Po J: mna plačar.a. v qotov;ri
Dvojna številka: L. 50
Sped. in abbon. posta.e - 1 Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
G o r i z i a, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177
PODUREDNIŠTVO:
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603
Polletna naročnina................L 800
Letna naročnina...................L 1.500
Letna inozemstvo..................L 2.500
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
m	
	L
	m
J!!! k
Leto XIV. - Štev. 16 (687)
Gorica - četrtek 12. aprila 1962 - Trst
Posamezna številka L 30
VSTAJENJE
temelj naše vere
Trpljenje Kristusovo je rešilo vprašanje izvirnega greha, je rešilo vprašanje zla le, če je Kristus res vstal in tako premagal greh in smrt. Če Kristus ni vstal, je vsa naša vera brez temelja. Ta trditev bo tudi marsikaterega kristjana iznenadila, a je vendar tako. Sv. Pavel pravi: »Če pa Kristus ni vstal, je zastonj vaša vera.« (I. Kor. 15, 14 in 17). Te besede je treba razumeti dobesedno.
Dobro je znano, da se modernemu človeku zdi nemogoče vstajenje od mrtvih. Ravno tako se je vstajenje od mrtvih zdelo nemogoče Atencem, grškim epikurej-skim in stoiškim modrijanom. Ko jim je Pavel govoril o vstajenju, ga niso hoteli dalje poslušati. Toda vstajenje Kristusovo je temelj naše vere, je središče naše vere, je predmet naše vere. Zato Pavel naglaša: »Če s svojimi ustali spoznavaš, da je Jezus Gospod, i« veruješ v svojem srcu, da ga je Bog obudil od mrtvih, se zveličaš.« (Rimlj. 10, 9). »Gospod« je Jezus, ki je vstal, Jezus je postal »Gospod« s svojim vstajenjem.
Ravno zaradi Kristusovega vstajenja so od časa apostolov začeli kristjani praznovati nedeljo kot Gospodov dan in ne več soboto, ker je Kristus v nedeljo vstal. Celo heretiki (krivoverci) in pisa-
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
kliče vsem sotrudnikom, bralcem in vsem rojakom— uredništvo in uprava katoliškega glasa
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
telji apokrifnih (nepristnih) knjig s pretvezno svetopisemsko vsebino niso nikdar tajili vstajenja Kristusovega. V rimskih katakombah iniamo številne slike o vstajenju Kristusovem (n. pr. slika Kristusova pod simbolom preroka Jone).
Kako bi bili apostoli tako hitro Pridobili 'Jude in pogane za Kristusovo vero, če se ne bi bili mo-Sli sklicevati na vstajenje Kristusovo? Kristusa so križali. Vse Ijud-Sfvo ga je zapustilo. Saj je oblast °bsodila Kristusa kot zločinca in 8a dala križati. In vendar je ne-
kaj tednov zatem Peter oznanjeval v Jeruzalemu vstajenje Kristusovo in takoj je na tisoče poslušalcev pristalo na Kristusovo vero.
Nemški zgodovinar A. Fr. Gfro-rer je kot dijak pod vplivom racionalističnih profesorjev izgubil vero. Menil je, da je krščanstvo neka mešanica judovstva, grške filozofije in mitologije (bajeslovja). Tajil je Kristusovo vstajenje. Hotel je pa vendar priti do resnice. Kot zgodovinar je proučeval zgodovinske vire o Kristusovem vstajenju. Prišel je do prepričanja, da se ne more dokazati noben zgodovinski dogodek starega veka, če ne priznamo vstajenja Kristusovega kot zgodovinsko dejstvo. Noben zgodovinski dogodek namreč ni tako temeljito dokazan kakor vstajenje Kristusovo. Zato je ta pošteni zgodovinar, ki je ljubil resnico nad vse, priznal vstajenje Kristusovo kot zgodovinsko dejstvo. Postal je zopet veren kristjan, da, celo katoličan.
Zal pa mnogi ne sledijo tega zgodovinarja. Vstajenje Kristusovo je namreč dejstvo, ki globoko presega v naše praktično življenje. Zato se mnogi moderni razumniki hočejo z vsemi sredstvi kritike in eksegeze izogniti temu zgodovinskemu dejstvu.
Vstajenje Kristusovo, pravijo, bi bilo čudež. Čudeži pa so nemogoči. Nasprotujejo znanosti. Toda vstajenje je zgodovinsko dejstvo. Vsaka teorija, ki nasprotuje dejstvom, je neznanstvena.
Ali nima Bog moči, da dela čudeže? Ali Boga vežejo zakoni narave? Saj je vsa narava z vsemi svojimi silami in zakoni delo božje vsemogočnosti. Bog ni suženj, ampak gospodar narave. Bog ni podvržen zakonom narave, ampak nad temi zakoni. Angleški filozof John Stuart Mili, poleg Comte-a najznamenitejši zastopnik pozitivizma, pravi, da tisti, ki priznava osebnega Boga, mora priznati tudi čudeže.
Kristus je resnično iz groba vstal. Njegov grob je tako postal slaven, kakor je oznanil prerok. Malo je dejstev iz Jezusovega življenja, ki jih vsi štirje evangelisti pripovedujejo. Toda o smrti in vstajenju Kristusovem poročajo vsi zelo obširno. Že tretji dan po križanju se je prikazal Jezus v veličastnem sijaju Mariji Magdaleni (Janez 20, 14; Marko 16, 9), pobožnim ženam (Matej 28,9), učencema na poti v Emaus (Luka 24, 31), sv. Petru (Luka 24, 34) in končno apostolom, zbranim v dvorani (Janez 20, 19 in sl.; Luka 24, 36).
Vstajenje Kristusovo je nepobi-ten dokaz njegovega božanstva. Zato je Tomaž upravičeno vzkliknil, ko še mu je prikazal Kristus po vstajenju: »Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20, 28).
Pavel je često naglašal dejstvo vstajenja kot temelj naše vere in našega uptinja, in sicer v pismu Rimljanom, Kološanom, Filipi j a-nom, v prvem pismu Soluncem, v pismu Timoteju. Po Pavlu z dejstvom vstajenja stoji in pada krščanstvo.
TUDI MI MORAMO VSTATI!
Dogma, verska resnica o vstajenju, pa ni nekaj abstraktnega, nekaj, kar nima zveze z našim praktičnim življenjem. Pavel pravi: »Če ste torej vstali s Kristusom, iščite, kar je gori, kjer je Kristus na desnici; mislite na to, kar je gori, ne pa na to, kar je na zemlji.« (Kološ. 3, 1). Vstati moramo torej s Kristusom. Hrepeneti moramo po višjih, nebeških rečeh, po nebeških dobrinah, in zato odložite staro grešno življenje. V krstu smo bili s Kristusom pokopani in v veri smo z njim vstali. Kristjan je po svojem grešnem življenju mrtev. Zato mora vstati iz groba te smrti. Njegovo notranje življenje se mora spremeniti. Mora sleči starega človeka in obleči novega. »Oblecite novega, ki se prenavlja po podobi tistega, kateri ga je ustvaril, da doseže spoznanje.« (Kol. 3, 10). Obleka novega človeka mora torej biti ukrojena po božji podobi. V milosti božji je treba preustva-riti človeka, in sicer po tisti podobi, po kateri je bil ustvarjen. Namen tega prenavljanja, te nove obleke, je pa spoznanje. Stari, v greh oblečeni človek, je duševno slep, to je neveden. Ko se prenovi, zopet spozna Boga, svoj namen in pot h Kristusu.
Milost božja preustvarja človeka. To je spoznal tudi Pascal. V svojih »Mislih« (Pensees) pravi: »Človek je bitje polno zablode, in sicer zablode, ki izvira iz njegove pokvarjene narave, s katero se rodi. Ta zabloda se ne da odstraniti brez milosti.«
Milost pa črpamo iz zakramentov, teh vrelcev milosti. V središču vseh zakramentov pa je Evharistija. Sv. Evharistija nas di-vinizira, nas pobožanstvuje tako, da postanemo vedno bolj in bolj božji. V Evharistiji nam Bog v obliki hrane daruje svoje človeštvo, združeno z božanstvom. To je, kar vzhodni očetje imenujejo pobožanstvenje (theopoiesis). Ta »communio«, to globoko združenje s Kristusom nam daje novo, globlje življenje s Kristusom. Brez Evharistije ni vstajenja!
Nedelja Velike noči! Sonce se dviga na najlepši dan krščanskega leta, na nedeljo vseh nedelj, na dan svečanosti vseh svečanosti.
Mantegna: KALVARIJA
Zarja Velike noči je slika Kristusa zmagovalca, ki je vstal iz groba in obnovil vse stvarstvo. Ta zarja je tudi oznanjenje zadnjega jutra velikega Dneva Gospodovega, Dneva parusije — prihoda — Gospodovega, na dan poslednje sodbe, na dan luči brez zahoda.
VELIKA NOČ —
DAN RADOSTI IN VESELJA!
Cerkev na dan Velike noči neprenehoma v liturgiji slavi ta dan, ki ga je Gospod naredil. Neprenehoma nam kliče s psalmistom: »To je dan, ki ga je Gospod naredil, radujmo in veselimo se ob njem.« (Psalm 117). Z ljubeznijo, s hvaležnostjo se Cerkev spominja neizmerne dobrote božje, ki nam je z vstajenjem Kristusovim pridobila tudi naše vstajenje. Vsi dnevi našega življenja so božji dnevi, a ta dan je poseben dan Gospodov. To je dan Kristusove zmage in zato tudi našega veselja. Kristus je vstal in ne bo nikdar več umrl. Živel bo vso večnost.
Po pisateljih srednjega veka so se kristjani pozdravljali na dan Velike noči z besedami: »Gospod je res vstal«. Na pozdrav so odgovarjali: »Deo gratias« (Bogu hvala).
Na vzhodu je še danes v navadi »velikonočni pozdrav ljubezni«. Verniki se na vzhodu pozdravljajo v cerkvi po nočni službi božji. Tisti, ki daje poljub, pravi: »Hri-stos voskrese«. Tisti pa, ki je poljub prejel, odgovarja: »Va istinu voskrese.« Ko se verniki v cerkvi tako poljubljajo v znak krščanske sloge in ljubezni, pa pojejo v cerkvi: »Kristus je vstal od mrtvih, s svojo smrtjo je smrt našo premagal in tistim, ki so ležali v grobovih, je daroval življenje.«
Pesnik Venancij Fortunat v svoji dolgi velikonočni pesmi pozdravlja ta dan kot dan, v katerem je Bog premagal pekel in se vrnil v nebesa.
Ljudje tako ljubijo življenje. A pot k pravemu in brezkončnemu življenju, ki ga je Adam s svojim grehom zaprl, je Kristus, drugi A-dam, s svojo zmago zopet odprl.
Praznujmo z veseljem Veliko noč, toda tako, kakor nam naroča sv. Palev, ki pravi: »Praznujmo torej Veliko noč ne v starem kvasu, ne v kvasu hudobij in pregreh,
marveč v opresnih (brez kvasa) kruhih čistosti in resnice.« (1. Kor. 5, 8). Stari kvas pomeni vse grešne in hudobne navade. Judje so morali pred svojo veliko nočjo odstraniti ves kvas iz svojih hiš, da so smeli jesti velikonočno jagnje. Tako moramo tudi mi očistiti svoja srca vseh grehov, da smemo jesti velikonočno Jagnje.
Zaključimo z besedami, s katerimi na vzhodu slavijo Veliko noč, Pasho Gospodovo:
»To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se ob njem! Divna Pasha Gospodova, najčastitljivejša Pasha nam je danes zasijala! Pasha! Objemimo radostno eden drugega. Pasha nas je osvobodila žalosti, ker nam je danes zasijal Kristus iz groba kakor iz palače, razveselil je žene in jim rekel: Povejte to apostolom!
Danes je dan Vstajenja! Naj nas obsije veselje! Objemimo eden drugega! Recimo, bratje, celo tistim, ki nas sovražijo: Kristus je vstal od mrtvih in s svojo smrtjo je smrt premagal!«	p
Izredno mašniško posvečenje
V soboto 7. aprila so v baziliki sv. Janeza Lateranskega v Rimu posvetili 16 no-vom-ašnikov, ki so bili stari od 35 do 60 let. Ti novomašniki, skupno z dvema, ki bosta prejela mašniško posvečenje po vetli-ki noči, pripadajo zavodu Beda, to je angleškemu bogoslovju za pozne poklice. Pet novo mašni kov je bilo poprej v duhovni službi anglikanske cerkve, eden izmed njih je bil rektor teološkega kolegija. Med drugimi novomašniki so en bankir, en go-. spodarsitvanik, en zavarovalni agent, en pek, en elektrotehnični inženir in en radijski napovedovalec. Dva, ki bosta posvečena po veliki noči, sta kanadski vseučd-Mški profesor in novozelandski pilot. Trenutno 300 duhovnikov, ki so končali svoje študije v zavodu Beda, vrši svoje duhovniško poslanstvo v deželah angleškega jezika.
Verska Afrika
Po zadnjih statistikah je v Afriki 258 milijonov prebivalcev. Od teh' je 109 milijonov muslimanov, 83 milijonov animistov, 26 milijonov katoličanov, 23 mMijonov protestantov in 14 milijonov pravoslavnih kap-tov. Kaitehumenav je na vsem aMškem ozemlju 3 milijone. Največji odstotek katoličanov je v Kangoškd zvezni republiki.
Novi goriški nadškof
Msgr. Andrej Pangrazio, novi goriški nadškof, izhaja iz pado-vanske škofije. Njegovi starši so se pred prvo vojno zaradi dela izselili iz rodne vasi Camporovere na visoki planoti Asiago pod Mon-te Grappa v Avstrijo. In tako se je zgodilo, da se je njihov sin Andrej rodil blizu Budimpešte dne 1. sept. 1909; šestleten se je vrnil s starši v Italijo malo pred začetkom prve svetovne vojne.
Njegova družina je bila globoko verna, kot so na splošno še vedno ljudje pod Monte Grappa. Dali so ga v semenišče v Thiene in v Padovo, da je postal duhovnik. Posvečen je bil 3. jul. 1932 v Padovi. Domači škof msgr. Karel Agostini je hotel mladega duhovnika za svojega kaplana, ker je poznal njegove izredne sposobnosti duha in uma. Ko je msgr. Agostini postal beneški patriarh, je mladega don Andreja imenoval za asistenta katol. akcije Treh Benečij. Izkazal se je za moža na mestu, zato so ga leta 1946 poklicali v Rim kot pomožnega cerkvenega asistenta K A za izobražence. Iz Rima se je čez čas vrnil v škofijo in tu mu je bila zaupana zopet K A in cerkveno vodstvo pri delavskih organizacijah ACLI. Poleg tega se je udejstvoval še v raznih drugih organizacijah in raztegnil svoj delokrog preko okvira domače škofije tudi na sosednje škofije. Tako je kot delegat za K A leta 1951 obiskal tudi Gorico, kjer je govoril na zborovanju K A .
Istega leta so bile znane hude poplave v Polesine ob ustju reke Pada. Tedaj ga je padovanski škof poslal, da vodi in koordinira vso pomoč poplavljencem. Pa ne samo takrat v Polesine, tudi drugače je msgr. Pangrazio pokazal velike organizacijske zmožnosti na socialnem, karitativnem in verskem polju. Tako je n. pr. vodil škofijska romanja v svetem letu.
Novi nadškof je pa tudi mož učenosti. Zato se je udejstvoval tudi kot katehet v šoli za bolničarke in kot priljubljen govornik za visokošolce in izobražence.
Vse to njegovo številno in ■ široko delovanje mu je zaslužilo, da ga je Sv. stolica izbrala za pomožnega škofa v Veroni, ko je škof Cardinale zaradi starosti začel pešati. Dne 4. okt. je prejel škofovsko posvečenje v stolnici v Padovi in 1. nov. je imel slovesen vhod v Verono. Ko je naslednje leto škof Cardinale umrl, je postal apostolski administrator v Veroni. Vendar ni on zasedel veronske škofovske stolice, ker je papež imenoval na to mesto poznejšega kardinala Piazza. Takrat je msgr. Pangrazio bil prestavljen za pomožnega škofa v Livorno, da bo v pomoč tamkajšnjemu škofu msgr. Piccionu. Novo mesto je zasedel dne 10. jul. 1955.
Tudi tu se je kmalu uveljavil s svojo ognjevito besedo in neutrudno delavnostjo na vseh poljih. Močno se je priljubil vernikom, ki so zato z velikim veseljem sprejeli njegovo imenovanje za pravega škofa po smrti msgr. Picciona, leta 1959.
Livorno je mesto ob morju s pristaniščem. Šteje okrog 150 tisoč prebivalcev in velja danes kot pristanišče za Toskano. Škofija ni obširna, saj ne doseže 200 tisoč prebivalcev; ima pa komaj 39 žup-.nij in 55 svetnih duhovnikov. Blizu Livorna je znana božja pot Monte Nero, ki spada še v škofijo. V zadnji vojni so bombardiranja iz zraka močno poškodovala mesto, ki je bilo skoro do tal porušeno. Sedaj je zopet vstalo v prejšnje stanje in se začelo širiti z novimi predmestji. Kot ostala Toskana je tudi Livorno precej rdeče pobarvan.
V takšni škofiji je deloval mladi škof Pangrazio in se dodobra uveljavil z različnimi pobudami verskega in socialnega značaja. Omenimo ustanovitev 5 novih župnij v mestu, kolonije za otroke, oratorij »S. Filippo Neri«, katol. akcijo i. dr.
Tu je msgr. Pangrazia doletelo imenovanje za novega goriškega
Msgr. Pangrazio, novi goriški nadškof, s sv. očetom
nadškofa. Sprejel ga je, ker je v tem videl božjo voljo. Po imenovanju sta se mu šla prva poklonit msgr. Soranzo in msgr. Velci, prošt in dekan stolnega kapitlja.
PRVI POZDRAVI NOVEGA NADŠKOFA
Msgr. Pangrazio je medtem naslovil na svoje nove vernike prve pozdrave. V pismu pravi med drugim :
»Pošiljam vam prve svoje pozdrave in prvi blagoslov, potem ko sem ponižno sprejel voljo Janeza XXIII., ki me pošilja med vas, da nadaljujem škofovsko poslanstvo častitljivih prednikov, ki so bili pred menoj na goriškem škofovskem sedežu.
Moja prva misel velja osebi častitljivega nadškofa msgr. H. Am-brosija, katerega kreposti so vam vsem znane in kateremu dolguje-
mo hvaležnost za vse dobro, ki ga je napravil.
Moj pozdrav tudi stolnemu kapitlju, civilnim, političnim in drugim oblastem. Nadalje pozdravljam vso duhovščino v nadškofiji in posebej še semenišče, kjer se vzgaja upanje nadškofije. Pozdrav tudi vsem redovnikom in redovnicam in končno vsem ljubljenim vernikom, vsem župnijam, posameznim družinam, verskim organizacijam.
Jaz vas ne poznam še, ker sem samo enkrat bil v Gorici leta 1951; ali že vas čutim blizu svojega srca v živi želji, da bi med vami doživljal prihod kraljestva božjega na zemlji. V tej želji kličem božji blagoslov po priprošnji bi. Device Marije nad vas vse...«
*
Kdaj bo novi nadškof prišel v Gorico, ni še znano. Zdi se, da se bo to zgodilo proti koncu meseca maja.
Vdanostna brzojavka
Slovenski duhovniki so v svojem in v imenu slovenskih vernikov poslali novemu nadškofu msgr. Andreju Pangraziu naslednji telegram :
»Duhovniki in slovenski verniki Vam ob imenovanju za našega nadškofa izražamo svoje čestitke in otroško vdanost.«
Na ta telegram je g. nadškof odgovoril :
»Hvaležen za čestitke in izraze vdanosti pošiljam duhovnikom in vernikom očetovski blagoslov.«
t ANDREJ PANGRAZIO, nadškof
Nakar bo sledil papeški blagoslov »Urbi et Orbi«.
VELIKI TEDEN V VATIKANU
Veliki petek: Ob 17. uri v baziliki sv. Pavla obredi velikega petka, katerem bo prisostvoval šv. oče. Obrede bo vodil kardinal Cento.
Velika sobota: Ob 20. uri bo sv. oče govoril krščanskemu in vesoljnemu svetu za Veliko noč. Govor bo prednašala vatikanska radijska postaja v zvezi z ital. in drugimi postajami.
Velika noč: Ob 9,30 začetek slovesne papeške maše pri Sv. Petru. Ob 12,25 bo raz balkon bazilike sv. oče voščil narodom sveta veselo Veliko -noč v raznih jezikih. Vatikanski radio in drugi bodo tudi to voščilo prenašali po vsem svetu.
Palij nadškofu Vovku
ki ga smejo nositi samo nadškofje metropoliti ob slovenskih mašah. Sv. oče je podelil palij tudi ljubljanskemu nadškofu Vovku, čeprav ni nadškof metropolit. Na veliko noč bo med slovesno mašo msgr. Bukatko izročili palij nadškofu Vovku. — Ali pomeni to odlikovanje, da misli sveta stolica dvigniti ljubljanskega nadškofa tudi v čast metropolita?
IN NOV AVTOMOBIL
Trije slovenski župniki v Clevelandu, a-meriškem velemestu, kjer je naseljenih največ Slovencev preko morja, so sklenili, da v proslavo 500-<let.nice ljubljanske škofije ter njenega povzdiga v nadškofijo, kupijo sedanjemu nadškofu dr. Antonu Vovku nov avtomobil, župniki slovenskih far msgr. Oman, msgr. Baznig in č. g. Jager so dne 25. marca po 'svojih farah priredili zbirko v ta namen, ki je popolnoma uspela. Avtomobil je že naročen v Nemčiji. List »Ameriška domovina« piše med drugim: »Ameriški Slovenci smo z rojaki v stari domovini vred ponosni, da se je po več kot tisoč letih, odkar je slovenski narod sprejel krščanstvo, bila Ljubljana povzdignjena v nadškofijo«.
Nadškof msgr. H. Ambrosi slovenskim vernikom v slovo
Predragi mi slovenski verniki!
Ko sem naslovil nadžkofiji svoj poslovilni pozdrav, ste mi bili prisotni tudi vsi slovenski verniki, ki sem vas zmeraj ljubil kot svoje duhovne otroke, strnjeno združene po Kristusu v istem Skrivnostnem Telesu.
Ko sem podrobneje spoznal vaše lepe župnije in ustanove, sem se še bolj utrdil v prepričanju, da vaše verno ljudstvo črpa iz globokih krščanskih korenin svoje duhovno življenje.
Gospod Bog naj vam ohrani in okrepi krščansko življenje v vsej gorečnosti in naj vam da razviti široko delovanje v blagor vse Cerkve in vseh narodov, ki so eno v Kristusu.
Vest mi pravi, da sem storil vse, kar je bilo v moji moči, da bi zadostil vašim duhovnim potrebam in da bi na vseh področjih pospešil razcvet vaših župnij. Lahko rečem, da se je v meni zelo poglobila ona prvotna ljubezen, ki sem jo čutil do vas, ko sem kot nadškof in oče dospel v Gorico. Zato pa čutim sedaj, ko se poslavljam od nadškofije, živo bolest, da vas zapuščam. Vedno se vas bom spominjal, predragi duhovniki in verniki, in zlasti še onih, ki zvesto sodelujejo s katoliško Cerkvijo, da zmaga v svetu Kristusovo kraljestvo, ki je kraljestvo resnice in ljubezni, pravice in miru. Trdno pa tudi zaupam, da se me boste tudi vi spominjali z otroško ljubeznijo in da mi boste s svojimi
molitvami pomagali doseči od Boga milosti in božje pomoči.
Priporočani vam, da živite popolno krščansko življenje, da stremite zlasti po tem, da se boste zvesto držali svetega evangelija z Živo vero, ki jo boste tudi na zunaj izpričevali, ter s poštenostjo in čistostjo vsega vašega življenja. Naj se ohrani in poživi med vami oni občestveni duh, ki vas tako veže na vaše družine, katere naj postanejo po vzoru Svete Družine dejanska svetišča Presvete Trojice.
S čustvi očetovske ginjenosti kličem nad vas vse ves božji blagoslov.
V Gorici, dne 13. aprila 1962
f HIJACINT AMBROSI, nadškof in apostolski administrator
OB DVAJSETLETNICI
nacističnega izseljevanja
V soboto 14. aprila se je vršila v Celovcu spominska proslava 20. obletnice izseljevanja koroških Slovencev. Vodstvo Slovenske demokratske zveze je ob tej priliki poslalo prireditvenemu odboru pismo, ki ga na prošnjo objavljamo.
Dragi bratje Korošci!
Ob dvajseti obletnici Vašega prisilnega izseljevanja z rodne grude se Vas Slovenci v Italiji spominjamo s sočutjem in Vas prav toplo pozdravljamo.
Nas je preganjal fašizem, ki nam je prisodil narodno smrt; zato vemo ceniti Vaše trpljenje pod nacizmom, ki Vas je trgal z doma Vaših očetov in gonil v pregnanstvo.
Častimo vse naše ljube muče nike, žrtve nacifašizma, in se klanjamo njihovemu spominu.
Občudujemo Vašo veliko vztrajnost pri prenašanju tolikega gorja, ki Vas je doletelo, in cenimo ter hvalimo Vaše napore pri obnovitvi slovenske koroške družine, slovenskega koroškega doma. Prepričani smo, da ga boste do vrha dogradili. Pri tem plemenitem delu Vas spremljajo naše prisrčne bratske želje.
Bratje, gojimo čustva medsebojnega spoštovanja in mirnega sožitja z večinskima narodoma, s katerima smo sosedje, da bomo vsi skupaj deležni srečne bodočnosti! Delajmo za mir med narodi, da se v svetu nikoli več ne ponovijo razdori in vojne, da bodo naši otroci prosti zla in gorja, da ne bodo poznali mučeniške poti na Kalvarijo.
* * *
Koroški Naš tednik - Kronika je obletnici posvetil uvodnik, iz katerega povzemamo naslednje misli :
Ziljski France Grafenauer, slovenski državni poslanec, ki se je neštetokrat vozil na Dunaj po pravico za svoje ljudstvo, je ob zatonu svojega delovanja le še prebiral knjigo »Aus dem Wilajet Karnsten«, ki slika brezuspešno borbo političnih organizacij in o-sebnosti za najprimitivnejše šol-
ske pravice koroških Slovencev, ko zaman zahtevajo elementarne šole v svojem duhu in jeziku. V državnem zboru sarkastično popusti svojemu nasprotniku poslancu Angererju, glasniku koroškega ve-lenemštva: »Heute mache ich Ih-nen die gro3te Konzession, Herr Professor: Am Anfange schuf Gott Himmel und Erde, Adam und Eva und alle waren deutsch!« In škof Wiery se nagne k njemu : »Franzi, das hast du gut gesagt.« (»Danes vam popuščam do skrajnosti, g. profesor: V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo, Adama in Evo in vse je bilo nemško.« In škof je rekel: »Franc, to si prav povedal.« )
In kar sledi: svetovna vojna z mučeniki Ražunom, Meškom, Grafenauerjem, Maierhoferjem, Ar-nejcem — nato glasovanje, nova Avstrija in nove prošnje za trohico kulturnih pravic koroških Slovencev. Krajger, Petek, Starc, Poljanec, Ogris so novi nosilci križa malega ljudstva, vedno spet vstaja novo upanje, venomer sili tudi narodno življenje v svojo rast. Križev pot pa se nadaljuje do svoje desete postaje.
PRED DVAJSETLETJEM
Tudi zgodovina naroda gre vse-bolj svojo krščansko pot. Nemški narodni socializem obsodi malo ljudstvo v znamenju kljukastega križa na smrt. V aprilu 1941 polnijo duhovni in svetni zaporniki koroških Slovencev nacistične ječe. V aprilu 1942 mora 350 najboljših našega naroda v tujino v izseljeniška taborišča. Gestapo jih je neusmiljeno razlastila in zaplenila njihovo premoženje v prid nemške države. Pa ta narod je nepremagljiv: še nikdar se ni toliko in tako iskreno molilo kot tedaj-V aprilu 1943 pa gre 13 rojakov v grozno smrt na vešalih, obsojenih za to, da nacizem ustrahuje še preostale drobce razkosanega naroda. V domovini zamre sleherna slovenska beseda, ljudstvo je prešlo v strašni molk trpljenja in umiranja svoje dvanajste in trinajste postaje.	(Dalje	na	7.	Str.)
Liturgični tečaj v Zagrebu
Pred bodočim delom
(II. nadaljevanje)
SV. PISMO IN LITURGIJA
Posebno pozornost je vzbujal predavatelj frančiškan p. Duda: Biblija in liturgija. Poudaril je, da se brez biblije ali svetega pisma liturgija zruši, kakor če bi zgradbi odvzeli glavne stebre, opornike in sleme; ako to zgradbi odvzamemo, je nemogoča restavracija zgradbe. — Mašo delimo v dva dela: v božjo službo v poslušanju in v božjo službo v žrtvovanju. Prepričati moramo vernike, da je maša v obeh detlih: pasedatnjemje in ponavzočenje Kristusa. V prvem delu dosega svoj višek v evangeliju. To, -kar je prej, 'lekcija, je priprava, je glasnik, kii nas pripravlja na prihod 'Kristusov v evangeliju: lekcija je kakor Janez Krstnik ali prerok stare zaveze, ki nas pripravi na Kristusa v evangeliju. Zato je podajanje lekcije bolj skromno. A podajanje evangelija je kar najbolj izrazito in slovesno. Vsak evangeljski odlomek ali dogodek se odigrava pred nami in z nami ne 'toliko kot zgodovinski dogodek, temveč v najtesnejši zvezi z nami. Ce čujemo Jezusovo besedo: »Mladenič, rečem ti, vstani!« to velja nam dobesedno. In tako smo mi cb vsakem čudežu mistično zainteresirani 'kot glavna oseba. .»Sin, odpuščeni so iti tvoji- grehi!« Ob tem Jezusovem pozivu moramo pogledati vase, ali smo razpoloženi v svojem srcu 'tako, da prav nam velja ta Jezusov poziv. In tako v vsakem slučaju. V evangeliju je po-navzočen Jezus in mi smo v takem odnosu z njim, kakor oseba, ki je bila deležna njegove odrešujoče ljubezni. — V drugem delu maše dosega svoj višek ponavzočenje Kristusovo v obnovi kalvarijske Žrtve. Jagnje božje postane naše, kot najčistejši in predragoceni dar, Žrtev ali Hostija v naših rokah nebeškemu Očetu. Toda tej Žrtvi se moramo 'tudi mi sami pridružiti z vso svojo voljo in pripravljenostjo. Cim več Gospodu damo, tem več tudi od njega prejmemo. Kdor da svoje življenje, ga bo našel. Pravo žrtvovanje moramo 'tudi mi sami od naše strani doprinesti. Kdor hoče od življenja le preveč odnesti ■ le zase, bo zgubil vse. Pri vsaki maši moramo ljubiti svoj križ in ga nesti z Jezusom po svoji življenjski poiti; in ta zavest nujnosti križa in trpljenja nas mora prešiniti pri vsaki maši.
GLASBA V LITURGIJI
Obširna so bila izvajanja o glasbi v liturgiji, posebno o petju med mašo. Vsaka pesem v maši mora biti res mašna, petje mora osvetljevati oltarno dogajanje, ne pa ga zakrivati in motiti. Zato mora vsaka pesem odgovarjati tistemu delu 'in momentu maše, med katerim se poje. Marijine pesmi 'so dovoljene samo za Marijine praznike, in sicer samo za ofertorij in kvečjemu še koncem maše.
PRITEGNIMO TUDI MOŠKE
Prevzvišeni nadškof zagrebški, dr. Še-per, je imel zaključni govor, v' katerem je izrazil svoje pomisleke ob liturgičnem gibanju in pozval duhovnike, naj se trudijo, da liturgija v svoji obnovi ne bo efe-minizirana, to pomeni, da ne bomo pritegovali k liturgičnemu sodelovanju le ženske. Naša naloga je, da moške zainteresiramo k liturgiji. Zakaj je moškega tako težko spraviti k maši? Ker med mašo nima kaj početi. Liturgija je prvenstveno
zadeva mož. Kako to doseči, bodi prva in
.
poglavitna naloga dušnih pastirjev v liturgičnem gibanju. Morda hi to dosegli s tem, da bi prirejali kdaj pa kdaj božjo službo z obhajilom samo za može dn fante. — Potem je isti nadškof potožil, kako ravno petje po hrvaških vaseh maliči mašo. V maju mi pojo samo Marijine pesmi celo mašo, celo pred in po povzdigovanju: kak nesmisel! To naj se neha! Med mašo bodi vse osredotočeno h Kristusu, maša je Kristocenitrično dogajanje. Ali ni to tragično, da duhovnik poziva: Sursum corda! in recitira prefacijo, a na koru Prav istočasno, kakor osteratativno, začnejo kako Marijino pesem.
ZADOVOLJIVI USPEHI
V številnih debatah so mnogi poudarili, kako lepe uspehe so že dosegli. Številni organisti imajo vedno več smisla za pravo sodelovanje v liturgiji. Vedo, da tudi pavza nujno spada k liturgičnim spevom in Preludijem med mašo. Zato jim je samo ob sebi umevno, da v trenutku pred Kyrie elejson utihnejo orgle in izmenoma z maš-ftikom vsa množica moli svoj Kyrie. Saj je tako lahko naučiti: Ljudje izgovore Enkrat Kyrie elejson in nato dvakrat Zafredoma Kriste elejson in še enkrat Ky-rie elejson, to vse seveda izmenoma z maš-tukom. Glorijo pojejo v taki ali taki obli-
Pogled na Jeruzalem
ki in melodiji ali pa jo recitirajo v domačem jeziku hkratu z miašnikom, ki v latinščini istočasno recitira Glorijo. Prav tako mora organist pri vseh mašah brez izjeme nuditi 'izrazito pavzo za prefacijo, in sicer v trenutku »per cmnia saecula saeculorum: amen«. In ta pavza traja med vsemi naslednjimi invokacijami ter med celo prefacijo do konca »Sanctus...« in verniki se zdaj oglasijo s svojim trikratnim »Svet...« Prav tako orgle prestanejo za Pater noster in za Agnus Dei. Lepo je, če tudi zadnji blagoslov pride do izraza tako, da ga nobena pesem dn noben preludij ne prekrije.
VSE NAJ TEŽI K OBHAJILU
Seveda ves liturgičen pokret mora težiti za tem, da vernike navajamo k obhajilu. To je višek uspeha v liturgičnem gibanju in obnovi. Maša namreč ni samo daritev, ampak je tudi daritveni obed. In k temu obedu so vsi povabljeni. Izključen je samo tisti, ki nima svatovskega oblačila posvečujoče milosti. Vsako obhajilo je namreč živa podoba in predoius raja, živa podoba večnega nebeškega obhajila. Kdor je izključen od te pojedine, bo tudi izključen od one, in to po svoji lastni krivdi. — Cerkev ne obvezuje nikogar k obhajilu kot le za velikonočni čas enkrat in pa za zadnjo popotnico. Sicer pa samo vabi in nudi. Najbrž zato ne obvezuje več kot toliko, da ne bi obhajilo postalo navada. Vsak naj pristopa po lastnem razpoloženju in umevanju.
In končno: Maša je mimohod Gospodov. In ta mimohod bo vsakega izmed nas toliko bolj osrečil, okrepil in obogatil, kolikor bolj iskreno in prisrčno je naše sre-Čanje z Gospodom v maši.
KAJ BO UKRENIL PRIHODNJI
VESOLJNI CERKVENI ZBOR?
Pogoje za uspešnejše sodelovanje pri maši pa moramo pričakovati od bližnjega ekumenskega koncila. Zato za zdaj ne moremo stopati na dan z raznimi predlogi in resolucijami pri tem našem tečaju. In vedite, da so cd najbolj kompetentnih višje cerkvenih osebnosti prišla zatrdila, da liturgična komisija in tozadevni odbor pri koncilu pripravlja presenetljive spremembe tako z ozirom na liturgični jezik kakor na nekatere dele 'mašnega obreda. Mi se za zdaj in tudi v bodoče držimo navodil in možnosti, ki jih prejemamo od svojih ordinarijev in od Ilo-ja.
Da pa vsebina in smer liturgičnega tečaja obvezuje vse duhovnike in vernike, nam priča dejstvo, da se je 'tečaja udeležilo kar pet škofov odnosno ordinarijev jugoslovanskega episkopata, in to so: beograjski nadškof dr. Gabriel Bukatko, ki je tudi križevački škof, iz Senja škof msgr. Pavlišič, iz Ljubljane generalni vikar prelat dr. J. Pogačnik, iz Zagreba nadškof dr. Šeper in iz Banjaluke škof msgr. Pichler, ki je predsednik ILO-ja. — V kratkem bomo prejeli vsa predavanja tiskana za ceno 500 din. Naslov: Zagrebško sje-meniište, Zagreb, Kaptol, 29.
Duhovni Tibet na zatonu
Begunci, ki prihajajo iz Tibeta, poročajo, kako pada v tej deželi duhovno življenje, ki je bilo eno najbogatejših v tem oziru. Po vsem svetu so znani 'tibetanski menihi, ki so v samostanih, visoko v gorah Tibeta, molili svojega boga. Danes teh samostanov, v katerih je bivalo nekoč 16 tisoč menihov, ni več. Nad tisoč samostanov so kitajski komunisti po zavzetju Tibeta spremenili v orožarne dn stanovanja dn
mlade menihe poslali v prevzgojevalne šole ali pa na prisilno delo. Pustili so le nekaj stotin starih menihov kot dokaz, da je vera v Tibetu svobodna. Neki begunec, nekdanji 'tibetanski menih, je izjavil, da so ga poslali na prisilno delo, kjer je našel v taborišču 10.000 delavcev. Delati so morali kot živina brez minute oddiha. Poleg tega so bili podvrženi obvezni dajatvi krvi. Tibetance so kar masovno pripeljali v bolnico in jih podvrgli, ne glede na njihovo stanje, obvezni dajatvi krvi. Mnogi so tako umrli.
V Tibetu, kjer pomanjkanja niso nikdar poznali, vlada sedaj prava lakota. Kljub temu kitajski komunisti ne morejo ukloniti ponosnih Tibetancev, ki svojo moč črpajo iz svoje tradicionalne duhovnosti.
S prihajajočo pomladjo, ki vse oživlja iz letošnjega res dolgega zimskega spanja, se med našim narodom v zamejstvu in predvsem na Tržaškem in Goriškem, kjer je naš rod bolj strnjen in zaveden, poraja zahteva po bolj smotrnem organiziranem delti tudi na narodno-političnem polju.
Mnogo se je govorilo in se govori ob različnih prilikah o tem prevažnem delovanju, ki je ali bi vsaj moralo biti krona ali sinteza vsega našega prizadevanja na ostalih področjih: kulture, prosvete in dobrodelne socialnosti.
Če malo bolj od blizu pogledamo v dušo našega človeka, v vsem njegovem trdem in zapletenem življenju, v njego\>em hrepenenju, da brani svoje in sobratom pomaga, zapazimo, da ga ne zadovolji samo dober gmotni položaj, temveč da teži tudi za ideali. Da, v našem preprostem slovenskem človeku tu na Primorskem je še vedno hrepenenje po višjem. V njem blešči luč razuma in gori plamen volje. Hoče dognati resnico, hrepeni po dobrem.
Iz tega se napoveduje in kaže, da si bo naše kulturno-prosvetno delo občutno o-pomoglo. Novi DOMOVI — predsem naši — bodo v veliko pomoč, da naš rod ne zaide v oklepe tuje učenosti. Ni pa vse tako jasno na narodno-političnem polju, to je v taboru, ki daje smer, ali ki bi jo vsaj moral dajati.
Menimo, da zdaj v nekomunističnem taboru na Goriškem in Tržaškem (v videmski pokrajini žive Slovenci svoje življenje) ne bi smelo biti več ljudi, ki bi hoteli viseti nekje v sredi, tam, kjer srede ni, ker je nemogoča, ali stati pred odprtimi vrati za vstop v kako bolj stvarno kombinacijo. Prepričani smo tudi, da so popolnoma in za vedno odpadli tudi razni poskusi, s katerimi so nekateri samozvani pogojni »demokrati« še v bližnji preteklosti na bolj ali manj opazen način podpihovali neko »enotnost«, z očitnim namenom, da bi izzvali nezadovoljstvo in razkroj v slovenskih nekomunističnih vrstah s tem, da bi jih potem postopoma pritegnili na »no ve« napredne pozicije. Ostali pa naj bi se razočarani umaknili in vrgli puško v koruzo. To je bilo morda bolj vidno na Tržaškem, ko so hoteli, skoro bi rekli, izsiliti nenaravno sodelovanje s skupinami, ki sploh niti slovenske niso več. Zopet se je jasno pokazalo, kako bi želel poklicni politik nadvladati■ našega človeka idealista in ga prikleniti ob svoj sumljivi voz. Ko izražamo to domnevo, moramo obenem ugotoviti, da so vse dosedanje politične akcije teh materialističnih politikov žalostno propadle. Potrkanje na vr-
hovih še ne odpira vrat v smeri, ki bi si jih oni želeli.
Ali kar zopet prihaja jasno na dan, je dejstvo, da prav zaradi močnega naskoka zmaterializiranih sil, je tembolj potrebna še trdnejša povezava vsega političnega dela in ne samo složno nastopanje ob priliki kakih volitev.
Ne mislimo, da bi moralo nujno priti do zlitja sil, ki so še v bližnji preteklosti igrale lepo in častno vlogo in se le ob volitvah in važnejših odločitvah vezale s skupnimi odbori. Vendar vstaja vprašanje, ali to stanje danes konkretno gledano še velja. Dejstvo je, da si narod želi skupnega tvornega sodelovanja in predvsem pomladitve včasih že preživelih načinov usmerjanja domače s'o\’enske politike. K temu nas sili spoznanje, da so želje in hotenje vseh nekomunističnih Slovencev tako podobne, da ne rečemo istovetne, da nas prav ta skupnost glavnih ciljev obvezuje, da se moramo pred združenimi in močnejšimi nasprotniki složno zavzemati za končni uspeh, ki je lahko samo skupen uspeh vseh nas.
Iz razgovorov, ki jih slišimo, z zadovoljstvom ugotavljamo, da ta misel zajetna predvsem naše mlajše sile, da je vedno več takih, ki zavestno spoznavajo, da je treba resno razmišljati o obliki in programu takega skupnega in ne samo slučajnostnega dela na vrhovih in ne le ob največjih zunanjih nastopih, intervencijah itd...
Prav iz nauka, ki ga dajejo zadnji dogodki, in iz dejstva, da smo pred ustanovitvijo skupne dežele in iz razpoloženja, ki zajema vse naše resnično slovensko čuteče ljudi, je zdaj nastopil čas, da se sodelovanje med našimi nekomunističnimi slovenskimi silami razširi in poglobi predvsem s pomočjo novih mladih sil. — In to čimprej.
Mogočno svetopisemsko drevo »there-bintus« v bližini izvira reke Jordan
Koledarji in svetniki
Farna cerkev v Larnaki na Cipru
Kdor zvesto »prebira« koledarje, je verjetno opazil, da marsikateri koledar ni omenil 6. februarja svetega Tita. In vendar se praznik tega učenca sv. Pavla in škofa, kateremu je sveti Pavel poslal kar dve pismi, obhaja 6. febr. že od leta 1854! Prej je bil njegov »god« 4. januarja. Preteklo je torej že dobrih sto let, a nekateri koledarji so še vedno pri starem. Iz tega sledi, da je sveti Tit nekak preizkusni kamen za točnost koledarjev, zlasti še, ker pade njegovo ime takoj v začetku leta kar hitro v oči.
Včasih kdo toži: »Ta koledar pravi tako, drugi drugače...« To je res. Predvsem je treba vedeti, da imajo več svetnikov z istim imenom. Koliko svetih Janezov je na primer! Nadalje se nekateri svetniki častijo povsod — po vseh škofijah katoliške Cerkve —’ nekateri samo ponekod; razne redovniške družbe imajo svoje svetnike itd. Zato ni nič čudnega, če je včasih precej nejasnosti in netočnosti v raznih koledarjih, zlasti v takih, ki imajo kot edino skrb, da pač vsak dan omenjajo eno ime ali celo dve.
Še nekaj je treba omeniti. Navadno se praznuje »god« kakega svetnika na obletnico njegove smrti, to je na dan njegovega rojstva za nebesa — dies natalis, kakor pravijo stari seznami -svetnikov ali marti-rologiji. Vedno pa to ni mogoče. Tak je primer svetega Tita, da ne omenjamo drugih. Včasih se je to zgodilo kar mimogrede; včasih je pa sveta 'stolica določila nov dan za svetnikov god. Tako na primer je sveta Angela Merici morala pred nekaj leti prepustiti 31. maj Mariji Kraljici in se »preseliti« na 1. junij.
Že -dolgo se je čutila potreba, da pride do ureditve ali do neke »čistke« v koledarjih. Poudarjala se je tudi potreba, naj zavzamejo vodno večjo važnost Gospodovi prazniki in naj v liturgiji pride predvsem do izraza pobožnost do Jezusa Kristusa, ki se je zdel včasih kar malo pozabljen. Zato je leta 1960 sveta Stolica (Obredna
kongregacija) izdala nov splošen koledar, ki je veljaven za vso Cerkev. V njem so zaznamovani vsi važnejši svetniki. Po tem koledarju so nedelje zadobile rečjo samostojnost, odpadli so kaki postranski prazniki (dvojni) ter nekateri svetniški godovi itd. (Zal se na te spremembe niso ozirali vsi koledarji.)
Obredna kongregacija je pred enim letom izdala navodila za ureditev' koledarjev. Ukazala je, naj posamezne škofije in redovniške ustanove tudi pregledajo svoje koledarje, naj jih »očistijo« in naj določijo godove in praznike po novih navo-‘dilih.
En primer: V tržaški škofiji se 9. februarja praznuje god svetega Niceforja, mučenca, čigar češčenje je tržaška škofija sprejela po stati istrski škofiji Pičen. Isti dan je pa po splošnem koledarju god sv. Cirila Aleksandrijskega, velikega zagovornika Marijinega božjega materinstva na cerkvenem zboru v Efezu leta 431. Po novih navodilih bo morala tržaška škofija za svetega Niceforja, če ga bo še obdržala v svojem koledarju, najti kak drug dan. Takih primerov bi našli veliko že tu v naših in sosednjih škofijah.
Take čistke je postala žrtev tudi »sveta« Filomema, ki je pred sto leti po pomoti zašla med svetnice mučenke in je njen primer naletel v javnosti na vrsto čudnih in ne vedno prijaznih komentarjev.
škofije dn redovniške ustanove morajo pregledati vse življenjepisne podatke svojih svetnikov in zaključke tega pregleda poslati obredni kongregaciji, ki bo dane predloge po svoji uvidevnosti odobrila ali odklonila.
Za vse to delo bo pa treba še časa. Zato bo treba še veliko časa, predno bomo imeli na razpolago zares zanesljive koledarje o svetnikih, ki niso zabeleženi v splošnem cerkvenem liturgičnem koledarju, ampak samo v krajevnih in škofijskih.
Pa nič zato! Praznik vseh svetnikov ne pozabi nobenega!	1.	šk.
VESELO. OLSLUJA!
Ne govori, da ni rešitve, ne govori, da v trpljenju umiraš: čim temnejša je noč — tem svetlejše so zvezde,
čim hujša bolečina —
*' ‘	-	'“m
tem bliže je Bog! ...
vstajenje
v
delih
naših
umetnikov
Tone Kralj: Judežev poljub
drugih, kajti to je de bežno naštevanje.
Oglejmo si nekoliko slovenske slikarje, ki so se ukvarjali s lem problemom.
Pri nas na Primorskem je bilo ohranjeno >tako 'dalo do prve svetovne vojne v cerkvici sv. Danijela pri Volčah blizu Tolmina. Kakor pravi zgodovina, je ta cerkvica naj starejša na Tolminskem in se je od tu širilo krščanstvo. V tej cerkvici so odkrili pred prvo svetovno vojno več fresk. Ena od teh je predstavljala Jezusa na Oljski gori. Freska je bilo delo slikarja Jerneja iz Loke in je bila ohranjena tudi letnica 1525. Slika predstavlja Kristusa, ki kleči na robu skale in ima roke povzdignjene k molitvi. V bližini spijo trije apostoli, med njimi Peter, ki ima v rokah velik meč. V ozadju so vrata in vrtna ograja. Skozi vrata prihaja izdajalec Juda, ki še drži v rokah denarnico ter kaže z levico na žrtev — na Jezusa. Judežu sledi četa vojščakov, ki so oboroženi z dolgimi sulicami; pekateri plezajo kar preko vrtne ograje. Obraz Kristusa in itreh apostolov so zelo izraziti. Slika je drugače precej okorna, toda dz nje diha toplo religiozno čustvo. Zaradi zgodovinskega in krajevnega pomena je velika škoda, da se je slika izgubila. Reprodukcija te freske je ohranjena v knjigi F. Steleta Umetnost v Primorju (1940).
Okoli leta 1443 je živel slikar Janez Ljubljanski (Johanoes de Laybaco), ki je slikal na Visokem in Mengešu. Ohranjene so njegove freske trpečega Kristusa in predstavljajo v svojih umetniških delih enega najlepših umotvorov slovenske srednjeveške umetnosti.
Iz te dobe imamo tudi razne ljudske — obrtniške slikarje, ki so slikali Kristusovo
M. K.
Kristusovo
trpljenje
Velika noč to ves čas v postu, ki je nekaka priprava na Kristusovo vstajenje, praznujejo vsi kristjani kot največji liturgični praznik v letu. Posebno slovesni so ti obredi pri vseh Vzhodnih Cerkvah in trajajo cerkvene slovesnosti 'tudi do
Slovenska ljudska umetnost: Znamenje
deset tednov, kakor pri bizantinskem o-bredu, ki so tako razdeljeni; 'tri tedne priprave, šest tednov posta in Veliki to den.
Vsa liturgija Velike noči je mnogo vplivala tudi na socialno in javno življenje, in to v vseh časih. Nič ni torej čudnega, ako so se skozi vsa stoletja ukvarjali umetniki s Kristusovim trpljenjem in vstajenjem. Ta pojav opažamo pri vseh narodih, ki so se seznanili s katoliško vero. V slovstvu smo imeli v zadnjem času veli-ke umetnike. Pri Francozih: Claudel, Mauriac, Bernanos in novejši pojav Rops. Izven Francije; Van der Meerseh, Green, Undset, danski pesnik Joergansem, v gledališču Eliot in Italijan Fabbri.
Naš največji, literat, ki je z umetniško besodo opisal Kristusovo trpljenje je Ivan Cankar. Kako mojstrsko je prikazal ta problem v črtici Četrta postaja. —
... »Med štirinajstimi podobami, ki so se vrstile po mrzlih stenah v mraku in ti-
šini ter se prijazno in odkritosrčno pogovarjale z menoj, kadar sem bil z njimi sam, je bila mojemu srcu najbližja četrta postaja, tista, kjer sreča Jezus svojo žalostno mater.«
In zaključuje:
... »Otrok je bil, ki je objemal težek križ. Omahoval je pod njim, opotekal se je in padal, da se je zasolzil kamen, ko je poljubil njegovo čelo. Tako je šel v neusmiljeno smrt. Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce.
»Sin moj, ti ljubi otrok moj!« Komaj je videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne trnovega venca več, ne križa več. Visok in lep, brez krvi in brez ponižanja je stopil k nji, da bi jo potolažil; ker njena bolečina je bila večja od njegove.
Zdaj, v tem strašnem času, ga vidim živega tik pred seboj, vidim ga to stotisočkrat. Človek gre na Golgoto, da bo trpel to umrl in da bo vstal poveličan.«
Tako je mogel pisati le človek, ki je sam okusil vso bridkost in 'trpljenje v življenju.
Velika umeitniška dela, ki nam prikazujejo Kristusovo življenje to trpljenje, so ustvarili slikarji in kiparji. Znana so dela starih umetnikov, kakor: Michelangelo, Raffaello, Tiziano, Rembrandt, Van Dyck, Rouault, Meštrovič to še mnogo
Slovenska ljudska umetnost: Križani iz konca XV. stol.
Tone Kralj: Križani - Sv. Višarje
trpljenje in so s temi deli izpodbujali k pobožnosti to religioznemu razmišljanju.
Veliko nadarjenosti je kazal slikar Jožef Petkovšek, ki bi 'se lahko dokopal do velikega umetnika, ako bi ne podlegel bolezni v najlepših letih (1861-1898). Ohranjeno je njegovo delo »Kristusovo polaganje v grob«, ki se hrani na Vrhniki V našem slikarstvu so potem prišli veliki umetniki, ki so se potom lastnega trpljenja povzpeli do razglabljanja 'in upodabljanja Gospodovega trpljenja. Bili so brata Šubič, Grohar, Jakopič, Vavpotič, da omenjamo samo največje, ki so nam zapustili krasne umotvore.
Prišli so potem slikarji Slavko in Božo Pengov, Tine Kos, G. A. Kos, Miha Maleš, kipar Gorše. Zanimivi sta deli slikarja Staneta Cudermana: Snemanje s križa in Vstajenje v katerih delih je pokazal veliko talentiranost za religiozne kompozicije. Zanimiv in svojevrsten na polju slikarske umetnosti je Maksim Gaspari, ki s svojo domačnostjo, ki je polna naše folklore, prikazuje svoja dela na način, ki je dostopen najbolj preprostemu gledalcu.
K problemu religiozne umetnosti je mno-
Maksim Gaspari: Pirhe barvajo
Maksim Gaspari:
go pripomogel evharistični kongres v Ljubljani. O tem piše v Domu in svetu (1936) Frainc Stele: »Ob času jugoslovanskega evharističnega kongresa v Ljubljani je bila 'prirejena razstava slovenske sodobne religiozne umetnosti, predvsem v okviru liturgičnih nalog to potreb. Šteti jo moramo med najvažnejše pojave povojnega časa, ker nam je prvič dala račun o prizadevanjih za izboljšanje umetnosti in umetne obrti v službi Cerkve in se je tu najprej med nami pojavil smisel za obnovo umetnostne in umetnoobrtne kvalitete.«
Najvidnejši je Tone Kralj. Na omenjeni razstavi je razstavljal med drugim Pieta to Judežev poljub, ki spadajo med pomembna umetnostna dala našega časa. O Judeževem poljubu pravi Franc Stele v Domu in svetu 1936 ... »v tej skupini je v glavah izraz Judove prihuljenosti in Kristusove vzvišenosti prepričevalen in globoko učinkovit, noge so se pa nekam nesigumo zapletle.«
Za nas je pa najbolj pomemben zaradi tega, ker je ravno 'tu na Primorskem poslikal največ naših cerkva.
Vsem so več ali 'manj znana dela v Avberju, na Katinari, pri Sv. Luciji, Volčah. Vsi smo že poromali k Sv. Mariji na Mengorah to še 'posebno na Sv. Višarje. Povsod -najdemo dela, ki so v tesni zvezi s Kristusovim življenjem to še posebno je prikazano Njegovo trpljenje. Ko si romal na Sv. Višarje, si prav gotovo večkrat -postal pred postajami križevega pota in se zazrl v trpeči Kristusov obraz. Še v drugih cerkvah so Kraljeve slike. Tako v cerkvi na šentviški gori. Po drugi svetovni vojni je prišel zopet 'na Primorsko in nam je poslikal cerkev v Vrtojbi. Snov zajeta iz življenja Kristusa je povsod osrednja točka.
Lep je njegov križev pot v romarski cerkvi na Mirenskem gradu. Kdor si je
Velikonočni motiv
Ob božjem grobu
ogledal -ta dela, je prav gotovo obstal posebno pri štirinajsti postaji, ko Jezusa polože v grob. Pri -tem -se vsakdo lahko zamisli v Kristusovo trpljenje in smrt. Toda trpljenje in ismirt takoj izgine, -saj stoji na vrhu -stopnic, ki peljejo v podzemeljski grob, mladenič z baklo v rokah. Svetlobni prameni bakle osvetljujejo Kristusovo telo in nam govore, da bo iz podzemeljske teme prišla Luč, da moramo imeti trdno vero in upanje v Vstajenje.
Truplo so sneli s križa in ga položili v grob; križ je ostal kot znamenje ljubezni in zmage. Kristus je umri ubog in zasramovan, kot sto revnega tesarja; vstal pa je poveličan to kot Sin božji, kot Kristus kralj.
Velikonočni zvonovi nam že skozi stoletja oznanjajo to resnico, da je tema greha uničena ter, da se skozi trpljenje to pokoro lahko vsi dokopljemo do našega vstajenja, do prave Luči.
ZORA P.
0)G[i(ž otvočni picfii
Reka je -počasi polzela proti morju, ona pa je hodila proti toku, vesela, da lahko hodi svojo pot, čisto drugačno kakor vsi ostali, ki so mrzlično hiteli proti mestu. Zasanjana je opazovala prvo zelenje na drevesih in bele marjetice na sveže zelenih travnikih. Pomladni veter ji je božal razgreta 'lica, pri duši pa ji je bilo tako lepo. Njen svet je bil tako bogat, da -se ji je zdelo, da bi tako hodila do konca sveta in bi se ne dolgočasila. Visoko v zrak sta se pred njo pognala dva metulja. Nagajivo sta krožila nad njo in se spet pognala dalje. Lastovke so se z glasnim ščetaetom klicale. In vendar... ji je tedaj
tanka bolečina prebodla srce... ti si sama, nikogar nimaš, da bi z njim delila svoje radosti in občutke prešerne mladosti. Nikogar !
»Veš, mama, tako lepo je ob reki. Popoldne sem spet bila tam. Vse je že v cvetju, pomlad je tu zgodnejša kot pri nas.«
»Zato pa je pri nas tem 'lepša, Danica. Nikdar me ne bo tu osvojila pomlad, da bi na našo pozabila.«
»Mama,« je hotela Danica ugovarjati. A solze v materinih očeh so ji zaprle besedo.
Oče -se je vrnil iz urada. Njegov otožni pogled se je razveselil ob pogledu na Danico. Ne muči je domotožje, je pomisl-il, prilagodila se je razmeram, prav kakor cvetka, ki jo presadijo v drugo zemljo to še lepše požene svoje korenine.
»Atek, z menoj moraš enkrat na sprehod ob reki. Tako čudovito lepo je tam.«
»Sprehodi ob našem morju so bili tisočkrat lepši.«
Danica ga je osupla pogledala to svetle oči je zasenčila žalost.
»Že prav, Dartioa, pridem, morda že v nedeljo,« je hitro zaključil, ko je opazil njeno žalost.
Še je Danica zahajala vsako popoldne k reki, a ko se je polna lepih občutkov vračala domov, ji je beseda zastala v srcu. Zdelo se ji je, da bi starše užalila, če bi govorila. Zaprla se je vase in mladostna sreča se je spreminjala v bolest. Bila je sama...
»Veš, Ivan, velikonočne procesije tu ne bo, nimajo te navade, mi je rekla soseda,« je slišala Danica očeta to mamo, ki sta se pogovarjala v kuhinji.
»Vse je tu tako mrtvo, kakor da bi Kristus za 'te ljudi ne vstal,« je še oče z grenkobo dodal. Tudi Danici, ki je zunaj rta majhnem koščku dvorišča šivala, je bilo hudo ob tej novici. Velika noč brez procesije? Saj to vendar ni velika noč.
»Le na veliki petek zvečer imajo na-
vado, da uprizorijo velikansko procesijo po vsem mestu.«
»Saj za nas je večen veliki petek, Ivan. Zato bo ta procesija najbolj odgovarjala našemu razpoloženju.«
Kaplja za kapljo je padala žalost v Daničino dušo. Misel na domovino tam daleč ob morju ji je prvič zarezala živo v srce.
Ni bilo prazničnega razpoloženja v maminem obrazu, ko je pripravljala pirhe za velikonočni blagoslov. Doma je vzela iz omare najlepši krožnik, položila nanj kruh, sol to okrog pisane pirhe, zvezala vse v snežno bal prtič in -izročila Danici... Vse je bilo tako slovesno, kot sveti obrodi v cerkvi.
Danica je opazovala mamo. Negotova je obstala pred omaro, nato vzdihnila, odprla predal in -potegnila iz njega svilen papir.
»Mama, zakaj bi mi krožnik ne zvezala
v prtič kot nekoč?« je Danica doumela mamino bolest.
»Ne, Danica, -tu so druge navade, začudeno bi te vsi gledali, ne maram, da bi po nepotrebnem vzbujala pozornost.«
Skrbno je zavila pisane pirhe v svilen papir in zavojček zvezala z zlato vrvico.
»Vidiš, v mestu smo to tu je marsikaj drugače kot pri nas. Le pojdi, Danica, in vstaili Zveličar naj bo is -teboj.«
Poljubila jo je na čelo in jo prekrižala kakor vsako leto, prodno je odšla k velikonočni procesiji. Danici so solze zameglile pogled. Vrnila je mami velikonočni poljub to tiho odšla v pomladno jutro. Utonila je v vrvežu velikega mesta, ki se je prebujalo k novim skrbem, kako preživeti velikonočni praznik v čim večjih zabavah In razvedrilih.
V veliki cerkvi je negotova obstala. Potem je opazila, da verniki nosijo svoja bela jajčka n-a stranski oltar. Tudi ona -se je napotila 'tja. Skoro ni bilo več prostora
Dr. FRANČIŠEK ŠEGULA, RIM
NOVA ZAVEZA
Okrog novega leta je na pobudo mariborskega škofijskega ordinariata izšla četrta knjiga novega slovenskega sv. pisma. Obsega novo zavezo, >t. j. štiri evangelije, Apostolska dela, pisma apostolov ki Razodetje sv. Janeza.
Predavatelji so tokrat dr. Frančišek Jere, dr. Gregorij Pečjak in dr. Andrej Snoj.
I.	SPLOŠNE PRIPOMBE K NOVI ZAVEZI
V treh knjigah je novi prevod predelal staro zavezo.
Stara zaveza je bila sklenjena med Bo-Som in izvaljenim ljudstvom. Govori o božjih obljubah glede na odrešenje človeštva po Mesiji. Ima pripravljalni značaj, ker vzgaja človeškega duha za novi mesijanski čas.
Ko pa je bil čas dopolnjen, je nastopila nova zaveza, ki je izpolnitev božjih obljub v stari zavezi. Začetek nove zaveze je Jezusova odrešaniška smrt na križu. Z njo •)e bilo 'izpolnjeno vse, kar je bilo napovedano po prerokih.
To vsebuje naša nova knjiga.
Med staro in novo zavezo je tesna povezanost. V eni in drugi govori isti Bog. Razlika je v tem, da v stari zavezi govori Bog po prerokih, v novi zavezi pa po svojem Sinu, ki ga je poslal na svet. Ne moremo ločiti ene in druge zaveze, ne prve brez druge 'razumeti. Razmerje med obe-ttia postavama lepo označi sv. Pavel v listu Hebrejcem: »Mnogokrat in na mnoge Načine je nekdaj Bog govoril očetom po Prerokih (stara zaveza), slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu, ki ga je postavil 23 dediča vsega in po njem tudi naredil svet.« (nova zaveza; Hebr 1, 1-2)
Tridentinski cerkveni zbor je slovesno Oglasil kot božje knjige nove zaveze po tem redu:
1- Evangelij po Mateju, Marku, Luku, Janezu in Apostolska dela;
2. listi apostola Pavla: Rimljanom, prvi ’n drugi Korinčanom, Galašanom, Efeža-n°ni, Filipljanom, Kološanom, prvi in dru-Tesalaničanom, prvi 'in drugi Timoteju, ^tu, Fiilomenu, Hebrejcem;
list sv. Jakoba, prvi in drugi sv. Petra, prvi, drugi in tretji sv. Janeza, list
Juda Tadeja;
4. Razodetje sv. Janeza.
Po tem vrstnem redu najdemo vse knjige nove zaveze v našem novem prevodu. Uraden pa začnemo z obravnavanjem posameznih knjig, naj kratko omenimo o jeziku, o rokopisih, o prevodih in končno 0 razvoju izvirnega besedila. Vse to nova knjiga obravnava v dolgem in izčrpnem sPlošnem uvodu v novo zavezo.
1. JEZIK
Sveto pismo nove zaveze je pisano v Srškem jeziku.
V času, ko so bili pisani evangeliji in Apostolski listi in skozi dolga stoletja po-Prej iin pozneje, je bil namreč grški jezik ^širjen P9 vsem tedaj znanem svetu. Imenuje se »koine«, t. j. skupni ali splošno fazširjeni jezik. Bil je ne le jezik izobražencev, ampak tudi jezik preprostega ljudstva.
V tem svetovnem jeziku so bile spisane Vse knjige nove zaveze. Izjema je evangelij sv. Mateja, ki je bil najprej spisan v jeziku palestinskih Judov Kristusovega '-asa, t. j. v aramejščini. Bil pa je že v Apostolski dobi preveden na grški jezik, v katerem ga imamo še danes. Aramejski Matejev evangelij se na žalost ni ohranil.
2. ROKOPISI
Rokopise imenujemo prvotno obliko sve-Piserrtskih knjig, ki so bile pisane z roko
na papirus. Tega 'so izdelovali iz papirove rastline, ki 'raste 'na močvirnih 'bregovih reke Nila. V Egiptu so ga uporabljali že nekaj tisoč let pred Kristusom. Bil je poceni in zato posebno med preprostim ljudstvom zelo v rabi.
Rokopisi so najprej imeli obliko zvitka. Več papirovih listov so zlepili in 'popisane zvili okrog palice. Pri čitanju so rokopis odvijali, po uporabi pa zopet zvili. Iz praktičnih razlogov so rokopisi pisani samo na eni strani lista. Rokopis, ki je obsegal večjo knjigo, je bil več 'metrov dolg. Tako meri n. pr. rokopis Lukovega evangelija okrog 10 metro.
Kot prvi in pristni spisi ali prepisi svetopisemskih knjig so rokopisi velike važnosti.
Papirusov zvitek je zdržal .kakšnih dve sto let. Zato se je mnogo rokopisov izgubilo. Kljub temu pa so predvsem v suhem puščavskem pesku v Egiptu ali drugod našli še lepo število rokopisov, ki so bolj ali manj dobro ohranjeni.
Naj starejši novozavazni rokopis, ki obsega kratek odlomek Janezovega evangelija, je iz prve polovice 2. stoletja — okrog •1. 135 po Kr. Od izvirnega besedila Janezovega evangelija je torej komaj dobrih 30 let mlajši.
3.	PREVODI
Rokopisi so dvojne vrste: eni podajajo izvirno besedilo, drugi pa vsebujejo prevode evangelijev aili drugih novozaveznih knjig. Prevodi so nastali že v prvih krščanskih stoletjih.
Na Vzhodu so bili najvažnejši sirski, koptski in starac*rkvanoslovainski, na Zahodu pa latinski.
Starocerkvenoslovanski prevod sta v 9. stol. oskrbela sveta brata Ciril in Metod. Sicer spada že med mlajše, vendar je zaradi 'velike natančnosti in jasnosti brez dvoma eden najpomembnejših. Slovi ne samo po jezikovni, ampak tudi po bogoslovni vrednosti. ' Sveta brata sta prevajala vemo in točno. V prevod sta vložila tudi mnogo razlage. Pri izbiri besed ju niso vodili zgolj filološki, ampak tudi teološki oziri. Posebno Ciril je imel temeljito bogoslovno izobrazbo in obsežno teološko znanje.
Sv. Hieronim je po nalogu papeža Da-maza na podlagi raznih rokopisov in prevodov pripravil proti koncu 4. stol. enotni latinski prevod. Ta se je pozneje razširil po vsem Zapadu. Zaradi svoje splošne razširjenosti se imenuje »vulgata«, t. j. splošno razširjen prevod.
Tridentinski cerkveni zbor je 1. 1546 razglasil Hieronimovo vuilgato kot avtentično med vsemi ostalimi latinskimi prevodi. Priznal je torej vulgato kot uradni tekst zahodne Cerkve in potrdil, da je v zade-
vah vere in nravnosti prosta vsake zmote. Cerkveni zbor je tudi 'določil, naj se vul-gatin tekst čim temeljiteje zboljša in potem natisne. Po tolikih letih namreč ni bil več čist. To naročilo sta izvedla papeža Sikst V. in Klemen VIII.
Leta 1592 je torej izšla tako imenovana siksto-klementinska vulgata, ki je še danes v latinski Cerkvi uradno priznana.
4. IZVIRNO BESEDILO
Nova zaveza v izvirnem besedilu je bila prvič natisnjena 1. 1514 v Ailkaii (Alcala) v Španiji. Za takratne razmere strokovnjaško delo je odobril papež Leon X.
Prve kritične izdaje grške nove zaveze so pa izšle v tisku šale v 19. stol. Šele tedaj, po odkritju mnogih starih in dobrih rokopisov, so bili dani pogoji za zdravo in plodno tekstno kritiko.
Svetopisemska znanost je v zadnjih dveh stoletjih odkrila celo vrsto starih rokopisov z izvirnim besedilom atli besedilom starih prevodov. Te je začela kritično proučevati glede na njih sorodnost. Tako je bilo mogoče uspešno izboljšati izvirno 'svetopisemsko besedilo. To pa se je posrečilo strokovnjakom v svetopisemski tekstni kritiki šele po dolgotrajnem, resnem in zamotanem študiju. Izvirni
Gora blagrov v Palestini
tekst so končno mogli očistiti vseh »poznejših popravkov in sprememb.
Kako pa je prišlo do popravkov in sprememb v izvirnem besedilu?
Besedilo novozaveznih knjig se je skoraj poldrugo tisočletje širilo s prepisovanjem. Ni čudno torej, da so se vrinili nezakoniti popravki v izvirno besedilo. Popravke in napake je največkrat povzročila nepazljivost prepisovalcev, ki so se motili pri podobnih črkah in besedah. Zamenjavali so blizu stoječe in enako se glaseče be-
sede ter izpuščali vmesno besedilo; različno so tudi razlagali okrajšave, tekst z ločili svojevoljno delili in podobno. Z uporabo splošno priznanih tekstnoJkritičnih načel so strokovnjaki končno vpostavili besedilo, ki je skoraj do najmanjših podrobnosti skladno z besedilom prvopisov in Hieronimove vulgate.
Po tem kritično očiščenem grškem izvirnem besedilu, je prirejen naš novi slovenski prevod sv. pisma nove zaveze.
(Se nadaljuje)
ŽALOSTNO PRVENSTVO
    ...............
POGLED NAZAJ
Statistike so potrebne v vsakem oziru; ne samo da nam pokažejo naše napake in naše vrline, temveč tudi zato, da nas postavijo pred primerjavo, ki marsikdaj pozitivno vpliva na naše odločitve in na naše ravnanje.
Statistika, ki najbolj zanima širše občinstvo, je prav gotovo tista o tisku, radiu, televiziji in kinu, kajti prav te stvari so dostopne in razumljive vsakemu povprečnemu človeku.
Iz statistike, ki so jo izvedli za leto 1961, je razvidno, da se v. Italiji malo bere, a da se veliko hodi v kino. A to še ni vse. Italiji gre namreč tudi prvenstvo — ne samo v Evropo, ampak na svetu sploh — za nemoralne filmske predstave. In pomislimo, da je Italija pretežno katoliška država! Od 185 filmov, ki so jih izdelali v letu 1961, jih je kar 110 moralno negativnih, to pomeni 60 odstotkov! Ostali pa so banalni in otročji. To je žalostna ugotovitev, zlasti če pomislimo, da obiskujejo kino dvorane milijoni gledalcev brez vsake kritične sodbe in so popolnoma podvrženi vplivu filmskega platna.
Jeruzalem - Zid žalovanja
VPLIV IN NALOGA KINA
Dolžnost kina je, vršiti tri glavne naloge: učiti gledalca, ga zabavati in mu povedati nekaj o življenju in o njegovih številnih problemih. Ali to zmeraj pravilno dela? Premnogokrat podaja gledalcu napačne nauke, zastruplja njegovo notranjost z nasilnimi in spolzkimi temami ter prizori; za n j egom zabavo išče senzacijo, za mnoge življenjske probleme pa podaja napačen in nelogičen zaključek. Jasno je, da vse to negativno vpliva na gledalca, zlasti mladega, ki je še v dobi razvoja svoje osebnosti in svojega gledanja na svet. Mnogi filmski producenti trdijo, da film kvarno vpliva samo na nekatere mlade ljudi, ki so bolj nagnjeni k slabemu. Vendar ta trditev ne more prepričati. Se veda ne bo en sam film izvajal kvarnega vpliva, a ne smemo pozabiti, da so mladi ljudje najpogostejši obiskovalci kinodvoran. Zato ne morejo ostati neobčutljivi, če stalno sledijo kvarnim predstavam. Najmanj, kar lahko pridobijo, je napačno gledanje na ljudi in na življenje. In kako je mogoče potem zbrisati te napačne vtise? Vsakdo izmed nas dobro ve, kako globoko se zakoreninijo v našo notranjost vtisi, ki si jih pridobimo v mladosti.
POGUMEN NAUK
V zvezi z nemoralo v italijanski kinematografiji je dobro, da še enkrat omenimo besede, s katerimi je ruski režiser Grigorij Cuhraj napadel italijanske umetnike na zadnjem mednarodnem kongresu pisateljev v Florenci, na katerem so razpravljali tudi o problemih kina, radia in televizije. »Konec s kinematografijo čutov,« je začel Cuhraj, ki je povzel besedo po pisatelju Moraviji. »Nekateri režiserji prikazujejo ljubezen kot nekaj umazanega in ne kot nekaj vzvišenega. Koliko jih zlorablja najnižje nagone, računajoč na bolno radovednost nekvalificiranega občinstva! Človeška ljubezen je sad poezije in je različna od ljubezni med živalmi: človek ne sme uničiti poezije. Kadar prikazuje kak režiser erotične prizore, pravijo
o njem, da je pogumen. Ne, on ni povedal resnice, ampak je pripomogel k uničenju človeške civilizacije!«
Te besede so prizadele marsikoga izmed prisotnih, bodisi ker jih je izrekel eden izmed najvažnejših osebnosti iz s\’etovne kinematografije, bodisi zato, ker so bile popolnoma v skladu z vsemi njegovimi deli. Kdo se namreč ne spominja prečiste poezije v filmu »Balada o vojaku«?
Cuhraj ni omenil nobenega imena, se direktno ni obrnil do nikogar izmed prisotnih. Toda zagovorniki erotizma so se kljub temu znašli v hudi zadregi zaradi teh ostrih besed. Pierpaolo Pasolini je pritekel iz Rima, da bi se sestal z ruskim režiserjem in je po tem pogovoru zmagoslavno rekel, da Cuhraj ni mislil tega, kar so drugi razumeli, in da je bil tudi on za brezpogojno ukinitev cenzure v vseh evropskih državah.
SMISEL ZA AVTOCENZURO
V resnici pa je hotel Cuhraj povedati točno tisto, kar je povedal na tribuni in ni potem smatral za potrebno ničesar dodati ali popraviti; to je razvidno iz njegovih izjav, ki jih je kasneje dal časnikarjem. Ce je gcn>oril o ukinitvi cenzure, je to storil zgolj zaradi tega, ker je mnenja, da mora vsak pisatelj in vsak filmski umetnik imeti v sebi, v svojih umetniških načelih mero a\>tocenzure, ki naj mu preprečuje iti do skrajnosti. Cenzura torej naj ne pride od strani države, temveč od strani umetnika samega.
Besede ruskega režiserja so bile na kongresu najpomembnejše in najdragocenejše. Pomenile so nauk, ki ga je ruski umetnik dal »katoliškim« italijanskim režiserjem. In ravno on je s svojimi deli dokazal, da se prava umetnost lahko ustvari ne z brskanjem v najnižje nagone človeške pokvarjenosti — kot delajo mnogi italijanski režiserji v imenu svobode umetnosti — temveč s čisto poezijo, s prikazovanjem resnične Lepote!
(nadaljevanje na 6. strani)
115 oltarju. Jajčke pri jajčku se je belilo 515 oltarnem prtu. Razvezala je svoj zajček in še svoje pisane pirhe položila ^®d bela jajčka. Prav kakor bi sončni rek posijad v enoličnost sivega jutra, ^ko se ji je zdelo, ko so njeni rdeči in hoditi, pirhi zažareli na oltarni belini. Po-81obi]a lSe je v molitev, a vendar ne ito-*°i 'da bi od časa do časa rte pogledala svoje pirhe. Vodno je opazila irado-Vedne in presenečene poglede mestnih go-^a, ki so še vodno polagale bala jajčka oltar. Nenadoma pa je tudi njo pre-^ silno presenečenje. Čutila je, kako ^ H lica zagorela od silnega začudenja. a nasprotnem koncu oltarja je stal za-Jček pisanih pirhov, prav takšnih, ka-^ so bili njeni. Sedaj je bilo konec B&ne pobožnosti. Silna radovednost je ^evPila vse druge svete občutke, pa naj Je Se toliko ozirala, nikjer ni mogla ^ °dgov°ra.
'Sv- maši je prišel duhovnik in blago-* razstavljena jajca. Ko je dvignil
pogled do oltarja, je tudi ca začudeno obstrmel in se komaj vidno nasmehnil. Opazil je naše pirhe, je pomislila Danioa in se ob tej misli nehote stresla. Naše? Kaj me briga čigavi so, morda jih je kdo le slučajno pobarval.
Ljudje so se nagnetli k oltarju, vsak je hotel čimprej do svojih jajc. Danica je potrpežljivo čakala in skrbno pazila na oba zavojčka pirhov. Oba sta še bila na oltarju. Končno sta ostala le še ta dva. Zganila se je in odšla k oltarju. Tedaj se je tik nje pojavil mlad fant s smejočimi se očmi. Pogledal jo je 'tako toplo in iskreno, da je zardela.
»Veselo veliko noč, gospodična, saj se ne motim, Slovenka ste tudi vi.«
še nikdar občutena sreča je zavalovila v Daničinem srcu.
»Da!« je dahnilo in prejela za ponujano roko. »Veselo veliko noč tudi vam.«
Drug ob drugem sta odšla iz cerkve. Nekaj ženic je radovedno stikalo glave za njima in Danica je slišala njih pogovor:
»Devono essere Tedeschi.«
»Zanje ostanemo vedno le Nemci,« se je zasmejal mladenič, ko sta stopila na ulico.
Tiho sta odšla naprej skozi park. Presenečenje jima je zaprlo besedo. Lap je, ga je Danica skrivaj pogledala, visokorasel, svetlorjavih las iin žametno rjavih oči, prav kakor je vedno sanjala...
Lepa je, . je doumel fant, ne da bi je pogledal. Čutim ob sebi njeno rahlo hojo, slutim njen trepet, trepet dekleta, ki ni še nikdar ljubilo. Prav kakor sem sanjal...
»Gospodična, ali bi ne malo sedla? Tako lepo jutro je, tako slovesno!«
»Da, prav imate,« je potrdila Danioa, saj takega slovesnega jutra ni še bilo v njenem življenju.
»Dovolite, da se vam predstavim, Slavko Ferjančič iz sončne Goriške.«
Sedaj se ne čudim, da ima tako sončne oči, je pomislila Danica.
»Jaz sem Danioa Partot iz Trsta doma.«
»Goriška in Tržaška, sorojaka sva in upam, da si postaneva dobra prijatelja. Kajne, Danica?«
Ponovno sta si stisnila roki in isti sončni pogled jo je do dna duše prevzel.
»Da,« je dahnila in jezilo jo je, da ne ve nič drugega reči.
»Jaz študiram tu na univerzi. Naši bi sicer ne zmogli, ker smo siromašni. A imam bogatega strica, ki ima na Goriškem velikansko posestvo. Mene je namenil za dediča, a hoče da se posestvu posvetim z vso dušo in z vso strokovno pripravljenostjo. Po končanem liceju sem se moral vpisati na agrarno univerzo.«
»Ste se morali?« je v Danici vstal uporni duh.
»Da, a z naj večjim veseljem. Neizmerno ljubim našo zemljo. Ali veste, da je zemlja živo bitje? Ce jo razumate, vam bo dala vse in vas osrečila.«
Začudeno ga je pogledala, da se je zasmejal.
»Ne, resno mislim, zemlja je živo bitje. Ko se prebuja iz zimskega spanja in plug mehko reže v njeno osrčje, je kot mati, ki čaka, da vanjo položimo klice življenja. In te klice rastejo v njej, jo prerastejo in bujno zavalovijo v prvo pomlad. V poletnem soncu dozorijo težki klasi, in ko jih požanjemo, je zemlja hvaležna, da je dala novi kruh za življenje sveta.«
Danica ga je gledala s svetlimi očmi. Tako ji ni govoril še ni kdo.
»Ali hočete, da vas naučim ljubiti našo zemljo? Potem boste morda vzljubili tudi mene,« je tiho dodal in jo prijal za roko.
»Da,« je zopet dahnila in njena roka je obstala v njegovi.
Velikomestno življenje je že prešlo v svoj običajni ritem. Zunaj parka so švigali avti m vse strani, cestna železnica je z želessnim truščem 'rezala ozračje, ona dva pa sta sedala na klopi, daleč od tega sveta, pogreznjena v prelest domačih polj in v sanje, ki se uresničijo le tistim, ki so preprostega in čistega srca.
Frandizi je maral iti NEPISMENOST
(Nadaljevanje in konec)
FRONDIZI SE ZAMERI VOJAKOM
Zameril se je pa tudi vojakom. Ti so ves čas čutili, da Frondizi mi zvest smernicam osvobodilne revolucije, ki je vrgla Perona. Frondizi jev san je bil ustvariti .nekako ljudsko fronto, on pa biti ljudski voditelj. Za svetovalca je 'imel nekega Ro-geiia Frigerio, ki se je sicer držal v o-zadju, a dejansko vplival na vsako Fron-dizijevo odločitev. Frigerio je bil mnenja, da je treba sodelovati z vsemi, tudi s komunisti in vključiti peroniste v stranko. Frondiziju je svetoval, naj bi hodil v zunanji politiki pot tako zvanih nevtralcev, češ da bo od ZDA, kakor n. pr. Tito, dobil več dolarjev kot nevtralec kakor pa, če je v vsem zvest Washingtonu. Vojaki so stalno zahtevali, naj Frondizi odslovi Frigeria, češ da je 'skrit komunist in hoče slediti Castrovemu zgledu na Kubi. še bolj je vojake razdražilo, da je Frondizi, ki je tako rad poudarjal svoje krščansko in protikomunistično stališče, na tihem sprejel argentinskega Kubanca dr. Guevearo, ki je finančni minister pri Castru. Višek pa je napetost dosegla med Frondizijem in vojaki, ko Frondizi ni dovolil, da bi na konferenci ameriških držav v Punta del Este (Urugvaj) Argentina glasovala za izgon Kube 'iz organizacije ameriških držav. Nevolja je bila pri vojakih tako huda, da se je Frondizi potuhnil in kar v enem dnevu napovedal prekinitev diplomatskih odnosov s Kubo. Malo prej je odstopila Fron-dizijeva osebna tajnica. Izjavila je, da ne more več sodelovati s Frondizijem, ker da ga obdajajo sami komunisti.
NEUSPELE VOLITVE
NOVE NAPAKE
Poleg tega je Frondizi napravil še drugo politično napako. Ni vpeljal proporcionalnega sistema, ki bi edini lahko zadržal peronistični plaz. V Argentini vlada že od 1. 1912 sistem tako imenovane nepopolne liste. To se pravi: večina dobi dve tretjim poslancev', prva manjšina eno tretjino, ostale pa nič. Leta 1912 je bil ta sistem v redu, ker sta bili le dve stranki: radikalna in- konservativna. Sedaj jih je pa več in ta sistem že ne odgovarja več resnični volji volivcev. Vzemimo, da je volivcev 10 milijonov. Prva stranka dobi dva in pol milijona, druga pa četrt, tretja dva milijona, ostale .skupaj pa tri in četrt. In kaj sc zgodi? Dva in pol milijona volivcev dobi dve tretjini poslancev, dva in četrt milijona eno tretjino, ostalih pet in tričetrt milijona pa nič. Z drugo besedo: ena četrtina volivcev vlada nad tremi četrtinami.— Ker je Frondizi upal, da bo on zmagovalec, peronisti prva manjšina, ljudski radikali pa druga (torej brez poslancev), rti silil v parlamentu, da bi ta izglasoval proporcionalni sistem, ki ga je senat že izglasoval in odobril. Svojo zmoto je Frondizi drago plačal.
Volitve so pokazale, da argentinske mase še niso zrele za svobodne volitve. Te mase ne volijo programa, volijo tistega, ki jim zna bolj govoriti. Od 1. 1947 so volile Perona, slepo, na sam ukaz; I. 1958 Frondizija, ker je tako odločil Peron; letos pa voditelja tekstilnega sindikata Fra-minija, ker je bila tako Peronova volja.
Ker je bilo praktično izbirati le med Frondizijevo stranko in Peronom (ostale stranke zaradi volilnega sistema niso prišle v poštev), so vsi preudarni ljudje, kljub neumnostim, ki jih je Frandizi tekam štirih let politično storil, glasovali zanj. Tudi mi Slovenci, kolikor imamo državljanstvo, smo v veliki večini tako storili. Le kdo naj si želi povratka Perona, požigalca cerkva, pohotneža in diktatorja?
POSLEDICE SE POKAŽEJO
Toda rosultati .so bili za Frondizija porazni. Samo v Buenos Airesu, kjer ljudje že znajo misliti s svojo glavo, je njegova Stranka zmagala. Najhujši poraz pa je doživela v provinci Buenos Aires, kjer je največ industrije. Peronisti so dobili en milijon 200.000 glasov, Frondizi 700.000,
ljudski radikali 600.000. Če bi vladal proporcionalni sistem, bi imeli Frondizi in ljudski radikali več poslancev kot pa peronisti. Tako pa so peronisti dobili dve tretjini poslancev, Frondiizijeva stranka e-no tretjino, ostali pa nič. Na ta način so peronisti zmagali v 'devetih provincah, Frondizi v 'treh, ljudski radikali pa v dveh.
Nato pa je Frondizi naredil največjo nedoslednost: v petih provincah, kjer so zmagali peronisti, je volitve razveljavil, češ da zakon peronisitično stranko prepoveduje.
KAKŠEN BO NADALJNJI RAZPLET?
VOJAKI NASTOPIJO
Sedaj je bilo vojakom dovolj. Če je Frondizi volitve znal razveljaviti, zakaj pa je prej pustil peronistom vso svobodo? Zakon o prepovedi stranke je veljal pred volitvami tako kot po njih.
Najprej so zahtevali od Frondizija, naj sestavi vlado narodne sloge; toda vse stranke razen Frondizijeve so vstop odklonile, češ da je Frondizi dokazal, da ne drži besede in da dejansko ne vlada več on, ampak vojska. Nato so vojaki zahtevali od Frondizija, naj prostovoljno odstopi. Pa ‘tudi tega ni hotel storiti. Zato so ga 29. marca zjutraj enostavno prišli ponj na stanovanje in ga konfinirali na otok Macial v ustju reke Rio de la Plata (Srebrna reka).
V Evropi ste si morda predstavljali, ko ste brali poročila o napetosti med vojsko in Frondizijem, da živi Buenos Aires dneve revolucije. Nič kaj takega! Vse življenje je mirno teklo naprej, nihče ni branil Frondizija. V štirih letih je s svojo dvoličnostjo uspel, da je ostal sam, brez zagovornikov, brez prijateljev.
Toda s tem zadeva še ni končana. Vsi se bojimo, da je 29. marec v Argentini, kot je bil 27. marec I. 1941 v Jugoslaviji, ko so generali napravili oni neslavni puč in s tem pokopali državo, komunizmu pa odprli prosto pot.
Istega se bojimo tu v Argentini. Edini, ki je pripravljen, je komunizem. In ta samo čaka ugodnega trenutka. Če bi meščanske stranke podprle novega predsednika, se sme upati, da bo šlo. Toda Fron-dizijeva stranka že napoveduje, da bo šla v opozicijo. Brez nje parlament ne more delati. V takem primeru ga bo 'treba razpustiti in razpisati nove volitve. V vmesnem času bo treba vladati z dekreti. Vse to bo povečalo nezadovoljstvo med ljudmi. Gospodarsko smo na robu propada. Če nova vlada ne dobi od ZDA 400 milijonov dolarjev, ki jih je Kennedy obljubil že Frondiziju, bo prišlo do gospodarskega zloma 'in do socialnih nemirov, ki lahko dvignejo v Argentini novega Castra na čelo države. Prav tako so velika uganka nove volitve. Peronisti gotovo pod svojim imenom ne bodo smeli voliti. Če se užaljeni frondizijci povežejo z levico in peronisti, tudi vojaki položaju za dolgo ne bodo kos. Argentina bo postala nova Kuba.
Iz vsega povedanega sledi, da tudi mi amiti komunistični Slovenci pozorno sledimo dogodkom v Argentini. Naravnost sicer ne moremo vplivati nanje. Zato pa tem bolj prosimo Boga, naj razsvetli odgovorne državnike s pravim spoznanjem in odvrne grozeči bič rdeče poplave od dežele ob Srebrni reki.
Biti analfabet ne pomeni samo ne znati pisati pisma in podpisati se ali ne znati brati časopisa. Pomen analfabetizma je mnogo širši; branje in pisanje sta danes osnovni prvini vsake izobrazbe in napredka.
Kdo bi se drznil dati kakršenkoli stroj osebi, ki ne zna prebrati niti »navodil za uporabo«? Noben kulturni, tehnični in materialni napredek ni mogoč, če človek ne pozna v vsaj neki zadovoljivi meri ključa abecede in jezika.
Nepismeni ljudje najdejo zaposlitev le kot težaki, ki pa prav ničesar ne prispevajo k napredku.
Lahko si mislimo, kako velik problem ima. Indonezija z 90 odstotki nepismenega prebivalstva. Pakistan ima 86 odst., Indija 85, Koreja 69, Burma 60.
V Afriki so odstotki še višji: Mozam-bique 97 odst. (med sto prebivalci le trije znajo pisati), Niassafland 93, Sierra Leone 80, Kongo 65.
V Latinski Ameriki so odstotki zmernejši: Bolivija 80 odst., Čile 28, Portorico 30, Panama 35, Kolumbija 44.
UNESCO je pred kratkim dala 'tele podatke o povprečju nepismenih: Azija 70 odsto, Afrika 85, Latinska Amerika 50, Severna Amerika 20, Evropa 10, — Slovenija pa 0,3 odstotka.
Na svetu je čez 720 milijonov nepismenih odraslih ljudi (od 1600 milijonov ljudi, ki so prekoračili 15. leto). To pomeni, da je skoraj polovica ljudi nepismenih.
Toda da znamo pisati in brati, ne pomeni, da -smo že izobraženi. Statistike nič ne povedo o kakovosti učenja. Lahko pa trdimo, da so šole v nerazvitih deželah
veliko manj učinkovite kot v Evropi ali pa v Severni Ameriki, ker jim manjkajo učitelji in razpoložljiva sredstva.
Koliko ljudi, ki so napisani kot »pismeni«, zna brati in pisati? Koliko jih doseže tako zvano najnižjo kulturno raven? Koliko jih ima zadovoljivo predslužbeno pripravo?
V manj razvitih deželah velik del ljudi ne morejo uporabiti v modernem tehničnem delu. Ti ljudje so težak tovor, ki zavira vsakršen napredek.
n
ti
Pomlad je objela tudi vasico pod skalnimi gorami
Vojaki so postajali vedno bolj nemirni. Toda hoteli so videti, kaj bodo prinesle volitve 18. marca. Frandizi je bil tako prepričan o svoji zmagi, da je dal peronistom proste roke. Po zakonu se na zborovanjih Perona ne sme omenjati niti nositi njegovih slik in peti perooističnih koračnic. Pa je Frondizi šal mimo vsega, dasi so ga peronisti naravnost prostaško psovali na zborovanjih, po radiu in televiziji. Lahko si mislimo, kako težko so vse to dogajanje gledali vojaki, ki so Perona ravno zato vrgli, da bi spet zaživela v Argentini prava demokracija.
Poletje se je poslovilo od Buenos Airesa
(Od našega dopisnika)
Od 21. marca dalje imamo v Buenos Airesu jesen. Ni taka kot v Evropi, kjer gozdovi žare v pravljičnih barvah in se drevesa lomijo pod težo dozorelih sadov. Jesen v Buenos Airesu je le v. tem, da nekatera drevesa zgubijo liste, da postanejo -dnevi bolj hladni, ljudje pa si nadenejo malo več obleke nase.
Toda preden je prišla jesen, smo morali doživeti še zadnji val vročine, ki nam je kradel spanje ponoči in nas utrujal čez dan. Najhujše je bilo prav za pustne dneve. Na pustni torek je živo srebro doseglo najvišjo točko v tem poletju: 36,5°. Potem pa je sonce še ves marec — v Evropi temu odgovarja september — peklo in žgalo. Še 30. marca smo imeli 35°. Nato je prišla za 1. april nevihta, ozračje se je ohladilo, nastopila je rasnična jesen. Temperatura se suče okrog 20°, spet se da dihati in delati.
Kar smo se zadnjič oglasili, smo Slovenci v Buenos Airesu marsikaj doživeli: pust, volitve, odstavitev predsednika. Imeli smo duhovne vaje za dekleta in fante, nato pustne prireditve po domovih, začel se je šolski pouk in nato so prišle na vrsto duhovne obnove za veliko noč. Imeli smo tudi dve smrti, obe v okrožju San Martin, zraven pa še primer slovenskega duhovnika, ki so mu odrezali nogo.
sprevodi, ki so v Buenos Airesu skoro zginili, vzdržujejo se pa še v notranjosti dežele. So po svoje zanimivi, ker so kot razstava človeške neumnosti. Ko človek vidi te ogromne množice, bodisi na plesiščih, bodisi na korzih, si nehote misli: »Ubogi Bog! Kako malo jih je, ki še hodijo za teboj 1«
Slovenci se seveda za pustne dneve zabavamo na način, ki smo ga bili vajeni doma. Imeli smo po vseh domovih pustne veselice za pustno nedeljo. Povsod so se tudi malo zavrteli. Starejši se držijo starih plesov, mladina bi pa kar rada prodrla z modernimi plesi, kot je sedaj n. pr. tvvist. Pa mi starejši vztrajamo, da do tega ne pride, kajti kakšen smisel naj bi
Uporablja naj se umerjena plesna glasba, predvsem slovenska; 4) Pri vseh prireditvah mora biti od začetka do konca navzoč eden izmed odbornikov doma, ki pazi, da se izvajajo gornja določila.
ZAČETEK ŠOLSKEGA LETA
zadnje vojne je 'imel pri sebi po več be-guncev, podpiral s hrano semenišče in P0" magal vsem, ki so s-e zatekli k njemu & pomoč. Pa je Bog hotel, da je sam postal begunec. L. 1947 je prišel v Argentiimo. B<? bil je samostojno mesto v notranjosti p
ȣgMhi
PUST V ARGENTINI
Pustni dnevi so za Argentinca največji praznik vsega leta. Večji kot kateri koli cerkveni praznik. V koledarjih so vsi trije dnevi, pustna nedelja, ponedeljek in 'torek, rdeče označeni. Državni uradi so zaprti, trgovine vsaj popoldne, tovarne delajo le napol. Narod živi ponoči in spi čez dan. Ker je vroče, je navada, da se ljudje na cestah polivajo med seboj. Zgodi se, da greš mirno po pločniku in že dobiš vedro vode za vrat. Otroci imajo v rokah gumijaste vrečice, polne vode, in ko omnibus pripelje mimo, spuste curek v vozilo in pomočijo potnike, ki si takega pozdrava niso nadejali. Za pust se pleše od sobote do torka, torej štiri večere za povrstjo, nato spet v soboto in nedeljo za prvo in drugo nedeljo v postu. Kajti »karneval« mora imeti osem plesov. Nič zato, če je že postni čas, saj ga nihče ne vzame resno 'in za pepelnico bore malo kdo ve. Pleše se v raznih klubih, ki imajo za ta namen prostorna cementirana dvorišča. Zjutraj je po vseh vozilih videti ljudi, ki kinkajo. Hudo je videti, da gredo Argentinci na ples z majhnimi otroki, ki tako na plešišču prežive vso noč. Otroke navadno našemijo, pa tudi odrasli si radi nataknejo na večer maske in hodijo taki okrog. Nekaj posebnega so »korzi«, pustni
Slovenci imamo v Velikem Buenos Airesu šest domov. Nastali so vsi predvsem iz potrebe po šolskih prostorih. Prva leta so naši slovenski šolski tečaji gostovali po raznih farnih in zavodskih dvoranah, pa so se nas kmalu povsod naveličali. Treba je bilo misliti na lastne prostore, kajti preteklo šolsko leto je bilo 16 slovenskih šolskih tečajev', ki jih je obiskovalo 648 otrok, in sicer 303 dečki ter 345 deklic. Te številke same govore o požrtvovalnosti u-čiteljev 'ter učiteljic in katehetov', kakor tudi o pravem duhu naših staršev ter o velikem pomenu Mladinskega odseka Društva Slovencev, ki te tečaje organizira ter oskrbuje z vsem potrebnim. Učiteljev je 6, učiteljic 13, katehetov 15 in 6 pomočnic.
Letos se je v Argentini začel šolski pouk
19.	marca. Približno isti čas so se začeli tudi slovenski 'tečaji, skoro povsod z otvoritveno sv. mašo ter skupnim obhajilom otrok.
Ti tečaji so ogromnega pomena za ohranitev naše krvi v 'tujini: otroci se naučijo naš jezik lepo govoriti in pisati, spoznajo našo zgodovino, se seznanijo z literaturo in zemljepisjem naše dežele. In kar je še posebej važno: učijo se verskih resnic, ki jih v argentinski šoli ne slišijo, ker je šola laična in se zato verouk ne poučuje.
žele. Letos je zbolel na sladkorni bolezn1-Pridružila se je tromboza (zamašenje žili Hitro so ga prepeljali v bolnico, pa je bi?0 že prepozno. Odrezati so mu morali lev'0 nogo nad kolenom. Gospod, ki ima že $ let, je ta udarec vdano sprejel in potrpi" Ijivo čaka, da se mu noga zaceli. — mu Bog da moči in skorajšnje zdravja Kot smo že rekli, smo 'imeli tudi d*® smrti. V februarju nas je zapustil Leopold Madon, doma iz vasi Bate na Goriške111'
Doma je bil cerkovnik. Tu si je postavi
skromen dom. Zahrbtni rak mu je spodj*"
Nebotičnik v Buenos Airesu
še imeli naši domovi, če bi se v plehkosti priličili tukajšnjim ljudem? Ker je problem plesa vedno aktualen, je potrebno, da vsi odgovorni pazijo, da ne postane edina' in prvenstvena točka, ki naj bi se po domovih gojila. Ples je ena, od zabav, pa niti ne glavna in najboljša. Zato ga je treba čim bolj omejiti, najbolje na dneve, ki smo jih že poznali doma: za 'Silvestrov večer, pustno nedeljo, Martinovo nedeljo. Drugače pa morajo domovi skrbeti, da nudijo priliko za prosveto, izobraževanje 'in zdravo družabnost.
Slovenski dom v San Martinu je n. pr. sprejel tele točke kot obvezne za vse, ki vanj zahajajo: 1) Vsaka prireditev mora biti na dostojni višini. Ne sme se zgoditi ničesar, kar bi bilo zoper krščansko moralo ali kar bi žalilo slovenski narodni čut; 2) Prireditev se mora končati točno ob dogovorjeni uri. Tedaj marata prenehati petje dn godba; 3) Pri plesnih prireditvah je treba gledati, da se ne plešejo plesi, ki jih katoliško javno mnenje po vsem svetu odklanja (rock and roli, tvvist).
VERSKO ŽIVLJENJE NAŠE SKUPINE
Vsako loto se okrog pusta naša mladina zbere na letne duhovne vaje, da se znova poglobi in utrdi za borbo sredi pokvarjenega okolja. Najprej so bile 17. in 18. februarja duhovne vaje za dekleta. Prišlo jih je 110. Naslednjo soboto in nedeljo pa so se zbrali fantje. Teh je bilo nekaj manj: 76. Tako fantom kot dekletom je govoril dr. Jože Rant.
Vsem mašim rojakom so pa namenjene velikonočne duhovne obnove, ki trajajo po tri dni in se zaključijo na nedeljo s skupnim sv. obhajilom. Letos so bile v mesecu aprilu od sredpostne do cvetne nedelje na šestih krajih. Ljudje se jih radi udeležijo, saj jim nudijo priložnost za sv. spoved in izpolnitev velikonočne dolžnosti.
del nit življenja. Zapušča ženo in 13-letn6' ga sina.
Tudi druga smrtna žrtev je bila rodotf1 s Primorskega, iz bližine Ajdovščine. 1*' marca je umrla Antonija Živec. Pred kot tridesetimi leti je prišla s tremi na P0' odraslimi otroki za svojim možem v gentino. Bila je že več lot popolnoma h^ ma. V tem stanju je doživela pred poldr?' gim letom smrt s\'ojega moža Antona, ^ je bil tudi iz bližine Gorice doma. Vdat1*1 je prenašala svojo bolezen in večkrat ’il rok slovenskih duhovnikov prejela sv. °'r haijilo.
Oba sta našla svoj zadnji dom na p°k^ pališču v San Martinu, kjer že dosti P1^ morskih rojakov pričakuje vstajenja. P’’ kopal ju je ob veliki udeležbi rojakov 8’ Jože Jurak, slovenski dušni pa stih za mar tinski okoliš, ki se je ob odprtem bu tudi v toplih besedah poslovil od ob^j Naj jima bo lahka argentinska zerrilF'
Žalostno prvenstvo
(nadaljevanje s 5. strani)
KJE JE PRAVILNA POT UMETNOSTI?
In dokler se ne bodo filmski ustvarjal tega zavedali, dokler ne bodo spozt da se ne more umetnost roditi nikdar blata, bodo prihajala še nadalje na fH'11 sko tržišče dela, ki so moralno negah'"1,
P'
iz
V(
t>:
in bo morala cenzura še nadalje poseg1
at1
 s. Kajti računati na najbližje tiag°,
občinstva, da se v njem zbudi zanima’"
ov
$ J
ŽALOSTNI DOGODKI
Naj najprej omenimo težki udarec, ki je prišel nad č. g. Antona Ravnikarja. Doma je bil župnik v Šmarju pri Ljubljani. Znan je po svoji gostoljubnosti. Ves čas
in radovednost, pomeni nositi težko govornost: zastrupljati množice saino to, da se čim bolj polnijo blagajne, je čin proti sočloveku, proti državi, Pr
še tol& v#
družbi, proti veri. Ta zločin je hujši, ker se izvaja namenoma. In Prx'1 , stvo v številu takih ljudi pripada V' katoliški Italiji!
M11*
SOVJETI SO ODKLONILI NADZORSTVO Rusko - ameriški razgovori
Pogajanja v posebnem pododboru razo-rožitvene konference sedemnajstih držav v Ženevi so slovesno obtičala na mrtvi točki. Nič ni pomagal skupni anglo-ame-riški poziv sovjetski vladi, naj vsaj v načelu sprejme kakršnakoli obliko mednarodnega nadzorstva nad spoštovanjem sprejetih obveznosti. Nikita Hruščev je Ken-nedyju in Maomiilanu s tem v zvezi odgovoril z dolgo poslanico, v kateri zavrača vsako obliko učinkovitega mednarodnega nadzorstva, češ da je že sedaj moč ugotavljati vse jedrske poskuse s tehničnimi sredstvi, ki jih imajo na razpolago posamezne države, ne 'da bi bilo potrebno v ta namen ustanavljati v notranjosti posameznih držav posebne nadzorstvene postaje. Enako da Sovjetska zveza ne bo nikdar sprejela mednarodnega nadzorstva had izvajanjem sporazuma o jedrskih poskusih, kar bi to pomenijo dovoliti skupinam vohunov iz informacijske službe Atlantskega pakta prosit vhod v Sovjetsko 2vezo,
Tako je, črno na belem, odgovoril Hru-^čev v Imenu sovjetske vlade na zadnji P°skus od zahodne strani, da bi mu dali možnost preprečiti obnovitev jedrskih poskusov zahodnih sil, ki so jih, kot znano, napovedale za konec tega meseca, če v tem času ne pride do vsaj omejenega sporazuma. In to je storil, čeprav se je ista sovjetska vlada tri leta o tem pogajala in Ptipoznala za nujno potrebno ustanovitev Posebne nadzorstvene službe. Znanstveniki treh atomskih sil ZDA, Sovjetske zveze m Velike Britanije so pričeli pogajanja Pa tej podlagi konec oktobra 1958. leta, Prav tako v Ženevi. Pogajanja so bila dol-Sa in težavna, toda ker so slonela na gotovih skupnih principih, da je mednarod-n° nadzorstvo potrebno in izvedljivo, je redno obstajalo upanje, da bi do kakega kompromisa končno vendarle prišlo. Da k' pokazale dobro voljo, so se vse tri Pogajajoče se sile enostransko odrekle atomski:m poskusom za nedoločen čas. Še Ve°. Sovjeti so se večkrat slovesno začinjali, da ne bodo nikdar oni prvi začeli Ovajati jedrskih razstrelitev.
TRI leta brezplodnih pogajanj
, Tri
lata -so se pogajali o besedilu usirez-
ffie mednarodne pogodbe za prekinitev po-skusov. Toda lansko jesen kaj se je ob
Zborovanje Slovenske demokratske zveze
ZA DEŽELNE VOLITVE NAM JE
POTREBNO POSEBNO VOLILNO OKROŽJE
Na pobudo SDZ se je vršil v Gorici v nedeljo 8. t. m. sestanek njenih somišljenikov in volivcev Slovenske liste, katerega so se udeležili zastopniki vseh krajev Goriške.
Na sestanku so obravnavali vprašanje slovenskega zastopstva v bodočem deželnem zboru in ugotovili, da nam k v ta namen potrebno posebno volil-Pa okrožje.
Slovenci živimo v treh provincah de-Zele ^urlanije - Julijske krajine. Poleg tega nas ločijo politične in ideološka
Prepričanja.
Ker so levičarji raztreseni večinoma italijanskih strankah, ni nobenega *Sleda za kak skupen nastop vseh Slo-Vencev dežele, ali vsaj posameznih treh
Provinc.
Niti ni moči vedeti še, po kakšnem 'istemu se bodo volitve vršile. Bolj V®rjetno je, da bodo tri provincialna v°lilna okrožja. Ali pa bo dežela eno 8a*ho volilno okrožje.
Slovenci se moramo na vsak način
Pot,
*b,
Ž£|sti
"del,
e8ovati, da bomo imeli v deželnem
°ru vsaj vsaka provinca po enega °pnika. To pa ni lahko. Zato so
ezenci sestanka, o katerem govo-
^ po resnem in temeljitem razgo-
ru ugotovili, da nam je na Goriškem Potr
robno posebno volilno okrožje, ki ^ 8a lahko sestavljali na primer ob-Doberdob, Sovodnje in Števerjan ^ razne slovenske frakcije. Ker gre ^ Posebno avtonomijo, in je potrebno, snio Slovenci v deželnem zboru opani, je naravno In pravično, da k 'eyamo svoje posebno volilno o-Ort°^e’ ne Blede na število prebivalcev n°sno volivcev, ki ga sestavljajo. Saj
«o
tudi
je nin°gi italijanski politični mož-v |PnenJa, da Slovenci moramo imeti
ŽKZe*nem svetu SV°J° besedo, “oravalcl so zato enoglasno sprejeli 'učijo, ki ugotavlja to potrebo in Pij.	vodstvo SDZ, da Iznese na
vJ‘03ne,n mestu zahtevo po posebnem ‘Pem okrožju.
naivnem začudenju vsega sveta zgodilo? — Sovjetska zveza je zapustila konferenco in prva prekinila triletno atomsko premirje. V dveh pičlih mesecih je v brk vsem slovesnim zagotovilom razstrelila kakih petdeset jedrskih nabojev, med njimi enega petdeset megatonov. — Ko 'So ji zahodnjaki očitali to skrajno nekorektnost (ne samo da nd držala dane besede, ampak da je med pogajanji za bregom tajno pripravljala poskuse), so Sovjeti odgovorili, da so to morali storiti iz varnostnih razlogov. Ameriški predsednik Kennedy, ki je videl, s kakšnimi ljudmi ima opravka, je sklenil, da tudi ZDA obnovijo poskuse, najprej v podzemlju in nato v zraku. Obenem je Sovjete toliko prepričal, da so se po celi seriji razstrelitev ponovno vsedli k zeleni mizi. Ko je marca letos začel zasedati v Ženevi razorožitvam odbor Združenih narodov, so atomska pogajanja prešla v njegov okvir. V Ženevo so prihiteli sami zunanji ministri, da bi kaj dosegli.
Ameriški predsednik Kennedy je še pred začetkom razorožitvene konference v Ženevi opozoril Sovjete, da se na njihovo golo besedo več ne zanese, ker so ga enkrat že varali. Zato bo Amerika tudi obnovila jedrske poskuse v zraku konec a-prila, če se Sovjeti med tem. časom pismeno ne obvežejo, da ne bodo kršili sprejetih obveznosti. Nato so popustili v toliko, naj se obvežejo vsaj, da bodo dovolili mednarodno nadzorstvo. — Po začetnem oklevanju je Gromiko končno odkrito vse odbil, tudi to, da bi nadzorstveno osebje sestavljali predstavniki nevtralnih, neopredeljenih 'držav, kot so Sovjeti prvotno zahtevali. Nič ni pomagalo. Nato sta Kemnedy in Maomillan poskusila še osebno inter-
venirati pri Hruščevu z omenjenim pozivom. Tudi to je bilo zaman.
ZAČARANI KROG
Po tej celi vrsti sovjetskih vetov smo, kar se tiče jedrskih prepovedi, tam, kjer smo bili pred tremi leti. Tekma v izdelovanju in preizkušanju smrtonosnega o-rožja se nadaljuje. Če se v teh 'dneh kaj izrednega ne zgodi, imamo pred durmi napovedane ameriške poizkuse. Sovjeti se vanje zaganjajo, kakor da bi bili oni brez greha. Toda med sovjetskimi jesenskimi poskusi in napovedanimi ameriškimi je temeljna razlika. Sovjeti so jih tajno pripravljali med 'pogajanji in jih vsilili vsemu miroljubnemu svetu kot grožnjo, proti kateri ne pomaga noben ugovor ali priziv. Z njimi so prevarali ne samo ZDA, ampak vse človeštvo, ki ima v sebi - še trohico moralnega čuta v sebi. — Spričo tako nesramnega izzivanja so ZDA in Velika Britanija postavile Sovjetom temeljni pogoj : ali sklenemo sporazum o prepovedi jedrskih poskusov ali pa obnorimo poskuse tudi mi. Na samo vašo (sovjetsko) besedo se ne zanesemo več, ker ste jo že enkrat cinično prelomili! Zato* domenimo se o mednarodnem nadzorstvu, ki bo pazilo, da ne bi katera stran pripravljala za hrbtom novih poskusov. Sovjeti so odgovorili, da je nadzorstvo zanje vohunstvo, tudi če bi ga izvajale nevtralne države.
In tako se vrtimo v vedno istem začaranem krogu. Svobodni svet je vedno znova prisiljen proti svoji volji in načelom v življenjski obrambi za svoj obstoj na silo odgovoriti s silo. Zgleda, da komunisti na drugačne metode razgovorov ne slišijo.
Vzroki Djilasove aretacije
Jugoslovanski tisk in radio nista še obvestila javnosti, da je bil bivši jugoslo vanski podpredsednik Milovan Djilas 'aretiran, pa čeprav oa drugi strani znajo pridno poročati o vsakem afriškem Zuluju, ki se mu le količkaj skrivi las. Dopisnik tržaškega »Primorskega dnevnika« iz Beograda B.B. si to-le okolnost takole razlaga v svojem dopisu z dne 11. t. m.: »V Jugoslaviji o aretaciji sploh niso poročali, ker je Milovan Djilas navaden državljan kot vsi ostali in ni nobenega razloga, dati dogodku posebno publiciteto.« — Tudi Lumumba že idol go ni bil več ministrski predsednik Konga in vendar sta jugoslovanski tisk in radio zagnala ob priliki njegove smrti jok in stok kot za malokaterim. Po njem so celo imenovali trge in ulice. Aretaciji Djilasa seveda ni »nobenega razloga dati publiciteto«, ker je »navaden državljan«. Tako navaden državljan, da tako doma kot v inozemstvu ve zanj in za njegovo ime najmanj toliko ljudi kot za maršala Tita. Če še v komunističnem sistemu kdo z vladajočim režimom ne strinja, kratkomalo ne obstoja, je navaden državljan, ki ni vreden drugega kot zapor.
Ravno nekaj tednov prej je beograjska vlada izdala politično amnestijo, da bi se v inozemstvu prikazala kot demokratično. Mnogim je pripravljena spregledati njihovo politično zadržanje v preteklosti, toda do črnogorskega kritika je trda in neizprosna. Izgovarja se, češ da je kršil državno tajnost in svojo obljubo, ko so ga lani izpustili iz zapora, da se ne bo več politično kakor koli udejstvoval. — V kateri demokratični državi pa nima vsak državljan pravice se politično udejstvovati, pisati in širiti svoje ideje? Le v komuni-nističnih in drugih diktatorskih državah je mogoče komu prepovedati svobodno politično in kulturno izživljanje.
Kakšni so bili 'torej pravi razlogi za Djilasovo aretacijo? Začelo se je 2. marca, ko je beograjska »Borba« na drugi 'Strani prinesla kratko novico, da je širjenje januarske številke italijanske levičarsko u-smerjene literarne revije »Tempo presem-te« prepovedano v Jugoslaviji zaradi novele »Vojna«, češ da v slabi luči prikazuje partizansko gibanje med vojno. »Borba« ni navedla imena avtorja novele. Toda takoj se je zvedelo, da gre za nikogar drugega kot za Milovana Djilasa. — Enaka usoda je pred tednom zadela avstrijsko revijo »Forum«, ki objavlja isto Djilasovo novelo.
Nato' bi moral v New Yorku iziti Djila-sov rokopis »Pogovori s Stalinom«, v katerih bivši jugoslovanski komunistični prvak opisuje svoja srečanja s pokojnim diktatorjem Stalinom. Nekateri svetovni listi so že prinesli daljše izvlečke o tej novi Djilasovi knjigi, ki je glede nekaterih zgodovinskih dogodkov zelo zanimiva in originalna, posebno kar se tiče
Povišanje pokojnin kmetovalcem
Na kongresu neposrednih obdelovalcev, ki je bil pretekle dni v Rimu in kateremu je prisostvovalo okrog trideset tisoč kmetovalcev, so mod drugim govorili predsednik Vsedržavne zveze neposrednih obdelovalcev zemlje poslanec Paolo Bonomi, tajnik Krščanske demokracije poslanec Al-do Moro ter ministrski predsednik Amin-tore Fanfani. Slednji je njih zahteve po ■povišanju starostnih pokojnin te po uvedbi družinskih doklad priznal za upravičene, toda zaradi finančnih težav jim ne more vlada takoj ugoditi. Izjavil je svojo pripravljenost, da ugodi takoj eni zahtevi, katero si pač izberejo.
Ob zaključku kongresa so kmetovalci izbrali povišanje starostnih in iinvalidnie-skih pokojnin. Glede družinskih doklad so si pridržali pravico zahtevati jih v primernem času v bodočnosti. Tako bodo s 1. julijem 'tudi kmetovalci izenačeni z ostalimi delavskimi kategorijami. Upamo, da bo čimprej sprejela ustezen ukrep.
Na kongresu so sprejeli še naslednje sklepe: izboljšanje zdravniške in bolniške oskrbe ter zahtevo po reformi davčnega sistema, po katerem bo vsak kmet plačeval davek skladno s svojimi dejanskimi dohodki in ne kakor sedaj, ko mora plačevati davke na zemljišča, tudi če na njih raste plevel.
V ponedeljek sta se v Washingtonu sestala ameriški državni tajnik Rusk ter sovjetski veleposlanik v ZDA Dobrinin. Razgovarjala sta se o , Berlinu. — Kot znano so se v zadnjem času precej izboljšali pogoji za nadaljevanje razgovorov med ZDA in Sovjetsko zvezo glede bodoče ureditve bivše nemške prestolnice. S tem v zvezi je značilno dejstvo, da je predsednik Kennedy odpoklical iz Berlina svojega osebnega svetovalca generala Clay-a, ki ga je tjakaj poslal pred sedmimi meseci.
Na kakšni podlagi se omenjeni razgovori vršijo, ni znano. Vendar pa razni listi znajo povedati, da so glavne 'točke zadnjega zahodnega, oziroma ameriškega načrta naslednje: 1. Sporazumnost ZDA in Sovjetske zveze, da se ne izdajajo drugim državam atomske tajnosti in orožje;
2.	sklenitev nenapadalne pogodbe med A-tlanitskim in Varšavskim paktom; 3. vzpostavitev stikov med obema deloma Nemčije na 'tehnični ravni; 4. ustanovitev mednarodne komisije, ki bi imela nalogo nadzorovati promet med zahodnim delom Berlina in Zahodno Nemčijo.
Proti tem novim pobudam za rešitev berlinske krize so v zahodnonemških krogih že začeli vihati nos, kako da obstaja med Bonnom in Washingtonom resno nesoglasje glede tega. Ameriška vlada je tudi kritizirala nemško, kjer je ta predčasno objavila novico o obnovitvi amariško-sovjetskih pogajanjih o Berlinu.
Tehnika in najmodernejši tehnični dosežki zavzemajo glavno mesto na 40. milanski razstavi.
Stalinovega delovanja, da si Jugoslavija po vojni priključi Albanijo. To seveda ni bilo po volji beograjskim veljakom, ki so se z Moskvo za silo pobotali in so z Albanijo v še hudem ‘političnem sporu. Zaradi tega dolžijo Djilasa, ‘da se je prekršil proti zakonski odredbi, ki prepoveduje širjenje novic, do katerih je kdo prišel med izvrševanjem javne službe.
Prav gotovo je na odločitev jugoslovanskih oblasti vplival tudi negotov politično-gospodarski položaj v državi. Skoro istočasno z Djilasovo aretacijo si je zvezna ljudska skupščina na predlog podpredsednika vlade in predsednika komisije za popravo ustave, Edvarda Kardelja, podaljšala mandat za dobo enega leta. Kot razlog je Kardelj navedel nesoglasje, ki še obstaja glede omenjenih popravkov'.
Predsednik Tito je na drugi strani v zadnjem času dvakrat zaporedoma sklical poseben nadzorni odbor, ki ima nalogo nadzorovati gospodarsko 'Stanje v državi.
Vsa ta dejstva so vplivala, da so se prestrašili sence »navadnega državljana« Milovana Djilasa, njihovega neizprosnega kritika. — Bodočnost bo pokazala, kako se bo vsa zadeva iztekla. Mnogi pravijo, da zna Djilas priti ponovno pred sodišče.
Ameriški založnik William M. Jovanovič m dosegel v Beogradu izpusta Djilasa, čeprav je kot protiuslugo obljubil odpovedati se tisku »Pogovorov' s Stalinom«.
Gromiko v Beogradu
Na obisk v Beograd je prišel sovjetski zunanji minister Gromiko. V Jugoslaviji se bo pomudil pet dni. Medtem bo imel razgovore z vodilnimi možmi jugoslovanske zunanje politike in tudi z maršalom Titom.
RAZNO
Plaz je pokopal hišo in tri osebe v njej
V občini Sam Lucoa pri Pistoji se je v zgodnjem jutru dne 13. aprila udrl plaz in pokopal pod seboj hišo, kjer je živelo več družin. Prestrašene od sumljivega grmenja so se vse družine, razen ene rešile na prosto. V hiši je ostala samo tričlanska družina, vaška babica 38 letna Rafaela Mariotti, njen mož in 4 letna deklica, ki so vsi našli smrt pod ruševinami.
1500 milijard za preureditev železnic
Poslanska zbornica je odobrila načrt za tako zvani »Plan železnic«. Od že določanih 800 milijard je vsoto dvignila na 1500 milijard in namesto v desetih letih bodo prvih 800 milijard uporabili že v petih latih, ostalih 700 pa v nadaljnjih petih. Ta plan zadeva železniško omrežje vse Italije, zlasti še južne, kjer so železniške zveze in prevozna sredstva zelo pomanjkljiva. Železniški promet se je v zadnjih letih silno povečal, medtem ko je ostalo število železniških vozov skoro isto. Povojne gradnje železniškega omrežja tudi ne morejo biti več kos sedanjemu ritmu prometa. Zato so železniške nesreče tako pogoste. Država upa, da bo z vsoto 1500 milijard znatno okrepila železniško omrežje in ga zlasti naredila varnejše.
Predsednik Gronchi je otvoril 40. milanski velesejem
V sončnem pomladnem jutru je predsednik Gronchi otvoril v Milanu 40. velesejem ob navzočnosti najvišjih oblasti in velikega števila občinstva. Na velesejmu razstavlja 14 tisoč razstavi j alcev, od teh 6 tisoč iz 80 tujih držav. Posebno važnost vzbuja mednarodni salon’ raziskavanj stratosfere. Ta salon bodo ohranili tudi po zaključku velesejma, in sicer kot potujočo razstavo po večjih italijanskih mestih.
Med trnjem in osatom
Dr. Jožetu Deklevi v spominsko knjigo
V sobotnem »Primorskem dnevniku« (14.
4.	1962 št. 9) beremo, 'da je dir. Jože Dekleva v svojem predavanju 'mladini »ASK Jadran« izjavil, da akcijski, odbor ustanovljen v Gorici, »ni izvedel nobene akcije zaradi pritiska, ki ga je izvajala KD (Krščanska demokracija) na nekatere predstavnike 'slovenske manjšine v Gorici.«
Ne vemo sicer, koga je dr. Dekleva mislil s temi besedami, vemo pa za trdno, da demokratski Slovenci na Goriškem niso bili in niso dostopni za pritisk od nobene politične stranke, torej tudi ne za pritisk od Krščanske demokracije. Čudimo se samo, kje je dr. Dekleva, ki je tesno povezan z italijanskimi levičarskimi strankami, in torej tudi izpostavljen njihovemu pritisku, našel civilni pogum, da je vpričo mladine izrekel tako hudo neresnično obdolžitev nasproti nekaterim predstavnikom slovenske manjšine v Go-
Zakon o censzuri
Pretekli četrtek je poslanska zbornica v Rimu odobrila zakon o cenzuri nad javnimi predstavami. Po tem zakonu odpade cenzura na gledališka dela, ostarne v veljavi pa za filme, varietijske in baletne prireditve. V cenzurnih komisijah bodo sedeli poleg sodnikov, pravnih profesorjev in pedagogov tudi predstavniki producentov, režiserjev im kritikov. Komisija lahko odvrne tisti film, ki ga smatra nasprotnega javni morali v skladu s členom 21. ustave. Filmi bodo lahko prepovedani mladini izpod 14. ali 18. leta.
Za zakon je glasovalo 235 poslancev (krščanski demokrati, socialni demokrati, republikanci), proti 177 (komunisti, liberalci in desničarji). Vzdržalo se je 48 socialističnih poslancev.
1. Jezusovi apostoli. Dijaški dom iz Trsta »misijonom« z igro, ki nosi to ime. Prav v času, ko se največ govori o Jezusu in o njegovih apostolih, prikazujejo 'dijaki 'tega zavoda svojega »Jezusa« in svoje »apostole«, ki so vsi mailovredneži. Namen tega mdsijonarjenja? Kdor bo slišal govoriti o pravem Jezusu Kristusu in o njegovih apostolih, si ne bo priklical v spomin Jezusa, ki ga oznanja Cerkev', in apostole, ki so ponesli v svet krščansko vero, ampak apostole iz Dijaškega doma. Na mesto ljubezni bo stopilo sovraštvo, na mesto vere nevera. In to imenujejo vzgojno delo!
2. Izlet na nedeljo. Gospodarstvo se jezi, ker Trgovska akademija v Trstu ni mogla na izlet v Jugoslavijo. Ne vemo, kje je vzrok. Zakaj se pa ne jezi na tiste profesorje iz kake druge šole, ki so peljali na svojo roko idijake na izlet v Jugoslavijo in jih pustili brez maše? Je bil to le strah ali »apostolsko delo« po navodilih, katerim sledi Dijaški dom?	Dr
Premisli tudi ti ...
19. APRILA - Zadnja večerja: Jezus postavi presveto Rešnje Telo (Jan 13, 1-15)
Za človeštvo je to najsrečnejši dan. Učlovečena Beseda živi vedno med nami.
20. APRILA - Trpljenje in smrt Jezusa po sv. Janezu (18. in 19. pogl.)
Križani Jezus je izdihnil z močnim glasom. V tem klicu je opomin vsakemu izmed nas. Kdo bi ga ne poslušal?
21. APRILA - ... ko se je svital prvi dan tedna, je šla Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. (Mt 28, 1-7) Takoj moramo, z dobro spovedjo, pokopati svoje grehe v božjem usmiljenju.
22. APRILA - Velikonočno Vstajenje: »Jezusa iščete, Nazarečana, križanega; vstal je, ni ga tukaj!« (Mr 16, 1-7) Velika noč mora biti tudi za nas nadnaravno vstajenje. Ne tu na zemlji, ampak nekje više!
23. APRILA ■ Jezus se prikaže učencema na poti v Emaus: »Ostani z nama, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« (Lk 24, 13-25)
Ne veš, kdaj boš moral umreti. Bodi vedno pripravljen. Sv. obhajilo je prava pot v večno življenje.
24. APRILA - Jezus se prikaže učencem: »Mir vam bodi!« (Lk 24,36-47)
V dušah, kjer prebiva Jezus, vedno kraljuje mir.
25. APRILA - Jezus se prikaže učencem ob Tiberijskem morju: »Vrzite mreže na desno stran čolna in boste našli.« (Jan 21, 1-14)
Prava pokorščina izvršena v božjo slavo, dela čudeže.
Ob dvajsetletnici nacističnega izseljevanja
(Nadaljevanje z 2. strani)
NAROD POD KRIŽEM
Krščanska ljudstva žive usodo križa. Res da gredo mnogi njihovega števila samo do lomljenja kruha, le redki pa do keliha in trpljenja. Število onih, ki še sledijo trpki usodi križane besede in kulture, se resda redči. Le-ti junaki pa so seme novega življenja, izčiščenega po trpljenju, zapostavljanju in brezuspešnem prizadevanju tisočletne narodne zgodovine.
-vi
□ RIŠKE
NOVICE
Zaključna razprava o proračunu
V petek 13. it.- m. je goriški občinski svet zaključil razpravo o proračunu. Svet je posvetil proračunu pet razprav. Petkova je 'trajala šest ur.
K posameznim postavkam proračuna so se oglasili tudi 'svetovalci Slovenske liste ter vztrajali, naj odbor ugodi vsem zahtevam, ki so jih v posebni spomenici predložili že 13. novembra. Prejeli so zagotovilo, da prouči odbor vse te zahteve, in župan sam je obljubil, da se na mestu prepriča o upravičenosti in o nujnosti posameznih zahtev. Že na sami seji je odbor potrdil, da bodo začeli pokrivati trg na debelo. Javno vago pa bodo postavili čimprej tudi pri pevmiskem mostu. Ponovno so naši svetovalci prejeli zagotovilo, da bodo zgradili novo poslopje tudi za slovenske šole in uredili pevmsko pokopališče po želji domačinov ter popravili razne ceste v mestu in okolici.
Zaradi tega so svetovalci Slovenske liste glasovali za proračun.
Na petkovi seji je prišlo do prerekanja med komunisti in fašisti v zadevi proslave 25. apirla, dneva osvoboditve v Italiji.
Ker so v živahno razpravo, ki je zaradi tega nastala, posegli tudi drugi svetovalci in prinesli na dan zadevo štiridesetih dni po koncu vojne, je dr. Sfiligoj v imenu svoje skupine (dr. Kacin in dr. Bratina) izjavil, da je treba pomisliti ne samo na dogodke štiridesetih dni, ampak tudi na dvajset let hudega trpljenja pod fašizmom.
Sneg v aprilu
Namesto belega cvetja dreves nas je v soboto zjutraj pozdravil sneg skoro na hišnem pragu. Temperatura je padla na 4 stopinje nad ničlo. Vsi okoliški hribi so bili pokriti s snegom, Sabotin, Sv. gora, Sv. Gabrijel, Fajtov hrib in v zgodnjih urah so prve snežinke začele naletavati tudi v mestu. Višlji hribi v Benečiji in Julijskih Alpah pa so zadobili pravo zimsko lice. Na Sv. Višarjah je zapadlo za dva metra snega. Ceste in prelazi so na mnogih krajih neprehodni. O snežnih zametih poročajo iz vse severne Italije do Toskane. Žalostni se ljudje vprašujejo: ali res letos ne bo pomladi?
Volitve v podgorski predilnici
V soboto 14. aprila so se vršile v podgorski predilnici volitve za obnovo notranjih komisij tovarne. Glasovalo je 2600 vodilnih upravičencev. Največ glasov je dobila lista CGIL-FIOT in sicer 1291 glasov, na drugem mestu je CISL z 998 glasovi, nato UIL z 74 glasovi.
V novi notranji komisiji bo imela FIOT šest zastopnikov, CISL štiri, medtem ko UIL ne bo imela nobenega. Omembe vredno je, da so se svobodni sindikati, CISL, letos prvič spomnili -tudi na slovenske delavce v tovarni ter so v predvolilni agitaciji naslovili nanje letak v slovenskem jeziku. Mnenja smo, da bi morali svobodni sindikati posvetiti več pozornosti slovenskim delavkam v predilnici, da ne bo še naprej vladalo mnenje, da je CGIL edina sindikalna organizacija, ki upošteva tudi Slovence.
Prvi kulturni večer v Katoliškem domu
Ko smo četrt ure pred pričetkom prišli v dvorano, je bila skoro še prazna. Začudeno smo se spogledali, saj v stari dvorani na Placuti je bilo že pol ure pred določenim časom vse zasedeno. Nova, prostorna dvorana je dala vsem jamstvo, da prostora ne bodo izgubili, dn tako je tudi hiio.
V desetih minutah se je dvorana napolnila do zadnjega sedeža. Prišel je večni popotnik č. g. Vinko Zaletel in nam priklical na platno južnoameriško deželo Cile. še prej je podpredsednik SKPD pozdravil goste in g. predavatelja in želel vsem obilo zabave. Z g. Zaletelem smo nato prepotovali vso državo ob zapadni obali Južne Amerike, čez visoke Kordiliere srno ga spremljali z letalom na višini 12.000 km v Sanliago, glavno mesto Čila. Lepa so čilska mesta, a neizmerna je tudi revščina in zapuščenost najrevnejših ljudskih mas, M živijo zunaj mesta v na pol razpalih barakah, pokritih s pločevino. Pretresljive so bile slike pokrajin, prizadetih po potresu pred tremi leti. Lice zemlje je bilo popolnoma spremenjeno. Iz Čila smo se preko preplavljenih cest in zasneženih gorskih prelazov vrnili na argentinska tla, in sicer
V Bariloče, letovišče Argentincev in zlasti
še Slovencev, ki ljubijo belo opojnost in smučanje.
V drugem delu nam je g. predavatelj pokazal obrede oljčne nedelje na Koroškem in v Egiptu ter nekaj 'Slik iz pasijonskih iger v Oberamergauu.
Razšli smo se veseli in ponosni, da nam bo Katoliški dom služil tudi za take lepe kulturne večere, katerih si želimo še veliko. Zato bomo sedaj z nestrpnostjo pričakovali č. g. Zaletela, da nam iz svoje bogate popotne torbe pokaže še nova lx> gastva, za katera mu bomo iz srca hvaležni.
* * *
C. g. Zaletel je z istim programom gostoval prejšnji dan na Tržaškem, v torek pa v Doberdobu.
Števerjan
Za velikonočno številko časopisa bi nam bilo treba le lepih vesti. A jih žal nimamo.
V tednu dni smo imeli kar dva pogreba.
V sredo 11. t. m. je nesrečno padla pred hišo in se pri item tako hudo poškodovala,
da je čez dve uri umrla, 70-letna Katarina Komic.
V torek 17. it. m. smo pa spremili na zadnji poti 65-letnega Karla Maraž, ki je umrl po dolgi bolezni v nedeljo zvečer. Velja povedati o njem, da je bil krščanski in razgledan mož, ki je že iz mladih let sodeloval v prosvetnem društvu. Po vojni je bil aktiven član Kmečko-delavske zveze. Zapušča vdovo in štiri mladoletne otroke.
Prizadetima družinama naše občuteno sožalje. Pokojnikoma pa naše krščansko voščilo: počivajta v Bogu.
FILM
V GORIŠKIH KINODVORANAH (Od 18. aprila do 25. aprila)
STELLA MATUTINA: Cartagiine in fiam-me (V)
VERDI: Maciste alla corte del Gran Khan (O)
Tirate sul pianista (P)
CORSO: Barabba (V)
VITTORIA: L’uomo a tre ruote (Sl) Apaches in agguato (?)
CENTRALE: Trionfo di Maciste (O)
La čarne e lo sperane (Oz)
Opomba: V = za vse; O = za odrasle; Oz = za odrasle s potrebno zrelostjo; SI = moralno slab film; P = prepovedan.
RZASKE
NOVICE
atentatu
Tržaška policija je v preteklih dneh u-spešno zaključila preiskovalno akcijo v zvezi z atentatom proti prof. Schiffrerju. Marsikdo si ni mislil, da bi v štirinajstih dneh moglo priti na dan toliko zanimivosti, ki pričajo o delovanju fašističnih akcijskih skupin. Policija je odkrila pravo organizacijo atentatorjev, večinoma so to mladi fantje, ki so mimo atentata na vilo prof. Schiffrerja, zakrivili tudi napad na dva sedeža KPI. NovofaSistična skupina, ki se je skrivala za anonimnim in oko poštenim imenom nekega jamarskega društva, je imela svoje zaloge streliva v kra-ških jamah v okolici mesta, kamor so 'imeli njeni člani priliko hoditi zaradi jamarskega delovanja.
Med preiskavo je policija dodobra prerešetala osumljene kroge, zaslišala je nešteto mladeničev, pregledala delovanje in člane marsikaterega italijanskega društva in stopila celo v šolske zavode, kjer je iskala možne krivce. Pri pregledu stanovanja nekega osumljenca, Armanda Turco, so odkrili bronasto svetilko in nekaj kovinskih črk, ki so jih bili neznanci odnesli s spomenika, ki pokriva bazovsko jamo. Tatvina se je zgodila lani in je v italijanski jav-
• • IZŠLA JE MLADIKA ••
nosti zbudila veliko zgražanja in jeze. Vsi so seveda kazali na Slovence kot storilce nečastnega dejanja. Obsojali so nas, da iz fanatičnega nacionalizma onečaščamo grobove, ki so jim najbolj sveti, s svojimi hudobnimi podtikanji pa so samo pihali na žerjavico narodne mržnje in sovraštva.
Sedaj pa, ko je jasno, da so bile te obsodbe ne samo neutemeljene in neresnične, temveč podlo izzvane, sedaj ti glasniki italijanske javnosti molčijo, ne obsojajo, se ne zgražajo nad tistimi politiki, tistimi osebnostmi /tistimi časopisi, ki so sejali in še sejejo sovraštvo in cepijo v mlade duše fanatični nacionalizem, ki je neuravnovešenima mladeničema dal nagib za tako nečastno dejanje. Armando Turco je napravil samomor, ker se je zbal posledic ali pa ker se je sramoval, da ni akcije izvedel do konca, vseeno je, sedaj je mrtev; tisti, ki so ga učili, podpirali in podpihovali, naj se trkajo na prsi.
V torek je policija objavila imena štirih pripornikov, ki so obtoženi atentata na vilo prof. Schiffrerja, ti so: U. Fabbri, Franco Friši, Maniro Portolan in Claudio Bressan. Poleg teh je obtoženih še pet mladeničev, ki so na začasni svobodi.
Tržaški občinski svet
Tržaški občinski svet je na svoji ponedeljkovi seji obravnaval, poleg drugega, tudi problem, ki se tiče najširše plasti tržaškega prebivalstva, namreč o povišanju cen električnega toka.
Lani je namreč medministrski odbor (C.I.P.) določil nove pristojbine. Predlog večine so sprejeli z glasovanjem.
Seja je bila precej razgibana, ker opo-
zicija ni hotela, da bi sprejeli nove cene, ki bodo občutno prizadele prebivalstvo. Povišane cene bodo računali od 1. maja letos in ne kot je bilo prvotno določeno, to je od 1. septembra lani. Selveg, to je družba, ki dobavlja tok Acegatu, pa računa poviške že od prvega roka. Na ta način bo Aoegat, in s tem občine, izgubile skoro 700 milijonov lir.
Delovanje občinske podporne ustanove E.C.A. v prvem
tromesečju 1962
V obdobju od 1. januarja do 31. marca t. I. je Občinska podporna ustanova skupno s sirotišnico in drugimi od nje odvisnimi ustanovami nudita sledečo pomoč: Sprejela v O.P.U. neposredno podrejene zavode ali v druge z oskrbovalnino v njeno breme 2705 oseb, in sicer 2011 odraslih in 694 otrok. Zadevni strošek znaša 72 milijonov 916.043 lir;
podelila denarne podpore rednim podpirancem v znesku 44,751.730 lir, razdeljenih na povprečno 5074 družin mesečno;
razdelila med vojne oškodovance podpor v denarju za 58,772.845 lir, povprečno 702 družin mesečno je prejemalo brezplačno dnevno prehrano in kruh, kar pomeni 172.719 obrokov za skupni strošek 17 milijonov 313.752 lir;
nakazala po\’prečno mesečno 352 družinam prehrambenih bonov za brezplačen nakup živil v znesku 3,329.000 lir;
v sklopu post-sanatorialne menze je povprečno 84 oseb mesečno bilo deležno 11.142 kompletnih kosil v vrednosti 3 milijone 342.600 lir;
1071 oseb je prenočevalo brezplačno v ljudskih prenočiščih in zadevni strošek znaša 1,461.200 lir;
sprejela v brezptačna bivališča povprečno 581 brezdomcev mesečno za 3,771.000 lir izdatkov;
razdelila 274 družinam povprečno na mesec za 2,753.738 oblačil, ubutve, postelj in posteljnine;
52 oseb je prejelo za 205.240 lir naočnikov in ortopedičnih protez.
Občinska podporna ustano\’a je podelita v mesecu januarju, februarju in marcu za 19.000 lir denarnih podpor drugim dobrodelnim ustanovam, tako da znaša skupen izdatek za navedeno pomoč v prvem tromesečju t. I. 208,636.148 'lir.
Končno je naša O.P.U. razdelila v istem obdobju iz Sklada za zimsko pomoč 22 o-sebam 1320 živilskih bonov za 158.400 tir in 2138 denarnih podpor v znesku 24 milijonov 679.200 lir.
dr. R. M.
OPOZORILO: Vse osebe, ki zaradi slabih gospodarskih razmer imajo pravico do javne podpore iz sredstev Občinske podporne ustanove - E.C.A., se lahko obrnejo na Slovensko dobrodelno društvo v Trstu, ul. Machiavelli 22-11. od 10. do 12. ure, kjer dobijo vsa potrebna pojasnila in informacije.
• Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice želi vsem včlanjenim	društvom,	bratskim
društvom na Tržaškem in Koroškem in vsem zamejskim Slovencem vesele in blagoslovljene velikonočne praznike.
Mladinski večeri v Bazovici
V torek in sredo pred cvetno nedeljo sta bila'v Bazovici dva večera, namenjena mladini iz vse fare (to je mladini iz Bazovice, Gropade, Padrič, Peska, Gročane in Drage). Večera sta bila združena s filmom odličnega italijanskega režiserja Fellinija »Le notti di Cabiria«.
Film prikazuje životarjenje pocestnic (Fellini se takih problemov loti in izvede na zelo delikaten način) in njihovo hrepenenje, da bi se dvignile iz blata, se poročile in zaživele človeku podobno življenje. Pa vselej ni tako. Te ženske srečajo navadno moške, ki jih izrabljajo in zlorabljajo, obljubljajo jim paradiž, a istočasno kujejo v sebi načrte, kako bi tem ženskam pobrali še zadnji izkupiček denarja, ki ga še imajo. Razočarano dekle ne najde nobenega izhoda več, potem ko jo je fant tako kruto potegnil za nos, vrne se v družbo ljudi in — začne se novo življenje, življenje ubogega prevaranega, zapeljanega dekleta, ki se vedno bolj pogreza v blato.
Prvi večer je predavatelj dr. Poštovan govoril o temi »Kaj nudi današnjemu .mlademu človeku vera«. Zelo resnemu in tehtnemu predavanju so mladi ljudje le težko sledili (če že ne raztreseno) in ne vem, če so kaj dosti od tega odnesli. Sledil je nato prvi del filma.
Drugi večer pa je msgr. dr. L. Škrl podal na kratko tematiko filma, nakar je sledil drugi del filma.
Na koncu se je razvila debata o pomenu filma in o nevarnostih, ki od vsepovsod prežijo na fante in dekleta.
Udeležba je bila oba večera zelo dobra. Bazovci so se tokrat dobro odrezali; za okoliške vasi pa, iki so imele vsaka po enega ali dva zastopnika, ne moremo reči kaj takega. Vriva se mi misel, da si je ta .mladina postavila za boga motor — za svoje najnujnejše srčne in dušne potrebe pa nima ne časa in tudi nobenega smisla.
Boršt
Tedna pred tiho in oljčno nedeljo sta bila v naši župniji skrbno izrabljena. Ob sodelovanju šole in župnije so bili pripravljeni 4 prosvetno-vzgojni večeri: dva za očete in matere, ki imajo skrb za otroke in dorašoajočo mladino, in dva večera za fante in dekleta.
Sprotni in neumorni profesor Ivan Thouerschuh se je v vseh predavanjih znal dotakniti prav tistih vprašanj, ki so bila posvušavcem najbolj pri srcu. Udeležba je bila vsakokrat prav lepa, posebno pri fantih in dekletih, ki so živahno posegala v debato. Starši so ponovno izrazili željo, naj bi se taki večeri še pripravili.
Profesorju g. Theuerschuhu in upravitelju šole g. Škrinjarju se za opravljeno delo vsi udeleženci toplo zahvaljujemo, kakor tudi g. župniku in čč. sestram, ki so dale na razpolago lepo dvorano. V soboto pred oljčno nedeljo smo te večere zaključili s kinopredstavo za vse odrasle; ob filmu »Domani e troppo tardi« je vodil razgovor o problemih, ki so krepko nakazani, msgr. dr. Škerl. Film je napravil na vse odrasle, ki so napolnili dvorano, močan odmev.
Na vel. torek smo gledali pasijonski film »Golgota«, na belo nedeljo pa se nam bo predstavila igralska skupina iz Pevme pri Gorici, ko pride na izlet. Razveselili se bomo ob šaljivih nastopih, mladinski igri in treh zborih, med katerimi bo tudi mladinski oktet »Planika«, ki ga poznamo iz radio oddaj. — Na tiho nedeljo so v naši dvorani dekleta iz Doline uprizorila igro v štirih dejanjih »Vrnitev«. Igra je po vsebini odgovarjala tihi nedelji.
Marijina cerkvica na Pečah
Vabimo vse Marijine častilce ma slovesen prenos Marijine podobe iz Boljunca v njeno starodavno cerkvico na Pečah.
Na velikonočni ponedeljek se tudi letos, po stari navadi, odpre romarska cerkev.
Ob 2.30 popoldne bo v župni cerkvi v Boljuncu kratek blagoslov, nato bomo spremljali, ob petju litanij M. B., Marijino podobo na Peče. Tam bo ob 4h večerna sv. maša s skupnim petjem.
Obveščamo, da se vsako leto daruje sv. maša na Pečah sledeče dnieve: zadnja nedelja v maju (27/5); praznik sv. Ane, matere D. M. (26/7); Vnebovzetje D. M. (15/8); nedelja po prazniku Rojstva D. M. (9/9); Rožnovenska M. B. - prva nedelja v oktobru (7/10), ta dan se prenese v procesiji Marijina podoba v Boljunec. — Pred vsako sv. mašo je duhovnik v spovednici.
Radio Trst A
Teden od 22. aprila do 28. aprila 1962 Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše: »Žarek sonca«. — 12.15 Vera in naš čas. —
13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Odmevi tedna v naši deželi. — 14.45 15’ z Vaškim kvintetom. — 16.00 Schubert: »Lazarus« ali »Praznik vstajenja«, drama. — 18.30 Obisk v naši diskoteki. — 21.00 Ljudska opravila: (14) »Zveličar gre iz groba«. — 21.20 Haendel. »Mesija«, oratorij.
Ponedeljek: 9.00 Velikonočne pesmi.
10.00 Koncert simfonične glasbe. — 15.00 »Ovčar Marko«, po povesti Janeza Jalna.
— 18.00 Italijanščina po radiu: 24. lekcija.
— 18.30 Glasba iz 18. stoletja. — 19.00 »Selškega župnika Velika noč«, novela F. Finžgarja. — 20.30 Richard Strauss: »Ara-bella«, opera v treh dejanjih.
Torek: 18.00 Radijska univerza: Zakaj sličimo svojim roditeljem (1) »Podobnosti in razlike«. — 18.30 Iz italijanskega glasbenega ustvarjanja. — 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. —
21.00 Drame in epopeje našega stoletja: (4) »Ruski concerto grosso«. — 22.00 Obletnica tedna: »25. letnica dostavka »cash and carry« k zakonu o nevtralnosti Združenih držav«.
Sreda: 16.00 »Ladijski dnevnik Brizeide«-recitacija. — 18.00 Slovenščina za Slovence. — 18.30 Italijanski operni pevci: (17) »Gianni Poggi«. ,— 19.00 Zdravstvena oddaja. — 20.30 »Lov na whisky«, radijska detektivska igra.
Četrtek: 18.00 Radijska univerza: (1) »Označba in razdelitev Evrope«. — 18.30 Mladi solisti. — 19.00 širimo obzorja: Izumi, ki so zbližali ljudi. 4. oddaja.
20.30 Simfonični koncert Tržaške filharmonije.
Petek: 18.00 Italijanščina po radiu. -*
18.30 Skladbe jugoslovanskih sodobnih avtorjev. — 19.00 šola in vzgoja: AntoO Kacin: »Misli modemih evropskih pedagogov«. — 21.00 Koncert operne glasbe. -*
22.00 Novele 19. stoletja: Mrs. Gaskell (E-lisabeth Cleghom Stevenson) »Po poli brata«.
Sobota:	14.40	Jugoslovanske ritmične
popevke. — 15.30 »Lorelei na cesti«, radij" ska igra. — 17.45 Dante Alighieri: Bf žanska komedija: Nebesa. 24. spev.
19.00 Pomenek s poslušalkami. — 20.40 Slcf
vemski oktet.
• Kinodvorana v Bazovici vošči vsem prijateljem in naznanja film za Veliko noč: 22.-23. IV-Maciste nella Vatle dei re.
• Marij anišče na Opčinah se ob velikonočnih praznikih iskreno zahvaljuje svojim dobrotnikom in prijateljem. Vse#1 obilo milosti vstalega Zveli' čar ja!
• KNJIŽICE, ki jih izdajajo salezijanci v Marijanišču, želij0 svojim sotrudnikom in bralcem blagoslovljene velikonočne praznike!
O B V E S tTlA
NA BELO NEDELJO izide nova kflj>' žica z naslovom:	V	skrbi za človek*
Knjižica prinaša zaželjeni socialni nai^ Cerkve, ki skrbi za človeka tudi v pf zadevanju za vsakdanji 'kruh. — Za sec junij je v načrtu lep življenjepis nitf čenča Andreja Bobola, Poljaka, ki je ^ liko delal in izredno trpel za edinost kristjani.
NA VELIKO NOČ bo v stolni cerkvi ( Gorici vstajenjska procesija ob 6. uri aj**1 traj.
OBVESTILO. Prosimo čč. gg., ki so ročili šmarnice »Marija v življenju ško^ Slomška«, naj imajo potrpljenje, ker ^ šmarnice na poti.
LISTNICA UREDNIŠTVA
Prihodnja številka izide redno v četrt®* 26. aprila.
DAROVI
Za Marijanišče na Opčinah: S. N.,
2.000; P. N., Opčine 1.000; družina W šuta (Sv. Križ) ob smrti pok. Rudolf 1.000; družina Senčar na Opčinah smrti pok. Adolfa Vata 2.000; Ivanka šič v spomin na pokojne brate 1.000;
M., Celovec 5.000; D. B„ Opčine 2.000 )ir’ — Vsem dobrotnikom božjo pomoč, ^ Šim pokojnim večni pokoj! - Hvale*0 Marijanišče.
OGLASI
Z« vaak mm viiinc v širini enega stolp^ trgov«ki L 20, osmrtnice L 30, več davek na registrskem uradu.
Od gorami urednik: msgr. dr. Fr. lAo^ Tiska tiskaina Budin v Gorici