Nekaj o Slovenskem zavetišču dr. Gregorija Rožmana
Med grafičnimi dokumenti delovanja koroških Slovencev, je v letošnjem Zborniku tudi pričujoča slika proslave Slovenske gimnazije v Celovcu. Zbor je zadnjič dirigiral sedaj že pokojni dr. Cigan, ki je zaradi bolezni moral sedeti.
Med fotografskimi posnetki o goričkih in tržaških Slovencih ilustrira članek o Marijinem domu v Trstu ta slika notranjosti kapele doma.
Vsaj vsako nedeljo se gotovo srečamo z našim zavednim rojakom g. Matevžem Potočnikom. Vedno nasmejan, vedno dobre volje, je eden tistih članov naše skupnosti, ki je kljub gospodarskemu uspehu v novi domovini ostal naše gore list. Zato nam ni bilo težko dohiti primerne prilike, da smo ga ustavili za kratek razgovor.
„Gospod Potočnik, vemo, da ste predsednik upravnega odbora Zavetišča dr. Gregorija Rožmana. Ali bi nam lahko odgovorili na nekaj vprašanj, ki verjetno ne zanimajo le nas, ampak vso našo srenjo?“
„Da, zakaj pa ne, kar začnite, prosim,“ je bil odgovor.
„Kako se je rodila ideja o Zavetišču ?“
„Verjetno ni človeka med nami, ki ne bi kdaj pomislil, kam z našimi ostarelimi rojaki, upokojenci in podobnimi, ki nimajo na starost nikogar, ki jim bi stal ob strani. Takih je že sedaj veliko in jih bo vedno več. Dosedaj sc se zatekali v tukajšnje ustanove, toda vsi so tožili nad pomanjkanjem slovenske domačnosti in toplote. Končno je skupina požrtvovalnih članov slovenske skupnosti 'sprožila idejo o slovenskem zavetišču in ta zamisel, hvala Bogu, ni padla popolnoma na peščena tla. Ne bi se rad spuščal v podrobnosti o začetnih težavah, o mnogih razočaranjih pa tudi o marsikaferih veselih dogodkih: Zavetišče je zaživelo in naš pogled mora biti uprt naprej.“
„Pravite, da je zavetišče zaživelo. Bi mi lahko povedali, kakšno je trenutno gospodarsko stanje zavetišča?“
„Zavetišče, ki ima pravno osebnost, poseduje večje zemljišče z manjšo stavbo. Vrednost obojega bi ocenil na nekako 8 do 10,000.000 pesov. Imamo okrog 1,000.000 dolga, približno enako vsot0 Pa pripravljeno za prve stroške nove gradnje.“
„Torej mislite graditi. Povejte, prosim, kakšna bo stavba in za koliko ljudi?“
„Načrt je napravljen za stavbo s pritličjem in enim nadstropjem. Zemljišče, ki sem ga omenil, meri 30 m v širino in 50 m v globino. Zazidati mislimo pročelje v celoti in 12 m v globino, pokrki torej 360 m2. V' pritličju bo 9 sob, kuhinja, soba za prvo pomoč, jedilnica, knjižnica in kapela. V prvem nadstropju pa bo stanovanje za sestre in 12 sob. Načrt je pripravljen še za drugo nadstropje, kjer bi bilo lahko 18
Pripravljalni odbor, • sestavljen iz članov Medorganizacijskega sveta in zastopnikov obeh organizacij slovenskih protikomunističnih borcev v Argentini je pod vodstvom prof. A. Horvata pripravil v nedeljo, 5. septembra ob štirih popoldne v Slovenski hiši v Buenos Airesu spominsko proslavo ob 25. obletnici smrti generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev: dr. Lovra Hacina, Narteja Velikonje in dr.
Ob napovedani uri se je na prostoru pred spomenikom slovenskim žrtvam komunistične revolucije zbral0 občinstvo ter so predstavniki obeh borčevskih organizacij s predsednikom pripravljalnega odbora prof. Alojzijem Hor-tom ter z zastopniki Medorganizacijskega sveta najprej položili venec s slovenskim trakom pred spomenik, nakar je mladi trobentač Miha Skubic zatrobil k molku. Slovenski pevski zbor iz San Martina je pod vodstvom Slavka Rupnika krepko zapel slovensko vojaško žalostinko „Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob“ ter „Mi v grobu smo“.
Govor prof. Horvata
Predsednik pripravljalnega odbora prof. L. Horvat je nato pred spomenikom imel spominski govor, v katerem je med drugim poudarjal:
Te dni mineva 25 let, kar se je vršil v Ljubljani takozvani sodni postopek proti generalu Leonu Rupniku, dr. Lovru Hacinu, pisatelju Narteju Velikonju in drugim. Takozvano ljudsko sodišče jih je tudi obsodilo.
Zgodovinarji, ki bodo preučevali zgodovino naše domovine, posebno še to od druge svetovne vojne naprej, imajo lep primer, kaj more zaslepljenost
sob, ki bi se dozidale mogoče pozneje, če bi gmotna sredstva dopuščala in se pokazala potreba.“
„Načrt je zelo ambiciozen. Ali ga boste zmogli?“
„Z lahkoto, če bodo pomagali vsi rojaki, brez razlike. Ravno pri tem delu lahko pokažemo, ali smo Slovenci zmožni narediti nekaj skupnega. Smo moderni, socialno čuteči, delovni, pravični, prebrisani, kot je dejal Vodnik, toda strankarski in zagrizeni, kot sem nedavno nekje bral. Pri vsaki akciji bližnjega vidimo neke tajne namene in jo skušamo podzavestno zavirati, pa če je še tako pametna in potrebna. Mislim, da je čas, da enkrat 'to prebolimo. Pri Zavetišču bodimo le Slovenci, zlasti pa le ljudje, ki čutijo s svojim bližnjim.“
„Govorili ste preje o sestrah. Ali obstaja kakšna možnost, da bi prišle?“
Naša želja je, da bi zavetišče vodile sestre in siceh po možnosti slovenske usmiljenke. V ta namen smo pisali njihovemu predstojništvu v Ljubljano, od koder čakamo odgovora.
„Nalezli smo se vašega optimizma in že vidimo zgradbo pred seboj. Vendar se nam zdi, da je to šele začetek. Kaj pa vzdrževanje tako velikega obrata?“
„Prepričan sem, da z vzdrževanjem ne bo težav, ko bo enkrat Zavetišče delovalo. Danes je socialno zavarovanje že toliko organizirano, da ni skoraj nikogar, ki ne bi dobival pokojnine. Zato bo pač vsak stanovalec moral plačevati oskrbovalnino. iče bi bil pa kdo res popolnoma brez sredstev, bi pa plačevalo zanj Zavetišče. Pri tem upamo na podporo naših ljudi, saj imamo že nekaj prijavljenih, ki so pripravljeni podpirati po enega stanovalca.“
„Stopimo še korak naprej. Ali je mišljena kaka zaposlitev za bodoče za-vetiščnike?“
„Na kako vrsto zaposlitve bi bilo vsekakor treba misliti, ker človek zboli v popolnem brezdelju. Res bi bilo lepo, ko bi mogl0 Zavetišče kupiti sosednje zemljišče v izmeri 2.300 m2, kjer bi lahko pridelovali povrtnino vsaj za lastno potrebo. Toda zaenkrat smo to misel morali opustiti, ker bi morali odložiti zidavo za več let, če bi kupili to zemljo. Trenutno je še naprodaj, mogoče nas bo počakala.“
„Kaj pa z zdravniško oskrbo?“
„Zavetišče ne bo nikak sanatorij ali hiralnica, ampak kot že ime pove, sku-
in sovraštvo. Kakšna je ideja, ki je prišla na oblast in kako jo vrši. Sovraštvo do vsega, kar se ni strinjalo s komunizmom, in uničevanje vsega tistega, ki si je predrznilo imeti svojo idejo in svoje gledanje na tedanje dogodke. Temna doba slovenskega naroda. Prelivanje nedolžne krvi in sramota za slovensko kulturo.
Ko je slovenski- narod moral prenašati sovražno nacistično-fašistično o-kupacijo, je mednarodni komunizem izrabil to stanje in začel revolucijo, da pride na oblast. Narod med dvema ognjema je moral prenašati grozno življenje. V obrambo lastnega življenja in doma je stopil v borbo proti tej nesmiselni revoluciji, da ohrani svojo tradicijo, da brani svojo čast. Izvršila se je ločitev. Proti komunizmu so nastopili vsi, ki so ljubili svoj narod in mu že-le’i boljšo bodočnost. Sprejeli smo borbo, ki nam je bila vsiljena, pa je nismo želeli, ne iskali. V to borbo je posegel tudi pokojni general Leon Rupnik. ..
Po žalostnih dogodkih septembra 1. 1943 je zbral preživele borce Vaških straž in ustanovil Domobranstvo.. .
In uspeh ni izostal. Domobranci so imeli izredne uspehe v borbi proti komunistom...
Slovenski človek v tem delu Slovenije se je spet čutil varnega in mirnega, ker je vedel, da domobranci čuvajo njegov dom in njegovo življenje...
Prišel je konec vojne in z njo tra-gediia slovenskega naroda...
V neznanih grobovih ležijo mučena in zmaličena trupla naših junakov.
Usoda domobrancve je zelo zadel» pokojnega generala Rupnika. Težko j" je prenašal in zelo ga je bolela. Kon-
pen dom za ¡starejše ljudi. Za lažje bolezni je predvidena bolniška soba z eno posteljo. Vse resnejše slučaje pa bo treba odpraviti v bolnišnico.“
„Ali bi radi še kaj dodali, g. Potočnik?“
„Da. Ker je že več prosilcev za sprejem, bi rad povedal, da ne bo igral nobene vloge čas prijave, ampak da bo odbor vsak primer pretehtal in se po potrebi posvetoval, predvsem bi se pa rad obrnil na vse naše rojake, zapišite, če hočete, z vročo prošnjo. Vse ogromno delo je na skrbi nekaj odbornikov. Manjka nam sodelavcev. Manjka nam poverjenikov v posameznih krajih. Manjka nam ljudi, ki bi organizirali nabirke, končno manjka ljudi, ki bi saj z dobro besedo širili idejo Zavetišča. Vse, ki bi bili pripravljeni sodelovati, prosim, da 'se prijavijo pri katerem koli odborniku ali pa na telefon 653-7793 od 7—12 in 13—18, oziroma na telefon 653-8234 od 12—13 in 18—22. Hvala lepa, nič več.“	-er
Odkritja v baziliki sv. groba v Jeruzalemu
Nedavna odkritja, ki jih je izvedel grški arhitekt Thanasis Iconomopoulos na prostoru bazilike Božjega groba v Jeruzalemu, potrjujejo vse podatke, ki smo jih doslej imeli o svetišču, ki ga je na tistem kraju postavil Konstantin. Druge izkopanine, ki so jih našli v različnem času in jih je videti na kraju samem ali pa so vzidani v sedanjo baziliko, in izkopavanja, ki so jih že izvedli v različnem času, nam omogočajo, da bolje poznamo načrt antičnega sp omenika, za katerega je napravil tloris sloviti dominikanski pater Henri Vincent, ravnatelj „Ecole biblique“. Njegov tloris je v vseh knjigah, ki govore > sveti deželi. Sedanja odkritja potrjujejo vse, kar je bilo doslej znanega o baziliki.
Po študijih „Ecole biblique“ v Jeruzalemu je bilo veliko svetišče postavljeno na pobudo škofa Makarija s posebnim zanimanjem Konstantina, zlasti po potovanju njegove matere sv. Helene, ki je prišla v Jeruzalem in našla Jezusov križ. Sestavljeno je bilo iz dveh bazilik na pravokotnem prostoru, ki je bil dolg 132 m in širok 38 m. Pred zidom sta bila dva propileja, ki sta se vcepljala v apnenčaste stebre „cardo maximus“ Aelije Kapitoline, kot je Hadrijan imenoval mesto, postavljeno z njegovo pomočjo na ruševinah starega Jeruzalema. Nekaj stopnic je vodilo k trem vratom; eno teh vrat lahko vidimo v Ruskem Aleksandrovem hospicu; ta vrata so bila vzidana v judovsko ob-
čno je delil z njimi isto usodo... Temu je te dni 25 let...
Danes slovenski narod preživlja težke čase. Z zgrešenimi idejami mu hočejo dati novo realnost. Toda nimajo uspeha in ga tudi ne bodo imeli, ker so njihov^ ideje nasproti slovenskemu narodu, ki je bil in bo zmeraj katoliški in demokratičen. Materialistična dogma pojmovanja slovenskega človeka je zgrešena in nesprejemljiva za Slovence. Proti logiki naravnega zakona se komunizem ne more upirati. Naravni človeški zakon je, da je človek svoboden. In ta zakon bo zmagal nad komunizmom. ..
Zato smo se danes zbrali tu, pred spomenikom vseh, ki iso padli v borbi proti brezbožnemu mednarodnemu komunizmu, da mu izkažemo čast in , priznanje za njegovo žrtev. Naj nam bo vzor in spodbuda za nadaljnji boj, da vztrajamo v tem boju slovenskega naroda do konca, ko bo Slovenec spet svoboden gospodar na svoji svobodni zem-lii in bo lahko živel v miru, v napredku, v skladu s svojo tradicijo.
I Sledila je sv. maša za pokoj duše od komunistov usmrčenega genera’a Leona Rupnika in vseh domobrancev, ki jo je daroval č. g. Matija Lamovšek. Nekaj minut po sv. daritvi pa se je začel avdiovizualni prikaz generalove vodilne vloge v domobranstvu. Ob šte vilnih črno-belih reprodukcijah in govorni ter glasbeni spremljavi prizorov, ki so bili projicirani na platno, se je navzočim v dvorani zbudil marsikater’ trpek spomin na strašna leta komunistične revolucije in junaškega odpora slovenskega človeka proti niej, ki je kljub krvavemu koncu ostal idejno nepremagan.
S pesmijo Oče, mati je bila spominska slovesnost zaključena.
zidje, ki je vse do 1. 44 po Kristusu ščitili mesto s severa in ki so ga 1. 135 porabili kot temelj za forum Aelia Capitolina.
Ta tri vrata so vodila v atrij, v katerega ozadju je bila bazilika, ki se je imenovala „Martyrium“; ta bazilika je bila zgrajena na kripti, kjer so našli Kristusov križ. Bazilika je bila dolga 45 m in široka 26 m. Razdeljena je bila na pet ladij; končala 'Se je z apsido. v kateri je bil škofovski prestol, ker je služila kot katedrala za krščansko skupnost v Jeruzalemu. Apsido je ob--dajalo 12 stebrov, v spomin na 12 apostolov. Onstran bazilike je sledil nov atrij, po katerem je bilo moč priti do druge bazilike, okrogle oblike, ki je bila postavljena na kraju Jezusovega groba. Imenovali so jo Anastasis, se pravi vstajenje. Sledila je obliki rimskih mavzolejev: v središču je bila skalnata masa, v kateri je bil izkopan grob, ki ga je Jožef iz Arimateje poklonil, da bi tja položili Jezusovo truplo. Zunaj obzidja je bil zgrajen baptisterij, ki je še vedno viden in ga tudi danes uporabljajo za krst.
„...ljudje so po svojem mišljenju docela različni od tiste Evrope, ki smo jo nekdaj poznali. O nekdanjem nemškem duhu ni več dosti opaziti, izgubili so skoraj docela svojo narodno zavest in sprejemajo v večjem delu razkosanje Nemčije, kot nekak naraven pojav. Neverjetno je tudi, kako prizanesljivo gledajo na komunizem, čeprav je tudi Nemčija toliko pretrpela, izgubila, kjer so v masah na živinski način iztrebljali Nemce, zgradili berlinski zid itd. V današnji Nemčiji se ne opaža več splošno zgražanje nad tem, temveč so čustva že zelo usmerjena; na vse gledajo nekako prizanesljivo in se zadovoljujejo z dobrim ekonomskim stan-dartom in uživajo čisti materializem, ki ga jim nudi sedanji položaj.
V ostalem opažam zametke nevarnih družbenih bolezni, ki so danes še zametki, ki pa se jutri lahko pokažejo v katastrofalnih posledicah. To je hitro propadanje morale, neverjetno razvita pornografija, tako da že težko najdeš na programu spodoben film. Najhujše je splošna brezbrižnost do vsega tega in nikomur ne pride na misel, da vse to ni prav. Ta dekadenčni pojav nemorale se je začel pred leti na Švedskem in je nato segel na severno in centralno stran kontinenta.
SlOViNCt PO SVIT«
AVSTRALIJA
Žegnanje v Baragovem domu V Victoriji
Avstralski Slovenci v Victoriji so imeli pred časom svoje žegnanje. Kar lepo število se jih je zbralo najprej ^k maši, ki sta jo darovala očeta frančiškana p. Bazilij in Stanko. Daritev je bila peta in na koncu maše so vsi skupaj mogočno zapeli „Hvala večnemu Bogu“.
V dvorani so zbrane čakale obložene mize, kjer je bilo vsega za vse dovolj. Prijetno vzdušje so povečale domače melodije orkestra „Bled“; mladini v veselje pa sta zapela in zaigrala nekaj modemih nam v Argentini dobro znana brata Plesničarja.
Žegnanje je lepo uspelo in tudi gmotno precej pripomoglo k nadaljnjim potrebam tamošnjega Baragovega doma in cerkvice!
Dobrodelna prireditev v Marrylandsu
Po daljšem presledku je bila v St. Francis Hall zopet slovenska prireditev. Organizirali, vodili in izpeljali so jo sydneyski Prekmurci v dobrobit grad-benga fonda pri slovenski cerkvi v Ma-rrylandsu. Že predprodaja vstopnic je pokazala, da bo udeležba lepa. Dvorana je bila res napolnjena, uspeh pa izreden. Ni manjkalo nagradnega žrebanja, ne dražbe, za zabavo pa je poskrbel ansambel „Blue Birds“ (Lastovke).
Levičarji počasi in spretno rahljajo javno mnenje in se to opaža močno pri mladini, ki gleda na marksizem kot na neko idealno ureditev. Sliko „Che Guevare“ sem videl pri neki katoliški družini in sicer v sinovi sobi zraven različnih slik žensk in filmskih zvezd.
Cerkev po mojem mnenju preživlja usodno krizo, čeprav se o tem dosti ne govori ali piše, ker se pač to skuša zakriti ali vsaj omiliti dejstvo velikega duhovnega preokreta med duhovščino. Slišal sem, da je mlad duhovnik s prižnice omenil komuniste kot „idealiste“. Ko je nato s kora zaigrala namesto orgel prava „jazz“ muzika z ritmom sedanje mladinske glasbe, sem se moral z vso silo premagati, da nisem vstal in odšel iz cerkve, ker je vse 'skupaj le preneumno. Mislim, da bodo pri mnogih ubili vero. Moj prijatelj, ki je tudi vse 'to doživel, potem več tednov ni stopil v cerkev, ker je bil notranji odpor premočen. Sprašuje se, ali je to splošen zgodovinski pojav dekadence nečesa, kar je obstojalo 2000 let in naj bi bilo po svojem bistvu namenjeno človeštvu za vedno. Ali je to prehodni pojav, kateremu bo sledila neka duhovna reformacija. Ne vem. Vem le, da je marsikdo odtujen sodobni družbi in njenemu mišljenju ter ne najde stika.“
Spominska proslava
Kaj pišejo. . .
Prijatelj našega lista, ki se je več mesecev mudil v zapadnl
Nemčiji, nam je poslal zanimivo poročilo, kjer pravi med drugim:
Naprišen sem bil, da bi napisal kaj za Svobodno Slovenijo, ko bom študiral aktualne probleme. (Ni mi bilo določeno, o čem naj bi pisal. A ker me je mladina vedno najbolj zanimala in -pritegovala, sem se odločil za nekaj sestavkov o današnji mladini. Ne mislim se omejiti le na slovensko, saj je ta po sili razmer tako povezana z drugo, da bo vse veljalo tudi za naše mlade ljudi. Dobro poznam tukajšnjo dijaško mladino, saj poučujem na mešani državni gimnaziji že skoro 19 le', najprej dve leti verouk in potem, ko je bil ta uradno ukinjen, filozofijo in psihologijo; imam najlepše vtise o njej, e-nako tudi o slovenski, kolikor sem pač prišel do stikov z njo.
Prvi sestavek naj bi govoril na splošno o pomenu mladine, zlasti današnje. Južnoameriški škofje, zbrani v Mede-llinu, sodijo takole: „Mladina je vredna največje pozornosti in je silne aktualnosti.“ (V. 1, 1)
Zakaj ? Mladina prvič predstavlja v južnoameriški skupnosti največj0 številčno moč in ima radi posebnih razmer močan in vedno močnejši vpliv na vse javno življenje. A pravi, najgloblji pomen mladine ni v številu; je v njenem bistvu; kajti nravno zdrava mladina je vedno bila in bo prava upanja po’na pomlad za vse kroge življenja.
Pomen mladine
Silen je pomen sodobne mladine zaradi njenega števila in posebnih razmer, v katerih živi.
V Južni Ameriki je nad 70% ljudi starih manj kot 25 let; v Argentini 50%; do 30 let je tu v naši novi domovini 62% ljudi in med leti 15 do 25 kar pet miljonov. A to še ni najvažnejše; bolj važne so okolnosti, v katerih ta mladina živi in dorašča. šele te dajejo mladini njeno moč in udarnost.
Prej je mlad človek živel pretežno pod vplivom družine, prejemal različno vzgojo in rastel pod vplivom različnih nazorov. Zato je bilo med mladino težje medsebojno zbliževanje. Danes, v dobi tako močno razširjenih občevalnih sredstev (radio, TV, revije itd.) živi mladina na deželi in mestih, v revnih in bogatih družinah na splošno pod istimi nenehnimi vplivi; nje pogledi na razna vprašanja so vedno bolj enotni. Prej je mladina živela zelo razkropljena, danes je v ogromni večini natrpana v malo število velikih mest; tako je npr. samo v Montevideo natrpane po-
DR. RUDOLF HANŽELIČ
POMEN SODOBNE MLADINE
lovica urugvajske mladine in velikem Buenos Airesu polovica argentinske. Zato je psihološko še bolj zbližana in so množična mladinska gibanja in vplivanja tem lažja. Prej je bilo le malo študirajoče mladine, danes študira na različnih srednjih, strokovnih šolah in univerzah skoro polovica mladih ljudi. In zlasti na teh šolah imajo razni poklicni organizatorji skupnih podvigov delo zelo lahko, ¡saj je mladina vedno bila lahko dostopna za razne proteste in množične javne nastope. V mladini vedno bolj raste zavest posebnega družbenega sloja, ki da se mora organizirati in nastopati skupno in zavračati vsak vpliv vseh, ki niso več mladi. Tako iz dneva v dan raste njena samozavest, je vedno bolj glasna v svojih željah in zahtevah, celo drzna, prepričana da bo končno uspela.
Še več, smo v času izrednega razvoja šolstva, tehnike, industrije, birokracije; vse to zahteva ogromno število strokovno izobraženih; med starejšimi jih ni, saj ni bilo za to potrebnih šol, iskati jih je treba med mladino, ki v izredno visokem številu prejema 'o izobrazbo. 'Ker je mlad človek že po naravi bolj prilagodljiv zahtevam novega časa, mladi ljudje cesto kljub pomanjkanju skušenj, z lahkoto tekmujejo s starejšim rodom tudi na raznih vodilnih mestih, ki vedno bolj prehajajo v roke mladih ljudi. Tako se vpliv nTadinskih pogledov vedno bolj širi tudi s teh mest na vso družabno življenje.
Še več; starejši rod, ki je organiziran v raznih strankah, gremijih, ideoloških ali trgovskih skupnosti, se predobro zaveda pomena mladine in ker pač hoče vsaj ohraniti svoj vpliv in se okoristi'i, kjer se pač more, tudi s pomočjo mladine, uporablja vsa sredstva, česlo celo malo dopustna in demagoška, da si pridobi naklonjenost mladih ljudi; se jim dobrika na sto ogabnih načinov (mislimo le na trgovsko propagando), se jo hvali in vara; ko bi se radi nje in v dobro vse družbe morala povedati le čista resnica, se cesto celo odobrava stvari, ki bi jih morali odločno obsoditi, radi sreče mladine, staršev in vse družbe. Vse to le podžiga v mladini samozavest, pa tudi prezir do starejših. Se koplje prepad tam kjer bi se morali graditi mostovi.
Bistvo zdrave mladine
'Ni njena moč niti v številu niti v teh posebnih okolnostih našega časa. Njen najgloblji in največji pomen je v bistvu zdrave mladinske narave, v njeni ljubezni do pristno človeških, pravih, božjih vrednost v njej, vrednot, ki še v mladem človeku še nis0 zaprašile in oslabele radi borbe z življenjem, ki se z vso silo prebujajo prav v mladi zdravi naravi: njena želja po resnici, pravici, poštenosti, odgovornosti, sodelovanju, svobodi, značajnosti, pogumu, vztrajnosti, zvestobi, solidarnosti, borbenosti v službi teh vrednot v sposobnosti, da se zanje navduši in zanje živi z vsem idealizmom in optimizmom, in če treba radi njih sprejema tudi največje žrtve. To je bilo vedno in je tudi danes znamenje prave mladosti in njene najgloblje -vrednosti, saj so te vrednote vedno pomenile in pomenijo tudi danes najosnovnejše temelje človekove sreče, dostojanstva in lepo urejene družbe. Mladina zlasti danes te vrednote posebno poudarja in jih zahteva pri drugih. Zato je papež Pavel VI. pred kratkim takole govoril mladini: „Vi ste cvetoči venec okoli našega oltarja, ste v krščanskem občestvu naj-lepše duše, najveselejše, najčistejše; v božjem ljudstvu pomenite najdragocenejše kreposti in oblike krščanskega življenja.“
A tudi res, da So ta čudovita teženja in hotenja v mladi duši še nejasna, neizčiščena, šele v nastajanju, mlada narava pa polna viharjev in tudi nasprotnih nagnjenj, polna čustev, ki zmanjšujejo jasno spoznanje in slabijo moč volje; zato mlad človek kljub svoji najboljši volji tako lahko pada v protislovja: poln je lepih besed, ki jim pa nasprotuje in jih zanika njihovo življenje, ker je pač lahko za lepo se navduševati, a vrednote ostvarjati, jim ostajati zvest tudi v težavah, to pa zahteva veliko poguma, celo heroizma, ta pa zopet jasno spoznanje ciljev in vrednot, ki so ga vredne. In čim bolj se daje mlada narava voditi po čustvih in čim manj po trezni presoji, tem lažje pada v razkol med besedo in dejanjem in tem laže vara sama sebe. Zato mlad človek v svojih nasprotjih bolj kot obsodbo in posmeh potrebuje in zasluži dobrohotno razumevanje in po-
moč jasnih ciljev in nagibov zanje; to ji mora nuditi starejši rod.
Značilna poteza mladosti je tudi njena sposobnost navdušiti se in temu služiti z vsem ognjem, česar ne moremo lahko pričakovati od starejših ljudi. Zato papež Pavel VI. sprašuje: „Kdo si upa trditi, da je naša mladina nesposobna odpovedi in ljubezni do bližnjega, ko nam vendar prav ona v trenutkih velikih težav, daje zgled pripravljenosti se žrtvovati, se darovati, celo na heroičen način? Ne poznajo mladih ljudi tisti, ki ne vidijo v njih sposobnosti za odpoved, pogum, duha junaške službe ljubezni in da morda bolj kakor v drugih nosijo v svojem srcu heroično pripravljenost služiti vrednotam in bližnjemu.“
A mlad človek sam ve, da bolj čustvuje kot hladno presoja in da se prav radi tega lahko vname tudi za zmote in nevrednote in jim isluži z istim mladostnim ognjem in idealizmom in tako namesto gradi — pustoši in ruši. V to nevarnost mlad človek zaide toliko laže, če ga vodi napuh, domišljavost, sovraštvo, če raje posluša ljudi, ki se v iskanju svojih koristi ji dobrikajo, in če odklanja trezne, dobronamerne starejše, ki ji iz čiste nesebične ljubezni govore le čisto, čeprav morda včasih neprijetno resnico; kajti kogar ljubimo, kot pravi Kristus, mu odkrivamo resnico, ker le ona prinaša svobodo.
Nujnost globokih sprememb
Vsi čutimo danes nujno potrebo po globokih spremembah v zasebnem in javnem življenju; zato se toliko govori o spremembah struktur družabnega življenja; to hoče tudi danes zlasti mladina. Saj je ona vedno bila in bo vneta zagovornica novega, vedno nenaklonjena staremu. Bolj kot starejši se ona čuti usužnjena temu, kar se je že prež-velo, zato tako ostro zahteva nagle, revolucionarne spremembe. Ker se starejši rod teh sprememb cesto boji, s temi spremembami ne začne, ker sam ne ve jasno do kod in kako jih izvesti, pa čeprav se zaveda njih nujnosti, nastaja zlasti danes hud prepad med starejšim rodom in mlajšim; ta skratka hoče prevzeti vajeti teh sprememb v svoje roke, čeprav cesto tudi on sam ne ve, kaj hoče graditi in je za to še nepripravljen; ve le kaj hoče
meni popolno negacijo nacionalizma... Kruta realnost tistih časov je rodoljuboma pisatelju Finžgarju in arh. Plečniku povsem zameglila pogled. Nista se mogla povzpeti do spoznanja, da je borba številčno tako neznatnega naroda proti takšnemu ogromnemu vojaškemu potencialu, kakršnega sta imela Hitler in Mussolini — blazno samomorilno dejanje. Saj je v tem neenakem boju padlo neprimerno več slovenskih žrtev, kot okupatorskih, da ne prište-jem k temu število žrtev, ki so padle v navzkrižnem ognju dveh ideologij: krščanstva proti ateizmu. Zgodovinsko dejstvo je: zaradi tega malopomemb-nega slovenskega posega proti okupatorju se druga svetovna vojna med velesilami ni končala niti minuto prej, kot ji je bilo usojeno. Pravo ozadje tega odpora je bilo takrat Finžgarju, arh. Plečniku in neštetim — popolna neznanka.
Psihološko nerazumljivo je, da tudi tak človek, kot je bil arh. Plečnik, plemenita umetniška narava, človek, ki je ves živel iz svoje duhovne podobe in vere v svoje bogoslužno poslanstvo, ni našel besedice obsodbe vsaj ob umoru dr. Ehrlicha, dr. Natlačena in Nar eja Velikonja. Je pač takrat „progresivna“ infiltracija našla uspešen delokrog tudi v katoliškem taboru in ga razdvajala. Niti malo pa ne dvomim: če Finžgar in arh. Plečnik pod pritiskom in grožnjami nista protestirala proti tem umorom, odobravala jih pred svojo vestio prav gotovo nista. Takrat je bila pač vsa Ljubljana ustrahovana in ie izza vsakega vogala gledal strah -— v podobi rodom ornega brata.. .
3.
Na Finžgarja me vežejo lepi, nepozabni mladostni spomini na čase, ko sem mu še kot „nadebuden“ pesnik nosil svoje verze v trnovsko župnišče za revijo Mladika. Kadarkoli sem stopil v njegovo župnijsko pisarno,\ sem ga našel globoko zatopljenega v delo. Ali je pregledoval rokopise za Mladiko, Mohorjevo družbo in druge publikacije, ali
pa je ustvarjal kaj za sebe. Njegove besede mladim sotrudnikom so bile očetovsko dobrohotne, pronicljive, pa vendarle izpovedane nekako zviška, pridigarske. Mislim, da se je zavedal svoje veljave v slovenskem kulturnem življenju; ta njegova samozavest pa je imela tudi stvarno podlago. Že takrat se ga je prijela laskava beseda „oča“, ki si jo je z otroško prisrčnim ponosom osvojili. Njegova radodarnost s honorarji je bila edinstvena. Sam je v mladih letih kot kajžarski sin okusil mnogo revščine, zato je bilo njegovo srce široko odprto vsem, ki so bili v stiski in potrebi. Sam pravi v svojem pismu Koledniku v letu 19S8: „Moj Bog, verujte mi, da sem potrošil za svojega urednikovanja vsaj 20 jurjev (tisočakov) za razne rokopise, ki niso bili za tisk, a denarja sploh nikoli nisem zahteval.“ Tak je bil Finžgar kot človek, srčno dober, plemenit.
Ko sem nekega dne spet stopil z rokopisom v župnijsko pisarno, je bil sila razkačen, že sem se obzirno obrnil, da bi odšel, ker sem bil prepričan, da njegova nevolja velja mojemu obisku. Pa mi je velel: „Počakajte! Pravkar sem prebral rokopis nekega mladega namišljenega literata, ki trdi, da je naturalist. Tako prostaških besedi še nisem bral. Osel! Saj na kahlo tudi Iju-die hodijo, pa tega ne bomo napisali. Kako bi pa izgledalo, če bi v kaki igri na odru nastopila kahla, na kateri bi sedela glavna igralka? To naj bo sodobna umetnost?! Umazanija!“ Tako je prav po gorenjski robato rohnel in udarjal s pestjo ob mizo. Tak je bil Finžgar kot pisatelj, realist, a daleč od spolzkega naturalizma, nad katerim naj bi ise bralec naslajdl.
Nekako sredi vojne sem Finžgarja srečal v Ljubljani na cesti. Pozdravi! sem ga, on pa me je ustavil in prijazno nagovoril: „Kako je pa kaj z vami?“ Takoj mi je bilo jasno, da vrta po meni in hoče izvedeti, „na katerem bregu sem“, ali „v katerih vodah plavam“. To sta bila takrat „strokovna“ izraza
za politično opredelitev. Povedal sem mu, da sem uslužben v tiskovnem referatu Mestne občine ljubljanske, pred vojno pa sem, kar je že itak vedel, bil nekaj časa na Gorenjskem, kjer sem zbiral folklorne in mitološke paberke za Triglavske pravljice. Povedal sem mu, da sem zaradi načrtne protihitler-janske propagande tri dni po zasedbi moral peš pobegniti v Ljubljano in pustiti pod Triglavom vse svoje ogromno gradivo, ki ga je gotovo še za 20 knjig. Povedal sem mu, da sem se kot begunec s svojo družino zatekel v Stično, kjer sem prijateljsko občeval s pisateljem Ksaverjem Meškom, in kjer so me italijanski fašisti dvakrat prijeli, mi grozili s samokresom in me šele na posredovanje stiškega opata Kostelica izpustili. „In zakaj ste potem šli iz Stične?“ me je vprašal. „Pobegnil sem, ker so mi tudi domači terenci stregli po življenju,“ tsem odgovoril. — „Kaj?“ se je začudil. „Domači terenci ? Kaj sle pa naredili?“ — „Obsojal sem nasilje,“ sem odgovoril. Videlo se mu je na obrazu, da ga je moja izpoved nekako zmedla in da se mu je nekoliko omajala vera, ki je morda še lebdela v njem, da so na eni strani res sami „narodni izdajalci“, na drugi strani pa prekaljeni rodoljubi, narodni heroji. Zamislil se je, zastrmel v daljavo, kakor da išče tam razvozljanje samotanemu klobku misli; potem pa me je pokroviteljsko potrepljal po rami in rekel: „Veste, kaj vam 'svetujem? Pustite politiko in pišite svoje stvari.“ — Tako sva se ločlia.
Da Finžgar med vojno ni bil docela zasidran v „novi svarnosti“, dokazuje sam v svoji knjigi Leta mojega pozvanja, kjer poudarja, da nikoli ni bil včlanjen v OF in da jim je tudi očital, da mučijo svoje žrtve. Tudi zapovedanega kulturnega molka ise ni držal. Saj je kmalu po tistem srečanju izdal v Novi založbi zbirko mojih mladinski'1 pesmi, posvečenih mojemu — zdaj že mrtvemu — sinu Matjažu, in mi izplačal tudi izdaten honorar. Izdal pa je
tudi svojo mladinsko knjigo Makalon-ca z umetniškimi ilustracijami arh. Plečnika. Oba — avtor m ilustrator — sta torej prekršila zapovedani kulturni molk.
Moji stiki s Finžgarjem tudi v emigraciji niso bili povsem prekinjeni. Ko je na pobudo dr. Tineta Debeljaka pri Slovenski kulturni akciji izšla moja mladinska knjiga Gorjančev Pavlek, sem jo poslal obema: Finžgarju in Mešku. Če bi duhovne korenine teh dveh vodilnih slovenskih pisateljev res močno poganjale v „novem redu“, kakor si je kdo zmotno predstavljal, bi tako mene kot mojo knjigo popolnoma ignorirala in „narodnemu izdajalcu“ v emigraciji ne bi privoščila niti besedice. Tako sta pa oba knjigo prebrala in mi z laskavo pohvalo prijazno odgovorila. Če bi bilo Finžgarju dano doživeti čas, ko je v emigraciji izšla tudi Mauserjeva trilogije Ljudje pod bičem, in bi mu jo ta poslal (če je seveda cenzura ne bi zaplenila), hi jo Finžgar prav gotovo z zanimanjem prebral, se zamislil nad nji in Mauserju poslal spodbudne besede v odgovor.
4.
Finžgarjeva pisma Koledniku nw vsaj v mofnih obrisih pričajo, kako se je zadnja leta zmerom bolj poglabljal v svoj prvotni duhovni svet in z gnevom gledal, kako skuša nova oblast vernega, zavednega 'slovenskega človeka izvotliti v brezdušno, poslušno lutko. Skušal je pošteno in nepristransko presojati vse, kar se je v novem socialnem redu izrodilo pozitivnega in negativnega. Da je bil v tem presojanju vem darle nekoliko pristranski, se je komaj zavedal. Prijalo je njegovemu ¡samoljubju (in kateri človek na svetu ni vsaj malo samoljuben?), da . so ga izvolili v razne odbore in mu izkazovali čast, ki mu je pa dejansko tudi pripadala. Ko je nova oblast izposlovala pokojninsko zavarovanje tudi kmečkim hlapcem in deklam, kar je vsekakor nekaj pozitivnega, je bil Finžgar prepričan, da je s tem do kraja rešen problem
zrušiti. Za današnjo mladino je posebej značilno, da hoče revolucionarno spremembo vseh obstoječih družabnih sistemov. Zato imamo revolucionarna gibanja mladine tako na vzhodu kot na zapadu, v kapitalističnih kot socialističnih deželah in deželah tretjega sveta, v Parizu, Madridu in New Yorku, v Varšavi, Pragi in Moskvi, v Buenos Airesu, San Pablu in Kairu. Kjer vlada diktatura, mladina zahteva demokracijo, in kjer vlada demokracija, zahteva diktaturo za izvedbo revolucije po svojih nejasnih željah. Zato sodi Pavel VI.: „Moda protesta mlade ljudi zapeljuje; volja po spremembah ni podprta s cilji, ki naj bi jih dosegli. Ne čutijo v sebi strahu pasti včasih tudi v eksplozije norosti; so med njimi, ki jim je nasilje simbol možatosti in sposobnosti, kot šport v pogumu ali kot avantura zapada. So pač mladi.“
A vsi vemo, tudi mladina to čuti, kadar nastopijo hude socialne krize, kadar je treba reševati težke družbene probleme, je bolj kot navdušenje in radikalizem, potreben temeljit studii, poznanje življenja in mnoge globoke izkušnje. A kjer se lepo združuje z navdušenjem, radikalizem mladih s temeljitim študijem, poznanjem življenja in bogate skušnje starejših tam moremo zares pričakovati, ne zamotavanja in večanja problemov, ampak njih temeljite rešitve. Zato je zlasti za ost-varjanje boljšega družabnega reda nujno sodelovanje mladih in starih.
A kako ga doseči? Predvsem z iskrenim medsebojnim spoštovanjem in razumevanjem! Mladina mora čutiti, da jo zares spoštujemo, da jo radi njenega bistva celo občudujemo in iskreno radi imamo. Starejši svet bo tako rad priznal svoje napake in opustitve, a tudi mlajši bo lažje priznal, da je od starejših ogromno prejel in da je šele na začetku spoznanja sebe in družbe in družbenih problemov, ki jih bo mogel srečno reševati le povezan v iskrenem iskanju rešitev s starejšim rodom. Iskati moramo ideje, poglede in želje, ki so že skupne obojim; z mirnim in spoštliivim dialogom bo treba čistiti in pojasnjevati točke, v katerih še nismo edini in to z eno samo željo: iskati resnico in z njo služiti vsej družbi; in sem prepričan, da se bo končno doseglo sodelovanje ogromne večine starejših z mladino v ustvarjanju lepšega in bolj pravičnega družabnega reda.
Zaupajmo v to sodelovanje, zaupajmo drug drugemu.
Cankarjevega Hlapca Jerneja. Za skritimi kanali revščine, ki je v Sloveniji ostala nedotaknjena do danes, ni stikal. Bilo bi pa tudi brezplodno prizadevanje, kajti nova oblast je to revščino skrbno prikrivala... Te skrite kanale revščine pa je izsledila verna, zavedna slovenska mladina, ki se zbira okoli revije Ognjišče, ki izhaja doma in prinaša v vsaki številki posebno poglavje: Poštni predal dobrote. Pod tem poglavjem najdeš na stotine in stotine imen dijakov in dijakinj, visokošolcev in vi-sokošolk pa tudi revnih služkinj in kmečkih deklet, ki o svojih skromnih prihrankov kupujejo mnogim invalidom invalidske vozičke, pozabljenim vdovam šivalne stroje, družinam s številnimi otroki pošiljajo zavitke is hrano in denarne prispevke, onemoglim, zapuščenim in bolnim pa dostavljajo spodbudna in tolažilna pisma. Lahko smo ponosni na to zavedno, verno slovensko mladino, ki je ohranila svoj idealizem v skladu s Kristusovim naukom o dobroti, usmiljenju in ljubezni do bližnjega.
Že v prvem v knjigi objavljenem Finžgarjevim pismom Koledniku v letu 1932 pravi: „Realno življenje je kruto in brez srca. Treba se je uravnati po njem.“ Kakor da bi že tedaj slutil usodne čase, ki so prišli, in se je že vnaprej pripravil, da bi 'Se tudi on po njih „uravnal“... V pismu, ki ga je poslal Koledniku leta 1938, prosi in roti: „Naj vendar naši kmetje, tisti, ki imajo lepa posestva, ne tiščijo v tovarno, naj drugim nikar ne odjedajo kruha in naj ne zapuščajo zemljo. Če to opustimo, bomo propadli kot narod.“ — Ker sproti prebiram pisma, ne vem, ali je Finžgar v poznejših pismih kje povzdignil glas v zaščito našega kmetijstva, ko je videl, kako nekatere slovenske kmetije v svoji nerentabilnosti propadajo, kako kmečki fantje in dekleta trumoma odhajajo na delo v nekomunistične države ali v domače tovarne.
(Dalje prihodnjič)
Po dobrih treh letih smo tako prejeli drugi del življenjepisa škofa Rožmana: Dr. Jakob Kolarič, Škof Rožman, II. del, Družba sv. Mohorja v Celovcu 1970, 542 strani. (Prvi del istega avtorja je izšel pri isti Mohorjevi družbi 1. 1967, 382 strani.)
Ta drugi del podaja dokaj samostojno in zaokroženo poglavje iz Rožmano-vega življenja. „V glavnem obsega,“ koit ugotavlja avtor sam, „Rožmanovo delo do začetka druge svetovne vojne, to je od 31. julija 1930, ko je za škofom Jegličem prevzel vodstvo ljubljanske škofije, do pomladi leta 1941. Tu in tam pa avtor poseže tudi v čas druge svetovne vojne in še preko nje prav do konca Rožmanovega življenja. To je storil posebn0 tam, kjer opisuje škofa Rožmana kot dušnega pastirja v njegovem odnosu do vernikov, zlasti do otrok in mladine, in njegovo obširno delo v katoliških in verskih organizacijah. Kot nedeljivo celoto je avtor gledal tudi Rožmanovo razmerje do duhovnikov in do Rima, zato je v tej knjigi v celoti orisan tudi ta njegov odnos.“
Tako nam knjiga predstavlja objektivno in iz cerkveno-zgodovinske perspektive gledano, življenje katoliškega škofa v desetletju pred drugo svetovno vojno; v posebnih razmerah, kot so bile v naši domovini. Prikazuje nam njegove naloge, v zvezi s tem razmere, dalje izvršeno del0 in ob tem njegove uspehe in zasluge, ob vsem še njegov značai, pri čemer avtorja kot duhovnika zanima posebej značaj pod moralno-ascetičnim vidikom.
Razdelitev tako obsežne snovi kot tudi vidiki, ki določajo zasnovo takega dela, so možni najrazličnejši in dva avtorja bi si v tem ne bila enaka.
Razdelitev snovi v tej knjigi je jasna in pregledna, in sicer na pet poglavij :
V	prvem poglavju razpravlja o splošnih Rožmanovih škofovskih funkcijah, to je o njegovem pastirskem delu predvsem glede na- vernike-laike. Tako ga vidimo na njegovih škofovskih vizftaci-jah in birmovanjih: v šoli, v cerkvi, v spovednici, na prižnici, pri vizitaciji župnijske uprave.. . Pri tem nas zlasti zanima škof Rožman kot izreden pridigar in prijatelj otrok in mladine. Učil je svoje vernike tudi po pisani besedi, zlasti s svojimi pastirskimi listi.
Drugo poglavje kaže škofa Rožmana v odnosu do klera: do svoje podrejene duhovščine, do prirejenih hierarhov-škofov, pa tudi do nadrejene hierarhije, do sv. sedeža, papeža. Zlasti za vsakega laika bo to posebno zanimivo branje, ker odkriva svetu navadno prikrito dogajanje in velike probleme v vodstvu Cerkve. V Rožmanovem primeru gre že v tej dobi njegovega škofo-vanja za važne zgodovinske dogodke: v času unitarističnih režimov v prvi Jugoslaviji in jugoslovanskega Sokola, v obiskih pri papežu v zadevi slovenske manjšine v Italiji pod fašizmom... Tu je tudi govora o graditvi novega velikega semenišča v Ljubljani (Baragovo semenišče), ki naj služi- vzgoji novih duhovnikov.
Tretje poglavje je posvečeno „velikim delom“" škofa Rožmana, tj. posebnim nalogam, ki se jim je posvetil z vso dušo in 'so značilne za njegovo ško-fovanje v tistih desetih letih. Ta dela so izrazito in izključno duhovnega značaja. Sem spadajo: skrb za zaprte duhovne vaje, Marijine kongregacije, Fantovski odseki in Dekliški krožki, Katoliška akcija, ki ji je po želji Cerkve in po osebnem prepričanju posvetil posebno iskrb in ljubezen, delavski problemi, organiziranje dobrodelnosti, skrb za izseljenstvo, misijoni, Baragova kanonizacija, apostolat tiska, liturgična obnova, Bratovščina sv. Družine, škofijska sinoda 1. 1940.
V	četrtem poglavju prikazuje avtor škofa Rožmana v zvezi z „velikimi dogodki“ v tistih letih med Slovenci in v ljubljanski škofiji, ki je vanje prav on „odločilno posegal ali pri njih vsaj odlično sodeloval“ (str. 329). To so bile pomenliive obletnice in jubileji (25-let-nica škofovih zavodov, 1500-letnica E-feškega koncila, 1900-le'tnica odrešenja, 800-letnica samostana v Stični), veliki kongresi (jugoslovanski evharistični v Ljubljani 1. 1935, mednarodni Kristusa Kralja v Ljubljani 1. 1939), tabori in kulturne prireditve ter smrt in slovo od zaslužnih slovenskih mož (nadškof Jeglič, škof Gnidovec, narodni voditelj dr. Anton Korošec).
Peto poglavje za konec tega dela je posebnega značaja: govori 0 škofu Rožmanu v njegovem zasebnem življenju. Avtor je vsekakor postavil to snov na ito mesto, ker je s tem dovršeno Rožmanovo življenje in delo v rednih
DR. FRANC GNIDOVEC:
v
Življenjepis škofa dr. Gregorija Rožmana II. del
razmerah. Zakaj potem so prišli izredni časi vojske in komunistične revolucije in begunstva.
To poglavje osvetli v mnogočem psi-hološko-moralni značaj škofa Rožmana, ko govori npr. o njegovih talentih in študiju, duhovnem življenju, o pobožnosti do sv. Rešnjega Telesa, 0 njegovem premagovanju, sprejemanju uradnih obiskov in njegovem uradovanju, o njegovi razburljivosti...
*
Tudi v tem delu Rožmanovega življenjepisa, kot v prvem, je nakopičeno ogromno zgodovinske 'snovi in že samo to po avtorju izvršeno delo je res veliko: predelano toliko literature, ki se nanaša na škofa Rožmana, zbranih, kritično primerjanih in presojanih toliko osebnih pričevanj o njem.
Tu nas ne zanimajo neštete posameznosti, ampak — kar je tudi avtorju glavni namen —• podoba škofa Rožmana. Ta se iz vsega vedno bolj jasno oblikuje pred nami: njegovo veliko in vsestransko škofovsko delo, njegov zgodovinski pomen, njegov psihološki in moralni značaj.
Celoten življenjepis o tem govori, na nekaterih mestih je to kot v povzetku še s posebnim poudarkom izraženo.
Po mnogovrstnem delu, ki se mu je škof Rožman z vso dušo posvetil in prinesel vanj novega ognja in dosegel lepe uspehe, mu dajejo različne naslove, kar ni brez utemeljenosti: škof presvete Evharistije, Marijin škof, škof velikih kongresov, škof Katoliške akcije, fantovski škof, izseljenski škof, misijonski škof... (str. 270).
Vse to Rožmanovo delo je bilo zgolj verskega, duhovnega in karitativnega značaja, kot je v skladu s poslanstvom duhovnika in škofa, ne politično. Sam poudarja svojim duhovnikom že kmalu po svojem nastopu: „Razmere se razvijajo v ¡smeri, ki nas duhovnike vedno bolj vodijo v duhovno delovanje. Tudi to moramo uporabiti za rešitev duš.. . Sicer nam služi zunanje delovanje za sredstvo, da duše Bogu pridobimo, a nevarnosti ni manjkalo, da se v zunanjostih izgubimo, kar 'je bistvenega pa zanemarimo. Notranje morajo biti duše zvezane s Cerkvijo in Bogom. To zvezo, če mogoče, v vseh dušah ustvariti, je naša glavna dušno-pastirska dolžnost“ (str. 162, novoletno pismo duhovnikom 1932).
zi vso našo zgodovino. Storil je to zavestno, z vsem čutom odgovornosti in računajoč na težke posledice in žrtev svojega življenja. In te odločitve se nikoli ni kesal. In se zdi, da se bo res ob njej odločala nadaljnja usoda našega preskušenega naroda, srečna ali nesrečna.
*
Po psihološki plati, tj. kolikor niso v neposredni zvezi is svobodnim delovanjem, pridejo v življenjepisu na vrsto različna svojstva njegovega značaja. Tako vidimo njegove intelektualne sposobnosti in njegovo vsestransko izobrazbo in pripravljenost za svoje poslanstvo. Pozornost vzbuja njegova govorniška sila, ki ima poleg drugih potrebnih fizično-psihičnih sposobnosti pri njem še tele zanesljive osnove: obvladanje jezika, globoke in jasne misli, spretno izražene v slikovitem in včasih literarnem jeziku, psihološko poznanje človeka. On je na najrazličnejših področjih in ob najrazličnejših priložnostih vedn0 povedal pravo misel in s pravo besedo, ki je vžigala, kot so od niega kot škofa pričakovali. V tem pogledu se kaže škof Rožman kot izredno veder in gibčen duh. To se kaže 'tudi v drugi njegovi lastnosti, v njegovi veliki družabnosti, ki se je v njej znal prilagoditi vsakemu' človeku in vsakemu značaju; znal je biti tako očetovski in tako prijateljski. Socialno nosi v svojem značaju neko posebno privlačnost.
Omenjajo se tudi nekatere njegove neugodne naravne lastnosti. Tako predvsem njegova priložnostna razburljivost, pa tudi neka lagodnost, v kateri se je npr. tako dobro počutil v družbi, pa ga ni vleklo k problemom njegove službe, k uradovanju; neka neodločnost v zavlačevanju z odločitvami, kolikor ni bila 'to previdnost iz strahu pred prenagljenostjo; tudi je morda zanj značilen nek pesimizem ob pogledu na prihodnost, če ni bil to snet pravi pogumni življenjski realizem, ker so se njegova predvidevanja in strahovi splošno tako točno uresničevali.
Po moralni plati, tj. kolikor je v neposredni zvezi z njegovo svobodno de-
javnostjo, moremo kar tu na prvem mestu omeniti njegovo globoko nadnaravno čutenje; svet vere mu je bil živa resničnost. O Bogu, Kristusu, o sv. Režnjem Telesu, o Mariji, našem odrešenju, govori iz živega prepričanja in ne iz naučenosti. Bil je kot bogoslovni profesor pravnik, pa je kot dušni pastir ves mistik, ogenj, ki ogreva in vžiga. Izreden je njegov čut odgovornosti v škofovski službi, ki se pred nje odgovornostjo kar zgraža in mu vliva v srce strah, pa ga tudi sili k žrtvam. Kaže dosledno ascetično resnost in prizadevnost. Če je bil po naravi nagnjen k lagodnosti in k razburljivosti, je vendar izvršil tolika dela in je po drugi strani toliko vdano pretrpel, da mu v tem med škofi ni tako lahko najti enakega. V mnogovrstni dejavnosti škofa Rožmana se razkriva njegova široko-srčnost: vse dobro ga veseli in povsod, koder more, pri tem z iskreno zavzetostjo pomaga.
*
Avtor ne skriva svojega občudovanja do škofa Rožmana. Izrecno s poudarkom kaže njegove zasluge, kreposti in naravne prednosti; tudi zanj neugodne primere podaja odkrito, a jih skuša razložiti. Vse 'to večkrat ne bi bilo potrebno, ker zgodovinski podatki sami dovolj jasno govore. A avtor hoče olajšati presojanje preprostemu bralcu; tudi je moralno-ascetično ocenjevanje v skladu s ¡stališčem in gledanjem avtorja-duhovnika in razumljivo tudi glede na opisovano osebnost, ki je tu škof. Nekatere ta način razpravljanja moti, a druge prav tako more dvigati. Zakaj vse je dobro utemeljeno, vsa plemenitost, ki se razkriva v opisovani osebnosti in v avtorjevi zavzetosti ob tem in njegovi hvaležnosti do velikega škofa, jim more biti v vzpodbudo in jih etično dvigati. Po svoji zgodovinski vrednosti pa delo zato tudi nič ne trpi: zakaj popolnoma jasno je v knjigi, kaj so v njej zgodovinski podatki in kaj je avtorjevo ocenjevanje. Končno — kateri avtor ostane kdaj v življenjepisu svojega junaka osebno popolnoma indiferenten ?
Razpravljanje je v knjigi jasno in
urejeno ter izdaja logično disciplinirano mišljenje avtorja. Pripovedovanje je zanimivo in živo, v nekaterih anekdotah kar slikovito in napeto. Jezik je preprost, jasen in lep. Kar sem ob njem začutil nepravilnosti, sem redno ugotovil, da je bilo to le v navedbah, kjer je avtor zvesto in spoštljivo ohranil izraze pričevalcev. Avtor je storil vse, da branje ni težko in da ga je olajšal tudi vsakemu preprostemu bralcu, kar je bil očitno — kot že omenjeno — pisateljev namen. Zato tudi vsak količkaj težji izraz v opombah sproti jasno razloži. Vsa snov je razčlenjena v številna krajša poglavja s posrečenimi izrazitimi naslovi. Tudi po tem je branje knjige olajšano in prijetno.
Avtorju gre velika zasluga, da se je odločil za to delo in toliko truda. Želeti je le, da v tej smeri in po svoji zamisli nadaljuje in — če le mogoče — dokonča to delo, ne glede na morebitne glasove s te ali druge strani. S tem življenjepisom bo dovršil veliko delo za naš narod. Z Rožmanom bo šel tedaj v zgodovino ¡tudi ta življenjepis. O Rožmanu se bo še veliko pisalo in nihče ne bo mogel mimo tega dela, ki bo ostalo prvo in temeljno v bibliografiji o tem ljubljanskem škofu. Hvaležna mora biti avtorju posebno naša emigracija, ker je s tem delom on izvršil v veliki meri dolžnost, ki jo ima emigracija pred svojim narodom.
In naša dolžnost?
Ta knjiga spada v vsako našo knjižnico in v vsako zavedno družino naše emigracije, ki je v usodni odločitvi 1. 1945 zapustila domovino skupaj s škofom Rožmanom.
In berimo! Razumeli bomo bolje položaj našega naroda nekdaj in ob tem njegov sedanji položaj in našli bomo -memice, ki naj ga vodijo v srečnejšo bodočnost. Škof Rožman nam more biti luč, ki sveti v brezglavo zmedo naših časov.
Pred leti je škof Rožman obiskoval slovenske družine, raztresene po obojni Ameriki in Evropi, in prinašal vanje toliko tolažbe in veselja. Kaj bi žrtvovali danes, če bi ga še mogli tako sprejemati v svojo sredo!
P0 tem svojem življenjepisu nas more danes obiskati in nam prinesti svoj blagoslov.
M. K.:
OB FINZGARJEVIH PISMIH KOLEDNIKU
*
Iz vsega je viden zgodovinski pomen škofa Rožmana v slovenskem narodu, kot je na nekaterih mestih tudi izrecno izražen: „škof Rožman je duhovno slovenski narod pripravil na prehod iz Missijeve in Jegličeve dobe in ga pripeljal do praga časov in razmer, v katerih danes živi“ (str. 162). „Prizadevanje, da se težišče iz zunanjega udejstvovanja prenese v notranjost, je značilno za vse Rožmanovo delo v ljubljanski dobi njegovega škofovanja“ (str. 162).
Tako sodijo o njegovem pomenu tudi drugi poznavalci njegovega dela: „In vendar se zdi, da je kljub veličastni organizacijski delavnosti škof dr. Rožman vedno iskal rešitve časovnim problemom v poglobljenju in zasidra-nju verskega življenja na globoko. V tis+i najgloblji revoluciji, ki zajame notranjega človeka in ga od sebeljubja obme k izvoru vse dobrote, k Bogu. Ni zanemarjal zunanje delavnosti, ker je poznal nie potrebe, koristnost in blagoslov. Toda težina naj bi vedno bila na notranji posvetitvi“ (str. 407, dr. Ivan Ahčin).
V skladu s tem so tudi poznejše velike odločitve škofa Rožmana in je v luči teh ugotovitev umljiv njih pravi pomen. Pravijo 0 njem, da se je zaradi previdnosti težko odločal, je odlašal z odločitvami, da je vsakemu dal prav in ni znal reči: Ne! In vendar se je ob komunistični revoluciji odločil brez vsakega oklevanja, ko so nekateri iz njegove okolice omahovali in drugi celo šli svojo pot. On ni mogel drugače in bi izdal sebe in svoje škofovsko poslanstvo, ki ga je jemal tako resno — 'to je njegova slabost ali pa njegova veličina. On 'se odloča kot dušni pastir in kot škof, ne kot politik, ne glede na trenutne politične koristi. On je odločil v imenu najvišjih in neminljivih principov človeške, in krščanske etike in je na veliko prevaro 20. stoletja v našem narodu spregovoril jasni in odločni: Ne! Ta bo odmeval kot trajen opomin sko-
1.
Franc Šaleški Finžgar je bil ena izmed najmarkantnejših osebnosti slovenskega javnega, kulturnega pa deloma tudi političnega življenja: katoliški pi-sateli, v mladih letih tudi pesnik, dra-ma+ik, dolgoletni urednik Mohorjeve družbe, in Mladike, kritik, predavatelj, gospodarstvenik, prosvetar in zadružni delavec po raznih farah na deželi. Kot književnik spada nedvomno med prvake naših leposlovnih ustvarjalcev, ki še danes kraljujejo med nami- Prešerna. Cankarja, Otona Župančiča, Meška, dr. Preglja, dr. Tavčarja idr. Zato zasluži, da se ob knjigi, ki jo je za stoletnico njegovega rojstva, da bi se tako oddolžila možu, ki je ¡tri desetletia urejeval Mohorjevo družbo in ii zapustil bogate sadove, nekoliko obširneje pomudimo in skušamo Finžgarjev lik s treh strani osvetliti: kot kulturnika, duhovnika in človeka — s senčne in sončne srani. če tra na hočem površno vrednotiti it"di kot človeka, moram nekoliko poseči v svoje osebne snomine nanj in ¡stike, ki so se deloma ohranili še v emigraciji. Naj bodo ti drobni zn-; trski na rob Finžgarjevega življenja in smrti skromen doprinos k naši prevratni dobi v znameniu ločitve duhov.
Martin Jevnikar, ki je Finžgarjev^ nredvojna in povojna pisma Koledniku zbral v skladno celoto, je v tehtnih, zgoščenih besedah prikazal lik tega našega velikega moža, ne da bi se spuščal. v kritično presojo Finžgarievih duševnih prejtkesov in razočarani v zadniih letih življenja. Vsakemu pismu ie Jevnikar priključil številne opombe.
ki sn dragoceni kultumo-zgodoviusVj
drobci in dokazujejo, s kakšno zavze-fosti0 in ljubeznijo se je lotil tega zamudnega dela. Dn.vri del svojega infon-mativnega uvoda je Jevnikar posveM) s toplimi besedami našemu nainlodovi-teišemu preoblikovalcu slovenske knu-ževnos+i v tuje jezike — dr. Ferdinandu Koledniku, ki je z njemu priroienim zanosom in idealom ponesel slovensko
ime med najrazličnejše narode sveta. Prav je, da se je Mohorjeva družba v Celovcu spomnila obeh mož, ki sta vsak na svojem področju neumorno delala za čast in ¡slavo naroda, ki so mu iz stoletja v stoletje zadajali smrtne sunke — pa „umreti noče“...
Po Finžgarjevi smrti 2. junija 1962 je umetnostni zgodovinar Marijan Marolt v Zborniku Svobodne Slovenije nanizal nekaj svojih osebnih stikov z njim; podpisani pa isem, ko sem prebral Finžgarjevc knjigo Leta mojega popotovanja, v nekdanji reviji Slovenska pot napisal članek svojemu nekdanjemu mentorju v spomin. Ne prvega ne drugega nimam več pri roki, zato iz tepa vira ne morem črpati ničesar. Spominjam se le, da sem odklonil nekatera Finžgarjeva zmotna stališča v knjigi (isto je storila tudi Mohorjeva družba v Celovcu v svojem Koledarju po FinžigarjevS smrti), v glavnem pa sem mu skušal biti pravičen in prizanesljiv ¡sodnik. Saj so zaključne besede v knjigi nekak Finžgarjev testament, v katerem odločno izpoveduje svoj svetovni katoliški nazor, ki pomeni popoln odklon nasilnega poseganja tujih ideologij v narodovo versko in duhovno življenje.
2.
O Finžgarju pisati ni lahko. Bil je tako samosvoja, zamotana narava, da ji je težko priti, od dna. Tole pisanje ni nobena študija o njem — za takšno nalogo je moje pero prešibko —, marveč skupek bežnih misli, kritičnih pripomb in razglabljanj — vse v iskrenem hofenju, da pisatelju ne bi delal krivice.
Koit duhovnik je bil Finžgar iskren bogoiskatelj vse življenje in tega prepričanja ni zatajil nikoli. Neutrudno je romal za Cankarievim križem na gori. Da se mu je ta Križ na gori izmaličil v varljivo fatamorgano, brez božjega pridiha, se mu je po bridkih izkustvih razodelo šele nekaj let po vojni. Kot človek je bil Finžgar na videz trda
gorenjska grča, ponosno vzravnan, neupogljiv. Pa temu ni bilo tako. Da, tudi ta, na zunaj v načelih do kraja zgrajena osebnost, se je nekajkrat zamajala kot trs v vetru in lovila ravnotežje v svoji notranji razdvojenosti. Morda je vsa tragika Finžgarjeva v tem, da je bil kljub svoji zunanji možatosti sila krhka posoda otroško prisrčne naivnosti in lahkovernosti. (Isto je naglašal že Marijan Marolt v svojem članku.) Ves presunjen je ob začetku vojne prisluhnil sirenskim glasovom novih prerokov, kulturnih in teoloških progresistov. Ti so imeli že pred vojno svoj „štab“, ki se je zbiral po raznih gostilnah in razvijal strateške načrte za bodočnost ter krojil usodo narodu. Glavno besedo v tem „štabu“ je menda imel Oton Župančič, ki je kar čez noč pozabil, da je bil še malo prej nekak dvomi pesnik kralja Aleksandra in njegovega sina kraljeviča Petra, pa potem postal dvomi pesnik novega diktatorja, ki se je pojavil na obzorju. Skok iz ene skrajnosti v drugo — kdo bi si nad tem težil vest! Ovinkarstva, prilagodovanje, zapečkarstvo, sopotni-štvo, kameleonsko spreminjanje barv — to je bila v tistih zmedenih časih velika moda!
V to pisano družbo kulturnih progresistov, ki ¡se je pozneje med vojno razšla, sta nekajkrat zašla tudi dva goreča slovenska rodoljuba: pisatelj Finžgar in arh. Plečnik. Oborožen odpor proti okupatorju se jim je vgnezdil v narodni ponos kot nekaj legendarnega, svojstvenega v slovenski zgodovini. Tudi njima se je menda povsem izbrisalo iz spomina, da je še malo prej ob Siimovičevem puču, ki je povzročil vse gorje, ki se je razlilo nad slovensko zemljo, korakala številna povorka navdušenih jugoslovanskih nacionalistov, pela hvalnice kralju Petru in hujskala na vojno. In prav ti ^prekaljeni“ jugoslovanski nacionalisti, so prvi ob vdoru Nemcev in Italijanov pometali orožje proč in zašli v ekstrem, ki po-
Dotiskana je 29. knjižna izdaja založbe Svobodna Slovenija, Zbornik 1970. Se nekaj dni, pa bo Zbom nik 1970, spet dokaj zajetna knjiga, ki ima čez 300 strani, na našem knjižnem trgu-.
Zbornik 1970, ki so ga uredili Miloš Stare, dr. Tine Debeljak, Pavle Fajdiga, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit, je posvečen koroškim Slovencem za 50-letnico plebiscita in njihovi stoletja trajajoči borbi za narodni obstoj. Tudi to pot je Zbornik nadvse pester, bogat, dokumentaren; skratka vreden, da ga vsak Slovenec vzame v roke in ga bere in študira, se seznanja z življenjem in delom rojakov v zdomstvu in zamejstvu.
Začenja se Zbornik 1970 s petim nadaljevanjem razprave, ki jo sestavlja dr. Anton Podstenar, z Bojem slovenske manjšine v Krški škofiji na Koroškem — Avstrija — za verski pouk otrok v slovenščini. V tem nadaljevanju razprave nas pisec seznanja z metodami nemških nacistov v zastraševanju Slovencev od konca prve svetovne vojne pa preko množičnega izseljevanja Korošcev med drugo svetovno vojno do prikritega rovarjenja po porazu nacistov do zadnjih dni. Prav gotovo je ta razprava tako temeljita, da jo mora študirati sleherni, ki mu je slovenstvo mar. Pri teh dokumentarnih ugotovitvah razprave je Mucherjeva krivica še bolj krivična.
RAZPRAVE — DOKUMENTI — PRIČEVANJA
V poglavju RAZPRAVE — DOKUMENTI — PRIČEVANJA bomo našli mnogo branja, primernega za študij in razmišljanje.
Na prvem mestu nam dr. Milan Komar v Listih iz dnevnika v kratkih glosah in klenem jeziku naniza najrazličnejših misli, ki jih bo vsakdo z užitkom bral.
Delo dr. Korošca v dunajskem parlamentu nam prikaže na podlagi dokumentarnega gradiva iz stenografskih zapiskov dunajskega parlamenta Jože Košiček. Ti dokumenti so važen doprinos za boljše poznanje dela našega velikega državnika v letih do prve svetovne vojne in med njo.
O koroškem vprašanju in plebiscitu je bilo že veliko napisanega, tudi v naših prejšnjih Zbornikih, pa vendar je važen vsak nov prispevek o tem. članek I. M. Pred petdesetimi leti in pričevanje Andreja Tišlerja Nekaj spominov na Koroško ob 50-letnici plebiscita vsak po svoje o-svetljujeta nekaj pogledov na to našo narodno tragedijo.
ZBORNIK SVOBODNE
SLOVENIJE 1970
Jože Lekan je v svojem dnevniško pisanem Maribor ob izbruhu vojne 1941 opisal svoje pričevanje, ki bo gotovo zanimalo ne samo tiste, ki so sodoživljali one težke čase ter tiste, ki jih pozajo le po pripovedovanju staršev ali dedov, ampak tudi zgodovinarje. — Prav isto velja za pričevanje Rafaela Ribiča Rab — taborišče smrti. Saj je pisec vse to sam doživljal in sam trpel.
Naši veliki možje niso napisali mnogo avtobiografij; zdi se celo, kot da jim je tako pisanje odvečno. Tudi dr. Miha Krek ni izjema med njimi. Kakšna škoda! K sreči je dr. Krek zapustil precejšen oseben arhiv, ki še skriva mnogo neznanega materiala. Iž tega arhiva je Jože Košiček zbral in komentiral nekaj Dokumentov iz arhiva dr. Kreka. Ti dokumenti izpopolnjujejo Krekov življenjepis, posebno važni pa so tisti, ki se nanašajo na njegovo delo za slovenski narod v tistih usodnih dneh svetovne vojne. Iz njih se vidi kako se je trudil prikazati boj in težavo slovenskega človeka zahodnim zavezikom v dobi okupacije in borbe proti komunistični revoluciji. Po koncu vojne pa je dr. Krek nadaljeval svoje delo za Slovence, postal je begunec, enak z njimi; z zvezami pa je skušal reševati, kar se je dalo. Dr. Frido Pogačnik in dr. Ludvik Puš pa ob koncu še dopolnjujeta po osebnih pričevanjih Krekovo delo za slovenske begunce v Rimu in politično delo pri ustanavljanju Kr-ščansko-demokratske zveze za Sred-njp Evropo.
Dr. Vinko Brumen je znan po svoiih razpravah. Njegova •razprava Kdo bodi sodnik? krepo posega v naše izseljensko skupnost; misli v niej so dober pripomoček za razmišljanje.
Anica Kraljeva je v Skromnem poklonu velikemu knezu prikazala zadnjega Slovenca na metropolit-skem sedežu v Gorici, nadškofa Frančiška Borgia Sedeja, ki ga mnogi poznamo komaj po imenu, pa je bil velik kot duhovnik, kot človek in kot Slovenec.
Dr. Tine Debeljak je napisal Donesek k stoletnici naravoslovca Ivana Regna, znanstvenika svetovnega slovesa. Iz Regnove zapuščine ie med drugim zanimiv njegov Op-ravilnik, knjiga v katero je zapisoval vsa prejeta In odposlana pisma pa v kratkih stavkih v slovenščini in nemščini tudi najvažnejše slovenske in svetovne dogodke.
Komunistična prevratnost v Latinski Ameriki je zelo delavna. Za
SLOVENIJA
nas, ki smo revolucijo doživeli doma, še bolj pa za naše otroke, je vendar nujno, da se čimbolj seznanimo s sedanjimi metodami komunizma. Zato mora razpravi Pavleta Fajdige in Toneta Mizerita Kastro-komunistična revolucionarna taktika in Smer in strategija mestne gverile pozati in preštudirati vsak Slovenec.
Ekonomske probleme v komunističnih državah prikazuje dr. Ljubo Sire, ki je priznan strokovnjak za ta vprašanja. Njegov kratki, a jasni članek Ali je vse mirno na vzhodni ekonomski fronti lepo osvetli vsa ta vprašanja.
Poglavje se zaključuje s Tremi pričevanji o Jožku Krošlju. Prav gotovo to tudi zasluži pokojni Jožko, saj je bil dve desetletji faeto-tum „Svobodne Slovenije“ in kot ro-ien časnikar tudi ni moglo biti drugače v pričevanjih Zvestoba in vestnost,. časnikar in V izseljenstvu so Jože Košiček, Pavle Fajdiga in Miloš Stare vsak s svoje strani osvetlili njegov lik.
NAŠI GORNIKI
NAŠI GORNIKI imajo že vrsto let svoje poglavje v Zbornikih. Tudi to pot niso zatajili. Jure Skvarča nam pripoveduje o naporih in uspehih Sl oven sko-argeti n ske odprave 1968-69 na celinski led z vzponom na Cerro Boj, Cerro Vivod in z vzponom na Cerro Norte iz odprave leta 1969-70; Vojko Arko pa je napisal Glose ob zmagi na Cerro Norte in Nekaj spominov na planinca Petrička. Gorniško poglavje krase poleg fotografskih posnetkov z odprav še odtisi z lesorezov Andreja Makeka in fotografija Goršetovega Plezalca.
SLOVENSTVU V ČAST — NARODU V PONOS
V X., poglavju SLOVENSTVU V ČAST — NARODU V PONOS sta
predstavljena naša vrhunska gornika brata Jure in Peter Skvarča, ki sta znana ne samo argentinski javnosti, ampak po poročilih American Alpine Journal tudi angleško govorečemu svetu.
RAZGLEDI
Zajeten del Zbornika 1970 obsegajo RAZGLEDI. V njem so podpoglavja z najrazličnejšo snovjo. V Slovenski besedi in pesmi pisatelj Jože Krivec priobčuje črtico črna cesta, v kateri riše življenje domačina Miguela in njegove družine v kordobskih gorah, pesnik Vladko Kos pa je prispeval Pesmi iz Tokia, Elegijo večerni smehljaj in Na tvojem srcu. Za tem pa se dr. Tine Debeljak spominja Smrti pisatelja Stanka Majcna, umetnika slovenske besede in pesmi, ki je umrl decembra 1970.
Nas zanima življenje Slovencev v zamejstvu. Jože Jurak je prikazal Razgibano prosvetno življenje na Goriškem, dr. Andrej Bratuž Politično sliko goriških in tržaških Slovencev, XY pa življenje v novem Marijinem domu v Trstu. T. D. je opisal Delo kiparja Goršeta v letu 1970. M. I. pa slikarja Wernerja Berga — upodabljalca koroških Slovencev, Nemca iz Porenja, ki se je vživel v slovensko koroško okolje. Vse te članke pojasnjuje lepo število fotografij, na dveh straneh pa še razberemo Življenje slovenskih Korošcev v slikar.
Poročilo iz Kanade začenja podpoglavje Slovenci v izseljenstvu. To je napisal sedaj že pokojni Lojze Ambrožič st., znan bralcem že iz prejšnjih Zbornikov; v njem prikazuje življenje v Montrealu, Torontu, New Torontu, Winnipegu, Wind-sorju, Sudburyju, pa še opis dela nekaterih organizacij in seveda tudi važnejše prireditve so posebej navedene. I. G. nam posreduje življenje Slovencev v Venezueli, iz ZDA Zalka Zupan poroča o proslavi Slovenske telovadne zveze v Clevelandu ob 20-letnici, o Slovenski kapeli v Washingtonu pa Bogomir Chokel. Avstralija je tudi zastopana v Razgledih. Po......lec nam je v jedr-
natem O Slovencih v Avstraliji nanizal nekaj novic in poročil. Iz Argentine je v Proslavah ob 25 letnici Vetrinjske tragedije zgoščeno opisal P. F. vse najvažnejše dogodke in z njimi združen obisk pisatelja Karla Mauserja iz Clevelanda. T. M. na je zbral najvažnejše o Gledališču in koncertnih nastopih v Argentini, nato pa še M. S. spominja še umrlega Roberta Petrička, ne-
umornega predsednika Slovenskega planinskega društva in podpredsednika Zedinjene Slovenije.
Pregied dela in rasti Katoliške cerkve v letu 1970 je napisal Matej Bregar.
Zdravko Novak, ki je leta in leta objavljal v Zborniku Knjižne preglede, je pripravil tudi to pot pregled od julija 1968 do junija 1970, ki bo sčasoma res dokument o slovenski emigrantski kulturi. Pred Pregledom pa se isti avtor spominja raznih Obletnic in pa opozarja na nujnost Slovenske zdomske knjižnice.
Ob koncu Zbornika Janko Hafner, naš strokovnjak za vesoljske polete, opisuje — kot že vrsto let — na privlačen in poljuden način v članku človek ali robot — to je vprašanje polete Severnoamerikan-cev in pa sovjetskega Lunohoda na Luno.
Vsem, ki se zanimajo ali iščejo snov, izišlo v dosedanjih Koledarjih, Koledarjih-Zbornikih in Zbornikih Svobodne Slovenije, bo Pregled kazala le-teh dobro služil. Slavimir Batagelj ga je sestavil, razdelil po glavnih poglavjih Zbornikov in pridal še abecedni seznam avtorjev. Ker pa je še precej avtorjev neznanih oziroma psevdonimov in šifer nerazvozljanih, bi bilo treba v prihodnjem Zborniku, kolikor bo pač mogoče, ugotoviti in pojasniti pisce nepodpisanih ali šifriranih člankov, pesmi in povesti.
Tudi ne bo manjkala v Zborniku 1970 Umetniška priloga. Znani slovenski umetniki (France Ahčin, Ivan Bukovec, France Gorše, Andrej Makek, ga. Bara Remec in Darko Šušteršič), so poslali fotografije svojih del, iz katerih je akad. slikar Ivan Bukovec izbral najboljše. Slikar Ivan Bukovec je prav tako izdelal ovitek, vinjeto (ex-libris) založbe Svobodna Slovenija in opremo Zbornika 1970.
Gorniško poglavje pa je skrbno uredila ga. Danica Kanale Petrič-kova.
Zbornik je dotiskan. V par dneh bo končala svoje delo knjigoveznica in bo na razpolago v Slovenski hiši in vseh slovenskih domovih.
Zaradi večjega povišanja splošnega porasta cen v Argentini kot smo pričakovali je založba morala tudi povišati prodajno ceno Zborniku, ki znaša $ 2.800.— Po pošti pa znaša s poštnino priporočnino in ovojnino prodajna cena $ 3.000.—.
V Sev. Ameriki in Kanadi prodajna cena dol. 6.—, v Evropi pa
6.— dol. odgovarjajoči znesek v posameznih valutah.
Materin jezik je najdražja dota
Misli iz govora prof. Tineta Vivoda na Mladinskem dnevu v San Justo dne 5. septembra t. 1.
Zdaj so na dnevnem redu študentovski upori. Tudi slovenski srednješolci so se kdaj uprli in niso hoteli npr. v soboto popoldne priti na tečaj v Slovensko hišo. Sami to priznajo v svojem Almanahu 1969. Takole pišejo: „Včasih smo se uprli. Upamo samo, da nam bo te upornosti ostalo za čase, ko bo treba junaško pokazati, da znamo kot Argentinci slovenske krvi dostojno predstavljati rod naših očetov v velikem svetu.“
Na koncu petega letnika so ponosni, da morejo znati en jezik več, kot njihovi drugovrstniki, ponosni ker morejo in morajo dati več kot drugi.
Smo državljani Argentine, v naših žilah pa teče slovenska kri. KRI NI VODA! In v svetu iščemo domovino' vseh, ki so slovenske krvi.
Iz veka v vek — krvi gre tek, iz roda v rod — duh išče pot.
Mi vsi bomo dajali odgovor za talente, ki smo jih prejeli. Ne smejo o-stati mrtvi kapitali. Tak kapital, najdražja dota, ki smo jo prejeli od svojih staršev, je materin jezik.
Izraelci so nosili s seboj skrinjo zaveze, slovenska narodna skrinja spremlja naše starše na več kot deset tisoč kilometrov dolgi poti.
V bližini himalajskih gora, še žive potomci Aleksandra Velikega, ki je 309 let pred Kristusom tam osvajal svet. In na Japonskem 'so še po 300 letih iz-
gona misijonarjev, našli ljudi, ki so molili rožni venec.
Škof dr. Gregorij Rožman je men-doščanom pripovedoval, da v ZDA pre-mnogokrat slovenska narodna pesem bilo tista, ki je držala Slovence do če-tr.ega rodu.
Ob Gallusovi 20-letnici je napisal Jože Vombeirgar: „Preživljamo neko kulturni sušo, ki nam jo je prerokoval škof dr. Gregorij Rožman, ‘da z upa polnim poudarkom, da pride za njo nova pomlad po gorečnosti nove mladine’.
In res se je prebudila slovenska mladina, po zaslugi vrste argentinskih žena, ki jim pravijo “gringa”. Félix Luna je sestavil pesem o njej, uglasbil jo je Ariel Ramírez, poje jo pa Mercedes Sosa. Na koncu pesem pove, da je ta argentinka bien gringa y bien chaqueña. Seveda se slovenska mladina v Argentini prebudila tudi po zaslugi slovenskih duhovnikov in ostalih kulturnikov, ki so tudi bien gringos y bie i porteños.
Prav vsi razumni voditelji cerkvenega in kulturnega argentinskega življenja nas naravnost prosijo, naj bomo najprej dobri -Slovenci, tako bomo tudi mi in naši potomci dobri Argentinci. Na zadnjem romanju v Lourdes ste imeli ponovno možnost slišati isto mnenje iz ust prvega sanjuškega škofa.
Tako moremo in moramo biti Slo-
venci prave dvoživke, ki vneto gojimo dvojezičnost in dvokultumost.
Iz veka v vek, krvi gre tok iz rodu v rod, duh išče pot Odprimo našo narodno skrinjo in se pomudimo ob njenih zakladih posebej ob materinem jeziku. Boste rekli, zmeraj ista pesem. Pa tako je: treba je vztrajati na temeljih, da nas ne odnesejo viharni časi. Kakor imamo vsako leto duhovne vaje, imejmo tudi razgovore o jeziku in jezikovna poglabljanja ali vsaj obnavljanja.
Slovenščina je živi jezik, ki si ga je ljudstvo ustvarilo v stoletjih, morda v tisočletjih. Vsak jezik je lasten pre-biva’cem določene pokrajine. Tak jezik ima sicer mnogo nepravilnosti in izjem v nasprotju z neživimi jeziki, kot sta latinščina in stari grški jezik, in tudi v nasprotju z umetno sestavljenim jezikom kot je esperanto, živi jeziki so barviti, ker imajo svojo preteklost.
Zato pravi Zupančič o slovenščini takole:
V slovenščini je ohranjena vsa skrb in gorečnost naših reformatorjev; ves up in strah Prešernov;
Vsa segavost mladega Levstika in gr-čavost njegovih poznejših let; eleganca Stritarjeva; otožnost Gregorčičeva; borbenost in tišina Cankarjeva; jecljanje Aleksandrova; melodioznost Kettejeva.
„Strune vseh teh morejo brneti v tebi, ako hočeš dati slovenski besedi vso polnost in sočnost pravega občutja.“
Težka a ne neizvršljiva naloga! Le začeti je treba in vztrajati!
V vsakdanjem življenju ne govorimo slovenskega pismenega jezika, če pomislimo, da se slovenski jezik cepi na sedem narečnih skupin in, da te vsebujejo 45 narečij ali dialektov, si lahko predstavljamo kako se je treba vsem Slovencem in ne samo argentinskim truditi, da se njihova govorica čim bolj približa pismenemu jeziku, ki je odlika vsakega izobraženca XX. stoletja.
O'roči tukajšnih Slovencev se včasih upravičeno pritožujejo, da doma ne slišijo lepe govorice. Tudi odrasli bi morali bolj kultivirati in izpopolnjevati svoj govor. Treba se je učiti -slovnice in brati slovenske klasike, poslušati izbrane slovenske plošče, obiskovati koncerte in dramatske igre.
Piše avstralski slovenski pevovodja Klakočer:
„Varujmo našo narodno skrinjo, da ie ne preraste ščavje plošč enodnevnic in veletoki glasbene saharinske limonade. Odklanjajmo posebej stremljenja bogato plačanih divjakov, ki hočejo s smehom pogaziti vse, kar so narodi lepega in tehtnega ohranili skozi stoletja.
„Še bomo peli!“ geslo ravnatelja Marka Bajuka.
„Dokler bomo peli, bomo ostali,“ je pisal letos umrli komponist slovenske mladinske himne dr. Franc Cigan.
Teta, stric, povej povestico! Očka, mama, zapoj mi pesmico! Treba se je pripraviti tudi na to!!!
Pojmo v družinah, pojmo v zborih.
Slovenska narodna pesem je predragocena dediščina, dota iz katere so rodovi in rodovi naših .prednikov živeli, iz katere tudi sedanji črpajo, in bomo prihodnji rodovi črpali svojo življenjsko silo.
Izredno pozornost je letos vzbudilo dejstvo, da je mladina treh -slovenskih prosvetnih domov, zaprosila svoje režiserje, da jo pripravijo za odrske nastope. Slovenci zelo radi igrajo; z bo-gaio tradicijo in visoko kvalitetno izbiro programa so prišli v emigracijo.
Bog daj, da bi si čim več slovenske mladine, poplemenitilo svojo pomanjkljivo domačo govorico z lepim odrskim govorom.
Prišli smo sem, da se pripravimo na delo:
1.	Vsakdo naj se izpopolnjuje v svojem poklicu in svojem hobbyu tudi po slovensko. Tu šolani Slovenci imamo nalogo postaviti osnove dvojezičnosti in dvokultumosti.
2.	Napolnimo Slovensko hišo, Lanu-ški in. Adroguejski zavod s slovenskimi srednješolci (edinstvena prilika).
3.	Pojmo doma, v družini, v zborih.
4.	Potreben je slovenski -tečaj za o-drasle, ki nismo mogli obiskovati slovenskih tečajev.
5.	Domača slovenska knjižnica je najlepša dota tukaj rojenim Slovencem.
čemu vse to? Ker je slovenski jezik najdražja dota, "ki smo jo prejeli od staršev. Ti so sicer prišli v Argentino praznih rok, pa prešinjeni s slovenskim duhom, to je z vernostjo in slovensko kulturo.