po preiz­kušanju sposobnosti svojih glasilk, pljuc in prepone. V osnovni šoli sem nekaj casa igra­la precno flavto, a ugotovila, da to ni zame, ker sem na nastopih preprosto pomešala dve skladbi v eno in naredila zmešnjavo. Pela sem v vec pevskih zborih, izmed katerih mi je v najlepšem spominu ostal zbor RTV Slo­venija, in celo posnela nekaj otroških pesmic za Mladinsko knjigo. A tudi navdušenja nad profesionalnim ukvarjanjem s petjem je bilo enkrat konec. V zacetku prvega letnika faksa sem razmišljala o ustanovitvi svojega radia. In verjemi mi, da nas vesolje posluša! V enem mesecu sem spoznala urednico našega novo­nastalega radia. Pred faksom. Prosila sem jo za žvecilni gumi. Moj trenutni hobi, za kate­rega verjamem, da bo nekoc prerasel v nekaj vec ali nekaj podobnega, je torej radio. Kako si zacela ustvarjati za radio Ba­sement? Radio je nastal pod krili Mladih zmajev Cr­nuce. Koordinator Crnuc Matic Munc in naša nadobudna, ambiciozna in nadspodobna ured­nica Zia Perko Rogelj sta se nekega le­pega dne pogovarjala, da bi bilo lepo imeti radio. Matic je namrec nekdanji spiker in teh­nik z Radia Študent in je to ena izmed njego­vih vecnih ljubezni. Takrat sta mislila, da med mladimi ni vec radijskih navdušencev, danes pa vidita, da ni tako. Nato sva se spozna­li midve z Zio. Pravi, da jo je najin nakljucni klik spodbudil k iskanju novih soustvarjalcev. Cez cas se nas je nabralo osem. V enem letu. Vmes smo že vsi skoraj obupali, nismo vedeli, kako naprej, ali bi se v to sploh zakopali, ali smo sploh dovolj samozavestni … A smo se odlocili, da poskusimo, predvsem zato, ker smo se strinjali v eni stvari: današnji družbi manjkajo aktivni posamezniki, ki znajo raz­pravljati in ob tem ohranjati tako trdno hrb­tenico kot obcutek za socloveka. Kot sem videla, ustvarjaš s prijatelji­cami. Ali bi lahko naštela clanice ekipe in napisala, katero tematiko pokriva katera? Res je. Dobila sem priložnost, da sodelujem z izjemnimi ljudmi, ki so bili pripravljeni za­plavati v neznane vode in v njih plavajo kot profesionalci. Pod mentorsko taktirko radij­cev Matica Munca, Nade Vodušek in Jelene Licanin se pilimo v diamante. Vodi nas že prej omenjena urednica Zia Perko Rogelj, ki ji gre hvala in cast, da vse skupaj poteka, kot mora. Poleg tega sodeluje še v oddaji Študenten­futer. Njen fant Matic Lesjak je dizajnerski mojster in ustvarjalec spletne strani. Ob Zii pri Študentenfutru kraljujeta še Urška Sela­kovic in Ana Hladnik. V naši ekipi imamo kar dve Urški. Eno sem že omenila, druga, Urška Kleindienst, pa vodi Feršterkeraj, pogovorno oddajo o mladih umetnikih. Ena izmed naših temeljnih vrednot je dejavno vkljucevanje v družbo, cemur se je najbolj posvetila Mojca Jevšek, ki vodi politicno oddajo Kampanija XY. Potem pa ostaneva samo še jaz in izredna Nika Pušlar, s katero soustvarjava kulturolo­ško oddajo Kje je tu most?, ki raziskuje sivine nasprotujocih si mnenj o redko omenjenih družbenih vprašanjih. Zakaj ste se odlocili prav za radio? Želimo si, da bi se ljudje vec pogovarjali med sabo. Ne samo o tem, kar je vsakdanje in mi­mobežno, temvec o tem, kar najvec šteje. O družbi – iz cesa izhaja, kakšna je in kakšna bo … O mladih, ki kricijo, a pogosto niso slišani. O cemer se ne govori, pa bi se moralo, pred­vsem iz potrebe po spremembi. Podrobneje nam predstavi tematike vašega radia. Za zdaj naš spletni radio pokriva štiri vidike. Študentenfutr govori o življenju študentov, kako si olajšati kakšen študentski položaj in kje izplesati ves svoj stres. Feršterkeraj je po­govorna oddaja z mladimi umetniki, v kateri se voditeljica ne zanima samo za tisto, »ved­no vprašano«, temvec intimneje predstavi so­govornika. Kampanija XY je oddaja o politiki. Avtorica v njej politicne zadeve razloži precej preprosto, s poucnim podtonom in pozivom k akciji. Kje je tu most? je delno akademska oddaja, v kateri z dialogom spoznavamo te­matike, ki se pojavljajo v našem vsakdanu, filmih, knjigah, medijih …, a jih najveckrat pa­sivno obidemo. Pocneš to zato, ker te zanima novinar­sko delo, ali zato, ker želiš širiti svoje misli s poslušalci? Mmmm … Novinarstvo ni moja prva izbira, ampak bi se bilo tudi v tem verjetno zabavno preizkusiti. Radio mi je všec zato, ker smem govoriti o tematikah, ki bi lahko marsikate­remu poslušalcu razširile obzorja in omogo­cile, da bolje razume socloveka. Nagovarjam jih zato, ker je v tako »naprednem« svetu še vedno prevec prostora za ignoranco, nehu­manost, neeticnost in nastrojenost tako do posameznika kakor do dolocenih družbenih skupin. Želim si, da bi se ljudje vec pogovar­jali, predvsem pa da bi se med sabo bolje poslušali. Kako si z Niko izbereta temo oddaje, o kateri bosta razpravljali? Koliko casa se približno pripravljata in koliko virov predelata? Na zacetku sva z Niko na list papirja napi­sali seznam družbenih tematik, ki bi jih radi obravnavali. Trudiva se, da se zaporedne oddaje povezujejo in prepletajo med sabo. Prvi trojcek oddaj bo na primer posvecen vprašanju odtujevanja. V prvi oddaji tega sklopa primerjava slovensko ljudsko slovstvo z indijanskim, za kar sva prebrali najmanj pet dokaj obsežnih knjig in oddajo spisali v desetih urah. Zacetek je seveda najtežji. V drugi oddaji želiva poslušalcem z drugacnim uvidom predstaviti Afriko in pokomentirati relavantnost dokumentarnih oddaj. V tej sva se bolj posvetili vizualnim kulturnim besedi­lom, zato sva porabili tako za pripravo kot za samo pisanje oddaje manj casa. Tretja naj za zdaj ostane skrivnost. Izdam lahko le, da go­vori o orientalizmu. V vsaki oddaji se zaradi kompleksnosti teme med nama odvije precej poglobljen dialog, podkrepljen z veliko tako splošnega kot tekom raziskave pridobljenega znanja. Kakšna literatura, glasba in filmi te za­nimajo? Berem, poslušam in gledam tisto, kar se odmika od ustaljenih tirnic. Najraje poslušam reggae, afriški RnB in vse, kar s svojo lepoto razsvetli moj dan. Obožujem pesnico Mayo Angelou in uživam ob prebiranju Sartra. Fil­mov in serij pa po navadi sploh ne spremljam vsebinsko, ampak bolj scenografsko, psiho­loško, opazujem barvne sheme in podobno. Približno vem, kaj se dogaja, a je vse drugo toliko bolj zanimivo. O cem najraje govoriš? Si »v etru« sprošcena ali imaš kaj treme? O cemer ljudje raje ne bi govorili, ker jim je nerodno, jih je strah ali se jim zdi prevec za­pleteno, zato stvar raje ignorirajo. Po navadi sem dokaj sprošcena, ker za zdaj še ne odda­jamo v živo in vem, da vse lahko še naknadno popravimo. S katerim zgodovinskim likom bi si že­lela iti na caj? Rada bi spoznala prazgodovinske ljudi, »najmanj razvito« obliko cloveka, se od njih ucila in se v dolocenih pogledih vrnila k svojim koreninam. Zanima me, kako zelo zelo zelo smo si zapletli življenje. Kaj želiš sporociti svojim poslušalcem? Hvala vsem, ki ste se že oglasili na naši spletni strani www.radiobasement.net in nas spremljate že od samega zacetka. Hvala tistim, ki nam boste dali priložnost šele cez cas. In hvala tudi tistim, ki nam je sploh ne boste ponudili, ker spoštujemo vaše izbire in svobodno voljo. Zaceli smo iz nic. Za zdaj smo spletni radio. Želimo si, da nas boste cez nekaj let lahko poslušali na radijskih valovih. Z majhnimi koraki se pride dlje kot z dolgimi, ce so ti negotovi. Kje se vidiš v prihodnosti? Vidim se v krogu svojih bližnjih, obkroženo z njihovo ljubeznijo in medsebojno podporo. Vsekakor nekje med gozdom in reko. Vem, da bom nekoc obcutila izpopolnjenost, in tega se izredno veselim. Imaš misel, v katero verjameš in bi jo delila z nami? Vse, k cemur smo nagnjeni, nas privlaci in zanima, so drobci, ki nas vodijo k izpopolnitvi našega življenjskega smisla. Popolnoma clo­veško je, da na tej poti kdaj delamo napacne korake. A ce casu damo cas, zaupamo svo­jemu notranjemu glasu in premoremo veliko ljubezni, se nam vendar ni treba nicesar bati, saj bomo vedno znova našli pravo pot. Nina Rems, foto: Al Ninic Ceak Ekipa Radia Basement Mladi o mladih Portretna slika Miše Miša med prebiranjem plošc Naslovnica Radia Basement Pisma bralcev . Obvestila Nezadovoljni z odvozom smeti Spoštovani, JKP Prodnik se je odlocil opravljati odvoz smeti malce po svoje. Prejšnji teden (drugi teden septembra, op. u.) sploh niso odvažali smeti (rumenih kant). Ker v kantah ni bilo vec prostora, smo smeti zložili na kante v vrece. Te vrece so danes gladko pustili oziroma jih pometli s kant na tla, ceš, ce ne gre v kante, pa povecajte število kant. Do zdaj smo komaj napolnili eno kanto (imamo pa dve), torej vec kot dovolj. Pozivam JKP Prodnik, naj opravlja svoje poslovanje v skladu s preje­timi zavezami, Obcino Trzin pa, naj pri sklepanju koncesije primerneje izbira koncesionarja. Prebivalci si ne želimo biti talci nekega komu­nalnega podjetja, kajti komunikacija zaposlenih je robotska (ceš, mi smo lepi, pridni pa ..., ocitno odraža vodstveno kulturo) – no, Neapelj ni tako dalec. Podoba Trzina je namrec v tem primeru skažena, kakor da bi bili v Neaplju (no, ne cisto, ampak nastavek pa je). Poškodovano kanto (pri nalaganju na kamion in spušcanju) naj za­menjajo ali popravijo (pri nas kanto za biološke odpadke). Hvala za razumevanje. Marino M. Samardžija, Jemceva cesta Doživetja v Ljubljani? Zakaj pa ne! Kaj, ko bi kakšen jesenski vikend preživeli nekoliko drugace? Še vse do konca novembra se lahko odpravite na oglede Dobimo se na plac' in Okusi Ljubljane, pri katerem vam bodo postregli tradicionalne ljub­ljanske jedi in pijace v petih restavracijah, na sprehodu po starem mestnem jedru boste spoznali manj znane podrobnosti o Ljubljani in se na koncu brezplacno popeljali še z vzpenjaco na Ljubljanski grad. Cena za odraslega je 24 evrov, za otroke do 12. leta pa 15 evrov. Morda pa vas zanima vodeno spoznavanje Stare Ljubljane in Ljub­ljanskega gradu? Cena, ki vkljucuje vožnjo z vzpenjaco, je 6 evrov za odraslega in 3 evre za otroka do 12. leta. Za podrobnosti in termine obišcite www.visitljubljana.com ali poklicite na 01/306-12-15. Vodeni ogledi bodo izpeljani ob podpori Slovenske turisticne organizacije in upoštevanju zdravstvenih in varnostnih priporocil NIJZ. (tb) Vabilo na kulturni vecer KUD Franc Kotar Trzin v cetrtek, 22. oktobra, ob 19. uri vljudno vabi na kulturno-literarni vecer s pesnikom, pisateljem, tekstopis­cem, publicistom, nekdanjim televizijskim in radijskim voditeljem ter ustanoviteljem Muzeja Punk Kulture, Esadom Babacicem. Pogovor z avtorjem bo tekel predvsem o njegovem delu in zbirki esejev Veš, mašina svoj dolg, za katero je prejel Rožancevo na­grado 2020. Gre za »nepredvidljivo in žanrsko raznoliko knjižno izdajo, katere osrednja vozlišca so šport, življenje stranskih ulic in spomini.« Po­govor v Dvorani Marjance Rucigaj v Trzinu bo vodila Saša Hudnik. Vstop je prost. Kulturne vecere pripravlja KUD Franc Kotar Trzin in financira Ob­cina Trzin. Foto: Arhiv Esada Babacica, www.esadbabacic.si Obvestila Locevanje bioodpadkov je koristno za planet Biološko razgradljivi odpadki so velika obremenitev za okolje, saj se ob odlaganju iz njih sprošcajo tudi toplogredni plini (metan in drugi). Zato veljavni predpisi zapovedujejo loceno zbiranje teh odpadkov ozi­roma prepovedujejo mešanje bioloških odpadkov z drugimi komunal­nimi odpadki. To z drugimi besedami pomeni, da biološki odpadki ne smejo biti odloženi v (crn) zabojnik za mešane odpadke niti v (rume­nem) zabojniku za embalažo, prav tako pa jih je prepovedano zlivati v odtoke ali metati v stranišce. Locevanje je obvezno Locevanje je obveza vsakega gospodinjstva, izvajalec javne službe pa mora zagotoviti loceno zbiranje in prevzemanje. Glavni namen lo­cenega zbiranja biološko razgradljivih odpadkov je zagotoviti najpri­mernejše in najucinkovitejše nadaljnje ravnanje s tovrstnimi odpadki, da bo obremenitev okolja cim manjša. Med biološko razgradljive odpadke spadajo: 1. kuhinjski odpadki: ostanki hrane, papirnate brisacke, cajne vrecke in kavna usedlina …, 2. vrtni odpadki: rože, plevel, trava, listje, veje … Locevanje biološko razgradljivih odpadkov je na obmocju obcin Domžale, Mengeš, Trzin, Lukovica in Moravce urejeno z uporabo rja­vih zabojnikov. Del uporabnikov, predvsem tistih na bolj ruralnem ob­mocju, pa ima locevanje in odlaganje biološko razgradljivih odpadkov urejeno kot kompostiranje v hišnem kompostniku. Kjer je to izvedljivo, je najbolj priporocljiva kombinacija obeh rešitev. Zbiranje v rjavih zabojnikih Vsi loceno zbrani biološko razgradljivi odpadki, zbrani v okviru javne službe ravnanja z odpadki (na leto se jih na obmocju obcin Domžale, Mengeš, Lukovica, Moravce in Trzin zbere vec kot 5000 ton), so pre­dani družbam za ravnanje s tovrstnimi odpadki in v kompostarni pre­delani v kompost. Tako pridobljeni kompost se nato koristno uporabi, na primer za zasajanje površin po gradnji ob avtocestah in podobno. Odvozi vsebine rjavih zabojnikov se v poletnem casu izvajajo enkrat na teden, pozimi pa vsakih štirinajst dni. V poletnem casu so rjavi zabojniki enkrat na mesec strojno ocišceni. Ob tem velja poudariti, da lahko uporabniki rjavih zabojnikov kadar koli brez dodatnih stroškov pripeljejo v Center za ravnanje z odpadki v Dobu obcasno povecane kolicine zelenega vrtnega odreza. S hišnim kompostnikom do lastnega komposta Na obmocjih, kjer niso predvidene rjave posode za zbiranje biološ­ko razgradljivih odpadkov, je treba le-te zbirati v kompostniku. Enako velja tudi za tiste uporabnike, ki se odlocijo, da ne želijo imeti rja­vega zabojnika, in oddajo vlogo za hišno kompostiranje. Pri tem je pomembno, da pravilnik ustreza predpisom s tega podrocja. Odpadki, ki so primerni za kompostiranje: ZELENI VRTNI ODPAD, zlasti: KUHINJSKI ODPADKI, zlasti: - odpadno vejevje, - trava, - listje, - stara zemlja loncnic, - rože, - plevel, - gnilo sadje, - stelja malih rastlinojedih živali, - lesni pepel. - zelenjavni in sadni odpadki vseh vrst, - jajcne lupine, - kavna usedlina, - filter vrecke, - pokvarjeni PREHRANSKI izdelki, - kuhani ostanki hrane, - papirnati robcki, brisace in papirnate vrecke. Odpadki, ki niso primerni za kompostiranje, so vsi odpad­ki, ki se v okolju ne razgradijo, poslabšajo kakovost komposta in vsebujejo nevarne snovi: plastika, steklo, kovine, keramika, kosti, mašcobe, ostanki tekstila, vsebina vreck za sesalce, zdravila, oblanci in žagovina obdelanega lesa, macji in pasji iztrebki, plenice. S pravilno tehniko kompostiranja dobimo kakovosten kompost Za postavitev hišnega kompostnika na vrtu izberemo polsencen ali sencen prostor, zavarovan pred vetrom in lahko dostopen. Hišni kom­postnik naj ima stik s tlemi in naj bo z vseh strani primerno prezracen. Postavi se ga tako, da ne povzroca motenj (na primer smradu) na sosednjih zemljišcih. Hišni kompostnik mora imeti stik s tlemi. Osnovna plast zdrobljenih vej poskrbi za dobro zracenje od spodaj in preprecuje zastajanje vode. Za optimalen razkrojni proces je pomembna zadostna ponudba kisi­ka, ki jo dosežemo tako, da se suhi strukturni material (veje in zeleni obrez) in vlažni nestrukturni material (trava, kuhinjski odpadki) vedno med seboj mešajo. Kuhinjske odpadke in ostanke hrane je treba takoj prekriti z listjem, zemljo, travo ali rahlo zagrebsti, da preprecimo ne­prijetne vonjave in ne privabljamo neželenih gostov, kot so podgane ali ptici. V procesu razgradnje, ki poteka pri 50–60 stopinjah Celzija, mikroorganizmi, bakterije in glive proizvajajo humus in hranilne snovi, za kar pa potrebujejo doloceno vlago. V casu daljše poletne suše je priporocljivo vlaženje kompostnega kupa. Ko je hišni kompostnik poln po približno pol leta njegovo vsebino preložimo. Tako jo prezracimo in pospešimo razkroj. Dozoreli kompost presejemo s sitom z odprti­nami od 15 do 20 mm, preostanek uporabimo za nadaljnji razkroj kot strukturni material. Vec o locevanju odpadkov in kompostiranju si lahko preberete na spletni strani www.jkp-prodnik.si. Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o. OBVESTILO O PREHODU NA ZIMSKI URNIK PRAZNJENJA RJAVIH ZABOJNIKOV Uporabnike obvešcamo, da od 1. novembra do 28. februarja velja zimski urnik odvoza biološko razgradljivih odpadkov, kar pomeni, da se zabojniki praznijo na 14 dni. Tocni urniki so objavljeni na spletni strani www.jkp-prodnik. Oglasi 01 5891 310 www.avtohisa-real.si Oglasi Oglasi