Ivan Oman (1929 – 2019) / LR 66 22 Lojze Peterle Kmet, ki je postavljal temelje slovenski državnosti (Ivan Oman, 1929–2019) Z Ivanom Omanom sem imel čast prijateljevati ter sodelovati pri demo- kratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Nisem ga poznal, dokler se ni v širšo slovensko politično zavest in zgodovino zapisal kot soustanovitelj in prvi predsednik Slovenske kmečke zveze – SKZ (12. maj 1988). Šele kasneje sem zvedel, da je bil v doma- čem okolju kot javni delavec poznan že prej – kot občinski odbornik, pred- sednik Krajevne skupnosti Zminec in predsednik Zadruge Škofja Loka. Prešerna razumem, da Slovenci nismo pozabili svoje državnosti v času Sama. Karantanski duh je nedvomno navdihoval Matijo Majerja - Ziljskega, ko je sodeloval pri pisanju programa Zedinjene Slovenije leta 1848. Voljo po samostojni slovenski državnosti smo Slovenci izražali še posebej po 2. svetovni vojni, predvsem izseljenci. Leta 1989 smo se zanjo izrekli z Majniško deklaracijo, ki jo je podpisal tudi Ivan Oman. Do takrat se je govorilo o sanjah, izjavah, punktacijah, leto 1989 pa je prine- slo bistven premik naprej na notranji- in tudi zunanjepolitični fronti. Za uresniči- tev slovenske državotvorne zamisli je bilo treba vzpostaviti politične pogoje. Niti naklonjene zunanje okoliščine ob padcu Berlinskega zidu niti okrepljena Ivan Oman ob odkritju spominske plošče ob obletnici prvih demokratičnih volitev po 2. svetovni vojni na vhodu v gostilno Ljubljanski dvor, 8. aprila 2016. Napis na plošči: Zmagovite sile slovenske pomladi so tu dočakale rezultat prvih demokratičnih volitev 8. 4. 1990. Ljubljana, 8. 4. 2016. (foto: Tatjana Splichal) LR 66 / Ivan Oman (1929 – 2019) 23 naklonjenost samostojni državnosti same po sebi niso bile dovolj, treba je bilo prevzeti zakonodajno in izvršno oblast. V tej luči je treba videti pomen dejanja Ivana Omana in njegovih somišljeni- kov z ustanovitvijo Slovenske kmečke zveze. To ni bila samo prva lastovka sloven- ske pomladi, tudi ni bila samo brazda, ki je navdihnila druge orače, bil je tekton- ski premik v zavesti, civilni korajži in političnem organiziranju. Ustanovitvi Slovenske kmečke zveze so leta 1989 sledile ustanovitev Slovenske demokratične zveze – SDZ, Socialdemokratske zveze Slovenije – SDZS, Slovenskih krščanskih demokratov – SKD, Zelenih Slovenije – ZS in Slovenske obrtniške stranke – SOS. Ivan Oman je sodeloval pri ustanovitvi SDZ in SKD. V drugi polovici leta je bilo politično življenje pomladnih strank zelo živah- no, navzven in navznoter. Ustanavljali smo krajevne in pokrajinske odbore, pilili programske točke in se vse bolj ukvarjali z vprašanjem enotnega nastopa na prvih demokratičnih volitvah. Tako smo se 27. oktobra 1989 na povabilo Ivana Omana ob osmih zvečer dobili pri njem doma v Zmincu. Prisotni smo bili Andrej Magajna (SDZS), Lojze Peterle (SKD), dr. Rajko Pirnat (SDZ), Marjan Podobnik (SKZ), dr. Hubert Požarnik (SDZ), dr. Jože Pučnik (SDSS) in dr. Franc Zagožen (SKZ). Tisti večer nas je povezala zgodovinska odgovornost. Svet je bil razrahljan, Slovenija je vrela, Jugoslavija – prostor bratstva in enotnosti – je usihala. Vsi smo se strinjali, da gre za preživetje Slovenije in zgodovinsko priložnost, končati je treba s totalitarizmom. Odločiti se je bilo treba, ali gremo kot pomladne stranke v skupen projekt ali ne. Tisti večer smo se dogovorili za skupen nastop, s skupnim programom. Poimenovali smo se Združena opozicija Slovenije. Za predsednika sta bila predla- gana Ivan Oman in Jože Pučnik. Tako je bil Ivan Oman navzoč še pri postavljanju drugega temeljnega kamna političnega organiziranja slovenske pomladi. V naslednjih tednih so organi strank obravnavali dogovor pri Omanu in se o njem izrekali. Na tej demokratični podla- gi je prišlo mesec dni kasneje v širši sestavi na Sternenovi ulici v Ljubljani do ustanovnega sestanka DEMOS-a, Demokratične opozicije Slovenije. Del kasnejšega skupnega nastopa je bila tudi uspešna kandidatura Ivana Omana za člana Predsedstva Republike Slovenije. Spominjam se, kako mirno, preudarno in trezno, hkrati pa dialoško in odloč- no, je v tistih graditeljskih časih nastopal Oman. Kot voditelj je imel jasne misli, zastopal je jasne vrednote ter načela. Kar je povedal, je stalo. Od začetka sta me presenečala njegovo široko obzorje in sposobnost natančnega političnega in družbenega diagnosticiranja. Ob politični avtoriteti ga je krasila tudi izjemna človeška verodostojnost. Ljudje so ga imeli za poštenega, etično neoporečnega človeka, ki je živel iz svoje vere. Verjeli so mu tudi številni tisti, ki niso pripadali kmečkemu stanu ali bili kristjani. Bil je resnično ljudski voditelj. Ivan Oman (1929 – 2019) / LR 66 24 Da je Ivan Oman, slovenski kmet iz Zminca, pogumno stopil na sloven- ski politični oder nikakor ni naključje. Niso ga odlikovali samo naravna inte- ligenca, zdrava kmečka pamet in dobrohoten značaj, ampak široka raz- gledanost, zlasti v politiki in zgodovi- ni, a tudi filozofija in teologija mu nista bili tuji. Marsikdo se je že leta 1988 spra- ševal: »Kdo je ta Oman?« in »Od kod mu znanje?« Sam mi je večkrat ome- nil prijateljevanje z Ivanom Dolencem, od katerega se je veliko naučil. Ivan Dolenec, publicist, urednik in politik, je z njim delil svoje poglede, znanje, dunajske, ljubljanske, beograjske in druge poli- tične izkušnje. Predvsem pa mu je verodostojno predstavil lik in delo Janeza Evangelista Kreka, katerega občudovalec, raziskovalec in promotor je bil. Zato je Ivan Oman tako dobro poznal zadružno idejo in koncept skupnega dobrega. Oman je izšel iz kmečkega stanu, prevzel je kmetijo, vodil je zadrugo, vendar ni mislil samo na kmete. Kot domoljuba in demokrata ga je zanimal cel narod oziroma družba in nato še država. Osebno je bil Ivan Oman skromen. Oblast mu ni pomenila cilja, ampak sredstvo. Politične pozicije mu niso stopile v glavo. K močnejšim družbenim vlogam so ga bolj nagovarjali drugi, kot si jih je želel sam. Kar je prevzel, je opra- vljal resno, odgovorno in zvesto, začenši z vlogo moža. Kadarkoli sem se oglasil pri njem, se je z ljubeznijo spomnil svoje soproge Marije. Tudi kmet je ostal do konca in je delal na kmetiji, dokler je še zmogel. V posebnem spominu pa mi bo ostal njegov odnos do smrti. Leta 2018 sva se srečala na proslavi na Sv. Joštu, kjer mi je dejal: »Lojze, jaz imam kovčke spokane. Smrti se ne bojim, jaz sem pripravljen. Tam me čaka moja Marija.« Ni mi govo- ril o vdanosti v usodo, ampak o pripravljenosti, z mirnostjo, kakršno sem redko srečal. Kot je polno živel, tako je sprejemal tudi prehod v novo življenje. Smrti se ne boji, kdor se ni bal življenja. Ko sem ga letos spomladi zadnjič obiskal doma, mi je za slovo dejal: »Lojze, lepo, da si prišel. Zdaj bi te pa rad povabil na svoj pogreb. Če boš doma, le pridi, če boš pa v Bruslju, pa ni treba.« Verjel je v tisto, kar je nad strahom in pogumom. Zato je stopil na oder z vero, da dela prav, v trenutku, ko so bila potrebna dejanja, ki so znamenja drugim. Zato je bil in ostaja neoporečen simbol slovenske pomladi ter navdih za tiste, ki jih politično delo zanima. Vreden je trajnega in spoštljivega spomina. Hvala Ti, dragi Ivan. Na sprejemu pri predsedniku RS; z leve: Lojze Peterle, Borut Pahor, predsednik, Ivan Oman in Dimitrij Rupel. (vir: družinski arhiv)