DOMOVINA Mesečna priloga „Slovensjri Tehnik". Uredništvo je na Schillerjevi cesti št. 3. — Dopise blagovolite frankirati. rokopisi se ne vračajo. Izhaja trikrat na teden, vsak pbndeljek, sredo in petek ter velja za Avstrijo in Nimčijo 12 kron. pol leta H kron. 3 mesece 3 krone. Za Ameriko in druge dežele toliko več. kolikor znaša poštnina, iamreč: Na leto 17 kron. pol leta 8 kron 50 vin. Naročnina? se pošilja upravništvu. plačuje se vnaprej. Za inserate se plačuje 1 krone temeljne pristojbine ter od vsake petit-vrste po 20 vinarjev za vsakokrat ; za večje inserate in mnogokratno inseriranje znaten popust. Kam to vede? „Malena si, kao dragog groba gruda" . . . tako bi tudi Slovenec s hrvatskim pesnikom lahko vzkliknil o svoji domovini. Ker je pa tako majhna, bi človek dejal, da jo vsak Slovenec, posebno vsak inteligent, dobro in temeljito pozna do zadnjega kota, do zadnje dolinice in sleherne Vasice ob naših jezikovnih mejah. Do tega je pa še daleč. — Tuji gospodje so nas, sebi v korist, nam na škodo razdelili na štiri države, v Avstriji sami pa, kjer edino prihajamo v poštev, na šest kronovin. To razkosanje traja že veke in nam je žalibog prešlo že tako v meso in kri, da Slovenec iz ene avstrijske province gleda na Slovenca iz druge province Kakor na tujca in dogodi se le prevečkrat, da/govori Kranjec prezirljivo o Štajercu, kar mu ta seveda v istem denarju vrača in da imata oba skupaj o Primorcu svoje posebne nazore, kakor jih ima tudi Primorec o svojih rojakih iz drugih kronovin. V tem oziru so Slovenci pač spolnili želje onih, kateri so je razdelili, da bi je lažje ovla-dali. Da, vsemu temu oficijoznemu par-tikularizmu so dodali še nekaj čisto svojevoljno, povzdignili so ta partiku-larizem do te stopinje dovršenosti, da bode kmalu vsaka, občina zase, prav gotovo pa že vsako večje mesto zase teralo svojo politiko, o kateri bi nikjer drugod po Slovenskem ne smeli govoriti, češ, da teh posebnih razmer ne more drugod nikdo razumeti. Te filistroznosti se moramo do dobra otresti in biti veseli, da se tudi drugod brigajo za naše razmere in da nas ne prepuščajo bratje ""po drugih krajih naše majhne domovine vedno samim sebi. Ča se kdo zanima za svoje rojake v drugi deželi, ali v drugem mestu in izreče svojo sodbo o kakem za vse Slovence važnem vprašanju, mu treba takoj podtakniti zlobne namene, brez teh sploh ne moremo več shajati. Da, v zadnjem času smo prišli tako daleč, da je izdajstvovanje že vsakdanji kruh naših večjih časnikov in političnih strank, Boj za volilno reformo je imel pač eno dobro stran, da je vzbudil naše ljudstvo malo iz mrtvila in politične -apatije. Voditelji nasprotujočih si Strank so pa v tem boju prekoračili vse meje dostojnosti in zdravega razuma. S tem menim v prvi vrsti časnikarske voditelje. Tu je bilo vsak dan čitati o izdajstvih, o vmazanih prodajah o vmazani dobičkariji itd. „Vsak, ki ni mojega mnenja, je vsaj izdajalec, nepošten človek, kako drugo prepričanje kakor moje, je sploh izključeno,«_ Tako daleč so prišli naši stari izkušeni časniki in - iijil, politiki, at enega treznega in mirnega ni bilo med njimi in ga še ni. In čudno! Mladi, ti od vseh zaničevani. zasmehovani in prezirani mladiči, ki pišejo v „Naš list", v „Naše zapiske", so ostali v vsem tem boju edini trezni in mirni. Ti edini so prinašali stvarne kritike o volilni reformi in nje pomenu za Slovence. Stari jih niso poslušali, morda jih še čitali niso, ker so prepričani, da se v teh mladih glavah ne more nič takega poroditi, kar bi bilo tudi zanje poučno. In vendar je nasprotno res. Danes bi se od mladih lahko mnogo naučili, posebno pa to, da bi odvrgli od sebe ves partikularizem, ki je vbil in onemogočil pri nas diskusijo o slovenski politiki, o slovenski kulturi in o slo- venskem gospodarstvu z Višjega stališča Naučili bi se pobijati nasprotnika, odločno in neizprosno, če treba, pri vsem tem pa vendar upoštevati tudi nasprotno mnenje in ne vedno in vedno obkladati druge z izdajalci, izdajstvi in hudodelstvi najhujše vrste. Kam vede vse-to? Ljudstvo bode naposled tako zbegano in podivjano, da ne bode več nikomur verjelo, ker mu v resnici tudi ne more verjeti. Dovolj je te gonje in ski čas je, da se napravi temu konec in začne resno delo, treznega pouka in bistrenjä bodočih volileev, ki bodo kmalu v prvič stopili na volišče. Našim izobraževalnim društvom. Bliža se oni čas in deloma je že napočil, ko si bo tudi naš kmet lahko nekoliko odpočil od trudapolnega dela in