DORO HVALICA: PESMI
Dobrotniki
V razsežnosti razpetih dlani, v kuštravem vetru sinjih ptic, vezenin iz bogatih besed,
v razkošju laži in resnic, v semenju postaranih sanj je nekaj ljudi.
V željah,
kakor pehar dobrot posejanih
v lakotno,
zloveščo podobo sveta,
iščemo dobro besedo za kamen,
razpet med bogove
in misel srca.
S pesmijo črnih nezgod in vsakdanjih skrbi so se sešli Dobrotniki za cekin in pravico prve noči.
1
S n sam cvet
Iz vrta popasenih rož
sem skril kot nekoč
en sam cvet v boječe dlani.
Samo ciprese,
ta nežna sanjavost bogov,
otožnost pokončnih čuvarjev
umrlih za bežno podobo sveta,
vedo zame in zanj
v božajočem domotožju
in kažipotu spoznanj.
M o t t o za nedokončano
Preslišal sem
legende o herojih
vklesanih v podboje pogorišč,
prezrl biblijsko sem
basen pozabljeno
v grobiščih tisočletij,
da bi brez sence stopil
le v naš svet
razstavljenih, nagačenih resnic.
2
podobe
I.
ikonasta podoba starca
v stenah in obcestna modrost
v žganem prahu poletja
v kamnitem mrču
in preobloženi koloni konj
II.
v grobosti
v poslednjem kriku moči
je plima prekrila strah
tožeče koncerte galebov
bodeče kamenje obale
in sočutje v teh nekaj dneh
III.
po poteh
med včerajšnjim dnem in večnostjo
šepajo slutnje
s tišino v zastrtem oknu
so se v kantone pivnic
ujeli obrisi strahu
IV.
ob poacani svetilki na dnu ulice
je še pes končno našel
sled izgubljenega gospodarja
3