9. štev.
V Ljubljani, v t 14. sta 1880.
Letnik VIII.
Inseratl se «prejemajo in velja tris.oona vrsta:
S kr., če se tiska lkrat,
ll n n H 1 n AO H u II n 3 ii
Pri večkratnem tiskanji se vtonn primerno zmanjša.
Rokopis
se ne vračajo, nefrankovan» pisma se ne sprejemajo.
N >ročnino prejema opravnifitvo ( trtmmistraeija) in «kstedinija na Dunajski cesti št. 15 v Medija-tovi hiši, II, nadstropji.
Političen list za ilormtl narod.
Po pošti	prejemar velja :
Za celo ieto	. . 10 gi. _
za poiieti,	. . 5 ,, _
za četrt ieta	. . 2 „ 50
V administraciji velia:
Za ceio leto . , 8 gl. <0 kr za poi ieta . . 4 „ 20 „ za četrt ieta . . 2 „ 10 „
V Ljubljani na dom pošiljan veiii 60 kr. več na ieto.
Vredništvo je Poljanski nasip »t. 48.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Naši okrajni glavarji.
Enoglasen je klic vseh avstrijskih narodov, naj jih vlada t dreši od nen škularsko - lihe ralne birokracije, kakor jih je odrešila liberalnega nasilstva ustavoverne stranke. Nerazumljivo je skoraj in čudovito, kako strastno se oklepa birokracija nemško-liberalne sisteme. Tako so zagrizeni v svojo nemškutarijo, da nasprotujejo celo vladi, ako ona hoče narodom pravična biti. Birokracija je vrgla grofa IIo-henvvarta, ona je svojemu predstojniku, prvemu ministru, pri vsaki priliki polena pod noge metala, tako da se je cela mašina skoraj ustavila, kolesa so se ustavljala, ker podložni organi niso hoteli podpirati namer viših uradov.
Ravno tako dela birokracija s Taaffejem. Ona misli, da je to le začasno stanje, da mora sedanja vlada kmalo propasti ; tudi se jej pre-neumno zdi rešpektirati ravnopravnost slovanskih jezikov, deloma ker jih ne zna, deloma, ker je navajena nemškega „šimelna", in navada je železna srajca.
češki listi vladi svetujejo, naj s svojimi podložnimi organi bolj strogo ravna, da se ne bodo norčevali iz vladnih ukazov. Mnogi sod-nijski in političui uradi na Češkem nečejo rešpektirati ministerske naredbe zaradi ravno-pravnosti češkega jezika, ter so predrzni dovolj, naravuost nasprotovati vladi. Češki listi se tedaj po pravici čudijo, kako da si vlada pusti od lastnih organov tako opozicijo delati, ter zahtevajo, naj bi vlada odstranila vsaj najhuje zagrizene nasprotnike v uradniškem stanu, ki
ovirajo spravo med narodi. Tako je ces. namestnik Depretis v Trstu odločen ustavoverec, in vrh tega še pokrovitelj lahonstva v Primorji, zvestim Sloveucem pa le malo prijazen. Češki namestnik Weber je bil vedno pristaš ustavovercev in vendar ne odstopi od svoje službe, ter čaka , kdaj pride zopet ustavoverstvo na krmilo. Ravno taka sta tudi deželna predsed nika na Štajarskem in Koroškem, taki so namestniki v dolenji in gorenji Avstriji, na Tirolskem in v Šleziji. Ustavoverci so z našimi ljudmi vse drugače postopali, ter narodne uradnike preganjali, kar se je dalo, brez vsega ozira.
če pogledamo na naša slovenske kraje, našli bomo skoraj same take uradnike, ki so vsi srditi, ako slišijo besedo o slovenskem jeziku.
Pred vsemi se odlikujejo naši okrajni glavarji. Najprej imenujemo med njimi litijskega glavarja Vestenecka, ki jc bil v deželnem zboru voditelj ustavoverne, vladi sovražne stranke. Na nič boljšem glasu nista Scböawetter in Derbič. Pravo pozornost pa je zbudil kamniški okrajni glavar s svojim famoznim odlokom na nekega župana, kteri odlok smo mi priobčili. Ta čudni mož interpretira §. 19. drž. osn. postav tako, da je dolžnost županov, učiti se druzega deželnega jezika (kterega?), ter celo s kaznijo žuga, ako bi se župan predrznil, pisati v svojem jeziku ter bi s tem kaj zavlekel. Kaj tacega, ko le-ta odlok, vendar še nismo slišali, in videti je , kakor bi okrajni glavarji ubogali ueko posebno , nam neznano vlado, kajti Bedanji vladi so taki nazori čisto
neznani in tuji. Mogoče, da dotični okrajni glavar sam ni toliko nasproten, Baj ima čisto slovensko ime, pa zakrivili so ta odlok najbrž njegovi uradniki, med kterimi je eden znan kot zagrizen slavofag. Ne vemo, kam bomo prišli, če je vlada tako slaba , da si pusti od svojih organov na tak način opozicijo delati.
Tudi o glavarju ljubljanske okolice smo že zadnjič omenili, kako malo skrbi za javno varnost; in tudi o Vestenecku je poslanec Svetec povedal v deželnem zboru, kako Be vedejo žandarji pod njegovim poveljstvom.
Z eno besedo, na celem Kranjskem imamo komaj kaka dva okrajna glavarja, čez ktera nemarno nobene pritožbe v rokah ; večinoma pa so tako nasprotniki našega naroda, kakor tudi nasprotniki sedanje vlade, in jako zelo bi bilo želeti, da bi si naš č. g. predsednik te može malo bolj na tauko ogledal, ter jim nekoliko stališče osvetil, da bi začeli vendar enkrat dvomiti nad svojo neomejeno mogočnostjo , da bi vendar enkrat spoznali, da je Sloveuec tudi enakopraven državljan.
Politični pregled.
Avstrijske dežele
V Ljubljani 13. avgUBta.
„W. AUg. Zeitg." ima strasten članek iz Ljubljane, z napisom „Acra W1imtler in Krnili", kteri je napolnen nemškutar-«kega žolča in nemškutarskih laži. Kaj tako nesramnega še nismno kmalo brali. Nemčurski
1'ijanec.
Našim ljudem podomačil V i 1 i n s k i.
10. Poliolšnnjc.
(Dalje.)
Dobro in blago ženo obsije pri teh besedah žarek novega upanja. Videla je, da je uslišana molitev njena, ki jo je tolikrat pošiljala proti nebu. Bog, dobrotni oče vseh ljudi, je štel njene gorke solze. Izpolnilo se je, kar ji je rekel duhovni zdravnik: „Potolažena bodi, hči, zakaj mož, ki ga tako iskreno ljubiš, za kterega si tako goreče Boga prosila, ne more biti izgubljen."
Popoldne pospravi vse za na pot, zjutraj prodado vse svoje malo pohištvo in tretji dan so bili že. na potu. Kako drugačni spomini so ga obhajali zdaj, ko je šel proti svojemu rojstnemu kraju, kakor pa takrat, ko je bil spod svoje strehe pregnan, v daljni svet, med tuje ljudi, ko ni vedel, kam bi stopil, kam bi se dejal iu kako bi pokril svojo sramoto! Bil je lep dan; solnce je sijalo v vsej svoji lepoti; rosue kapljice so se zibale po peresih in le-bketale kakor biseri med biljem in drevesi: drobne tič ce so pevale, kakor jih je Stvarnik sam nauči in letevale z veje na vejo in veselo j se dvigale k nebu pod oblake. Iz dimnikov v|
vasi je uukljal dim na kviško; poljedelci bo prepevali svojo jutrno pesem in krepili Be z molitvijo za težko delo, ki so ga imeli opravljati v potu svojega obraza. Vsa priroda (na-tura) na okoli, tako lepa , tako krasna, tako divna, vsa je bila videti kakor lice božje, kakor podoba mirne zadovoljnosti. Janko, ki ni poznal te božje lepote, je stopal hitro in krepko, razprtega Brca, z žalostjo v prsih, morda edini človek v celi okolici, ki ni bil srečen, ki ni bil miren. Res je naredil dobre sklepe, re3 je namenil premeniti svoje dosedanje življenje, poboljšati se, zapustiti svojo strast, svojo pregreho, ki ga je bila pritirala na kraj pogubljenja; res je trdno sklenil umerjeno živeti; ali velikrat je že delal dobre sklepe, da se če spreobrniti , poboljšati se, da hoče pošteno živeti, pa je dostikrat zagazil v blato svoje strasti, ravuo tolikrat je pozabil svoje sklepe, svoje lepe namene in vsaka nova povrnitev ga je še globočje potopila v grešno blato, tako da je vsakrat težje ustajal: ¡toliko tižje ie ustajal, kolikor večji moč je greh čez ajega zadobil. Vse to je sam skusil in zatorej je imel dosti uzroka, da pomisli iu dvoji, bode li držal sedanje sklepe svoje? ali jih ne bo zopet sam podrl? In še več uzroka bi bil imel sumuiti, da se mu ne bodo sklepi
izvršili, ako bi bil pomislil, da on nima prave podlage i da nima trdnega stala, to je, da ne more zaupati v svojo moč, da pa mora de-tinski zaupati v božjo pomoč. Njegovi sklepi niso bili postavljeni na vero, ampak le na puhlo željo, da bi bil srečen na svetu in pa pošten pred ljudmi. — Janko je že zdavnej pozabil na Boga , zdaj pa na nj še mislil ni. Bomo videli, kaj bo dalje ž njim.
Solnce je pripekalo, Barbka je bila že popolnoma utrujena, da ni mogla dalje iti. Janko se ozre po okolici, ki mu je dobro znana: na desni vidi podrtije starih gospodarstev , pred sabo pa široko gozdno cesto, po kteri se gre k Debeljakcvi krčmi iu nekoč tudi k njegovemu mlinu. Briše si oči in kratko de: ,,pejmo za trenutek sem-le. Pojdemo po tej stezi gor k stari podrtini, ondi je lep izgled po celi okolici, od ondot bomo pregledali vso vas pa videli tudi mlin , ki je bil nekdaj naš. Gori teče tudi hladen studenec. Ondi se bomo vsedli iu kaj povžili!" Gredo polagoma po strmi stezi iu hitro dospejo k stari podrtini. Povsod na okoli je rastla seučnata hrastovina, bršljan se je plazil in spenjal po kamnji stare razvaline in bister studenec je šumljal po dragi.
Janko si odbere najbolje mesto, od koder jc mogel izgledati vso okolico. Sedejo. Katinka
pisalec napada našega dež. predsednika tako surovo, da se mora vsakemu gnjusiti, obenem pa kaže tako sovraštvo do sloveuskega jezika, da mora Darodnjaku kar kri zavreti, če to bere. Pisalec pravi, da je bil nemški jezik od nekdaj uradni in privatni jezik na Kranjskem, slovenščina pa da je mešanica iz kranjskega ' jezika, iz „windisch", —jezika in iz hrvaščine, da se je začela še le leta 1848 (kaka buda-lostl). Nas narodnjake sumniči pisalec, da smo veleizdajalci in da škilimo v Rusijo in Jugoslavijo!
Pisalec pravi, da morajo šole in uradi na Kranjskem nemški ostati, ker slovenščina za to ni sposobna, ker Slovenci sami to zahtevajo (?), in kakor že poznamo te nemčurske budalosti. Potem pripoveduje, da Nemci ali kakor pravi „Deutsch-Krainer" tukaj svojega življenja varni niso, iu več takih nesramnih laži. Ta impertinentni napad, ki je menda nagrobna pesem „Tagblattu", nam zopet jasno priča, da so nemškutarji nepoboljšljivi, da ostanejo zagrizeni sovražuiki naše narodnosti in našega jezika. Toraj ue delajmo ž njimi nobenih kompromisov, ampak preganjajmo to zalego do zadnjega, in naše postavne borbe ne sme biti konec, dokler ne zginemo ali mi, ali pa izdajalci naše lepe domovine, ki se zdaj imenujejo po novi šegi „Deutsch - Krainer" pa so bolj ,,Krainer", ko „deutsch". Koliko mirnih, poštenih Nemcev tukaj živi, ki se jim še nikdar ni las skrivil, in ta renegatska duša si upa pisati, da Nemci na Kranjskem niso varn; svojega življenja! Organizirana je cela vojska zoper deželnega predsednika W;nklerja, njega hočejo na vsak način odstraniti, zato upijejo, lažejo po vseh judovskih in renegatskih listih zoper njega. Mi Slovenci pa čvrsto stojmo okoli našega predsednika Winklerja, in pokažimo mu, kako on uživa simpatije cele dežele. Tiste občine, ki tega še ni30 storile, uaj ga imenujejo za častnega občana, ker on to v resn:ci zasluži, tacega predsednika še nismo imeli.
Nemška lojalnost se je v posebno lepi luči pokazala v ! *ovu na gornjem Avstrijskem, kjer so hoteli nemškega cesar,a Viljema slovesno pozdraviti, tako da jim je morala politična ob ai-t to prepovedati.
Vnanje države.
O Turku zdaj mislijo, da bo odstopil Črnogorcem Osinj (Dulcigno), ker vid', da so evropejBke oblasti edine, in da ga bodo prijele, če se bo hotel iz njih norčevati.
Ruiuuiiski knez je prišel s svojo soprogo v Isclil, kjer so že zbrani naš in nemški cesar, pa knez Milan srbski. Za Turka se menda ne bodo poganjali, drugo pa uaj pride, kakor hoče, za Slovane ne more priti slabše, kakor je bilo.
Izvirni dopisi.
I® Katež ua (■orcujskciu, 10.
avgusta. (Nesreča. O „Weissenfelžarjih" nekaj.) Nek kovač, ki v fužini g. Kliucerja v Beli peči dela, je šel v nedeljo zjutraj s svojim lOletnim sinom — namesto k maši — v Travnik (visok razrastek Mangarta) belunec (Edel-weis) trgat. Kakor znano, belunec raste ob rebrih ptčovja, kamer se težko in ue brez nevarnosti pride. Sin tega kovača , ki ni vedel, kako varno mora človek stopati po ozkih iu kljukastih slemenih, gre predaleč na kraj stene, drn se pod njim odtrga in nesrečni mladeneč pade čez visoko steno. Med padcem je večkrat treščil ob stene, to kuže kri, in je na posled obtičal ves razbit na majhni planici mrtev. Naši pastirji, ki so ta dau ovce v Travniku pasli, so poskušali do njega priti, pa jim je bilo nemogoče, dasiravno znajo po skalovju plezati kakor divje koze. Drugače ga ne bode moč dobiti, kakor, če bi bil kdo tako pogumen, da bi se dal po vrvi dol k njemu spu stiti, da bi ga na vrv privezal iu ua ta način nazaj gor potegnili, od koder je pal, pa naši pastirji se nočejo v tako nevarnost podati in gotovo se tudi nobeden drug ne bode upal iti po uirtvo truplo. Naši pastirji pripovedujejo, da so že ta dan popoldne videli vrane okoli njega letati. Tako te godi onim, ki službo Božjo zanemarjajo, kar se pri Klincerjevih kovač h v Beli peči jako pngosto zgodi.
Kdor hoče v Mangart iti, bodi opozorjen, da je sedaj zelo nevarna pot gor. Tudi bodi omenjeuo, da na počitnice v Belo peč ni kaj varno hoditi, ker tam okoli se pogosto laška druhal vlači, posebno zdaj, ko na klancih cesto |popravljajo. Pametneje je, da, kdor hoče ua
Gorenjsko na počitnice iti, gre v Kranjsko goro ali Podkoren. Tam je tudi prijetnejša okolica kakor v Belopeški kotli, kjer se drugam ne vidi kakor v nebo. Komur je drago k rateškima jezeroma iti, mu je pot iz Kranjske gore in Podkorena veliko prijetnejša kakor iz Bele peči, in tudi ne dolga; v poldrugi uri se polagoma peš pride.
čudno se mi zdi, da se ti dve jezeri imenujete „Belopeški jezeri" (WeisBenfelser-Seen); saj imate več ko dve tretjini rateške zemlje pod seboj, s kakim pravom se tedaj imenujete „Belopeški' ? Se ve, ko bi ji zdaj prekrstili, bi „Pleš Miha" takoj vanji skočil.
Pa temu se še tako ne čudim , a smešno se mi zdi, da neki gospod v Beli peči zahteva, da naj se železniška postaja v Ratečah prekrstiti tako, da se ue bo imenovala „Rateče", ampak „Weissenfelb". Postaia stoji Bredi ra-teškega polja, na kaj tedaj ta gospod opra svoje zahtevauje? Morda na to, ker so na Dolenjskem tudi Rateče, se pa boji, da bi kak vlak, ki je na zgornje Rateče namenjen, na spodnje ne zašel. Ali morda misli ta gospod, da Itatečani nismo vredni, da bi se postaja pri Itudolfovi železnici po naši vasi imenovala, ker nemški ne znamo? Tu pa bodi povedano temu gospodu, da veliko Rattčanov bolje zua nemški kakor Weisenfelžerji. Ti bi že več ne znali nemški, ko bi se v šoli ne učili. Stari Weisenfelžerji tako znajo „tajčda med pravimi nemci še kruha ne bi znali kupiti. V poprejšnjih časih je morala vsako peto nedeljo slovenska pridiga biti, ker veliko ljudi nemški ni znalo. Weisenfeiš se je prav za prav še le ponemčil, kar je tam šola, poprej niso že skoro nič nemški znali in še sedaj tako nemščino klestijo, da bi si človek, ki jih sliši, kar ušesi s pavolo zamašil. Kako ti purgarji nemški znajo, je tudi iz tega lahko razvidno, ker je nek Weisenfelžer pri sodniji v Kranjski gori tako uemščiuo klatil, da ga je sodnik opouiuil, da naj slovenski govori, ker nemški ne zna. Se ve, Blovenski pa tudi ni znal prav. Wei-senfelš bi bil kmalu ves slovenski, brž ko bi šola slovenska postala. *)
*) Kako bi pa naši nemčurji zatulili, če bi se o kaj tacem le črhnilo 1 Saj že zdaj upijejo,
I ko še nihče na to ne misli ne.	Vredn.
uzame iz popotne torbe kruha in mesa, raz-reže in razdeli, Janko pa gre k studencu, da prinese vode.
Zamišljen zre v nižavo, kakor daleč mu seže oko. Ko pa svoj ml;n ogleda, trepeta mu pogled in kakor strela ga prešine ta pogled, ker vest mu pravi: vse to je bilo tvoje, pa vse si zgubil, zgubil s pijanstvom , s tako nespa-metjo, ki se ne da prizanestil — On ničesa ni pokusil, obrnil se je od svojih , da ne bi videli, kako mu solze tako. Katinka ga prijazno pogleda v njegovo solzno oko in de užaljena :
„Janko, čemu žaluješ? Dolgo smo žalovali, dosti let smo se solzili, zdaj se dajmo veseliti. Marljivo bomo delali, pa zaupali bomo v Boga. Srce mi pravi, Janko, da bomo srečni. V og-Ijarski koči, prikriti šumnemu svetu, bomo zadovoljno in veselo živeli v gozdni samoti, živeli bomo za Boga in za otroke. Mirna vest, košček kruha , pošteno zaslužen in se znojem zabeljen — Janko, kaj more več zahtevati človek?" '
„Prav govoriš, dobra moja žena. Ne b lo bi tako, kakor je, ko bi te bil prej poznal; ko bi te znal ceniti, to bi bila prava sreča. Ti si blaga, ti si redek biser. Ko bi bil tebe poslušal in tebe vbogal , ic bil bi tako daleč
zašel. Ne morem srečen biti I Nisem zaslužil sreče, nisem vreden, da bi se mi bolje godilo! Pogazil sem domačo srečo, poteptal sem jo se svojimi nogami, kakor brezumna žival pohodi iu pomendra vse cvotje, vse cvetlice, če jo na vrt izpustiš."
„Utolaži se Janko, umiri se, upokoji Be! Čednost mora biti srečna, ako ue drugje, pa v srcih naših. Saj veš, kako Bog obeta, da bo vse odpustil človeku, če se le spreobrne, če se le človek kesa in pokori; ni greha pod solncem, da bi veči bil, ko dobrota božja; ako je zagrešenje veliko, je še veče usmiljenje uebes !"
.,Navada, upanje," pravi Janko, ,,to je uteha grešnemu srcu, zdravilo bolni duši. Kaj bi človek počel, ko bi upati ne mogel, ne smel! Dobro tedaj, ostanite tukaj, grem tje dol službe prosit. Srce mi žalosti poka, kesam se iz globočine srca, da sem tako grdo živel, dokazati čem, da se bom resu čuo poboljšal, misliti čem , kako postanem spet pošten človek, kako otrokom spet pošteno ime povrnem, kako se sebe in z vas vso sramoto sperem."
Jauko odhaja pa reče: ,z Bogom, zdaj zdaj se povrnem", pa gre po stezi navzdol in ko je bil že precej daleč, se obrne in zakliče:
„ProBite za-me Boga, da bi moja prošnja uslišana bila, da službo dobim !'
17. Nova služba.
Prijazno je gleda'a Katinka za svojim možem in rekla suma pri sebi: „Jauko je vendar še dober človek, ima še pošteno in dobro srce, samo prijatelji, spridena druščina, in pa njegova lahkomišljenost, to ga je tako daleč zavčdlo, to ga je tako globoko pogreznilo v pregreho, ki jo zdaj tako vroče obžaluje." — Na to pogleda po otroku ; Barbka je bila splela venec, pa ga na tihem materi na glavo djala, potem pa za mater nabetala jagode, ki so prav obilno rastle naosončju. Katinka se zadovoljno nasmehlja; da si hčerka kaj tecega umisli, pa pro3i Boga, naj ue bodi zastonj Jaukova hoja k gojzdarju.
Zdaj tudi ona razgleduje okolico. Bistro pogleda proti mlinu. Mlin je bil dokaj spremenjen. Namesto stare s škodljami krite strehe bliskal se je škrlj. Pot do mlina je bila razširjena in ograjena in marsikaj druzega pri hiši je bilo prezidanega. Polje okoli je bilo vse lepo obdelano in zasejano iu rahli veter si je igral s polnim klasjem.
Kos vrta, kolikor ga je videti mogla, bil je v uajboljem stanu. Trate so bile polne sočne
Jalapa v JVIeksikl, 29. aprila.*) Sprejmi, dragi „Slovenec', nekoliko vrat tudi iz tega daljnega ti kraja, kjer ae jezik slovenski nikjer ne sliši. Popisal bom nekoliko razmere naše in začnem s prebivalci.
Po glavnem številu se dele v štiri vrste, ktere bodijo ob kratkem po rodu in šegah tu popisane.
Prvi in največi del so Indij ani. Barve so rujave, skoro kakor pri vas cigani, postave nizke, tudi čelo jim je nizko, oči črne, obraz večidel neobraščen, brez brade in brk, in kdor ima kako brado, je silno redka. Ta rod živi še zmiraj skoro kakor živina, med živino, pre-šiči in kozami biva in se nikdar ne opere in ne umije. Obleka moškemu so pavolnate gate in kratka plahta, ktero prevrta in na glavo natakne, da mu spred in zad visi po životu; podoben je zelo Čiču, le da je bolj nag. Ženske si ovijajo le okoli pasa plahte, ki jim segajo do kolen; doma nimajo nič druge obleke, le če gredo s hiše, si vržejo še prerezan prt čez glavo, kteri jim pokriva nekoliko gorenjega života. Otroci do 15. leta večidel čisto nagi okoli letajo. Vere so skoro vsi rimsko katoliške, pa jako malo podučeni, ne znajo veliko več ko vero, očenaš in „salve regina". Veliko je med njimi še poganskih šeg, tako n. pr. ože njeni za posodico pijače zamenjajo žene za dan ali več, tudi se primeri, da oče s hčerjo ali mati s sinom greši, ker se vse skup nago po nemarnih kočah valja ; o nedolžnosti mladine toraj ni veliko govoriti.
Delajo večidel le ženske, možki najraje v koči ua viseči plahti lenobo pase. Kruh imajo turšičen, delajo ga ženske tako, da zrno na močijo čez noč v apneni vodi, odlušijo kožo, drugo ob kamnih zmtijejo v testo in to pri ognji nekoliko osmode ali opeko ua lončeni reni, in ta .,kruh" jedo brez soli, brez zabele Razen tega je najrevnejšim kakor najpremož-nejšim glavna jed fižol, ki konča vsako kosilo. Pijačo, „puika" imenovano, si delajo z nekega zelišča, ki se mu pravi ,,agave", a tu mu reko „magej1'; to ima G čevljev dolga, pol čevlja široka iu spodej po 4 palce debela peresa Predno s srede steblo požene, kakor salata, ga odrežejo in srce zvotlijo; v tej votlini se
*) Pismo to smo že pred nekoliko časom prejeli, pa smo ga zavoljo druzega obilnega nuj-uega gradiva morali odlagati.	Vredn.
čez noč nabere nekak sok, skonca zelo sladek in čist, ki pa se kmalu skali in zgosti. Ta sok denejo v čisto surovo govejo kožo med štirimi koli razprto, v sredi nekoliko vglobljeno, da je dlaka na vrhu; sok začne kmalu vreti kakor vino, se peniti in dobi barvo vode, v kakoršni se je mjilo (žajfa) raztopilo, okus pa tak kakor pomije, v kterih se je smrdljivo meso pralo. To je meksikaDsko vino, ki pa strašno hudo vpijani. Lahko si mislite, da se mora vsakemu drugemu studiti.
Indijan, če je sam svoj gospodar, ne dela več, kolikor misli, da mu bo za živež dosti, vso drugo zemljo pusti neobdelano; o kakem guojenji ui govorjenja, zemlja rodi tudi brez tega. Pa če še najet dela — za kar dobiva po 25 centov (50 kr.), mora zmiraj kdo bičem stati za njim, pa še pet njih toliko ne stori, kolikor pri vas en sam hlapec.
V nravnem obziru poboljšati jih se duhovniki veliko trudijo, pa le s slabim vspehom, ker je Indijan preveč flegmatičen , mu je vse prav, da le živi, na čast rodovine pa nič ne drži ; zato je videti pogosto dekleta z malimi otroci.
Drugi del prebivalstva so „mestici" (me-šanci), otroci Evropejcev in Indijanov. Ti so zviti in potuhnjeni kakor Indijani in prevzetni kakor Spanjci, nekoliko bolj snažni in bolj oblečeni, večidel je obleka s kozjih kož, pa s celega meha brez rokalov, za obuvalo opanjke kakor Ilrvat; ženske pa imajo srajce in krilo pa ua glavi prt raznih barv in so več del bose.
Mestici" so zelo igri vdani, izvrstni jahači, barva kože je svitleja, — zagorela, podobna lešnikovi, so hude jeze in se radi maščujejo, če za to ni vzroka, so prijazni in dobrega srca hvaležni in zvesti prijatelji, pa zelo leni in pijančevanju ter ženskam podvrženi, pa ne žive tako nesramuo kakor Indijau'. Jaz prav lahko shajam ž njimi in me imajo povsod rad
Tretji del ljudstva so belij, ,.kreoli" imenovani, otroci Evropejcev tukaj rojen', lepšega vedenja, hrabri, prijazni, bolj usmiljenega srca kakor njih španjski starši, odkritosrčneji ; za prej imenovana roda nič kaj ne marajo, naklonjeni so bolj tujcem; le svojih španjskih bratov ne morejo trpeti in se drug druzega ometavajo s priimki. Meksikanci Španjolcem pravijo „gačupini", (t. j. neroden mož s težkimi sponami na oslu), Španjci jih pa imenujejo
in visoke trave, z mnogoterimi cveticami na-mešane. Po pašnik h ua drugi strani paslo se je veliko goveje živine. Saduo drevje bilo je polno najlepšega sadja, veje so se šibi le in do tal pripogibale in ko bi jih pridna roka podprla ne bila, vse bi se bile polomile, tako so bile sadunosne. Več vozov je stalo pred mlinom , na kterih so mlet pripeljali ali pa po mlev prišli.
Ženjice so veselo delale, in hlape so ugibali, kako bi spravili pod streho ves obilni božji blagoslov. Le stara košata lipa stala je veličastno še na Bvojem mestu in pod njo nov visok rudeče pobarvan križ.
Vsa vas imela je tako lego, kakor bi bila sredi vrta. Skozi sadno drevje videti je bila cerkev, ktere zvonik se je visoko vspenjal nad vsa drevesa in lepo žaril s svojo sijajno streho. Na zvoniku je stal križ, bogato pozlačen, če-gar blesket je solnce množilo. Blizo cerkve je bilo pokopališče, počivališče njenih znancev in njenih dobrotnikov. Njihove grobove so pokrivale topolike, le križ na grobu njenih milo-dragih se je lesketal v solncu. Zad za zidom videla je visoke, ponosne topole, zunaj pokopališča, kjer so zagrebli nesrečnega Filipa. A
groza jo spreleti, ko zagleda začrnelo pogorišče na mestu , kjer je stala krčma Debelja kova, in hitro se proč obrne, ker spomnila se je bila, da prav tista hiša je bila grob njenega moža, grob nje domačega miru in domače sreče; z obema rokama si zakrije oči in zdihne k Bogu, uaj se vendar usmili, da konča njeno dolgo trpljenje, in naj ji vendar že zašije žarek bolje sreče.
Tako je premišljevala stvari okoli sebe in čas je tekel tako hitro, da ni vedela kako in da se je zelo čudila, kdaj in kako so pretekle štiri cele ure.
Ko je tako sedela v misli zatopljena, naenkrat šušne grm za njo in ko se ozre, vidi Janka zasopljenga, pa svetlega obraza.
„Janko", ga praša začudena, „kaj ? ali si že tukaj ? tako hitro ? Kako pa bo ? kako Bi opravil ?"
„Dobro, žena, dobro, tako da nisem mo gel bolje. Jutri sem že ogljar v grajščinski hosti I"
„Bodi ljubi Bog zahvaljen! Pa kako, da si tako hitro opravil, kakor bi te bilo čakalo ?"
(Dalje prih.)
„kreole" (t. j. plevel med turšico). Ženske pa imajo vendar za može rajši Španjce, kakor „kreole". Iz te vrste prebivalcev je večidel viša duhovščina in veči posestniki.
Četrti del prebivalcev so tujci. Največ med njimi je Španjcev, neolikanih in surovih ljudi, ki ne umejo druzega ko kupčevanje, ne znajo nobenega rokodelstva. S svoje domovine so poslani kakor kupčijsko blago kteremu španjskemu poverjeniku ali agentu v Verakruc, ta jih pošlje naprej noter v deželo posameznim naseljencem za hlapce, štacunske delavce ali trgovinske pomočnike in kmalu začno bogateti z brezobzirnim oderuštvom; pozna se jim, da so židovskih rodovin.
Razen teb je še mnogo drobnejih rodov, kterih važnejši bodijo tukaj še omenjeni.
Amerikanski Angleži so osornega obnašanja, tihi ljudje brez društva, večidel pijanci , a pridni delavci, ki gredo le na svoj dobiček, za drugo reč se ne brigajo.
Evropejski Angleži so nekoliko pri-jazneji , še bolj pa vljudni, blagosrčni, vedno veseli in dobrovoljni so Francozi. Ni prijetnejšega naroda od teh, vsakemu gre na roko in pomaga kolikor more, zlasti tujcu, ki se ne ve kam obrniti.
Vsi drugačni so Lahi ali Italijani. Ti so hiuavski kakor maček, prijateljstvo ž njimi ni varno. Pečajo se večidel z izdelovanjem in popravljanjem kuprenih posod.
Zadnji med vsemi pa so Nemci. To ti od vseh prejšnjih zaničevan rod, in to za-oljo njegove prevzetnosti, ošabnosti in brezverstva , ker eploh v nič ne verujejo. Če so protestanti ali judje, se dajo krstiti za denar, kolikorkrat kdo hoče, pa so potem ravno taki kakor prej. Oni zaničujejo vae druge narode, se ne nauče druzega jezika, ampak hočejo, da bi se drugi njihovega učili,*) in kdor jih ne razumi, dobi najgrše nemške psovke v obraz. Kdor ž njimi občuje, zgubi veliko na svojem imenu, kar se je že meui zgodilo. Ti ljudje so zvohali, da az nemški urnem, zato so se zaletavali k meni in kmalo so mi začeli vsi drugi hrbet obračati. Zdaj sem jih otresel in nočem nič več pečati se ž njimi. Zavoljo njih tudi ime avstrijsko tukaj ui nič posebno obrajtano, Avstrijci veljajo za bojazljivce, ker se za cesarja Maksa niso nič kaj hrabro obnašali in govorili večidel nemški jezik. Jaz veljam tu za llirca ali Slovjaua, sorodnega Črnogorcem, kteri so tu zavoljo svoje hrabrosti v največi časti. Spoštovanje do njih je tako, da čislajo vsactga, čegarimeima končnico „ič", ker mislijo, da je Črnogorec ali Rus.
Tako imate v kratkih črticah vse tukajšnje rode prebivalcev ; naj povem še nekoliko o naših državnih ali vladnih razmerah. (Konec prih.)
Domače novice.
V Ljubljani, 14. avgusta. (K jutranjemu shodu požarne brarnbe) v Ljubljani je dozdaj oglašenih 3G0 unanjih gasilcev, med temi tudi okoli 50 Hrvatov. Slovesnost bo brez vsega političnega pomena, le društvena in nikaka nemška demonštracija — vsaj tako je zagotovljeno — zato se je bo vdeležil tudi „Sokol" in čitalnični pevci. Nedelja in pondeljek bota toraj zopet živahna dneva za Ljubljano.
(Pododbor močvirskega odbora) je sklenil nasvetovati odboru, da se risanje načrtov za
*) Tout commc ckez uous — vse
nas.
kakor pri Stavec.
močvirska dela ne odda kar ob kratkem inženirju Podhaskemu, marveč Be javno razpiše, da tudi domači inženirji dobodo priliko vde-ležiti se dela.
(„Turški list") v zadnjih mukah še hudo okoli Bebe brca po vladi, deželnem predsedniku in slovenskih časnikih. Nu, naj mu bo, saj danes bo brcnil in pljunil zadnjikrat. Srečno pot v krtovo deželo! Sinoči je bil konfisciran, pa je to tudi zaslužil.
Petindvajsetletnica kalol. družbe rokodelskih pomočnikov v Ljubljani.
Kakor smo čitali poraznih časnikih, obhajala so rokodelska društva po raznih meBtih svoj petindvajsetletni obstanek. Gospodje, ki so imeli priložnost ene ali druge svečanosti se vdeležiti, so se jako pohvalno o vseh izrazili. Tudi vrla ljubljanska družba rokodelska ni hotela za svojimi tovaršicami zaostati. Radostno se je pripravljala za ta slavnostni dan — a se je tudi ob njem v istini srčno radovala. Po obširnem programu in po tem, kar Be nam je o vrlosti te družbe pripovedovalo, smo se nadjali sicer lepe svečanosti, a da se bo tako krasno vršila, tega skoro nißmo pričakovali. Izmed tujih društev so bila zastopana po društvenih zastavah in deputacijah večjidel s svojimi predsedniki: zagrebško, celovško, ino-moško na Tirolskem, (mariborško je žal! izostalo), graško in dunajsko. V soboto zvečer bo jih v družbinih prostorih v Knežjem dvoru prav prijazno sprejeli domači družniki s petjem in s toplim pozdravom predstojnika g. Gnjezde.
Prav okusno so bili ozališani hodniki in sobe, v čemur so se rokodelci raznih vrst tako rekoč med seboj kar skušali. Prostori so bili lepo razsvitljeni in brali bo be napisi na transparentih : „Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo;' „Dobro došli" (Willkommen); letni številki 1855—1880. V prvi sobi na Btenah družbeno geslo: Vera in čednost, delavnost in pridnost; sloga in ljubezen; veselje in pravednost; v drugi sobi pa so bile zvrstene prelepe rastline, cvetlični venci, zastave itd. Zato ni čuda, da se je razvnelo prisrčno veselje, ker na človeško čud vse to tako blagodejno upliva.
V nedeljo o '/a9 80 8e zbrali v Knežjem dvoru vsi društveniki in mnogo povabljenih gostov, med njimi tudi oče dr. Jan. Bleiweis; in ko so se z društvenimi znamkami okinčali in so bili na vse zastave privezani lepi trakovi s slovenskim napisom, „25letnica v Ljubljani", se je začel sprevod z mestno godbo na čelu v nunsko cerkev, ktera je bila za slovesno službo božjo kaj mično ozališana. Pontifikalno b v, mašo je daroral centralni prezes avstrijskih rokodelskih družb, Blavnoznani vojaški biskup mil. g. g. dr. Ant. Gruša iz Dunaja v nazoč-noBti našega domačega knezoškofa mil. g. g. dr. Jovana Krizostoma in z obilno asistenco p. n. gg. stolnih kapitularjev in drugih svečenikov. Pač velika čast in ponos to za vrle rokodelce! Slavnostni govor mnsg. Mayer-a, predstojnika inomoške družbe, je bil dnevu zelo primeren, ognjevit; upamo, da je družnike potrdil v odločnosti in navdušenosti za blaga načela. Gotovo gre vsa hvala tudi čč. gg. ur-šulinkam, ki so s svojim milcčutnim in blago-zvučnim petjem svečanost povzdignile; zahva-ljeno pesem pa so tudi družniki poprijeli — v dokaz, da srce govori.
Iz cerkve se je obrnil sprevod mimo čitalnice skozi slonove ulice, ki so kazale največ slovenskih trobojnic, po glavnem in šentjakobskem trgu nazaj v družbine prostore.
Pri skupnem obedu v čitaln čni restavra-
raciji se je vršilo vse tako po volji, da si boljšega ni bilo želeti; dobra postrežba, godba in prepevanje narodnih pesem, pa jedrnate na-pitnice in bratska prijaznost — VBe to je pripravilo blizo 200 navzočnih do tolikega ve selja, da ga nekteri celo ni mogel bolje pokazati — ko s solzami v očeh I — Prvi napije p. n. g. prošt dr. Jarec sv. Očetu papežu Leonu XIII. Kauonik P. Urh v navdušeni, je-droviti beaedi najvišjemu pokrovitelju vsega obrtsva in rokodelstva, Bvitlemu caru Franju Josipu I ; na kar zadone res gromoviti „živio". Biskup dr. Gruša kuezoškofu dr. Pogačarju; prezident rokodel. društva gosp. Ivan Gnjezda predsedniku vseh diužb škofu Gruši. Konser vativni deželni poslanec štajarski gosp. Wöhr, predstojnik graške družbe županu Laschanu (ki jc bil v cerkvi pričujoč) in ljubljanskemu mestu, naznanjajoč, da je ljubljanski občinski zastop gosp. Gujezdi glede njegovih zaslug podelil meščanstvo. Kanonik profesor dr. Ivau Gogala pa g. Gnjezdi, naznanujoč, da ga je mil. g. knezoškof imenoval si duhovnega svetovalca. Trgovec Peter Mrlin iz Celovca na vse avstrijske narode, katehet g. Keržič prav umno na VBe došie družbe in slednjič kanonik g. Urh še posebej Tirolcem.
Izvan programa ne smemo zamolčati dveh okolnost, namreč, da ta dan niso bili pozabljeni tudi rokodelski učenci. Tudi te so mil. škof Gruša v svoji ljubezujivosti obiskali in razveselili. In temu izvoljenemu pastirju pristuje enako, če govori z odraščenimi mladenči in možmi, ali pa če se do nežne mladine poniža. Eden dečkov je visokega gospoda nagovoril nemško, drugi pa slovensko, na kar so prejeli škofovski blagoslov.
Ob tem slavnostnem dnevu je bilo pač naravno Bpominjati se tistega blazega moža, ki je bil začetnik ljubljanskega društva iu njegov predsednik do prerane smrti — dr. Leva Vončine. Ob "¡¡7 so obiskali grob nepo-zabljivega ranjcega škof Gruša s predsedništvom in obilno množico. Zapela se je žalostinka in opravila molitev za mrtve. To se je res vje-malo z željo začetnika kat. rokodelskih družb, slavnega Kolpinga , ki je pred smrtjo rekel: „Lernet dankbar zu sein, — učite se hvaležni biti."
Slavnostna beBeda v čitalnični dvorani je privabila veliko povabljenega občinstva, obilno so bile zaBtopane gospe iu gospice. V prvi vrsti smo zapazili našega ljubljenega namestnika cesarjevega blagorodnega g. A. Winklerja. šnofa Grušo, mnogo kanonikov in druge gospode. Pod vodstvom svojega predsednika g. A. Kržča zapoje pevski zbor lokodelsko dru-žbinsko pesem. Na to govori g. Rus Bosebno proti koncu prav navdušeno pozdrav, škof Gruša kar očara občinstvo b svojo vnetljivo besedo; to je bila res prisrčna, prostodušna, katoliška beseda. Misel mi je šinila pri tem v glavo, da bi marsikteri „novodobni" večkrat slišal take besede, bi vse drugače sodil o konservativnem prizadevanji in bi kmalo vtihuilo plitvo govoričenje o mračnjaštvu, klerikalizmu, uhramontanstvu itd. Ravno to velja o šaljivem nagovoru graškega prezidenta Wülira, ki je prav srečuo priteknil „utile dulci", da ljubljanskim rokodelskim pomočnikom vošči iu želi, da bi že skoraj iz „Kuježjega dvora' prišli „v lastni dom", kar je gotovo tudi želja vseh dobrih src. — Zapoje se umetna lleidrihova pesem „Adrijansko morje", iz ktere so uazoči pač lahko sklepali, da je pevski zbor dobro izvežban, za kar mora se ve obrniti mnogo prostih, celo poznih ur. Toliko večje pohvale vreden. — Mnogo telegramov celo iz daljnih
krajev je pričalo , da ljubljansko društvo stoji v bratinski zvezi z drugimi, sosebno nas je iznenadila brzovest predsednika Knaba, ki v Monakovu vreduje izvrstni časopis „Arbeiter-fround," poslana ljubljanskemu društvu v mili slovenščini — kar uaj bo , recimo, tudi kažipot našim rokodelcem. Itavnajmo se sploh v javnem življenji tako, da spoštujemo . vse druge jezike ter se jih učimo, a čez vse in v prvi vrsti čislajmo, govorimo, ljubimo svoj mi-lozvončni jezik materni. In ravno pri tej priložnosti ne moremo zamolčati, da pri takih slavnostih mi Slovenci le premalo kažemo možate samosvosti, le sto in sto ozirov na tujce, povabljene goste itd. Naše mnenje je, da ravuo pri takih prilikah naj tujec vidi in sliši — da Slovenec svoj narod, jezik ljubi, kakor povabljenec v svoji domačiji svoj jezik. Potem se ne bo zmiraj upilo „in Laibach ist alles deutsch." Od te predaleč segajoče formalnosti nasproti povabljenim se razlaga, da je v otici-jelnih govorih nemšč.na prevladovala, Bicer je bil duh in občenje domače, slovensko, ker človek svoje uatore brez sile ne more zutajati; kar smo posebno lahko se prepričali vselej, ko se je slovensko pelo, sviralo, je bilo občinstvo kakor elektrizirano in je poplačalo vse take produkcije z burnim ploskom. — Ravno glede tega, kakor slišimo od vdeležencev , bi se bili morali učiti od celovškega društva, kjer se oficijelno menda ni nič slovenskega govorilo da-si Celovec leži na slovenski zemlji in je gotovo kaj družnikov slovenske krvi; pa vse kaže, da bo Koroško za nas zgubljeno. Zato pa je tudi marsikterega nemilo dirnol „nemšk telegram ' iz „slovenskega Zagreba", ko bi prej pričakovali hrvatskega, kar že Slovenec zastopi. Saj so te družbe, kakor je prav omenil graški predsednik in tudi g. škof Grušr., tako osnovane, da sleherni luhko govori in se čuti domačega in zato ni zaničevan, vsak lahko kliče svoj „hoch, eljen ali živio ' — ker bo ta društva katoliška — katoličanstvo pa je univerzalno in vse jezike z enako ljubeznijo goji.
In tako bo tudi sklepno družniki v živih podobah svojih rokodelstev pokazali, kako jih res veže bratovska vez prijaznosti in sporazumnosti, kakor je g. Freiberger v lepi dekla-maciji razodel. Kakor so si tu gg. pomočniki v imenu vseh na odru roke podali pred kipom slavnega Kolpinga, tako naj tudi za naprej v lepi sporazumnosti delujejo za vzvišeni smoter — in njihovo društvo bo cvetelo.
Pa ne smemo reči, da je s tem že konec slavnostni besedi. Komaj se zgoraj konča, že naznani godba na dvorišču, da se veselica iz vroče dvorane preseli le v spodnje prostore, kjer je vse bogato razsvitljeno in prenapolneno z gosti. Razveseljevanje gre zdaj tako rekoč iz roke v roke; zaaj svira mestna godba znane narodne šopke, zdaj zapojo vrli koroški pevci svoje lepe pesmi ter pokažejo svojo izurjenost, zdaj spet domači svoje in ni še glasba pri kraji, že kaže umetni ogenj svoje čudo. In no, da ničesar ne manjka, pride sledujič še veter in dež, ki veselo preseli vse v sobane.
(Konec prih)
Izurjen organist,
ki je posebno dobro izurjen v koralnem in figuralnem petji, ter je zmožen tudi na gosli igrati, iu je Ceciljansko-orgljarsko šolo v Ljubljani tri leta obiskoval, ter jo z d o-brim vspehom dovršil, Išče službe; sprejme tudi službo cerkvenika.
Pisma naj se pošiljajo vredništvu ..Slovenca."	(3)
Iidatelj in odgovorni urednik Filip ladrlap.
. lazkovi asldniki v Ljubja.