Stran 1.:
O naši zrelosti
Stran t.i
(m Kampfe gegen dem Komunlsmus lat. — I*. IX. 1143—1». III, kaj je naša dolžnost v boju proti komnnlamn
MWaa ihtiaa
▼ gotovlal.
Bi PntcbUr bar beiahlt.
Slovenski dom
•REIS ■ CERA L 1.50
f lato IX. — Stav. 11	|	|	TEDNIK	ZA	POLITIČNA	IN	KULTURNA	VPRAŠANJA~|	|	Sobota,	18.marca 1944	|
O naši zrelosti in nezrelosti
»Nenad, ki lepo narode, »o tl krivi največ »ami, ali pa drugi narodi, ki to od njih modnejll. Oiebnoitl Imajo malo vainotli. Kakor ne more dotll korlttlti najbolj! vladar, ne more dotll tkodlll najtlabji, ako Je narod tam v tebi zdrav. Te opazke naj ne prezre noben bralec.«
Janez Trdina: »Spomini«.
tdenda te ni nad nobenim narodom ta ret-*dea tako todno Izpolnila kakor nad tloven-tkim. To mora bili vtakemu poltenemu Slovencu Jasno. Kar se Ude nate nesreče, te moramo pridružiti prvemu delu Trdinove ugotovitve. To tpoznanje Je tlcer bridko, a ial, retnldno. Vendar pa nam prav tpoznanje dotočno kaže na krivca naie narodne netrede
ha komunistično Otvobodilno fronto.
^ Malo premislimo, kako je do te naie na-todn« nesreče prlllo. Otvobodilna fronta Je posledica vteh vzrokov, ki to omogočili njen nattanek. Tl vzroki to različni. Prvotni in odločilni to tleti, ki to v območju naie narodne •Kupnostl In izvirajo iz domačih okolličln. Drugotni pa Izvirajo Iz tploinih datovnlh oko-Uidi n.
’ Da ne bo razčlemba preveč meglena, pre-Jehtajmo vzroke, ki to sprožili Otvobodilno bonto. Vzroki to dvojni, neposredni In povedni.
Med neposrednimi zavzema prvo metlo delavnost komunistov. To delavnost narekujejo 'NJI komunistične ideologije.
Drugi vzrok je popolna malomarnost neka-biviih političnih skupin ob ustanavljanju ®F- Komunisti niso imeli kaj tvegati, taj poll-'iine modi pri nat nikoli imeli niso. Poleg tega *° bili to bolj politični pustolovci, zaleteli in Przneži brez moralnih ali narodnih pomitlekov. Na nasprotni strani pa to bili politiki itarega 'reva, računarji, obremenjeni z družabnimi, političnimi in druflntkiml oziri. Drznost prvih je K lahkoto premagala previdnost drugih.
tretji neposredni vzrok Je ravnanja tistih, •e tedaj prikritih komunittičnlh simpatizerjev v cetartki vojski t Slovenci. Danes je že docela jasno, da to prav savojcl t tvojim ravnanjem omogočili ustanovitev in razvoj OF.
Poleg neposrednih imamo tudi posredne Vzroke, ki to dovedli do OF. Prvi je blvla Politična vzgoja Slovencav.
Drugi posredni vzrok za nastanek OF te bile slaba socialna razmera. Slabe socialne razmer« to ustvarile podlago za prevratne nastope pri nat. Bivša Jugoslavija je bila zaradi slabega vodstva država, v kateri niso bili Popolnoma zadovoljni ne kmet, ne delavec, ne u,adnlk, nihče. Značilno je, da to btll najmanj tadovoljni bogataši. Kaj nltte tliiali, kako to Pridobitni tloji vedno vpili, da Imajo povsod 'žgube? Tl ljudje to od tamih Izgub živeli In bogateli.
Splošno nezadovoljstvo to temeljito netili *n izkoristili komunisti. Izkoristili so ga takrat, 'ro te Jim je zdel najbolj primeren trenutek *a to, namreč ob vstopu Sovjetov v vojno.
Pri iskanju vzrokov narodne nesreče pa •horamo upoštevati najvažnejši razlog: nezre-*°tt naroda. Na to tožbo meri Trdinova be-'cda, ko pravi: ». . . ako je narod tam v tebi *drav«, to se pravi: zrel. Narod ti je v devet: "cistern in dvajsetem stoletju priboril veliko Pravic In veliko možnosti za določanje tvoje Usode, zato nosi tudi tam odgovornost za svo-1* nesreče, če je torej nared zrel, ne mor« P«ttl v nesrečo.
In prav o zrelosti Je potrebno malo po-dtobnej« spregovoriti.
če te pripeti nesreča posamezniku, zato bo vedno Iskal vzroke izven sebe, to je člo-v«ku že prirojeno. Isto velja za narod. Tudi narodi radi vzračajo krivdo na druge narode. *a tudi če je kdo kriv narodne nesreče, te kaže ob taki priliki velika razlika med zrelim •arodom In nezrelim.
Zrel narod tam tebe nikdar ne bo pahnil * nesrečo; če ga pa pahnejo drugi, bo skuto! svojo usodo kolikor mogoče omiliti in te nikdar ne bo ravnal po pregovoru: »Kamor je *la krave, naj gre pa še tele«, ampak bo skuto! rešiti, kar se še rešiti da.
Te modrottl Slovenci pri tebi zaman išče-fno. in prav v tem te kaže naša nezrelost.
Ret je, da današnji čat ni nobenemu na-todu prizanesel In da je komunizem spravil še v*čj« narode v hudo preizkušnjo. Ret j« pa tudi, da to zreli narodi pravilno in pravočasno odgovorili na preizkušnjo. V tem odgovoru te Kaže zrelost naroda.
Določiti merilo za narodovo zrelost je zelo tožko, vendar pa kažejo zreli narodi toliko dobrih lastnosti, da Jih je po tem lahko ločiti od nezrelih.
Zrel narod Je zlasti discipliniran. Zrel na-"ed kaže v tvojem delu skupno smotrnost. Ali in početje OF smotrno, ko to bile milijard« n«rodnega premoženja uničene za tuje koristi? *'«! narod zna ceniti človeško življenje. Ali tl hioremo misliti večjo surovost, kakor so ogrom-"• človeške žrtve enomilijonskega naroda? Irel narod kaže vedno politično uravnoveie-"ett. Ali tl morete mltlltl, da bi tloventke Politične stranke mogle postaviti za predted-n|Ka kakšne skupne akcije člana najmanjše •tfanke, če je sposoben? Ali tl morete ml-"itl večjo nezrelost, kakor je ta, da te vtak Pfugl Slovenec smatra za edinega narodnega uodlteija, In da se že nezrel dijak smatra za odino upravičonega naslednika tega ali onega vitok«ga dostojanstvenika? Zrel narod ja ••®š«n. Ali ti morete misliti večjo neslogo, Kakor je bila tloventka? Zrel narod zna ceniti •»Ojo preteklost, zna ceniti tvoj« duhovne ***dnote, te zaveda tvojega višjega petlan-
IZ VSEBINE:
la nezrelosti.
Sprehod pe svobodnem ozemlja na Dolenjskem.
Stran S.:
Mirna peč ta ajena zgodovina v zadnjih treh letih,
Stran š.t
Med Seljenjem la amrtjo (dnevnik grete in bolečine).
Stran
Beseda ob etoletnlei rojstva Josipa Jurčiča.
Gospa ▼llnjegeraka.
Stran š.t
Poznaš Estonijo (a slikami).
TEDEN V SVETU
Trebljenje tolovajske zalete na Balkana se
uspešno nadaljuje. Titove tolpe beže neprestano »od zmage do zmage« in puščajo nemškim in hrvaškim četam v plen ne le kope mrličev, marveč tudt obilo vojnega gradiva in zalog, 25 žebruarja so Imeli banditi na zahodnem Balkanu 7š mrtvih in mnogo ujetih. Samo na neketp dalmatinskem otoku to Nemci in Hrvati zaplenili 68.800 nabojev za puške, MS ročnih granat in veliko signalnih naprav. Hrvatskl oddelki so prav tako razpodili in pobili večje oddelke. V času od 21. do 17. febr. to nemški in hrvatakl oddelki na enem odseku zahodnega Balkana pobili 781 tolovajev, IM jih ujeli, še več pa se jih je vdalo. Zaplenjenih je bilo več vozil, zaloge granat, topovske municije in lš strojnic, š. in 8. marca je Tito izgubil 200 mrtvih, 88 ujetnikov in zelo veliko prebežnikov. Zaplenjenih Je bilo 12 strojnic. 888 pušk, tovorne živali, veliko živil in streliva. Hrvatski oddelki pa so zaplenili tudi še 8 strojnic. Na nekem drugem odseku Balkana so 8. marca banditi imeli sledeče izgube: 283 mrtvih, 88 ujetnikov in številne prebežnike. Pregajalcem Je padlo v roke 8 strojnic, en protiletalski top, 2 minometalca, 24 konj, mnogo pušk in streliva. Vrh tega so nemška strmo-glavska letala uspešno razbijala razbojniška skladišča in skrivališča, uspeh Je bil odličen in žrtev veliko. V lebruarju se tolovaji izgubili 4138 mrtvih, 1818 ujetih, 428 prebeglih. Člen tvorijo 4 topovi, 27 minometalcev in 144 strojnic.
Na vzhodnem bojišču divjajo na južnem odseku ves teden težki boji, sovjeti, katerim se je sunek proti Narvi za vdor v baltiške dežele izjalovil, to vrgli velike sile v ljudeh in materialu na južni odsek in skušajo tod izsiliti odločitev. Znano je, da Je Finska smatrala pod častjo, da bi se uklonila nesprejemljivim boljševiškim zavojevalnim naskokom, in je spregledala pretkano sovjetsko igro. Sovjetska vojska močno pritiska, vendar je obrambna sila nemške vojske še tako močna, da je sposobna narediti križ čez sovjetske nakane. Najhujši boji divjajo pri Tamopolu, Umanju in Krivem rogu. Uradno poročilo pove, da so se Sovjeti v boj zagnali s premočnimi silami in da ne štedljo z ničemer, kar bi jim pomagalo do uspeha. Zato imajo tudi strahovite izgube.
zločinskem početju In plenjenju boljše-vlkov za časa državljanske vojne je španska vlada izdala posebno knjigo. Imenoma so v njej našteti vsi rdeči ministri, ki so iz državne blagajne ali naropanega španskega premoženja pobrali ogromne vsote in jih pred svojim propadom nakazali na razne velike židovske banke po svetu. Ti zneski gredo v milijarde. Knjiga popisuje tudi krvoioško divjanje španske Ceke, ki Je preganjala prav vse, kar je spominjalo na vero.
Načelnik glavnega stana italijanske republikanske vojske general Gambara je odstopil in je po Ducejevem nalogu njegovo mesto zasedel armadni general Ar« ehimede Bischi.
Grof siorza, ki velja pri Anglosasih za enega najvidnejših italijanskih predstavnikov, je svoje načrte glede povojne Italije močno prekrojil. Tržaški »Plccolo« je javil, da je Siorza dopisniku new-yorškega lista »Newyork Times« povedal, da se misli njegova Italija odpovedati otočju Dodekaneza v korist Grčije, Abe-sinija in Albanija bi se docela osamosvojili, obnovita bi se Cma Gora, celo Dalmacijo misli odstopiti Jugoslaviji. Reka bi prišla pod protektorat držav v neposrednem zaledju, Zader pa bi doživel neko posebno kompromisno rešitev. Za Trst je Siorza mnenja, da bi ga bilo treba neutraliziratt in postaviti pod skupni protektorat Jugoslavije. Italije, Avstrije, Madžarske in Češkoslovaške.
poljsko begunsko vlado nameravajo Angleži pregnati iz Londona in jo nastaniti v Kairu. Britanska vlada je v tem smislu že obvestila egiptovsko vlado, ki j« dala svoj pristanek. O preselitvi Nikolajeziko-ve vlade v Egipt se Je že dolgo govorilo, poročajo turški listi.
Cesto se dogaja, da poskušajo tolovaji z Balkana v strahu pred nemškimi odd. svojo srečo z begom čez Jadransko morje v Juž. Italijo. Nedavno Je ISO tolovajev poskusilo z begom čez morje, pa jih je ob vkreallšču presenetil nemški oddelek in jih po kratkem boju razpršil. 44 banda« tov se je moralo vdati.
Ako bi hoteli bnljševiikl politiki pripisati spoštovanje pogodb, bi še reklo, da silimo slep-ea, naj prisega na sonce. Pravi pojem spoštovanja pogodb je v Sovjetski Rnsiji nepoznan, nekaj zavoljo tega, ker Sovjeti tega nočejo, zvečine pa tam sploh ne poznajo pravnih do-določil in obveznosti, ki arejajo življenje med narodi.
Boljševizem h pe svojem bistvo ne pozna
volje, da bi kogar koli priznal za enako vred-dnega sopogodbenika. Njegov nauk je skrojen po načelih razrednega boja in Ima za cilj dosego svetovne revolucije. Razne narodnosti smejo obstajati le v okviru socialistične svetovne države, kakor je to po Stalinovem naročila nedavno v moskovski »Pravdi« razložil predsednik ukrajinske Akademije znanosti, rekoč: »Resnična neodvisnost in enakopravnost narodov je možna le za narode v sklopa Sovjetske zveze«.
To spoznanje moramo Imeti pred očmi zmerom, kadar zaidemo v nevarnost, da bi nas premotila nenavadno pretkana »taktika« boljše-viške politike. Taktika je Stalinova najpriljubljenejša beseda. Pod tem pojmom raznme Stalin v glavnem ovajanje laži v mednarodno življenje. Stalin pospešnje laž tndi z znanstvenimi pripomočki. Sam se sploh ne mehi za tisto, kar je obljubil in za kar se je zavezal. In z nenavadno bistroumnostjo zna opaziti sleherno znamenje utrujenosti v čuječnosti tujine. Ko odbije prava ara, spremeni svoje taktično stališče in namesto zlaganega prijateljstva in hlinjenega spoštovanja nastopi golo in krate nasilje.
Kajpak da boljševizem te spremembe v razmerju do bogataških velesil še ni mogel izvesti. Kaj takega bi bilo nespametno in sega tndi čez okvir sovjetskih sil. Pač pa so se na obrobju sovjetske države pokazale take priložnosti kar zapovrstjo.
Nasilno zasnžnjenje baltiških držav in Finske, pa zasedba Besarabije naj bi tedaj, preden je bilo sklenjeno zavezništvo med bogataši in boljševiki, zadelo zlasti meščanski svet zahodnih demokracij. Na njihov naslov so merile tndi besede, ki jih je sovjetski list »I»-vestja« zapisal na 17. obletnico Leninove smrti januarja 1841, rekoč; »Meščanski svet je bil prisiljen umakniti se iz baltiških pokrajin in je Sovjetska zveza pridobila nova ozemlja na račnn meščanskega sveta.«
S kako obsojanja vrednimi sredstvi je Sovjetska zveza izvedla podjarmljenje .baltiških držav! V eatonsko-rnskem sporazuma o vzajemni pomoči, sklenjenem 28. septembra 1888, je bilo rečeno: »Izvedba te pogodbe ne sme nikjer škoditi suverenim pravicam pogodbenic, posebno pa
•Iva. Ali sl . morete misliti večje »razvrednotenje« vseh vrednot, kakor jih je pripravila Slovencem OF?
Tako	bi lahko neitell še	več slabih lastnosti,	ki	smo jih	pokazali v	svojem najusod-
nejšem času. Neizpodbitno drži, da je tako gibanje, kakor ga je začela pri nas OF, neresno	In	narodni	skupnosti	škodljivo. In se
nikdar ne bi razvilo In zavzelo toliko razsežnost, če bi bili dovolj zreli.
Naša nezrelost pa ne visi v zraku, ampak temelji na usedlinah domačega in tujega porekla.
Slovenci smo zelo močno obremenjeni z vseslovansko dediščino (menimo namreč, da Sovjeti bijejo boj za vseslovanstvo), katero so trezni	Slovani že	v začetku	svojega razvoja
zavrgli kot neostvarljlvo In nevarno. Naše razumništvo se tega ne more otresti. Začelo se je pri Mesaryku, pa ni Iz njega vzelo najvaž-nejšega: njegovega temeljnega odklonilnega stališča do Sovjetov. Od tod- izvita ena n«j-
ae gospodarskemu reda ta njnni državni ureditvi.« Tudi v tličnl pogodbi z Letonsko Je bila zapisana enaka omejitev:
Vse to pa se je v kratkem Izkazalo kot zavestna ta taktična laž. Sleherno posamezno priznanje, katero so iztisnili iz baltiških držav, se po svojem izkušenem načinu razširili v meščanske države. .
Frevečkrat ata se laž tu resnica menjavali v boljše viški taktiki, da bi ju ne mogli spoznati kot temeljni sredstvi In kot bistvo te sleparske igre. Spoznati ae le v Nemčiji, katere protiboljševiike stališče je Sovjetom vselej preprečilo dosego zastavljenih ciljev, marveč tndi v vseh prizadetih in ogroženih državah.
Ni treba, da bi te resnico spoznali žete iz »skrivnih pogodb«, ki sta jih aklenila gospa Kollontajeva ali tajnik komunistične stranke Kaganovič, hi so potem obležale med akti francoskega podanika Gonsseta v Stockholmu, In so bila najdena v arhivih francoskega zunanjega ministrstva 1. 1848.
Kar sta ta dva sovjetska zastopnika izpovedala o boljševiških nazorih glede pogodb in pa mednarodnih sporazumov, so pozorni opazovalci v svetu te jasneje zasledili tndi v dejanskem vedenju In ravnanju Moskve.
Pa vzlie temu je vredne še enkrat ponoviti izvajanja sovjetske poslanice v Stockholmu, ki je rekla: »Podpisovali sme pogodbe in jih -bomo
V nedelje je blie v Kranja veliko zborovanje. pri katerem ao bili navzočnl predstav, nlkl stranke, oblasti in vojske. Ganlelter dr. Rainer je imel pri tej priliki govor, v katerem je označil položaj Gorenjake v zvezi s celotnim političnim položajem;
V svojih izvajanjih Je pondarll, da ae da položaj T sedanji vojni pravilno razumeti le tedaj, ako upoštevamo celotni položaj v sedanji vojni In potegnemo od tod zaključke In jim prenesemo na svoj« področje. Ce--lotnt položaj pa je spet mogoče pravilno ceniti. ako upoštevamo zlasti odločilni dogodek lanskega leta, namreč italijansko izdajo. Ta izdaja je bila po Churchillovih načrtih sredstvo, a katerim hi nasprotniki že lani radi zmagovito končali - vojno. Veliki dogodek. ki naj h| to odločitev potpeill, je bilo že dolge prlpravljano Izdajstvo ljudi okrog kralja Viktorja Emanuela 4n Badoglla.
Da je Nemčija t« težke preizkušnjo prestala, je bila Izključno zasluga Filhrerja, ki
večjih zablod OF-arsklh simpatizerjev, namreč da Sovjeti bijejo boj za vseslovanstvo. Današnja Sovjetija lahko vodi napadalno vojno, lahko obrambeno, lahko boj za socialno svetovno revolucijo, samo to ni res, da se Sovjeti bore za Slovane, posebno pa še za Slovence. Kdor torej vidi v današnji Sovjetijl zaščitnlco Slovanov, živi v usodni zablodi.
Druga škodljiva usedlina je neka nerazumljiva sentimentalnost In lahkovernost hkrati. Slovenoc je priden in aktlvon, toda v usodnih trenutkih se rad vda nekemu fatalističnemu nastrojanju. Prevzame ga' čustvenost, ki ga rada spelje na kriva pota. če bi ljudem, ki so iti v hribe, kjar bijejo »boj brez upa zmage«, še tako dopovedovali, da so na krivih potih, In Jim dokazali črno na belem, da jih bo doletela slej ko prej smrt, bi tega ne verjeli. Pri teh ljudeh ne deluje razum, ampak fatalistično čustvo, ki prehaja zdaj v obup. Zreli narodi tega ne delajo, kakor ne delajo že marsičesa, o čemer bo beseda drugič.
še naprej sklepali izključno le zato, da bi uspavali čuječnost dragih držav, kadar se taka politika Izkaže za koristno. Po takšnih pogodbah smo ai ustvarili možnost, da »mo svoje prave nakane v znnanji politiki vešče zakrinkava!!. Sovjetske vlada — ta tega ne smerne nikoli pozabiti — ni tem listin««, ki ji zalagajo mednarodne obveznosti, nikoli priznavala pravo veljave. Zmerom amo pripravljeni pogasiti sporazum ae glede na te, kallks podpisov in pečatov je aa njem.«
Ia Jnd Kaganovič je izjavil; »Pogodbe alsa nič dragega kakor krpe papirja.«
Kako so Sovjeti jeseni 1888 znali izkoristiti svoj agodni položaj do Finske! 8« oktobra je tedaj list »Pravda« hinavsko zapisa): »Sovjetska zveza je dala vsem državam zgled, kako je mogoče rešiti zapletena zanaajepolitičaa vprašanja.« »Izvostja« ao imenovala Sovjetsko »vez« »mogočno in plemenito prijateljico malih držav«, dva meseca kasneje pa ao Sovjeti nenapadalno pogodbo a Finsko odpovedali ia j« razglasili za aičevo.
Kdor hoče odgnati boljševizem od svoje dežele, mora najprej spoznati njegovo nevarno taktiko. Ia ne sme mn niti najmanj zaspati. Z boljševizmom se ai mogoče pogajati, kajti komnnizem pozna le samega- sebe ia svoj končni cilj:, zrev olaeionirag je sveta.
(»Tagespost«)
j« z bliskovito naglico posegel vmes In a tem nasprotniku onemogočil, da b4 Izigral vse svoje karte.
8 posebno napetostjo ao zborovalci poslušali lnvajanja Gauleaterja dr. Rainerja glede vprašanj, nanašajočih se na G o r e n j. ako. Boljševistične tolpe ae zavijajo v plašč tabo Imenovanega osvobodilnega boja, da bi a tem prikrile avoje prave namene.
Dogodki aa Gorenjskem, kakor jih lahke presodi vsak prebivalec, jasno dokazujejo, da nimamo opravka s drugim kakor a tolovaji la zločine), ki poskušajo dajati dnžka svojim pokvarjenim gonom in alnžltl surovemu tn krvavemu boljševizmu. Njihovo ravnanje nas je prlallllo do tega, da je treba prenehati z milim presojanjem njihovih dejanj. Ganlelter dr, Rainer Je dejal:
»Toda naš boj nikakor ne velja mirnemu In dela voljnemu deln slovenskega prebivalstva, marveč le zločincem v gozdovih in njihovim pomagačem v sellščlh. Te bodo kazen, akl ukrepi zadeli s vso trdoto.«
Ganlelter dr. Rainer je nato pondarll, da početje tolovajev povzroča slovenskemu ljudstvu le žrtve, ki jih ono težko prenaša. Val številni tolovajski zločinci se kogee koncev maščujejo le nad gorenjskim prebivalstvom samim, kajtž heljševlškl tolovaji hočejo Iztrgati slovenskemu ljudstvu njegovo domovinsko zavest In ljubezen do rodne grnde ter ga zboljlevlzlratl. S slehernim zločinom, ki ga tolovaji narede aa Gorenjskem, delajo le škodo imetju la krajem, ki pripadajo slo. venskemu naroda la e« ustvarjeni le njemu v kerlat.
Smer nemške politike aa Gorenjskem, je dejal Ganlelter dr. Rainer, je bila osnačena z razglasom v Kranju 17. dee. 1142 la je že sedaj v celoti veljavna. Da je doslej ni bilo mogoče Izvesti T celoti, pa Je kriv« stališče gorenjskega prebivalstva samega. Ganlelter dr. Reiner Je prikazal nat« aa položaj v Ljubljani In Dolenjski, kjer Je jasno stališče prebivalstva ustvarilo ugodna pogoja.
Auersperg — eln Mahnruf, was unsere heiuge rment Turjak, opomin nam vsem,
1144. -
Mednarodne pogodbe - za Sovjete krpe papirja
BoljševBka taktika v zunanji poKflki
Gauleiter je govoril v Kranju
Sprehod po »svobodnem« ozemlju na Dolenjskem
Slike Iz Krške doline, Novega mesta, iz bojev in iz vsakdanjega življenja na Dolenjskem
' V dneh, ko je komunistična propaganda razglašala, da je »trdnjava Noro mesto po ogorčenih bojih na nož in po hudi bitki x motoriziranimi oddelki padla«, ko so komunisti trobili v svojem podtalnem tisku, da so njihove enote v dvodnevnih bojih vrgle Nemce iz Krškega in Vidma, sem se poljal z vlakom proti Krškemu. Med vožnjo sem se prepričal, da tudi tu nihče ne verjame več rdeči propagandi.
Od Zidanega mosta do Rajhenburga sem ob taklu drveče železnico prisluhnil glasni govorici v natrpanem kupeju. Zo som za. gledal sivino rajhenburškega gradu, ko jo neznana, živahna družba zaključila razpravo.
»Prav po teh gričih so pridrveli. Vsi fantje in možje »o so umaknili pred njimi, tudi taki, ki so se vrnili s klavrnimi obrazi in razočarani nad tako »vojsko«.
V Krškem so mo začudeno pogledali, ko sem jih vprašal, kako je bilo pred dnevi. Krčani seveda niso brali »Ljudske pravice«, pa tudi v Ljubljani niso bili, da bi vedeli, kako »so komunistične enote 15. brigado vrglo Nemce iz Krškega in Vidma«.
»Snj	nismo	videli niti onega	tolovaja«,
je hitel	dobrodušen možakar in	mi	začel
pripovedovati o hudih porazih komunističnih tolp v Socki pri Novi cerkvi in blizu Šoštanja.
Komunistične drhali so Dolenjsko že iz. ropalo, zato so se sedaj odločile za pohod na Štajersko, Nekaj skupin je prišlo preko rajhenburških, kozjanskih hribov in dra-meljskega pobočja pod Črešnjicaml na Vr-pete do Socke pri Novi cerkvi. Mariborski dnevnik poroča, da so nemške silo po načrtnem zasledovanju in večdnevni gonji razbile Tse komunistične skupine In jih skoro v	celoti	potolkle ali ujelo.	Po	istem
poročilu	je tod	padlo ali bilo ujetih	okrog
tisoč komunistov. Najhujše izgube so komunisti pretrpeli v Socki in pri Šoštanju.
Noč je že legla na dolino, ko smo hiteli z avtomobilom po hudo zasneženi cesti ob Krki skozi Mršečo vas. Belo cerkev. Sv. Peter v Novo mesto. Kdor bi verjel komu. nistični propagandi, ki trobenta, da komunisti obvladajo Krško dolino in celo »trdnjavo Novo mesto«, bi so zaskrbljen vozil ob skrivnostni Krki, ki *e vleče po Krškem polju in te oh upepeljenih graščinah, ki hite mimo tvojih oči, popelje v dni, ko so odsevale v njenih mirnih valovih sence rdečih zubljev.
Zdaj pa vsakdo ve, da so povsod tod nati domobranci, ki obvladajo ozemlje od Kostanjevice pa preko Novega mesta dalje proti Mirni In Straži. Skoro v vseh vaseh so domobranska straže, prve zaščitnice v primeru rdečega napada. Ta si no upa blizu postojank novomeških in kostanjevi, ških domobrancev, ker ga po vsakem spopadu poženo v beg, da odnesejo rdeči vedno krvave butice.
Najbolj jezi komuniste, da ss domobranci zavzeli Trško goro, s katere obvladajo teren daleč naokoli. Koetanjevlški do-mufiranei tl ra v nič ne zaostajajo za novo. nfoSkimi. Doji za dnem so na pohodih proti Križu, Orehove*!,* št.: Jerneju, Efttežn in so pravi strah zbeganim komunističnim tolpam y Gorjancih.
Ljudstvo ne verjame več
Pred Belo cerkvijo »mo se za nekaj minut ustavili. Postavne fante sem po narečju kmalu spoznal. Zužemberškl lovci, ki ■o dosti trpeli pod rdečo knuto, so varihi tega kraja, kjer so naši že pred letom dni bili hude boj« z rdečimi. Se dane« so vidna znamenja teh črnih dni; porušen cerkveni ilolp in požgane domačije.
Tu se nsm je pridružil, prileten kmet iz Št. Jerneja. Med vožnjo v Novo mesto je s ponosom pripovedoval o ientjeruejBki fari, ki je dala nad sedem sito domobrancev! Kljub komunistični strahovladi so ljudje tako pogumni in odločni, da ne gledajo, na besede, ki jih v smrtni nevarnosti mečejo v obraz prihajajočim in odhajajočim rdečim tolovajem.
Negotovost In strah pred bodočnostjo, naraščajoče ljudsko nezaupanje ln sovraštvo, sami neuspehi in porazi, vse to skrbi sedaj tudi že rdeče prvake.
Poslušajmo, kaj pripoveduj« o tem očividec:
Od početka «o ee nam skuSall predstaviti kot »oblast«^ Zdaj, ko so se tako pokazali, no morejo več najti nove pretveze, a katero bi se pred narodom opravičili. Prizadevajo si, da bi jim kdo verjel, da so njihovi porazi zmage, njthovi umori junaštva, požigi in ropi koristna dejanja, vendar jim danes nihče ne verjame.
Zdaj si prizadevajo, da bi jih narod spoznal za »nacionaliste«, borco za narod, istočasno pa prepevajo internacionalo in napovedujejo boj vsem pravim ljudem —-»izdajalcem«. Dopovedujejo, da se bojujejo za neko Jugoslavijo, na drugi strani pa jo blatijo. Domobrance razglašajo »-a »nemške hlapce«, istočasno pa sami in njihove vlačuge kločeplazijo, da bi začeli isto igro, kakor so jo imeli pred in po 8. septembru 1943 z badoljevci. Toda pri teh so so zmotili.
Zato je vsako prizadevanje, da bi spet ljudstvo pridobili zase, zaman. Ml vemo, da bi oh komunistični zmagi bili kmetje le sužnji in berači.«
Ljudje »po neumnem« obupujejo...
7. mislijo na besede kmečkega očanca, ki so me zelo razveselile, sem stopil v do. mobransko vojašnico ln se oglasil najprej v propagandnem odseku, tam, kjer tiskajo domobranski list »Za blagor očetnjave«.
»Propaganda, propaganda, važna zade. va,« j* dejal vodja pisarne, ko sva si »tis-nila roki in ko mi je ponudil januarsko številko podtalnega kmečkega glasila OF »Kmečki glas«.
»Poglejte, kako dobro nam komunisti pomagajo pri naS| propagandi,« Jo pripomnil in že jo bral odlomek Iz Članka komunističnega »gospodarstvenika« Vladimirja Kozaka, bivšega ljubljanskega »Strajzlna«, ki j« najprej zagospodaril domačijo, zdaj pa »rešuje« slovenskega kmeta.
Kozakovi starki so tako jasni, da lih *«lja ponatisniti, saj nam slikajo vso bedo
našega ljudstva v krajih, kjer rdeči danes še gospodarijo.
»Jok se je slišal na cesto. Taka stvar me še vedno gane, čeprav je bilo že toliko solza in joka. Pomislil sem: nekaj se je zgodilo,	saj ljudje	ne	jokajo	več	za
vsako malenkost. Stopil	sem	pred	hišo	in
vprašal objokano žouico, kaj so je tako hudega pripetilo.
»Pa recite,« mi pravi, »ali je to pravica, da so ml vaši danes vzoli prašiča!«
Mislil sem, da je res kaj posebnega. Kar vesel som, mama, ko vidim, da je samo nesreča. Malo se ozrite okrog sebe, pa bo. ste videli ros težke bridkosti. Družino so izgubile očete, matore sinove, nekateri lepo posestvo, drugi vse do poslednje cunjo. Vi pa jočete za prašičkom! Tudi če bi jih pobrala rdečica, se vam no bi zlivalo tako solze. Ljudje v vasi drug drugega mešajo, po neumnem obupujejo In zraven tega sami ne vedo zakaj	ln čemu.
Tudi čo bi	bili brez ilice	masti,	bi zdr.
žali do skorajšnjega konca vojno. Naša voj. ska vendar ne bo stradala, saj so vaši sinovi in hčere največja dragocenost, kar jih ima slovenski narodi«
Tako modruje rdeči »gospodar« Lado Kozjak v »vestniku OF za kmečko ljudstvo«.
Razgovor * kmečko ženo pisec zaključuje z besedami kmečkega gospodarja, ki j« končal debato o prašiču takole: »Dokler nas bi samo trlo, če je malo ali nič zabeljeno, bo še kar dobro!«
Te vrstice ne potrebujejo pojasnila. Ko. munistična zloba se najbolj kaže v tem, da se uničovalcl slovenskega kmeta celo nor. čujejo, češ da »ljudje po neumnem obupu-jejo.	_
Skrivači pripovedujejo
Se boljši propagandisti proti komunlJmu in njegovemu delu na »naših« tleh so skrivači, ki v zadnjih časih v skupinah pri-bajajo v Novo mesto ln se javljajo domo. brancem. Cele knjige bi lahko popisal, če bi hotel podati vse njihovo pripovedovanje, ki je vse ena sama obsodba komunizma.
Januarja in februarja letos se je v No. vem mestu prijavilo nad šest sto skrivačev iz vseh dolenjskih krajev. To je dovolj zgo. voren dokaz o ljudskem »navdušenju« za rdečo vojsko.
Prav skrivači, ki »o morali več me. secev živeti pod komunističnim povelj, stvoru, so odkrili vso rdečo vojaško mrežo in vsakega, tudi malo pomembnega terenca* da bo nekoč po dokazih moral dajati odgovor.
Izjava človeka, ki je spregledal
Med izjavami teh prijavljencev j« za javnost pomembna tista, ki jo je dal codnl pripravnik dr. Škerlj Bogdan, ki s« j« pred. nedavnim vrnil it gozda, in povedal
naslednje:
»Po svojem prepričanju sem nacionalist Po razpndu Jugoslavije, ko se je začela organizirati Osvobodilna fronta in ko so je prikazovala kot nacionalna organizacija, je razumljivo, da sem na to gibanjo gledal prijazno. Potem ko je OF začela delati nasilja na terenu, sera si to razlagal ■ sta. lišča strankarske borbe. Ker so v glavnem likvidirali bivše pristaše SLS, in se je ve. čina pristašev nasprotnih strank nagnila na stran OF, sem si razlagal ta boj tako. da gre za obračunavanje med dvema političnima skupinama, ki sta že od nekdaj bili v medsebojnem boju. Seveda aem poznal komunizem po njegovi taktiki, vendar se pa s komunističnim klanjem nijsem nikoli rasno ukvarjal, in si nisem mogel misliti, da bi se mogel komunizem vrniti v razne organizacije in struje tor « tem dobiti prevladujoč vpliv.
Bil sem prepričan, da vse grupe, ki so bile organizirane v OF, odkrito sodolujejo in da niknkor ne gre za to. da bi komunistično vodstvo imelo glavno in odločujočo besedo. Poleg tega p« som gledal ta boj tako, da jo OF zastopnica novih, mladih sil proti starim silam, ki mlajših ljudi ne puste do veljave. Videl sem namreč tudi to, da je del tako zvanih naprednjakov zavzel odklonilno stališče do OF, dočim se jo mlajši rod obrnil k OF. Smatral sem tedaj ta boj bolj kot boj za oblast kakor pa za ideološki boj.
Zaradi razvoja dogodkov, kakor sem »goroj povedal, sem seveda skušal gibanju pomagati. Sam sem prispeval večkrat v denarju, vsi so me pa poznali, da sera pristopil k pokretu kot nacioaaliet, ne pa kot partijoo ali komunist, kar nikoli nisem bil. Tudi nisem imel vpogleda v delovanje ko. munistične stranke.
Kar se tiče naprednih krogov oziroma mene samega kot naprednjaka, moram reči, da smo komunistično gibanj« Jemali premalo resno in sl nikdar nismo mogli ml. »Uti, da bi moglo komunistično delovanj« privesti do takega stanja, kakor je danes, In do take Ideološke zagrizenosti in doslednosti, ki Jo kaže komunistična stranka.
Tolovajsko čepico sera tudi nosil, von. dar ne stalno, ampak le ob prilikah, ko seih sodil, da jo primerno, da čepico nosim.
Glede dr. Vaslčn, s katerim sem bil dalj časa na Rabu, In gled« sodnik* Pakiža, s katerim sem bil tudi več mesecev skupaj, moram reči, d« sta oba glodala na Oi’ taJso kakor jaz, to je, da je to ras »osvobodilno nacionalno gibanjo«.
Končno lahko rečem, da mi jo danes žal, da sem kdaj sodeloval v OF.*
Življenje v Novem mestu
V mestu samem, ki Je zaraili komunlstič. ne republike doživelo v jeseni 1943 v vsej svoji kroniki najhujše dni, je spot redno živ ljenje. Meščani »o nekatere porušene hiše le obnovili ali vsaj toliko popravili, da lah ko v njih *lve.
Tuje«, ki se je pred meseci mudil v No vem mestu, lahko precej ugotovi, Ja »o tudi gostilne spet v polnem obratu. NI* čudnegst Odkar »o domobranci gospodarji Trške gor« in vinorodnih krajev, Je v veliko nevoljo komunistov tudi v Novem mestu dovolj ovlfks. [ Ce bi sodil po nekaj dnevih obiska v Novem
mestu, bi dejal, da ga je skoraj preveč. V novomeških gostilnah ne dobiš le dobrega cvička, ki jo po 28 lir, zanj je potrebna podlaga. In s to ti v novomeških gostilnah v primeri z Ljubljano še vedno poceni postrežejo. V gostilnah srečaš kmetice, ki ponujajo jajčka po 3 lire, goveje meso po 40 lir. Tudi kakšen kilogram slanine ti ne uide, če le imaš sol, kvas ali cigarete.
Cene poslednjih dobrot so v zadnjem času padlo, ker sta mestna občina in okrajno poglavarstvo poskrbeli, da jih je prebivalstvo deležno v rednih dobavah.
Pokrajinski uradi že redno poslujejo, prav tako tudi pošta v Novem meetu in v Šmihelu. Novomeška pošta je v prostorih bivše Povhove trgovine nasproti magistrata.
Pred mesecema je bila v Novem mestu ustanovljena škofijska dobrodelna pisarna, ki je že v kratkem času storila mnogo dobrega za revne in prizadete sloje. Okrajno glavarstvo, kateremu načeluje požrtvovalni glavar g. Skubic, je kljub hudim razmeram uredilo prohrano tudi za nekatere kraje izven novomeške občine, za katero je poskrbel že pred meseci župan dr, Kalan. Tako dobe redno prehrano Kostanjevčani, v zadnjom času pa tudi vasi v šentjernejskl občini.
Nastopi na vseh straneh
Pri teh vsakdanjih okolnostih, ki jih tudi ne moreš prezreti, lahko že na prvi pogled, ko prideš v Novo mesto, ugotoviš, da dajejo mestu življenjsko lice domobranci. Posebno v urah, ko gredo fantje na položaje Izven mesta ln na obhode. Novo mesto odmeva od domobranskih koračnio, To so pesmi ljudi, ki odhajajo v boj prorti rdečim tolpam z veseljem. Te še vedno prihajajo v skupinah ustrahovot ljudstvo v osamljenih vaseh. Zato so začeli novomeški in kostanje-viški domobranci z akcijami na vse strani.
Pred dnevi »o že drugič čistili ozemlje tn prišli do Mirno in proti Trebnjemu. Prav v tem kotu vlada med tolpami silno neraz. položenje proti rdečim poglavarjem, ki silijo svoje skupine v jalov boj.
V Novo mesto je prišla novica, da nastopa v tepi predelu posebna vrsta skrivačev, ki pa niso več skrivači, ampak so že aktivno nastopili proti komunistom in jih napadajo. Med novomeškimi ofarskimi simpatizerji je zaradi tega velik preplah. Ko je pred dnevi korakala skozi mesto nova skupina (56) fan-
TEDEN DOMA
Zaradi sodelovanja pri komunističnih tolovajskih tolpah je odvetniška zbornica v Ljubljani iz seznama odvetnikov izbrisala sledeče odvetnike: dr. Breclja Marjana, odvetnika v Kranju; dr. Cerneja Darka iz Ljubljane, Stanteta Jurija iz Celja, dr. Maksa Snuderla iz Kočevja, dr. Vasiča Ivana iz Novega mesta, dr. Vavpetiča Lada Jz Ljubljane, dr. Vilfana Jožeta iz Ljubljane, dr. Modica Heliodorja lz Ljubljane, dr. Lojzeta Čampa lz Ljubljane in dr. Iga Grudna iz Ljubljane.
O hudih sporih med vodilnimi komunističnimi prvakt Osvobodilne fronte prihajajo na dan točnejšt podatki. Najhuje sta sl v laseh tajni kizvršnega odbora OF Boris Kidrič In tajnik komunistične stranke Jugoslavije Edo Kardelj, ki se izdaj* za posebnega odposlanca Stalina tn Kominterne za Balkan. Kidrič bi rad Izpodrinil svojega tekmeca Kardelja tn Je med komunističnimi edinicami na tihem organiziral svojo skupino. Na zunaj zavijata oba vse medsebojno na-sprotstvo v hlinjeno prijateljstvo, na znotraj pa Kidrič žaga Kardelja kot nekdanjega trockista, kt J« ob moskovskih procesih proti začetnikom komunizrm hudo obsodil Stalina in njegovo početje ter ga označil kot največjega škodljivca za svetovni komunizem. Ce bi se Kidriču, posrečilo nasilno odstraniti Kardelja, si Je že izposloval, da bo Kominterna takoj priznala to dovršeno dejstvo.
Popisovanj« vinskih salog v naši pokrajini Je zaključenoi Odredbo oblasti Je javnost pozdravila kot zelo umestno, ker bo tako odpravljeno verižniitvo ali pa vsaj do skrajnih možnih meja omejeno. Zaradi dovoznih težav so prišli v nenavadno ugoden položaj tisti gostilničarji in vinski trgovci, kt so imeli polne klett in so navijali cone. Dogajalo se je tudi, da so obilne zaloge odtegnili prodaji za nekaj časa, potem pa so prišli z istim vinom ne trg, seveda po mnogo višjih cenah.
Vrhovni komisar ** Jadransko primorje Je izdal poseben ukrep proti zlikovcem, ki so zatemnitveni čas izkoriščali za tatvine in rope. Ustanovil Je posebno sodišče, ki bo po naglem postopku vsakega takega zločinca obsodilo na smrt. Ta odlok Je bil potreben zlasti za Trst in okolico, kjer so se take zlorabe največkrat dogajale.
Nad 7«.»«» delavcev Je doslej poslušalo protikomunistična predavanja v raznih slovenskih obratih. Sprva Je bil sprejem hladnejši, ker so bili še živi vplivi komunistične propagande, ki Je varala delavstvo z obeti. Pozneje pa se Je tudi delavstvo dalo prepričati, da komunizem ni v pogubo le narodu, marveč tudi delavskemu sloju, ker daje v zameno za odvzeto osebno svobodo le videz socialne pravice, mnogo manj, kakor pa Je delavstvo uživa v vseh drugih državah, katere komunizem označuje kot nazadnjaške in tlačlteljske.
Ranam, ki Jih Je dobil ob bojih za Kočevje, je 5. marca v Ljubljani podlegel prof. verouka na kočevski gimnaziji g. dr. Peter Eržen.
Komunistične tolpe se med seboj spopa-dftjo, poročajo priče z dežele. Tako so se komunistične »brigade« spopadle na cesti Grahovo—Stari trg in se med seboj obstreljevale. Ena od tolp bi morala na Hrvatsko in v Bosno, toda banditi so se povelju uprli Vodstvo Je nadnje poslalo krvoloke lz »Tom. šlčeve brigade«, ki so upornike 1. marca napadli in Uh precej pobili. 2S. februarja sta se v Krašnji »popadli dve brigadi zaradi vzrokov notranjega in zunanjega značaj«. Boji'so odsev sporov med glavami tolovajske vojske. V Krašnji Je bilo pobitih veliko ko
tov, ki so »e prišli prijavit k domobrancem, so je v meetu raznesla novica, da se je vsa »Gubčeva brigada« vdala.
Pred dnevi so domobranci z Nemci šli na obhod proti Straži. Pri lem so uplenili težko strojnico in rešili. 14 skrivačov, ki so vsi pristopili k domobrancem. Druga skupina je šla na Ajdovec, Lipovec, Brezovo reber itd. Na tem pohodu so pobili več komunistov. Na vsem terenu do Ajdovca in v Straži ni nobene večje komunistične skupine. Le posamezni prihajajo in še ti redko.
Na pohodih v Gorjance so kostanjeviški fantje med številnimi drugimi komunisti, katerih imena niso znana, pobili naslodnje: šoferja Vrbinca Antona iz Ljubljane, Rimska cesta 13., politdelegata, Vraza Janeza, Ovna Viktorja in Koširja Franca iz Dol. Straže. V boju pr: Zdi nji vasi je bil poleg drugih ubit 20 letni Kunstek iz Mirne peui. V spopadu na Trški gori je bil ubit 40 letni Remic iz Mirne poči in Modrijan France, po rodu iz Kamnika. V akciji na Škrjančevcm in pri Sv. Roku jo bilo ubitih 12 tolovajev, enega pa so ujeli živega.
V boju za Trško goro je padel domobranec Hrovat Jože.
Poseben uspeh pa so Imeli kostanjeviški fantje, ki so v zadnjem času ubili mnogo komunistov, med njimi brata zloglasnega »Corta« (Pirkoviča iz Št. Jerneja), Pirkoviča Rudolfa in komandirja komunistične čete Hudoklina Jožeta iz Vrhpolja, z lažnim imenom »Jaka«. Takrat je padel tudi glavni ob. vešuevalec za novomeško področje »Srečko«, ujet pa je bil tudi Hudoklinov namestnik Potokar Karl.
Nekaj dni pozneje so kostanjeviški domobranci v večji akciji, ki ji je načeloval domobranski poveljnik, ubili pri Cerovcu devet tolovajev, med njimi poveljnika »drugega artilerijskega diviziona« tako imenovane 15. divizije aktivnega častnika in izdajalca lastnih tovarišev Zaplotnika Bogdana. Pri njem so našli mnogo, gradiva in pisem.
Pri nadaljnjih nastopih na Težki vodi in pri Cerovcu je padlo okrog 60 komunistov. Na poliodu v Gornji Brezovici je bil ubit Vrhovnik France. V akcijah pred zasedbo Trške gore so padli v boju naslednji tolo. vaji: Zupančič France iz Višnje gore, Žagar Jure, Tratar Janez z Jesenic in Gradešič Stefan iz Dragatuša.
Zadnjega februarja ro novomeške edinice izvršile pohod v smeri Slafnik-Hrušica-Ce-roveo. Komunisti so se že po prvem spopadu pri Dolžu umaknili in zbežali. Na umiku so pustili strojnico. Drugi večji spopad je bil med Cerovcem in Vinjo vasjo, ki je trajal tri ure. V tej akciji je padlo več hostar-jev, smrtna krogla pa je zadela tudi domobranca Vodnika Ignacija.
V dneh 1. in 2. marca so v akoijl v smeri Št. Jošt—Crmošnjice—Težka voda— Stranska va» padli med znanimi člani roparskih tolp naslednji: Mavsar Mihael iz Velikega Slatnika, Šeglna Alojzij iz Gribelj občina Draga v Beli Krajini, tretji neki Štefan, doma iz Drage v Beli Krajini.
V Novem mestu imajo celo mapo fotografij raznih neznanih komunistov, ki so padli v boju z domobranci.
Trška gora v domobranskih rokah
Posebno jeai komuniste, da s<> novomeški domobrauoi zasedli TrSko goro. Srečal sem domobranca fcentjemejčana. ki je bil v boju ta. to važno točko nad KrSko dolino. Fantu so se oči zaiskrile, ko sem ga prosil, da mi pripoveduje, kako je bilo. Zravnal je glavo, so prijel za čepico in začel;
»Trška gora je bila ko trda kost, na kar teri so si komunisti zelo polomili svoje zobe. Mene ie že davno mikalo na to goro, na kateri se rodi kisli slovenski šampanjec.
Odločili smo se, da zasedemo to najlepAo točko naže Dolenjske. Saj res ne veste, kako je gori lepo, če niste še bili pri romarski cerkvici na Trfikl gori.
Noč se je že razprostirala nad Trško goro, ko so zapele naSe strojnice in »abobnell poki naftih min. Bilo je okrog 10. zvečer, ko so začele padati tudi prve komunistične mine blizu nas. Njihove strojnice so regljale kar na slepo srečo in toča krogel jo izginja, la v snegu, ki se je bliSčal ' tned našima frontama. Pa tudi mi nismo varčevali, le da
smo koristneje streljali. Naš etrojničar je • hudim ognjem kaj kmalu prisilil komunistič* nega minomctalca, da je utihnil.
Potem je nastal oddih, ki Pa je trajal lo nekaj minut. Komunisti so se nam hoteli približati prav blizu. Že so se zopet oglasile puške, vmes so treskale bombe in mine, strojnice pa pele svojo pesem. Naši minometi so se vedno bolj oglašali in kmalu so morale umolkniti vse komunistične strojnice druga za drugo. Redke rakete so razsvetl.iei vale temo, pogosti bliski so izdajali lego strelcev.
Komunisti so pretrgali telefonsko zvezo med nami in Novim mes>tom. Tako smo bili odrezani od zaledja, navezani sami nase.
Komunistični napadi so zaradi našega hudega ognja zdaj ponehavali, zdaj postajali silnejši. Slišali smo povelja za napad, toda ostalo je samo pri besedah. Nihče ni hotel nesti glave tako poceni naprodaj. Našo strojnice so neusmiljeno kosile med komuni, sti. Naši minometalei so imeli strašen uči* nek.
Proti tretji uri zjutraj smo sredi viharja zagledali ob Krki raketo. Ojačanje prihajal Med kletvicami in vpitjem so so komunisti spustili v beg. Za njimi so ostale le še mlake krvi. Po snegu so bile raztreseno raztrg gane roke in noge. Vsepovsod so ležali kosi obleke. Krvav je bil davek, ki so ga morali plačati. Bilo je nad 60 mrtvih in ranjenih.
Po vsem tein pa se nam je res prilegel kozarec cvička, ki nas je spet poživil.
S to kapljico, ki jo je dala zemlja, ka* tero branimo pred njenimi uničevalci, se se. daj krepčajo moji prijatelji, h katerim se bom vrnil še danes. Trška gora je naša, n&i ša za vedno!«
Tako odločni in navdušeni so vsi naSi no« vomeški domobranci, prvi borci proti komui nistični drhali na vsem Dolenjskem.
Komunisti groze skrivačem j
Domobranske zmage in komunistični ne-uspehi so napravili velik preplah in nozadoi voljstvo med komunističnimi tolpami. Da bi rdeči prvaki preprečili vodno bolj nevarno in naraščajoče dezerterstvo, so izdali naji strožje naredbe.
V roke nam je prišel odlok štaba »15. divizije«, ki je izdal najstrožja navodila za ravnanje z dezerterji in skrivači. Moštvu je prepovedan vsak dopust. Za dezerterstvo je po teh navodilih smatrati vsako samovoljno oddaljevanje od svoje edinice, zlasti pa v primerih, ko se kdo napoti proti domu ali k svojcem.
Po poročilu iz Žužemberka so komunisti pobili 25 skrivačev, 8 blizu Čateža, nekaj pa v okolici Stične. V Žužemberku so bili še posebno razjarjeni zaradi hudih izgub ob bombordironju dne 2. marca. V Toplice »o tokrat pripeljali 6 voz ronjenoev. Z akcij ▼ Vinji vasi, Podgradu in Koroški jami pa je moral noki posestnik peljati 2 voza mrtvih na pokopališče v Vavto vas.
Pred kratkim so imeli poveljniki bataljonov »Cankarjevo brigade« sestanek, kjer so sklenili, da se bodo oh morebitni akciji takoj umaknili v Belo Krajino. Moštvo P* nima volje, ds bi se kam umikalo, marveč hoče ostati na sedanjih mestih in se z orož. jem vdati.
»• Se vež je nezadovoljstvo ln odpor pa st* nastala med tolpami saradl Titovem* pova! in 1
da morajo slovenske skupine v boje na Uri vaško, kjer komunističnim tolpam zelo slaba prede. To najnovejše Brozovo povelje je rodilo znova desetino dezerterjev in skrivačev.
Komunistični prvaki so zaradi vsega toga že tako na bodicah, da povsod vidijo vohune in izdajalce. Prod nedavnim je načelnik Okrožnega komiteta Partije »Tone« izdal zaupno okrožnico, s katero je opozoril bataljonske obveščevalce na uvodbo fpijonaže z otroki, nalašč za to službo vzgjjentioi na posebnem tečaju v Mozlju.
Nič kaj skrito resnico o žalostnem polm žaju pri rdečih gozdovnikih odkriva tudi dnevno poročilo št. 15, ki ga pošilja pnlitko-misar »Marko«. Navajamo le nekaj zanimivih odlomkov:
Morala: borbena na nizki atopnji, polltlč. m zavest: na «rednji. nravnost:	na zelo
nizki stopaji. Dezertiralo jo 14 tovarišev, 17 jih pogrešamo.
Po vsem tem. kar naša Dolenjska doživi lja sedaj, lahko z zaupanjem in gotovostjo zaključimo: Komunistične tolpe ne bodo ved dolgo vzcržsle, ker je med njimi razkroj. Dolenjska ho kmalu očiščena in naš kmet se b:> spet vrni) ns svoj dom in na svojo zemljo. Poroštvo zn to so njegovi sinovi in njihov odlični bojni duh ter puška, ki bo za vselej pregnala z Dolenjskega poslodnjo-g- komuuista.
munistov, vendar so Jih tolovaji takoj odvlekli, ds ljudje ne bi Izvedeli, koliko ljudi Je to medsebojno pobijanje veljalo.
Tri nove žrtve Je zahtevala komunistična nasilnost v krajih blizu Stične. Sredi februarja so tolovaji odvedli Strm.ma Pavleta Iz Velike Kostrevnice pri Šmartnem b stlškim patrom Hergom vred. Odpeljali so ju v gozdove in tam umorili. Nekaj dni noto pa so prišli še po Pavletovega očeta Alojzija Str-mana, ki so ga tudi umorili ln so njegovo truplo ljudje našli dne 22. februarja, Alojzij Strman Je bil ugleden kmečki mož, kt v uslužnosti do sovaščanov ni poznal meja. Bil je vzgleden kmetovalec tn organizator vsega gospodarskega ln kulturnega življenja v vasi.
Svoj teater so sl uredili tolovaji. Nadeli so mu ime »Narodno gledališče«, ki prireja svoje predstave pod samotnimi kozolci tn na skednjih. »Ravnatelj« gledališča Je postal
komunist tni. Filip Kumbatovlč — Filip Kalan, ki se je pred leti v Ljubljani poskušal uveljaviti kot rdeči gledališki »kritik«. Njegov pomočnik v vlogi »dramaturga« Je postal pesnik Mile Klopčič, nekdanji tajnik Slovenske Matic«.
Nadzorstvo nad zaposlenostjo vsega moškega prebivalstva v trf.aški pokrajini Je določil tržaški prefekt. Vsi moški, rojeni od
1.	januarja 1888 pa do 31. decembra 1928, se morajo zglasiti pri kontrolnih uradih bodisi d« stalno ali začasno bivajo na ozemlju pokrajine. Ce so sami odsotni, morajo prijave urediti njihovi sorodniki. V javnih obratih, kjer je zaposlenih po več kakor 50 delavcev, bodo prijave uredili delodajalci. Tako hočejo olajšati pregled nad zaposlenostjo vsega moškega prebivalstva.
Razmer« na Primorskem se popravljajo. V tem se strinjajo vsa poročila, ki prihajajo
k nam iz Goriške in Tržaške pokiajine. Zaslepljenost oziroma oprezno opazovanje, a katerim Je večina razumništva gledala na početje OF, se umika posledicam spoznanja, da OF noče ničesar slišati o narodni osvoboditvi, marveč hoče čez ruševine domovine in čez grobove poštenih Slovencev utreti pot komunizmu. Spoznanje prihaja do izraza po okrutnih komunističnih zločinih v: Cerknem.
Obvezno pridelovanje oljnih semen se
uvajal na vsem Jadranskem Primorju, torej tudi v naši pokrajini. Pridelovalci bodo imeli pravico do l del olj« za vsakih 2.5 kg pridelanega ln oddanega Bemenja, vendar največ 4 litre letno na osebo. Seveda jim pripada ta dodatek poleg rednega obroka olja, katerega 'prejmejo na živiUko nakaznico. To nagrado prejme pridelovalec sam in njegova družina ter vse delovne moči, ki se pri njem oskrbujejo. Posebno uspešni pridelovalo! bodo dobili še posebne nagrade. Vsi pridelovalci bodo smeli na vsakih 100 kg oddanega semenja kupiti v tovarni 30 kg oljnih pogač, v Ljubljanski pokrajini bo pridelano semenje odkupovala Gospodarska zveza.
MALI OGLASI
STAUE NERABNE ZAMAŠKE ia vsslioTMtne plnlovinasl« odpadke kupimo • vsaki količini. • Ljubljana, Emonska cesia llev. 2, dvorišč« — pisarna.
"   1 <
Zlnlljlve »tole »o vrt In aaklonUte kakor tudi vsakovrsten rezan in tesan le, dobit« ▼ skladliču zadrug« >Marad> v Zivl-noidravniški ulici (za Cukramo).
Mirna peč in njena zgodovina v zadniih treh letih
Že pred razpadom Jugoslavije bo komunistični agitatorji tudi v Mirni peči in v okolici rahljali zemljo, da bi ob priliki lahko sejali seme prevrata, krvi in groze. Pod-alno je pronicala rdeča ideja med izbrance. ki naj bi ob ugodnem času dvignili prapor. Imena Rnpenove Mare, gospodinjske učiteljice, ki je bila zaradi komunizma že v Jugoslaviji vržena na cesto, akademika sterea Adolfa, ki je bil prav tako zaradi ^0®)in^zma izključen iz gimnazije, krojača alija Jožefa iz Orkljevca, Vdovca Jožefa iz Vrhovega, idejnega vodje pri društvu kmečkih fantov in deklet, ki je bil poslan v Pra-
J3*1, zuJ^užni tečaj, pa je namesto zadružništva študiral komunizem, vsa družina železničarja Sajeta (Stariča) s postaje, ki je poslala 5 družinskih članov v gozd, učiteljice Erker Danijele iz Karteljevega, in voja-ega organizatorja inž. Ženerja iz Mirne peči bodo med tamošnjim ljudstvom ohranjena kot imena pripravljalcev rdečih dni.
Iz sadov, ki so dozorevali v raznih društvih, je razvidno, da so bila ta društva celice komunizma. Tu se sicer ni javno oznanjal čisti marksizem, temveč se je oblekel v domorodno obleko, da je bil bolj privlačen, a sčasoma se je stvar izmaličila v čisti komunizem, ki mu je bil v teh časih cilj: uničiti vse, kar je verskega, prikleniti nase vse dvomljivce in tako pripraviti tla, da vzide zarja »nove svobode v sklopn podonavskih komunističnih republik«. Ti so zbrali okoli sebe vse, kar je mrzilo zdrave in Poštene navade slovenskega življenja.
Vpričo savojskih vojakov so se nemoteno v Rupenovi gostilni prirejali sestanki, katerih so se udeleževali zlasti Rupena Mana in Zora, Osterc Ado, Potočarjevi fantje, prihajala pa je mednje zelo pogosto Koiir Fani iz Novega mesta. Od tu so se razpredale niti v karteljsko šolo, na Goriško vas in v Biško vas. Vez pa je bil krojač Šali Jože iz Okrljevca.
In vabljenja, razgovorov in poročil moremo razbrati, da je bil glavni cilj njihovega prizadevanja: »Slovenija mora v sklop podonavskih sovjetskih republik«.
Zlasti so postali aktivni, ko je stopila Rusija v vojno z Nemčijo, misleč, da se bo njihova želja v nekaj mesecih uresničila. Zato je bilo treba pohiteti z zbiranjem brane, obleke, orožja in zdravil. Vse to naj sprejme Hmeljnik in njegovi gozdovi, pa Frata za Dol. Globodolom, saj tja vendar »okupator* ne more in ne sme!
Medtem ko je bil prvi kader gozdovnikov — 9 po številu — že dodobra izšolan in Pripravljen za odhod v gozd, so bili glavni organizatorji: Rupena, Osterc ter inž. Zener Pridno na delu, da bi za svoje načrte pridobili vidne ljudi katoliškega mišljenja, ki Pa so načelno vsako sodelovanje odklanjali. Res, hliščeč je bil načrt: osvoboditev Slovenije, in tudi privlačen, toda prave skrivnosti tem »nezanesljivim« niso izdali. Kaj zanimivo je tudi, da so fantom, ki niso spoznali prave skrivnosti komunizma, obljubljali, da jih ob zarji rdečega odrešenja čakajo sijajne službe in nevenljive časti. Povsod bodo imeli prvenstvo, dvonadstropne hiše v Ljubljani in ministrski stolčki jih bodo čakali.
V takem razpoloženju so torej prvi »borbi za svobodo« 17. marca 1942 odšli v gozd.
Tri četrtine ljudstva v župniji ni vedelo 0 bistvu komunizma nič — a ga je v jedru Vseeno odklanjalo. Zato so mu govorili o °*vobojenjn, in v propagandi niso nikdar °>nenjali komunizma. — Polinteligenca je v žntedl komunizma in »osvobojenja« videla ^e-*>tev naroda. Dosledno so odklanjali komu-sizem v vseh oblikah vsi zavedni katoličani, Preprosti in izobraženi z duhovščino na čelu.
Odpor proti komunizmu pa je organizi-r®l komunizem sam s svojimi dejanji.
Dejanja govore — kakor povsod
a) TTmoTl. Dne 8. maja 1942 so v št. jur-ske® gozdu likvidirali Drmelj Frančiško in
Ves dan so podale mine, da so je kadilo •*> eobah kakor iz peči, če se k dežju pripravlja. Omet se je luščil s stropa in sten. ter padal na parketna tla kakor snežni kosmi. Mehki, žametni stoli so bili polni Prahu in smeti, vonj po smodniku in po razbeljenem železu je silil skozi okna, ki so k>la do polovice zaslonjena z drvmi, peskom k* kamenjem.
Rekarjev France je stal ob strašnem oknu, ki je gledalo proti Zapotoku. K vedril jo šel dai. toda sonce ni hotelo leči 18 gmajne, kakor da je hotelo še zadnjo toploto zliti nad turjaški grad, ki je z razbito streho pil sijaj, kakor na smrt ranje-®i kozarec mrzle vode. Iz gmajne so zdaj Pa zdaj zadrdrale strojnice in toča krogel le pikala ob zid kakor razjarjen modras ob okovano peto. -
Prav pod stražno okno je prlbrenčal ra-tal, da ao koščki zidu odletavali kakor iveri. France se je za korak umaknil, snel brzo-etrelko in počakal, ko je strojnica v dolini obmolčala, je stopil za zaslon in nžgal v grmovje, od koder se mu je zdelo, da je čul drdranje. Strojnica se ni oglasila več.
»Prenesti jo bo moral, če nima za vselej dosti,« so se pričele Francetu tresti roke. Cel dan ni jedel skoro ničesar. Pol hlebčka kruha in koznrec črnega vina. Nekaj ga je tiščalo v duši, mu legalo na srce kakor težak rohat kamen in ni sl mogel pomagati. °d okna do okna je hodil čez dan, se vča-'ih nasmehnil — prav siliti se je moral, da se je — toda kar sama od sebe mu je zašla Poga v samotno soho poleg kapele. Moral le biti vsaj za hip sam, vse v njem je kričalo po samoti, po miru, po. •. Saj sam ni vedel, kaj ga boli. toda nečesa se je bal kakor otrok strahov v deževni viharni noči. Takole v somraku se mu je vselej zazdelo, da vstaja na zidu rdeč obraz s krvavimi očmi in ga gleda, gleda. Potlej je obraz Zginil in namesto njega je videl podrte ftidov«, zasuto dvorišče, krvave cunje in
Vel. Kala 10 in jo vrgli v globoko jamo. Dne 10. junija so umorili Primc Jožefo is Sr. Globodola 8. 19. junija je bil v golobijski hosti ustreljen zavedni Makšc Anton is Ivanje vasi 2. Tolovaj Pirnar Alojzij iz Hrastja ga je ponoči poklical, češ da ga čaka zunaj prijatelj Zupančič iz lliške vasi.
»V smislu naredbe Dolenjskega odreda z dne 28. junija 1942 o pobijanju belogardističnega, narodnoosvobodilni torbi škodljivega delovanja« je bil na smrt obsojen, na razne načine mučen in končno ustreljen Mavec Alojzij is Cemš št. 13, dne 12. julija je umrl njegov brat Mavec Anton, in 22. julija sestra Marija, por, Makše iz Vrhpeči, mati petih nepreskrbljenih otrok. Nekje v »Škratovcu* je bila ustreljena. Zakaj, nihče ne ve.
30. junija 1942 ponoči bo banditi odpeljali iz Biške vasi Kavar Jožefa proti Brezovi rebri in ga tam umorili. Fant je bil telesno zaostal, malo duševno omejen in neškodljiv.
7. septembra 1942 je padel v tolovajsko zasedo Zupančič France iz Biške vasi. Po pripovedovanju prič so ga mučili 7 ur, mu zvezali roke in nanj položili težak kamen. Nad Gor. Kamenje mje bila »likvidirana« Slak Marija iz Orkljevca.
2.	aprila 1943 so po »odredhi štaba za-padno dolenjskega odreda« ustrelili Kresala Franceta iz Dol. Karteljevega 9, ker je bil pooblaščenec italijanskega Prevoda, t. j., zbiral je in dobavljal živila za »okupatorja«. Takšno utemeljitev umora so objavili v razglasu.
17. febr. 1943 je prišel na dopust legist Povše Jože is Goriške vasi 12. Komaj nekaj nr je bil doma, pa so že domači komunisti po svojih kurirjih obvestili rdečo patrolo, ki jo obkolila Povšetovo hišo, in smrtni strel mu je ugasnil mlado življenje. Ze umirajočemu je hotela bratomorna roka zadati nov, smrtni udarec, pa ga je poprosil pokojni Jože: »Saj bom umrl sam, umrl bom za Boga!« »Kaj, za Bogal« je zavpil brezbožni glas.
»Da, za Kristusa bom umrl! Živel Kristus Kralj!«
Dne 31. I. 1944 je bila nekje v trebelskih gozdovih orošena zemlja z mučenlško krvjo 43 let starega poštenjaka, očeta 7 otrok, Jožefa Fister is Gor. Karteljevega št. II. Mobilizirali so ga, pa jim je ušel, zato so družino izselili v Novo mesto, domačijo docela izropali, a njega ustrelili.
Nekaj dni za tepi je postal žrtev komunistične revolucije mali posestnik, oče številno nepreskrbljene družine. Žagar Franc is Golobinjeka št. 23. V začetku je simpatiziral z »osvobodilci«, a se jim je potem vedno bolj ndtujeval. Zato jim je bil trn v peti in je tudi on moral žrtvovati svoje življenje za resnično in pravo svobodo našega naroda.
Prava »osvoboditev« se pričenja
Dramatični prizori so se odigravali v nočeh, ko je bilo tolovajstvo na višku. To je bilo zlasti pri prvi rekviziciji, ko bo ropali pri Zupančiča Jožefu iz Biške vasi.
V tihi noči so obkolili hišo. Ko je gospodar videl, kaj je, je hitel na postrešje in zatrobil na rog. Toda streli so ga prisilili k molčanju. Ena skupina banditov je vdrla v hišo, druga v kaščo, tretja v svinjake in hleve. V hiši so jemali blago, obleko, posteljnino.
Ker je bila domača hči Marija cerkvena perica, so pobrali tudi cerkveni prt za Marijin oltar. V svinjaku so poklali prašiče, v hlevu odvezovali živino, konje pa na-pregli v voz, da so nakradeno blago odpeljali nekam proti Brezovi rebri.
Kmalu je bilo vse prazno. Iz hiše se je zaslišal glas Rupenove Mare:
Sijajen plen, tovariši!«
Ker se je mati nekaj upirala in ugovarjala, jo je tolovaj udaril, da je morala k zdravniku.
(Odlomek iz poglavja)
Ireno, ki ga je v črni ruti iskala med mrtvimi.
»Lačen sem in od slabosti se mi hoče zblesti, se je grabil France za senca. Zila mu je tolkla kakor kladivo, divje utripala, da je čutil vročino v licih. Ni dolgo zdržal v sobi. Planil je ven, stekel spet v gornje nadstropje, gledal skozi okna, trepljal fante Po ramah in ee smehljal. Čutil je, da se bo nekaj zgodilo, nekaj, kar je vsak v strahu pričakoval, pa v upanju ni hotel nihče verjeti. Saj so vsi videli, da je kotni stolp močno razdrapan, toda kadar se človek bori za življenje, še prepereli vrvi zaupa.
Bili so obkoljeni. Na senožetih so se rdeči vkopali In strojnice so bruhnle ves dan. Kakor divji sršeni so se zaganjale krogle v zid in sploščene padale v travo. Mine so rjule čez streho, kopale jamo po dvorišču, razbeljeno železje je udarjalo v vse kote. 8 potnimi obrazi so se stiskali fantje za zaslone, prisluškovali žvižganju in vlačili iz kleti zaboje z municijo.
Pozno popoldne je z Zapotoka zagrmel top. Granata se je tuleč zarinila v smre-kovje in besneča eksplozija je za hip vzdignila obraze. Zapotok tolčel Nismo še Bami. Drug« granata je vriskala proti Ahcu, pela je visoko, nazadnje pričela renčati in grme treščila za bunker na hribu. Fantje so se spogledali. Vesel ogenj je šinil v trudne oči. Upanje, zakopano nekje globoko v srcu, se je vžgalo in pričelo utripati kakor oljnata luč, ki jo vžge meinar s trdo in previdno roko.
France je stekel k strežnemu oknu. Ves je trepetal od razburjenja. Morda bo zveza z Zapotokom vendarle ostala, to bi bila rešitev za šestero življenj, za Sestero src.
Na hribu se je spet zabliskalo. Francetu so se stiskale pesti, rad bi zavriskal, objel tistega, ki je pri topu. Kaj ni vsaka gra nata kakor bučeč krik: Alkazar ni sami
Pritisnil se je k oknu. se nagnil čezenj in zakričal: Streljaj, streljaj — Alkazar diha, Alkazar živil
Oče je bil na podstrešju in z vilami branil vhod in pa hčer Marijo, ki se ji je posrečilo pobegniti. Vso noč se je skrivala v hlevu pri sosedu. Sin Janez je bil skrit v senu.
Škoda je bila ocenjena na 150.000 lir.
Drugi dan se je videlo, kako so zbegani tudi sosedje. Le oče je ohranil svojo dobro voljo. Nad škodo ni goornjal, temveč je vzdihnil: »Gospod je dal. Gospod je vzel-.
Prva rekvizicija, za katero so prišle neštete druge, je bila v noči na 14. 9. 1942.
Kmalu za tem so docela izropali Sajeta Jakoba is Cemš 3, Kovačič Franceta is Malega vrha 2; pri Kastelicu Jancsu is Poljan so plenili trikrat. Zatrjevali so, da jim prizanesejo, če se jim vda domača hčerka, ki pa je ostala trdna. Pri Koraiinu Simonu is Sel so zato (ako gladko pobrali — po izjavi Rupenove Mare, da bi bilo drugim v opomin in svarilo, naj ne dovoljujejo fantom v belo gardo. Pri Bašlju Jonesu is Gor. Kamenja so tudi temeljito naredili. Naropano blago so potem odpeljali z domačimi konji.
Nobena doba mirnopeške župnije ne pozna toliko presenečenj kakor doba »osvobojenja«. Strah, smrt, grožnje 'n rop. Silen strah in presenečenje je vzbudila
ugrabitev kaplana Šinkarja
12. maja 1942 je šel v šolo v Karteljevo. Popoldne je obiskal grad Hmeljnik da bi videl, kaj je s cerkvenimi oblačili in svetimi posodami. Nekaj dni prej so namreč tolovaji Hmeljnik docela oropali. Vzeli so tudi dva keliha, cerkvene obleke so še ostale.
V Karteljevem je hotel dobiti voznika, da bi oblačila odpeljal v Mirno peč, pa so ga tolovaji ugrabili in odpeljali nazaj na grad Hmeljnik oziroma v taborišče, kjer so ga zaslišali. Malo je manjkalo, da ga ni »Matilda povohala«.
Vrnil se je na veliko presenečenje in veselje na Vnebohod. Tolovaji so pozneje izjavljali, da se te oprostitve zelo kesajo, ker je kmalu nato priči z organiziranim odporom proti komunizmu.
Na sestankih po vaseh so ga komunisti vedno blatili in celo sestavili pesmico, »da se kaplan biti nič več ne Bplača, ker je premajhna plača«.
In celo mrtvega, zdaj ko so ga ubili, ga blatijo na mitingih. Tako n. pr. so pogrevali na mitingu v Karteljevem staro laž, kako je »v imenu Kristusovem dva ranjena partizana zaklal«.
Dne 21. septembra 1942 bi moral biH v Globodolu pogreb 8 mesecev starega otroka. Mati je prišla dvakrat prosit, da bi šel duhovnik pokopavat. Župnik je bil pa le previden in ni šel.
Ko je začelo zvoniti za pogreb, pride iz »Frate« za Dol. Globodolom 3« oboroženih tolovajev z Osterčevim Adom na čelu. Nekaj jih je posodlo okrog pokopališča, drugi oddelek je šel v vas, Osterc Ado pa je ostal ob robu gozda. Pozneje je izjavil, ia bi tedaj župnik ne prišel iz Globodola živ.
Na smrt obsojeni
Nekako v istem času je prinesel »Slovenski dom« med drugimi poročili Iz okolice Novega mesta tudi to, da jo v Mirni peči pet ljudi od tolovajev obsojenih na smrt. Imena na smrt obsojenih so: Petrič Anton, župnik, Sinkar Anton, kaplan, Makše Ivan, mizarski mojster, Grahek Franc, poslovodja v kozumu, in Rude Jelka, trgovčeva hči. Naglo ee je ta novica razširila, javno mnenje je bilo seveda na strani obsojencev, zato so komunisti obsodbo odložili za primernejši čas. Sinkar Anton, kaplan, pa je moral vseeno darovati svoje mlado življenje po 8. septembru 1943.
Odpeljani
Bašelj Jože is Gor. Kamenja je bil odpeljan v gozd. Dolžili so ga, da ima zveze z »belogardisti«. To se je ponavljalo večkrat Bil je tudi prisilno mobiliziran.
Gozd je moral poslušati tudi obtožbe, katere so naprtili Jarcu Jožefu is Hrastja zaradi bratov Franceta in Avguština. Po kapitulaciji Italije je bil prisilno mobiliziran in je potem padel.
Hudo preizkušnjo je doživela Kastelčeva družina s Poljan. Očeta in dva sinova so odpeljali v gozd in jih dolžili, da imajo skrite puške. Trikrat so ju postavili pred puške, da ju ustrelc.
Rozmana Franca, cerkovnika iz Dol. Globodola in Brezarja Stefana is sr Globodola so prav tako v gozd odppJjali in ju dolžili, da sta imela v svojih hišah »belogardistično
Toča krogel se je zakopala v zid, komaj pol metra pod Francetovo glavo. Zasmejal so je, se sklonil po bombe in jih kakor nor metal po bregu. Visoki plameni so oblizovali grmovja, kakor da bruhajo iz zemlje krvavo rumeni curki.
Z vseh oken so zaropotale strojnice. Volkčeva je hrzala kakor mlad žrebec, Štancerjev« je lajala kakor stekel pes, Te-kalčeva je sekala v drobno, da je šlo sko. zi ušesa.
»Dajte, fantje!« je kričal France. »Udri, Alkazar živi, živil«
Mortaj na dvorišču je zanikal in težka mina je treščila ravno na vrh senožeti. Reber je zavil ogromen oblak dima, ki se je potegnil med smreke kakor gosta pajčevina.
Fantje so peli: Mi stojimo trdno kakor zidi grada. .. France je pel z njimi, potan od razburjenja. Obraz mu je sijal, kakor da ga je ožarela nevidna luč.
»Irena, France bo držal do konca. Za grunt, za zemljo, za pravico, za ljubezen.«
Sonce se je prevesilo zn smreke, toda žarki kar niso hoteli izmed vej, kakor da so se nabodli na iglevje. Nebo nad Znpo-tokom je postalo rdeče, kot da se je v modrino zlila kri.
Ponoči je nad Zapotokom zažarela raketa, kakor vesel fantovski vrisk se je zagnala v temo, sijala, da je bilo mogoče prešteti vsa polja, nato pa se razdrobila v
I zvezde, ki so padalnle nazaj na zemljo. Stražar je šel klicat Franceta, ki je sede
sestanke«. Na zahtevo vseh poštenih mož iz obeh Globodolov so ju izpustili.
Ljudstvo se je najbolj balo zasliševanj po gozdovih, tiste negotovosti in mučenja. Kaj čudnega, če je postalo živčno razdraženo in se je plašilo ponoči vsakega šuma, češ razbojniki so že spet tu Biti brez moči in brez sredstev obrambe in samoobrambe pred očmi okrutnega in nasilnega nasprotnika, ki ti še grozi, ni prijetno. Komunizem je z ustvarjanjem te groze sam organiziral ljudski odpor proti sebi.
Grad Hmeljnik in njegova usoda
Prvi gozdovniki — 9 po številu — so dne 17. marca ponoči odšli pripravljat »svobodo«. Odšli so v gozd za Hmeljnik, nekaj pa v Frato. V aprilu je lastnica gradu odšla v Novo mesto in v začetku maja so grad oropali vseh dragocenosti, ki jih ni bilo malo. Kar niso storili razbojniki, je dopolnilo nahujskano »ljudstvo* zlasti iz Karteljevega in nagodnika. Dragocenosti so razdelili posameznim rdečim komaidantom. Nekaj dragocenih knjig in oljnatih slik je rešil g. kaplan Šinkar.
A to še ni bilo dovolj. V začetku oktobra 1942 je nekega večera Hmeljnik zažarel v ognju. Razbojniki so uničili grad, pristavo in hleve. Ostalo je pri vseh treh poslopjih le zidovje. Razsodnejši ljudje so zmajali z glavo, češ tako se po nepotrebnem uničuje narodno premoženje. Ali ne bi bil grad primeren po vojski za kak dobrodelen zavod ali sanatorij, če se lastnica več ne vrne! Dne 1. maja 1943 so v gradu zakurili kres, kar je imelo velik pomen za svetovno bojišče...
Zemljo hmeljniškega posestva so si »tovariško« delili. »Komisar« je bil šali Jožef, krojač iz Orkljevca, osrednja pisarna pa je bila v karteljevski šoli. Ker je bila zemlja že obdelana, je bilo lahko spraviti pridelke, dočim je naslednje leto posestvo ostalo neobdelano, seveda zopet v »splošno narodno korist«.
Posledice »svobode«
10. maja 1912 je bilo t globodolski dolini opaziti večje skupine razbojnikov. To je prišlo na uho savojski vojski. Več sto teh hrabrih in dobro oboroženih cesarskih vojakov ge ni upalo nad peščico banditov z zarjavelimi puškami.
Huda nesreča je 14. julija 1942 zadela vas St. Jurje. Prejšnji dan je bil oddelek cesarskega vojaštva pri trgovcu Lenarčiču, kateremu so vzeli trjrovino. Kapitan Biondi je z daljnogledom opazil v Št. Jur jem tolovaje, ki bo jo hitro pobrisali proti Trebelnemu. Šestim posestnikom §o zgorela gospodarska poslopja, na j večjo škodo pa je utrpel Joie Markelj, kateremu je zgorelo vse, tudi živina.
Tolovaji so takoj tolažili obupane vaščane, da bodo imeli kmalu lepe, dvonadstropne hiše, ki pa same nikakor nočejo zrasti iz tal.
»Ofenzive« in internacije
O koncentracijskih taboriščih, ki s* v Italiji delajo in ki naj sprejmejo naše fante in može gladovat in umirat, so prvi vedeli povedati tolovaji sami — jasen dokaz, da so imeli zveze z badoglievci. Vedeli so povedati, za koliko mož je pripravljeno v tem ali onem taborišču.
Dočim so so sami znali dobro izmazati, so pomagali organizirati lov za odločnimi protikomunistično usmerjenimi možmi in fanti. V internacijo je odšlo samo toliko komunistov, kolikor jih je bilo potrebno za organizacijska in propagandistična dela med interniranci. V internacijo so badoglievci pošiljali naše može in fante po krajšem ali daljšem presledku, kakor so jih pač nalovili. Dne 24.	avgusta	1942 jo	bila v	Mirni
peči »velika«	ofenziva	na komuniste,	Mesto
komunlsttfv so pobrali vse kokoši in možke do 50 leta in jih v avtomobilih odpeljali v Novo mesto ter jih večino poslali v internacijo. Vseh	občanov	je bilo	v internaciji
115, umrli so	4. Večina se je	vrnila,	nekaj
pa še ne in se za njihovo usodo ne ve.
Dne 15. julija 1942 je bilo v Mirni peči razglašeno obsedno stanje. Nihče ni smel iz vasi v vas, samo komunisti so se lahko svobodno sprehajali z ene strani železniške proge na drugo, ne da bi bil kdaj padel strel. Trpeli pa so radi tega seveda samo nedolžni ljudje.
Rdeča vojska je imela stalne prehode preko železniške proge na Hmeljnik ali Brezovo reber. Skoro na vsakih 100 m je bil ob progi bunker, pa to ni nikdar oviralo prehoda. Tolovaji ,ki so se tako »borili« proti
spal v svoji gobi. Orni kodri so mu viseli čez zaprte oči, na pol priprte ustnice so se mu smejale, kakor da je nanjo legel poljub.
»Kaj je, Ladof« je prestrašeno skočil kvišku.
»Na Zapotoku so užgali raketo. Nekaj se je moralo zgoditi. Pa se menda ...«
Ni dokončal. France je omahnil skozi vrata. Korak mu je bil težak, kakor da se mu noge vdirajo v kamen.
Nad Zapotokom je bila spet tema. Zve. zde so bile redke in tako čudno belo, kakor da bodo zdaj zdaj stlele.
»Koliko je ura, Ladot« jo trudno vprašal France in se naslonil na okno.
»Polnoči bo. Ni dolgo, kar jo na kapeli udarilo tri četrt.«
Nenadoma jo strahovit pok raztrgal tišino. Franco je omahnil.
»Umikajo so, z Zapotoka se umikajo, Lado. Sami bomo ostali. Vse so zažgali. Vidiš!«
Mogočen plamen je švignil v nebo, šop isker se jo razpršil med smrekovje kakor griva ognjenega konja. V pretrganih hipih so se pričele oglašati eksplozije, ognjeni curki so parali temo kakor blesteča rezila.
»Lado, sami smo,« je ječal France. Na Zapotoku je bilo svetlo kakor podnevi.
Po gradu se je pričelo beganje. Iz kleti se je začula molitev rožnega venca, zategla kakor ob prošnji procesiji. Dobrepoljski fantje so pričeli peti neko Marijino pesem. Na kapeli z nagnjenim stolpom je tolkla ura počasi polnoč. Počasi, kakor da
okupatorju, so se sami bahali, da imajo 1 njim zveze. Badoglievci so poslušali radio, komunisti pa so nemoteno hodili čez progo. Ko so bili čez, jo posadka telefonirala v Mirno peč — seveda, ko so bili tolovaji že na varnem — in takrat se je pričelo streljanje z vsemi vrstami munieije. Ubogo ljudstvo je v strahu pričakovalo, kdaj pade mina v hišo.
14. marca 1943 je zadela topovska krogla Slapničarjevo hišo na Podborštu in na mestu ubila hčerki Terezijo in Alojzijo, stari 1 in 7 let. Občutno škodo je radi tega trpel tudi Opara Janez iz Biške vasi, ki so mu mine razdejale hišo. Ranjena je bila ob tej priliki tudi Puževa mati iz Biške vasi.
Mirna peč — savojska trdnjava
Ker so tolovaji neprestano širili novice, da bodo napadli Mirno peč, so Savojci spremenili Mirno peč v trdnjavo. Navozili so lesa iz gozdov ob jordankalski cesti in iz gozdnih predelov pod železniško postajo. Les so morali ljudje sami voziti.
Obrambni zid se je pričel pri cerkvi in se raztezal za cerkvijo ob nadarbinski drvarnici za Rupenovim kozolcem in Potočar-jevim gospodarskim posloitjem do zidu Hu-detove hiše, preko ceste i»a po sredi župnijskega vrta do meje, ob meji in kolodvorski cesti do nadarbinskih svinjakov. Močno utrjena je bila tudi okolica gasilnega doma.
Poleg tega je bila vsa vas obdana z dvojno bodečo žico, ob njej pa je bila napeljana električna razsvetljava. Na »strateško« važnih krajih pa so bili bunkerji: za cerkvijo, pri drvarnici, za Potočarjem, pri gasilnem domu dva, na nadarbinskem vrtu dva, na Kolenčevi njivi nad Novljanom, pri Zajcu in ob Rupenovi gostilni, — torej 10 za malo Mirno peč!
Prehodo ob obrambnem zidu so ponoči zapirali z žičnimi lesami. Proti Temenici je bil prehod zaprt tudi podnevi. 8amo ob določenem času so lese odprli, da so ljudje napojili živino. Zaradi tega obrambnega zidu so »junaški« Savojci podrli tudi %eč kozolcev, češ da jih tolovaji ne bi zažgali in bi bila tako ohramba otežkočena. Zaradi »varnosti« so bila tudi vsa okna, kjer so stanovali Savojci, zazidana.
Pa kljub temu se niso čutili dovolj varne $n so cele noči streljali, da so odganjali strah od sebe.
V tako utrjeni Mirni peči je prav lepo potekalo življenje »hrabrih, cesarskih vojakov. Bilo jih je okrog 290. Skoraj vsak peti je bil oficir. Rekvirirali so vsa boljša stanovanja, domačini pa so se morali preseljevati iz ene hiše v drugo. Savojci pa so se prijetno zabavali v utrjenem bloku, Igraii so nogomet, pripravljali dva prostora za balinanje, imeli prijeten počitek pri kopanju v Temenici, nakar so se v kantini okrepčali z jedačo in pijačo, od Časa do časa pa je bil napovedan lov na tolovaje, reci kokoši, jajca in mast ter ribe, ki so jih morili z električnim tokom. »Medico« je pa za spremembo ustrelil kakega goloba ali zajčka.
Ker pri domačih dekletih niso Imeli »reče, jih je bilo treba dobiti iz Ljubljane. Iznajdljivi »leteči »Kranjec« mirnopečan Starič Ludvik je uvidel, da se bo dalo nekaj zaslužiti a pošiljanjem tega blaga, pri tem pa nemoteno opravljati kurirske posle za OF. Stalen gost pri njem je bil nek! Barcoletti. cesarski tajni policist. Zato se ni čuditi, da so vlačuge in kurirke lahko dobivale dovoljenje za potovanje, kadar koli so hotele. Tudi neki narednik iz Mirne peči je skoraj vsakih 14 dni čel z izpolnjenimi dovolll-cami v Ljubljano In ljudje so takoj vedeli: prednja straža je že odšla v Ljubljano, jutri pride nova pošiljka... Tako je torej trgovina z belim blagom kar dobro uspevala, pošteno ljudstvo pa se je seveda zgražalo.
Ljubljanskim vlačugam so cesarski oficirji dobro postregli in jih zavarovali, ln nič se jim ni zgodilo, čeprav je vsako bistro oko opazilo, kako ogledujejo bunkerje in druge vojaške naprave. — Bolniki, ki so potrebovali nujne zdravniške pomoči v bolnišnici, so morali čakati na razne formal-nostt za dovoljenje, ker »o bili sumljivi, da ne uidejo v gozd. Vlačuge, bi ao opravljale kurirske posle, pa »o dobile dovoljenje kar na dom.
Taka je bila pravica savojskih oblastnikov.
Quo vadiš
Roman v slikah I
Dobite g« t uredništvo »Slovenskega doma«.
se zaveda, da je v Aleazarju minil čaa ln da sta ostala za vse samo še ognjen dan ln strahotno črna noč.
Hodniki SO oživeli. Perne je laka! Kadunca, ki se je plazil ob zidu kakor obstre. ljena ptloa. Noge so se mu tresle v kolenih in bal se je. da »e bo sesedel.
»Kaj je, France!« ga je atreael M ra«
mena.	«
»Sami smo ostali, Tone! Sami! Zapotok se je umahnil. Vse so zažgali.«
»Sami!« je Perne razprl oči. »Mar Žuraj že ve!«
»Ne! Vse nas zapušča. Tone.«
Nenadoma »e je vzravnal, zgrabil Toneta za jermen in zakričal: Sami! Toda Alkazar bo dihal do zadnjega. Si me razumel! Do zadnjega. Ta hip sem se poslovil od vsega. Tudi od Irene. Zdaj je rana, jutri bo brazgotina.
Vzel je iz žepa škatlico in jo pritisnil US usta. »Prst z Ozav, kjeT sem nazadnje oral. V tejle Škatlici je zdaj vse, »s kar se bom Se boril-«
»Sami!« sp »e vpraševali lantje po hodnikih.
»Sami!«- ao zdihovali ranjene! r ambulanti.
»Sami in Bog,« je pridal kaplan Tone v kleti ter pričel moliti drugo desetko žalostnega dela rožnega venca.
Na Zapotoku je divjal ogenj z vso silo. Iskre so letele čez vse rebri, kakor črte so rezale zrak, antene, ki »o vezale samo ša * večnostjo.
*®»«aer Karel:
SAMI
nam in vam
I GOSPOD UREDNIK
f Zadnje čase mncgo sliiimo in beremo o nesoglasju med komunističnimi tolpami pri nas, kjer se po vsem videzu ustvarjata dve struji, ki si bosta verjetno prav kmalu odkrito skočili v lase Ta poročila nikakor niso neutemeljena, saj o tem zgovorno pričajo pribeiniki zadnjega časa in celo komunistični tolovaji sami. Dnevno časopisje je tudi žc prineslo novice o oboroženih spopadih med manjšimi tolovajskimi skupinami.
Vzroke teh pomembnih trenj, ki se kanejo zlasti v vodstvu. mon » v vsakem odtenku komunistične dejavnosti. Razlaga o sami ambicioznosti rdečih kolovodij' bi bila enostranska in pomanjkljiva.
Med množico slovenske komunistične dru-hali imamo tako različne ljudi, katerih vsak bi se seveda čimprej rad prikopal do rdečega korita, da se zdi čudno, zakaj ni že prej prišlo do pričakovanega spora. Mnogo morda največ so krivi vsega tega nesrečni Angleži, ki so jih tolovaji pričakovali one dni po badoglievski kapitulaciji z na stežaj odprtimi vrati. A njih ni hotelo biti. Znano je, kakšne race so se Širile tiste dni o Angležih, ki da so prodrli od Sušaka preko Delnic do samega Kočevja ...
J Nič kaj prida se n# razumejo pri tolovajih mestni Škrici, ki so prišli po 8. septembru na likof, in stari partijci, ki nosijo puško že tretje leto. Na prve se opira zlasti Kidrič, ki si je pridobil ob razsulu znaten del dotlej še delno pasivnih buržujev. Ti ga izdatno podpirajo v njegovem stremljenju za dosego naj višjega stolčka v KPS. On uživa tudi drugače med tolovaji večji sloves ko kakšna druga krvava zvezda v OF-arskem štabu. Morda se je ta splošna priljubljenost rodila iz njegove brezobzirnosti1 Ali pa so ga mogoče tovarišice povzdigovale nad Kardelja, ker jim je bil osebno bolj všeč? A vzroki so gotovo še drugi. Kardelj je bil od nekdaj odkrit sovražnik vsakega buržuj-siva in ga je treba imeti za absolutnega, čistokrvnega komunista, ki se ne da motiti na svoji iwti. Zato ima največ pristašev med starimi komunisti, ki ne popuste niti za konjski noht, kadar gre za njihove interese.
Ta razdor v slovenski OF je tudi nujno sledil dogodkom in odlokom iz Titovega Štaba. ki so posebno pri novejših naleteli na odpor. Tokrat se je pokazalo, da le ni pravega duha, saj na stališču odredb Titovega štaba stoji jasno samo Kardelj, zastopnik Kominterne na ozemlju bivše Jugoslavije, in njegova stara garda, ki ji je zajamčeno, da ostane na domačih tleh. Prizadeti pa so se seveda postavili tem zahtevam po robu.
Temu kaže prijazno lice tudi Kidrič z vso svojo falango buržujev in izkoreninjene kavarniške inteligence. Je vendar lepo priti včasih vrh Krima, si nastaviti na oči daljnogled, pa pogledati doli v belo Ljubljano! Morda se le posreči, če je jasno vreme, najti streho, pod katero upata dragi oča in ljuba mamica na zida, ki se bori ta tpravdti* in zsvobodos slovenskega naroda.
Razblinjene sanje o enakosti in svobodi rode dezerterja, ta povzroči pohujšanje in tako gre naprej in naprej. Nezadovoljnost se stopnjuje z vsemi tegobami in porazi, ki jih prizadajata demoraliziranim tolpam *okupa-tor« in hrabra domobranska vojska. Tekmeci na najvišjih mestih bi se radi šli oblast, ki pa pod težo razmer nikakor ne najde trdnih tal. Ali bodo to pot spet razpisali volitve, kakor pred pol IctomT Zdaj bi bili potrebni dve kandidatski listi. To pa bi bilo kockanje tako za Kidriča kot Kardelja. Kri je prevroča in po hostah in gmajnah Že poka. Ta-ta-ta-bum! Tako se začenja balada o hudiču, ki je samega sebe ukanil.
Gospod urednik!
Vsako jutro gre moja pot čez Pogačarjev trg, t. j. Čez tisti trg, ki ga danes Ljubljančani menda res najbolje poznajo, vsaj gospodinje, ki tam dan za dnem stikajo za kakšnimi živili. Vselej pa, kadar grem ,mimo vogala za starim semeniščem, se spomnim na tistega, rekel bi zabavnega prodajalca, ki od časa do časa kdaj pripelje na trg sveže rtbe — odkod, ne vem, in me to zdaj tudi ne zanima. Zdaj ga že precej časa nisem ni<5 videl, ker ima najbrž prevelike težave z dobavljanjem rib, a ko jih je zadnjikrat prinesel na trg in sem se tedaj slučajno tudi jaz prerival, da bi dobil katero od za,es lepih in mamljivih, nekako četrt kilograma težkih rib, se je ta šaljivec iznebil takšne, da ga res ne morem pozabiti in se ga bom spominjal, tudi če ga še nekaj tednov ne bo t njegovo spolzko robo na trg.
Okoli osmih zjutraj sem jo tisti dan primahal mimo vogala za lemenatom. Postal sem pozoren nad neobičajno gnečo okoli majhne stojnice, fci je menda služila bolj kot nekakšna ograja, da ne bi ljudje preblizu silili oziroma predaleč segali, kakor pa za to, da bi prodajalec po njej razstavil na ogled svoje mično blago.
Postavil sem se tudi jaz v vrsto, in ko sem bil Že precej blizu in sem že upal, da bom vsak čas prišel na vrsto, je prodajalec očividno spoznal, da ne more nič več dajati vsakemu po toliko, kolikor bi si želel, pač pa samo Še po eno ribo. Ker sem bil tudi z eno zadovoljen — mimogrede povedano, zdela se tnt je takšna prodajalčeva odločitev povsem pravilna in pravična — sem še vedno vztrajal v vrsti in nisem užaljeno odšel, kakor so to storili nekateri, ki niso nikoli z malim zadovoljni in mislijo, da je vse namenjeno samo zanje. Tedaj pa je prišlo tisto, kar hočem povedati.
Prodajalec se je, kakor da bi se bil zavedel svoje krivde, da Je bil prej do nekaterih le nekoliko preveč postrešljv, iznebil te-le: *Vcste, najprej moram dati tistim, ki jih (ribe) vedno vzamejo, veste f*
V vrsti je završalo, in spet jih je nekaj odšlo. A jaz sem kot človek, ki me je življenje izučilo, da se ne smeš pustiti povsod kar tako odgnati, Še vztrajal in Še bolj nestrpno napenjal oči v košaro, iz katere je prodajalec jemal izza stojnice samo Še po eno ribo zn vsakega, *ki jih vedno jemlje*. Čeprav sem bil tako hudo vztrajen, mi je
T. Š.
PED ZlVLiJEflJE|W IH SMRTJO
DNEVNIK GORJA IN BOLEČINE (I)
V teh samotnih večernih urah sam s svojo žalostno dušo topo strmim v temo. Brezobzirno in z neko čudno naslado nad novo povzročenimi bolečinami grebem v svojo dušo do najmanjših vzgibov svojih občutij. Moj solzni pogled pa drhte objema vso krvavečo bolest in jo tolaži. V teh večernih urah živim onim prežalostntm spominom iz lanskih Jesenskih dni...
•
Ko Je svetlo sonce lepega septembrskega dne odhajalo v svoj zlati grad nekje daleč za gorami, je na obrobnih hribih Ložke doline zagorela rdeča zarja. Križ na Nadle-škem hribu je zrastel navzgor in počez v neskončnost. Njegova senca se Je težko zleknila po vsej dolini. Prišlo je trpljenje v sto oblikah in prišla je — smrt. Pod njenim okriljem Je nastopila popolna nočna tema.
Sedeli smo na dvorišču kasarne. V prahu, kamenju in mrazu smo se valjali po tleh. Govorili nismo nič. Vklenjene so bile naše roke in besede. V dušah so nam divjali grozotni viharji trpkih in poslednjih spoznanj in občutij, da so se nam duše zvijale v neznosnih krčih predsmrtnih minut. Iz široko odprtih oči in drhtečih ustnic sta zevala bolest in strah pred bližajočo se smrtjo ...
Na vasi so zločesto bevskale puške in regljale strojnice, kakor da bi se smrt krohotala sveži krvi.
S prijateljem Lojzetom — tudi Jaz imam prijatelja — sva sedela drug poleg drugega.
»Kaj misliš, Lojze?«
»Saj veš, Tine.«
»Z nama je konec, Lojze. Misliš na to?« sem govoril, da sem pač nekaj govoril.
»Pripravljena sva, Tine,« je dejal. Njegov otožen pogled in bolestne misli so odplavale prek polj, proti Nadlesku in dalje
— prav v njegovo mladost...
»Sva, Lojze .. .« sem z grenkobo pritrdil in ga prijel za roko. Pa že naslednji hip sem podvomil, da bi bil pripravljen na smrt. Grizel sem si ustnico, pogoltnil grenkobo, ki me je tiščala v grlu. sklonil sem glavo in zaprl oči, da bi poslednjikrat videl svojo mladost. Potlej pa ...
Zdaj je torej prišlo to, na kar sem bil vedno pripravljen, le zdaj, v teh strašnih trenutkih ne. Umreti! Mlad! Sele živeti sem začel! Mrzlo me Je spreletelo po vsem životu. Kakor da mi Je smrt z roko, z ledeno mrzlimi členki stisnila srce. Hladna bolečina se mi je razlila po prsih in se mi Je vroča mlada kri zagnala v sence, da me je nova bolest skoraj onesvestila. Splašene misli so v strašnem viharju zaplesale, da se mi Je stemnilo pred očmi, in se nato v divjem vrtincu pognale visoko in daleč — v moja mlada leta.
V prozorni luči sem videl med cvetočimi češnjami in Slivjem rodni krov. V krilcu sem po cvetni trati zakolobaril za metuljčki med rože in ptičje žvrgolenje. Ciste oči so pile sončno luč, srce se Je smejalo prvi sreči.
Potem so desetkrat odcvetele breskve, desetlfrat so tekle sladke solze kipečega grozdja, ko se Je nekomu zazdelo, da bi bilo lepo, če bi bil gospod. Ah, tiste čudovito lepe sanje o razkošni sreči v mestu! A kakšna prevara.
Bili so časi trpkega prerivanja skozi težave življenja, časi prečudnih, pa nikoli uresničenih sanj, sladkih hrepenenj, kipečega zorenja mladih moči in toliko grenkih spoznanj in bolesti. Osem mojih mladih let počiva v šolskih klopeh. Svoji mladosti sem jih vzel in Jih žrtvoval, ker sem — norec
— še vendarle rahlo verjel v mlade sanje o sreči, ki pride... Kakor da bi morala priti.
Pa Je prišla vojna in z njo revolucija. S puško sem hodil po slovenski zemlji, ki Jo tako ljubim. Ložka dolina — kraj mojih poslednjih srečnih dni in kraj moje smrtil
Vsak korak svojega življenja sem gledal v mirni jasnosti in še v neviden! lepoti. Očeta sem videl, kako se ubija na domači grudi. Videl sem mater, njeno ljubezen, molitev in blagoslov. Pred osmimi leti sem se ločil od njiju.
»Ostani pošten in Boga ne pozabi! Bog s tebojl« sta me blagoslovila. In če bi zdaj vedela, kako Je z menoj? Ali bi odstopila od svoje prošnje? Nel Držala bi Jo! Tudi jaz sem svojo obljubo zmeraj držal, zato bom zdaj umrl...
Ne žalujta preveč. Božja volja je taka.
Poslavljal sem se od sester — od vseh sedem —, ki so mi bile sonce, pesem in sreča mojih mladih dni. Kako bo z njimi?
Voščil sem Jim boljšo srečo, kot sem Jo našel jaz, in jih V slovo pobožal po laseh.
Se toliko znanih obrazov sem videl, ki je bilo nanje moje srce navezano. In te vezi sem zdaj trgal drugo za drugo Srce mi je krvavelo iz sto ran. V prsih me je dušilo, mi stiskalo grlo in me zapeklo v očeh. Obrazi, ki so strmeli vame, so se zamajali, se razbili v kosce in se utapljali v solzah, skozi katere se je trgal od njih poslednji pogled. Odpluli so skozi temo v svoje življenje . . .
Iz teme pa so vstajale nove podobe. Polja in vinogradi, travniki in gozdovi, otožna domača zemlja. Večno nemirni jagnjedi so se dvigali visoko nad hiše in drhteli kakor vroče, pa vendar plaho mlado hrepenenje ... Gledal sem cvet in sad domače zemlje, poslušal nje vrisk in jok in se opajal ob vonju njene rodovitne moči. Poslednjikrat...
Potlej je počasi vse tonilo v nejasnost. Za hip je bila strašna tema. Pa že so se iz nje izvile mehke, valovite črte dekliškega obraza. Bil je lep, svetel in čist, umit v solzah. Ustnice so bile bolestno otrple. Iz lepih modrih oči, ki je v njih še včeraj blestela vsa moja sreča, so vrele solze in Je zijala nema groza ...
Vidiš, drago dekle, tako se končajo najlepše sanje . . . Večna ti hvala in živi srečnejše življenje, kot sem ga jazi Bog s teboj, ljubezen moja, in boljša sladka sreča! — Poslednjo, najmočnejšo vez do življenja sem pretrgal.
Srce se mi Je zvilo v smrtnih krčih, v glavi me Je obupno zbodlo. Krčevito sem se prijel zanjo, kakor bi se bal, da mi Je ne bi razneslo. Vsako vlakno mojega bitja se je treslo v novi bolečini. Obraz se mi Je spačil in vsi prividi so otemneli. Dihal sem sunkovito kakor utopljenec, ki z zadnjimi močmi lovi za zrakom. Utrnile so se ml solze in padle v prah ...
Polagoma sem se pomiril. Pretehtal sem vsa dejanja svojega življenja, kolikor sem se pač spominjal. In šele zdaj sem govoril s svojim Bogom ...
Zakaj, Gospod, si mi pokazal srečo, pa si me takoj udaril po rokah, ko sem jih stegnil po njej? Pa ne da bi se pritoževal, ne. Glej, ne umrem rad, a Tvoja volja mi je zmeraj sveta. Vem, da sem grešil, da sem ves obložen z grehi, pa vendar upam v Tvoje neskončno usmiljenje. Vedno sem Te ljubil, čeprav včasih ne dovolj močno. Med Tabo in mano Je bila moja vroča kri. Odpusti mi. Ob smrti mi pomagaj! In ko ugasne luč mojega življenja, mi Ti, Gospod, prižgi luč večnega, boljšega življenja! Naj se zgodi Tvoja volja ...
S popolno odpovedjo življenju mi Je legel v dušo hladen mir. Gosta megla se je zgoščevala na porumenelih kostanjevih listih in mi je v težkih kapljah padala na glavo in vrat. Dvignil sem glavo.
Na vasi je Se zmeraj šklepetala smrt...
Lojze mi je ponudil cigareto. Odslej sva kadila nepretrgoma vso noč. Cez sto sva jih, da me je že peklo v ustih tn v grlu. Za razkopane živce Je bilo dobro.
Tako sem skozi strašno trpljenje zdrsel v neko čudno ‘ stanje, ki ga nisem vedel opredeliti, nekam med življenje in smrt. Do
slednje ni bilo več daleč. Eno samo kratko in ostro dejanje, pa bi bilo končano. V tem trenutku bi lahko umrl.
Čakal sem in čakal... Na nič nisem hotel več misliti. Pa misli so se same vsiljevale. Kdaj bo to? Cez pol ure? Ob enih ponoči ali ob treh? Proti jutru mogoče? Morda celo podnevi? Ali pa še takrat ne... Kdaj potem? Ko bi vsaj vedel!
Dušni mir je začel popuščati. Ustrašil sem se. Gorje, če bi se začelo znova! Zelja po življenju se Je spet dvigala. Rahlo, pa vztrajno. Spoznanje tega nemira ml Je bil nov nemir. Do ponosnih krvavitev srca in duše ni smelo priti! Vsako misel in željo sem hotel v kali zatreti.
In že sem se podzavestno razdelil na dvoje: v nekoga, ki se mu vse le zdi in bi rad to in ono, in v nekoga, ki je v vsem popolnoma prepričan, nasproten in skrajno zasmehljiv. Tako se je začela smešna igra, v kateri sem sam s seboj globoko in nežno čustvoval, pa se obenem sam sebi in svojim čustvom zlohotno posmehoval.
Ovrgel sem brezsmiselnost prve želje.
— Misliš, da bi potem laže umrl, če bi vedel to, česar nobeno živo bitje ne sme vedeti? Tako boš laže umrl, verjemi...
Kako me bodo? S kroglo, z vrvjo, z nožem ali s kolom?
— Najbrž te bodo s kroglo. Ne samo z eno. To je najhitreje. Končno pa Je vseeno ...
Kdo me bo streljal tn koliko Jih bo? Dobro merijo? Bo zadel kdo v glavo ali vsaj
v srce?
— Brez skrbi. Sedaj delajo temeljito ...
Kolikšna je bolečina prevrtanega mesa,
zdrobljenih kosti in raztrganega srca?
— Tolikšna, da umreš. To Je dovolj...
Naglo sem se spominjal bolečin iz vsega
življenja. Ob samem spominu nanje me Je zazeblo po vsem životu... O Bog, daj, da ne bom predolgo trpel...
— Kam me bodo vrgli mrtvega?
... Oh, kako rad bi imel skromen grob in tihe molitve na njem! A kdo mi ga bo oskrbel? Sam sem tujec v tem kraju. Tu ni matere ni sestra ...
In že sem ga gledal v duhu, ta svoj zapuščeni grob. Nova pomlad bo zadihala. Ljudje bodo obiskovali grobove. Kdo pride na mojega? Bo ona prišla? Novo življenje bo plalo v viharnih utripih Jaz pa — mrtev!
Kraljestvo smrti... Kje se bova videla z dragim bratom? Kaj bo z očetom in materjo?! In s sestrami? Kdo jih bo tolažil? — Bodo že kako preboleli. Bog naj jim pomaga... Odtod sem se spet povrnil k svojemu bednemu položaju.
— Tu Je torej zdaj sad dvajsetletnega trpljenja in načrtov — solze in kri! Ali sem se samo za to rodil, da lahko na tem dvorišču klavrno poginem? Moj Bog, ali ni mogoče drugače? Vsaj enkrat, da bi še videl očeta, mater, sestre in ah! Zakaj tako
hitro in brez slovesa od življenja? Zamislil sem se za trenutek. Pa se ml je zazdelo, da bi potem še teže umrl... Čeprav! Pa naj bo! Vsaj njo, ki so Jt veljale vse 'moje misli in čustva, naj Še enkrat vidim! Pbtlej — pa naj umrem. Za narod ...
Izšla je svetovno znana knjiga Fridricha von Gagerna
Mejaši
To delo je poslovenil dr. Joža Glonar in opremil s številnimi slikami iz življenja Indijancev zbranimi iz najboljših svetovnih knjig in revij ki prikazujejo predvsem v sliki življenje prvotnih prebivalcev v Ameriki.
Mejaši so verna zgodovinska slika bojev, naporov in dela evropskih pionirjev, ki so s puško in plugom zavojevali Ameiiko. Obenem pa spomenik Indijančeve ljubezni do svobodnih prerij in gozdov, ki je v tragičnih bojih z novimi ljudmi skoraj našla svoj grob. Vsebina knjige je tako napeta, da prekaša daleč Karl Mayeve Indijanarice.
Ta knjiga, ki je gotovo najzanimivejša na lefošnjem knjižnem trgu, se naravnost ponuja kot godovno darilo Jožicam in Jožetom.
Knjigo dobite po vseh knjigarnah ali pa pri upravi SVETA, Kopitarjeva ulica 6 — oziroma v podružnici na Miklošičevi cesti
Zdanilo se Je. Trije tolovaji so prišli pd Lojzeta. Z njimi je moral. Zdaj torej! Hitro sva si stisnila roke.
»Zbogom, Tine!« še globok, trgajoč po« gled in je odšel.
»Bog s Teboj, Lojze! Kmalu pridem za Teboj!«
Z bliskovito naglico sem v duhu če en« krat pozdravil očeta, mater, sestre in dekle, se priporočil Bogu in s sklonjeno glavo čakal. Mislil sem na Lojzeta in poslušal, kdaj ga bodo ubili. Pa strela nisem slišal.
Cez nekaj minut se je Lojze vmil.
»Kaj je, Lojze? Kdaj bo?«
»Ne vem ...«
Strašna negotovost me Je grizla. Ko bi vsaj vedel, kdaj! Pa saj prav za prav nisem želel, nisem hotel vedeti za uro. Morda je sploh ne bo... Je ni treba! Saj nočem umreti! — Nočem... — kdo me bo pa vprašal.
Pustil sem te misli.
Medtem je vstalo rosno sončno jutro. Po kakšni milosti sem ga doživel? Z nemirnim pogledom sem se oprijemal predmetov, ki sem jih pač videl. A zdaj jih nisem božal v slovo. Ne! Z nestrpno žejo sem jih spraševal po življenju. V mokri jutranji sapi so vztrepetali listi na vejah in je mehko klonila trava. Nosnice so se mi širile. S silnim užitkom sem požiral sveži zrak, kakor da bi pil iz sočnega, doslej neslutenega toka življenja.
Pa sem se vendar počutil slabotnega, skoraj omotičnega. Tak ne bom mogel stati niti pred zidom. Bil sem lačen. Zdelo se ml je, da bi sit laže umrl. Ljudje so prišli ln prinesli Jedi. Lojze mi jr dal od svojega. Pa že prvega grižljaja nisem mogel spraviti iz ust. Gnetel se je za zobmi ln se lepil na nebo. Ni šlo.
S prečudno mešanimi občutki sem zrl na ljudi. Sram me Je bilo pred njimi svojega ponižanja in bi se najrajši pogreznil v zemljo. A že naslednji trenutek sem si zaželel njihovega sočutja ln morda celo — rešitve ...
Tudi ona Je prišla. Prav taka, kot sem jo videl v nočnih prividih, le še veliko lepša. Zazrl sem se v drage oči, v usta, v obraz, v pramene las in v vse telo Dal sem se znova ujeti v pesem njenih besed, v stopinje korakov in v nežnost njenih gibov. In to lepoto in srečo naj bi pustil? Kakor da bi kdo z bičem vžgal v srce in čez prsa. Sleherni živec mi je trepetal. Kri se je pognala po žilah kot ranjena zver. V divjih skokih se Je podila mimo ušes in razbijala v sencih, kakor buta ob zaklenjena vrata človek, proseč pomoči pred smrtnim sovražnikom, ki mu je tik za petami. Prisluhnil sem ...
Šumenje gozdov ln potokov, sanjavost večerov in divjanje poletnih viharjev, drhtenje Jagnjedov in pesem zvonov, vrisk in solze, vonj cvetja ln zemlje ln kipenje vina, bridkost In ljubezen, vse Je bilo v moji krvi. Tako srečno sem sanjal o novi podobi ftje-nega življenja, ki se bo po moji smrti razmahnila v nov rod. Vse — en sam obupno silni krik po življenju! Zdaj pa — naj bi ... ?! Vse drugo, samo tega ne, ne... ne! — Bog!
Pod težo trpljenja m' Je klonila glava na prsi. V strašni duševni stiski sem iskal rešilne poti. Krčevito sem se oprijemal vsake možnosti. Mislil in hotel sem le eno: -a živeti! —
Se danes ne vem, kje Je bila usodna napaka tistih dni, da sem proti pričakovanju ostal živ. Za to milost Bogu večna zahvalal
V drugačnih okoliščinah bi bil takrat krasen jesenski dan, ko sem bil 6puščcn na svobodo. Se vedno sem se ves tresel. Nisem vedel, ali zaradi sreče ali zaradi novih zlih slutenj ...
Tudi smrt se ni več krohotala na vasi moji bolesti. Odšla je ln me počakala drugod . ..
Poštna hranilnica v Ljubljani izplačuje
na podlagi odobritve šefa pokrajinsko upra-. ve v Ljubljani na svoji blagajni vsem vlagateljem hranilnih knjižio bivše Poštno hra« nilnice v Beogradu, ki imajo svoje stalno bivališče oziroma sedež v Ljubljanski pokrajini In so svoje vlogo prijavili v 1. 1941, tudi za marec kvoto po 2500 din oziroma 950 lir. Vlagatelji, ki niso v januarju in februarju t. 1. dvignili odobrenih kvot, lah. ko dvignejo iste poleg gornjo kvote, ki je odobrena za meseo marec; skupno torej proj-i mejo po 5500 din oziroma 2090 lir,	|
rib vendar ravno pred nosom zmanjkalo. S svojim neuspehom sem se navzlic temu hitro sprijaznil, saj navsezadnje nisem prišel nalašč po ribe na trg, nisem pa Se do danes mogel pozabiti tistih prodajalčevih besedi:	»Veste., najprej moram dati
tistim, ki Jih vedno vzamejo, veste}.
Se ram ne zdi, da je tis/in prodajalec vendarle nekoliko preveč hudomušen} Cernu neki se mu je treba bati, da ne bi iz gubil stalnih strank. Tega naj se vendar n« boji, saj bo prav gotovo namesto vsake, ki bi bila užaljena in ne bi hotela več kupovali pri njem, prišlo deset drugih. Strank zatrdno ne bo izgubil in jo glede tega lahko čisto miren. Toda stvar je sama na sebi te nekoliko liujia in prav zaradi »malih« ljudi vredna večjega poudarka. Zal.ai bi se morali z ribami mastili vedno samo nekateri izbranci, ki so si zaradi obilnega denarja lahko le takoj v začetku utrli pot tudi na ribji trg. Zakaj naj bi vprav ti imeli takšno prednost, ko si vendar za denar, ki ga imajo dostikrat toliko, da ne vedo več, kam z njim, lahko privoščijo navzlic vojnim časom le vsega, kakor nekoč, ko še za nikogar ni bilo nobene stisket Zakaj prikrajiujrjo — seveda tudi po prodajalčevi krivdi — še prt te j skromni stojnici druge, ki so neprimerno bolj v stiski za širila in so povrhu morda le bolniki, ki jim je zdravnik priporočil ribje meso}
Kaj mislite, gospod urednik, ali imam prav. ali nc? Se vam na zdi, da takšna »hudomušnost« prodajalca rib za lemenatom v sedanjih časih le ni povsem na mestu, čeprav je res, da so ljudje poleg živil potrebni tudi nekoliko razvedrila in zabave.
Družinski oče.
Spoštovani gospod uredniki Ne morem, gospod urednik, zamolčati doživetja, ki me je pred nclcaj dnevi silno raztogotilo. Vedel sem sicer le prej, a danes sem povsem prepričan tn ogorčen nad tem. da so med nam t pijavke, ki izkoriščajo telak položaj današnjih dni m kljub borbi in trpljenju naroda gledajo le na svojo lastno korist, ki ji služijo z vsemi razpoložljivimi, pa naj bo še tako podlimi sredstvi.
Stopil sem v trgovino uglednega ljubljanskega trgovca. Vse polno je bilo ljudi, ki so potrpežljivo čakali na svoj obrok živil. A nc-malo me je osupnil listek, ki sem ga zagledal prilepljenega vprav čoz kazalo na tehtnici, z napisom, naj ljudje oddajo naročilnice do določenega dne. Takoj sc mi je posvetilo, koko prebrisan je ta gospod trgovec. I’ lem pogledu pač zasluži vse priznanje. Cernu naj bi dopuščal radovednim očem, da bi nadzorovale njegovo poštenje}
Čakal sem potrpežljivo kakor drugi in tiho premišljeval sam pri sebi. če se le morda nisem zmotil. Morda je pa tisti gospod trgovec prilepil oni listek le po naključju vprav na kazalo svoje tehtnice. Danes je vendar vse mogoče, ko imajo ljudje toliko razlogov za svojo raztresenost. A kakor sem se pozneje, v/trav na pobudo tega lističa, prepričal doma, je ta gospod kar dosti priseben in razumen, kadar gre za njegovo korist. Sinila mi je v glavo misel, kaj če bi doma znova stehtal kupljena živila. To sem tudi storil ln tedaj je izginil sleherni dvom. Listek na trgovčevi tehtnici je pač imel svoj čisto določeni namen. To je potrdil primanjkljaj pri sleherni vrsti llvil. I’ri enem kilogramu sladkorja Je z ovitkom tpapirnato vrečico) vred manjkalo celih 5 dkg. V istem
razmerju tudi pri drugih živilih. (Ne sme pa biti to v opravičilo za plačilo vrečic, zakaj te so tako in tako posebej zaračunane.) Pri ing kg sladkorja si ga je trgovec na ta način pritelital celih .5 kg! Naprej pa računajte Vi, gospod urednik, in vsi, ki ste morda prav tako prizadeti.
Ali mar trgovci živila, kolikor jim jih ostane ob koncu meseca, vrnejo Prevodu, ali jih morda odstopijo za bedne in bolne begunce Zimski pomoči} Odgovor je nedvoumen, se Vam ne zdi, gospod urednik} le leta deluje črna borza tako dosledno, ml pa smo se včasih spraševali, iz katerih zalog oziroma skladišč črpa ta črna borza svoje blago. In potem je značilno tudi to, da se trgovec nikoli ne zmoti v svojo škodo, ampak vedno le v škodo odjemalca.
Tn pa na žalost ni edini primer. Tudi drugi, ki imajo doma tehtnice na razpulago, se pritožujejo nad enakimi nepoštenimi dejanji nekaterih trgovcev. Va da ne bo kdo spet mislil, da mečemo kar vse trgovce v isti koš! Ne, nikakor ne, tn vsa čast vsem tistim trgovcem, ki ne izkoriščajo sedanjih hudih časov tn stiske malih ljudi v svoje sebične namene.
Koliko ljudi danes še vedno povsem zaupa v trgovčevo poštenost, mnogo pa je tudi takšnih, ki doma nimajo priprav, da bi se še sa m 1 prepričali, kako Je s to poštenostjo/
Uredništvu »Slovenskega domat/
Pred kratkim sem bil priča pogovoru med mladim fantom in lepo moderno mlado damo, ki sta se peljala v tramvaju štev. š od splošne bolnišnice proti kolodvoru. Mlada dama je že bila v tramvaju, ko na neki po-
staji vstopi mlad fant, po vsem videzu študent. Dekle ga prijazno pozdravi tn mu da roko. Med njima se razvije kratek, a značilen pogovor.
Ona: t Ljubi Darko, le kje hodiš, da ta že toliko časa nisem videla. Kaj sem se Ti zamerila, da nikoli več ne prideš k nam} Moj atek je silno užaljen, ker te ni več blizu. Stalno me povprašuje, kaj je med nama prišlo navzkriž in kje je vzrok, da se grdo držišft
On, ki je na kopico vprašanj molčal, je končno odgovoril: t Dekel sem Tl le, ne striži ai obrni, ne maži si ustnic, ne kvari si obraza, skratka si kakor a/na.«
Pri naslednji postaji pa je brez pozdrava izstopil...	Potnik.
Iz slovenske zakladnice - nove oddaje v »Radiu Ljubljana«
Naša radijska postaja bo uvedla novo programsko točko z naslovom »Iz slovenske zakladnice«. V rubriki, ki nam bo, kot pove ie oznaka, omogočila dojemanje lepoto del slovenske besede In glasbe, bodo sodelovalo naSe najboljšo moči.
Prva oddaja, ki jo na aporedu v nedeljo, 19. t. m., od 10.15—11 dopoldne, bo vsebovala v glavnem slovenske balade junafikoga In Čustvenega značaja, naslednje pa so h«do predvidoma vrSHe vsakih 14 dni.
Vsak zaveden Slovenec bo podpisal vsenarodno protikomunistično spomenicol
S. S. VAND1NE:
rivno
■	n;.
20
dosedanja vsebina
Vesela dražba Stammovih postov *e pre kopat v bližnje jezerce, v katerem eden izmed gostov, Monta-pue, takoj po prvem skoku v vodo skrivnostno izgine.
Policija uvede preiskavo. Tzpovedi in mnenja zaslišanoev so zelo različna: nekateri menijo, da gre za nesrečno naključje, drugi slutijo zločin in sumijo drug drugega, Stam-mova mati Matilda pa vztrajno zatrjuje, da je Montagueja ugrabil v jezeru zmaj in njegovo truplo odnesel ter ga skril, kakor je to že večkrat storil s kakšnim sovražnikom Stammovih.
Na blatnem jezerskem dnu najdejo stopinje, podobne sledovom zmajevih tac, kmalu nato pa v ledeniški kotanji za jezerom tudi Montague-jevo truplo, ki ima na prsih rano, kakor bi ga bil res zgrabil zmaj. Matilda Stammova naj bi torej imela prav. A njeno trditev spet povsem ovrže policijski zdravnik, po čigar mnenju je Montagueja nekdo najprej udaril po glavi, ga nato zadavil ter slednjič potegnil njegovo truplo iz jezera in ga treščil v ono ledeniško kotanjo.
Tudi slutnja Mc. Adamove, da bi bil Moniagueja umoril Stammov finančni svetovalec Greef, se izkaže za nepravilno, zakaj naslednji večer po Montaguejevem izginotju zmanjka še Greefa in tudi njega najdejo umorjenega v isti ledeniški kotanji kot Montagueja, in z enakimi ranami. Tudi on je bil sovražnik Stammovih, in tudi njega je ugonobil zmaj — spet zatrjuje Matilda Stammova.
HiSnik Trainor in hišni prijatelj Stammovih Leeland povesta, da sta slišala tisto noč, ko je Greef izginil, da so se potihem odprla hišna vrata, da sta dva človeka odšla iz hiše — po njunem mnenju malo na zrak — nato pa da se je čez kakšno uro vrnil samo eden in odšel spat. Treba je torej ugotoviti, kdo je bila ta ponočna ptica. Ko Stammu povedo, da so našli tudi Greefa umorjenega, postane nemiren in pove, da je tisti večer imel z njim razgovor o nekih denarnih vprašanjih, nakar da je Greef predlagal, naj bi šla malo na zrak, a on da je to odklonil in šel spat.
V Tatnmovi sobi proti pričakovanju najdejo ključ od kapelice, ▼ kateri je stara grobnica Stammovih, ključ, o katerem je bila Stammova mati povedala, da ga ima varno skritega, da ne bi kdo skrunil Stammovih grobov. S tem ključem poli-eija^ odpre kapelico ter tam najde *vež krvav madež in cvet gardenije, ki jo je bil prejšnji dan Greef nosil v svoji gumbnici. — Tatum o onem ključu in kapelici nima poima. Ključ mu je očiridm nekdo podtaknil.
Duša preiskovalne komisije, Vanče, si nato želi ogledati akvarij, v katerem ima Stamm lepo zbirko zelo redkih rib iz tropskih voda. ~ Stamm ponosno razkazuje svoje ribice in je oČividno zelo ponosen na to svojo redko zbirko. Vidi se, da se je mož v svojem življenju mnogo bavil z ribami.
_ Po konfianem obisku v akvariju ae nam 3« ponuctttr da-nstn razkaže tudi svoj ter-
A Vane© je odkimal.
*! »NajlepSa hvala, za danes bo dovolj.«
»Pokazal bi vam še izredno krastače *iytes obstetrlcans, prve. ki a© prišle iz Evrope,« je vztrajal Stainra.
»Ogledali «i jih bomo drugiS,« je odkloni Vanče. »Zdaj me zanimajo vaše ribe-iVfa8i. ki jih imate v špiritu. Nekaj kras-vzorcev vidim tam.«
Pod enim izmed oken na vzhodni strani
res stalo v vrsti več miz, na njih pa so
H® visoke ozke posode a čudnimi morski* **** Pošastmi. Stamm nam jih je takoj pri-fcesei bliže, da bi jih lahko bolje videli. *To je nekaj dragocenega!« je dejal in tem pokazal a prstom v neko naslednjo ta®ko vazo. »Omosudl lowl. Poglejte kakŠ-zobe ima, kakor kakšna bodala!«
»Prav tak gobec ima ko kakšen zmaj,«
Pornrmral Vanče. »Ni pa tako strašna,
kakor se zdi. Mnogo manjša ribice jo lahko Premagajo in požro, na primer chlasmo-d°n nlger.«
»Točno,« Stamm »e je ozrl na Vanceja » brodirljivlm pogledom. »Ali pri tem mislite na kaj posohnega!«
»Res je,« je odvrnil Vanče in obrnil aro. Pozornost na veliko stekleno posodo, v katerj je bila najbolj gnusna in čudna ri-®a> kar sem jib bil kdaj videl, j. ‘Je morda to chaullodua »loanelf.
»Tako je,« je odvrnil Stamm, ne da bi tem umaknil »voj pogled od Vanceja. ‘Imam le eno takšno.«
»Saj mi je res Greef povedal, da ata dve.«
»Greef!« Btammov obraz je postal kar Mjoličaat. »Kako pa, da vam je pravil tem.«
»Ne vem.« Vanča je »topil korak ali **va naprej. »In kaj je tole!«
Stamm je slabe volje stopil bliže In »e fcazrl v vitko posodo, ki jo je bil Vanče Ukazal a prstom čisto od blizu.
»Noka druga tako Imenovana .riba— *maj',« je dejal. »Lsmprotazus flagelllbar-**»•« Bila je to zelenkasta, na pogled strašna Pošast z marogami, ki so se svetile ko sma. ragd. Vanče ae je očividno zelo zanimal *anjo in Stnmm je na dolgo in široko raZ-Jaeal o tej vrsti čudnih in groznih morskih Pošasti.
»To je res Izredna zbirka!« je pripomnil vanco. »Spričo takšno razstave zmajev re« ai čudno, če o tem jpzeru še vedno krožijo •tare vraže.«
Stnmm se j» »tresel in se ozrl vanj * Nagubanim čelom. Zadnja Vancejeva pripomba je očividno močno delovala nanj. že bil na tera, da odgovori, potem pa «e je očividno zazdelo, da bo bolje, če mol. čl- Broz besede ee je podal proti knjižnici.
Ko smo prišli vanjo, si Je Vanča z veliko radovednostjo začel ogledovati razne *ože, ki so krasile sobo.
»Vidim, da imate tudi tu neko redkost.« Pripomnil.
Stamm jo vos razmlfiljen prikimal,
»Da. n z njo se prav preveč ne bavlm. Prinesel som te rastliie » avojih potovanj. * aamo za mamo.«
»Pa zahtevajo kakšno posebno nego!«
»Seveda. Mnogo ae mi jih je že posušilo. Pri nas je premrzlo za rastline, ki uspevajo T vročih krajih, čeprav je knjižnica precej topla in je na južni strani.«
Vanče se je ustavil pri eni od vaz in ai jo začel nekoliko bolj ogledovati. Potem je atopil k neki drugi rastlini, neke vrste pritlikavi jelki z drobnimi rumenimi jagodami. Boa je bila ta rastlina nekaj ne. navadnega.
»Kako se imenuje tale!« je vprašal Vanče.
»Ne vem. Našel sem jo v Guamu.« Vanče je stopil dalje proti nizkemu »Ve. llkemu drevesu«, zasajenem poleg pručice, kjer je sedel Leland ves zatopljen v branje. Njegovi listi »o bili veliki, svetli in ovalno oblike, podobni listom kakšnih indijskih rastlin, ki jih goje v Evropi za okrasek. A listi te rastline so bili manjši, svetlejši in precej mesnati.
Vanče si jih je nekaj časa ogledoval, nato pa vprašal:
»To je flcus elastlca, ne!«
»Mislim,« je odvrnil Stamm. (Bilo je videti, da se je res bolj zanimal za ribe ka. kor pa za rastline.) »Na vsak način pa je to redka rastlina. Morda 1» precepljena. Brez dvoma pa je to že izrodek. Nikdar ni naredila običajnih rožnatobarvnih cvetov. Našel sem jo pred tremi leti.«
»Nekaj Izrednega, kako bujno raste!« je dejal Vanče, se z velikim zanimanjem sklonil nad rastlino in se s prstom dotaknil črne prsti. »Zanjo je potrebna posebna prst, kaj!«
Stamm je zmajal z glavo.
»Ne. Zadostuje nekoliko dobrega gnojila, prst pa je lahko čisto običajna.«
Tedaj je Leland nehal brati, ostro po. gledal Vanceja in odšel v akvarij. Ko je Vanče končal svoje ogledovanje tiste rastline, «1 je vzel lz žepa robeo in si obrisal prst, ker »e ga je bila prijela zemlja. Potem »e obrnil k Stammu in nadaljeval: »Treba	bo iti, je že skoraj	ura kosila.	Popoldne
se	vrnemo	in vam bomo prav gotovo že
lahko kaj »poročili. 6e bomo lahko nekaj časa izkoristili vašo gostoljubnost. Za zdaj Pa je potrebno, da se nihče ne oddaljuje od hiše.«
»Odlično!« je odvrnil Stamm prisrčno in se	z nami	vred podal	pfotl veži.	»Utegne
se	zgoditi,	da se mi	popoldne s	pomočj*
škripca posreči dvigniti iz jezera ono skalo... To je izborna telovadba, veste ...«
Ljubeznivo »e nam je priklonil v pozdrav In se vrnil k svojim ljubljenim ribam. Ko smo prišli v »alon, je Markhara spet začel s svojim zabavljanjem,
»Kaj tl je vendar padlo v glavo, da «i ves ta čas zabil pri ribah in rastlinah, ko Imamo vendar toliko resnejšega poslal« Vanče je samo stresal z glavo.
»Prekleto resno je bilo to moje delo, Markham,« je nato odvrnil • tihim glasom. »Te zadnje pol ure sem zvedel marsikaj.«
Markham ga je nekaj trenutkov napeto motril, a ni spregovoril nobeno besede, »Pojdimo, dragi,« je dejal Vanče ln vzel klobuk. »Kosil boš pri meni. Narednik lahko nadaljuje s svojim raziskovanjem, dokler se ne vrneva.«
Potem se je obrnil k Hoatha, ki je stal poleg mize in mirno kadil, ter dejal: »Go. »pod narednik, za danes popoldne bi vam rad zaupal neko posebno nalogo.«
Heath je dvignil oči ves nestrpen, Vanče pa je nadaljeval:
»Vaši fantje naj * vso skrbnostjo preiščejo okolico onih ledeniških kotanj, tudi grmičje ln gozdičke. Zelo bi me veselilo, če bi našli tam kakšno samokolnico ali kaj podobnega.«
Heathove ugasle oči so znova zagorele. Vzel si je cigaro 1* ust in na njegovem širokem obrazu se je poigralo nekaj samozavestnega.
»To stvar prepustite kar meni, gospod Vanče,« jo samo še dejal.
XIX. POGLAVJE.
Zmajeva sled.
Ponedeljek, IS. avgusta, ob IS. Nazaj grede nas je vjola nenadna ploha. Malo pred našim odhodom s Stammove domačije »o »e začeli kopičiti na obzorju tem. ni oblaki. Ni pa kazalo, da bi res pretila kakšna hujša nevihta, zakaj zdelo se ml je, da se vihar oddaljuje proti jugu. Toda komaj smo prispeli do Broadwaya, »e je že vlilo ko lz škafa. Prišli smo domov malo po pol dveh, vprav tedaj, ko so spet prodrli skozi oblake prvi sončni žarki, in smo zato lahko obedovali zunaj na ploščadi.
Vanoe se je skrbno ogibal vsakemu razgovoru o dogodkih onega due, in Markham je po nekajkratnem brezuspešnem poskusu, da bi se o tem kaj porazgovorili, svojo pri. zadevanje opustil in umolknil.
Malo po drugi uri je Vanoe vstal od mize in nam sporočil, da nas bo za kakšno uro pustil same. Markham ga je začudeno in jezno pogledal ter začel ugovarjati: »Toda, Vauce, pri tem sedanjem stanju stvari vendar ne moremo ostati. Takoj moramo poskrbeti.,, Ali moraš na vsak način proč! Pa kam greši«
»Nakupovat,« je kratko odvrnil Vanoe in »e že napotil proti vratom. Markham je skočil pokonci silno razburjpn.
»Nakupovati Za božjo voljo vendar, kaj pa bi rad kupil vprav zdajl«
Vanče se je zasukal in s čudnim nasmehom odvrnil: »Obleko, dragi moj.«
Markham je spet vzkipel, a preden je utegnil dati duška svoji ogorčenosti, je Vanče že nadaljeval:
»Ti bom že pozneje telefoniral v urad.« Pri tem Je nekam jezno znmalinil z roko ln odšel. Markham so jo zleknil v svoj naslanjač. Govoril ni nič, a bil je razburjen. Spil je še zadnjo kapljo vina, si prižgal cigaro, •1 najel taksi ter se odpeljal v urad.
Jaz »em ostal doma in skušal opraviti nekaj zaostalega dela. Toda nisem bil zrno. žen, da bi zbral tvoje misli pri številkah in Pregledih, in sem »e vrnil v knjižnico ter začel po kratkovalovni radijski postaji, ki
si jo jo bil Vanče zgradil sam, svoje »potovanje okrog sveta«.
V jel sem tako Iz Berlina neko lepo Brahmsovo simfonijo, in ko sem jo bil poslušal že lep kos, som se skušal poglobiti v neko šahovsko uganko, ki jo je bil Vanče sestavil pred kratkim nalašč zame. Malo pred četrto se je Vanče vrnil. Prinesel je s seboj zelo velik zavitek ln ga položil na sredo mize. Bil je zelo resen, kakor ni bila njegova navada, in komaj da me je pogledal. Ko je Currie slišal, da je prišel, je stopil za njim, da bi mu odložil klobuk in palico, a Vanče mu je dejal:
»Pusti klobuk in palico tu. Takoj »pet grem. Spravi raje ta zavitek v kak kovčeg.«
Currie je vzel zavitek in odšel v spalnico.
Vanoe se je udobno zleknil v svoj ljubljeni naslanjač poleg okna ln si ves zatop. Ijea v misli prižgal cigareto.
»Markham se še ni oglasil, kaj!« Je po-mrmral skoraj samemu sebi. »Telefoniral sem mu, naj pride ob štirih.«
Pogledal je na uro.
»Zdelo se mi je, da je nekoliko jezen name... Upam pa, da kljub temu um pride. Stvar je silno važna.«
Vstal je in začel hoditi P° mU gor in dol. Nekaj zelo resnega mu je moralo hoditi po glavi.
Currie so je bil medtem že vrnil a kor-čegom, obstal pri vratih ter čakal nadalj. njih ukazov.
»Odnesi ga dol v avto,« mu je nkazal Vanče in ga pri tem komaj pogledal.
Trenutek nato jo nekdo pozvonil pri glavnih hišnih vratih. Vanoe se je ustavil ter dejal:
»To bo pa on.« In res je skoraj takoj nato prišel v knjižnico Markham.
»No, zdaj sem tu,« je besno »pregovoril In nas ni niti pozdravil. »Odzval sem »e tvojemu kratkemu vabilu, bogve zakaj .. .«
»Zagotavljam ti,« ga je »kušal Vanče pomiriti, da nisem hotel biti malobeseden ...«
»Si zadovoljen s svojimi nakupi!« ga je zbodel Markham in se ozrl po sobi,
Vanče je prikimal.
»Seveda sem, a vsega nisem prinesel do. mov, pač pa za zdaj samo rokavice in čevlje. Ukazal sem jih nesti v avtomobil.«
Markham je začel hoditi sem in tja ln ni nič govoril. V Vancejevem glasu in v načinu, kako je spregovoril t« besede, je bilo nekaj več, kakor pa bi te besede običajno pomenile.
»Dejstvo je, Markham,« je nadaljeval Vanče, »da sem prepričan oziroma vsaj upam, da sem našel tehtno razlago za straš. ne dogodke, ki eo se odigrali v zadnjih dveh dneh.«
»Sl jo našel v svoji novi bali!« •• je ponorčeval Markham.
Vanče je nalahno prikimal.
»Da, vprav v svoj! novi bali... Ce sem dobro zadel, Imajo te tvoje besede zares satansko zvezo. Drugo sprejemljive razlage ni. Iz čisto akademskega stališča je nujna takšna moja razlaga. Treba pa je dokazati, če se tndi dejansko sklada z resničnostjo, ki nam je znana.«
Markham se je ustavil pri mizi, se * obema rokama naslonil nanjo ter pozorno začol motriti Vanceja, ko da bi skušal uganiti njegove misli.
»Kakšna je teorija ln kakšna »o dejanja, ki jih nameravaš pretehtati!«
Vanče je počasi zmajal z glavo:
»S teorijo se nič ne mudi,« je odvrnil, no da bi se ozrl na Markharaa, »ln dejanj tudi ni mogoče pretehtati tu.« Pri teh besedah je vstal, vrgel cigareto v pečico ter vzel klobuk in palico. »Pojdimo, avto nas že čaka spodaj,« je dejal in se kar priza-doval, da bi bil dobre volje. »Odpeljimo se v Inwood. Zelo ti bom pa hvaležen, če me med potjo ne boš še kaj spraševal.«
Nikoli ne bom pozabil poji, ki smo jo tisto popoldne naredili k Stammovim. Med potjo smo vsi ves čas molčali. Jaz sem skoraj slutil, da se bodo odigrali »trašnl in končni dogodki. Čutil sem, da se me poialča grozno vznemirjenje, in mislim, da je bilo tudi * Markhamovim duševnim razpoloženjem prav tako kakor z mojim, zakaj sedel je skoraj nepremično ter gledal skozi okno, ko da ga ne zanima prav nobena stvar, mimo katere se je vozil. Vročina je bila straš. na, ker strašna nevihta, ki nas je bila vjela nazaj grede, ni prav nič osvežila ozračja. Zdelo so je celo, da je toplina še poskočila spričo vlažnosti, zaradi katere je bil zrak težak ln zadušljiv. Ko smo se pripeljali pred Stammovo hišo, nam je Burke prišel odpret vrata, v voži pa nam jo, ko da se mu strašno mudi, prišel nasproti Heath, ki je bil očividno pravkar stopil »koal stranska vrata v hišo.
»Prepeljali smo Greefovo truplo,« Je sporočil. »Potem som poskrbel za običajne stvari. Nič novega ni. S« vedno smo na odprtem morju, gospod Vane#.«
Vnnce ga jo začudeno pogledal.
»Kaj res ni prav nič novega, gospod narednik!
Hoath je prikimal ln se pri tem nekam pomenljivo našobil.
»Da, nekaj je že norega. Čaka! »em, kdaj me boste vprašali. Našli smo samokolnico ., .«
»Sijajno, prijatelj moj!«
»Tam v enem tistih šopor dreves, ki rasto ob East Roadu, kakšnih petna/st metrov proč od ledeniških kotanj. Povedal ml jo to Hennessejr in sem smatral za potrebno iti dol ln si stvar malo ogledati. Se spominjate onega peščenega sveta med Clove in Ptičjim zavetjem! E. šel sem tja skoro na gotovost, zavedajoč se tega, kar ste hill slutili, in sem res našel tam drobno sled in številne vdrtine v tleh, ki bi morda lahko bile stopinje. Cisto prav ste Imeli, gospod Vanče.«
Markham ga je nejevoljno pogledal.
»Prav... glede česa!« jB vprašal.
»E, zlasti glede Greefov« smrti,« je od. vrnil Vanče. »A potrpi še toliko dokler »e ne prepričam, kako je prav za prav bilo z ono samokolnico .. •<
V tem trenutku je Leland, ki je peljal
pod roko Bereniko Stammovo, odgrnil zaveso pri vratih ter etopil v vežo. Bil je videti nekoliko v zadregi.
»Midva z gospodično ne moreva prenašati hrupa,« je začel pojasnjevati, »in »va zato zapustila drnge v knjižnici ter se vrnila v »alon. Znnaj je zagatno, a tu v hiši je le nekoliko hladneje.«
Vanče očividno ni pripisoval kakšne posebne važnosti temu opravičevanju in je vprašal:
»So drugi vsi v knjižnici!«
»Da, vsi razen Stamma. Skoro vse popoldne je prebil na nasprotnem jezerskem bregu s postavljanjem škripca. Še danes hoče dvigniti iz jezera skalo, ki je padla vanj. Prosil me je celo, naj mu pomagam, a bilo je le prevroče zunaj. Takšno delo pa mi tudi ni nič kaj preveč dišalo.«
»Kje pa je zdaj Stamm!« je spet vprašal Vanče.
»Mislim, da je Sel dol na cesto, da takoj poišče nekaj mož, ki bi mu pri dviganju skale iz jezera pomagali,«
Berenika Stammova se je napotila proti stopnicam.
»Rada bi šla spat, da se nekoliko od. počijem,« je dejala, njen glas pa je bil pri tem precej nenavaden.
Leland ji je z zbeganimi očmi sledil, ko je počasi odhajala po stopnicah navzgor, potem pa se znova obrnil k Vanceju in dejal:
»Ali vara lahko kaj pomagam! Jaz bi bil Stammu res tudi pomagal pri ajeirovem delu, a sem moral gospodični sporočiti razne stvari. Ona sl jemlje to. kar se Je zgodilo, vse preveč k srcu. 8e sama ne verjame, kar trdi. Njen odpor je zdaj dosegel svoj vrhunec, ln jaz si štejem v dolžnost, da ji čim bolj pomagam.«
»Zelo lepo je to,« je odvrnil Vanče ln zrl vanj s prodirnlm pogledom. »Se je morda danes zgodilo še kaj drugega takšnega, da so živci gospodične Stammove tako razrvani!«
Leland se je zamislil, nato pa dejal:
»Po kosiln me je poklloala njena mati. Bila je videla Stamma doli pri Jezeru ln me ko nora rotila, naj ga vendar pripravim do tega, da bi se vrnil domov. Nisem sl znal razložiti te njene vroče želje. Vse, kar sem mogel zvedeti od nje, je bilo, da je v jezeru po njenem mnenju nekaj zelo nevarnega za njenega sina: gotovo jo je »pet obsedla stara vraža o zmaju. Povedal sem to gospe Schwarzovl, nato Pa telefoniral dr. Hollidayu. Zdaj je zgoraj.«
Vanče je kakšno minuto molčal In nepremično zrl v Lolanda, slednjič pa dejal:
»Prositi vas moram, da ostanete nekaj Sasa tu.«
Leland j* dvignil oči In njegov pogled se je srečal z Vancejevira.
»Ostal bom na ploščadi, ki je na »everni »trani hiše.« je odgovoril, globoko vzdihnil ln odšel v vežo.
Ko »o se zaprla Trata za njim, se je Vane« obrnil k Burkeju in mu velel!
»Ostanite tn, dokler »e ne vrnemo, ln pazite, da kdo ne odide proti jezeru.«
Burke »e je priklonil ter »e postavil »a »tražo ob vznožju »topni«.
»Kje pa je Snitkln, gospod naredniki« Je vprašal Vanče.
»Po ti»tem. ko j« položiT truplo v mrtvaški avto, »em mo naročil, naj počaka pri zapornici na Eaat Roadu,« je od. vrnil Heath.
»Potem lahko odidemo k Jezeru,« Je pripomnil Vanče in »e že podal proti izhodu. »Peljali se bomo z avtomobilom do tlakovane steze, od tam pa homo avojo pot nadaljevali peš.«
Markham ga Je osuplo pogledal, a rekel ni nič. Odšli »mo za Vancejem. sedli v avtomobil ter se odpeljali po East Roadn do zapornice, kjer je prisedel, še Snitkln. Potom smo se vrnili do tlakovane »teze, ob kateri so rasla drevesa, in se tam ustavili. Ko smo poskakali 1* avtomobila.
J« Vanče vzel 1* njega kovčeg, ki ga J« bil
Currie po njegovem naročilu nesel v avto. Potem jo je ubral proti majhnemu pro-»toru na skrajnem severozahodnem koncu jezera. Na naši levi strani je bil ob ograji velik in k zemlji dobro pritrjen škripec, poleg njega pa zvitek debele in močne žioa, Stamm se očividno še ni bil vrnil.
»Stamm je tič,« je pripomnil Vanče, ko »1 je ogledoval škripec. »S čisto preprostimi pripomočki je opravil lepo delo. A treba bo precejšnjo moči, če bo hotel dvigniti to skalo iz jezera. Vsekakor pa bo to dobra telovadba, posebno še za človeka, ki se hoče malo razvedriti in pomiriti živce.«
Markham, ki je težko prenašal, da j« Vanče pri svojem pripovedovanju aašel na stranpot, je vprašal:
»Pa me menda vendar nisi pripeljal »em zato, da mi boš tu razkladal o blagodejnem učinku telesnih vaj na človeka!«
»Ah ne, dragi Markhaml... to vendar ne.« je odgovoril Vanoe z največ jo popustljivostjo, nato pa z vso resnostjo pripomnil: »Morda pa sem te pripeljal »em Še zaradi kakšne bolj nore »tvarl. A vendar mislim, da ...«
Prišli smo na konec steze. Vanče j* a svojim kovčegom naredil še tisto štiri ali pet metrov poti, kolikor jo je bilo do Jezerskega brega.
»Bodite tako prijazni, pa ostanite za trenntek tam, kjer ste,« nas j« prosil. »Rad bi naredil majhen poskus.«
In že je odšel dalje po travnatem »vetu proti Jezeru. Nekaj korakov proč od vod« se je sklonil ter postavil kovčeg na tla. A z onega mesta, kjer smo stali, nismo mogli dobro videti, kaj počenja. Mesto, kjer se je Vanoe ustavil. Je bilo zaradi neposredne bližine vode vedno vlažno, tedaj pa je bila zemlja tara še prav posebno vlažna, to pa zaradi silnega popoldanskega naliva.
Videl aetn Vanoeja, knko je odprl kovčeg, nekaj brskal po njem tor nato vzel neko atvar la njega. Potom se je sklonil nad vodno površino ter šel z roko na dno, Cez nekaj trenutkov je spet vstal in »pet sem videl, da je nekaj brskal po kovčegu. Znova se je nagnil naprej ln se a vso svojo težo oprl na roke. Markham je »topil korak ali dva naprej, da bi bolje videl, kaj Vanoe počenja. A očividno »e mu to ni po^ srečilo, zakaj že Je nejevoljno zmajal z rameni, jezno pihnil in si nejevoljno vtaknil roko v žep.
Heath ln Snitkln pa »ta motrila Vam ceja. no da bi Izgubila pri tem svojo mirno kri in potrpljenje. Slišal sem, kako je Vanoe zaklenil ključavnico pri svojem kovčegu. Nekaj trenutkov Je še klečal ob njem, ko da bi motril jezersko gladino, slednjič pa je spet vstal ln postavil kovčeg ob »tran. Segel je v žep, prinesel lz njega cigareto ln al jo prižgal. Obrnil »e je potem k nam, nas nekam neodločno pogledal in nam slednji« pomigal, naj atopimo bliže. Ko »mo »tali ob njem, nam je a prstom pokazal na vlažna in peščena tla ob jezerskem bregu in naa a tpremenjenim glai som vprašal:
»No, kaj vidita tn pod vodo!«
Sklonili smo se nad mesto, ki nam ga Je pokazal s prstom: Doli na dnu ata bili dve stopinji, ki »mo jih ie dohro poznali. Ena Je bila videti ko stopinja velika, z lu* skaml poraščene tace, druga pa je bila P**« dobna odtisu trlkrakega kremplja.
Markham ae teh »ledov kar ni mogel nagledati,
»V»emogočni Bog! Vanoe, kaj naj pomeni! To »o vendar aledovl, ki »mo jib bili že videli na jezerskem dnul«
Heath, k! je bil v hipu izgubil avojo mirno kri, je vprašujoče pogledal Vanoeja. a rekel Bi nič. Snitkin Je še vedno klečal na vlažnih tleh in »i od blizu ogledoval stopinje.
»Kaj mislite o njih!« ga Je rprsšal
Vanče.
Jonosfera
Zapustimo zdaj stratosfero in »e podajmo ie više. Doslej Je človek te ie višje plasti zemeljskega ozračja mogel raziskovati s pomočjo radijskih valov, polarnega »ija in zvezdnih utrinkov. V višini 80 do 200 km je pas, ki je pod učinkom hudega bombardiranja z molekulami, ki jih po vsemlrju razmetava Sonce, močno »joniziran«, tako da tvori nekako zrcalo, ki odbija radijske valove. Smo v tako imenovani jonosferi, ki je sestavljena iz več plasti. Eno teh so krstili po dveh raziskovalcih, ki sta jo odkrila. To »ta bila Kennelijr in HeavUide. V tej plasti, ki sega od 80 do 100 km visoko, znaša zračni pritisk samo At nekaj tisočink milimetra, ▼ njej pa so jonl tako na go»to, da omogočajo radijske prenose z enega kraja na zemlji do drugega. Naslednji dve plasti, ki sta v višini od 100 do 300 km ln sta sposobni odbijati kratke valove, je prvi razlikoval Appleton in te po njem tudi imenujeta. Točno lahko določimo njuni višini na ta način, če oddajamo zaporedoma vedno krajše valove. Ugotovili so, da tl dve plasti nista vedno enako visoko nad zemljo, pač pa da je to odvisno neposredno od sončne svetlobe, potemtakem od dnevne svetlobe, ter od sončnih peg. Razlike so lahko precej velike ln nam razodevajo, da se gostota Jonov v teh plasteh spreminja, da torej ni ■talna.
Nad jonosfero, kjer je zračni pritisk ie tako neznaten, da ga v naših zemeljskih laboratorijih tako neznatnega sploh ni mogoče doseči, se molekuli in atomi plinov, povečini kisika in dušika, avohodoo gibljejo, ne da bi se pri tem trkali skupaj, ter.povzročajo pojav polarnega sija, katerega najdaljše žarke to videli ie do višine 800 km nad zemljo.
Onstran meja naše »domače hiše«
če se tako Izrazimo, meja, ki so razmeroma še zelo blizu zemeljskemu površju — saj je 800 km šele približno desetina zemeljskega polmera — Je že nekaj, a se že izgublja v nebesnem prostoru, čigar obstoj In značilnosti nam razodeva zvezdna svetloba, ki lije skozenj.
a stimstra
Svetloba zvezd gre na poti k nam skosl bolj ali manj gosto snov, ki je raztresena po vesoljstvu. Prvina, o kateri se zdi, da jo je tam največ raztresene — vsaj kolikor je bilo doslej mogoče ugotoviti — je joniziran kalcij, t. j. kaloijeve prvine, ki Je vprav zaradi takšnega svojega telesnega stanja v medzvezdnem prostoru izgubil enega od dvajseterih elektronov, ki obdajajo njegovo jedro. Odkrili pa »o tndi drnge prvine, tako na primor natrij, ki ga je toliko na zera< Ut ln ki zunaj nje ni samo v daljnem vse-mirju, pač pa tudi v stratosferi,
Nočnega neba ne osvetljujejo le zvezde, ki razlivajo svojo svetlobo po zemeljskem ozračju, pač pa ga osvetljuje tudi lastna luč. Pogosto sveti tudi Inč polarnega »ija, ki Je vedno vsaj nekoliko »prižgana«, zlasti nad pokrajinami večjih zemljepisnih širin. Z zelo svetlimi spektrografi so zasledili polog spektralnih črt, kakršne so značilne za polarni sij, tudi dobro znane rumene črte, ki jih »riše« natrijev atom. Te črte pa pri svetlobi nočnega neba niso vedno enako izrazite. eO jih fotografiramo v smeri nad-glavlšča, so drugačne, kakor pa Če jih ujamemo v »meri zemeljskega obzorja,
To spet dokazuje, da tl žarki Izvirajo 1* zemeljskega ozračja. Natrijevi atomi mo, rajo potemtakem biti v ozračju ven n o navzoča!, In »icer v viSini, kjer m zračne plasti svetijo, t. j. približno 130 km visoko, torej v stratosferi, med jontilrantml plastmi. Računajo, da je v tej višini okrog 7S stopinj Celzija mraza. Utegnil bi kdo vprašati, kako je natrij zašel tja in zakaj je začal žareti, in končno, ali je prišel tja t Zemlje ali od kod drugod. Ni mogoče misliti, da bi bil to fini prah natrijeve soli, ki bt se bil dvignil tako visoko in se tam razkrojil v atome. Dokaj verjetneje se zdi, da je natrij prišel tja od aekod iz vsemlrja. Pomisliti moramo na trume izpodnebnikov, ki na svoji poti skozi zemeljsko ozračje puste v njem ogromno natrijevih atomov. Upravičena je potemtakem domneva, da ja rumena svetloba nočnega neba pojav, ki ga povzročajo lzpodnebnlkl, ker se v ozračju užlgajo. Verjetno je, da bodo poleg natrija zasledili tam še druge prvine, vsaj takšna, ki jih je v »padajočih zvezdah« največ.
(Dalje prthodujiftj
J. E. Pol£k:
(Zgodba 1j starib dni)
(Risbe: R. Gašperin.)
Nad Višnjo goro razvalina sanja, kot ded obujal lepe bi spomine. Borovec k smreki se ihtč priklanja, če silen veter mimo njega šine.
In ob večerih, ko zvon noč oznanja in hrib je posrebren od mesečine, skovik se v gradu oglasi skovirja in potnika, ki mimo gre, vznemirja.
A včasih v gradu bilo je veselo; življenje mlado je po gradu plulo.
Ob pirovanju petje je grmelo, da «e raz grad ga je v dolino čulo. Sedaj pa tamkaj vse je onemelo; zidovje se je skoro vse razsulo Še nekaj let,.. In tudi razvalina izgine, priča še gradu edina.
Edina? — Nel... Saj bilo bi res škoda, če ž njo izginili bi zadnji viri, kako živela včasih je gospoda, tod, koder zdaj se razvalina širi.
In kje dobi še večja se posoda, ki hrani vse in v toliki izbiri, nego je pravljica, povest domača, ki nam pozabljeno v spomin spet vrača.
Naj vrne ž njo med nas ae nekaj onih, ki so na gradu tem nekdaj živeli; kopati mnogi so se v milijonih, čeprav po naše jih še niso šteli, cvetovi bili so ob carskih tronih, a ti spomina niso jim oteli, le ded moj rešil jih j« pozabljenja, a že na pragu novega življenja.
1.
Pod našim starim gradom stojijo smreke tri; vse so ko sveče ravne in lepših v gozdu ni.
Trojičice so smreke; skup zrastle so pri tleh, nad tlemi p« so prost« in proste so v vrhžh.
O smrekah teh mi pravil povest je stari ded, a danes o povesti je izgubljena sled.
Od takrat je minulo, otroci, mnogo let,
« v moji duši vstaja
Pred sto teti je zagledal svet Josip Jurčič, naš klasik, pesnik dolenjske vasi, gmajne in našita ljudi.
Ubog in nebogljen je rasel v bajti na koncu vasi, mati mu je rezala tanke kose črnega kruha, večkrat se je lačen stiskal v kot na peči.
A ob tihih večeri«, je pozabljal na glad In revščino, njegova domiŠUtja je p:\vala v čudovitem svetu pogodb in sanj. Red je sedel v zapečku in mu je pravil prelepe starodavne, skrivnostne zgodbe.
)u mladi Jurčič ja razrahljal dalje, razpletal je te misli v svoji bogati domišljiji. Bil je vesel, pel je in vriskal, ko je pasel živino.
Potem se je zazrl v lepoto domače zemlje. Začutil je dih tople in mehke Dolenj-I ske, osupnil je: gozd šumi svojo pesem, težko klasjo se sklanja k zemlji in valovi kot morje ob lahnem vetru; vsa zemlja poje, globoko v njej se oglaša pesem drobnih živalic. Na travniku zveni v enakih zamahih tosa, ko se komaj dela dan, škrjaneo žvr-g.-‘i resje.
Jurčič sliši ves ta dih slovenske zemlje. Vesel je pesmi in vesel ljudi. Svoj rod pozna, poznajo ga ljudje iz bližnjih in daljnih vasi, tako je domač in odkrit. Vedno najde toplo besedo, prijazen pogled, zanima ga vsaka težava soseda, smeje se veselemu dovtipu in nerodnemu posebnežu.
Nazadnje mu je duša prepolna pesmi va si. travnikov in osamelih gradov, pesmi kmetov in grajskih gospodičen, pesmi vsega slovenskega življenja.
In Jurčič riše svojo pokrajino s svojimi mehkimi obrisi, govori o soncu, ki greje trt je in sladi grozdje, razgovori so o bajtarjih in gruntarjih, o dobrodušnih izvirnežih in o romantični gosposki. Ves je v tem svetu zakoreninjen, iz njega je zrasel, ob. misli nanj je ustvarjal, v daljnem svetu je zanj živel in trpel.
Jurčič je bil Slovenec do zadnje kaplje krvi. Ves se jo narodu dal, z njim je ostal povezan, postal je last vsega naroda. Ni ga med nami človeka, ki bi Jurčiča ne poznal, ki bi ne bil prebral ali slišal vsaj ene njegove povesti. Iz naroda je izšel in ni se mu izneveril.
Beseda ob stoletnici rojstva
JOSIPA JURČIČA
8to let je od tedaj, ko se je ts naš pisatelj rodil. Muljava na Dolenjskem! Kako ti je danest Kako je z vasmi tam okrog, kaj z gradovi in kaj s pesmijo tistih trat pod vasmit
Vasi so požgane, domovi izropani, gradovi razrušeni, bele zidanice oplenjene, ljudje poklani. Jurčičev rod je pregnan s svoje zemlje. Tisoč in pet sto let jo je z znojem napajal, jo z žuljavo roko rahljal, zdaj je moral zbežati pred krvniki. Nekdaj bele hiše so brez streh, zidovi črni od požarov; samo osamele žene hodijo med pogorišči in starčki iebrajo žalostno večerno molitev svojega življenja.
če bi Jurčič danes v daljni deželi ujel ta glas, ne bi verjel moji besedi. In vendar je res!
Tu, v beli Ljubljani stoji pred Prešernovim spomenikom tvoj rod, naš Jurčič,
tu stoje tvoji sovaščani, ki so ti komaj rešil. življenje pred krvniki, tu so za pr:če vsem nevernim Tomažem.
Vstai; «o drugi ljudje, drugačni od Jurčiča, Slovenci po imenu, v resnici pa izgubljenci brez naroda. Niso hoteli gledati Jurčičevega rodu sredi dela, ne njegovih navad, ne tisočletnega izročila. Niso hoteli več slišati pesmi vasi, ki je tebe, naš Jurčič, opajala; niso mogli več gledati starodavnih grajskih zidov ne cerkvic na gričih.
Pretrgali so z Jurčičem, mnogo dalj so od njega kakor sto let.
Ta pisateljski rod z »ideologom« Vidmarjem na čelu ne mara Jurčiča, ker ne mara njegovega rodu. Zanj ni nobene priBrčne notranje vezi z narodom, vezi, kakor jo je imel Jurčič. Jurčičevemu neomajnemu idealističnemu gledanju in pojmovanju življenja postavlja Vidmarjeva nova pisarija materialističnega polčloveka nasproti. Jurčičevim vrednotam in zdravim osnovam življenja postavljajo rablji njegovega Todu nasproti razvrednotenju duhovnih osnov. Casti-narodnemu ponosu in Tugomerovi oporoki postavlja rdeči popevkar Bor-1'avšič nasproti brezčastje, mednarodnost, zahrbtno in podlo izdajstvo ljudstva, izdajo slovenskega jezika in simbolov. Zdravju družine, pesmi, lepote in ljubezni se reži nasproti razkroj, posmeh vsem lepim našim temeljem življenja.
Danes stoji na eni strani Jurčič in njegov rod, na drugi Vidmar s svojimi pismouki: Borom-Pavšičem, Koobekom, pornogra-foma Kosmačem in Godinom, tolstim prodanim Prežihovim Vorancem, prvim slovenskim kulturnim boljševikom Kreftom, Kozakom in podobnimi.
Kdo bo obstal, kdo v narodu živeli
Samo tisti, ki je iz naroda zrasel, ki je ostal v njem in njegov, ki je z njegovimi skrbmi in bolečinami povezan, ki iz njega in v njegovem imenu govori. In to je Josip Jurčič. Zmagal bo Jurčič in njegov rod!
Rod, katerega glasnik je bil pred sto leti pod bajtarsko streho rojen. Njegov pesnik, ki je gloda! trde skorje, tako kakor ves njegov rod. Sin prelepe Dolenjske, majhne in uboge, ki je prestradal svojo mladost, da
Za »Dvojnim življenjem Evna Azeva« — naš novi listek
Sijaj in zaton Kleopatre
Ta knjiga noče biti Kleopatrin življenjepis, marveč zgodovinski opla njenih od-nošajev do Rima, ki so odločali v njeni politiki In v pustolovščin polnem življenju morebiti najzanlmlvejie in najslavnejše tone starega sveta.
Da bi bralca postavil takoj ▼ sredino dogodkov in mu prihranil dolgovezno po. navijanje prejšnjih dogodkov, katerih poznanje pa Je neogibno potrebno za jasno razumevanje življenja poslednje egiptovske kraljice, al je pisatelj v prvih poglavjih dovolil samovoljno, da je na prizorišče postavil glavne nastopajoče osebe, ki se predstavijo s vrsto kratkih Izmišljenih pogovorov.
Vendar nas to ne sme zavesti v zmoto, da ne bi bilo zgodovinsko resnično tisto, kar nam je pisatelj v tej obliki nanizal. Način, da pusti plaatelj besedo nastopajočim osebam, je tako star kakor umetost pisanja zgodovine ln zato se gotovo ni treba truditi z navajanjem velikih <n znamenitih klasičnih zgledov v opravičenje, ki je v rahl že odsthdoh, da ae tako alehernlkn jasno In razumljivo predstavijo zapleteni sklopi pripetljajev, vzrokov, učinkov, bojev ln strasti.
Poglavitno Je, da pogovori ln prizori temelje na strogi resnici, da je vse, kar se v tej obliki predočl, zgodovinsko točno In dokazljivo, ln ae omejuje zgolj na ellj, da bi namreč bralca postavilo naravnost v sredino podane slike.
Ko je plaatelj mislil, da je ta etlj do. segel, se je ognil vsakršni drngl prlpove-dovalskl svoboščin) samo zato, da M mogel nadaljevati v običajnem slogu zgodovinskega opisa.
Ker utegne ta knjiga priti — In morebiti eelo največkrat — v roke braleev, ki niso temeljito poučen) o razmerah v starodavnem svetn, je zato nnjno potrebno za. čet| a kratkim uvodom.
Kleopatra Je gojila častihlepen načrt, da hi Egipt naredila za prvo sredozemsko državo. Aleksandrijo pa sa središče politike, s katero hi ts tega pomembnega križišča zavladala nad tremi celinami.
Morda je bilo njeno prijateljstvo s Cezarjem ln srečna okoliščina, da je Imela s njim sina, — kolikor je znano, edinega Cezarjevega moškega potomca po smrt) njegovega sina Jnllja — tisto, kar je zavedlo nilsko kraljico, da je Imela tako daljnosežen ln sanjaškl načrt sa Izvedljiv,
▼ njej Je s Vsem nemirom tlel sen o veličini |n moči. kt je stili mnogo više In dlje kakor pa egiptovsko ljudstvo samo, ki je bilo prej trgovski kakor vojaški narod, navajen bolj strankarskih bojev kakor visoke politike ln kateremu je žlvee razrvala tedaj že propadajoča helenistična kultnra. Podeželsko egiptovsko ljudstva sploh ni Imelo smisla za obče zadeve In se ni ukvarjalo s vprašanjem, kako Je s državo. Veliki vrčlnl meščanov so rojili po glavi le denarni posli, svobodna trgovina, napredek obrti In plovba. Bill so zadovoljni, da so uživali neodvisnost, ki so sl Jo odkupili a ne prevlllklmt žrtvami. Živeli v zavesti, da je obstoj njihove države zajamčen po tradicionalnem, a pogodbami potrjenim zavezništvom z Rimom.
Pa vendar častihlepni kraljici ni zadostovala omejena oblast nad ozkim Ponlljem, ki je bilo stisnjeno med morja in puščave, še eelo Pa ne neodvisnost, ki se ji Je morala i zdeti resnično ogrožena, ako Je pomislila ' na usodo svojega očeta In na nezadržno širjenje rimskega svetovnega cesarstva.
Stremela je za docela drugačno varnostjo, za mnogo širšimi obzorji. NI se zaman po njenih žilah pretakala makedonska kri.
Izvirala Je Iz vladarske hiše, katere začetek Je v tesni zvezi s slavo Aleksandra Velikega. Bila je ženska sline pretkanosti, ostrega urna ln polna čarov, s katerimi Je druge dražila In premamljala.
Ko Je na Cezarju videla učinek tega čara. ji Je postalo Jasno, da utegne njeno orožje — zapeljevanje In politično omreže-vanje - hlt| prav tako učinkovito kakor vojaška sredstva njenih prednikov, In privesti do tega. da se bo uresničila misel o Imperiju, kakor al ga Je bila zamislila.
vsa pomlajena spet. _
Ali naj vam povem jo? — Morda pa vam bo všeč!... Le hitro se sezujte in zlezite na peč!
No, zdaj pa vsi molčite, da vam povest povem!
Ne vem pa, če do pike jo danes sam še vem!
Ded moj mi to je pravi! da lepe smreke tri po eno čudno seme v iktera obrodi.
Te tri semena veter ganesel bo pod grad tja na ravnino lepo, kjer pal je vitez mlad.
Iz sčmen pa tam zrasti« spet bodo smreke tri in rastle bodo, rastle, da vsaka dozori...
In ko bo srednja zrele, gozdar bo v gozd prišel in lepi srednji smreki bo tam življenje vzel,
Ko smreko bo posekal, jo vrgel bo na voz ifl peljal jo na žago gozdar bo stari bos.
Iz nje nsžaga žagar desk trideset in tri,
mizar p« bo počakal, da veter jih vsuši.
Ko bodo deske suhe, jih žagar bo prodal, mizar za eno samo cekin svetal bo dal.
Bo zibiko izžagal, jo zlepil, s klini zbil, jo z rožami poslikal in e venčki okrasil.
V tej zibelki bo ležal fant, ki se porodi
o polnoči o Kresu, ko ves gozd govori., <
In ko ta fant doraste, ko štel bo dvajset let, pa naše! ključ bo v gradu, ki vhod odpre mu v klet.
V nji bo dobil zaklade; največji bo pa ta,
da mu nevesta lepa nasproti bo prišla.
Če se ne bo prestrašil, ženico bo dobil, ki ž njo bi tudi cesar prav zadovoljen bil.
A kaj se je zgodilo, da grad je bil proklet, bom danes vam povedal, kar meni je moj ded.
(Dalja, prih.)
Prt tem ni pozabila, da mora računati s vojaško silo Rima, toda upala je, da bo znala nastopiti s takšno diplomatsko spretnostjo, ki bo nalogi najbolj odgovarjala, In bo tako vplivala na rimske politične vodnike, da se bodo uklonili njenim zamislim ln postal) uslužni sodelavci pri uresničevanju njenih načrtov.
Bila je težka Igra, ki bi ntegntla po. stati tudi nevarna. Toda Ptolemejeva hčerka je ljubila tvegana dejanja ln je bila prepričana, da ima v rokah pripomočke, katerim ne more biti nihče kos.
Pri Cezarju Kleopatra s svojimi vladarskimi umetnijami ni imela sreče. Ker pa je pri njem uspela z ženskimi umetnijami, se je zmerom lahko tolažila s utvaro, da bi končno vendarle pripravila Cezariono-vega očeta do tega, da bi postal ustanovitelj velikega In mogočnega vzhodnega kraljestva, kt bi kot enakovreden drug z rimskim Imperijem lahko deli] oblast nad svetom. če ne bi bil prej umorjen. Velik uspeh je zanjo pomenilo Cezarjevo vabilo, nal pride a svojim aleksandrijskim dvorom v Rim. In kraljevsko gostoljubje, ki ga JI je v svoji vil) onstran Tibere nudil zmagoviti zaveznik s vnemo, kakor Jo pozna le skrben prijatelj, se Je zdelo, da opravičuje njene najdrznejše upe.
Med svojim dolgim bivanjem v Rlmn je Egipčanka doživela celo to, da so njeno zlato podobo postavili v svetišče Venere Roditeljice, zaščltnlee Julijskega rodu. Počastitev. ki jo je nedvomno morala navdati z nebrzdanim ponosom. Morda st je že mislila, da Je usoda razlila svoj blagoslov nad njene načrte.
Toda prav tedaj ae Je usoda na lepem obrnila proti njej. Nenadna Cezarjeva smrt In naraščajoče sovraštvo visoke rimske družbe proti »tuji vslljlvkl« ata na mah podrla njen sanjski grad.
Kleopatra, ki ae je urno vrnila v domovino. se ni smatrala za premagano. Kar se JI n) posrečilo z Julijem Cezarjem, je znova poskusila pri Marku Antonlju.
Bralec te knjige ho videl, kako se Je prt srečanjn z dozdevno kraljico Male Azije ob obali Kvdnosa skoval prvi členek v verigi, ki je ponosnega Antonija čedalje bolj priklepala na NU, v tisto »neposnemljivo žlv-1'enje« tam, o katerem poroča zgodovinar Plutarh.
Pisatelji |n dramatiki so proslavljali ljubezen Antonija In Kleopatre. Domišljija romanopiscev In dramatikov ter opernih skladateljev Je v tisoč oblikah obdelala njuno Igro. Pri tem so nastali odvratni Izrodki In velike mojstrovine.
Toda zgodovinar, ki ae trudi, da hi Iz wse romantične ln bajeslovne navlake Izluščil bistvo Antonljeve drame. M se je odigravala med Rimom In Aleksandrijo, mora priznati, da se Je zvijačni kraljici posrečilo nekdanjega Cezarjevega zaupnika spremeniti v nekakega vzhodnjaškega satrapa.
Vsa srečna, da Je v Antonlju našla vojaškega vodnika, katerih Je Egiptu zmerom manjkalo, ni Kleopatra Iz njega naredila le zvestega aodelavea pri vzpostavljanju faraonskega kraljestva v Afriki ln Aziji, temveč ga Je naredila tudi za neposredno orodje — ln strašno orodje — svojih proti Rimu naperjenih naklepov.
Priznat] Je treha, da so politične ln družinske razmere vladarlčtne te načrte skoraj čudovito olajševale. Politično se je nasprot. stvo med Oktavtjanom ln Antonljem razvijalo zmerom bolj v spopad dveh državno-pravnlh zamisli, v boj med Evropo In Azijo,
mn je lakota pljuča Izsušila in je moral zredi dela, še ne 10 let star nmreti.
Ta idealizem bo zmagal nad rejenim materializmom Vidmarjeve tovarišije. Vidmarjevi poeti niso stradali. Mamice so jim mazale debele plasti masla na kruh, pobrali so vse domače nagrade in štipendije tujine za delo, ki se mu reče grobokop.
Jurčičev rod ni vedel, koga je plačeval, ni se zavedal, da je redil gada na prsih.
Spet se bo vrnil Jurčičev rod na svoje domove. Razdejano bo popravil, razrušeno pozidal, onečaščeno maščeval, zanemarjeno obdelal. In spet se bo oglasila tista pesem kakor nekoč, spet bo sonce posijalo, čriček bo zapel in konj bo potegnil.
Tedaj boš videl ti, naš rojak Jurčič, d* smo res tvoji sinovi, da smo res s teboj eno. Vsakdo bo lahko čutil, da je Jurčičev rod živ in da je ponosen na izročilo, kate-rega ni nikdar izdal in nikdar zatajil.
Vi pa, ki ste nam hoteli vsiliti tujo učenost in ste nas pregnali z grude, vedite, da že dan vstaja in da nas Jurčičeva zemlja kliče!
Srečali se bomo, toda od tedaj naprej
za izkoreninjence ni mesta na slovenski zemlji, katere pesnik je Jurčič bdi in bo, dokler bo Slovenec živel.
pri čemer je Eglptn pripadla vloga nosilca monarhističnega načela, prvoborllca Vzhoda ln nasprotnika Rima,
V družinskem pogledu pa je ponižanje, katero je prizadejal Antonij svoji pravi ženi, Oktavljanov) sestri kt jo je bil zapustil na ljubo egiptovski zapeljivki, razpalllo sovraštvo med svakoma do neozdravljlvostl.
1*0 drugi strani je treba tudi priznati, da je znala prebrisana kraljica z gibko spretnostjo Izkoristiti v svojo korist ln ▼ korist Egipta mednarodni položoj In razmere v Rimu. Dejstvo, da je aleksandrijska mornarica s Kleopatro na krovu In združena s Antonljevo mornarico smela zapluti
v vrata Jadranskega morja, v osrčje rimskega cesarstva, proti mornarici Oktavljana ln Agrlppa, že samo to dejstvo zadosti pove, kako daleč se je v nekaj letih povzpelo ponosno stremljenje žene, katero je Cezar nekoč videl, kako se jo pred njim Izmotala lz preproge kot bedna kneginja, ki ni pri. nesla s seboj ničesar razen golega življenja.
Pomorska bitka pri Aktiju, Kleopatrin In Antonljev beg ter razpust vojske, katero je bil Antonij zbral v Eplru, so odločili velikanski boj med Rimom In Egiptom. Zmaga Oktavljana ln Agrlpa je naredila za zmerom križ čez stremuške načrte za ustanovitev azljsko-eglptovskc monarhije v sre. dozemskem prostoru kot protiutež rimski nadvladi.
Odsthdob Je Imel Oktavljan prosto pot ln je Antonlju In ptolomejskl kraljevski hiši na samem egiptovskem ozemlju lahko zadal milostni sunek, kadar je hotel.
Pa vendar njegovo Izkrcanje ln kazenska odprava ob Izlivu Nila nista zlomila poguma trmaste kraljice.
Spočetka je Kleopatra pogrevala misel, da hi mogla Antonija ln aleksandrijsko vojsko še enkrat vreči v boj proti »vsiljivcu«.
Ko pa je spoznala, da je bil njen »jn-nak Herkules« samo še senca sebe samega ln se je bojna sreča nngnlla na Oktavljano-vo stran, je bil* prva njen* misel, ds U kraljestvo ln kraljevsko hišo rešila a tem« da b| poskusila zmagovalca zvabiti v mreže, ki jih je znala tako mojstrsko spletati. Dala je svoje sinove odstraniti Iz ogrožene prestolnice, opustila misli na rešitev Antonija In osredlla vse svoje sile na edini ellj: Izposlovat) sprejem pri Oktavljanu in Imeti z njim pogovor med štirimi ečmi.	|
Razgovor Ji je bil dovoljen.	A
Zgodovinarji vedo o tem dogodku povedati vsakovrstne dramatične podrobnosti, delno burne, delno ganljive. Pa vendar ni težko Izluščiti resničnega jedra lz slikovitih popisov zgodovinarjev, od katerih prav nihče ni živel ob času tega dogodka. Kraljica ni opustila nobenega sredstva, da h) pregovorila Oktavljana, nobenega političnega ali osebnega pripomočka, da bi z njim srce mladega osvajevalcn pripravila do razumevanja. mehkobe ln sočutja. Svojo ženske zvodnlške umetnije je uporabljala le skrajno štedljlvo, ker je dobro vedela, da njena lepota ni mogla zakriti sledov starosti.
Pa Je zato toliko bolj poudarjala pomen. ki ga je Cezar pripisoval zvezi In prl-Jatcl.stvu z njo. In pihala pnslnnvljeneu, dediču In dopolnitelju dela velikega pokojnika, na srce, da ne more In ne smo nastopiti z nobenimi ukrepi proti ženi In prestolu, ki sta tedaj, ko Je Cezar šel nad Aleksandrijo. pomenila njegovo rešitev.
Oktavljan se Je temu navalu čustev npl-ral s hladno mirnostjo, ki Je kraljico spravila a tira. Upala Je, da JI bo že mladost Cezarjevega pravnuka olajšala pot do nje. govega srca In do zmage nad njim.
Ko je videla, da je ostal neizprosen, ga je objela kot sina, se zjokala ln se tako bridko raznežila, da >bl omehčala celo kamen«,
Oktavljan je ves dolgi |n mnčnl razgovor ohranil največjo vljudnost, ni pa odnehal niti za las, ni obljubil ničesar ln se z ničemer zavezal.
Konec Antonija In konec Kleopatre ter konec njunega potomstva je splošno znan. Egipt Je postal del rimskega cesarstva. Oktavljan, odslej cesar Avgust, se Je včasih najbrž a trpkostjo spomnil očitka hladno groznosti, ki ga utegne proti njemu vzdigniti poznejša zgodovina.
Oe gledamo čustveno, hi se nam njegovo vedenje do zadnje potomke ptolemejske kraljevske hiše prav gotovo zazdelo trdo. In v resnici je hllo hladno, neizprosno ln nečloveško. Toda brez njegovega odločnega ln brezobzirnega posega lil lillo rimsko gospostvo na Sredozemskem morju stalno ogroženo zaradi aleksandrijskih spletk. — »Vzhodno vprašanje« bl ostalo za zmerom nerešeno, In prav čnstlhlepni Kleopatrin načrt Je pokazal, kako hudo nevarnost bl to pomenilo za varnost ln obstoj rimskega cesarstva.
In n vsem tem nnpetem političnem ln ljubezenskem boju nam govori knjiga »Sijaj In zaton Kleopatre«, ki jo bomo v podlistku začeli priobčevati v prihodnji številki.
Življenjepis, ki po napetosti ne ho zaostajal za drugimi našimi podlistki, bodo oživljale številne, zgodovinsko vzete slike o vsakdanjem življenju bogatega In preprm stega Egipta, ko je bil na višku.
Konec Ema Azeva.
G. PiTintri
3o
D
Medtem pa Je socialno revolucionarna stranka bila v hudi krizi in razkroju, katerega je .bojni odseke čutil bolj kakor sleherna druga prevratniška ustanova.
Kakor smo že dejali, sta nezaupanje In strah svoje razkrajalno delo v njem v obilni meri izpolnila. Splošni vtis Je bil, da je načrtno In združeno nasilnlško nastopanje odslej nemogoče. Nihče ne bi bil več zaupal lastnega življenja tovarišu, ki bi se bil lahko v določenem trenutku razkrinkal kot drugi Azev.
Savinkov sl je z vsemi silami prizadeval In neprenehoma poskušal, kako bi odpravil malodušje, ki Je razkrajalo vso stavbo stranke. Samozavestno je pisal:
»Ni bil Azev tisti, ki Je rodil nasilništvo. NI bil Azev tisti, ki je terorizmu vdihnil fclvljenjo. Azev nima mo&i, da bi uničil svetišče, katerega ni on postavil.
Zadeva Azev	Je resen	ndaree	za stranko
in	za revolucijo.	Toda ni	udarec	v tom sml-
*'u. da bi Izpodkopal moralni pomen nasilništva, in tudi ne v tein smislu, da bi dokazal. da je terorizem kot oblika boja nemogoč. Azev bo minil, nasilništvo bo ostalo.
Ta udarec je	resen In	strašen	zaradi nečesa drugega. V	temnih	dneh,	ko slavijo
zmago mesarji, človek lahko postane potrt In se lahko da zapeljati do tega. da M pozabil na lastno preteklost Zadeva Azev bo omajala šibke, toda bi utegnila streti tudi močne
Zdaj Je potrebna velika IJnbezen, če hoče kdo dvigati našo staro zastavo, potrebna Je goreča vera. Zdaj je nezakonito delo mrtvo, zmaga pa pripada samo tistemu, kl drži v roki meč.«
Da bi opral madež, kl ga Je AzevlJeva iadcva vrgla na vse bivše člane »bojnega odseka«, je Savinkov pozneje pod Izmišljenim Imenom Robšln objavil knjigo »Bledi konj«, v kateri v obliki romana riše žlvlje-nj« ln delo »bojnega odseka« t razdobju
Čuda iz rastlinskega sveta:
Vrbe in njihove menjave
Ko prvi pomladni vetrovi razgibljejo premrle in zaspane veje dreves, ter znova poženo živi sok po krošnjah dreves, se tudi v vrbovih vejicah pričenja življenje. 2e v jeseni osnovani popki vrbovih mačio raz-ž e n o trde ir lepke oklepe, v svetlo mlado jutro pa pokukajo v bele, mehko dlakave srajčke oblečene vrbove mačice. Kdo se ne razveseli teb drobnih cvetov, saj naznanjajo konec zime in bližanje velikonočnih praznikov.
Od vrbe pa se lahko še marsikaj naučimo. Vrba ni zabita rastlina, njena inteligenca in prilagodljivost je izredno velika. -Najdemo jo na njenih domačih tleh ob potokih in vlažnih krajih, kjer raste kot grm ali celo kot visoko in močno drevo. Od tu si je počasi in s precejšnimi notranjimi in zunanjimi fcj»*ui»uiJiauu utrla. pot. v visoka planine. Vse manjSe so postajale njene veje, čim više se je povzpela. Namesto mehkih in voljnih listov je dobila trde, majhne in odporne listke, ki lahko kljubujejo mrzlim vetrovom in vročemu soncu. Na naših planinah najdemo drobne, nekaj centimetrov velike, a silno odporne in trdožive vrbice, kl bi jih laiK le težko spoznal za vrbe.
Pa ne samo v hribe, marveč tudi v mrzle severne pokrajine so se vrbe naselile. Da So mogle to nasoljevanje podvzoti, »o morale marsikaj opustiti. Zo v šoli smo so učili, da so vrbe iužkocvetne rastline in prenašajo cvetni pelod navadno čebelice in druge žuželke, ki nabirajo po vrbovih cvetovih med. Vrbe tudi nimajo družinskih cvetov, kjer bi bili lepo združeni moški in ženski deli, marveč nastavlja grm samo moške, prgšne cvete, ali pa le ženske, pestične cvete. Zato pravimo, da so vrbe dvodomne rastline. Oboji cvetovi izločajo sladki med, le da Imajo moški cvetovi dve medovni žlezi, ker hočejo veljati nekaj »več«. Kakor pri ljudeh in živalih, je tudi pri rastlinah moški bpol vedno nekaj »posebnega«.
A narava je modra in se ne pusti prevarati. S tem da je dala pralnim cvetovom dve medovni žlozi, jim je pa tudi ustvarila cvetni prah, ki je lepljiv In ga žuželke le s težavo nabirajo. Čebelice, ki si »voj dnivni kruh — cvetni prah — nabirajo polog medu na vrbovih vejicah, kmalu zavohajo močan In prijetnejši vonj vrbovega grma, na katorem so razviti ženski cvetovi. Kar no morejo «1 kaj, da bi ne obiskale tudi tega Krma. Med prerivanjem in iskanjem medov-njaka pa se izpolni ženskemu cvetu največja sreča — materinstvo. Cvetni prah, ki so si ga nabrale čebelice na »hlačke«, se hitro odloči od brcajočih živallo in pade na brazde pestičnih cvetov in oploditev jo končana.
Sedaj vemo, kako se ženijo vrbe pri nas. Toda kaj Je ■ tistimi vrbami, kl »o se izselilo iz zmernega pasu In se kot Izseljenke pomaknile v mrzle severne kraje. Tam ni ljuhozonskih poslancev, kl bi jih privabljala med in cvetni prah, le mrzel veter veje čez stopo in biča mrzle in trde vrbove mačice. Toda kakor se mora vsak naseljeneo prilagoditi novim razmeram in privzeti vse, kar znajo že prvotni domačini, tako se je tudi vrl« kar čudovito spremenila. Cvetni prah, kl je bil prej lepljiv ln se je trdo držal Prašnikov, je postal suh, da ga lahko vzdigne vsak veter in ga ponese v višave, dokler se x večerom vred ne spusti na tla. Med Potom zadene na premnoga drevesa, med njimi tudi na vrbov grm, kjer čakajo in željno hrepone po cvetnem prahu ženski eve-tovl. Ker medovnjakl pri vetrocvetkah nimajo nobene pametne vloge, jih Je tudi vrba v novi pokrajini popolnoma opustila,
fto nekaj res čudovitega zna naša vrba, namreč da poljudno menja spol. Kaj bi rekli ljudje, če bi tridesetletni mož kar na le-Pem postal polnovredna žena ln obratno!
bi se pisalo in govorilo! Pri vrbi pa se to dogaja, čeprav bolj redko. Vzroka te spremembe še ne poznamo. Mogoče j« spreminjanje spola odvisno od razmerja moških Jn ženskih vrbovih grmov in si hoče narava »a ta način poiskati ravnovesje, ali pa se drevo na ta način pomladi. Kdo ve! To so *s nerešene skrivnosti večno zanimive božje
narttv».
jMarjan Juvan
atentatov na Plehveja In na velikega kneza Sergeja.
Knjiga je vzbudila veliko presenečenje. Drugi roman je Izšel leta 1113 ln je v stranki rodil prav{ spor.
Toda navzlic temu strastnemu odporu, kl je dobival različne oblike in v katerem Je Savinkov kazal avoje nadpovprečne pisateljske sposobnosti, vendar n4 bil kos stvarnosti in se Je nazadnje le moral vdati vanjo. Doba terorističnega boja Jo bila pač končana.
Socialno revolucionarna stranka je dala Savlnkovu, bivšemu Azeljevemu namestniku nalog, naj znova organizira »bojni odsek«. Savinkov je zbral okoli sebe novo skupino bojevnikov, a katerimi se mu Je posrečilo vtihotapiti se v Rusijo.
Cilj, ki so si .ga zastavili Savinkov In njegovi tovariši. Je bil Izvesti atentat na carja In na ministrskega predsednika Sto-llplna. Ta udarca bi za trdno dvignila ugled »bojnega odseka« In postavila na laž tiste, kl so dvomili, ali pa kl so btll zle volje.
Toda Savlnkovu se ni posrečilo nič tega. Carska politična policija Ohrana jo brž Izvohala njega ln tovariše, da so Jo morali hitro pobrisati spet čez mejo.
Nekaj časa zn iem so poskusil znova, pa jim Je spet prav tako spodletelo.
Docela jasno je, da je revolucionarjem močno škodovalo nekaj, namreč to, da jim je manjkal Jasni in neusmiljen) Azevijev duh. Marsikdo je morda tedaj mislil, da je Azev navzlic svojemu dvojnemu življenju in dvojni vlogi bil za stranko »praktični terorist«, kl ga.nl moči nadomestiti, kl ga je poslala sama previdnost, kl je na lastnih ramah nosil vso težo nasllnlšklb nastopov stranke. Tako je, četudi v nasprotnem smislu, zapisano v »Sklepih preiskovalnega sod. nega odbora o Azevljevl zadevi.«
Zdaj se vsiljuje čudna ugotovitev, morda najbolj svojevrstna, do katere Je moči priti pri razlskavanju dvojne vloge, kl jo Je Azev Igral več kakor 15 let.
Uspehe »bojnega odseka« na eni strani ln	uspehe	carske	politične policije	Ohrane
na	drugi	strani	Je pripravljal	ln	določal
Azev. Sleherni od teh usianov se je zmaga nasmehljala samo tedaj, kadar se je vsepričujoči ln vsemogoči volji Evna Azeva zdelo, da ji dovoli zmagati.
»Bojni	odsek«	je bil najbolj	uspešen ln
je	izvedel	svoje	najobsežnejše	ln	najpo-
membnejše nastope tedaj, ko mu je Azev naklanjal vso svo„o pomoč, ne da bi se bil pri tem kaj omejeval. Policija pa je mogla biti ne le kos nasllniškemu gibanju, temveč ga je mogla obvladovati ln, recimo, skoraj voditi samo tedaj, kadar JI je Azev zagotovil svoje pomembno sodelovanje.
Ko ja Azev Izginil. Je policiji naklonil še poslednji, neprecenljivi dar s tem, da Je sprožil razkroj revolucionarne stavbe.
Leta 1911 je socialno revolucionarna stranka Izdala okrožnico, v kateri človek bere naslednje trditve:
»Dejansko v Rusiji ni nobene revoluclo., name, »^/ranite. Od njih. so ostale le^s?pce kl še delajo da žive. Revolucija je zatrta tako daleč, da prav za prav ni moči več drugega kakor obsojati preteklost. Kar se tiče socialno revolucionarne stranke, jo je Azevljeva zadeva ogražala ln jo še vedno ograža « tem, da ji b0 povzročila moralno smrt,«
Svetovna vojna je zadala socialno revolucionarni stranki odločilni udarec. Voditelji so se razšli. Dosti Izmed njih jih je krenilo na druga pota, kakor Sletov, kl Je padel na bojišču v Franclji, Cernov In Natan-son pa sta se udeležila posvetovanja v Zim-mernaldu.
Izbruh sovražnosti med Nemčijo ln Rusijo Je prinesel neljubo presenečenje tudi Azevu. Moj Je Ml vse svoje imetje naloži) T ruske obveznice. Napoved vojne je torej zanj rodila denarni polom.
Toda Azev ni bil človek, kl bi ze bil dal zlahka potlačiti. Z denarjem, kl ae mu ga Je posrečilo rešiti. In z zneski, ki Jih je dobil, ko Je prodal del draguljev, katere je bil v srečnejših dneh podaril prijateljici, je odprl delavnico za steznike. Temu poslu se je posvetil z vso zagrizenostjo ln Iznajdljivostjo, kateri s) je bil pridobil v svojem burnem In zapletenem življenju.
V začetku mu je posel šel dobro, potem pa je prišla nova moda, kl Jo je določala vojna ln zahteve ter'pogoji življenja ▼ njej. To mu je začelo vzbujati misli, kaj bo t bodočnostjo.
Toda najhnjši udarec ga Je zadel 12. Junija 1I1S.
Prejšnji večer Je v neki kavarni na Frledrlcbstrasae srečal uradnika kriminalne policije, kl je vedel za njegovo pravo Ime In ga pri tej priliki spoznal.
Azev ae Je vrnil ta večer zelo potrt domov, polaščale so se ga zelo črne slutnje o tem, kaj mu bo' to srečanje prineslo.
Ko je prišel domov, je ljubimki dejal:
»Spoznal me je, zadeva se bo slabo končala.«
Vso no« Je prebil v tem. da Je urejal jvoje listine ter uničil mnogo pisem In dokazil. Bila je vojna, Nemci niso poznali šale, kar je Azev dobro vedel.
Njegov strah je takoj dobil potrdilo.
Ko je naslednje jutro s prijateljico šel Is podzemske železnice, se mu je približal neznan človek ln se mu predstavil kot uslužbenec kriminalne policije. Po nekaj kratkih stavkih je moral Azev s njim.
Ko so ga na policiji površno na splošno Izprašali, so ga odvedli v ječo Moablt, kjer so ga zaprli v samotno celico, vlažno ln temno.
Zakaj so ga prijeli, se je spraševal, toda ni mogel najti odgovora In razlaga In nihče mu ni tega povedal, niti da bi mu bil kaj namignil,
Edina stvar, ki se mu je zdela jasna, je bila, da ga ne bodo Izpustili tako hitro ln tudi ne tako zlahka.
Ko je	dolgo premišljal o tem ln	onem,
sa	mu je	zazdela	pametna domneva,	da sn
ga	nemške	oblasti	prijele zaradi zvez,	kl jih
je	poprej	Imel s	carsko politično policijo.
Docela razumljivo Je bilo, da so sumili, da Je še vedno skrivni agent ali pa vsaj zaupnik ruska policije; kakor Je nekdaj že bil. Zaradi tega so mu oblasti vzele svobodo ln ga spravile na varno.
Brž. ko sl je bil na jasnem o tem, se mu je vsa stvar zazdela lahka. Poslal je policijskemu ravnatelju prošnjo, v kateri je skušal dokazati, da že dolge nima nobenih zvez z rusko policijo, da je bil revolucionar in kar je še takega, da lil odstranilo vse sume. kl bi Jih utegnili Imeti glede njega.
Lahko sl je misliti, kako je bil presenečen, ko ga je nekaj dni pozneje dal poklicati policijski svetnik Kiiherberg In mu de. jal. da so ga nemške oblasti prijele zaradi tega, ker ga Imajo za nevarnega anarhista In prevratnika, ln da ga bodo po vojni poslale v Rusijo.
Ta udarec je bil hud, vendar Azev ni Izgubil poguma.
Za prvo prošnjo Je poslal drngo, potem tretj« In še četrto, v kateri je malomarno, kakor da se n| zgodilo nič, skušal zmanjšati pomen tistega, kar Je zapisal v prvi prošnji, In zanikati vse. kar je povedal tedaj. To je bila ena najbolj značilnih nje. govlh lastnosti, kl jo poznqnio že Iz poprejšnjih njegovih zgodb.
»Pisal Je takole:
»Stranka, kateri sem n* videz pripadal, je služila socialistični misli, nikakor pa ne anarhistični. Postal sem član njenega glavnega odbora ne Iz političnega prepričanj«, temveč po nalogu policije, da bi Izjalovil razne atentate. Lahko trdim, da se ml je to posrečilo. Sam nisem nikdar neposredno In tudi ne posredno sodeloval pri kakem aien-tatu.« .
Azev je domneval, da nemške oblasti o ruskih zadevah ne vedo ničesar, zlasti pa ne vedo ničesar o njegovih zadevah. Zalo Je skušal dokazati, da so obtožbe proti njemu samo poskus revolucionarjev, kl se hočejo maščevati nad njim. Trdil je, da Je od prvega atentata, kl mu ga pripisujejo, pie-teklo 11 let. od zadnjega pa 11 let. Oejal je, da že C ali 7 let nima nič skupnega a socialnimi revolucionarji, kt ga preganjajo na žive in mrtve. Navajal Je dalje, da ta je predsednik ruske vlade Stollpin ▼ govoru, katerega je Imel v državnem zboru. Imenoval »zvestega služabnika države.«
Vse te dokaze je ohsežneje navaj-tl v spomenici, katero Je kohee leta 1*11 poslal španskemu poslaniku, kl mn 'je tedaj bila zaupana skrb za ruske podanika.
V spomenici pravt takole:
»Že 7 let nimam več zvez i rusko policijo. Živim v Berlinu kot miren trgovee, kar sem Se sed»J, Živim daleč od politiko ln navjl-huje me samo ta žel.!a, d« hi pozabil svojo preteklost ter st z delom pošteno služil kruh. Upam, da bodo razlogi, kl jih navajam v tem spisu, dovolj močni, da me izpuste, ln vas zaradi svojega slabega zdravja prosim, da ml ne odrečete tvojega sočutja In da me rešite Iz ječe...«
A tudi ta pOskut je spodletel.
Nemške oblasti so španskemu poslaništvu opravičile prijetje Azeva * zelo preprostimi railogl. Rekle so takole: r »A*cv je nedvomno..anarhist, ln sicer aaarhlst teroristične vrsto,, zakaj bil Je Slan glavnega odbora ruskih revolucionarjev, kl prebivajo v Parizu, kar je bil prisiljen priznati tudi minister Stollpin. Zamislil je vse nasllnlške atentate, kl so bili storjeni v Ru. siji v začetku tega stoletja, ter jih je dal Izvesti po svojih pooblaščencih.
Poleg -tega je dokazano, da so ae tovariši Iz stranke vedli do njega spoštljivo In so ga Imeli za vrednega največ}ega zaupanja ..,
Ze to, da je bil član enega najnevarnejših združenj, zadostuje samo 0h sebi, da imamo Azeva za glasnika eno najnevarnejših ohltk terorizma in da ga zaradi sklepa tajnega 'aveta v Petrogradu, kl se tiče njegove Izročitve, kot tujca obdržimo v Ječi. dokler ga ne bo moči poslati Iz Nemčije.
Edino, kar te je Azevtr posrečilo doseči, Je bilo, da so z njim v ječi mtnj strogo ravnali.	1
Pozneje je prišla prilika, da bi ga l>od pravim Imenom prepeljali v koncentracijsko taborišče za tuske Internirance, toda Azev je ponudbo odklonil. Upirala se je temu tudi policija, češ'da vodstvo taborišča ne misli prevzemati odgovornosti za vse. kar bi Azev moral trpeti od drugih Internirancev.
Azev je rajši ostal v ječi, kjer je bil zdaj deležen milejšega ravnanja. Lahko Je sprejemal obiskovalce, bral liste In knjigo, se po dve url na dan sprehajal na dvoriščn jetnlšnlce, dobival od zunaj živež In obleko.
Prav od začetka bivanja v ječi je Azeva močno vznemirjalo vprašanje, kaj bo z Neddy de Hero, kl mu je ostala v tolikih stiskah edina tolažba. To ga je skrbolo še bolj, ker novice, kl jih je dobival od zunaj, niso bile prav tolažilne, Dčlirvnlea je uspevala vedno slabše, upniki so Hoteli plačilo, dolgovi so te množili, uboga Neddy je morala prodati zlatnino, njen hoj za življenje je bil vedno težavnejši.
Azev te je bal, da jo ho Izgubil, Brž ko je mogel pisati, je skušal t pismi vplivati nanjo ln jo s popisovanjem svoje lastne usode, z najnežnejšlml Izrazi ljubezni la ml. lobe obdržati. Zanimal se Je za najneznat-nejšl stvari iz njenega življenja. JI svetoval, jo bodril, naj upa ▼ hol.fšo bodočnost.
V ne'cein pismu ji Je pisal:
»Zadela me je največ ja nesreča, kt se more primeriti nedolžnemu človeku. Moja nesreča Ima primero samo v nesreči stotnika Dryfusa.«
V drugem pismu JI je govoril:
•Tl sl Izmed vseh ljudi edino bitje, ki ml je blizu, tako blizu, da ne čutim med nama nobene pregreje. Kjer tl tl, sem tudi jaz, In to niso gole besede.«
Nekega dne Ji Je pisal:
»Tl. drsga moja, tl edlnl človek, kl se zanima zame. Okoli mene. je puščava! uahko sl misliš, kako me boli srce. Bog naj ml daje moč, da bi tl mogel pomagati.«
Azev n| nikoli veroval v Boga, toda zdaj, ko ga je zadrla nesreča, ga prosi pomoči zase In za prljateljleo. V žalostnem trenutku vzklika:
»Tvoje solze ml trgajo srce. \e morem videti tvojih solza. Ne muči t« zaradi mene. Z božjo pomočjo bom pretrpel, vse. Dovolj Je, da je dohro tebi. Moltm samo zate,«
Spet drugič ponavlja:
»Zelo me žalosti, da moraš toliko trpeti laradl mene, ln to zaradi tega tvoji žit el
izmučeni. O ljubljena moja, ne tmeš skrbeti zame. Bog ml ho dtl moč, dt bom pretipel vse nezgode. Dovolj Je. da tl mirna ln zdrava tl.«
Toda Azbt te nikoli ne odpove tam tebi. Nedvomno nesreča omehča ln spremeni tudi najtrše srce. V njegovem primeru Je *trah. da bi Izgubil ljubljeno žensko, edino radost, ki mu je. ostala od	življenja,	ter	želja,	da
hi jo držal tesno pri	selil, za trdno	Igral	ve-
liko vlogo pri tej spremembi značaja. Toda ta njegova ponižna In vdana govorica, polna opominov h krščanskemu usmiljenju, ter sklicevanje na Boga, je tudi sad računa. Azev •.pa da bodo nemške oblasti brale njegota pisma ln n.orda spremenile sodbo, kl so ti jo ustvarile o njem.
V nekem pismu pravi:
»Po molitvi se čuti moja duša vedno veselo ln močno. Včasih ml daje	moč	celo trpljenje. Res, tudi v	trpljenju	je	sreča,	je
»lik z Bogom,«
Prijateljici daje včasih navodila za življenje (n moralne nauke:
»Govori samo o teni, kar Je potrebno. Piši samo tisto, kar lahko podpišeš. Delaj samo to, o čemer lahko govoriš. Ne pozabi nikdar, da drugi računajo nato, a tl nikdar ne računaj na druge. Hrani denar, toda ne bolj ne manj. kakor zaslužiš. Denar Je dober služabnik, a slab gospodar. Ne zaničuj ljudi, ne sovraži jih, imej usmiljenje z njimi. Misli na smrt vsako Jutro ln vsak večer.«
Toda Nemci ao btll trdni In niso ugriznili v to vabo. Zaradi tega je Azev zbolel. ,all, kar je verjetneje, so je delal, da je bolan, ker je upal, da bodo bolje ravnali z njim. Toda poslali so ga v jetnlško bolnišnico v Moahitu, kjer Je red še strožji kot v Ječi.
Iz ječe je pisal:
»Obsojen sem na molk za ledne In tedne. Tu nimam nikogar, s komer bi mogel govoriti.«
Zaradi tega Je prosil, da hi ga prepeljali v kako internacijsko taborišče, kjer ni Rusov. Toda prošnjo so mu odbili.
Zdaj se je spremenilo tudi njegovo govorjenje. Zdaj ni več opominjal prijateljice, naj bo potrpežljiva In naj zaupa v Boga. temveč se je nepretrgoma pritoževal zaradi lastne usode, zaradi svojega zla ln bolezni. Zdelo se mu je docela razumljivo, da ga mora ženska ne le tolažiti, temveč mu tudi pomagati s tem, da mu pošlje še tisto malo deiiHrja, kl ga Ima, In se tako odpuve svojemu obroku živeža.
Na sveti večer leta 1*17 Je Azev nazad. njo zapustil ječo Moablt. Zaradi revolucije ln znradl miru v Brestu Litovskem bi morali zamenjati ruske In nemške Jetnike, Zaradi tega so ga Izpustili.
Stfcra Rusija se Je podrla. Enodnevna vlada Kerenskega. kjer so nekateri socialni revolucionarji Imeli važna mesta, je šla nagib po gobe. Ruska revolucija Je sama sebe prehitevala.
Carja Nikolaj« II, ln njegovo rodbino so po' 'kratkem bivanju v Carskem' selu In v ToTtolsVii" poslali ♦ Jekaterinburg ter Ju zaprli v vilo Inženirja tpatljeva. Ta vila je dobila Ime »Hiša za posebne naloge.«
BAljševikl so gledali, kako bi s vsemi sl. lami ln z vsemi sredstvi utrdili tvojo oblast. Za Rusijo se je začenjala nova doba.
Ko je Evno Azev prišel lz ječe. je spet poiskal zvesto Ncddy. Dolgi zapor je Azevu Izpodkopal zdravje ter ga naredil čemernega In jeznoritega. V prijateljičini hiši Je razsajal zoper Nemce, ki da so ga tako dolge držali po krivici v Jcčli
Ker se Je bal. da bi ga morda ne poslali y Rusijo, se je ukvarjal z mislijo, da bi Nemčijo zapustil ln te naselil v Svlul. Toda Nemčija fe bila še vedno r vojni t . zavezniki In selitev na švicarsko ozemlje ni bila dovoljena.
Zaradi tega te Je moral aprljaznlti t usodo ln ottatl v Berlinu, kjer je boj za življenje postajal tedno hujši,
Azev ni Izgubil poguma. Posrečilo te mu je, da Je dobil tkromno tlužblco v zunanjem ministrstvu, morda v kakem obveščevalnem uradu ali pa r trgovskem odseku. Za trenutek je lahko upal, da se mu bo treča spet nasmehnila.
Toda njegova radott Je bila kratka. Fe-hruarja 1118 je zbolel na ledvicah. Bredi aprila ga je bolezen napadla znova, ln tloer še huje, da to ga morali prepeljati v bolnišnico. Njegovo ttanje te je naglo tlabšalo.
24. aprila zvečer je Evno Azev umrl, star 11 let.
Prijateljica Neddy mn je poskrbela za spodoben pogreb ter ga čisto sama spremljala . na poslednji poti. Pokopali so ga na grobišču v Wllmersdorfu.
Na njegovem grobu ni ne kamna ne na-plfa, da M se po njem razlikoval od drugih. Človek vidi tam samo kak cvet, kl ga na grob položi zvesta prijateljica.
Čudna ln prlgodb polna, pogosto žalostna je usoda, kl so Jo doživeli nekateri ljudje omenjeni v tej zgodbi o dvojnem tlvljenju Evna Azeva.
Borit Savinkov Je pred prvo tve-tovno vojno nekaj časa bival v Italiji, potem se Je preselil v južno Francijo, kjer te je havll t knjižnim delom. In ostal tam vto vojno.
Po zlomu earske vladavine ae je vrnil v Rusijo. V začasni vladi, kl jo je sestavil Kerenskl je bil najprej guverner Petrograda, potem komlttr za vojno, podtajnik ln minister.
Po prevzemu oblasti po holjševlklh je zbežal lz Petrograda ter stopil v prutlbolj-ševlško vojsko.
Leta 1118 to ga potlall v Pariz kot načelnika vojaškega zastopstva nove proti komunittlčne vlade, kl te je sestavila v Oni. sku. pa Jo Je kmalu zamenjala vlada admirala Kolčaka. Bil je tudi član »zastopstva veleposlanikov«. Hhratl je v Parizu odprl urad za protlboljševlško propagando.
Leta INI je šel na Poljsko, kjer Je organiziral nove protlholjševlške oddelke. Toda poskut. da bi z njimi prekoračil mejo, je spodletel,
2*. avgusta 1121 te Je skrivaj vrnil v Rusijo, zdi se, da so ga tj* zvabili z zvijačo, ker Je bil nevaren nasprotnik boljševizma. GPU ga Je takoj prijela,
Uradno poročilo, kl so ga boljševlške P o* lloljake oblasti izdale o tem, pravi:
»V drugi polovici letošnjega avgusta je GPU na ozemlju Sovjetske Rusije prijela državljana Borisa Vlktorovlča Savlnkova, ene« ga najbolj neizprosnih ln delavnih sovraži nlkov delavske |n kmečke Rusije.«
Postavili so ga pred vojaško sodišče. Savinkov je v obrambi razložil tvojo preteklost ln navedel vzroke, kl so ga pripravili do tega, da se je bojeval proti Sovje, tom. Te vzroke je zapisal že v nekem avto« biografskem romanu.
Pred sodiščem je govori] takole:
»Obljubljali ste mir kočam ln vojno pa* ltčam. Obljubljali ste bratstvo ln enakost, zdaj se pa eni ponižno klanjajo kralju, drugi pa potrpežljivo čakajo biča. Obljubljali ste svobodo, zdaj pa eni poveljujejo, drugi pa se pokoro kakor sužnji. Vse je kakor prej, vse Je kakor pod carjem.«
Rdeče vojaško sodišče ga Je obsodilo na smrt.
Toda Ime Savlnkova Je bilo v zgodovini revolucije skoraj revolucionarno Ime. Zaradi tega so mu kazen spremenili v II let Ječe,
Uradno glasilo sovjetske vlade »Pravda« Je 21. septembra »21 objavilo sestavek z naslovom »Kako sem priznal sovjetsko oblast«. V njem je Savinkov razlagal svoje stališče.
Zdi se, da to v Ječah GPU z njim ravnali malo ohztrneje kakor z drugimi političnimi jetniki ln da se Je včasih lahko peljal na sprehod v zastraženem avtomobilu.
Ko se je nekega dne vrnil t takega tpre-hoda, te je vrgel z okna na dvorišče Jetnll-nlee.
Tako Je končal Borit Savinkov. Nihče Wl nikoli tvedel, kako Je do tega obupnega de-Janja prišlo	In	kakšni razlogi to	privedli
do njega...
Vladimir Bnreevje leta 1*11 dal javno Izjavo, v kateri Je trdil, da je spričo nevarnosti, kl grozi domovini, treba prenehati z boji In z nasprotji, ter se je vrnil v, Rusijo.
Tam to	ga	takoj prijeli, ga	zaprli v
trdnjavo Sv. Petra In Pavla, ga boJIU In ga izgnali v Sibirijo, kjer te je pogosto shajal s	Stalinom.	Na posredovanje francoskega
poslanika Palčologuea in ministrskega pred. sednika Polncarčja to gt Izpustili.
Za vlade Kerenskega je v svojem listn pobijal hoijševlke. Brž ko so tl prišli do oblasti. 80 ga zaprli v Isto trdnjavo, kakor ga Je bila poprej zaprla carska vlada. Iz ječe ga Je čez štiri mesece rešilo golo naključje.
Podvizal	te	Je, da Je člmprej	zapustil
Rusijo, In Je potem živel v Parizu, kjer te je še naprej bavll z knjižnim delom ter zdaj pa zdaj Izdal svojo revijo »ByloJe«. Pripada nacionalističnemu krilu protlboljševlške-ga gibanja.
Leta 1122 Je razkrinkal spletko, kl Jo ja zamislila GPU In v katero je bil zapleten VatlllJ šulgln, bivši poslanec v Dumi. S tem je preprečil, da bi veliko rutkih političnih beguncev padlo v roke boljievlkom.
Leta IM* te Je dolgo btvil z ngrtbljenjem generala Kutjepova, razlskaval zadevo sam In potem ugotovil, da to generala odpeljali agenti Čeke. Omamili to ga t kloroformom, pa general omamljenja ni prenesel in je umrl med vnžnjo. Truplo to odnesli v Ru. sljo člani šovjrtskega poslaništva t Parizu.
Peter Rntenberg te Je leta IMS ta kratko uatavll v Rimu. Potoval je r Ameriko, kamor je lel delat za Judovtko na-rodno gibanje. V Združenih državah je razvil obsežno delovanje In pridobil za ttvar obsežne In važne kroge.
Po februarski revoluciji ae je vrnil r Rusijo ln jo bil nekaj časa Savlnkovljeva desna roka kot vojaški podguverner v Petrogradu.
Ko so prišli na ohlaBt boljševlkl. Je spet zapustil Rusijo in se docela posvetil judovski stvari ter sc naselil v Palestini. Zdaj prebiva ▼ Htlfl. od koder vodi velike električne centrale ob Jordanu.
Marko Natanaon Je umrl leta 1111. Peter Ktrpovlč je umrl leta 1*17 med votnJo la Amerike v Evropo, ko je nemška podmornica ladjo torpedirala.
Mihael Gotz Je umrl 21. avgusta 1*M. Peter Kropotkln ae je vrnil v Rusijo leta 1117 ln je umrl T .okolici Moskve I. 1*21. Lopatln je umrl v tujini leta 1*1*.
Vera Flgner *e ilvi v Sovjetski Rusiji. Dora Brllllant Je v neki norišnici JegorSazonov te Je ubil leta 1*1* v ječ| A kalni, Rahela Lourlije umrla v Parizu leta 1M8.
Viktor C e r n o v, kt le bil v vladi Kerenskega mlnlater za kmetijstvo, Je še vedno voditelj toelalno revolucionarne atran-ke ln živi v Parizu kakor Argunov. Katarina B r e i k o-B reškovtkaja. ki to ji rekli »babica revoluelje« je uiurla na Češkem leta 1*14.
Predsednika vlade Stollplna Je ubil anarhist Bog rov. blvli zaupnik Ohrane, leta 1*11 med neko tlavnoitno predstavo vpričo carja. General Alektander S p 4-r l d o v 1 č le llvl v Parizu Generalu Aleksandru Geratlmovn te Je tudi posrečilo zbeiati la Rusije la Je Živel v, Nemčiji.
V Franciji ilvi tudi L. P Menčtkov, bivši revoluclontr, kl Je lel v tlnžho k Ohrani In kt Je pisal brezimno pismo la leta 1**5 ter * njim prvi« razgalil izdajo Tatarova Ib Azeva.
KONEO
Prihodnjič: »Sijaj la zaton Kleopatre.«
»Brat ml le umrl pred 140 leti«
Je mar kaj čudnega, če so tovariši Izletnega možakarja, ki le danes opravlja neko službo, osupnili, ko jim je v razgovoru dejal med drugim, da jo njegov brat umrl pred 140 leti. Mar ni res malo črnino, da je človek, ki je dane« star » let, imel brata, kl mu jo umrl že pred 140 letll A mož je svojim tovarišem kaj brž dokazal, da je tudi to mogoče. Njegov oče je dobil prvega sina, ko je bil ttar 18 let. Ta njegov ‘prvorojenec pa je Že po enem letu umri, torej tedaj, ko Je bit oA* star i« lat., fe* »5 let, torej tedaj, ko je bil oče ttar 75 let, se mu je rodil drugi sin, tisti, ki ima danes 85 let. Torej je njegov brat ret umrl ža pred 140 leti.
Predsednik Konstantin »plamen zmage«. Vsake rodne neodvisnosti ter
naložil med in jajcal
Ker je Estonska poljedelska, nima velikih mest. Pole« Talllnna in Pirnuja M znamenite jša le te Ta rta in Narva.
Estonci i ljubesnljo in strastjo pojijo petje. Pesem jim je bila stoletja edini motni izraz narodne zavesti. Ni pa skoraj sloja. ki ne bi imel svojepa pevskepa zbora. Vsi pa so združeni v veliki estonski narodni pevski zvezi, ki vsakih pet let prireja opromne pevske festivale. Tako je leta 1938 v Tallinnn nastopilo hkrati 17.000 pevcev iz vseh estonskih krajev.
Kadar elitii Ijndake pesmi, ki donijo tl tisočih pri tja pod oblake in proti severnemu mraza, tedaj čuti* moč, ki Je v njihovi odložitvi — rajti trpeti kakor vdati se. V estonski pesmi diha globoka, potrpežljiva in modno verna duša majhnega, a po odpornosti velikega naroda.
I pek vab! kupee »v znamenju proste*. ki nos! na vrha krono.
»Domovina moja, moja sreda la veselje, kako sl lepa!« 17.90 estonskih pevcev na pro slavi narodnih pesmi v Talllnna. ki Jih je prltlo poslušat IH.tM ljudi. Tak festival, ki kaie vse veliko ljubezen do petja in narodnih pesmi, imajo vsako peto lete
/ Uredništvo, oprava 12 lir.
Poznaš Estonijo?
Ne bodi v zadregi: na milijone jih je, ki jim svinčnik kar pleče i>o zemljevidu, če naj ti pokažejo, kje leži Hongkong, kje Singapoore, Casablanca, Bombaj, ki ti tndl skoraj nezmotljivo pokažejo paragvajske in urugvajske meje, a vedo prav malo, kako in kaj je s tistimi tremi baltskimi deželami, ki so vendar važni evropski predeli.
Ali nas bo presenetilo, če se je eelo znana pisateljica Ungern-Sternbergova sama začudila nad večnim vpračanjem tujcev: »Kje pa je prav za prav Estonijat* »Južno od Finskega zaliva,« je odgovorila. >Na zahodu je Rički zaliv in Baltsko morje, na zahodu ob sovjetski meji pa so Pejpuška jezera in močvirja.
>▲11 nam ne M hoteli vse povedati, kar veste o Estoniji t«
»Pač huda zahteva, de upočtevate, da estonska zgodovina ali predzgodovina sega
tja do 4000 let pred Kr.l«
In pisateljica, ki je dolgo časa živela v tujini, a je sama estonske krvi, je mirno tečila vso to radovednost. Tn imamo njen popis:
»Kadar obiskujem Estonijo, se vselej začudim, da nikjer na sveta nisem videla toliko kamenja, skal in toliko polja, posajenega s krompirjem.
Estonska vsako leto nasaja toliko krom. plrja, da bi ga priilo na vsakega prebivalca skoraj tona. Vendar ga večino izvažajo.
2e dale* na morjn v finskem zalivu vidijo mornarji Masti stolp eerkvp sv. Olafa, ki je 12* m visok, ln oznanja bližine estonske prestolnice Talllnna. Ob lepem vremena lahko nzre* e tega stolpa Haske obalo
Estonska jo neodvisna republika, nekoliko večja od dvioa, Holandije, Belgijo ali Sanske.«
»A takot« je nadaljeval tnjee. »Povejte mi, kakšen jezik govore na Estonskem 1«
»Estonččino, poleg toga pa tudi nemščino in ruičlno.«
Po tem odgovora so je tajen lotila le večja radovednost:
Drobec Is estonskih lenltovanjskih obredov. Sorodnik neveste Jaha po vsej vasi od hlle do biče ter gre s konjem naravnost v kuhinjo. Tam deklamira posebno vabilo k že. nltaeaujski pojedini
ostanek pa »pijejo« v obliki krompirjevega žganja. Leta 1939 so izvozili okrog 23 milijonov litrov čistega alkohola, ki so ga vsega skuhali iz krompirja.
Estonci so krepki in zdravi ljudje fln-sko-ogrskega pokolenja, torej Fincem in Madžarom sorodni. Njihov jezik izvira is arijske jezikovne skupine.
Glede telesne vnanjostl se pa močno razlikujejo. Naj sem opazovala mestno ljudstvo v estonski prestolnici Tallinnu. ali kmečko ljndstvo na deželi, ali pa tudi dijake v Tartuju, vendar nisem odkrila posebnega izrazito estonskega tipa.
Povsod vidi* liroke obraze in visoko, lične kosti. Vidič pa tudi podolgovate, ozke obraze.
Pač pa ee estonski uradniki iste vrste:
lirokoličnl možje s jasnim pogledom, torej ljudje tistega kova. ki ti lahko mirno rečejo v obraz: »Nel«, tako da več, da bo nji. hova obveljala.
Prvotni Estonci se živeli v vaseh pod vodstvom glavarjev in starešin. Sele v za-četkn II. stoletja Je Estonska doživela prvi vdor. Pričli so nemčkl križarji, zavzeli Litvanijo ln Letonijo ter naposled osvojili tudi Estonsko. Za njimi je leta 1219-pričel zmagoviti Valdemar Danski.
Valdemar je bil tisti, ki je zgradil grad Beval. ki ga je imenoval po domačem ljudstvu Bevele. Ljudje pa so ga v splošnem nalivali »Taani-llnn«, kar pomeni »danski grad«. Zato so prestolnico Beval leta 1918, ko ee je ustanovila estonska republika, prekrstili v Tallinn.
Svodi, ki so se sprva toliko zavzemali za Estonce, niso delali tega iz ljubezni do ubogega ljudstva, marveč zato, ker jim je dišala zemlja. Stegovali so roke po njej. Zato so morali nemški plemiči poklicati na
pomoč Poljske iu Rusijo. Bes je aieer, da je švedski kralj Karel XII. junaško branil Estonijo, a vendar je dežela prišla pod rusko oblast leta 1710 in tako ostala do 1918.
Vsa stoletja Estonci niso izgubili narodne zavesti in hrepenenje po svobodi so krepili in gojili s svojimi narodnimi pesmimi.
Svetle sanje o svobodi so se uresničile, ko se je zrušilo rusko cesarstvo in so prevzeli oblast boljševlki. Takrat se je dvig. nil proti njim tudi general Laidoner, ki je pregnal vdirajoče Sovjete. 2. februarja leta 1920, po trinajstih mesecih trde borbe, je bil podpisan mir v Tartuju, estonskem vseučiliščem mestu. Naposled je vendarle napočil čas, ko se je majhna dežela lahko razvijala gospodarsko in politično. Po tem času se je Estonska neverjetno naglo preobrazila.
Ob zadnjem obisku sem potovala s letalom iz Rige v Tallinn. To je namreč najbolj udobna pot — vsaj v tem delu Evrope. Z letala sem lahko videla veličastno kraljestvo čudovitih oblakov in gledala majhne kmetiče na poljih. Pot je šla ob obali Baltskega morja in električna znamenja so nam povedala, kje smo. Ni se nam bilo treba nstavlti na meji med Le-tonsko in Estonsko. Imela sem tudi lep pogled na Parnu, najbolj slovito estonsko poletno letovišče. Tu so imeli toliko nasadov, da nisi vedel, ali imaš pred seboj ogromen botaničen vrt ali pa resnično mesto. Vojna je nasade hudo poškodovala, a »daj je »pet vse zeleno in v cvetju. Človek bi mislil, da morje ni bogve kaj pripravno za kopanje, ker je prehladno tod na severu, a to ne drži, ker najdeš na tisoče kopalcev, ki jih sonce lepo porjavi.
To majhno mesto se tudi ponaša s svojimi blatnimi kopelmi. Na mnogih krajih estonske obale najdeš take blatne bajerje, ki so jih zgostili ostanki rastlinja in rnd. nin ter imajo baje močne zdravilne lastnosti. Zdravilno blato izpuhteva precej ogaben vonj, vendar to kopalcev dosti ne moti, ker število »bolnikov* raste iz leta v leto. Naletiš celo na bolnike iz tujih dežela, posebno iz Švedske. Komaj sem se razgledala
Voda ln veter sta sa na mnogih krajih gtobeko zajedla „ estonsko obalo ter zgradila
takele viseče skalnate streho
Pita prižiga estonski »plamen zmage«. Vsako leto slavijo dan narodne neodvisnosti ter se spominjajo zmage nad boljševlki po svetovni vojni. 1. januarja 1938 Je Estonska postala republika in Pita, h je dolga leta vodil njeno usodo, predsednik
Oljnati skrilavec je estonsko »lato. Čistijo ga ln destilirajo ter tako pridobivajo asfalt, smolo, mazllna in gorilna olja ver eelo bencin. da lahko krijejo svoje gospodarske potrebe la se ognejo uvažanju dragih petrolejskih derivatov
Ju,' t ■ Jr	.
po omenjenem mestecu, že nam je električna tabela ukazala, naj se čvrsto privežemo na sedeže, češ da bomo kmalu pristali v Tallinnu. Letalo je krožilo kakor ptica roparica, ker je moral pilot skrbno izbrati pristajališče.
Tallinn, mesto sanj in nasprotujočih si resničnosti, je bilo zavito v meglo. Le tu pa tam sem ujola medle odtenke številnih stolpov. Ljubezniv uradnik je pregledal mojo prtljago ter me vljudno vprašal, koliko tujega denarja imam s seboj. Potem sem nnjela taksi ter se naglo odpeljala v hotel.
Naslednje jutro sem se odpravila na pohajkovanje po mestu, tako podohno Pej-pingu, ker je po vsem različno od drugih mest na svetu. Ko sem korakala po širokem trgu, da bi prišla v pravo mesto, sem na levi videla slikovit in čist trg, kjer so ženske v pisanih rutah prodajale maslo, jajca, zelenjavo in glinasto posodo. Ozke. zavite in s trdim kamenjem tlakovane cc. ste bi nekako sodile v srednjeveško dansko sli nemško mesto, a so hkrati izdajale ruski nadih vzhoda. Hiše so močno zgnetene, povsod vidiš balkone, tako da se koj spomnil italijanske romance o Romeu in Juliji. Vendar pa je le čudno, da avtomobili, cestna železnica in moderna poslopja niso v nasprotju s starinsko vnanjostjo v tem mestu nasprotatev.
V Tallinnu so ljudje navajeni na poseben cestni promet: kadar gredo proti mestu, hodijo vedno le po desnem pločniku, ko se pa vračajo, P° levem. Ce se tega pravila ne držiš, si v nevarnosti, da prej ko »lej zletiš na cesto.
Kljub pridohltvam in novotarijam, ki Jih je prinesel moderni čas, vidiš tu skromna, a zelo lepa plavolasa dekleta.
Imela sem srečo, da sem govorila s predsednikom estonske državice Konstantinom Piitsom, ki ao ga osemkrat izvolili za vodstvo svoje državne usode. Ta mož ima »a seboj prav čudovito življenjsko pot. Bil je »in zidarskega mojstra ter se rodil na kmetiji blizu Parnuja- Študiral je pravo, se lotil politike in naposled postal urednik estonskega lista »Teatnja«, a katerim je delal močno propagando za »voj narod.
V prvi ruski revoluciji leta 1903 je imel tudi Pata dejavno vlogo. Moral je
Estonske lepote. Preprosti okraski na pokrivalih so sorodni Ivedskim. Dekleta »o doma na severnem Estonskem In kot zdrave ter vnete ljubiteljice domač ‘ pesmi nastopile na znamenitem pevskem festivalu v Tallinnu.
bežati ▼ Švico ln pozneje na Finsko. Po letih izgnanstva ae je vrnil v Petrograd, a tu so ga zaradi njegovega političnega delovanja v prid Estonski tako zasovražili, da so mu grozili z izgonom v Sibirijo. Bil je tudi obsojen, toda zvesti prijatelji so mu pomagali, da se je naposled vendarle lahko vrnil v Tallinn.
Znova se je lotil svojega estonskega lista in še bolj vneto pisaril za domovino ln ljudstvo. Odločnost in trma sta morda najbolj značilni potezi ▼ njegovem značaju.
Menda je ni dežele, kjer bi narodne manjšine uživala toliko svobode ln gostoljubnosti, kakor na Estonskem. Največ manjšin je nemških, ruskih ln švedskih. Nič čudnega ni, če so eelo Judje hvalili Estonsko kot »zlato« deželo, čeprav so jo izkoriščali. kar se je dalpi.; kakftr je .,,»a*„.bila njihova narodna navada tudi drugod. Kdor hoče delati, najde tudi kruh, čeprav ui najslajši.
Estonci nimajo velikih zahtev ln si v
potrebah radi pomagajo. Po svetovni vojni so se s vsemi silami vrgli na zadružništvo, ki je narodnemu gospodarstvu bilo močno v prid. Tedaj sl imel nove mlekarne, klavnice, trgovine z jajci, trgovine s krompirjem in tako dalje, ki so bile vse osnovane na zadružni podlagi.
Najbolj pa jim je zadružništvo pomagalo pri nakupu poljedelskih strojev, ki so jih močno potrebovali po vojni. Estonec se namreč nerad loči od zemlje, in kmetijstvo
se je po vojni kar podvojilo. Veleposestva so razdelili, močvirja izsušili in vlada je napela vse moči za naselitev in obdelavo slehernega koščka zemlje.
Največje estonsko bogastvo so gozdovi. 20 odstotkov ozemlja je pogozdenega in vsakoletna prirast je večja kakor domače potrebe, tako da les izvažajo v velikih količinah. Kamor greš, vidiš žago pri žagi. Pohištvo in izdelke iz upognjenega lesa izdelujejo ponajveč iz brez. Največjo tovarno za pohištvo najdeš v Tallinnu. Močno ja v zadnjih letih narasla tudi industrija za vžigalice, ki potrebuje sa svoje Izdelke ponajveč trepetlikov les. Ko govorim o vžigalicah, naj še omenim imenitne cigarete, ki jih Izdelujejo na Estonskem.
Ena največjih zgodovinskih znamenite-ifl"ha Estonskem' je ruški samostan v Pet. seriju, polil dragocenih umetnin ln stan. davrifh spominkov. V Skrbno zaklenjeni zakladnici ti bodo pokazali velik, imenitno vezen prt, ki ga je ročno izdelala lena Ivana Groznega, da bi tako zadostila za greh, ki ga Je zagrešil njen kruti mo*. Bajka namreč pravi, da jo Ivan Grozni mislil, da si menihi v Petseriju gradijo trdnjavo in da knhajo zlobne naklepe zoper njega Zato je nekega dne prišel v samo. stan ln nič hudega slutečemu opatu s mečem odsekal glavo. Opat pa je pobral svojo glavo ter odkorakal v katakombo k večnemu počitku. Ivan Grozni pa je spoznal svo. jo zmoto, se »kesal ter samostanu podaril lepo vezeni prt svoje žene.
Estonska je leta 1939 Imela vsega MN avtomobilov. Cestno omrežje je bolj slabo Izdelano ln avtobusi imajo povsod prednost in popolno pravico. Ce kmet s vozom zagleda tako »zverino« pred seboj, kratkomalo zavozi v cestni jarek, z blagom zastre konju oči ter upa, da hrup motorja ne bo splašil njegove živali — posebno, kadar je na voz in jajcat
Estonski
let prireja je leta 1938 pevcev iz
pesmi, ki donijo ln in proti sever-ki Je v nji-kakor vdati potrpež-a po
Schrlhl«it*r ■ .,.«.1«, Sir«. J*m.U /	TK’	ZZSSSS
la tiskarna: Ljubljana, Kopitarjeva la