Orehova Vejica.
Ruski spisal /-. L. N. Tolstoj,
• ivel je bogat kupec, ki je imel tri hčere. Napravil se je, da se popelje po kupčiji in vprašal je hčere, kaj naj jim pri-nese. Starejša je prosila za steklene bisere, druga za prstan, a najmanjša reče: Jaz ničesar ne potrebujem; če se pa spomniš, pa mi   prinesi   orehovo vejico."   Kupec   se  je odpeljal, do-
končal svoje opravke in kupil slarejši hčerki steklenih biserov, drugi prstan.
Že se je peljal skozi velik gozd, ko se je spomnil, da ni najmanjša ničesar
I
drugega prosila nego samo orehovo vejico. Zlezel je z voza in še! odtrgat orehovo vejico. Hitro zagleda na grmu orehovo vejico, ki pa ni bila na-vadna, ampak na nji so viseli zlati orehi. In kupec si misli: BTu je tudi za mojo hčerko dar." Nagnil j« vejico in jo odlomil. Kar zgrabi kupca za roko medved — kje se je neki vzel? — in reče: nKako se drzneš odlomiti mojo vejico? Sedaj te pojem!" Kupec se je ustrašil in pravi: ,,Ne vzel bi vejice, ko bi me ne bila prosila najmanjša hčerka."
^ldi domov", reče medved, npa pomni: onega, ki te doma prvi sreča, daš meni." Kupec je obljubil, in medved ga je izpustil. Kupec se je od-peljal dalje in prišel končno domov.
Baš se je pripeljal na dvorišče, in naproti mu pribeži njegova ljub-Ijenka — najmanjša hčerka. Kupec se spomni, da je obljubil medvedu onega, ki ga prvi sreča, in omedlel je.
Pripovedoval je kupec vse, kar se mu je dogodilo in da raora dati rnajmlajšo hčerko medvedu. Vsi so začeli plakati. nNe plakajte," pravi mati, ujaz vem, kaj storiti. Kadar pride medved po našo hčer, oblečemo lepo astirjevo hčer in jo damo namesto svoje."
Nekoč sede vsi doma in vidijo, da pridrdra na dvorišče kočija. Začeli so gledati. Vidijo, da je iz kočije stopil medved. Medved je prišel h kupcu ln reče: ,Daj hčer!" Kupec ne ve, kaj bi rekel. A rnati se je spomnila — oblekla lepo pastirjevo hčer in jo privedla k medvedu. Medved jo je po-sadil v kočijo in se odpeljal. Komaj so se odpeljali, je začel medved grčati in hotel pojesti pastirjevo hčer. Tedaj je povedala, da je pastirjeva, a ne upčeva hči.
Medved se je vrnil h kupcu in reče: ^Prevaril si me, dal si rai pastir-rjevo hčer!" Plakali so nekaj časa, oblekli svojo hčerko, se poslovili od nje in jo dali medvedu. Medved jo je posadil v kočijo in se odpeljal. Vozili so se, vozili, pripeljali se v velik gozd in se ustavili. Medved je stopil iz kočije in rekel: nTu je naš dom, idi za menoj!" Medved je zlezel v jamo, deklica je šla za njim. Potem je odprl medved velika vrata in odnesel deklico v temno jamo, kleti podobno, in reče: ,Idi za menoj!" Deklica se je tresla od strahu in misiila, da je prišla njena zadnja ura, a vendar je šla za medvedom.
Kar je treščilo nekaj kakor grom in se zasvetilo.   Deklica vidi, da ni
v podzemeljski kleti, ampak v bogatem dvorcu:  vse je bilo svetlo, godba,
'igra in krasno oblečeni Ijudje jo srečavajo  in  se ji klanjajo,  a vstrani od
pnje — mlad knez.  Knez je prišel k nji in rekel:   »Nisem  medved,  ampak
nez, ki se hočem poročiti s teboj."
Tedaj so poslali po očeta in mater, pozvali goste in praznovali svatbo. Živeli so srečno in vedno hranili orehovo vejico.