94
Utva: Ko tako molčiš . . .
ga niso tisti, ki so z bistrim duhom prehiteli čas in s hudim bičem planili po zunanji opremi slovstvenih le — navdušencev, po koses-kizmih in hicingerijanizmih in po njih duhu in njih plodovih. Razvoj je bil čudovito hiter; preteklo je dobrih deset let in že je ta dese-torica let pomenila toliko in se je smatrala za toliko preteklo, da se je pričela kritika o njej, prva slovenska slovstvena kritika, huda, a duhovita in bodra, da dela čast našemu slovstvu, čast kritiku in kritikovancem. Vojskovodja pa je bil upravičen, peljati svojo viteško vojsko proti samodržnikom; bil je mladenič — mož, ki je 1. 1854. s svojimi „Pesmimi" sunkoma izpostavil vse svoje bodoče življenje neprestanemu bojevanju, bil je Levstik, tisti, ki je o njem pisal 1. 1870. Stritar (Zvon 1870,63 i. d; Strit. Zbr. sp. V. 127): „Mehke so njegove roke, ko objema prijatelja, trde pa in koščene, ko zgrabi nasprotnika, da mu udje pokajo. Preganja ga črno sovraštvo, zalezuje ga bleda zavist, ni čudo: ne morejo videti, da je večji od njih ravno za — glavo. Zastonj! smeje se vam v lice ter pravi: „Radi bi me, vem, pa me ne boste!" Njegova filozofija je kratka, preprosta :
„Eno pak potrebno je: skrbi zase, ljubi brata, dvigni ga, odpri mu vrata — in sodnik naj bo — srce!
To je človek, to je mož, to je Levstik!"
(Dalje prihodnjič.)
4
Ko tako molčiš . . .
aj mi mari, kaj mi mari,            Jaz zvedavo ne vprašujem,
ljubček, ko tako molčiš,              kaj se v duši ti godi,
jaz te slušam in umevam           saj pogled en sam pove mi,
tudi, ko ne govoriš.                    kaj se v srcu ti vrši . . .
En pogled v oči le tvoje — pa odprt zrem paradiž lepih misli duše tvoje, ljubček, ko tako molčiš . . .
Utva.