OPOMINJAJOČA ZBIRKA SLOVSTVENE FOLKLORE 12 PREKMURJA
MARIJA STANONIK
Zlepa se katera slovenska pokrajina ne more pohvaliti s strokovnjakom, ki bi po svoji strokovni afiniteti še iz daljave tako bedel nad njo, kakor slavist in etnolog prof. dr. Vilko Novak skrbi za svoje ljubljeno Prekmurje. Že od niladeniških let spremlja in raziskuje njegovo kulturno delovanje v širšem (etnologija) in ožjem pomenu besede (slavistika). Ena od spodbud za to njegovo prizadevanje izhaja iz ugotovitve, da so napori za ohranitev narodne identitete Slovencev, ki so živeli pod ogrsko oblastjo, tistim njihovim rojakom, ki so se klanjali avstrijski kroni, še zmeraj premalo znani.
Tokrat je posebno slovstvene fol-kloriste razveselil s sadovi zbiratelj skeg a dela Števana Kuharja (Bratonci 1882-1915), ki se bi utegnil razviti v obetavnega kulturnega delavca, ko ga ne bi onemogočala dolgoletna jetika in končno pobrala prezgodnja smrt. Kljub vsem nadlogam je pustilo Kuharjevo delo neizbrisne sledove v deželi onkraj Mure, predvsem z dragoceno zbirko folklornega gradiva in nekaj lastnega slovstvenega oblikovanja ter poskusom slovnice iz govora okolja, v katerem je bil doma.
^■njiga Ljudsko izročilo Prek-niurja (Pomurska založba, 1988) Prinaša po zaslugi Vilka Novaka na enem mestu celotno Kiiharjevo tolkloristično bero in je po tej P'ati monografska in avtorska, ¿ato je praV| je na naslovnici
to tudi nesramežljivo priznano. 210 pesemskih in 182 proznih enot, od katerih jih jc 26 napisanih v tedanji knjižni prekmurščini, nekaj čez 100 pa je pregovorov in drugih rekov ter psovk in vzdevkov.
Vilko Novak je knjigi dodal uvodno besedo z naslovom Števan Kuhar in njegovo delo, v katerem nadrobno popisuje Kuharjevo življenje, njegovo delo pa je razdelil v štiri enote, in to: Narodno-obrambno delo, Zapisovanje ljudskih pesmi, Kuharjev! zapisi ljudskih pripovedi, pregovorov in rekov, Kuharjevo slovnično delo.
Za pravilno in pravično ovrednotenje strokovnega in publicističnega dela Števana Kuharja je nujno »poznati politično, narodnostno in splošno kulturno ozadje v življenju prekmurskih Slovencev v njegovem času, trdi Vilko Novak in z nekaj kritičnosti ugotavlja: »O vsem tem je bilo sicer v zadnjih desetletjih mnogo napisanega, toda premalo prebranega in upoštevanega.« Pomadžarje-valna politika je največ ob sodelovanju učiteljstva naperila svojo ost proti narodno zavednim posameznikom, posebej ji je bil trn v peti »najveljavnejši predstavnik slovenstva dr. Franc Ivanocy«, ki je javno opozarjal na gospodarsko zanemarjanje Prekmurja, se zavzemal za poimenovanje »szloven« (= slovensko) namesto uradnega »vend« in s tem za enotnost Slovencev na obeh straneh Mure. Najhujše napade je doživljalo šir- 61
jenje mohorskih knjig in z njimi slovenski knjižni jezik in njihova narodnostna vsebina. Madžari so skušali preprečiti širjenje slehernega slovenskega tiska in stike čez Muro. V takem ozračju pritiska je potekalo življenje prekmurskega Cepenkova. Kot najslavnejši makedonski zbiralec slovstvene folklore se je namreč tudi Š. Kuhar izučil krojaštva, z velikim trudom je še končal gimnazijo, seveda madžarsko, nadaljnji študij pa je moral zaradi bolezni opustiti. Dokler je mogel, je obiskoval prekmurske kraje, zapisoval njihovo ustno izročilo in proučeval jezik, in čeprav je bilo za življenja objavljeno le del tega njegovega truda, so njegov pomen priznali žc ob njegovi smrti. Tedaj so poudarjali tudi njegovo vlogo pri uvedbi slovenskega črkopisa (gajice) v pisanju »ogrskih Slovencev«, v katerem so 1. 1913 začeli tiskati prvi prekmurski tednik Novine. Bil je torej eden najpomembnejših delavcev za narodno prebujenje svojih rojakov. Nadvse pomembno je bilo njegovo pisanje v prekmurska glasila, zbiranje in objavljanje folklornega izročila, širjenje slovenskega tiska s štajerskega porečja Mure in njegovi stiki s slovenskimi izobraženci v tedanji Avstriji. Ne nazadnje je spodbudno deloval njegov živi zgled in vpliv na prekmurske izobražence in vsakogar, s komer je prišel v stik. Tako Vilko Novak, ki je tudi uredil Kii-harjevo v pričujoči knjigi objavljeno gradivo. Sklepa, da je Avgust Pavel nagovoril Kuharja s posredovanjem prijatelja Mihaela Sreša za zbiranje pesmi okrog 1. 1909. Ko skrbno razčlenjuje potek Kuharjevih objav petih folklornih besedil, ugotavlja celo, da sta z dijakom Ivanom Jeričem pripravljala njihovo samostojno zbirko, in to približano tedanji knjižni prekmurščini. Novak visoko oce-62 njuje Kiiharjevo zapisovanje pe-
smi, saj se po njegovem lahko meri z zapisi poznejšega velikega jezikoslovca Antona Breznika, ki je tudi zapisoval pesmi v svojem domačem kraju. To navaja k misli, da je najbolj posrečeno in tudi strokovno najbolj zanesljivo, če je mogoče, da izhajajo zapisovalci iz tistega narečnega okolja, v katerem zapisujejo.
Seveda je mogoče pritrditi V. Novaku, da imajo Kiiharjevi zapisi veliko jezikoslovno, a tudi folklo-ristično in estetsko vrednost, ker se trudijo podati živo ljudsko besedo »v vsej njeni pristnosti in polni pesniški melodioznosti«. Po sporočilni plati pa so pomembni tudi zaradi vsebinskega, motivnega in pesniško izraznega bogastva in ne nazadnje zaradi dokazov, ker pričajo, da so (bile) tudi Prekmurcem splošno znane tiste snovi kakor sosednjim Štajercem in Prlekom in so torej v najtesnejši zvezi s pesmimi iz drugih slovenskih pokrajin sploh.
O pobudah za zapisovanje prozne folklore so podatki bolj konkretni kot za pesmi. Sprožil jih je K. Štrekelj, ker da se iz proznih zapisov da bolj prepričljivo ugotavljati jezikovne posebnosti kakor iz pesmi, ki so prinesene večinoma od drugod. V. Novak nazorno pojasnjuje, kako se je Š. Kiihar razvijal od amaterskega v profesionalnega zapisovalca. Sprva ni zapisoval skladenjsko in slogovno dobesedno tako, kot so mu pripovedovali, ampak je - kot se to dogaja še dandanes - pripovedi sam oblikoval. Od tod v prvi seriji tovrstnih objav v ČZN 1910 marsikdaj uporaba oblik in besed, ki jih narečje ne pozna, npr. veznik i namesto pa; dal se je tudi zavesti književni prekmurščini in je namesto končnice -n pisal -m.
Nekaj napak je zagrešil štrekelj, ki je dobil v roke njegove zapise, nekaj jih je nastalo pri kočljivem
J
tisku. Naslednje leto so objavljeni zapisi, prav tako v ČZN, že bliže narečni izgovorjavi in fonetičnemu zapisu, kar je rezultat Kii-harjevega temeljitega učenja materinščine in proučevanja dolinskega narečja, katerega slovnico je že začel pripravljati. Toda ko je Strekelj 1. 1912 umrl, je Kuhar izgubil svojega dobrega svetovalca in vodnika. Avgust Pavel je bil zadovoljen s Kuharjem glede napredka v fonetičnem zapisovanju - s pridržkom le do popolnoma ustreznega zapisovanja vokalov. Kot hujšo pomanjkljivost pa tudi pri drugi seriji objav omenja Ste-vanovo samostojno prikrajanje od ljudi slišanih besedil, tj., da torej pripoveduje on in ne ljudstvo, čeprav v natančnem ljudskem jeziku. Še zmeraj je torej čutiti neko-likanj izgube ljudskega sloga in načina neposrednega pripovedovanja. A V. Novak ga upravičeno zagovarja, da je bil pač samouk, ki pa je kljub temu dosegel zavidljivo raven svojega početja, ki se ga ne bi sramoval niti strokovnjak, Sploh pa: komaj kateri slovenski zapisovalec je ohranil toliko ljudskega sloga kot prav Š.
Kuhar. Zato, ker je stalno živel med ljudstvom in imel izreden čut za njegov jezik, ki ga je, po lastnih besedah, tudi silno ljubil.
Na koncu dodane pripovedi, ki jih je Kuhar objavljal v pravopisu tedanjih prekmurskih publikacij so kljub jezikovno manj popolnim zapisom nadvse dragocene, saj omogočajo dober temelj za primerjalno študijo, v čem so razločki med posameznimi vrstami zapisov pri enem in istem avtorju. V. Novak se zaveda strokovnega prispevka, ki ga je doprinesel z ureditvijo Kiibarjevega folklorističnega dela, saj, sedaj zbrano na enem mestu, naravnost vabi k različnim poglobljenim obravnavam. Hvalevredno je tudi, da se je uredniku v spremni besedi posrečilo približati tudi zbiralčevo osebnost, k čemur prispevata tudi njegova fotografija in rokopis v pismu Matiji Murku. S tem je dal tudi dovolj ustrezen vzorec, kako predstaviti javnosti zaslužne slovenske zbiralce slostvene folklore. Tudi, tu ima slovenska folkoristika še veliko dolgov: Matija Valjavec, Gašper Križnik, Franc Kramar idr.
63