PP i'i'M" PWPP^Wqg Leposloven in znanstven lisK Štev. 8. V Ljubljani, dnč i. velikega srpana 1894. Leto XIV. "V Pesem starega pevca. zlatih dneh mladosti svoje Čul najvišji sem ukaz: »Pesmi pevaj srce tvoje, Mislij, čustev, želj izraz !c Slušal sem besedam svetim, Goslim strune tri napel, Potlej z glasom sem razvuetim Rekel strunam to vesel: »Kar mc bo mladost učila, V prvo struno bodem lil; Kadar se bo ta glasila. Rddost v glasih teh bom pil. Dolgo, prva struna, zvčni, Dolgo vrsto mladih let, Mn6ži srečo svetno meni, V sčn sladak zatapljaj svet! Kar učakam v moški dobi, Druge strune pravi glas, Ki o boji nje in zlöbi Čul se v mesto bo in vas. Krajša bodi pesem tvoja, Ko mladostnih let bil spev; Pesem resna, pesem boja — Srcu ljub ni tvoj odmev! . . . Velel tebi, struna tretja: Tfikrat spev začuj se tvoj, Kadar moč pojema petja, Kadar dan se nagne moj. Oh, to bode trudna doba, Ki najkrajših bodi dnij! . . . Dan. ki del me v pokoj groba, Zadnji glas iz te izlij!« Hodil potlej sem po sveti Vroče duše, rdečih lic, Nehal nisem nikdar peti, Kakor zbor nc neha ptic. V duši mi blagdst je plula, Vnemal me ljubezni žar, Sladko se je pesem čula — Prve strune zlati dar . . . Oh, takd bi živel večno, Večno peval rad ljudčm, Da življenje tod je srečno, Srcu drago in — oččm . . . Ali kakor vctrcc mili, Ki hladi poletni znoj, Kakor sčn, ki nam posili V srce blaženi poköj, Glasi ti so odzveneli — Kdaj, kakd ? . • . Še sam ne znam, Predno drugi so želeli, Predno mislil sem si sam! Pela mi je struna druga: »Dajte pomlad mi nazaj !c Prišla res je spet od juga, Meni več zacvčl ni raj. Svetu peval sem pozneje S srcem polnim jaz željS — Kdaj brezčutnega ogreje Pesem boli in tožbd? . . . Lica meni s6 upala, In zamrknil žar očij, Struna jedna mi ostala — Struna zadnja zadnjih dnij . . . Dan je v prešlost nevrnljivo, Ž njim premnogi up mi pal — Trud upognil teme sivo, Svetu sem v zasmeh ostal. Pojem z glasom oslabelim, Da gorjč, kdor brez sred Roga tod se pevcem velim, Ki poslanci so nebd! Pride čas, ki s hudo silo Preustvari ti sreč, Da drugače bo Čutilo In umelo pesmi tč. Zvčni torej, struna moja, Kaj če poleg sam trpim; Dokler moč ne mine tvoja, Vem, da pevec jaz živim. Včnder skoro mi prestani, V srci up zamrl in dvom — Časi lepši bodo dani Tam, kjer pevcu mi je dom! Rästislav. «XMK»1 K Tebi! & včtla rosa trepetd na listi V zore jutranje milini čisti: Biserno iskri se širi svet. Stvarstva se čaroba nam odgrinja, Ulaženstva oblast duh d prešinja: Božji prst je v stvarstvu razodel! Pomlad! — Ali zopet pdmlad mila Smrtnikom lepoto je odkrila? Pdmlad, ki pozval je Tvoj ukaz, Priča nam, kaj zemlji Ti podaril, Ko nad njo to solnce si raz/.aril — V nji se kaže sveti Tvoj obraz. Ko sreč v krasoto zatopljeno, Dušo dviga čustvo mi vzneseno K Tebi, vse ljubezni jasni vzor! S sj>evom bi najlepšim Te pozdravil In dobroto Tvojo v njem poslavil -Kaj Ti spev — saj v Tebi mu izvor K Tebi molim: Daj v dobroti Svoji, Da topeč se v blaženstva opoji Mnogo pesmij v srci sc vzbudi. Kakor cvet spomladi se razvija, V duši sc razvijaj poezija, Poezija sveta — kakor Ti! Rästislav. Balada o maku. ^^robovja tožni sin, mak rožnol>ojni, Prečesto pač iz hladne speš gomile, Vzkališ iz tal, kjer spč človeške sile, Jedini cvet gomili mnogobrojni. — Ko tudi moj stan plašč zelen prepreže Poženeš, siromakov ti pomnik! Polčti na okičeno grobišče Za velim listom listič leže, In nad menoj gineval boš bolnik. Ko pa jesenski dih logč obišče, Uvčl na tesno padeš mi ležišče: Tačas zvršiš spomine zemske name, Spomin se vsuješ zadnji vrhu jame —■ Grobovja tožni sin, mak rožnohojni. j. V Zali. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) im bliže sem prihajal koči domači, tem bolj mi je zastajala peta. In ko sem stal na dnem hribčku — in rajši bi bil imel, da ga nisem prečevljal Repnikovega Tomaža. Pa sem v tistem trenutku pogledal proti Zalesju. Po gorskih stezah so hodili moški in ženske od svete maše. Tudi proti Zalesju po poti vkreber je počasi stopala Zalesnikova Rezika — in nje zeleno krilo in njena svilena ruta . . . ali kaj bi vam pravil, saj sem že dejal, da je bila zala, nad vse mere zala! In pri tem ostanem! Takrat me je bila ta preklicana ženska že čisto zmedla, in na mestu sem obstal in gledal za njo, dokler ni prišla do domače hiše. Pred pragom je obrnila glavo in se ozrla proti meni, in povem vam, da me je kar pretreslo, in zdajci sem bil zopet ves srečen, da sem prečevljal To-mažkova rebra. Ko sem stopil domä v hišo, zbrani so bili že vsi domačini. In vedeli so že tudi, da sem se tepel. Oče in mati sta se grdo držala, in mati — vlivala je ravno ječmenovo kašo v skledo na klopi — za-godrnjala je precčj glasno: »Da je ravno mene Bog takd kaznoval s takimi otroki!« Starec pa je srdito pristavil: »Kadar je skleda na mizi, pa si takoj domä l To ti povem, na vse jutro greš v Loko, tega pa ne, da bi mi biriči s puškami hodili okrog hiše!« Pri mizi so bili kakor jagode na molku nabrani bratje in sestre, in najmlajše — dekletce, ki je potem umrlo za grlovko — zajokalo je na glas. V tem je zajokala tudi mati in postavila skledo sredi mize. »Da bi le ne umrl!« dejala jc, »potem bi nobene noči ne mogla več spati!« In oče jc zaškripal z zobmi in dostavil: »N;lJ umrč, in našega naj potlej obesijo, bodeta vsaj dva maloprida menj na svetu!« Okrog mize je vse zajokalo, in v Podlesji se je tedaj prelilo toliko solza, kakor ne skoro prej ne poslej. »Ne bodem jedel! Ne bodem jedla!« hitelo je vse, in žlice so obležale na mizi, in iz sklede se je kadilo, a lačen ni hotel biti nikdo. Lačen pa je bil Kisovčev Tonček, ki je sedčl na zapečku in je pri nas čakal »nauka«. Ali čakal je prav za prav kesila, ker domä v svoji koči ni imel nikogar, da bi mu bil käj skuhal. Pa dostikrat ni bilo ničesar, kar bi se bilo dalo skuhati. Rad je torej prihajal v tuje hiše in najrajši tedaj, kadar bi bila prišla južina na mizo. Takd je bil v praznik svetih apostolov ostal v naši hiši in prav težko je žc čakal, da bi mu bil kdo dejal: »Priscdi, Tonček, in žlico si vzemi!« Ko pa le nikdo ni zinil käj takega, izpregovoril je sam: »Pa ste brez-pametni, da takd vdelujete! Iz kože ga ne bodo dejali, in dni je tudi začeli Jaz pa pravim: Prav mu je storil in še premalo ga je!« »In zapor in sramota?« zavpije oče, »ali bodeš ti namesto mene hodil v cerkev, da bodo ljudje s prstom kazali za tabo ?« »Zapor,« odreže se Tonček, »kaj zapor! Kje pa je zapisano, da ga morajo ravno zapreti? Nikjer ne! In če hoče fante poslušati dober svčt, pravim mu: Jcrncjče, pojdi v Ameriko!« »V Ameriko!« zaihti mati in za njo vse sestre. In vse je zopet jokalo na glas. »V Ameriko!« oglasi se tudi oče, »in kdo bi mi delal? Ali ne vidiš, da sem star?« »Saj jih je dosti okrog mize,« odgovori Tonček, »to vse rase kakor gobe; jedci in delavci ne poidejo pri tej hiši. Taka je! No, saj ste poznali Logarja s Kremenka! Birič za biričem mu jc prihajal pod streho, in sodne pečate so mu prinašali v hišo, da mu kär živeti ni bilo! Pa poglejte sedaj! Koliko je že poslal iz Amerike in koliko je že plačali Moja beseda je: Fant naj grč v Ameriko I« »Pa vojaščina?« ugovarja oče, »kaj pa ta?« »Tudi nič,« odgovori Tonček; »če pride iz Amerike — in tiste tisočake bi rad imel, ki jih prinese s sabo! — bode malo zaprt, in dobro bode vse. Pcrkov Janez jc vzel potni list za Ameriko, pa se je skesal. Če vam je všeč, pa bruhnem tja gori in vam prinesem tisto reč! Potni list mora pač imeti, to je jedna! In Perkov Janez ga ima l To je druga!« Čemu bi še govoril! Obveljalo je, da se skrivoma potegnem v Ameriko, in sicer zatd, da se umaknem zaporu, ki zdravemu človeku ni v prid, in da si prislužim kaj denarja, ki ne škoduje nI zdravemu nI bolnemu človeku. Pa mi verujte, ni majhna reč iti iz krajev, kjer je bil človek krščen! Ti goli hribi, kjer se ne da malone nič več posekati, te peščene njive, kjer se pridela malo več, nego se je posejalo, in te slamnate strehe, pod katerimi se takd slabo spi in še slabše jč — če jih imaš vsak dan, skoro si jih sit. Ali če moraš iz kraja in čez morje v neznane kraje, in še sam Bog vč, ali se še kdaj vrneš, tedaj so nam pa kaj vredne te peščene njive in te slamnate strehe 1 Pravim, težko se človek loči doma, in nič ni vredna ta pogorska zemlja, kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso Ameriko je ne dam 1 In pri tem ostanem! Tisto popoldne, ko so bili domačini s Kisovškim Tončkom odšli na Trato k nauku, ostal sem sam domd. Zalesnikov laz, tam zgoraj nad Zalesjem, poznate vsi. Veselje je gledati od tam v hribovje in doline. In to vselej, sosebno pa tedaj, če je ajda v cvetji, ali pa sedaj, ko cvetč češnja in ko poje divji petelin kar najlepše. V ta laz me je vleklo tisto popoldne. Ne zaradi tega, ker so bile češnje in cep-ljenke ravno dozorele, pač pa zatd, da bi se zadnjič nekoliko ogledal po pogorjih in po dolinah. Saj veste, kakd je tam gori. Ravno nasproti, dnostran širokega dola, stoji na bregu naša Brona, in v nji je toliko zelenega bukovja, da ga v vsi dolini drugje nimajo toliko! In jastreb sc suče nad njo in v vrhu najvišje »šibe«, kakor pravijo Zerovci, ima svoje gnezdo, kjer redi in pita tiste preklicane mladiče, ki nam potem kradejo zajce in kokoši! In tam zadi proti Oslici so Slajke, in po se-nožetih in strmicah se pase srna, in lisica se skriva v robovih. To so lepi kraji, in gospod Andrej se gotovo še spominjate, kakd grdo je rjul srnjak, ki ste ga lansko jesen obstrelili na senožetih v Slajkah in zadeli takd nečloveško slabo! Vidi se Blegaš] in prav pred tabo čepi Sveti Vrban na svoji strmini ter straži dolgočasni TodraŠ, kjer vam živi, kar vč ves svet, toliko poštenih in izurjenih lovcev! Oj, lepi kraji so to, in kdor odhaja ž njih, njemu je duša žalostna, najsi je otrok, najsi je starec! No, vidite, v ta laz sem prišel tisto popoldne in legel sem v senco pod leskov grm in gledal 'na Brono, na Slajke, na Blegaš in na vse. Pa nisem ostal dolgo časa sam, in svetemu Vrbanu sem dajal hvalo, da me ni pustil samega v tistem tožnem trenutku. V laz je prišla tudi Zalesnikova Reza, da bi se nazobala sladkih Češenj, katerih je bilo na vsaki veji v obilici. Ko je korakala po lazu ter prihajala bliže in bliže, upadla mi je srčnost, in kakor zajec sem se zaril v leskovje, da bi me ne ugledala. Vrag govori z mlado žensko, sosebno če jc takšnega obraza, kakor je bila Zalesnikova Reza ! Obstala je tik češnje, ki ni bila deset korakov od mene. Pa sc ni premišljala dolgo, in meni nič, tebi nič: zdajci je bila na drevesi, da so kär krilca zašumela okrog nje in da se je časih malo, prav malo pokazala v belih nogavicah tista okrogla ženska noga, ki ni najslabši del ženskega telesa. Nikar ne mislite, da sem zamižal v tistem trenutku! Pa sem bil prismoda, da nisem in da nisem pogledal v stran, kakor se spodobi ob takih prilikah pametnemu človeku. In pri tem ostanem! Na češnji je pričela obirati veje, da sem se kär čudil, kakd je bila ročna. Mislila je, da jc sama, in zatorej ni treba strmeti, če ni mogla mirovati z jezičkom, kar pri ženskah itak ni mogoče, če niso v cerkvi. In še tam molčč nerade. Tudi Zalesnikova Reza ni molčala, in še danes mi zvenč njene besede na uho, in pozabil jih še nisem. Takrat sem bil mlad, danes pa sem star in obrabljen kakor kold, ki se je deset let drgnilo po hribovskih naših potih. Ampak še danes vem, kar je dekeleč govorilo tisti dan. »Sedaj so pa že zrele,« pričela je, »oj, kakd so sladke! Ali jih bodo zobalc vrane in kosi! Pa je res grdo naredil z mano« — tukaj je že govorila o Rcpnikovem Tomaži — »in kakd sem se prestrašila! Kaj si bodo mislili ljudjč! Njegova — prava reč bi bila, če bi imela tega postopača! Takih imam na izbiro! Pa so res sladke danes! Ne dejala bi, če bi me bil kdäj prišel klicat. Pa me ni! Prav res ne! Kakd trdo me je mati izpraševala, če sem käj imela ž njim. Prav res nisem imela ničesar, in da me je klical, pa bi se mu niti ne bila oglasila! Prav res, da bi se mu ne bila!« Takd je šlo neprestano, in jaz za grmom sem vse lepd slišal, in bilo mi je, kakor- bi mi kapal mčd v dušo. »Naj pravijo, kar hočejo,« oglasi se iz nova ta čudna ptica na veji, »moj ni bil nikoli in nikoli ne bode ! Prav mu je storil, da ga je pretepel; vsaj ne bode več sitnostij prodajala ta sitnost sitna l Da bi ga le preveč ne zaprli, Prelesnikovega Jernača, škoda bi ga bilo!« V tistem trenutku me je premotil satan, da nisem mogel obrzdati jezika in da sem se oglasil iz svojega grma: »Ne boj se, Rezika, saj me ne bodo ne!« »Jezus in Marija!« zastokala je, »kje pa sir Toliko da nisem padla, takd si me prestrašil. Ti grdoba ti! Kaj pa delaš tam?« »Nič,« dejal sem, «tu ležim in v dolino gledam! Kaj pa ti delaš tam ?« »Nič«, odgovori ona, »tukaj visim in češnje berem!« Molčala sva nekaj časa. Vprašala je natd: »Jernače, ali nisi nič lačen ? Žlezi gori, žlezi no, ne veš, kakd so sladke ! Pa ne na ta le vrh, kjer sem jaz!« In zasmijala seje, da se mi je zdelo lepše, nego zvoni tisti srebrni zvonček, s katerim zvončkajo pred oltarjem na Trati, kadar je včlika maša o Božiči ali o Veliki noči! Ženska je vrag, in pri tem ostanem! Splezal sem k nji na češnjo, in kdo, vprašam vas vse, ne bi bil splezal na mojem mestu ? Če izvzamem gospoda Andreja, vsakdo! Drevo je imelo dva vrha ; na jednem sem obtičal sam, na drugem pa je Čepela Reza in se neprestano smijala, ko sem lezel od veje do veje. Da je v tem sramežljivo pritiskala obleko k nogam, tega vam ni treba pripovedovati še poscbe! Obsedčl sem na svojem vrhu in bil ravno vzpored Ž njo, takd da sem z roko prav lahko posegel do nje in ona tudi do mene. Čop rdečih češenj je bila ravno nabrala, in tisto, ki je bila naj-debelejša in najbolj zrela, odbrala je, pritisnila jo meni na lice in deja'.a dobre volje: »Nä, jej!» Ob tem me je takd pogledala od stranf, da se ji je zasvetila belina v očesi in da me je kar pregrelo. Ta preklicana ženska je imela iskre v oččh, takd vam pravim! »Nä, jej!« In zopet je bila češnja pri mojem obrazu, in zopet se je smijala! Pa sem se hitro udomačil tik nje! In ko mi je iz nova ponudila sladki sad, iztegnil sem takisto roko proti nji in obtičal sem na nje obrazu in doteknil sem se njenega lica in bilo mi je, kakor da sem posegel v volno, belo pšenično moko, od katere se o Veliki noči speče najboljši in najlepši kolač! Recite, kar hočete, bil je to lep čas zame! Blagoslovljena bodi Zalesnikova češnja, na kateri se je zgodilo vse to! Pa tisto drevd tudi ni imelo sreče na svetu! Ko sem se vrnil iz Amerike in nekoliko pogledal nad Zalesnikov laz, pa je ležala Češnja posekana na tleh, ker ji je bila malo dnij prej strela razklala oba vrhova! Bog se nas usmili! — Takd sva se dobro imela v vrhu češnjevega drevesa ter govorila to in dno. Povedal sem ji vse, kar je bilo treba, in pogum mi je rasel čimdalje bolj, sosebno ko me je neprestano zaljubljeno pogledovala, kakor bi me sama vzpodbujala, da ji povem vse. Naposled sva bila čisto jedina. Izrekel sem se, da jo imam prav za prav rad že od tistega časa, ko sem jo prvič videl na svetu. In ona je končala prav takd, rekoč: »Saj sem te tudi zmiraj rada imela, Jernač!« Potem sva prestopila k drugim potrebnejšim reččm. Dognala sva, da moram res za sedaj v Ameriko, sicer bi me zaprli, in da si prislužim käj denarja-Pisala si ne bodeva — in tedaj, pravim vam, prišle so temu škratu solze v oči — ker ni treba, da bi ljudjč vedeli, kakd se imava rada. Kadar pa se vrnem in prinesem käj denarja, pa se nakupim kje v ravnini, naročim v župnišči oklice, na Tolminskem pa godce, in svatba bode, kakeršne še ni učakala dolina. In obetala mi je na vse svetnike, da me počaka in če bi čakala do smrti. »Tebe, ali pa nobenega,« govorila je — to vam pravim, ta ženska jc imela iskre v oččh — »no, sedaj pa že grcdö od nauka, in domov moram!« Kakor veverica se je spustila k tlom in odskakljala po zelenem lazu nizdolu proti Zalesnikovi hiši. In tu in tam je obstala in obrnila oči k meni, kakor bi dejala: »Glej, kakd težko se ločim od tebe!« Precej časa še sem sedel v vrhu Češnje in zobal nje sladki sad; duša pa se mi je veselila še slajših besed: »Tebe ali pa nobenega!« Lahko mi verujete, da sem se potem še sešel ž njo in da sva si pripovedovala še mnogo in obilokrat, kakd se imava rada in se imava. Pa vse, kakor se spodobi, gospod Andrej, ker takrat sem bil mlad, pa dober človek! In hudega se med nama ni zgodilo ničesar, samd čakati me je hotela, dokler se ne vrnem iz Amerike ! — Res sem prišel v Ameriko. Samd ne vprašujte, kakd sem živel ondu! Tukaj pri nas menite, če znosite nekaj koškov gnoja na to ali dno rčber, da ste obdelali Bog vč kaj! Pa to ni nič! V Ameriki se dela, to je delo! In jaz sem tudi delal. V Montani sem bil in često sem ležal noč in dan v jami, v mlačni vodi, in kopal sem in kopal. Ničvredno življenje je to in vsakogar uŽene, če ni železnih kostij. Ali jaz sem prebil vse. in če je že bilo takd hudo, da sem menil: ' zdajci poginem, pa sem malo premislil, in v mislih sem se vrnil semkaj, domov, kjer je pod slamnato streho zame živelo najgorše deklč, kar jih je imela dolina! V noččh se mi je sanjalo o nji, ki je bila moja, in o temni Broni, kjer gnezdč orli, in o strmih Slajkah, kjer streljamo srne. Vidite, takd sem prebil vse in oskromno sem živel, in meseci so tekli, in zaslužek se mi je nabiral v žepu! Tri leta sem prebil in se pehal kakor živina. Ko pa sem imel že toliko, da bi bil lahko plačal vsako imetje in tudi najboljše, kar jih je tukaj v pogorji, ni me več obdržala dolgočasna Amerika, in s cvenkom iz žvenkom sem odrinil čez morje nazaj v kraj, kjer so živeli vsi, katere sem imel rad. Prav rad! — Bilo je tistega dne pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Po beli cesti proti Trati sem tako rekoč plaval, in bilo me je zgolj veselje. Malokdaj sem pisal domov in svojega prihoda niti nisem bil naznanil, da bi se tem bolj razveselili tisti, ki so me čakali že težko. Po zeleni dolini dospem malone do vasi; kar udarijo zvonovi v zvoniku, in delopust je zvonilo, da je odmevalo od hriba do hriba. Tudi meni je zvonilo, in ni ga bilo takrat v vsi fari Človeka, da bi bil tega zvonjenja vrednejši od mene! Srečavali so me ljudjč — mnogi prejšnji znanci — ali šli so molčč mimo mene — mojega zaraslega obraza niso spoznali. In premišljal sem, ali me spoznajo doma, in ali me spoznd tudi Zalesnikova Reza, ker sem bil vender samd zaradi nje vpregel svoje teld v delo, kakor bi ga ne privoščil živali. No, hodili so ljudjč mimo, ali spoznali me niso! Prišel sem pred Repnikovo hišo, in oblanice, viseče izpod strehe, pripovedovale so mi, da se tukaj toči dobra pijača. To itak veste, da si je Repnikov TomaŽ, prevzemši dom po očetu, omislil vinotoč. Ne toliko za druge ljudi, pač pa zase, da je lahko pil vselej in vsak trenutek. Na pragu je stal in videl se mi je nekoliko posvalkan, da ne rečem, nekaj raztrgan, prav kakor bi se mu ne godilo predobro. Pa se mu že res ni godilo posebno dobro! »Hej, Podlesnikov l« zakričal je name, »glej ga no, pa si res, in morda kär iz Amerike?« Razjezilo me je, naravnost pravim, razjezilo me je, da me je spoznala ta dreta, ko me niso spoznali drugi pošteni ljudjč! »Vstopi no, vstopi!« hitel je, »pa daj za pijačo, in povej, kaj je käj novega v Ameriki!« Izgovarjal sem se, da se mi mudi domov. Pa me je prčcej raz-kačil, rekoč: »Pa morda nimaš denarja? Drugi so pošiljali domov, • o tebi pa ni bilo ničesar slišati! Pa morda nimaš denarja?« »Več nego ti!« odgovorim srdito in krenem v pivnico. Prinesel je vina na mizo in prisedel k meni. Ves čas pa me je gledal nekamo zeleno, kakor gleda mačka miš, predno jo požre. Do duše mi je bilo zoperno to človeče, in da ga nisem nekoliko pretipal pri tej priči, temu se čudim še dandanes. »Torej denarja si prinesel s sabo?« pričel me je izpraševati, ko sva pila. »Tvoj dom lahko plačam,« odgovorim mu oblastno, »in še mi ostane! In tista rebra, ki sem ti jih takrat polomil, poplačam ti tudi, da veš!« Ni se kazal, da se togoti, in prav mirno je izpregovoril: »Glej, glej! Moja je šla na polje, pa se skoro vrne. Bode ti že kaj scvrla, ker vem, tla si lačen od pota. Ali ni prav takd?« »Prav! Saj lahko plačam, kar izpijem in kar pojčm! To ti pravim!« »Glej, glej!« Pila sva. In zopet me vpraša: ,Sedaj se pa tudi oženiš, in se kje nakupiš. Ali imaš morda že kaj izbranega ? Deklet je dosti, ddmov je dosti I Če bi se ne oženil takšen človek, kdo bi se pa! Gotovo imaš že kaj izbranega ?« »Imam, imam,« odgovorim mu takoj. »Če si jo ti dobil, pravo čudo bi bilo, da bi je jaz ne!« »Glej, glej!« In sedaj je pogledal proti stropu in s prsti bobnal po mizi, da se je vse črno muh vzdigovalo ž nje. Dražil me je takd : »No, takrat, ko si odšel — če se ne motim, popihal si jo ponoči — govorilo se je več rečij in pripovedovalo se je tudi, da sta nekaj imela z Zalcsnikovo Režo. No, pa se ni vedelo nič gotovega, in ljudjč tudi govorč marsikaj, kar vse skupaj ni niči Pravili so pa vender, da sta nekaj imela, ti in Zalesnikova Reza. Pa nisem nikoli verjel nikomur!« In ta spaka se je ob tem ozirala po meni, kakor bi mi hotela potegniti dušo iz telesa. In tisti »glej, glej« mi je razgrel kri, in vino tudi, ker v jezi sem izlival vase kupo za kupo. Udaril sem z roko po mizi, da je vse zažvenketalo, in zakričal: »Moja je in res je mojal Pa tebi nič do tega, in tudi to ti povem!« »Glej, glej!« In zopet je ogledaval svoj strop in zopet je s prsti drobil po mizi. Takrat je prišel nekdo v vežo, in začulo se je, da je odložil breme. Tomaž je mirno vstal in dejal: »Moja je, živini je prinesla s polja!« Pristopil je k vratom in jih nekoliko odprl. Potem pa je poklical: »Žena, pojdi sčm, pojdi! Znanec je tu, in na njega zdravje bodeš pila I« Tomaževa žena mi je bila tedaj pač deveta briga. Če je že hotela imeti to gosenico, prav mi je bilo, naj jo ima! Odprla so se vrata, in v pivnico je stopila Tomaževa žena, njegova prava žena. »Jezus, Marija!« zastokala je — in že je ni bilo v sobi. »Jezus. Marija!« zastokal sem tudi jaz — menil sem, da me je streta zadela, in prav čutil sem, kakd je zastajala kri po meni. Izza mize sem vstal in — in — in povem vam, da je bila Zalesnikova Reza! Srečal sem se s Tomažkovim pogledom, s tistim zelenim hudobnim pogledom. »Glej, glej!« Takö se mi je rogal, in to mi je vzelo zadnjo pamet. Pograbil sem stol in česnil ž njim Tomažka po glavi, da je takoj butnil po tlaku — — — Kaj bi še pravili — Zvezali so me, v Loko so me gnali, in v Ljubljani so me zaprli, dve leti v ječo med razbojnike in tatove. In gospodje, ki so me sodili, dejali so, da me je to najbolj pokopalo, ker sem, komaj prišcdši iz Amerike, pričel iz nova prepir z Repni-kovim Tomažom, in to brez povoda. Pravica je lepa reč, lepa reč je pravica. In pri tem ostanem I Ko sem prišel iz zapora, - bila je mrtva mati, bil je mrtev oče. Na domu pa se je bil oženil brat, in grdo so me gledali povsod. Kaj mi je ostalo ? Udal sem se pijači in skoro sem pognal, kar sem si bil prislužil takö krvavo težko l To je moja povest, in drugega ne vem. No, pa se tudi Repniku ni godilo bolje! Slab gospodar je navadno slab Človek, ki nima sred ne za ženo ne za otroke. Takšen je bil Repnikov Tomaž. Pil je, dokler je käj imel, in ženo jc pretepal. Ko je vse pognal, pa jc umrl in v jedinščini jc pustil ženo in otroke. No, saj veste, kakö jel Časih ji malo pomagam 1 Je res ubožica 1 Nacepim ji drv in donesem ji vode v težkem škafu. Je res ubožica! Takö jc bilo, in sedaj pravim: Bog se usmili nas vseh!« — Natö ga vpraša gospod Andrej: »Zakaj je ne vzameš, Jcrnač, sedaj ko je vdova?« »Zakaj je ne vzamem?« zatogoti se JernaČ izpod Skale. »Zatö ne, ker je vsakdo brezpameten, kdor se oženi! In pri tem ostanem!« Nekoliko pozneje pa pristavi zamolklo: »In tudi ne, ker sem pijanec, kakeršen je bil öni, ki ga je prej imela, in — ker ima otroke, ki bi ne bili moji!« In debela, debela solza se mu utrne iz očesa in počasi zleze po rjavem lici, katero sta razrili pijača in nesreča! — (I)alje prihodnjič.) Moja ura. fil oja ura je narobe! Kadar sem vesel, uhaja, Kadnr sem bridkostnih mislij, Pa nalašč mi zaostaja. Da bi rajši v srečni ddbi Časih malo zaostala, In zatd V( viharnih dnevih Dvakrat, trikrat bolj vihrala! L. Habčtov. -TJ Herondovi mimiambi. Spisal R. Perušek. (Konec.) VII. Čevljar. V— etrona. Kerdon, privedla sem ti ti-le lepotici, ako imaš kaj pametnega dela svojih rok, vrednega, da jima je pokažeš. Kerdon. Ne (vodiš jih) zastonj, Metrona. Ljubim roko! Drimil!1) ali ne postaviš ven večje klopi tem gospčm ? O, čuješ I Ali že zopet spiš ? Udari ga, Piste,*) po rilci, dokler ves spanec iztrese, ali še bolje, priveži mu trn 2) z lepo nitjo3) o vrat. Hej, hišoder,4) miči brže kolena, ali storim, da jih bodeš golil rožljajoč (s sponami), ki naj ti bodo potem v svarilo! — Sedaj jo čistiš ti lenuh ? Jaz pa izprašim tvoje sedalo. (Metroni.) Sedite, Metrona l Piste, odprl gorenjo omaro — ne te le, dno gorenjo, sem dejal — in brzo prinesi doli krasne zdelke, izum Kerdonov. lSoga mi, Metrona, kakšne zdelke bodete gledale! (Slugi.) Lc paztio odpri shrambo! Najprej poglej, Metrona, te le, kakd natanko se stika podplat k podplatu. Oglejta si jih tudi vedve, ženi! Vidite, kakd je peta pričvrščena in kakd je vsa opremljena z jermenčki; in tu ni nekaj lepo, nekaj pa ne, ampak vse je kar najlepše (izdelano). Kar pa se tiče barve, ne najdete druge tej jednake, kakor vam bog daj življenje po vaši želji uživati. Takd se ne blišči nc božur v cvctu in ne vosek. Strojarju Kandatu sem dal za usnje tri mine, in barva (usnja) je bila drugačna in gotovo ne lepša. (Žene se mu nejeverno smejd.) — Prisezam vam na vse, kar je sveto in blaženo, o žene, da govorim resnico. Ne rečem niti najmanjše neresnice nI sedaj ni sploh kdaj, ali Kerdon naj se ne veseli življenja in ne uživa dobička in moji otroci naj mi ne bodo hvaležni. 6) — Res imajo stro-jarji več dobička; oni delajo menj, uživajo pa dohodke čevljarskega obrta; smolar ima pa bedno siromaštvo in glad, rabotajoč noč in dan. Svoj stolec grejem do večera. Do zore pa, čim Mikionovi krepkoprsni J) Drimylos in Pistds sta imeni rokodelskih pomagačev. •) Trn je najbrže kako čevljarsko orodje, morebiti ,.ši!o". 3) Ironski mesto ,,drete". *) Tako so se nazivali robi, v hiši vzrejeni, ker so se drznili marsikaj storili, kar ni bilo domu v korist. s) Glej III. op. 9. petelini zapojd, moje ok6 ne ulovi, mislim, nI toliko spanja. (Pri teh besedah pokaže kazalec in označi s palcem majhen del na njega konci.) — Še nisem povedal, da moram rediti trinajst robov, ker otroci so leni in znajo samd jedno stvar: daj, ako kaj imaš, najsi dežuje;x) siccr pa ležč brez dela in grejejo, kakor mladiči, svoje gdze. — Toda, kakor pravi pregovor, trgovina ne potrebuje besed, nego denarja. — Metrona, če vam ta par ne ugaja, prinesel bode še drugega za drugim, dokler se ne prepričate, da Kerdon ne govori neresnice. Prinesi, Piste, vse shrambe, (za sebe) zakaj treba, da greste čim najbolj razvnete domov. — Le glejte, to so novosti vsake vrste: sikijonke,2) ambrakidke,9) mehke ptičke, papigovke,3) konopljenke, lepotinke, dogležnjice, jonske2) ob-krožnice, nočeskočke, nadgležnjice, rakovke,3) cepetavke, argejke,2) škrlatke, klinčevke, lestvice. Kar želi' katera od vas, povej, ker to pač čutite, o žene, zakaj tudi psi radi glojejo usnje.4) Prva žena. Po čem hočeš prodati dni par, ki si ga prej izvadil ? A ne zagrmi preveč, da nas sam nc zapodiš v beg.6) Kerdon. Ako hočeš, ceni ga sama in ustanovi ceno, katere jc pač vreden. Saj izdelovalec te pač ne bi prepričal. Žena, ako res želiš dela čevljarskega, ponudila bodeš nekaj — takd mi tc-lc sive glave, v kateri je lisica naredila gnezdo. °) (Za sebe.) Dajta nam, ki sukamo orodje, kmalu jesti, o Ilermej koristonosec in Pejtona7) pridodajmea; ako se nam sedaj nič ne ulovi v mrežo, ne vem, kakd se bode moglo loncu bolje goditi. Prva žena. Kaj godrnjaš in slobodno ne poveš cene, kakor si jo izračunjal? Kerdon. Žena, ta par je vreden jedno mino,8) pa jih gledaj od zgoraj ali od spodaj;9) ako bi Atena sama kupovala, ne bi odpalo (tej ceni) nI za jeden iverček bakra. ') T. j. vsekakor; mi pravimo: „Tudi ako bi koli leteli". 8) Imenovane po mestnostih, Sikyonu, Ambrakiji, Argu, Ijoniji. ") Po barvi doličnih živalij. ■*} Pregovor ta hoče reči: „Kakor psi ne nehajo glodati usnja, kadar so ga po-kusili, tako ženske ne gredo iz čevljarjeve prodajalnice, čim se zagledajo v njene lepote. r') To je: „Ne povej pretirane cene, da se ne ustrašimo." ") Grška beseda ,.«Xwn«zitau znači „lisičje gnezdo" in „izpadanje las". To dvojno značenje iste besede prenaša Kerdon šaljivo na glagol, in hoče torej reči: „Med sivimi senci je nastala pleša". Poglej Pleteršnikov slovar pod besedo »lisičast«. Peithd, pregovarjanje. 8) Jedna srebrna mina je po priliki 45 gld., torej za jeden par čevljev previsoka cena. Misliti si moramo, da ima Kerdon v mislih jedno mino ptolomajske, ne atske vrednosti. Jedna bakrena mina ptolomajska je vredila 75 kr., kar je za tedanje čase primerna cena za jeden par čevljev. Jedna mina ptolemajska ima 4 statere. Eueteridi ne dä čevljev niti za pet sraterov, a novi kupovalki jih končno pusti za 3 statere. ®) N. čevlje. Prva žena. Prav po pravici jc napolnjena tvoja prodajalnica, o Kerdon, z bogatimi in,lepimi zdelki. Lb dobro jih čuvaj in suši. Dvajseti dan mescca taureona *) se udaja Hekataja2) hči Artakenkc in treba ji čevljev. Ako ti Sreča pomaga, nesrečnik, prinesd ti morebiti, ali bolje, prav gotovo, zahtevano ceno. Ali sešij si tobolec, da ti mačke ne raz-nesd min. Kerdon. Če tudi pride Hekataja, ali pa Artakenka — izpod mine ga ne odnese. Izvoli si po tem stvar premisliti. Druga žena. Kerdon, ali ti ne dovoljuje dobra Sreča dotikati se nožic, katerih se dotikajo poti in eroti,3) — ti pa si svrab in goba — takd da ti cvete od nas dvojen dobiček. Še jedenkrat, po čem daš tej-le dni drugi par? Napihni usta, da čujemo tebe dostojen glas. Kerdon. Takd mi bogov, strunarica Euetčrida prihaja vsak dan ter mi ponuja zanje pet staterov, ali jaz jo sovražim, najsi bi mi obetala štiri darejke,4) ker mi ženo sramoti z grdimi psovkami. Če pa jih ti, draga, potrebuješ, vzemi in nosi jih. D.iti ti hočem i te i dne za tri darejke, kar mene stanejo, zaradi te-le Metrone in zaradi tvojih usten. Tvoji poljubi bi me mogli dvigniti do bogov, premda sem proti drugim (ženskam) kakor kamen. Saj nimaš samd jezika, nego lej razkošnosti.6) Oh, ta mož pač ni daleč od bogov, kateremu ti noč in dan pojiš ustna. Daj sčm nožico! Postavimo jo na stopalo. Tleski6) nič ni treba ne pridejati ni odvzeti. Ali lepoticam pristajc vse, kar jc lepd. Človek bi rekel, da je Atcna sama urezala podplat. (Obrne se do druge žene, ki je prišla z Metrono). Daj tudi ti svojo nogo l Hrapavi podplat se dobro prilega. (Udari na podplat, da skoči noga ku-povalkina v čevelj.) Bik vas je sunil.7) Ako bi bil kdo krivec obrusil ob stopalo,8) ne bi moglo delo, takd mi hiše Kerdonove, pristajati bolje, nego pristajc v resnici. (Prikaže se tretja ženska na pragu proda- *) Pozejdonu posvečen mesec pri Samcih, Kyzikencih in Sinopejcih (pri Atcnjanih se je zval isti mesec: Pozejdcdn.) 3) Hekataja, Artakenka in pozneje imenovana glasbenica Euetčrida so bile pač kupovalkam in prodajalcu dobro znane osebe. 3) Tldfto: in SfcoT8$, bogovi poosobljenega hrepenenja in poosebljene ljubavi. ■*) »darejk« je ime zlatu, kakeršne je Darej prvi koval. Njih vrednost je bila po priliki 12 gld. 6) Ženska ustna so čaša vina, ki človeka brzo upijani. Kaj ima jezik pri poljubih opraviti, dd se ugeniti. Sito pa je rabilo Grkom v to zvrho, da se je vino očistilo in takd njegov ukus izboljšal, predno se je vino pilo. ö) »Paks<. S tem glasom morebiti oponaša Heronda tleskanje s prsti. ') Te besede so bile navaden pregovor. 8) T. j., ako bi bil kdo na nogi umeril podplat ter ga takoj i/.rezal. jalnice, morebiti Eueterida.) Ti pa, ki rezgečeš pri vratih bolj nego kobila, dala bodeš za te-le (pokaže ji par starih čevljev) sedem darejkov. — Žene, ako vam je treba še česa drugega, sandal ali (obutala), ka-keršno navadno doma vlačite za sabo, samd služkinjo pošljite k meni. (Onidve odideta. Metroni.) Ti pa, Metrona, pridi vsekakor devetega k meni, da dobiš rakovke svoje.*) (Sam zase.) Saj pameten človek mora plašč, ki ga greje, dobro krpati.2) — V odlomku, naslovljenem »Sanje«, vzbudi se kmetica iz težkih sanj, vstane in kliče služkinje ter jih psuje, ker lene polegavajo. Potem pripoveduje Ani, ki je bila njena ljubljenica, svoj san. Zdelo se ji je, da hodi po veliki debri kozel. Potem se ji je zazdelo, da je izpreme-njena v kozo in da so kozji pastirji počenjali neslane burke, takd da je mislila, »da trpi dvetisoč nevolj.« Iz nekaterih besedij, ki so se ohranile na koscih papira, da se slutiti, da je bila potem vsebina mi-miambova ta le: Zbežala je in zašla v nek vrt ter prosila pomoči. A nekdo jo je surovo izpodil. Zatem je govor o nekakih drevesih, o nezgodah, o oblačenji in slačenji, a iz vsega se ne da jasno sestaviti tok mislij. Pač pa je iz vsega razvidno, da je pesnik prav naravno opisal neugodne sanje, kadar človeka mora tlači. Znano jc, da mnogokrat sanjamo, kako smo v smrtni nevarnosti, kakd bežimo pred sovražniki, a ne moremo ubegniti, kakd se mučno oblačimo in slačimo ali pa celd goli stojimo sredi ljudij. Tudi v tem je pogodil opis sanj, ker misli brez prave zveze skačejo od predmeta do predmeta. V »Zajutrku« pozivlje gospodinja žene, ki so jo posetilc, naj sedejo. Potem ukaže svoji hčerki, naj gospčm ponudi krepčil. Dete pa se obotavlja, ker ga je sram. Nekatere posamezne besede se dadč takd tolmačiti, da jedna žena odgovarja: »Pila sem že do sita.« Poslednja beseda v odlomku »polajfevec]«, priča, da so žene pile pola-jevec, ki je bil priljubljena pijača pri misterijah Demetrinih. V odlomkih Herondovih in Macijevih, njegovega posnemovalca in prevoditelja, ohranjenih je nekaj fraz, katere so gramatiki izpisali zaradi pojedinih besed al rekel: v drugih pa je nekaj sentcncij, iz katerih se dä posneti, da je bilo njegovo geslo: »Uživaj življenje, ker je kratko«, »Ne beli si glave s skrbmi« in »Ne obupuj«. Staro ime katero je Heronda razširil v jmjmpomeni prav za prav nmetnika, ki je posnemal besede in kretanje resničnih oseb. Take »mime« so že v starodavni dobi sosebno v dorskih deželah, torej v Siciliji in v Spodnji Italiji, bodisi pos^mičniki bodisi večje ') Metrona je dobila par čevljev v dar, ker mu je privedla novih naročnic. 2) T. j. posredovalko je treba vedno ohraniti dobrovoljno. družbe predstavljale in v prizorih oponašale tipiške osebe vsakdanjega življenja, n. pr. rokodelce, zdravnike, klepetulje i. t. d. Take predstave pa niso bile igre na pamet naučene, nego dotični glumei so si jih izmišljavali sproti. Tudi besede niso bile prva stvar, nego šaljiva dejanja in šaljivi obrazi, govori in šaljivo kretanje. Takih glumcev je bilo vselej dosti na sejmih, kjer se jim je ljudstvo smijalo. Kakor Epiharm in Sofron, takd je tudi Heronda posnemal te glumee, seveda v pesniški obliki. V Herondovih mimiambih je vse zanimanje obrnjeno navadno na jedno samo ličnost, in skoro v vseh mimiambih govori več nego polovico jedna glavna oseba. Ostale osebe so le postranske (secundae partes, Nebenrollen). Krivo pa bi bilo misliti, da so bili mimiambi Herondovi namenjeni za deklamovanje ali celd samd za čitanje. — Ze prvi mimi, ki še niso imeli nič opraviti s slovstvom, bili so dramatski, in da so sc izvajali rimski mimi na gledališkem odru, to jc priznana stvar. Lahko torej sklepamo, da so tudi Epiharmovi, Sofronovi mimi in dosledno Herondovi mimiambi bili namenjeni za oder. Saj si tudi ne moremo misliti pravega uspeha pri teh igricah, ako jim ni priskočila v pomoč primerna scenerija, primerno kretanje telesa in izrazi v obličji. Mislimo si kot primer samd pretepanje v tretjem mimiambu Herondovem. Kdor bi hotel ugovarjati, da zahteva 11. pr. četrti mimiamb preobširnih scenskih priprav, naj drži na umu, kakd si pomagajo dandanes dunajski volkssängerji; mnogokaj se prepušča domišljavosti gledalcev, saj je celd na velikih odrih treba mnogo fantazije, in vzpominjajmo se, kakd so si pomagali dramatiki v dobi Shakespearjevi. Kje pa so se torej predstavljali mimiambi Herondovi? Meister misli, da so se igrali v velikem gledališči aleksandrijskem. To pač ni verjetno, da bi se take drobne sličice predstavljale v prostranih gledališčih. Mislimo si rajši, da so se igrale na javnih prostorih, kakor n. pr. v dvorani velike gostilnice, ali v lopah, ki so se postavljale ob sejmčh, ali pa domd v zasebnih hišah. Iz mimiambov Herondovih je razvidno, da je čas res kold, ki se obrača in vrača. Kdo se ne bi vzpomnil, kadar čita te starodavne umotvore, dnih proizvodov, katere dandanes lahko čitamo v veliko-mestnih šaljivih novinah, n. pr. v dunajskih »Humoristische Blätter«, ali v parižanskih »Vie parisienne« ? Ali niso mutatis mutandis ti dnim jako podobni i po vsebini i po dramatski obliki? Modernim proizvodom so pridejane navadno ilustracije. V poslednjih letih pa je znanstveni svet takd temeljito vzpoznal slikabarstvo in podorstvo He- t Jos. Freuensfeld : ločitev. 465 rondo ve dobe, da bi se v novem izdanji tudi vsakemu mimiambu Herondovemu mogel pridejati posnetek kake istodobne slike, ki je zanj narejena kakor nalašč.1) Na kraji tega spisa naj mi bode dovoljeno dostaviti nekoliko opazek in popravkov. Rokopis, ki je ohranil vsaj deloma mimiambe Herondove, našel se je v Deyrütu v Egiptu. Priložen je bil mumiji Sarapa, sinu Sarapionovega, ki je umrl leta 13. pred Kr. Ker pa smemo trditi, da je bil rokopis že tedaj precčj star, ker je njegova pisava podobna pisavi dnih papirov, ki so se izvestno ohranili iz tretjega in prve polovice drugega stoletja pr. Kr., smelo trdimo, da ima rokopis nad dve tisoči let. Na str. 169. smo rekli, da je rokopis Herondovih mimiambov pisan z »malimi kurzivnimi črkami.« Da se ognemo nesporazumku, treba opomniti, da s tem izrazom nismo hoteli označiti črk, »minusculac« imenovanih, nego drobne »maiusculae«. Omenili smo tudi na strani 217., daje druga roka popravljala prvopis. Rieh. Meister pa trdi, da ga je popravljala tudi še tretja, četrta in peta roka. — Odkar je bil naš spis dogotovljen, razbistrili so učenjaki mnogo početkoma temno stvar. Mnogokaka stvar se je upotrebila med tiskom tega spisa, a vseh rezultatov kritike ni bilo mogoče več porabiti. Sosebno marljivo so delali Angličani. Lepo število spisov je izšlo v »Acadcmy« in v »Classical review«, ki se pečajo s Heron-dovimi mimiambi. Izmed drugih spisov naj se omeni prevod Siegfrieda Me kl er j a: »Hcrondas' Mimiamben«. Wien 1894. in Želinskega ruski spis o Herondi in njegovih slikah, kije izšel leta 1892. v Moskvi. Med posnemovalci Herondovimi bodi zabeležen tudi iz najnovejše dobe Francoz Marcel Schwöb, ki je napisal letos knjižico, naslovljeno »Les mimes par M. Sch.« — V pristopu k svoji knjigi priznava on sam, da ga je Heronda poteknil, da spiše svoje »mime«. !) Th. Schreiber »Kulturhistorischer Bilderatlas«. I .očitev. aju so ločili za vselčj! . . . Jablana pred našo hišo cvete, Pojeta si ptička dva na njej; X ' Vejic nosi jeden, drugi plčte . . . Naju so ločili za vselčj! f Jos. Freuensfeld. Rokopis. Spisal A. Funtek. (Dalje.) II. esenski veter je bučal po mestnih ulicah in curkoma zanašal deževne kaplje ob okno Bronove pisarne. Tema je bila v nji navzlic neprekesni popoldanski uri, in Bron je odmeknil stol od pisne mize ter sčdel k oknu. t Siromak« jc bila naslovljena drama, katere rokopis je držal v rokah, delo Vida Gorana. Bron se je lotil prebiranja, da jo prečita vsaj površno, zakaj posebnih lepot itak ni pričakoval pri takšnem dramatskem poskusu. Iz tega, kar se je pripetilo dopoldne, pač ni težko posneti, da je bil vrhu vsega jako slabe volje in da se zatorej »Siromak« ni mogel nadejati kdo vč kakd blagohotnega sodnika. PreČital je torej nekoliko listov brez posebnega zanimanja in srečno dognal prvo dejanje, ne da bi mogel izreči kaj dobrega ali käj slabega. Ali prčcej potem je prihajal čimdalje pozornejši, in okd mu jc kar hitelo po vrstah, pisanih z odločno moško roko. Temnilo se je čimdalje bolj po sobi, zunaj je deževalo kakor izpod kapa, Bron pa je čital in Čital širokoodprtih očij, grozničavo hitro . . , »Krasno!« zamrmral je nekolikokrat med zobmi, »genijalno! Ta prizor in ta in ta — mojstersko!« In krčevito je obračal list za listom in težko je sopel. Iz njega očij je kar gorelo, in ustna so se mu tresla od velikega nemira. Popolnoma se je zatopil v snov, deloval, čutil, govoril z osebami, in vedno pogosteje so zveneli njega presenečeni vzkliki po sobi . . . Sedaj dokonČži čitanje in odloži rokopis. Z roko si poravna lasč s čela in strmi na ulice. »To je genijalen človek,« deje polglasno, »drama mora imeti velikanski učinek!« Zamišljen stopi od okna in hodi po sobi. Bilo je njegovo iskreno prepričanje, da je »Siromak« izdelan z izrednim zanosom in vender takd resnično, takd živo, kakor ga more izvesti samd človek, kateremu vrč srce od pristne mogočne poezije. In nekaj kakor zavist se mu hoče vsiliti v dušo do tega Gorana, ki morda sam niti ne sluti, kakšen dragocen umotvor mu je zaupal . . . Bron sam se čuti tako nizkega ob takšnem orlovskem poletu, in zajedno s tem čustvom, o katerem si neče priznati, da bi bila zavist, obide ga veliko spoštovanje do stvaritelja tolikanj krasnega proizvoda . . . Ali to so bila pač le prva čustva. Za njimi so prišla druga, in Brona se je hipoma polotila tolika razvnetost, da mu kar ni bilo prebiti v sobi. S težkimi velikimi koraki meri pisarno, in glava se mu skloni nizko na prsi. Ne more se odkrižati mislij na svoj rokopis, ki leži ondu v pisni mizi. Koliko truda, koliko časa je bilo treba, predno se je dovršilo delo, koliko lepih — praznih sanj je polagal vanje! Kolikokrat so mu od popirja pobegnile misli v jasno gledališče, kjer je že gledal, kakd uprizarjajo njega umotvor, kjer je čul gromovito ploskanje vsega občinstva in videl naposled na odru možd, prav takšnega, kakor je sam, kakd se klanja in zah valja za tolik uspeh — vse to je bilo pač zaman! In tudi tisti prizor v domači sobi, kjer je mlada deklica s solzami veselja in ponosa pritiskala razvneto glavico na prsi poštar-nega možd, očeta svojega — tudi tisti prizor je bil zgolj obsena, katera se nikoli ne uresniči! Nepopisno bridko čustvo obide Brona, in zajedno se dvigne velik srd v njega duši, srd proti njemu, ki bode izvestno srečnejši od njega! — Ali ga ne vidiš ondu, razsvetljenega odra, ali ne čuješ zopet gromovitega ploskanja, in ali se ne klanja zopet na pozornici mož, ki se zahvalja za nocojšnji uspeh? Da, to je baš — tisti prizor, kakeršnega jc gledal tolikokrat v živih sanjah, samd dni mož na odru, to ni on, Bron — to je mlajši, darovitejši mož, to je — Vid Goran! To je prav tisti Goran, ki je dopoldne stopil v njega uredniško sobo, ponižen kakor prosilec, želeč si njega blagohotne sodbe! Nekaj kakor grohot se izvije Bronu. Kakor prosilec! Ponižen! In če mu ondaj, kadar zopet pride, povč resnico, če mu povč, da je »Siromak« krasno, resnično pesniško delo, tedaj bode prav ta Goran dvignil glavo in ga morda celd nekamo prezirno zahvalil za izkazano prijaznosti In če se srečata kdaj pozneje, ko se bode že prevzel slave in časti, tedaj se utegne nekamo pomilovalno nasmehniti staremu možu, češ: »Glej, tebe sem prišel prosit sodbe, tebe, ki nisi nič proti meni, ki morda niti nisi sledil poletu mojega srca in uma!« Bron sčde ves iznemogel na stol. Vse mogoče, da pride takd. In če pride, toli neupravičeno ni. Oskromno se» bode moral ukloniti dnemu prezirnemu nasmehu, in samd ta zavest ga utegne naudati, da je bil baš on sam, ki je prvi izustil ugodno sodbo o predloženem delu, 30* da je baš on ohrabril neznanega mladeniča in ga napotil do sedanje čast i ... Izvestno: če bi izrekel: »Delo ni nič vredno, škoda truda in časa,« ako bi izrekel še nekaj pikrih besed — česa pač ni moči izustiti in podpreti, kadar kdo hoče uničiti tvor druge roke! — Goran bi verjel njega besedam in odšel, kakor je prišel, in zavrgel bi svoje delo, uničen v domišljijah svojih. In tedaj bi ne bilo dnega omamnega prizora na odru in gromovitega ploskanja — ničesar bi ne bilo, kar gleda sedaj v razvnetih sanjah, toli nemirno utripajočega srcä . . . In — Bron skoči s stola, kakor da je šinila strela predenj — in kaj bi bilo, ako bi res izrekel takovo uničevalno sodbo? Hipoma mu zavre kri proti srcu in vroče mu prihaja v glavo. Res je, to bi bilo nepošteno dejanje, kakeršnega se mora sramovati sam pred seboj! In kakd li naj bi prosto pogledal v oči mladeniču, ki se je tolikanj zaupno obrnil do njega? In naposled — kakšen dobiček bi imel od tega, če ubije mladeniča na duhu? Nikakeršnega. Največ vest bi ga utegnila peči, da je ravnal brezvestno, ko prav za prav ni bilo povoda za takovo ostudno dejanje. Povoda ni bilo ? Da, zavist, ta je bila povod! Ali takd se neče ogrditi pred samim seboj! Kadar dojde Goran, povč mu čisto resnico in mu že zajedno častita za prihodnje uspehe. To bode vsaj moško, najsi mu tiste hvalile besede ne bodo prihajale iz srcal Bron seže po rokopisu, da ga zaprč v svojo mizo. Kär zapeče ga v roki, in nehotč šepne kakor v sanjah: »Rad bi, da si moji« Zdajci pa se zdrzne, ne tolikanj od te želje po tujem blagu nego od grozovite misli, ki mu je pretresla možgane kakor elektriški udarec. Da bi bil ta rokopis njegov — — nič ložjega negoli to! Samd potisniti ga je treba v najskrivnejši kot svojih pisanj, potem pa ga Go-ranu kratko in malo utajiti — — Bron vzdihoma sčde in nevedč sklene roke. Ustna pa se mu gibljejo, kakor bi prosil pomoči v tej izkuŠnjavi . . . »Če ga utajiš,« takd mu šepeče zloben glas v srci, »kaj ti more? Neznan človek, kakd li naj dokaže, da ti je kdäj prinesel rokopis? Kdo bi mu verjel, če določno izpoveš, da ga ne poznaš, da ga nisi še nikoli videl ? In glej, kadar ga imaš v roki, kdo ti brani, da bi ga ne odposlal v stolno mesto, izpremenivši morda tu in tam käj malega, kar ne sodi vanj ? Ali čuješ, kakd te slavč, kakd se klanjajo včli kemu duhu, ki je zasnoval in izvedel takšno delo ? In ali vidiš -tiste svetle novce, ki jih prejmeš za — svoj proizvod, več nego dovolj, da svoji Olgi privoščiš dno oskromno razvedrilo ?« Brona porosi mrzel znoj, in rokč se mu krčevito oprijemljejo stola. Grozničave sanje mu begajo glavo, zatiraje še tisto malo razsodnosti, kolikor si je je ohranil šiloma. Kdor posluša izkušnjavo, najsi še uporno, ta je toliko kakor izgubljen. Bron vč, da se zakrivi podlega čina, ako si prisvoji Go-ranov rokopis, toda ubraniti se ne more tej pogubni misli. Olgi bi lahko privoščil zaželeno razvedrilo — da, prav to je, kar ga bega še najbolj 1 To ubogo dekletce je res okusilo doslej še takd malo dob rot . . . Nehotoma se zamisli Bron, in vse dosedanje življenje mu plove jasno pred očmi . . . Tedaj, ko je še deloval kot slabo plačan novinar pri včlikem časopisu v stolnem mestu, privedel je na dom ženo poročeno, tiho, dobrodušno bitje, ki ga je ljubilo od vsega srca. Ondaj ni bil tolikanj razsoden, da bi bil pred poroko dobro premotraval gmotno stanje svoje; toda zavest ga je obhajala, da bode delal dvakrat rajši, ko bode delal za dva. Delal je res, in izhajala sta za silo, ubožno sicer, ali pošteno. In izhajala sta tudi potem, ko se je narodilo dekletcc, Olga. Koliko ljubezni, koliko solnčne sreče je prisijalo s tem detetom v hišo! In prav to dete mu jc bilo jedini solnčni žarek v tisti hudi dobi, ko je neozdravna bolezen položila ženo na posteljo, ko je ostal z dekletcem sam na svetu. Drugje je bil stroj v drugih rokah, doma je oživel. Koliko težko prisluženih novcev si je utrgal, da je kupil hčerici to in dno, kar je prijalo nje očescu! In ne samd to: Bron je gledal v bodočnost in vedel, v koliki bedi ostane to šibko dete, ako bi hotela neizprosna usoda, da bi legel v prerani grob. Zatd je nosil redno vsak mesec nekaj v hranilnico — mnogo ni bilo, časih le nekaj novčičev, ali nadejati se je smel, da se sčasoma nabere večja vsota, ki bi otela hčer po očetovi smrti vsaj prve, največje bede . . . Vse to so pogoltnile pozneje bolezni in druge okolnosti, kakeršnih je vselej dovolj. Takrat je spoznal bridko izkušani mož, da mu ni bivati v včlikem mestu, in zatd je iskreno veselo pozdravil novico, da se mu v malem rodnem mestu nudi prilika, prevzeti uredništvo »Bliska«. Preselil se je semkaj, in ako prav računja, to je letos že deseto leto, odkar živi tu, ne toliko sebi nego hčeri, ki se je v tem razcvela v lepo, ljubeznivo mladenko. Deset let! Dokaj se ni zgodilo v tej dobi, da bi bilo vredno imena. Bron je zahajal v družbo, kolikor je moral, živel oskromno — kakd tudi ne, ko mu »Blisek« ni dal živeti sijajno. — in se skrbno bavil z vzgojo svoje Olge. Presrčna ljubezen je spajala očeta in hčer, in takd bi se utegnilo reči, da nI oblačcc ni zatemnil neba njiju sreče, ako bi Bron prepogostoma ne gledal v bodočnost in vzgrožen ne premišljal, kaj potem, ko mu nekega dnč prestane moč življenja in ostane Olga sama na svetu. Zatd je poleg tega. da je urcdoval svoj list, tudi sicer marljivo delal na književnem polji in sodeloval tu in tam, nekoliko, ker je čutil za to poziv v sebi, nekoliko pa tudi, da si prisluži denarja za dobo, kateri se končno ne izogne nihče. In takd je prihajal novec za novcem, in vse je vestno spravljal v hranilnico, ne zase, nego za dete svoje. In da napravi Olgi tudi vsaj jedenkrat v življenji nekoliko veselja, obetal ji ie, da odideta poleti na kratko potovanje, kateremu bi ravno zadoščala nagrada, katere se je nadejal za poslednji svoj dramatski proizvod — — To vse je končano sedaj, in hipoma so se zgreznili vsi lepi načrti! Strah ga je tistega trenutka, ko bode moral izreči hčeri, da ji je obetal preveč, priznati, da je preveč zaupal samemu sebi in duševni svoji moči. Porosile se ji bodo oči, in zmajala bode z glavo, kakor bi ne mogla verjeti takd čudni govorici . . . Zbegan strmi zopet v rokopis pred seboj. Temne sence so se prostrle po sobi, ali Bron niti ne misli na to, da bi užgal luč. Čemu tudi! Takšnim mislim, ki mu izpreletujejo možgane kakor pekoče iskre, ni treba svetlobe! ... Če bi bil ta rokopis njegov — ta misel ga obhaja čimdalje silnejc. To nič ne pomaga, da se ji ljuto upira poštenje, spoštovanje do samega sebe . . . čimdalje razločneje se prikazuje pred njegovimi očmi zlatolasa glavica s tistimi velikimi očmi, ki se bodo zatemnile od tihe bolesti! In naposled: ali je res takšen greh, če si prisvoji rokopis? Goran je mlad, neizkušen — kdo vč, ali bi mu ne bil prvi uspeh v pogubo? Bron dobro poznä pisateljsko življenje, vč, koliko bridkostij prinaša, koliko pogube se skriva pod njega jasno zunanjostjo! Morda je Goran nevedč ustvaril delo, kakeršnega ne vzmorc nikoli več! In če bi ga ne vzmogel, kaj ga čaka potem, ko se mu poleže prva vinjenost, ko bode svet hladno in čimdalje hladneje sodil njega poznejše proizvode ter se jim naposled celd rogal, očitaje mlademu možu, da je brez nadarjenosti, da prvo njegovo d<;lo še ne dokazuje ničesar, ker se sploh ne vč, ali je bilo res plod njegovega srca in uma . . . Ali bi mu torej ne izkazal cel<5 dobrote, če ga s svojo pohvalo ne zavede na opolzli pot? Ali ni naposled to celd njegova — dolžnost? Dosti slepila — dolžnost ni! To vse, s čimer slepi samega sebe, ni nič drugega nego olepšavanje namerjanega zločinstva! Če seže po rokopisu, tedaj mu ostane vse žive dni pečat književnega sleparstva, sramotno znamenje, da bi ljudjč lahko s prsti kazali na brezvestnega tatu . . . Ljudjč? Kdo vč kaj o vsi tej stvari? Goran sam! Ali on je tuj, njemu bi ne verjeli, ako bi ga obdolžil književne tatvine! Toda stoji Če bi le-tä izpričal z dokazi, da je res on sam pisatelj »Siromaka« — recimo, da si je pridržal — prepis? Bron nehotč zaječi. Tedaj bi bilo vse izgubljeno! Stal bi pred ljudmi kakor navaden malopridnik in uničeno bi bilo življenje takd njemu kakor mladi deklici, kateri na ljubo si hoče oskruniti doslej čiste roke. Da, da, ko bi ne bilo prepisa, tedaj bi se že takd ali drugače zabrisal zadnji sled, takd pa . . . S tresočo roko užgč zmučeni mož svetilko, in ko se razprostrč nje svetloba po sobi, takrat šele se vidi, kakd pošastno izprcmenjen jc njega koščeni obraz. Vsa kri je izginila z lic in usten, oči pa se leskečejo od divjega ognja. Čemu je prav za prav užgal luč? Zatd, da se prepriča iz rokopisa samega, ali si je ta usodni Goran res obdržal prepis. In ko lista po »Siromaku«, uverja se Čimdalje bolj, da je to jedini izvod — tukaj je prečrtana cela stran, ondu zopet dolg odstavek, tu je nekaj vrst nadomeščenih z drugimi — iz kratka: vidi se jasno dovolj, da je prinesel Goran prvotni svoj rokopis Bronu v presojo. Bron si olajšan oddahne. V tem oziru torej ne preti nikakeršna nevarnost. Goran je ravnal lahkomiselno, ko je zaupal njegovemu poštenju! »Vender utajiti, da sem kaj prejel od njega,« izpregovon Bron sam v sebi, »tega bi ne mogel. Ne mogel bi mu pogledati v obraz! In vender, vender: rokopis mora biti moj. Dä, mora biti!« zakliče divje, takd da se ustraši samega sebe . . . Zdajci mu vzplameni pogled od blaznega veselja, zakaj že se je oglasil izkušnjavec v njega prsih: »Saj mu tudi lahko vrneš rokopis! Rogaj se mu, neusmiljeno sodbo izreči o vsem delu, dej mu, da je to nezmiseln nestvor, katerega ne vzprejme nobeno gledališče na vsem božjem svetu — takd ga pripraviš, da povesi ponosna krila, zadet naravnost v sreč, in da se nikoli več s svojim delom ne bode upal na dan. Ti pa. Bron — v ponedeljek pride šele — do tedaj je časa dovolj, da si oskrbiš prepis, in potem — potem — —« Popolna blaznost obide Brona, da ne premišlja več dalje. Mož, ki ni doslej še omadeževal svojega imena, nastavi perd in se zakrivi brezvestnega zločina, grozničavo hitro prepisujoč list za listom! . . . (Dalje prihodnjič.) Od Drave do Dravinje. Spisal M. Cilenšek. inkoštno soboto je bilo, ko sem se pripeljal v Maribor k staremu prijatelju, s katerim sva imela besedo, da prebijeva ob praznikih nekaj veselih ur na Pohorji. Ko si nakupiva potrebnih stvarij, odhitiva popoldne na kolodvor koroške železnice. Dočim pa je bilo dopoldne nebd jasno kakor ribje okd, zbirali so se sedaj oblaki in se skoro nagrmadili takö, da je prehajala navadna dnevna svetloba v mrak, dasi je bilo do večera še dolgo. Da naju niso prešinjala sosebno prijetna Čustva, to vč ceniti, kdor se je že ob takem vremeni napravijal na pot. No, strašljivec bi se bil bržkone obrnil in si mislil: »Mogoče, da mi bode nebd drugokrat prijaznejše.« Seveda, v take nadeje se lahko zaziblje, kdor utegne; kdor pa se le časih more odtegniti vsakdanjim svojim opravilom, temu ne zamerimo, da ne gleda tolikanj na vreme, ampak na čas. Zatd sva tudi midva ostala in nemirno čakala, ali že skoro ne pride železni konj, da naju potisne nekaj postaj na zapad. Polagoma so začele padati posamezne kaplje, in toliko da smo se stisnili v železniški voz, vlila se je strašna ploha, ki je zakrila na desno in levo vse nebd. Pomeknila sva se vsak v svoj kotiček in v skrbčh gledala, kaj bode iz tega. Ako misliš, dragi čitatelj, da sva še sedaj posebno hrepenela po Pohorji, motiš se zeld, zakaj predobro sva vedela, da napravi takšen naliv po gorah slaba pota. Počasi se je vender izlilo, in dasi dež nI prestal, vender je vse kazalo na to, da utegne biti danes še lep dan. Novo upanje, novo veselje 1 »Poglej jih no, koliko jih je letos! Kar veje se šibč pod njimi, to bode slaba!« dč prijatelj, skrbno gledajoč po slivovem drevji. — »Rožičev, misliš, käj ne?« — »Rožičev, dä, dä - a po Pohorji jim pravimo ocvirki.« — In res še nisem videl nikdar toliko te nesnage po slivah kakor dnega leta in dejal sem drugu: »Sedaj šele vem, kakd je mogoče, da se godi Pohorcem nekoliko bolje nego drugim rojakom. Hm, ocvirki na drevji, to ni malenkost! Prihranijo si lahko mnogo truda, ki ga narejajo drugje ščetinarji, ako hočeš imeti ocvirkov. Tukaj pa treba samd drevd potresti ter jih pobrati in shraniti. No, to je vredno, da se zapiše. Ti nestvori imajo torej tukaj veliko veljavo, drugje pa jih ni nič prida, zakaj rožiče si kupuje pač deca, da se nekoliko posladka, za korenjaka pa niso. Saj ti je znano: ,Fige. rožiče za mlade dekliče' . . . Morebiti pripravljajo tod tudi klobase na poseben način; recimo, da so se naučili to od Američanov 1 Najbrž bode käj takega; dovoli, da ti povem, kakd mi je pravil o tej stvari ,meksi-kajnar', ko se je vrnil v staro svojo domovino. Kadar misli Američan delati klobase, krmi Ščetinarja s samim rižem. Ko je požeruh do dobra opitan, priveže mu vrv okolo vratu in ga podi po dvorišči, sosed pa vzeme oster nož, odreže čevo od površne kože, in sedaj je treba kär rezati in metati v posodo — in to zgolj lepe, ukusne klobase. Drugič se ta komedija zopet ponovi. Ti se smeješ, jaz pa ti pravim, da je to zgolj resnica, katero mi je razodel ,meksikajnar\ in njemu verjamem.« Dobro je bilo, da ni bilo v najinem oddelku nobenega pravega domačina, zakaj nimajo baje radi, če govoriš prezirno o njih. Niti pravega imena jim ne smeš povedati, kakor bi se ga sramovali; še več: sami' se ga branijo z vsemi štirimi in nečejo ničesar slišati o njem. Pa bodi jim, a toliko vender lahko rečemo že sedaj, da smo na pravem sledu, in predno odložimo perd, že še dokažemo, da je naša trditev prava. Pravih domačinov torej ni bilo blizu naju, pač pa po-starcn mož in poleg njega mladič s puško. Oblečena sta bila go-spodski in sta seveda govorila blaženo nemščino — zatd nismo prišli prav v nobeno dotiko. — Meksikajnarjeva trditev se ti zdi torej prav iz trte zvita ; bodisi, a reciva rajši še katero o rožičih, da se vse ne pozabi. Kolika škoda bi pa tudi bila, ako človek pomisli, da so jih že Rimljani sadili ali vsaj poznali in jedli! Pa menda so jim malo zalegli, drugače bi jih Germani ne bili krstili za »narren«. Toda Rimljani so jim dali trez-nejše imč, ki slove: exoascus pruni. S tem so zaznamenovali seveda le kvarljivko, ki zajedava slive in namesto užitnega sadu zori dne ne-stvore. No, učenjaki pa trdijo, da se Rimljani niso dosti menili za take malenkosti, temveč gledali bolj na drugo stran. Zatd je več nego verjetno, da so Rimljani poznali le drugi del imena, in sicer tudi to samd takrat, kadar je bilo treba usta odpirati in požirati. Poznejšim rodovom baje se je šele posrečilo, da so našli v nekem latinskem slovarji prvi del besede in še tega ne na jednem in istem mestu. Beseda, kakeršna je sedaj, bila je raztepena, da niti Rimljani niso vedeli zänjo. Bilo jo je torej treba zvariti in ji, da glaje teče in se ne zapleta preveč v jezik, še košček dostaviti. Da se takega mučnega dela niso lotili lahkoživi Rimljani, katerim je pošiljal ves tedanji svet najboljših svojih pridelkov, o tem se uveri vsakdo, ki pogleda kam v rastlinoznansko knjigo. Da pa so vzeli latinščino in nekoliko tudi grščino v znanstveno terminologijo, to je brezdvojbeno jako hvalno, zakaj le takd je mogoče, da se je odpravila zmešnjava izza prejšnjih stoletij. Sedaj se je zasukala železna kača v mogočnem ovinku na desno in nam naposled malone zmedla pamet, zakaj prihajalo je čimdalje temneje, in hkratu nismo videli drug drugega; objela nas je popolna temä, in nemirno smo čakali božjega dnč. Velikanska skala se je bila neki privalila svoje dni z gorovja in malone ustavila Dravo. Tukaj so naredili predor, in odtod taka tema. Skoro potem pa je kača glasno siknila; menda je dala duška prebitemu strahu, a prestrašila se je vender takd, da so ji odpovedali vsi udje; ustavila se je torej, da si nabere novih močij. »Postaja Fal«, zakričal je nekdo, in sedaj smo se vsuli iz vdz kakor bučele iz panja — bili smo štirje. Dež nas je pognal v hišo, kjer smo nekoliko povedrili. A ker le ni nehalo, odrinila sva s prijateljem vsak pod svojo streho dalje. Predno sva dospela do Marije v Puščavi in prekorakala Radolno, oziralo se je že solnce z levim očesom na naju in naposled prav prijazno uprlo svoje lice v zemlja ne. Nama je kär vztrepetalo sreč, in vesela sva stopala malce vkreber po tihi dolinici, dokler nisva bila prav ob Po-horjevem vznožji in se ustavila pri Sv. Lovrenci. Dolinica ima nekamo srčasto podobo in je odprta samd na zapad in izhod, na severu in jugu pa jo obkoljajo visoke gorč. Toda takšen je le neznatni vzhodni del, katerega meji povprečno sleme od večjega zapadnega kosa, ki se razprostira preko Ribnice do Vozenice ob Dravi. Seveda je svet tod bolj hribovit, a podlaga so mu jednake plasti. V dolgem pasu namreč od gori imenovane postaje do Vozenice tvarjajo površje tretjetvorne plasti, in sicer prvakujejo povsod sockini skladovi, dočim je drugega gradiva prav malo. Najbolj čudno je to, da si Drava ni izbrusila svoje struge v teh plastčh, temveč nad Voze-nico sc je obrnila na levo stran in v trdem pragorji krhala svoje moči, dokler ga ni zadostno izlizala. Tretjetvorne plasti sezajo tu neposredno do pragorja, in niti sledu ni o triasni tvorbi. Ker sva imela še precčj časa, prehodila sva trg od konca do konca ter si ogledala to in dno. Znamenitostij nisva opazila nobenih, zatd sva se ustavila šele ob gorenjem konci, kjer stoji župljanska cerkev. Na nje zidu je naslikana velikanska podoba Sv. Krištofa. Tudi drugje imajo takšno navado, ki je bržkone francoskega izvira. Takd je sodil nekdanji naš profesor na vseučilišči, razlagajoč slušateljem svojim geologijo in vse tisto, kar je v zvezi ž njo. Naj mi nihče ne zameri, ako izpregovorim o tem resnično besedo. — Za predpotopnih časov so živele na naši zemlji drugačne živali nego dandenašnji. To- likih, kakor so dandanes, iskali bi jih ondaj zaman, dasi je podobnost časih taka, da bi človek kär zinil znano imč. Bile so pa to majhne in velike živali, ki so živele svoj čas in naposled v prvotni obliki izginile z zemeljskega površja. Vender zemlja ni ostala brez njih, temveč iz prvotnih so se razvile druge, ki so sicer v marsičem še spominjale prvih, a imele tudi svoje posebne znake in posebna svojstva, ki so se čimdalje bolj razvijala in se končno izpremenila v stalna. Zatd nahajamo v zemeljskih plastčh živalskih ostankov, ki prehajajo drug v drugega, in sicer vedno takd, da so dni iz mlajših dob popolnejši mimo starejših. To sodimo seveda zmirom po denašnjih živalih, katere se nam zdč najpopolnejše. In takd je tudi! Ali vrnimo se zopet k naši sliki. — V Valenciji so častili kdtnik (zob) mamutov za ostanek Sv. Krištofa, in korarji Sv. Vincencija so nosili piščal (bčderno kost) take živali v izprevodih. da bi po tej dozdevni roki svctnikovi izprosili sežgani deželi dežjä izpod neba. Zadnjič se je to dogodilo leta 1789. Že starim Grkom so bile znane velike kosti, zakaj Teofrast, Aristotelov učenec, pravi, da se nahaja bela in črna okamenela slonova kost, da se narejajo od prsti kosti in da se nahaja koščeno kamenje. Kakd Čudni nazori to, in vender, kakd pomembeni za dno davno dobo človeškega rodu l — Leta 1494. so našli blizu Halla na Virtemberškcm velike kosti, in v ondotni cerkvi Sv. Mihaela hranijo še dandanes velikansko oklo ^ekän), viseče na železni verigi s čudnim napisom.') Mnogo jednakih rečij bi se dalo navesti, vender škoda časa. Omenjeno bodi to samd v dokaz, kakd se je preprostemu ljudstvu izcimilo prepričanje. da je moral biti prejšnji rod mnogo jačji in večji. Ko pa so pozneje učenjaki posegli vmes in neovržno dokazali, da to niso ostanki kakega svetnika ali koga drugega, izginile so večinoma razne velike kosti, slika pa je ostala. Ali ne samd preprosto ljudstvo, tudi učenjaki izza prejšnjih stoletij so begali v popolni temi, kar se tiče raznih živalskih in rastlinskih ostankov, ki se dobivajo v zemeljskih plastčh. Ne smemo se torej čuditi, da so jih razlagali sedaj takd, sedaj drugače, le pravega niso zadeli nikoli. Ko je n. pr. leta 1577. vihar pri samostanu Reydenu v Švici podrl hrast, dobili so pod koreninami velike kosti, katere so poslali doktorju Platerju v Bazel, da jih presodi. Ta ugiblje in ugiblje l) Tausend sechshundert und fünf Jahr Den dreyzehnten Februar ich gefunden war Hey Neubronn in dem hallischen Land , Am Bühler Fluß zur linken Ilaud Sammt großen Knochen und lang Gebein Sag, Lieber, was Arth ich mag seyn. ter naposled ugane, da so to ostanki orjaškega Človeka, ki je meril ubogih 5 m visokosti. Njegovo sliko še sedaj hranijo v jezuvitskem samostanu v Lucernu. Ondotni meščanje so bili tega velikanskega divjaka takd veseli, da so ga postavili celd v kan ton ski grb, kjer se še zmirom ponašajo ž njim. Glavo jednakega velikana, ki so ga našli na Sileškem, poslali so stolni cerkvi v Vratislavi, ostale njegove kosti' pa imenitnejšim cerkvam stare Evrope. Sploh je bila za minulih dnij ukoreninjena misel, da so bile pred-potopne živali mnogo večje, nego hodijo dandenašnji po zemlji. Mamutu n. pr. so prisojali io—12 m, dočim je njega potomec visok samd 3 vi. Zatd je več nego prirodno, da je moral tudi človek, vrstnik takih velikanskih bitij, imeti nam nedosežno velikost, drugače bi ga bila kar poteptala ali sploh uničila. Okamenele kosti so bile torej vzrok, da se je izcimila vera v velikane in njih dolgo življenje. Mo-hamedani n. pr. mislijo, da je bil Adam 20 m visok, in akademik Iienrien je leta 1718. izračunjal, daje meril naš prvi oče celo 38l/s m, njega boljša polovica pa 37 vi. Celd premeteni Linnč ni povoljno pojmil te stvari', zakaj v njega spisih čitaš to-le opombo: »Mislim, da sta bila Adam in Eva velikana in da človeštvo zaradi bede in iz drugih vzrokov vedno nazaduje in prihaja manjše. Zatd so menda Laponci takd majhni.« Kneipp bi jo bil seveda zasolil drugače 1 Tudi on trdi, in sicer po pravici, da človeštvo nekamo nazaduje, a to ne, kar se tiče velikosti, temveč gledč na vztrajnost, trpežnost in moč. Vzrokov takim pojavom pa ne išče Bog vč kje v prirodi, ampak v človeku samem, ki se Čimdalje bolj odmika od matere prirode. Le poglejmo denašnji rod! Toliko da zaveje prva jesenska sapica, že nihče ne vč, kakd bi se skril zraku, da mu ne Škoduje, in preprostega delavca ne zalije rdečica, ko ti priznä, da ga žuli perilo od navadnega domačega platna — in zato rajši kupuje dne ničvredne tančice. Dosti! Opazovalcu se skoro dozdeva, da si človek sam slabo želfl Pa še nekaj o naših prednikih! Scheuchzer je bil za svoj čas jako učena glava, toda 0Č1' so mu morale biti vender nekako berljave, zakaj njega »homo diluvii testis« ga je ostavil popolnoma na cedilu. Dandanes bi pač ne videl nikdo v ogrodji velikanskega močerada samega sebe, kakor je to trdil Scheuchzer leta 1732. o navedeni okame-nini, o kateri je mislil, da je bil to človek, ki je poginil za vesoljnega potopa. Ves svet se je zavzel in gledal čudno sliko, pod katero se je čitalo: »Žalostno ogrodje revnega tega grešnika, Omeči kamen in sreč denašnjega svetiU. (Dalje prihodnjič.) Obljuba. Povest iz n:iro) J) Erinnerungen aus dem Kriegsjahre 1809. Wochenblatt 1886. V Ljubljani je naposled ostalo prav malo Francozov, samd toliko, kolikor jih je bilo treba za največjo silo. Seveda so dobro vedeli, da stoji major Dumontet s svojimi prostovoljci na Dolenjskem in da Čaka s Hrvaškega in Dalmacije še drugih vojakov. Ali kaj so hoteli, ko jih je tepeni Napoleon klical pred Dunaj I V Ljubljani jih je na Gradu ostalo 1200 pešcev in kakih 200 konjikov, po kmetih pa ni bilo nikjer nobenega. Grad je bil že prej dobro utrjen, utrdili so ga že naši, Francozje pa so ga še bolj. Vsaka hiša v mestu in pozneje tudi v bližnjih vasčh je morala poslati po jednega ali dva človeka na delo. Utrjevali so Grad takd, da sta Ljubljančane izpreletavala strah in groza. Bali so se, da se ne bi v ljubljanski okolici ali celd v Ljubljani zvršila odločilna bitka 1*) — Nasprotno pa so Francozje podirali, kar jim je bilo na poti, n, pr. magazine in utrdbe, ki so jih naši napravili na Golovci. V magazinu na Golovci je bilo spravljenega mnogo provi-janta, ki ga naši niso mogli vzeti s seboj, ko so se umeknili Francozom. Dnč 6. junija se je magistratu zapovedalo, naj spečd te stvari na Grad; če ne more dobiti kdnj, pa naj stori to z ljudmi. In ko se je to zgodilo, došlo mu je (dnč 11, junija) novo povelje: Iz Ljubljane in okolice je poslati na Golovec 1500 ljudij, da poderd magazin in utrdbe; Ljubljano zadene 500 glav; če ne morejo dobiti moških, pošljejo naj ženske, in sicer se zgodi to v dveh urah. Ugovora in obotavljanja general ne trpi nobenega.2) V Ljubljano so prihajala od vseh stranij poročila; toda drugo je pobijalo drugo, naposled ni nihče ničesar vedel, verjel pa je vsakdo vse, najsi je bilo še takd neverjetno. Celd tak mož, kakor je bil Zois, bil je ves zbegan ter si iz različnih govoric in novic ni mogel sestaviti prav nobene pametne: »Naš položaj je strašen,« dejal je dnč 6. junija, »ali v moji kuhinji se peče, cvrč in kuha na vse pretege — drugače si ne vem pomagati.« Kaj pak, da si tudi drugi Ljubljančani niso vedeli! Sosebno sta jih trli dve skrbi: kakd preskrbeti sovražnikovo vojsko, ki je stala takrat še na Gorenjskem, in kakd plačati velikanski davek, katerega so jim Francozje naložili prčcej, ko so vzeli Ljubljano. Poltretji milijon frankov!3) To je bila ogromna vsota. Toliko denarja v gotovini ni bilo takrat dobiti v Ljubljani, ko bi ji bil človek tudi vse žepe obrnil narobe. Dalje pa, kdo plačaj in koliko ? Mestni očetje so se posve- >) Ibid. -) Mestni arhiv ljubi. fasc. 11 z. :l) Frank jc plačal takrat toliko kakor nas goldinar. tovali o tem malone tri tedne, pa niso dobili prave mere. — In kakor bi še ne bilo zadosti' preglavic, zahteval je Marmont dnč 12. junija 10.000 parov čevljev. Troški zanje se bodo odšteli pri vojnem davku. — Desettisoč! Brž na magistrat poklicani čevljarji so izjavili, da vsi skupaj, kar jih je v Ljubljani z vsemi svojimi pomočniki vred, na teden nikakor ne vzmorejo več čevljev nego največ 50 — 60 parov. Minilo bi bilo torej nekaj let, predno bi čevljarji dovršili delo, francoska vojska pa je potrebovala čevljev takoj. Čevljarji so dejali, da povelja ni zvršiti, razven če se naročč v Ljubljano vsi čevljarji iz Loke, Kranja in Tržiča. Ljubljančani so kär koperneli od sovraštva do svojih oderuhov l Ob taki njih volji pa je francoski general prav tisti dan zahteval še nekaj celd neprijetnega. Dnč 15. avgusta je bil namreč Napoleonov god. Kaj pak, da mu je morala častitati tudi Ljubljana. General je mestne očete pozval, naj se posvetujejo o tem. Sešli so se v ta namen dnč 10. junija, toda sklenili niso ničesar. Zatd jim je general ukazal poslati k jutrišnji seji, ki bode pri njem, štiri gospode. Izvolili so štiri najveljavnejše meščane: Frörenteicha, Maliča, Kanduča in Pesjaka.*) >) Mestni arhiv ljubljanski, fasc. III. (Dalje prihodnjič.) T ri dni ob Sprevi. Spisal Jos. Mantuani. (Konec.) orkowi (Burg) se delč v tri dele. Največji je »vvojsarška gmejna« (vaška občina), drugi »prisarška gmejna« (pri-selska občina), in tretji se zove »kuparška gmejna« (kuparska občina). Vsak teh oddelkov stoji zase. Hiše so razvrščene ob včliki cesti, takd da stoji vsaka, ločena po strugi ali rovu, sama zase. Malone vsaka ima pristanišče — pri nekaterih je luka res prav pred vrati. Mislite si veliko zeleno ravan. Proti jugu ne doseza okd nobenega viška, če ne hiše ali senene kopice. Svet je, kakor bi ga bil Bog pogrnil z velikansko, mehko zeleno preprogo, a človek postavil nanjo delo svojih rok. Proti zapadu in severu pa ni več te jednoličnosti. Tukaj so gozdi, pravi, zdravi, veliki gozdi. Borkowi stojč še na prostem, ravnem svetu. Toda po komaj četrturni vožnji naju je objel z brodnikom senčen, mračen gozd. Brodnik je bil malobeseden, in to mi je bolj ugajalo, nego če bi imel pri sebi zgovornega cicerona. Bila je daleč na okolo grobna tihota, dasi sem se vozil podnevi; čul se je veslov usad; curljajoča voda pa je spremljala v visokih glasih valove, bijoče ob ladjine stranice. Površina vodina je bila gladka kakor zrcalo, kjer čoln ni Še pustil svojih sledov; mistiški mrak naju je objel, ko sva priveslala globočje v les; z dreves je poletavalo orumenelo listje, sadne glavice jezernične so pritrjujč kimale mojim mislim, vzbujenim po tej okolici; lahka meglica je padala kakor lahna tančica, le od daleč vidna, in je negotovo zatvarjala pogled v daljo. Sreč mi je obhajalo čustvo nekamo melanholiško in romantiško; sklep vsakemu razmišljavanju je bil vedno tisti: »Tukaj je mir, svet mir, in tu stanujejo Slovani.« Vetrov pili je pomajal že precčj ogoljene drevesne vrhove, da so lahno za-šumeli, in ta šum se mi je zdel kakor nekakšen refren mnogobrojno zbranega ljudstva, navdušeno pritrjujočega govorniku svojemu, ki je zadel pravo. Sem in tam je zdrsnil čoln skozi gručaste skupine biče-vinc ali po površini, pokriti z listjem jezerničnim. Skoro pa se zasveti: pred nami se širi zelena planica, prikaže se cerkev, množč se hiše — dospeli smo v Lipow (Leipe). To je majhna vas, ki se v bistvu ne loči od Borkowih ; a ker se rov in struga bolj cepi nego v Borkovvih, značilno je za ta kraj neštevilno veliko brvij, mostov in mostičev, precčj visoko dvignjenih nad zemljo; to pa zaradi sena, katero vozijo v Čolnih, visoko naloženo, s travnikov domov. Tukaj je bil tudi že navedeni prizor: igrajoči otroci, oblečeni v same srajčice, brodeči po plitvini ob bregu. Če smem primerjati sever jugu, malenkost imenit-nosti, imamo tu Benetke en miniature. Tukaj še ni večnega, brezkončnega morjä, tu ne pripeka solnce z nasičeno bojo na tekočo površino — ne: tu imaš le razmerno majhno, hladno reko, katera je po večstoletnem ali tisočletnem delu ustvarila ta prezanimljivi kos svetä. Lužičani premerijo največ pota v čolnih po vodi. Po tem poti vozijo otročiče h krstu, tod dospevajo ob nedeljah in praznikih v cerkev poslušat besedo božjo, tod vodi pot ženina in nevesto pred oltar — ob streljanji in petji in po istem mokrem poti vozijo svoje mrliče k zadnjemu počitku — sled za čolnom z rakvijo se hitro zalije — in kdo vč, koliko časa bode Spreva imela' še to delo, da zalije sled za — zadnjim Slovanom ob svojem obrežji? Nedaleč od Lipowa sem videl lužiški pogreb; žal, da so bili pogrebci že pred najinim čolnom. V prvem čolnu je črno zagrnjena rakev, zraven dva brodnika in pastor. Za njim drugi čolni, veliki, široki, s pogrebci. Pogled je pretresljiv; nekaj pošastnega podajajo v temnikastem gozdu luči, osobito proti večeru, ko se staplja njih svit z zadnjimi žarki zahajajočega solnca. Drugih navad pogrebnih nisem mogel opazovati; čolni s pogrebom so krenili na desno proti pokopališču, mi smo zavozili po velikem rovu na levo. Brodnik, sicer le malobeseden, bil je zgovoren, ko je pripovedoval o pogrebnih navadah. Vprašavšemu, če prižigajo pri mrličih luči tudi doma, povč mi: *To je da; zakaj če ne, snedd miši mrtvecu oči.« Slama, na kateri je umrl človek, mora se zakopati na kraji, kjer ljudjč ne hodijo; pokrmiti se za Boga ne smč. Kadar človek umira, odprl se okno, da duša lahko izide. Pri pogrebu ni smeti jokati, mrtvecu ni miru na dnem svetu, kjer pri pogrebu plakajo za njim. Poslednja volja naj se mu vedno vestno izpolni. — Ob tem pripovedovanji sva dospela do Polencev, vasi — če se smč takd imenovati — z nekaj hišicami, ki slove nemški »Pohlenzschenke«. Prvo je tukaj krčma, katero sem tudi posetil na svojem poti, izstopivši za nekaj ur in okrepčavši se za daljno pot. Posebnostij drugih kakor v Borkowih ali Lipowu tukaj ni; krčmo pa lahko priporočam vsakomur, kdor hodi ali se vozi po istem poti kakor jaz. V dveh urah me je odnesel čolnič po Sprevi proti koncu mojega izleta, proti severozapadu vLubnjow. To je mesto z nekamo 5000 prebivalci in je takšno, kakor vsa mala mesta severonemška; hiše so majhne in večinoma jednonadstropne, ulice zverižene in — to je bistveni znak — umazane. Takd pa ni le v Lubnjowu, temveč po vseh severonemških mestih; celd v Berlinu je le nekaj korakov za kraljevo palačo ob Sprevinem nabrežji taka nesnaga, da je zaman iščeš po naših gorenjskih vasčh. Iz dalje že so se videli črni stolpi in črno poslopje — grad lub-njowski. O tem gradu imajo pravljico, kakeršne poznajo tudi drugje med Slovani. Grad stoji že jako dolgo. Prej so imeli tu po gozdih bogat lov; okolo starega gradu je zaraslo grmovje, in sled se je bil popolnoma izgubil. Končno je našel lovec slučajno zopet grad, ki je imel toliko oken, kolikor je dnij v letu; pred vrati pa je ležal črn kozel. Lovec je hitel domov na pomoč, da bi lože posekal goščo in dospel v grad. Toda ko se vrne s pomočniki, ne najde več poti. Vrne se domov po klopčič sukanca in iz nova išče gradu. Naposled ga zopet najde, priveže konec niti na drevd in ko se vrne domov, pride nazaj s pomagači. Z združenimi močmi pridejo v grad, samd v klet ne more nihče; varoval jo je zmaj. Jeden izmed pomočnikov lovčevih pa se ohrabri, obesi okolo sebe zrcala in grč v klet z lučjo. Ko pa se zmaj ugleda v zrcalih, razpoči se, ker se zboji samega sebe. Takd so zopet zaznali o gradu lubnjowskem. V tem gradu je, kakor mi je trdil urednik ondu izhajajoče »Spreewälder Zeitung«, zeld vrednostna knjižnica. Lubnjow je središče modernega življenja in gibanja. Tukaj je sedež »Spreewaldvereina«, ki ima zmoter, zanimljivo deželico ustvariti pristopno tujcem, in reči se mora, da je dosegel že mnogo. Naprave, brez katerih že ne more biti razvajeni tujec: gostilne, v mestih kavarne, vozniki in brodniki, cene za vožnjo po cesti in po vodi, kažipotje in napisi (sevč vseskozi nemški) vodniki in ciceroni — vse to je delo tega društva. Glasilo društveno je že omenjena »Spreewälder Zeitung«. Ne dä se tajiti, da ima to svojo dobroto: takd prihaja mnogo denarja v te kraje, a z denarjem tudi — tujčevina. Te se ne ubranijo; prej popusti vsak krčmar in vsak brodnik in voznik vse, nego dober zaslužek: primum v 1 vere ! Žal, da »Spreewaldverein« deluje sam zoper sebe; kar jedino vabi tujca sčm, to so še ostanki pristnih navad, pristna närodnost in ž njo spojeno življenje; če bodo pa takd napredovale naredbe tega društva, tedaj je popolna ponemčitev neizogibna. Ali če prepade svojstvo, izgine tudi zanimanje za närod in njega deželico; z zanimanjem prestane zaslužek, in »Spreewaldverein« in »Spreewälder Zeitung«, sedaj delujoča nekamo takd kakor naši »Alpenvcreini«. bodeta pre-pala, in na narodnih razvalinah se skoro razruši tudi blaginja — in to vse bode delo tega društva 1 — m In vender. fr pominjam se nekdanjih dnij, Ki tčma krije jih sedaj! A moje si sreč želi Teh srečnih dnij nazaj. Kaj mi koristi hrepenenje, Kličoče iz sred globin Premnogi radostni spomin, Ki v prešlo me topi življenje? Iu vender: blažen, ki sladkč Pustila prešlost mu spomine — Ob njih pomlaja se sreč, Ob njih mu skrb in žalost gine ! Rastislav. Evropski mednarodni čas. Spisal prof. dr. Simon Šubic. (Konec.) o bi bil ves svet okrog in okrog poleg solnčne poti razdeljen na vseh 24 urskih pasov, moral bi potovalec na vsaki teh mej kazalec svoje ure pomekniti za jedno uro nazaj, pa bi se mu vedno, gredočemu proti večeru, ujemala ura z oddelnimi urami okolo in okolo svetä. Vsega skupaj je torej pomeknil kazalec za 24 ur ali za jeden dan nazaj, to je: potnik, ki na poti proti večeru obhodi svet, izgubi cel dan. Odkod to ? — Solnce hodi okrog sveta od jutra proti večeru. Dokler jc kdo na svojem domu, prinese mu solnce vsakih 24 ur pol-danski čas ali poldne. Sedaj pa naj se odpravi proti večeru. Opoldne naj grč z doma in naj hodi takd hitro, da v 24 urah obhodi toliko sveta, kolikor ga obhodi solnce vsako uro. Drugi dan, ko bode na njega domu poldne, stal bode potnik cčlo uro spredi pred solncem na večerni strani, kamor pride solnce šele ob jedni uri. Potnik ima dobro uro pozneje poldne, nego bi ga imel domä. Od poldneva do poldneva pa Štejemo jeden dan. Ker se je potniku na tem poti drugi dan zakesnelo poldne za cčlo uro, podaljšal se mu je dan za jedno uro. Če hodi dalje v tej meri in če se to dogodi Štiriindvajsetkrat, prinese mu solnce naposled 24 ur, to je cel dan, pozneje poldne nego domä. Če se je zamudilo solnce 24 ur, zakesnilo se je za jeden dan, dočim je potnik na taki hoji, kakeršno smo si vzeli v misel, obhodil svet okolo in okolo. Sploh se potniku, gredočemu proti večeru in uhajajočemu pred solncem, vsak njegov dan podaljša za toliko, kolikor Časa potrebuje solnce, da preide potnikovo vsakdanjo pot ali tisto širino, kolikor se je potnik tistega dnč umeknil pred solncem. Če potnik na konci poti, ko je obhodil ves svet, sešteje vse širine, katere je prehodil dan za dnevom, znaša vsota vso pot ali toliko, kolikor obseza svet poleg solnčne poti. Spoznali smo pa, da se mu solnce s poldnevom zamudi vsak dan za toliko časa, kolikor ga potrebuje, da obhodi širino vsakdanje potnikove poti. Torej zamudi solnce vsega skupaj s poldnevom, ki ga prinaša za potnikom, prav toliko časa, kolikor ga je treba, da obhodi vsoto potnikovih potij, ali ves obseg svetä. Za ves obseg svetä pa potrebuje solnce jeden dan, torej se zakesni od prvega do zadnjega potnikovega obkroževanja z zadnjim poldnevom, katerega prinese potniku, ko pride le-td zopet domov, prav za jeden dan. In ta dan je potnik izgrešil, ko je hodil okolo svetä proti večeru. »Kaj,« slišim ugovor, »če je to res, tedaj se pa človek, gredč okolo svetä, pomlajša za jeden dan; saj trdite, da Štejejo njega domačini cel dan več nego on!« — Pomisliti je treba, ali se morda pomladč evropski raziskovalci, kadar bivajo v arktiških ali ledenih krajih, kjer noči neče biti konec, nego traja po več naših dnij ? Tudi ti izgubč toliko poldnij ali belih dnij, kolikor jih mine pri nas med njih dolgo nočjd. Toda mlajši niso, ker so menjkrat videli solnce, zakaj prebili so prav toliko let, mesecev in ur kolikor njih rojaki domä. Tudi naš potnik okolo svetä je prebil na svoji poti prav toliko mesecev in ur, kolikor bi jih bil prebil na domu. Razloček prihaja odtod, da si jc na poti proti večeru, ker je uhajal pred solncem, vsak dan podaljšal prav za toliko časa, kolikor ga zamudi' solnce na njegovi poti. — Če bi koga mikalo dati uganko: »Kako to: Meni je 62 let, 6 mesecev in 10 dnij, učakal pa sem samd 62 let, 6 mesecev in 9 dnij,« tedaj mu nihče ne more očitati laži', če je res obkrožil svet. Toda če bi stavil, da se človek lahko pomlajša za jeden dan in tudi za več dnij, izgubil bi stavo, če pride nasprotnik na prave misli in mu dokaže po urah, da ni izgubil nobene. — Recimo, da bi drug potnik obkrožal svet, gredč proti jutru; ta bi ne uhajal pred solncem, nego hitel bi solncu naproti. Če grč opoldne z doma in premeri toliko poti, kolikor je stori solnce vsako uro, kaj se zgodi? Srečal bode drugega dnč solnce jedno uro prej, nego pride solnce opoldne do njegovega doma. Dan se mu je skrajšal za cčlo uro, torej mora pomekniti kazalec svoje ure za cčlo uro naprej, da se ujema z ondotno krajevno uro. In takisto se mu godi od dnč do dnč, če hodi v jedno mer dalje. Če pa hodi takd hitro, kakor smo rekli, obhodi svet v 24 dneh. Solnce pa mu prinaša od dnč do dnč poldne za cčlo uro prej nego prejšnjega dnč. To se zgodi na obhodu štiriindvajsetkrat; torej je pomeknil kazalec svoje ure štiri-indvajsetkrat ali za cel dan naprej. Ta dan, ko pride domov, prinese mu solnce jedno poldne več, nego bi bilo poldnij, da je ostal domä. Potnik je torej pridobil cel dan. Seveda je to popolnoma jedno, ali hodi kdo okolo svetä po kopnini ali po morji, ali se vozi z ladjo ali £0 železnici. Jeden dan šteje menj ali več, nego bi jih štel domä, po tem, kakor hodi proti večeru ali proti jutru okolo svetä. Povsod, bodisi na morji, bodisi na kopnini, pa grd za to, da se strinja časomerje ondu med ladjami in pristani, tukaj med vlaki in mesti. Poglejmo torej, kaj so ukrenile evropske železniške uprave, ko so videle uspeh novega časomerja v Ameriki. Iz početka so še nekaj ugibale, ali bi se ga poprijele ali ne. Težko se je odreči stari navadi; saj pravijo, da je navada železna srajca. Toda drug pregovor veli, da sila kola lomi. Kjer trka potreba dolgo na vrata, ondu se ji odprd. Odprle so sčasoma tudi evropske železniške uprave vrata novemu časomerju. Švedska, Norveška in Danska, Nemčija, Avstrija in Italija so že po svojih železnicah uvedle srednjeevropski čas. Povsod po kolodvorih teh dežela kaže ta ura kakor druga; povsod je ob tistem trenutku šest zjutraj, dvanajst opoldne in dvanajst opolnoči. Vozi se kjerkoli po teh deželah, ali prestopaj kjersibodi meje med njimi, povsod je tisti čas. Če si v Gradci svojo uro naravnal po kolodvorski uri, prepričaš se na poti po srednjeevropskih deželah, da každ povsod kolodvorske ure toliko kakor tvoja. Pripelji se iz Gradca v Berlin, Monakovo ali v Frankobrod, pripelji se v Budim-PeŠto ali v Rim, povsod se ujema čas tvoje ure z uro na ondotnih kolodvorih. Drugače pa je večinoma s tržnimi urami Te každ sedaj še ponajveč po krajevnem poldnevi. Pripravlja pa se po vseh deželah prestop k mednarodnemu časomerju. Toda ta prestop se vrši' polagoma, dokler je posamičnim deželam dopuščeno ostati pri starem času ali pa se poprijeti novega časomerja. Švedska dežela je že pred kakimi desetimi leti uvedla novo mero tudi pri tržnih urah; zgodilo se je to brez nobenih ovir. Po nekaterih državah se bavi sedaj zakonodajstvo z osnovo takega zakona, po katerem bi moralo občinstvo po vseh mestih in trgih ta in ta dan uvesti novo časomerje pri vseh urah. Kaj mogočno je vzpodbudil to stremljenje pokojni pruski maršal grof Mol tke, slavni poveljnik nemške vojske v poslednji francoski vojni. Opozarjal je Moltke na brzost in vzajemnost, katere je treba ob premikanji posamičnih vojaških krdel in vse vojske, češ, da bi si menda Nemci v poslednji vojski ne bili pridobili tolikih uspehov, da se ni vršilo vse po uri. »Sedaj je zmaga v petah,« dejal je baje cesar Viljem I., ko so se Nemci, zajevši trdnjavo Metz, napotili proti Sedanu. Kaj bi bilo opravilo najboljše vojaško načelništvo, da niso posamične čete o pravem času nastopile svoje poti in da niso o pravem času dospele na bojišče ? Vse bi bilo utegnilo izpodleteti zaradi slučajnega zastanka in slučajne zamude. Kar je nasvetoval Moltke v državnem zboru berlinskem, to ne pomeni ničesar drugega nego to, da se uvedi novo mednärodno časo-merje, sedaj že ustanovljeno na železnicah, kar najhitreje tudi v državno in tržno življenje. Ko bi kdo ponoči natihoma premeknil mestne in hišne ure na novi čas, ljudjč bi večinoma niti ne opazili te prenaredbe, sosebno ne na tistih krajih, ki so blizu središča urskega pasu, n. pr. v Gradci in Pragi. Käj takega se je zgodilo meseca septembra leta 1892. v Gradci z včliko mestno uro, katero imamo na »urskem stolpu« na gradu Od tistega časa se ureja graška stolpna ura po uri *na kolodvoru južne železnice, katera je že prej imela svoje ure naravnane na srednjeevropski čas. S kolodvora držč elektriške žice na mestni grad ali prav za prav na mestni grič, saj gradu ni. Po telegrafnih vezčh se dajd znamenja strežniku na urskem stolpu, da vč, kdaj je trenutek mednarodnega poldneva. Večji razloček med navadno uro na trgu in med novim časom se dela zunaj srede našega urskega pasu, proti jutranji in večerni meji tega pasu. Tc meje so ylj2 zemljepisnih stopinj od njegove srede. Od meje do srede hodi solnce pol ure. Po stari časovni meri so se torej ure po sredi urskega pasu ločile od ur na teh mejah prav za pol ure; po novi meri pa ne bode razločka, zakaj po vsem našem pasu bode veljal v tistem trenutku jeden čas ali povsod bode tista ura. Ker ostane sreda tega pasu pri svoji stari uri, morajo mesta in trgi na jutranji meji, kjer je bilo po starem pol ure prej poldne, po-mekniti svoje ure za pol ure nazaj. V mestih in trgih na rečeni meji pa je bilo po starem pol ure kesneje poldne, torej je treba ondu pomekniti ure za pol ure naprej, da se strinjajo vse ure urskega pasu. V Varšavi n. pr. so imeli poldne okolo 26 minut prej nego v Pragi. Stare ure v Pragi so zakesnevale za blizu 2 minuti po novi meri. Dočim v Pragi zadošča pomekniti kazalec za dve minuti naprej, treba ga je v Varšavi pomekniti za blizu 24 minut nazaj. — V Fran-kobrodu so imeli po stari meri poldne okolo 27 minut pozneje nego v Gradci. Dočim je bilo treba v Gradci, kjer so ure po sedanji novi meri prehitevale za blizu dve minuti, pomekniti kaki dve minuti nazaj, moral se je v Frankobrodu pomekniti kazalec za blizu 25 minut naprej. — V trenutku novega mednärodnega poldneva kaže stara ura v Budim-Pešti jedno minuto čez četrt na jedno, v Monakovem pa kaže stara ura jedno minuto čez tri četrti na poldne. V Budim-Pešti prehiteva stara ura za 11 minut, v Monakovem zakesneva za 14 minut, torej se mora v Budim-Pešti kazalec stare ure pomekniti za 11 minut nazaj, v Monakovem pa za 14 minut naprej, da kažeta obe po mednarodnem času. — Na Dunaji kaže ura, gredoča po krajnem solčnem poldnevi, malone 6 minut čez poldne, v Berlinu pa kakih 6 minut predpoldne, kadar je na mednärodni uri poldne. Če torej na Dunaji pomaknejo kazalec na starih urah primeroma za 6 minut nazaj, v Berlinu pa skoro že 6 minut naprej, každ ure novi čas. — V Hamburgu nedostaje na stari uri 20 minut, v Rimu 10 minut do poldneva, ko ima mednarodna ura poldne; torej je treba v Hamburgu pomekniti kazalec na starih urah za 20, v Rimu pa za 10 minut naprej, da se strinjajo z evropskimi mednarodnimi urami. — Kdor želi vedeti, kje je glavna meja novi časovni meri, njemu povemo, da so izvolili prvi zemljepisni meridijan, kateri grč čez zvezdarno v Green wie h u, za sredo prvega urskega pasu. Od Grcenwicha se razteza prvi pas 71/2 zemljepisnih stopinj proti večeru in prav toliko proti jutru. Sredo sosednega, vzhodnega pasu dela petnajsti vzhodni meridijan med Prago in Gradcem. Tikoma vzhodne meje tega našega pasu se pričenja ruski urski pas s Peterburgom na sredi, in za peterburškim pasom se vrstč še drugi pasovi, kar jih je okrog sveta, dalje do Grcenwicha. Atene. Spisal S. Rutar. I. nano je, kakd vpliva podnebje na Človeka, na njega značaj in vse njegovo delovanje. V toplem podnebji se Človek popolnoma poleni in je rajši zadovoljen z najpreprostejšo hrano, nego bi delal naporneje in živel zložneje. Že Italijanom je najbolj všeč »dolce far niente« in prav takd — če ne še bolj — tudi Grkom. Povsod ob železnici, na vsaki postaji, vidiš mnogo radovednežev in postopačev, ki prežč na tujca, da bi mu izpulili käj »pentar« (pet lept, t. j. 2 kr.); brž si potem kupijo cčlo ogorko (kumaro), katero pojedd kär surovo z olupkom vred. Tudi po mestih vidiš vse polno ljudij, kakd postopajo ali pa sedč pred kavarno. Mnogi niti ničesar ne pijd in ne trosijo, nego se le pogovarjajo in politikujejo o nemarnosti vladini. Drugi pa igrajo na italijanske kvarte. Če vprašaš takega brezposelnika, zakaj nič ne dela, zakaj ne skrbi za svojo bodočnost, odgovori ti malomarno : »Asv t. j.: »Nič ne dč, saj je vse jedno!« V grško stolico prideš lahko ali po železnici preko Patrasa in Korinta ali pa po morji čez Pirej. Na prvem poti ugledaš Akropolo kakih 8 km prej, nego prideš v Atene, in na prvi pogled spoznaš, kakd slikovito leži mesto. Še bolj pa te očara prihod po morji. Ko pri-pluješ mimo E g i n e, ugledaš ravno pred seboj luko Pirej in otok S a lam is (sedaj »Kuluri«), kateri se s svojimi stegni malone dotika celine. Nad njim kipi zadi visok Šiljek Geraneja v Megaridi (1370 m), bolj na desno pa Parnes (1113 m) koncem atiške ravnice. Bolj spredi se dviga okrogla (z morja se vidi bolj st snjena) in gola grmada H i m e t a, slovcčega zaradi medu. Tik morske obale spoznaš ploskast grič, za katerim se dvigajo ladijski jadreniki, to je Pi rej z gričem »Munihija«. Ko prideš bliže, prikaže se ti med Parnesom in Himetom piramidi podobni Pentelikon in pred njim se razvije krasen položaj Aten-Sredi panorame stoji Akropola, na desni rilopapov spomenik, na levi pa zvezdarnica. Včliko belo poslopje za Akropolo je kraljeva palača, in nad njo se dviga škrbasti Lika be t. Tudi daljna vožnja iz Pireja v Atene (8 km) je zeld zanimljiva (dve železnici, parni tramvaj in široka cesta držč v mesto). Najprej se vozimo med vinogradi, potem skozi prastari oljčni gaj ob Kcfisu in ko zavijemo na desno okolo griča Mu sei on, imamo vse mesto ravno pred seboj. Atene stojč nekoliko bolj proti severu od starega mesta v položeni kotanji med Akropolo in Likabetom, od 40 do 140 m nad morjem. Središče mestu je »Trg zloge« (IlXarsi* t/;; oaovota;, 71 ;//), s katerega držč na vse strani preme ulice kakor zvezdni žarki. Proti jugu držč »Atenske ulice« in vzporedno ž njimi »Eolove ulice« ('O$o; AtoXou), po katerih prideš naravnost k Akropoli. Njih podaljšek proti severu se imenuje »Patisijske ulice«, ker držč v kraj jednakega imena na podnožji Turškega griča (Turko-vuni). S Trga zloge se vlečejo proti jugo-zapadu »Pirejske ulice« (pozneje cesta), a proti jugovzhodu »Stadijske ulice« naravnost do drugega atenskega trga, »Trga ustave« (lIXaTSia tov» ;'jvTzyy.aTo;). Vzporedno ž njimi (proti severovzhodu so širše) držč »Vseučiliške ulice«, ki se zavijejo nad Trgom ustave kot »obroč« okolo Akropole. Med najživahnejše spadajo tudi »Hermove ulice«, ki se križajo navpično z Eolovimi ulicami, nekamo v sredi med Trgom zloge in Akropolo; v njih prodajalnicc zahaja največ kupcev. Vse te ulice so ravne, snažne in imajo lepa poslopja, kakeršna se vidijo le po najmodernejših stolicah. Poleg njih pa je še vse polno majhnih, ozkih, zakrivljenih in nesnažnih ulic, zlasti med Hermovimi in med Akropolo. Na severovzhodni strani Akropole so hiše kakor gnezda prilepljene celd pod navpično steno. Kratek izprehod po teh ulicah nam odprč pogled v domače, neprikrito življenje siromašnejših Atencev. Najbolj se nam to kaže na »pazarji« (tržišči), ki je še dandanes blizu stare »agorä«, in sicer med ozidjem Hadrijanove »stoä«. Na pazarji lahko kupiš vse, česar le potrebuješ za vsakdanje življenje. Vsaka stvar ima svoj poseben oddelek, in po pazarji hodeč greš mimo najraznovrstnejšega blagd, n. pr. jest vil, pijač, zlasti limonad, oblek, obutev, posod i. t. d. Prodajalnice so navadno kolibice od lesä in pokrite z deskami. Vrata so napravljena takd, da se odpira polovica nizdolu, a druga polovica navzgor in da rabi poslednja proti dežju in solnčnim žarkom. Tudi nad večjimi prodajalnicami za jestvine je napravljena široka streha od desdk. Spodnja polovica vrat se položi' po tleh, in na njih je razstavljeno razno blagd, med katerim navadno čepi prodajalec s podvitimi nogami. Kdor pride na pazar, ne odide iz lepa praznih rok. Od vseh stranij ga vabijo in kličejo, naj si blagd le »ogleda, saj kupiti ni treba nič.* Ali tujec najde le preveč takih stvarij, na katerih mu obvisč oči' in katerih si kupi »za spomin« prijateljem v domovini. Tudi tam, 1 kjer se križajo Eolove in Hermove ulice, jc prav živahno vrvenje, prodajanje in vpitje. V severnem delu Eolovih ulic so samd menjalci denarja. Toda ne samd na pazarji lahko proučuješ atensko življenje, nego povsod po tistih delih mesta, kjer ni prometa z vozmi'. Po takih krajih so okrogle mize posajene kär sredi ulic, in okrog njih stojč nizki stolčki, spleteni od slame. Ccld med stebri nekdanjih svetišč in v senci starih razvalin ti postavi podjetni Grk svoje mize in stolice ter čaka, kdaj pride kdo zahtevat naržilčja, limonade ali pa kave »alla turca«, t. j. močne neprecejene kave. Stare razvaline rabijo sedanjim Grkom tudi za stranišča in kakor v Carigradu, mečejo tudi v Atenah umazano vodo in vso nesnago, zlasti mrtve živali, kär na ulice. Vse ozke ulice so zeld nesnažne, široke pa prašne, sosebno poleti, ko nič ne dežuje. Najhuje pa je ob sobotah zvečer, ko splošno snažijo prodajalnice in hiše: tedaj tekd kär celi potoki po ozkih ulicah, in tujec mora zeld paziti, da mu ne prileti käj pomij na hrbet. Čudno je, da ne rabijo nasajenih metelj, nego da se pometač pripo-giblje malone do tal. Po včlikih ulicah te nevarnosti ni, zatd pa je ondu tem več hrupa in krika, da bi človek kär oglušil. Neprestano drdrajo vozovi, tramvaj zvoni' ali pa žvižga, in poulični dečki kričeč prodajajo svojo drobnino. V Atenah vozijo lahki dvokolesni vozički z zagrinjali ob strančh; prostora je v njih samd za dve osebi, in sicer plača vsaka le deset lept (4 do 5 kr.). Že na vse zgodaj začnd dečki kričati po ulicah (Grki jako malo spč) in ponujati sadje, liste, srečke i. t. d. Celd cvetice ponujajo po ulicah razcapani dečki. Kakor v Italiji, takd časopisi tudi na Grškem nimajo stalnih naročnikov, nego raznašajo in ponujajo jih (za 5 lept) poulični dečki, ki dobč za to svoje odstotke. Tudi z železniškimi vlaki se vozijo taki dečki vsak dan, in sicer stojč zunaj na stopalnicah in se drŽč za vagonska vrata, a na vsaki postaji jih že čakajo odjemalci. Na Grškem so kolodvori zunaj mest. Kadar je vlak sestavljen, pripeljejo ga kar sredi mesta, in tam lahko vstopi vsakdo, ne da bi ga izprevodniki kaj vprašali, ali mu branili k stroju. Vozne listke lahko kupiš kje blizu v prodajalnici. Dokler stoji vlak sredi ulic, skačejo in lezejo otroci celd med vozovi, ne da bi jih kdo odganjal. In vender ni nikoli slišati o nesrečah. Po ulicah jc videti jako malo slabo oblečenih redarjev, ki sosebno strogo pazijo na to, da se zaprd vse male pivnice že ob desetih zvečer. Središče javnemu in družbinskemu življenju v Atenah je na Trgu ustave. Ta trg je nastal za Otona I. Bavarskega in ima kvadraten prostor, sredi katerega so Jepi nasadi cipres, oleandrov in vedno zelenih rastlin, ki obkoljajo lep marmornat vodomet. Tukaj se izpre-hajajo Atcnčani vsak večer, mladi in stari, preprosti in bogati ; tukaj se tudi sestajajo zaljubljeni ljudjč. Grki hodijo počasi, dostojanstveno, zatd sc pa razgovarjajo tem živahneje, malone strastno, kakor sploh vsi južni Evropci. Vsak moški nosi v roki, bodisi pred seboj ali 11a hrbtu, našim molkom podobne brojanice od steklenih, kokosovih in drugačnih jagod ali pa od prav majhnih školjk, nabranih ob pirejski obali (takd imenovane »kordonje« ali »gumbologijone«) ter jih prešteva ali pa suče okolo roke, da si takd krajša čas (n. pr. čuvaji po muzejih) ali pa, če je v društvu, da s tem vrtenjem izraža svojo živahnost. Vsak Grk tudi strastno kadi, bodisi da se izprehaja, ali da prodaja, ali pa sedi pri delu. Na Trgu ustave navadno vsak večer igrä vojaška godba, ki je pa precčj slaba; tudi se zažiga umetalen ogenj. Ob jednajsti uri pa ponehava to javno življenje. Hotelov in gostilen imajo Atene vse polno. Po prvih se dobivajo jedila na francoski in nemški način pripravljena, po drugih pa po narodno-grškem ukusu. Na grškem jedilnem listu stoji v prvi vrsti »arnäki«, ali »arni psitd« (pečen janjec), pa »katopulo« (pečena piška), potem šele »bef« (govedina). Domačini jedo skoro najrajši »pilafi«, ki je podoben italijanskemu rižotu, le da je mnogo slajši. Juho Grki malo cenijo, če pa jo pripravijo, zakisajo jo prav močno z limono. Nasprotno so ljudstvu priljubljene sladke jedi', »glikizma«. Smoleno vino (»krasi rezinato«) se prodaja po litrih, nesmoleno pa v stekleničicah po 6 decilitrov. Vodo prinašajo v lončenih vrčih, katere postavljajo na krožnike z vodo napolnjene. Za trebljenje zdb rabijo suhe koprove (Fenchl-) bilke in to imenujejo £vXopx/.ia (lesene ostrice). Na izrečno zahtevanje dobiš po kavarnah tudi kavo z mlekom (»alla franca«) in naržilč, katerega domačini sploh pušijo. Ker je kovan denar na Grškem redek (srebrnega niti ne vidiš), dajd kavarnarji gostom pločevinaste marke. Kavarne so zbirališča vseh brezposlecev, ki v njih pridno čitajO liste in politikujejo. V Atenah izhaja okolo 12 listov razne vsebine. Politiški listi (podkupljeni) delujejo za svoje stranke, katerih so sedaj tri včlike: velikogrška (Dclejannis), konservativna (Trikupis) in srednja (Raii). Atene imajo neprimerno mnogo monumentalnih zgradeb, izvedenih v strogo - klasiškem zlogu; trudijo se posnemati starogrške stavbe. Celd na strešnih robovih so postavljene »si me« in »akroterje«, kakeršne so imela starogrška svetišča. Vender pa te zgradbe nikakor niso takd veličastne, kakor so bile stare. Kar je pri njih najbolj čudno, je to, da so jih ustanovili bogati Grki, milijonarji, ki bivajo po drugih večjih evropskih mestih. V tem oziru sc pač nobeno drugo mesto na svetu nc meri z Atenami. Takd je n. pr. ustanovil dunajski bankir baron Sina zvezdarno in meteorološko opazovališče na griči Muscion in izročil delo znanemu danskemu arhitektu Hansenu. Tudi je poskrbel za dotacijo te ustanove in za plačo uradnikom. Njegov sin je dal sezidati akademijo znanostij in umetnostij v VseuČiliških ulicah. To jc najkrasnejša zgradba novih Aten; izvedel jo je tudi Hansen. Sezidana je vsa od bliščečebelega penteliškega marmorja in prav bogato pozlačena, takd da opazovalca kar očara. Pred včlikim vhodom sta sedeča kipa Sokrata in Platona; zvršil ju je atenski kipar Leonida Drosa. Le-tä je tudi izdelal kompozicijo v podstropji, ki posnemlje ostanke podstropnih podob na vzhodni strani »partenona«. V pred-dvorji stojita dva jako visoka stebra, na katerih se vzdigata čez streho zgradbe kipa Apolona z liro in Atene s kopjem (od istega kiparja). V včliki sobani je naslikal dunajski slikar Gricpenkerl boj med bogovi in titani. Tik akademije stoji vzorna vseučiliška zgradba, sezidana ob prostovoljnih doneskih (Hansen 1837.—1842.) v polihromnem načinu. V nasadih pred poslopjem vidiš kipe grških rodoljubov in spomenik »svete čete«, ki je padla dnč 19. junija 1821. leta v Vlaški pod vod stvom kneza Ipsilantija. Na pročelji je lep portik, iz katerega držč dvojne stopnice k dvoranam za predavanje, katerih ima vsaka fakulteta samd po jedno. Tudi za novo knjižnično poslopje je daroval denar rodoljub Vallianis, Arsakis pa je ustanovil žensko učiteljišče z višjo dekliško šolo (v istih ulicah, po njem »Arsakion« imenovano), ki je največji zavod te vrste v vsem orijentu. Takisto so nastale: politehnika, gimnazij »Varvakion«, moško učiteljišče »Rizarion«, nova metropolija, razne bdlnice, najdenišnice, hiralnice, sirotišnice i. t. d. Krasni poslopji politehnike in narodnega muzeja stojita v Pati-sijskih ulicah. Sosebno prvo (zgradil ga je domač umetnik 1862. do 1880.) je prava bliščobna stavba od najčistejšega penteliškega marmorja. Najprej kipita dve krili v dorskem zlogu, a včliko poslopje za njima s širokimi stopnicami ima dve nadstropji v dorskem in jonskem zlogu. Närodni muzej je sezidal nemški arhitekt Lange; pročelje v jonskem zlogu je dolgo 100 m. Novo gledališče je dal dozidati grški rodoljub Singros. Parlamentna hiša ne kaže zunaj nič posebnega. Jedna najlepših zasebnih zgradeb v Atenah je hiša Henrika Schliemanna v Vseučiliških ulicah; sezidal jo je v Atenah živeči inženčr Ziller. Nad strešnim robom so najbolj znane podobe iz grške plastike, večinoma junaki po Homerjevih pripovedkah. V obeh nadstropjih so bogato okrašene ložije, katere sosebno zanimljejo nas Slovence, ker jih je naslikal naš prezgodaj umrši Jurij Šubic. Nekaj dalje, vrhu Trga ustave, stoji velika kraljeva palača, sezidana od leta 1834.—1838. za kralja Otona Bavarskega. Na južni strani ima jonski portik od penteliškega marmorja, sicer pa jc le bolj podobna vojašnici. Za njo sc razprostira velik vrt z bujnim rastlinstvom in starimi ostanki (moza-jiška tla rimske vile). Na južni strani vrta je veliko polkrožno poslopje, katero je ustanovil rodoljub Zappas za razstave deželnih pridelkov. Izmed cerkva je najimenitnejša grška metropolija (dozidana leta 1855.); postavili so jo do gradiva sedemdesetih manjših cerkev in kapel, porušenih v ta namen. Tloris je bizantinski, lopa pri vhodu pa ima tri romanske loke, nad njimi več marmornih stebrov in stebričev. Cerkev ima tri ladje, med katerimi so dvojni stebri, a nad stranskima ladjama so hodniki. Pred oltarjem je pozlačen stol za metropolita, in po cerkvi vidiš vse polno visečih lestencev. Poleg velike metro-polije stoji tudi pritlikava kapela (bizantinski zlog iz XIII. stol.) »Pa-nagia«, katero Atenčani najbolj častč. V nji, je vse polno sveč in podob, a prostora le za malo ljudij. Vse grške cerkve, katere še vedno pridno zidajo, pobarvane so jednakomerno, temno-rumeno, in imajo nizke zvonike (tri vrste lin, drugo nad drugo), ki so takd šibki, da morajo večje zvonove navadno obešati na lesene gredi. Rimska katoliška cerkev (v Atenah je nadškofija) je blizu akademije in ima vhodno lopo od himetskega marmorja, toda prazno pročelje. Notranji stebri nad ladjami so monoliti iz »verde antico« z otoka Tina (Tenos), strop je lesen. Cerkev ima tri oltarje, in pred levim stranskim oltarjem visi' sedmoročna svetilnica. Ruska in anglikanska cerkev stojita blizu kraljevega vrta. Prva ima lepo kupolo in bogato ornamentiko; mašna obleka je vsa prevlečena z zlatom. Sezidala jo je Že grška cesarica Irena v VIII. stoletji, ruska vlada pa jo je dala prenoviti, ko so Atene proglasili za prestolnico. Pod cerkvijo je interesantna kripta, ki je bila nekdaj rimsko kopališče. Anglikanska cerkev je moderna gotska zgradba, ki rabi zajedno za šolo. Protestantska kapela jc v kraljevi palači. Atene se razprostirajo precčj daleč proti severovzhodu ob Ilisu in ccsti v Kefisijo ter proti severu in cesti v Patisijo. Zunaj mestnih hiš vidiš še daleč* okolo majhne hiše od ilovice. Od te prsti narejajo namreč prage, podobne obdelanemu kamenu, katere na solnci posušč in potem sezidajo ž njimi svoje hišice ter vrtna ozidja. Kdor je naprednejši, pomeša ilovico s slamo, in potem so taki pragi prav dobro gradivo. Kamenja imajo siccr povsod dovolj, ali tega je treba šele lomiti in obdelovati; to pa jemlje več časa in truda nego ilnati pragi. Kaj čuda, če vsak potres na Grškem poruši toliko »hiš«. Siccr so pa ilnati pragi ob taki priliki menj nevarni, nego bi bilo pravo kamenje, in škoda ob potresu je mnogo manjša, nego bi bila pri kamenitih hišah. Ilovnato kočo si Grk skoro /.opet postavi, in ko mu jo potres razdene, misli si: »Aev npy.£i!« (Dalje prihodnjič.) Očetov greh. Povest. Spisal Janko Kersnik. (Dalje.) X. rijatelja na nocojšnjem zasledovanji nista dosegla pravega uspeha. Stari gospod, ki je vodil gospodičini, poklical je ob izhodu iz Pratra izvoščka, in trojica se je odpeljala. Janezu se je zazdelo, da se je »guvernanta«, ki je sedela spredi in zatd lahko gledala vse, kar je zastajalo za urnim vozom, porogljivo nasmijala; Mato pa je bil bolj premeten nego njegov tovariš. »Številko imam, številko!« vzklikne vesel. »Katero številko?« »I no, izvoščkovo! Če se peljejo domov, tedaj pozvem jutri, kdo in kje je ta gospoda.« Janez se je moral nasmijati. »Skoda, da nisi jurist!« deje veselo. »In potem — policaj!« pristavi Mato. — Nadarjenost za ta stan je Janezov prijatelj drugega dnč popolnoma izpričal. Opoldne pri obedu v majhni krčmi na Kostanjevici je Mato natanko poročal o svojih pozvedbah. Izvošček je peljal gospodo domov, in sicer tudi na Kostanjevico, v ulice, ki niso bile käj daleč od stanovanja naših dveh znancev. Stari gospod je hišni posestnik, mlajša deklica je njegova hči, starejša je res »guvernanta«; potem sta še dva sina tu, gimnazijca, katera poučuje znanec Ceh — jurist. »To je kakor nalašč!« deje Mato. »Ta češki prijatelj mora pomagati, ako« — »No — kaj — ako —?« vpraša Janez. »Ako ni sam zaljubljen v tvoj vzor, kar bi bilo prav lahko mogoče!« zasmeje se tovariš. »Kje ga dobiva?« hiti nestrpno Kačon, ne meneč se za prijateljeve šale. »Zvečer pri ,Levu'!« Ker ni bilo nič nenavadnega, da sta naša znanca prišla v imenovano krčmo, zatd sc jima tudi nocoj njiju prijatelj, že omenjeni češki jurist, nikakor ni čudil. Mato je zopet kazal svoj diplomatiški in policijski talent, in skoro sta bila poučena o vsem razmerji v Ma-jerjevi hiši in rodbini; takd se je namreč zval postarni gospod, ki smo ga videli v Pratru. »In pa — guvernanta? Guvernanta?« vzklikne Janez, čegar misli se sučejo jedino le okolo plavolaske. »Oh, pozabil bi bil skoro povedati, daje vaša rojakinja — Slovenka ! Krasna deklica! Pa ste jo li videli, ali kaj je, da vas zanimlje prav ona ?« Janez se malone izdd, toda oprezni Mato ga reši. »Oh, omenili ste prej, da je guvernanta v hiši. kjer poučujete, in Kačon — čudna slabost njegova — ta se zanimlje za vsako guvernanto. « »A — takd?« zasmeje se Ceh; »pa stojte/ako vas zanimlje i ta, predstavim vas lahko. Nič ložjega negoli to. Krasna in pametna deklica je — ne bode vam žal!« Mato hoče izreči še nekaj pomislekov, ampak Janez je že ves v ognji, tak6 da ga gleda Čeh kär začuden. »Le potrpite, dragi kolega, v nedeljo, prihodnjo nedeljo se naredi vse. Vsa Majerjeva rodbina, guvernanta in moja malenkost bode pri popoldanskem koncertu v Volksgartnu. Pridite tja, midva se pozdraviva in izprcgovoriva nekaj besed, potem pa vas predstavim. Gospod Majer ni Žid, ampak pošten Dunajčan stare korenine; preprost, jovi-jalen mož, pa bogat — bogati Vdovec je, in živi le za deco svojo. Študente pa ima rad in zatd — kär pridite 1 Sevč, kar se tiče gospo-dičine Helene —« »Helena ji je imč?« »Dä, Helena! Kar se tiče nje, o tem sedaj rajši ne govorim. Poskusite sami, in želim vam le dobro srečo, ako si hočete pridobiti nje simpatije.« »Je li ohola?« vpraša Mato. »Ohola? Ne! Ali pa — kakor hočete. Jaz ne vem, kakd in kaj, niti nisem dolgo poskušal, da bi jo spoznal. To pa pravim, da ni navadna guvernanta, kakor jih srečujete po naših imovitih hišah in katere morda zanimljejo gospoda Kačona.« »Mene ne zanimlje nobena!« vzklikne Janez nejevoljno, dasi je vesel in srečen ob teh besedah, ki pristujejo njegovemu vzoru. »Ej, to je bilo pač rečeno kär takö v nemar!« pristavi Mato. — Ko se odpravijo iz krčme, mora Mato spremiti tovariša še mimo hiše, kjer stanuje Helena. Molčč gresta po ulicah in molčč prideta domov. Stanovala sta skupaj v jedili sobi. »Pojdeš li v nedeljo tja?« vpraša Mato, ko vpihne svojo luč. »Pojdem !« odgovori KaČort odločno. »Menda me vender spremiš?« »Zakaj ne? Lahko noč!« — Potem ves teden nista govorila o prihodnji nedelji. Mato je bil preudan svojemu prijatelju, da bi se poskušal šaliti ž njim; vrhu tega se je vedno zavedal, kakö visoko ga öni preseza, da mu pa tega nikdar ne kaže. To je porodilo poleg starega iskrenega prijateljstva še čustvo brezpogojnega spoštovanja, dä, skoro obožavanja. Kakor sta bila na zunaj oba jednaka, oba jednakopravna, takö je bil na tihem, v njiju tajnem duševnem življenji, Janez gospodar, Mato pa njegov brezpogojno udani podložnik. V nedeljo popoldne se je uresničila namera naših treh mladih mdž takö, kakor je bila načrtana. Janez in Mato sta dobila Majerjevo družino in njih domačega učitelja pri napovedanem koncertu. Pozdrav, predstavljanje in povabilo gospoda Majerja, da prisedeta naša znanca k njegovi mizi — vse je prišlo, kakor je bil to napovedal teden prej premeteni jurist. Niti stari gospod niti hčerka njegova nista spoznala došlih dveh dijakov za soseda iz Pratra; samd okrog usten guvernante Helene je legel za trenutek nekoliko ironiški, vender pa vesel in dobro-voljen nasmeh : spomnila se je takoj, da je bil ta včliki modroslovec njen tihi častilec in zasledovalec minulo nedeljo. Ko se obrne k nji z odkrito besedo: »Vi ste Slovenka, gospodičina? Za täko smo vas spoznali pred tednom dnij !« zasmeje se mu na glas, in pristavi šegavo posnemajoč njegov govor: »In spoznali smo vas tudi za guvernanto!« Izgovorila sta to slovenski, in smeha odgojiteljice in treh dijakov, ki se je oglasil po teh besedah, stari gospod ni razumel z drugo mlado družbo vred. Helena prevzame tolmaško nalogo, in razgovor krene, ko so se domenili o zadnji slučajni soseščini, na daljno domovino slovensko. »Kje ste vi domä?« in »Kje ste vi domä?« glasilo se je zaporedoma, in gospod Majer je prav z dunajskim humorjem metal vse Kranjce in Slovence v košaro, katero prenaša Kočevar po Pratru in po krčmah. Mato je bil najzgovornejši, Janez je pazil največ na Helenine besede, le-tä pa o svojem domovinstvu ni povedala preveč. Roditeljev nima, vzgojiti pa jo je dala stara teta najprej v Ljubljani in potem v Trstu, da se je priučila laščini, in ko ji je pred nekaj leti umrla, šla je sama služit za vzgojiteljico. Prav takd kratko povč Janez zgodovino svojega življenja. Z nekoliko besedami sta razodela oba, kar je bilo potrebnega, kakor se to pač zvrši med rojaki, ki se prvič srečajo v daljni tujini In kakor je bilo vse, kar sta govorila, oskromno in obično suho, vender se je dobila skrivna vez, ki je že prve trenutke ta dva človeka silila drugega k drugemu. Janez je bil prvi, ki jo je nekoliko osvetlil. »Da, da, gospodičina Helena!« dejal je. ko se je še jedenkrat spomnila umrše tete, »jaz tudi poznam to, kaj se pravi: Pomagaj si sam! Roditelje imam, ali ti mi ne morejo dati ničesar. Učitelj sem, kakor ste vi, dasi se mi je šele pripravljati za ta stan.« »Za sedanjost govorite prav!« deje ona; »a potem —1 Vaša prihodnjost, ali naša — vzgojiteljska — kakov razloček!« Rekla je to malone žalostno. Ko bi Kačon ne bil takd resne nravi, porabil bi bil lahko to priliko za navaden ali pa morda celd za duhovito-galanten ugovor; ali kaj takega Janez ni vzmogel. »Res je!« pritrdi najivno-odkrito; .»nekoliko srečnejši smo mi moški; širša pota so. pred nami, in ako treba, korakamo Ntudi lahko goloroki in bosi dalje, in morda celd preko — blata! Vi tega ne smete!« Helena ga pogleda nekoliko začudena, ali ugovarjati ne more, ali pa neče. Gospod Majer je bil ukazal nekaj buteljk, in skoro so vsi trkali s kozarci, kakor bi bili znanci že od nekdaj. Mato je izvrstno kratkočasil gospodičino Irmo, hčerko gospodarjevo, in jurist je imel z očetom vred dovolj posla, da je brzdal mlada dva gimnazijca. Tako mine popoldan, in v mraku spremljata naša znanca družbo domov: Mato z Irmo, Janez pa s Heleno; gimnazijca korakata zadi med očetom in učiteljem. Kačonu je sreč prepolno; zdi se mu, da je trajal ves popoldan le jeden trenutek, in sedaj ga naudaja le misel in želja, da bi podaljšal ta sestanek. Prva ljubezen je vzplamenela v njegovem srci z vso svojo elementarno silo; že od prvega pogleda je tlelo v njem, sedaj pa, v teh kratkih urah, ko mu je mejsebojno občevanje le spopolnjevalo sliko, katero si je ustvarjal o svojem vzoru — sedaj je švignil ogenj kvišku, in ni ga bilo najmenj volja, da bi ga gasil. Janez je štel dvaindvajset let, ona pa je imela menda dve leti več. Kdo vč, morda vpliva prav taka razlika tem močneje na značaje, kakeršen jc Kačonov. Za lahkomiselno ljubkovanje z mladim dekletom ni bil ustvarjen; zatd se tudi nikdar ni lotil tega. Denašnji sestanek pa mu je kazal Heleno kakor zrel, v življenskem boji že nekoliko utrjen značaj v prelepem zunanjem okviru, kakor mu ga je dosedaj slikala le domišljija. Bili so že blizu Majerjevega doma. »Gospodičina Helena, ali vas vidim zopet?« vpraša Janez. Ona se hoče nasmehniti; toda v glasu njegovem je nekaj, kar ji ne dopusti nasmeha. »Jaz sem vedno domä!« pravi hladno, a potem pristavi: »Samd ti nedeljski izleti! To je naša zabava, naš izprehod!« »Torej slovd — toliko da sem jedenkrat govoril z vami!« Janez ne vidi, da ji rdečica zalije lice. Saj bi ne bila ženska, ko bi ne umela njegovih besed! Nekaj trenutkov se bojuje sama s seboj ob misli: »Ta student, ta mladi študent!« Ali to dveurno občevanje ž njim je tudi v nji pustilo svoj sled. »Torej se morda ne snideva več!« ponovi on žalostno, toda kakor bi se oklepal zadnje vejice. »Če hočete — ob nedeljah sem pri maši pri Sv. Roku; Majer-jevi so protestantski; jaz hodim sama tjal« »Hvala vam — hvala 1« šepne on polglasno. Sedaj so tudi že vsi pred hišo in se poslavljajo. »Prosit, prosit!« kliče gospod Majer še iz veže in ponavlja na stopnicah: »Rad imam take študentel Fanta, le glejta, da bode iz vaju kaj!« Helena pa, v svojo sobo prišedši, vrže rokavice na mizo in šepne skoro nejevoljno: »Ne, ne, v nedeljo ne grem k Sv. Roku!« (I)alje prihodnjič.) Nekaj o naši umetnosti. Da smo Slovenci majhen in ubožen narod, to je resnica, ki jo že godejo žabe v luži. Tolikanj večja čast in hvala gre temu siromaku med narodi, da je tako marljiv in požrtvovalen na duševnem polji. Njemu ne velja samo geslo: S trebuhom za kruhom — on hrepeni tudi po duševni hrani. In kar je posebno lepo, hvaležen je tudi. Če je človek količkaj storil za Slovence, spomenik mu je gotov po smrti ali pa vsaj spominska ploča na rojstveni hiši. Tudi petindvajsetletnice in enaki godovi se obhajajo kaj slovesno z mnogimi telegrami, kar je posebno prijetno, ker slavljenec živ lahko čuje slavnostne govore in bere brzojavne čestitke. Da tudi Slovenci tu pa tam malo kamenjajo ali križajo kakega proroka, ki jim ni po volji, to je res; ali to je stara pravica, katere si ne dd vzeti noben narod; zakaj ravno Slovenci? In proroku samemu se s tem ne godi nikaka krivica; kedö mu je pa velel izvoliti si ta nehvaležni stan ? Proroki so se od nekdaj kamenjali in križali in se bodo, če tudi nekako bolj olikano; in prav se jim godi, zakaj pa so? Urez šale! Vse česti in hvale so vredne slovenskega naroda prizadeve na idealnem polji. Sč svojimi skromnimi močmi si je ustvaril v kratkem času razmeroma bogato in lepo slovstvo Glasba se pri nas goji z ljubeznijo in veseljem, kakor v malokateri drugi deželi. Tudi skladateljev imamo, da smo jih lahko veseli; in pevske močf že izvažamo, na dobrem glasu so po tujih odrih. Ali v obrazni umetnosti, ki ji pravijo tudi sploh umetnost v ožjem pomenu, Slovenci nismo tako na dobrem. Ne, da'bi ne imeli tudi tu talentov; nobena dežela mendä nima razmeroma toliko slikarjev in kiparjev samoukov kakor slovenska. To kaže, da ima Slovenec veselje in nadar- jenost tudi za slikarstvo in plastiko. Sosebno slikarjev imamo v novejših časih, da se lahko ponašamo z njimi; najboljši izmed njih je sklenil svoje mlado življenje v daljni nemški deželi. Da more narod gojiti slikarstvo in plastiko, treba mu je neke splošne imovitosti; ti dvč umetnosti nista kaki skromni deklici; to sta neki gospodičini, ki hočeta sijajno življenje in sosebno drago opravo. Kaj bomo mi siromaški Slovenci, saj še veliki, bogati Dunaj jima ne more dati življenja, kakoršnega hočeta ti dve gosposki sestri l To je, mogel bi žc; ali kjer je zmožnost, ni zmerom tudi veselja in razuma. In da tega ni na Dunaji, bridko tožijo slikarji in kiparji ter hrbet obračajo nehvaležni domovini. Ked<3 naj pri nas kupuje, kedö naroča slikarska in kiparska dela? Zasebnikov takih je malo. Dežela? Ona ima drugih, silnejših skrbi čez glävo. Katera mati bo mislila na pisano suknjico otroku, ki vpije: Kruha! Cerkev? Da, cerkev bi mogla še največ; ali ta more gojiti samo eno stran umetnosti, cerkveno. In pa še nekaj. Za cerkve se pri nas stori mnogo, to je lepo; ali tu ni vselej pravega razuma, izjeme seveda so povsod. Bog ne daj, da bi jaz govoril proti samoukom, to so vsega spoštovanja vredni možjč; samo ostanejo naj tam, kjer so na svojem pravem mestu. Tako pa zavzema mnogokrat samouk mesto, katero pristoji izobraženemu umetniku. In to ni pravo, to ni dobro, ne za umetnike in umetnost, in tudi nc za splošni umetniški vkus po deželi, za navadno izobraženje. Kjer je treba umetnika kiparja, ne kličimo rokodelca kamenoseka! Gospod Alojzij Gangl — o tem moži hočem po tem dolgem predgovoru izpregovoriti nekoliko besed — Gangl ni rokodelec, ne samot'tk; on je pravi umetnik, izobražen v najboljši šoli na akademiji dunajski. Umetnik je on od nog do glave; samo govoriti z njim pa opazovati ga, kako mož gleda človeka, kakor bi hotel reči: Kakd bi pa tega ? Pa ko govorč usta, govori mu tudi oko in govori mu roka! Ganglovo imč je dobro znano, včm; njemu ni treba moje reklame; zanj govori sosebno njegov Vodnik v Ljubljani in zanj govorč lepe podobe na gledališči ljubljanskem. Vendar menim, da smem tudi jaz javno izraziti svoje veselje, da imamo Slovenci tako vrlega umetnika, sosebno v stroki, katera je bila dosedaj prava pastorka pri nas; nič očitanja! Jaz nisem posebno radodaren s pridevkom ^genijalen*: hraniti ga je, menim, za posebne prilike, da se ne obrabi in ne izgubi svoje vrednosti. Tukaj pa menim, da bi ta tujka ne bila na napačnem mestu. Res da poznam umetniška dela njegova samo po fotografijah; ali če delajo že v tako nepopolni |>odobi tak vtisek name, sodim mendä po pravici, da niso nič navadnega. Najprej dobro dč človeku neka izvirnost Ganglova; on ne dela po tistih akademičnih šablonah kakor večina njegovih vrstnikov. Ali ta izvirnost ni kaka psevdogenijalnost; Gangl pozna meje svoje umetnosti in ne zahteva od nje, česar ona ne more ali ne smč. Podobe njegove dobro dejo očesu. In tehnika njegova je taka, da ga stavi v prvo vrsto novodobnih plastikov. Njegovi roki je pokoren kamen, da izgubivši svojo prirodno trdost zadobi mehke, očesu blagodejne poteze. Ta vtisek mi je napravila posebno Cimpermanova glava, predzadnje delo njegovo. In najnovejše? Ljubljančanom pride skoraj pred dči, ker bo na ogled postavljeno v glavnem mestu slovenskem To je »relief« (vzvišenina?) iz kararskega marmorja, 69 : 46 cm. Mati Božja z glorijo okoli glave sedi na stolu; na levi roki drži dete Božje, z desno pa prijazno objema mladega sv. Janeza, ki ji stoji na strani. Deček podaja malemu Jezusu križ in list z napisom: Ecce agnus Dei. Božje dete gleda strmeč križ in list, in zamišljeno ju gleda mati njegova. Da bo delo našlo mnogo gledalcev in občudovalcev, tega sem prepričan; da bi pa našlo tudi svojega — kupca, želim mlademu umetniku iz srca. Na dan, meceni slovenski! Za tem umotvorom pride drug na vrsto; ali umetniku je treba vzpodbuje, in pa živeti mu je tudi treba. Res je mož dobil stalno službo v Ljubljani, to je dobro ; ali plača, kakor sem slišal, je skromna. Umetniku treba, da se more gibati. Dobre volje mu je treba, kakor solnca cvetici; skrb je njemu, kar je cvetici slana. Torej šc enkrat: Na dan, meceni slovenski! Na Dunaji, dnč 11. julija 1894. J. Stritar. LISTEK. Osnovni nauki iz fizike in kemije za meščanske šole. V treh stopnjah. Spisnl Andrej Senekovtl, e. kr. gimn. ravnntelj. II. Stopnja. V berilo je vtisneuih 62 slik. Cena vezani knjigi 60 kr. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg. 1894. — Veselo smo pozdravili rečeno knjigo, namenjeno slovenskim meščanskim šolam V nji nadaljuje g. pisatelj osnovne nauke iz fizike in kemije, ki jih je pričel v I. stopinji. Dočim je ondu marsikaj okornega, pohvaliti moremo g. pisatelja gledč na II. stopinjo, zakaj beseda mu teče gladko in je pripravna, da vzbudi čitatelju veselje do zanimljivih prirodoslovnih naukov. Tudi terminologija nam ponajveč jako ugaja. Kakor jezikovni, prija Čitatelju tudi stvarni del, zakaj knjige ni pisal samö strokovnjak, ampak tudi učitelj. — Tu pa tam je pač ostalo knjigi khj peg, ki ji pa seveda ne jemljo velike vrednosti. Nekamo čudno slove v slovenščini stavek: »Ako dva lesa drugega ob drugem drgnemo« . . . (str. 4.). Stavek: »Pri fizičnem navoru je treba ozirati se tudi . . .«, sluj: »Pri fizičnem navoru se je treba ozirati tudi . . .« (str. 32.). Bremenu je prištevati tudi teža (težo) (str. 37.). »Telo sozvoči z drugim zvočečim telo m« (telesom) (str. 71.). »Daljina gorišča« je dvoumno, zato stoj »dalj/na goriščac (str. 74.) in drugje. Čista žveplena kislina je brezbarvena (str. 95.) in drugje; tudi oblika brez bar ve na se nahaja. »S klorom belimo platen in e« (str. 102.). Tiskovnih pogreškov ni v knjigi; samo jedenkrat se bere »navod« namesto »navor« (str. 36.) in ki si na namesto kislina (str. 98.). Slike so prav lepe, razločne in večinoma lahkoumevne; z ozirom na 50. sliko pa je v tekstu pomota. Ondu stoji: »Svetlobni trak Ae, ki je vzporeden z osjo AC,« namesto: »ki je vzporeden z osjo OC«, kar začetnika lahko popolnoma zmoti. Kakor smo žc omenili, ne izgubi knjiga radi teh pegic svoje veljave in vrednosti, ampak navesti jih jc bilo le zato, da se v drugi izdaji opustč. Da bi le učenci knjigo skoro nosili v šolo! M. Cilenšek. Iz šolskih izvestij. „Glasbena Matica" je ob konci šolskega leta izdala svoje posebno izvestje, katero je spretno in temeljito sestavil društveni tajnik prof. Anton Štriiof. To izvestje ima poleg uvodnih besed, v katerih se razpravlja pomen „Glasbene Matice", sedem poglavij z nastopno vsebino: Kronika; Muzikalije; Glasbena šola (uči-teljstvo, učni načrt, imenik učencev, statistika glasbene šole); Koncerti (imenik pevskega zbora, vzporedi koncertov, statistika koncertov) ; Račun in proračun ; Imenik društvenikov ; Naznanilo o začetku prihodnjega Šolskega leta. — Leta 1893/94 je izdala „Glasbena Matica" Nedvčdov „Album 12 pesmij za višji glas s spremljevanjem klavirja" in Hu-badove „Slovenske narodne pesmi" ; za leto 1894. 95. pa izide Foersterjeva „Ljubica" in sedem moških zborov Sattnerjevih. — Poučevali so 11a glasbeni šoli gg. Fr. Gerbie\ K. Hoffmeister, M. Hi t bad in K. Jera j. — Učencev jc bilo vpisanih 269, koncem leta jih je bilo 257 (149 učencev in 10S učenk). — Vseh koncertev je bilo doslej (od leta 1888. do danes) 13, pri katerih je sodelovalo 69 pevk in 55 pevcev, skupaj 124 — Račun za dobo od dnč i. kimovca 1893. do dnč 30. ržčnega cvčta 1894. kaže dohodkov v gotovini 9419 gld. 33 kr., v vrednostnih popirjih 4580 gld. 85 kr. in 100 fr., blagajniškega ostanka pa je bilo v gotovini 205 gld. 88 kr. in v vrednostnih popirjih 3186 gld. 85 kr. in 100 fr. Proračun za bodoče društveno leto kaže 5889 gld. 38 kr. dohodkov in 8197 gl J. i roško v ; nedostatek se pokrije s podporami. — Društveuikov jc bilo 513 (5 častnih, 30 ustanovnih in 472 rednih). — Šolsko leto se prične dnč 20. septembra. Izmed srednješolskih izvestij smo prejeli izvestje c. kr. državne nižje gimnazije v Ljubljani, ki prinaša na čelu dve jako lepi razpravi, in sicer spis prof. S. Rtttarja o argivski ravnici in spis prof. Jos. Hubada o račji kugi. Prof. Iiubad priporoča na podlagi večkratnih poskusov, naj se proti račji kugi uporablja močvirsko osladje (spiraea Ulmaria), in sicer takd, da se nabira cvetoče in potem poveže v suopiče, ki se polagajo v vodo, kjer se privežejo na količe, primerno v zemljo zabite. Ali pa naj se zaseje močvirsko osladje ob vodah, da cvetovi prirodnim pdtem razkužujejo naše reke, potem ko so padli v vodo. Rezultat znanstvenih raziskovanj prof. Hubada utegne biti šc izrednega pomena za naše vode. — Poslalo se nam je nadalje izvestje c. kr. državne včlike gimnazije v Ljubljani, ki obseza na uvodnem mestu nemško razpravo prof. dr. J. Soma »lieber den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinu».« — O razpravi v izvestji novomeške gimnazije, katero je priobčil pod naslovom »Samoznaki in okrajšave v slovenski stenografiji« prof. Fr. Novak, utegnemo izpregovoriti še posebe. Trije jahači. Melodram na pesem Nikolaja Lenaua (slovenski prevod A. Funtka), zložil za klavir Karol Hoffmeister. Založila L. Schwentnerjeva knjigarna v Brežicah. Cena 50 kr. — Ta novi proizvod imenujemo kar naravnost zelo simpatiški prikaz na glasbenem našem polji. Oblika je za slovensko literaturo nova — v splošnem glasbenem svetu sicer dobro znani, toda vcnderle malokdaj se pojavljajoči melodram. Melodram je deklamovanje, spremljevano z godbo; glasbeni del melodrama je podrejen govorjeni besedi in ima nalogo, povzdigniti učinek te govorjene besede. Gospod HoiTmeistcr je izvolil svojemu melodramu jako prikladen tekst — Lenauove »Tri jahače,« ki bi radi živeli, toda čutijo smrtno ranjeni počasi a neusmiljeno prihajajočo smrt, dočim hreščč in krožijo nad njimi trije jastrebi. Melanholijo vsega prizora, ljubezen do življenja, ki se pri vsakem jezdeci izraža različno, slika Hoffmeistrova glasba prikladno in zanimljivo ter doseza popolnoma svoj namen, ker pomaga itak globokemu vtisku pojedine misli le še do višjega učinka. Sledeča povsem smer modernega skladanja, znači se Hoffmeisterjeva jedernata skladba zaradi raznoličnosti in bogatosti svojih motivov in zbok slikovitosti svojih harmonij kot duhovit, resen proizvod. Težav v melodramu ni, zato smelo upamo, da bode uvrščen v marsikateri vzpored slovenskih veselic kot nova in nenavadna vrsta predavanj X. Slovenske narodne pesmi. Harmonizoval in za koncert priredil M, Hubad. Založila „Glasbena Matica" v Ljubljani 1894. Cena : paititura s šestimi glasovi h gld. i'20, posamezni glasovi it 10 kr. — „Glasbeni Matici" je poleg drugih mnogoštevilnih nalog tudi ta, da izdaja dobre slovenske skladl>c in sosebno slovenske ndrodne pesmi ter tako povzdiguje zmisel za glasbo in veselje do petja. Kolikorkoli je doslej izdala nrirodnih pesmij, vse zbirke imajo to hibo, da navajajo ndrodne pesmi tako, kakor so se zapisale med ndrodom, ne gledč na to, da more takšne izdaje dejanski rabiti samo tisti, kdor je jako spreten, stvari popolnoma vešč in glasbeno visoko izobražen, kdor jih torej more sam spretno prirediti, da so premišljeno pete res za koncertno dvorano. Te naloge se je lotil g. Hubad in jo je izvedel izredno srečno. Deset najlepših ali sosebno znamenitih närodnih pesmij je izbral, harmoniziral in označil popolnoma natančno; osobito pri kitičnih pesmih je vestno priredil predavanje po tekstni vsebini iu jim v tej obliki otvoril dostop tudi v popolnoma resne koncerte. Resnično so med njimi točke, vredne, da se pojd prav pogostoma namesto dnih glasbenih trivijalnostij, ki še vedno strašijo po vzporedih manjših pevskih društev in se izdajajo za pristno nrirodno glasbo. Čudovita nežnost preveva n. pr. pesem ,,Je pa davi slan'ca pala" ali „Ljub'ca, povej, povej", ki je tudi po vsebini tolikanj ljui>ezniv dvogovor, popolnoma logiški in umestno prirejen za čveteroglasen moški zbor, sopran in alt, ali poslednjo točko v zbirki ,,Škrjanček poje, žvrgoli", kjer se jasna veselost ob spominu na ljubico izpremeni v čudovito lep, iskren in resničen izraz, dočim izvaja besede „Kjcrkol' se midva srečava, prav milo se po-gledava; vse solzne naj'ne so oči . . peteroglasen zbor, basi divisi in tenor, vsi glasovi zopet nastopajo jako značilno, samostojno. Prijatelji čvrstih veselih pesenc nahajajo v zbirki, rekli bi, dva slovenska valčka „Ko b' sodov ne b'lo" in „Bratci, veseli vsi", dalje pristno slovensko pcscin ,,Zmirom vesel" z zateglim solom „o ja" ob pričetku vsake kitice, krepko „Lovsko" in pač nekoliko kočljivo izvčdno, zato pa tem lepše učinkujočo „Miško" („Prišla je miška . . .*') z onim čimdalje hitrejšim tempom, ki je toli značilen za ruske zbore Slavjanskega, s hipnim prestankom, z dolgimi akordi („Pod goro") iu jamo pretrganim koncem „pod to goro zeleno" (allegro). Omenimo li še staro težko stopajočo pesem o Lavdonu („Stoji, stoji tam Beligrad44) in Fleišmanovo „Luna sije", tedaj smo navedli vso vsebino. — Harmonizacija je vedno preprosta, kakor mora biti pri narodni pesmi, učinkuje pa bolj po lepo samostojno vojenih glasovih nego po novih liarmoniških zvezah, dasi ondu, kjer je bilo treba, tudi niso izostali drznejši obrati (n. pr posebni harmoniški poudarek pri besedi „to ljubezen st'ri" v štev. 10.). Ali naj omenimo še absolutno čistega stavka ? Ta se umeje pri izobraženem glasbeniku, iu takšen je vender g. Hubad, sam po sebi. Če se ga venderle spominjamo, povod je temu ta, da se nekaterim slovenskim skladateljem Čistota v stavku zdi precčj postranska reč. — Tipografski je delo vredno vsebine. Ker so se natisnili tudi posamični glasovi, odpravljeno je toli zamudno in večinoma tudi pogrešno prepisovanje iz pa'rtiture. K. Hoffmeister. Kolo. Sbirka izabranih hrvatsko-slovenskih mužkih sborova. Izdalo hrvatsko pjev. družtvo „Kolo" u Zagrebu. Uredio Nikola pl. Faller. — Prva doba v razvoji umetne glasbe, doba nespremljane zborne pesmi, nagiblje se, kakor je videti, h koncu. Ne morda, da bi popolnoma prestala, temveč samd, da polagoma preide v stadij višje umetnostne vrste, sosebno v stadij instrumentalne glasbe, in da se spoji ž njo. Gdri imenovana zbirka podaja pregled o vsi literaturi dne dobe, to je najboljše iu najpriljubljenejše zbore (ta dva pojma se žal skladata toli redko!), tiste, kateri se utegnejo ohraniti tudi pozneje ali zaradi resnične svoje notranje vrednosti ali pa zatd, ker so se splošno priljubili. — Slovenska produkcija, ki šteje v tej stroki malone več glasbenih del, nego jih je ravno treba, zastopana je s precej zbori. Med skladbami znanih ali znamenitejših skladateljev so vzprejete lepo izdelane pesmi »Njega ni«, nežna »Njoj« in »Nočni pozdrav« (obe hrvaški), dela A. Foersterja, spretnega harmonika ; potem »Jadransko morje«, »Sirota« in »Prva ljubezen«, vse tri zložil A. Hajdrih, ki vč družiti lepo melodiko s preprostimi in plemenitimi zvočnimi učinki ; obnarodela, baš v svoji preprostosti tolikanj ljubka zbora »Mraku« in »Kje so moje rožice«, oba zložil dr. G. Ipavec, dr. B. Ipavčevi pesmi »Lepa Anka« iu »Domovina« (lepa pesem, žal, da se brenčč odzivljajo sprem-Ijujoči glasovi, navdušeni za lepo domovino!), potem dražestna MaŠkova pesem »Pri zibeli«, kakor vzeta naravnost iz nrfroda; naposled mnogo zborov, katere so kolikor toliko v zabavnovečerskem zlogu napisali baš navedeni skladatelji, najpriljubljenejše skladbe Nedvedove, GerbiČeve, Fr. S Vilharjeve (tudi hrvaški izvirniki) in Davorin Jenkove — sploh najboljše stvari izmed neštetih produciranih množin. - Hrvaški oddelek podaja sosebno mnogo skladeb Iv. pl. Zajca, toli marljivo delujočega ravnatelja deželnemu glasbenemu zavodu v Zagrebu. Bilo jc pač težko, zlasti hrvaškemu glasbeniku, voliti med njegovimi deli, ki so vender iz večine glasbeno vredna, pisana v udrodnem duhu in vedno izvedena dobro, spretno. Zatö se je vzelo kolikor mogoče mnogo. Med njimi so skladbe, ki se baš zaradi rečenih svojstev dvigajo nad vsakdanje tvore; mimo tega plameni v njih izvesten ogenj, ki jih dela siccr nekoliko italijansko surove, vender pa vselej užiga in jc vsekakor boljši od osladne nemške sentimentalnosti. Sosebno pripadata semkaj »Sliepac Marko« in »Večer na Savi«, skladbi znameniti tudi po svojem obsegu, z motivi, podobnimi motivom v kolu. Ognjevite znane koračnice (imenujemo samo »U boj«) te se seveda niso smele izpustiti. — Poleg Zajčevih skladeb jc vzprejetih največ del Gjura Eisenhuta. Ta skladatelj je imel dokaj mislij, dasi so bile često jako nejednake vrednosti, in je vedel prav dobro uporabljati svojo glasbeno zmožnost. Poleg Zajca pripada Eisenhut onim redkim glasbenikom, ki so ob sicer dokaj jednolični in ubožui paleti, s kakeršno razpolaga moški zbor, vedeli zmesiti relativno veliko bogastvo bare v. Pač vpleta preefej instrumentalnih elementov, kakor tudi uporablja instrumentalne oblike (n. pr. valček) — v kvaro tekstu. Brenčečemu zboru, temu najbrezumnejšemu cvetu glasbene brezmiselnosti, umerjena je često velika naloga; brenčeči glasovi mu nadomeščajo spremljujoči instrument. Ali ž njimi se vsaj nekoliko izogiblje monotoniji, ki je brez spremljevanja neizogibna pri večjih delih za moški zbor. In lepo zveneč stavek, dobro izraženo splošno razpoloženje teksta, to je izvestno največ, kar smemo zahtevati od moških zborov, ki so do malega spisani samo za zabavo, ne pa za resne umetniške namene. — Utegnili smo izrečno imenovati samo malo del izmed jako bogate vsebine (131 zborov). Knjiga podaja izbrane skladbe, med katerimi smo mogli zopet le mimogrede omeniti najožjega kroga nam najbližjih in potem najznamenitejših. Znamenit strokovnjak, Nikola pl. Faller, je sosebno spretno zbral bisere obsežne zborske literature. Prav zato, ker je dobro izbiral, bilo mu je težko izbirati še bolj, ne da bi bil nepravičen. Namenu, kateremu rabi ta zbirka in moško petje a capella sploh, ustreza Fal-lerjevo delo izvrstno. Pevska društva bodo sezala po njem tem raj^i, ker je prčcej natisnjeno v partituri — prednost zbornega petja iz partiture razklada izdatelj v predgovoru — in ker je cena knjigi, 400 stranij za 3 krone, izredno nizka. K. HoffnuisUr. Knjige Matice Hrvaške. (Konec.) Se nekoliko besedij o pravopisu in o jeziku nasploh v knjigah „Matice Hrvaške". Kar se tega dostaje, vlada v spisih Matičinih velika različnost. V jenih letošnjih knjigah so zastopane vse nijanse hrvaškega pravopisa od stroge nekdanje hrvaške etimološke šole pa do najskrajnejše Vukove in nove dalmatinske fonetike. Kišpaticeve „Ribe" so pisane v jeziku, ki je vladal še nedavno v hrvaški akademiji in v. šolah hrvaških, s starinskimi obliki in etimološkim pravopisom. Jednako drame Mirka Bogoviča. Valliua ,,povjest srednjega vieka" nima razven oblikov na „ima" v dat., lok. in instr. pluralis nič, kar bi spominjalo na novejšo pisavo. V Kuhačevih „Ilirskih glazbenicili" prevladuje fonetika, a etimologija se prikazuje vsak čas kot stara navada železna srajca. Miškatovičev prevod Turgenjevovih romanov ima stari pravopis, a „pripomenek" se v nekaterih oblikih bliža fonetskemu. Musičeva „Povjest grčke književnosti" je že pisana Čisto fonetski, predgovor „Matice Hrvaške*' pa je zopet starinski Ostale knjige so pisane fonetski, in sicer tako, da se od Hraniloviča preko Lepušiča in Vodopiča do Maretičevega prevoda „Gospoda Tadeja" fonetika vedno bolj bliža naturalističnemu jeziku, katerega imenujejo pristaši stare šole „govedarstvo", premda Čitamo celo pri poslednji knjigi na zavitku in na prvi strani naslova „Prievodi" n. fonetskega „prijevoda". Te različnosti „Matica Hrvaška" ne bode mogla vedno trpeti. OdloČiti se ji bode za stalen pravopis. Kateri pravopis bode zmagal, o tem ob sedanjem razmerji nc more biti dvojbe. Fonetika se je pod igla zmagonosno, prodrla je vse vrste etimoloških braniteljev, in mnogi so že položili orožje ter se udali hočeš nočeš mogočni fonetski sttuji. Nam Slovencem mora biti žal, da se je to zgodilo, ker se s tem književni jezik hrvaški močno oddaljuje od slovenskega iu prihaja jez vedno večji. Ali s fakti je treba računjati, iu ozirnosti do nas Slovencev ne mogo zadržavati Hrvatov v bližanji k štokavskim oblikam in k srbskemu pravopisu. Pregledali smo knjige „Malice Hrvaške« in videli smo, da se Matica resno trudi podajati svojim čitateljem najrazličnejše hrane. Jednako ljubeče goji lepo knjigo kakor popularno znanstvo in umetnost; izdaja domačih pisateljev novejša in starejša pesniška dela, pa presaja tudi znamenito pojavo tujih slovstev na domača tla. Torej ni čudo, da najde vsakdo nekaj, kar mu zelo ugaja. Pri tem imajo knjige, katere izdaje Matica, kakor smo videli, z malimi izjemami, literarno ali vzgojevalno ali praktično vrednost in se v resnici Čitajo z naslado in koristijo, ker odgovarjajo željam in potrebi Čitateljev. In koliko štiva ponuja Matica svojim članovom ! Za 3 gld. je podala nad 7 t pol lepoznan-skega in nad 66 pol popularno-znanstvenega in zgodopisno • umetnega gradiva, poleg tega pa je izdala še za ceno 2 gld. 60 kr. 20 pol lepoznanskega, 18 pol znanstvenega štiva in 13 pol pesmij, vsega skupaj torej 190, reci stoindevetdeset pol, deloma iluslrovanih. Ob tako uspešnem delovanji na književnem polji ni čudo, da je tudi zanimanje za „Matico Hrvatsko" od leta do leta večje in da šteje vedno več udov. Vsa čast in hvala odličnemu odboru, ki si vč priskrbeti primernih spisov, kateri zanimajo občinstvo ter tako množč ljubezen do čitanja. Zatorej pa priporočamo „Matico Hrvaško" tudi Slovencem, katerim se s temi knjigami ne ponuja samo i/.borno poučno in zabavno štivo, nego tudi prilika, da se naučč 11 a j s o r o d 11 e j š e g a in najlepšega slovanskega jezika. Znanje hrvaškega jezika jim bode koristilo tudi pri izobraževanji domačega jezika Kadar jim bode treba na posodo vzeti, ne bodo se zatekli k starim roditeljem, ki hranijo pač star denar, ki pa ni več veljaven, niti k daljnim sorodnikom, katerih denar je treba prej zamenjati, predno ga moreš porabili, nego k svojim bratom, ki jim ga bodo posodili- tako da nihče »\ čutil ne bode, da je izposojen, in ga bodo bratu tudi prepustili v last! — A'. Perušek. Obči zbor »Matice Hrvaške« je bil, kakor smo žc poročali, dnč 17. junija Predsedoval mu je prof. 'Pade Smi/ik/as, ki se je v svojem uagovoru spominjal sosebno umršega odbornika dr. Ivana Broza, nato pa različnih dobrotnikov „Matice Hrvaške". Tajnik in blagajnik Ivan Kostren/i/ je prečital obširno poročilo, iz katerega posnem-Ijemo tole: Odbor „Matice Hrvaške-' je hotel minulo leto kot dvanajsto knjigo izdati prvo knjigo „Hrvaških ndrodnih pesmij", ali ko je urednik prof. dr. Broz dal že nekaj pol v tiskarno, obolel je nenadoma, in po njegovi smrti delo ni bilo tako dovršeno, da bi se nadaljeval tisek brez roke drugega urednika. — Lanske knjige, najsi se jih je natisnilo 1000 izvodov več nego prejšnje leto, pošle so takoj Za leto 1893. se knjige že tiskajo. Namenjene so „Matičarjem" tele: prof. dr. Ivan ffoic: „Slike iz občega zemljopisa" (knjiga četrta), prof. Fr. Valla: „Poviest srednjega vieka", prof dr. Milivoj Šrepel: „Ruski pripovjedači"' („Slike iz svjetske književnosti"), „Slavenska knjižnica (II zvezek „Izabranih pripoviesti J. S. Turgenjeva"), Mirko Bogovic: „Pripoviesti" (3. zv. Bogovičevih pesniških del). Razven teh knjig se bodo natisnila v ,,Zabavni knjižnici" dela starih „Matičinih" pisateljev: F. Tomi/a, Šandora Gjalskega, Veneeslava Novaka in dramatsko delo mladega pesnika dr. A. Pavi?i/a- 'Presita, V nakladi „Matice Hrvaške" izide prof. dr. Mil. Šrepla „Rimska satira" („Knjižnica za klasičnu starimi"), kot drugi zvezek „Prievoda novijih pjesnika" pa je namerjala „Matica" natisniti Buzoli/ev prevod „Božje komedije", toda gotovo ni, da izide letos to delo, ker se ne vč, ali je pokojnik temu pesmotvoru še napisal uvod in tolmač. — Članov je štela „Matica" 1893. leta 10.006 (za 889 več nego leta 1892.), dohodkov je bilo 35372 gld. 4 kr., od katerih se je izdalo za knjige 2S284 gld. 41 kr. Na konci upravnega leta 1893. je imela „Matica Hrvaška" razven hiše, vredne 90.000 gld , imovine 64.649 gld. 58 kr. — Pri spopolnilni volitvi so bili za tri leta izvoljeni v književni odbor: za podpredsednika J. E. Tomic\ za odbornika: Lj. Babic' (Gjalski), prof. dr. A. Music \ v gospodarski odbor pa za odbornika : Gjuro Deželic in dr, A. Harambašič. Cigaletov spomenik. V Črnem Vrhu nad Idrijo se je osnoval odbor, ki na-merja pokojnemu Cigaletu vzidati spominsko ploščo na njega rojstveni hiši v Lomčli in mu postaviti še drug spomenik v črnovrški vasi. Odbor torej prosi, naj mu domoljubi pošiljajo svoje doneske. — Tako smo posneli iz drugih listov in priobčujemo to beležko pač samd iz pijetete do prcsaslužnega Cigalcta, zakaj slavni odbor nam do danes ni poslal nikakeršnega obvestila o svoji nameri. Spomenik dr. Fr. Račkemu. V hrvaških listih Čitamo, da se je v Zagrebu osnoval odbor, ki bode nabiral doneske za spomenik velikemu hrvaškemu zgodovinarju Fr. Račkemu. V tem odboru so dr. Milan Ainruš, dr. Šime Mazzura, dr. Ivan Zahar in Tomi-slav Padavič. „Ljubljanski Zvon" zliaja po 4 pole obsežen v veliki osmerki po jeden pot na mesec v zvezkih ter stoji vse leto 4 gld. 60 kr., pol leta 2 gld. 30., četrt leta i gld. 15 kr. Za vse neavstrijske dežele po 5 gld. 60 kr. na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 40 kr. Izdajatelj Janko Kersnik. — Odgovorni urednik dr. Ivan Tavčar. Upravništvo »Ndrodna Tiskarna« Kongresni trg št. 12. v Ljubljani. Tiska »Ndrodna Tiskarna« v Ljubljani.