ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 143 IN MEMORIAM ALBERT REJEC (Tolmin 6. IV. 1899 — Ljubljana 28. X. 1976) Vse od začetka leta 1976 mi je Albert Rejec pomenil samo delavnega publi­ cista, ilegalnega organizatorja protifašističnega TIGR-a nekdanjega sodelavca In­ štituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in nikakor ga nisem enačil s sivo­ lasim, visokim, vzravnanim in suhim starejšim moškim, ki sem ga včasih srečal na Mariborski ulici v Ljubljani. Potem sem za svojo raziskavo o delovanju »Zveze jugoslovanskih emigrantov iz Julijske krajine« iskal še živih prič in dr. Čermelj me je napotil k njemu. Rejec me je prijazno sprejel in mi rad pomagal, njegova pomoč je bila res dragocena. Ko sem končal z obdelavo prvega dela razvoja te organizacije, mi je še vnaprej ponudil svojo pomoč, žal smo se kmalu zatem v deževnem oktobrskem dnevu poslovili od njega na viškem pokopališču. Takrat Berto Rejec zame ni bil več le ime, bil mi je znanec. Albert Rejec se je rodil 6. aprila 1899 v Tolminu v družini obrtnika-kovača. Slovensko klasično gimnazijo je do začetka vojne med Avstro-Ogrsko in Italijo obiskoval v Gorici, dokončal pa v Šentvidu pri Ljubljani, kjer je 1918 maturiral. Medtem mu je umrl oče in tako študijev ni mogel takoj nadaljevati. Zaposlil se je kot uradnik na podprefekturi v Tolminu, od koder je leta 1922 odšel v Padovo in se vpisal na pravno fakulteto. Od tam je odšel v Rim, kjer je bil do konca 1923 zaposlen pri državnem svetu. Zaradi gmotnega stanja in zaradi tega, ker je bil Slovenec, ni mogel več nadaljevati študija in ostati v italijanski državni službi. Vrnil se je domov in se leta 1924 posvetil narodnoobrambnemu delu v slovenskih političnih društvih. Od začetka leta 1925 do 1928 je bil pokrajinski tajnik za Go­ riško pri političnem društvu »Edinost« in goriški urednik istoimenskega dnevnika. Kot odgovor na vse večje fašistično nasilje je postal voditelj tajne protifašistične organizacije TIGR, pri čemer je s pridom uporabljal zveze, ki jih je ustvaril kot tajnik društva »Edinost«. Policija mu je prišla na sled in na jesen 1928 je moral emigrirati v Jugoslavijo. Naselil se je v Beogradu, kjer je bil član zveznega vod­ stva že omenjene »Zveze jugoslovanskih emigrantskih organizacij iz Julijske kra­ jine«, v kateri je deloval pod psevdonimom Ante Mladen. Ohranil je svoje ilegalne stike s somišljeniki v Julijski krajini, vendar pa neodvisno od »Zveze«. Seznanil se je s protifašističnimi gibanji po Evropi, s katerimi je »Zveza« vzdrževala stike, in skušal doseči priznanje pravic manjšin v Julijski krajini na evropski politični ravni. Italijanskim protifašističnim emigrantom je ponudil usluge mreže TIGR-a, v zameno pa je zahteval priznanje pravice slovenske in hrvaške manjšine do samo­ odločbe v primeru, da pridejo te sile v Italiji na oblast. Zastopniki italijanske ko­ munistične partije v Parizu so sporazum podpisali. Zaradi Rejčevih zvez s protinacistično skupino je Nemčija sredi leta 1940 od Jugoslavije zahtevala njegovo izročitev. Zatekel se je v ilegalo. Ob začetku vojne je ostal v domovini in se priključil osvobodilnemu gibanju najprej v samem Beo­ gradu, nato v raznih krajih Srbije. Po osvoboditvi Beograda je odšel kot prosto­ voljec s slovenskim bataljonom na sremsko fronto. Nekaj časa je bil tolmač v ita­ lijanski partizanski diviziji »Italia«, ki so jo sestavljali vojaki razpadle italijanske okupatorske vojske. Po osvoboditvi se je vrnil v Ljubljano in bil od 1. novembra 1945 do konca julija 1948 pri Tiskovnem uradu predsedstva vlade SRS v službi za inozemske zveze, odtlej do upokojitve leta 1959 pa strokovni sodelavec v Inštitutu za narod­ nostna vprašanja v Ljubljani. V pokoju pa ni miroval, posvetil se je problematiki Slovencev v Italiji, še zlasti pa Beneški Sloveniji, pridno je dopisoval v zamejske publikacije, sodeloval je tudi pri urejanju tednika Matajur. Umrl je 28. oktobra 1976 po krajši bolezni. Poleg svojega narodnoobrambnega in protifašističnega delovanja je bil po­ kojni Rejec tudi urednik številnih publikacij in ploden pisec. Pri izbiranju tém je segal tako v sedanjost kot tudi v preteklost in doprinesel svoj delež k slovenskemu zgodovinopisju. 144 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 V letih 1924 do 1928 je bil goriški urednik lista »Edinost«, obenem pa je bil od 1924 do 1927 goriški urednik tednika »Novice«. V letih 1925—1929 je bil soured- nik publikacij Goriške Matice. Vanje je tudi pisal, saj je bil dopisnik »Edinosti« že med svojim bivanjem v Rimu. Po zatrtju slovenskega tiska v Italiji in po begu v Jugoslavijo je urejal in pisal v ilegalne liste, ki so jih v Jugoslaviji izdajali za ilegalno organizacijo TIGR. Taki listi so bili Borba, Svoboda, Ljudska fronta, Stra­ ža ob Soči. V Jugoslaviji je med drugim pisal tudi v »Istro«, glasilo »Zveze jugo­ slovanskih emigrantskih organizacij iz Julijske krajine«, vendar pa člankov ni pod­ pisoval s svojim imenom. Po osvoboditvi je sodeloval pri številnih slovenskih pu­ blikacijah, tako v matični domovini, kot na Tržaškem in,Goriškem: v Primorskem dnevniku, Soči, Matajurju, Slovenskem poročevalcu, Ljubljanskem dnevniku, To­ varišu, Naših razgledih, Delavski enotnosti, Slovenskem izseljeniškem koledarju, Jadranskem koledarju, Gospodarskem koledarju, Koledarju Mohorjeve družbe. So­ deloval je tudi pri knjigi Feigla in Nanuta o Beneški Sloveniji, Gorica 1950, za knjigo Ljubiše Stojkoviča in Miloša Martiča »Nacionalne manjine u Jugoslaviji« (1953) pa je zbral gradivo o italijanski manjšini v Jugoslaviji. AndrejVovko BIBLIOGRAFIJA ALBERTA REJCA i Naslednja bibliografija daje izbor Rejčevih člankov od leta 1950 naprej. Se­ stavljena je predvsem na podlagi »Slovenske bibliografije«. Upoštevana so pred­ vsem dela, ki se nanašajo na Primorje. Šolstvo v Beneški Sloveniji. 29. 4. 1950 Soča Austria rediviva. Zakaj so leta 1866 , Beneški Slovenci glasovali za Italijo in kako jih je ta prevarala. — Soča 13. 5. 1950. Zatiranje slovenske besede. Zakaj so Beneški Slovenci lahko imeli že 1928 svoj tisk, sedaj pa jim je to zabra­ njeno. — Soča 24. 6. 1950. Slovenska tiskana beseda za Beneške Slovence. — Soča 24. 6. 1950. Rus Baudouin in prof. Trinko o šoli v Beneški Sloveniji. — Soča 1. 7. 1950. Kako so se poročali pred 400 leti v- Beneški Sloveniji. — Ljudski teh­ nik 19. 8. 1950. Drama slovenskega jezika v cerkvah Beneške Slovenije. — Soča 4. in 11. 11. 1950. Smo brez prave besede. — Soča 16. 12. 1950 (O italijanskih sodnikih v Be­ neški Sloveniji). Bibliografija slovenske zgodovine (Pu­ blikacije iz let 1945—1950). Biblio­ grafija o primorskem problemu. — Zgodovinski časopis 5, 1951, str. 506— 512. Maziljeni fašizem. — Delavska enot­ nost 18. 4. 1952 (O delovanju trža­ škega škofa Santina). Majski volilni boj v Trstu.- — Ljub­ ljanski dnevnik 10. 5. 1952. Dr. Vinko Rapotec: Praksa Italije s Slovenci' in Hrvati (1918—1940). Ko­ per 1952. —' Ljudska pravica 21. 6. 1952. Komu Trst? 1953, brošura, izšla tudi v angleščini, francoščini in esperantu. Gortanova oporoka. — Slovenski po­ ročevalec 14. 4. 1953. - • Raznarodovanje Slovencev in Hrvatov na ozemlju STO pred letom 1918. — Slovenski poročevalec 7. 11. 1953. Tržaško delo Ivana Regenta. Ob se­ demdesetletnici uglednega sloven­ skega političnega in kulturnega de­ lavca. — Slovenski Jadran 29. 1. 1954. Hrast Beneške Slovenije.- — Rodna gruda 1954, str. 129 (O življenju in delu Ivana Trinka-Zamejskega). Beneška Slovenija Trinkove dobe. — Tovariš 1954, str. 594—596. Trst — mesto nà slovenski obali. — Gospodarski koledar 1954, str. 4—6. Dr. Drago Marušič sedemdesetletnik. — Slovenski poročevalec 10. 12. 1954. Sedemdesetletnica dr. Mirka Vratoviča. — Slovenski Jadran 23. 12. 1955. Tolminska med dvema vojnama. — Tolminski zbornik 1956, str. 31—37. Zadnje pismo Simona Kosa. — Tol­ minski zbornik 1956, str. 38. Nesreča Zorka Jelinčiča v Škrbini zad­ nje špranje. — Planinski vestnik 1956, str. 632—634. TIGR. — Borec 1957, str. 463-464. Industrializacija na slovenskem narod­ nostnem ozemlju pod italijansko upravo. — Gospodarski koledar, Ljubljana 1958, str. 20—25. Bibliografija o problemih obmejnih pokrajin ob jugoslovansko-italijanski •meji-1951—1958. Ljubljana 1959, In­ štitut za narodnostna vprašanja (Ci­ klostil).