V sredo in saboto
izhaja in velja:
Za celo leto	.	6	for.	20	kr.
„ pol leta	.	3	n	SO	„
„ četert leta	.	1	„	70	„
„ mesec .	.	—	„	60	„
Po posti:
Za celo leto	.	7	for.	60	kr.
„ pol leta	.	3	„	80	„
„ četert leta	.	2	„	—	„
„ mesec .	.	—	„	70	„
-<rayib'iP
s***'
Oznanila.
Za navadno dvestopno versto se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veče pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
M. »3.
V Celovcu v sredo 29. novembra 1865.
Tećaj I.
Deželni zbori in njihov protest.
Centralisti in avtonomisti niso se shajali zastonj; kar so skuhali, videli smo 23. novembra v deželnejn zboru na Dunaju, v Linču, Solnogradu, Bregencu, Gradcu in Celovcu. Po vseh teh deželnih zborih se je vložil predlog, naj se napravi protest ali ugovor zoper septemberski manifest. Protesti vseh teh zborov so si tudi v besedi podobni kakor jajce jajcu, zatorej je menda resnica, kar se govori in piše, da je graški poslanec, Blagatinšek žl. Kaiserfeld, res oče vseh in da so vsi tekli iz njegovega peresa.
Čudom se čudimo, da je toliko deželnih poslancev kaj tacega podpisalo in pred svetom poterdilo, tako pa tudi pokazalo, da jim manjka prave zdrave logike in politične omike. Vse njihovo modrovanje in ugovarjanje se verti okoli teh le stavkov:
„Ustava je vzdignjena:14 — „dolgo časa bomo čakali na ustavo/1 „naše homatije bi se bile dale poravnati tudi brez septemberskega pisma po ustavnem potu11 in „deželni zbori nimajopravice, deržavopravnereči ob r avn o v a ti.11
Res lepe in sumeče besede, — pa prazne so in piškave. Presvitli cesar se je v diplomi od 20. oktobra 1860 res pravice odpovedal, postave dajati, jih prenarejati in preklicevati; vse to bodo On in Njegovi nasledniki delali le vkupej s postavno poklicanimi deželnimi zbori in z deržavnim zborom. Pa septemberski manifest ni nove postave dal, niti postave prenaredil niti preklical, — temuč je le postavo od 26. februarja zastran deržavnega zbora za nekaj časa ustavil in sicer ustavil tako dolgo, da se deržavne razmere z Madjari in Her vati zravnajo. Vse drugo velja: oktoberska diploma, ki je podlaga naše ustavnosti, deželne ustave in vse dozdaj napravljene postave, — pa tudi februarni patent sam ni še niti prena-rejen niti preklican. Čemu torej tak ropot
Besednik.
v
Čitavnica, narod, narodnost, rodo-in domoljubje.
„Narodi ne ginejo, dokler jih jezik živi".
Vratislav v liri čekoslovanski.
R. B. Narodne čitavnice se lepo množijo po Slovenskem, posebno pa na Kranjskem; res je tedaj, kar je rekel nek rodoljub: „Sedaj je na Slovenskem več čitavnic, kakor je bilo pred 50 leti piscev slovenskih11. To je znamenje, da slovenski narod, pre-dramivši se iz globokega spanja, toliko krepkejše sedaj počenja obdelavati domače polje; znamenje, da se je narodna svest oglasila, da se ponosno čuti Slovenec in zaveda, da je in kdoje; važno znamenje, da se je doteknil prst božji naroda slovenskega in poprek slovanskega, zato se po pravici to stoletj e sme im eno vati slovansko st o le tj e.
Kaj pa je čitavnica? Pomen in vrednost njena sta že mnogokrat razložena po časnikih, vendar se še povsod o nji prav ne sodi, zato je večkrat treba razjasnila. Nekteri so
in krik, da je ustava vzdignjena; — vzdignjen ali vsjy prenarejen bode februarni patent zastran deržavnega zastopništva, — pa po ustavnem potu; visoka vlada misli, „vse sklepe zastopnikov v izhodnih kraljestvih — še predno jih poterdi, — predložiti postavnim zastopnikom ostalih kraljestev in dežel, da zasliši njihov enako veljavni glas, in da prevdari, kar so rekli tudi ti.11 Visoka vlada misli torej februarni patent prenarediti ali preklicati le vkupej s postavno poklicanimi deželnimi poslanci, — dela torej v resnici po ustavno.
To se pa v resnici ne more spodbiti, da bode ta pot težaven, da delj časa ne bodemo imeli deržavnega zbora; — ali čakamo že 18 let, čakamo v revah in težavah pa dozdaj še nismo dočakali konca in kraja. Deržavni naš dolg je narastel na 3.000 milijonov goldinarjev, — davki in plačila bo zlezla tako na viš, da jih skorej nobeden doplačati ne more — uradnikov in vojščakov je bilo toliko, da je človeku vse černo pred očmi, — stiska in sila je tolika, da ni varno niti blago niti življenje o belem dnevu, — za denar je pa tako terda, da kupčija in prodaja vsa mertva leži. V take zadrege smo jo zabredli po potu, po kterem smo hodili dozdaj. Visoka vlada pa zakliče; „Stoj — ne dalje!“ — kdo jej ne bode hvaležen? Radi verjamemo, da se toliko in tolikih nesreč ne bomo znebili črez noč, — pa to samo je že dobro in velik dobiček, da smo nastopili ot, ki pelje v boljše čase. Radi torej ča-amo 2—3 leta in pametno ni, da se viso-kej vladi stavijo overe in ravno od tiste strani, ktera bi jo imela podpirati na vso moč. — Tudi tega ne moremo tajiti, da bode do tiste srečne dobe, ko bodo naše deržavne homatije do čistega zravnane, naša vlada „vpeljevala vse neodložljive naredbe in med njimi posebno tiste, ktere se tičejo denarstv enega in narodno — gospodarstve-nega prida/1 kajti deržavna mašina ne sme obstati. Pa svesti »mo si, da bode visoka
sprva menili, pa je čitavnica kaka predpotopna zver, iinajočana laket dolge zobe, ki preti sko-sati in pohrustati vse, kar je okoli nje, najrajši pa nemškutarje; drugi so žvekali v svoji slepoti ali morebiti hudobi, da čitavnica je urotna jama kovačnica, kjer se kujejo osnove proti deržavi, vsaj celo dolžen j e velike izdajo je plazilo po dnevnem redu, pa taki bedasti dozdevki so se razkadili kakor pleve na vetru. Kdo ne ve, da Slovenec vselej hrani zvestobo do prestola avstrijskega neoskrunjeno in čisto kakor zlato in poldnevno solnce na vedrem nebu ter jo bode hranil, dokler je Slovenca in Avstrije; tretji so brodili, da čitavnica je shodisče nemirnih spletkarjev, kteri hočejo mir kaliti, svaje delati med pokojnimi meščani, — slovenska miroljubnost, mnogokrat prevelika, je zgodovinska, svoje pak zahtevati in gojiti se ne veli miru kaliti, nego red delati; četrti so kvasili, da bomo v čitavnici imeli same slovanske časnike itd., toda skušnja je osramotila njihovo neubrano trobljenje. Dovolj pa tega. — Beseda „čitavnica11 prihaja iz korenike č’t, odtod strsl. čisti iz čit-ti, v novejšem narečju čitati = brati izknjige ali spisa,„deležje delavno preteklo: čital, priložna ^končnica (’n = en), čitalen, samo-rv
vlada na svojo pest storila le samo to, kar se odložiti ne more, — da bode ob svojem času za svoje djanie in nehanje pred deržavnim zborom odgovor dajala, — da bode vse žile in strune napenjala, naj ustavno deržavno zastopništvo, kolikorkoli je le mogoče, skorej spet stopi v življenje in delovanje ; zatorej čakamo mirno in zaupljivo. — Poslanci — protestanti dalje mislijo, da bi se naša deržavna štrena bila dala razmotati in poravnati tudi brez septemberskega manifesta. Mi jim tehv misli ne moremo priter-diti. Štiri leta je Šmerling čakal in čakal, valil in valil, pa ni splodH ničesar: Madja-rov in Hervatov ni spravil v deržavni zbor, kakor ga je napravil februarni patent. Od Talijanov pa še govora ni bilo, teh menda še nikdar poprašal ni; morebiti da jih je mislil prodati veliki Italiji! Tako je stala ta reč celih pet let: — -med tem so se deržavni poslanci pridno shajali na Dunaju, prekrasne govore imeli, narode dražili, davke zviševali, debela plačila potegovali, v glavnem mestu obede in veselice napravljali: deržava naša pa je skorej prišla na kant, — Šmerling pa je le še čakal in valil. Svitli cesar pa ni mogel in ni hotel več čakati, in ž njim vred tudi avstrijanski narodi ne. Pa kako se bode štrena rasfmntnla.? Kako se bode ta imenitna reč srečno dognala? Kako se bode februarni patent zastran deržavnega zastopništa mogel in dal prenarediti, da pridejo v deržavni zbor poslanci vseh kraljestev in dežel? Oži zbor nima pravice obravnovati deržavo-pravnih zadev, š i r j i zbor, kteremu gre ta oblast, pa ni še bil zbran nikoli in na tej podlagi se tudi nikoli ne bode zbral. Le povejte zdaj, kako bi se bil mogel februarni patent prenarediti brez septemberskega manifesta? Tisti pot, kterega je nastopila vlada, je edino mogoči in tudi edino postavni in ustavni. Februarni patent naj se nekaj časa ustavi in dene ob svojo moč, med tem naj se pa predloži ogerskemu in hervaškemu deželnemu zboru,
stavna končnica z veznim aamoglasom vred — ica, tedaj čitalnica, ali I v v, kakor pogostoma :čitavnica = brališče; čitavnica je tedaj sobana ali torišče, kjer se shajajo že omikani ljudje, da prebirajo časnike v slovenskem in drugih jezicih, pa podučne knjige in spise, da bi zmirom bolj napredovali; čitavnica je torišče, kjer se vadi in uči človek slovenske besede, kar je prva in glavna naloga, ter prilika daje njeno lepoto in sladkost vživati, do dobrega se je privaditi, kakor se spodobi omikanemu v sedanjih dnevih; da se spoznava domače slovstvo in ljubezen okusnega prebiranja v narod vceplja; čitavnica je torišče, kjer se narodna zavednost in ponos budi, kjer se razumniki pogovarjajo, kako naj bi se pospeševala narodna naobraženost ter s tem dušna in tvarna blagost; čitavnica je pravo narodno ognjišče, kjer se segrevajo sorodni duhovi, krepč, tolažijo, novo hrano in moč dobivajo; Čitavnica mora gledč na naš jezik učilnice nameščati, v kterih je doslč njemu preozko mestice bilo odmerjeno. Kdor hoče med Slovenci za omikanega veljati, ne sme se zadovoljiti s kakimi 200 besedami, ktere se večkrat brez skladbe šušljajo: naše go-spč, gospodiščine in naši gospodje, lični v
naj ga prenaredijo po svojej volji in po svojem duhu, da le svoje poslance za občno — deržavne zadeve pošiljajo na Dunaj. Kar ■ta zbora sklenila, predloži se vsem drugim deželnim zborom, da tudi oni razodenejo svoje misli, — vlada pa potem to reč dokončno dožene in reši pa deržavno zastopništvo naravna po volji vseh deželnih zborov.
To pa našim februaristom ne diši, oni hočejo svoj predragi oži zbor, v kterem so tako glasno zvonec nosili, tako lepo govorili, toliko denarcev dobivali, toliko sladkih uric vživali. Zatorej terdijo slednjič, da deželni zbori nimajo pravice obravnovati deržavo — pravnih reči; pa tudi ta je jalova.
(Konec pride.)
Avstrijansko cesarstvo.
Dunajski centralistični listi žive zdaj le od protestov, ki so jih poslanci na nekterih deželnih zborih zoper cesarski razglas od 20. septembra napraviti sklenili. Med njimi ste pervi „Ostdeutsche Post“ in „Neue freie rresse." Njima se to pravo in pošteno zdi, kakor ne vem kaj. Vsi so se kakor en mož zoper razglas vzdignili in stoje za pravosled-nost tebruarnega patenta, za oži in širji deržavni zbor! To je serčnost in pravico-ljubnost! Ministerstvo naj gleda, kaj počenja, položivši ustavo pod koš. Takemu delovanju gre odreči vsaktero pomoč in podporo, naj sklepajo zdanji vladini prijatli zaupnice, kar in kolikor jih hočejo! Vso nič ne velja, ker mi tega nočemo, itd. Tako in enako govore ti listi, zaničevaje in psovaje vse tiste, ki stojč za razglas m hočejo nastopiti svobodno pot, ki naj bi peljala vse k porazumljenju. Toda počakajmo še, kaj bodo spekli, ro pravici jim kličejo nekteri listi nasproti, da naj gledajo, kaj počenjajo in da vsega ne poderč, pa tudi to, da so nobena jed tako vroča ne je, kakor jo skuhana. Nič se tudi ne čudimo, da je kardinal Ravšer zaper-vosednika tistemu odboru izvoljen , ki ima protest izdelati; ali to se čudimo, da on že zdaj tako govori, kakor da porazumljenje ni mogoče. To se nam ne zdi nikakor pravo in tolikanj slavljenemu možu dostojno! Nadjamo pa se vendar, da vsi protesti proti združenim močem ne bodo nič zmogli! Qui vivra, verra!
Posojilo je tedaj res sklenjeno. Kaj težavno delo je bilo, kakor pravi „Wien. Abend-post", pa se je vendar srečno doveršilo — na blagostanje cele deržave. Deržavni dolg se je sieer res za 146,938.800 gld. povečal, ali vlada dela, kar more, da se enkrat finan-čino stanje na boljše oberne, kar so tudi bogatini, ki so denar posodili, spoznali. Te dni se razpisuje v Parizu, Briisselu, Londonu,
obleki in ponašanju, naj bojo lični in uglajeni tudi v slovenski besedi, nikar ve-začj netečnih otrobi. Čitavničina dolžnost tudi je dobre koristne in uravne knjige med narod širiti, kteri dosle dušno zapuščen nam je jako zaostal. Prva njena naloga je p o-duk, druga pa veselice. Človek dušno utrujen potrebuje počitka, krepila in raztresenosti, za kar so najboljšo krasenske reči, p. pe(je, govorjenje priličnih pesmi, pa tudi igra krasoticam in živahnim mladenčem se s plesom postreže. Čitavnica se zove slovenska, ker ima gladiti, likati in učiti ljudi na Slovenskem živeče, in jezik slovenski.
Čitavnica so imenuje tudi narodna. Ta prilog hotč dobro razumeti je treba vedeti, kaj je narodj kaj narodnost? Narod so bivavci domovine, kjer so se narodili, Živeči v nji od mnogih vekov, imajoči enake običaje, šege, navade, ktere tudi po času menjajo, likajoči dalje svoj jezik in delajoči si novo zgodovino; naš slovenski narod so tedaj skupno bivavci na Prekmurskem, na malem Štirskem, na južnem Koroškem, na Kranjskem, Goriškem in v Primorju, ki go-vorč slQvenski jezik, previdnost in zgodbe so jim mejnike postavile, in teh se nikdo več ne drzni prestavljati! Ni zastonj vera
Frankobrodu, Hamburgu in po vseh večih mestih naše deržave. Izdano bode v 734.694 obligacijah po 600 frankov ali 200 gld. v srebru. Bog daj, da bi res po moglo !
Vlada bo neki spet ta mesec pri vseh mi-nisterstvih 650.000 gld. prihranila.
Na Dunaju je umeri znani profesor pl. Fornazari-Verče v 79. letu svoje starosti.
V Peš tu so izvoljeni za poslance France De&k in drugi njegovi prijatli, kakor Gorovč, _Sentkiraly itd.
Ufa Dunaju 24. novembra. — TT (Šmer-lingizem na dež. zborih. Kaj in kako nam je za naprej delati, da bode b o 1 j i ?) Državni zbor, kakor ga je bil poprejšnji minister, gospod vitez Šmerling, ustanovil, ni nikakor zadostil potrebam in željam vseh Avstrijanov. Večina — Madjari in Slavjani sploh — niso bili zadovoljni in so celo stvar zavrgli (kakor Madjari in Her-vatjo) ali pa jo le prisiljeni pripoznali, ča-kaje boljših časov. Veliko veselje je bilo torej med temi narodi, ko je bil 20. septembra t. 1. februarni patent sistiran in nova pot s tim odprta k porazumh'enju narodov in posameznih dežel. Pa med tem, ko so se Slavjani in Madjari veselili in slavili ta znameniti dan, vpili so Nemci, da je bilo joj, zakaj propadla je s tim njih hegemonija in njim k srcu priraščeni oži državni zbor. Pričakovali smo torej in se nadjali, da bodejo tudi v tem smislu v deželnih zborih govorili in delali. Res, nismo se zmotili! Komej so se včeraj deželni zbori sešli, predložili so Nemci, kjerkoli so v večini (veličasten in hvalevreden izjemek so le naredili pravi avtonomisti Tiroljci) že nasvet, naj se voli odsek, ki ima škodljivost ces. razglasa od 20. septembra za deželo pretresovati in o tem svoje nasvete zboru predložiti. Zgodilo se je to v Beču, kjer je baron Tinti takšen predlog storil in kterega je zraven njega še 42 poslancev podpisalo. Čudimo se le, da ga gospod Šmerling, ki je tudi poslanec, ni podpisal svojega pankrta. Pa gotovo si je mislil, jaz sem tirjal kot državni minister, da uradniki vsi žvižgajo, kakor jaz hočem, tedaj tudi jaz zdaj ne smem drugači delati. Kar pa nektere dunajske nemške časopise zelo zelo peče, je to, da se je branil gospod Dr. Zelinka, župan beški, ta predlog podpisati. To je liberalizem teh kulturonoscev, da še človeku ne pripustijo s svojo glavo misliti in svoje mnenje imeti! Enak predlog, kakor v Beču, se je storil tudi v Linču, Solno-gradu, Gradcu, Celovcu, Bregencu in kakor se sliši tudi v Opavu. Naj le vpijejo Nemci, mislimo pa vendar, da jim bode spodletelo. Z veliko radostjo pa sem čital, da so Poljaki 8vitlemu cesarju koj v prvi seji dve zaupnici poslati sklenili, prvo zavoljo dane
med ljudstvom, da, kdor prestavlja mejnike, mora hoditi po smrti tje se jokat in zemljo ovračat. S tem se dokazuje svetost mejni-ov. Že Rimljani so čislali mejnik. Komu je neznan rimski „terminus? “Narod mora imeti narodnost, kije sojem ali obseg vseh posebnosti in lastnosti narodovih, ona je narodova duša, javljajoča se v neprene-hanem napredku in nepretrganem sebi lastnem razvoju: ta je vse, s čim se je narod kazal, se kaže in pokaže v svojem lastnem mišljenju, čutju, delanju in življenju, s čim se kak enoroden del človeštva loči od drugih narodov. Vso navedene lastnosti imajo občno vezilo, edini raznorodnosti, narodni jezik. Narodni jezik je plod vse duše narodove, duša narodov vseh krajev, časov, ver, prav, jezikov in običajev, bogato se razlivajoči v glasovih, kteri so sladki vsakemu narodniku. V njem se javlja goreča ljubezen k občnijmateri domovini, ktere nikdo tako resnično ne ljubi, kakor njeni otroci. Dokler ljudstvo govori narodni jezik, ni zgubilo narodnosti, Grki so nam za primer. Umrje li jezik, zgine narodnost popolnoma, umrje tudi narod na veke. Naroda ni brez narodnosti; le tako ljudstvo je narod, ki ima svoj posebni narodni jezik; Slovenec govori vselej
občne amnestije vsem, ki so bili od leta 1863 zastran politike v ječo obsojeni ali pa še v preiskavi, drugo pa zavoljo manifesta. Slava! V Pragi je predložil grof A. Nostic, in v Brnu prevzvišeni knez in nadbiškup olomuški, grof Fiirstenberg, naj se v zahvalo napravi zaupno ali zahvalno pismo. Vemo sicer, da bodo tam Nemci velik krik vzdignili, vendar mislimo in zaupamo, da bodo narodnjaki zmagali, s pomočjo zastopnikov velikega posestva. Slava pa tudi vrlemu gospodu Dr. Bleiweisu, ki je enak predlog storil v ljubljanskem deželnem zboru in za kterega sta se čestita domoljuba Dr. Toman in Svetec poganjala. Boja jim še bode dosti, kakor se vidi, ker njih predlog, naj bi se to, kakor zelo v'ažna reč hitro pretresovalo, ni obveljal. Upamo, da se bodo moško poganjali vsi slovenski domoljubi v zboru za ta predlog. Tudi v Cernovicu se je sklenilo, manifest z zaupnico pohvaliti. Od drugih deželnih zborov se še ne ve, kaj da so sklenili. —
Kakor sem že v začetku omenil, veselili so se Slavjani in tudi vsi domoljubni Slovenci cesarskega manifesta od 20. septembra. Veseli smo ga bili, ker se je obljubilo za slišati narode in deželne zbore in ker se je nepravična in historičnemu pravu nasprotna naprava ožega državnega zbora sistirala. Da je temu istina, pokazali so Slovenci zbrani pri slovesni besedi slavnemu Slomšeku na spomin v Mariboru; — poslali so zaupnico ospodu državnemu ministru grofu Belcre-iju po daljnopisniku. Velika množica Slovencev je bila tam zbrana in bili so vsi enakih misli. Tako so govorili Slovenci, vo-litelji poslancev — kako pa spoštujejo njih glas zastopniki njegovi v deželnem zboru? Srce me je zabolelo in jeza zgrabila, ko sem čital imena poslancev, ki so v Gradcu podpisali predlog Dr. Blagatinšeka (vulgo Kai-serfeld), naj se nasprotuje manifestu. Žaluj Maribor! vsi tvoji poslanci so tamo podpisani, žalujte pa tudi vsi drugi kraji slovenskega Štajerja, kjer zastopniki vaši vašim željam in mislim nasproti ravnajo! Lahko bi tukaj dolgo žalostinko napisal, zakaj da so se ti možje volili, — pa kaj bi tudi zdaj to pomagalo? Da se jih pa bodete vedeli drugikrat varovati, da jim ne bodete več svojih glasov dajali, hočem njih imena tu sem pristaviti. Ta so: Loschnig, E. Mulley, v. Feirer, Lohninger, Tappeiner, v. Waser, Janschitz, Senekovitsch. Znabiti da sem še kterega opustil. Tako tedaj spoštujejo od vas voljeni poslanci vaše izrečeno mnenje. V drugih ustavnih deželah bi volivci takim zastopnikom poslali list nezadovoljnosti (Miss-trauensvotum). Kaj hočete vi storiti? Pošljite poslancem, ki bodo zoper nasvet Kaiserfel-dov govorili, prav obilno podpisano zaup-
svoj lepi narodni jezik, kedar imaš posla s Slovencem. Narodni naš jezik gojiti je prva naloga slovenskih čitavnic, zato se zovejo narodne čitavnice.
Kdo je čitavnicam stvarnik? Cisto, neskaljeno, iskreno rodo- in domoljubje. Kdor ima gorečo čut in pohlepnost do tega, kar je narodu na korist v dušnem in tvarnem oziru, kdor se trudi, blagost narodovo po vsi moči pospeševati, kdor je pripravljen vse dušne moči njemu v prid darovati, narodnost razvijati, omiko neoskvrnjeno med njim širiti na podlagi narodnega jezika ter mu tudi pomagati tvarno, kolikor se koli da, zaslužuje po pravem preslavno ime „rodoljub", in njegova dela „rodoljubje". Ni zadosti samo krič in vrišč, t. j. grlo, ampak sedež mora imeti v srcu in možganih, aela so potrebna. Najjasnejši in najkrasnejši primer rodoljubju je presvetla zvezda danica na slovanskem jugu, prevzvišeni in presvetli vladika J. J. Strosmajer, ketri polaga vse na narodni darilnik, kar ima dušnih moči in tvarnih dohodkov. Ni narodnega zavoda na jugu, kteri mu ne bi bil zahval-nosti dolžen, kaj poreče modrišČe (akademija) nastajajoče v svobodnem mestu Zagrebu; kaj ravno ondi snujoče se vseučili-
njco in s tim bodete pokazali, da nikakor niste enih misli z onimi, ki zanemarjajo vaš glas in vašo izrečeno voljo. Treba je to, da se. pred svetom pokaže, da poslanci jz spodnjega Štajerskega ne zastopajo v tiradeu Slovencev, od kterih so voljeni, temveč birokratizem in centralizem, ki sta oba tpijusoba Slovencem. Ni se tedaj čuditi, da ■danes „die Neue freie Presse** deželna zbora v ®radcu in Celovcu prišteva onim, v kte-so sami Nemci in ki samo Nemce za-'Stopajo. In zares, gledč na deželne zbore skorej ima prav. Pomnite si, predragi Slovenci in rodoljubi to, kako delajo vaši zastopniki in glejte, da pri prihodnjih Tolitvah pe dobijo ne enega glasu več od Slovencev, ^oprimite se nasveta, kije zares jako važen >n imeniten, ki ga vam jo dal „Slovenec1* v dopisu od Savine in že zdaj se začnite pogovarjati ° poslancih, ktere bodete prihodnjič volili; odločite za vsaki okraj narodnjake in jpriporočajte jih vsem volilcem, da fe ne bodejo več vaše pravice in svetinje r nogami teptale, kakor do sedaj. Kar volja P Štajerskem, velja tudi za Koroško in Kranjsko. Tčrej na noge Slovenci, pokažito očitno svetu, da vam je draga narodnost! /
Dežele notranje-avstrijanske.
Ix Celovca. (Slovenščina se razcveta; penzijon za duhovnike; Preme; deželni zbor). Družba sv. Mokra nam najbolj priča, da se slovenščina ®po razcveta. Pro tri tisoč iztisov je bilo Ifeba od ene knjižice tiskati. Od „političnega katekizma**, od kterega je bilo tiskanih tisoč iztisov, ni dobiti po dveh, treh lednih še enega iztisa več. Od „djanja Svet-Jkov**, kterega bodo jela družba sv. Mo-|ora letos izdajati, bode se dalo tiskati šest isoč iztisov. Ravno te dni se je spetjasno ukazalo, kako radi Slovenci slovensko njige kupujejo in prebirajo. Premilostljivi >aš knezoškof so za sv. leto razposlali pa-itirski list in posebi o v ta namen od gosp. Hestnega kaplana Matija Torkarja kaj lepo a pripravno sestavljeno knjižico v sloven-kem jeziku. Kaj se zgodi? V 4 — 5 dneh p pa vnovič oglasi toliko duhovnikov po •lovenskem pastirskem listu in slovenskej mjižici, da se je vdrugič natisnilo tisoč iztisov.
Fo se godi na Koroškem, kjer nevedni ali ludobni ljudje terdijo, da za slovenščino ne Para nobena živa duša, da je vse le narečno od nekterih prevročih prenapetnežev. Ilovenci! taka je prav; kažite v djanju, da ® živite, da marate za slovenščino in pojavljajte nasprotnike svoje na laž in sra-poto. — Še nekaj veselega imamo povedati p duhovnike. Dozdaj so dobivali gg. karani za penzijon na leto 210 gld., fajmoštri (15 gld. in le jubilanti 420 gld. Toliko ima
najniži uradnik, ki morebiti v latinske šole še povohal ni. Le bolehni ali stari duhovniki se podajajo v pokoj, vsi ostali delajo, dokler da le migati morejo. Potem človek res ne ve, ali je ta penzijonska plača za jed in stanovanje, ali za posla in postrežbo. Kaže se, da bode zanaprej boljše. Dva gospoda fajmoštra, ki sta bila une dni penzijoni-rana, in od kterih je eden oslepil, drugi pa hudo boleha, oba sta dobila, ako ravno nista jubilanta, po 420 gld. na leto. Slavil pre-milostl. knezoškofu, ki so se za nju tako krepko potegnili, — slava pa tudi visokemu ministerstvu, ki je milostljivo pogledalo na uboge, stare in bolehne duhovnike. Že prav in pametno, da varčno gospodari in ne mečlje dnarja skoz okno; pa naj visoka vlada hrani in odteguje tam, kjer je kaj vzeti in kjer kaj zda!
Vreme je kaj čudno, tako je toplo, kakor meseca septembra; 27. je jelo deževati in še dežuje, kar je marsikterim vasem kaj lepo postreglo, kajti vode jim je v studencih že spet poinanjkovnlo in vozili so jo že od daleč; zdaj jo tudi temu poinagano. — Mesto naše malo mara za deželni zbor; malokdo dohaja v deželno hišo poslušat deželne poslance. Ni pravega zaupanja do tega deželnega zbora, ker je podpiral Šmer-lingovo sistemo, ktera nam je pomagala kopati jamo nesreče in pogube. Zatorej se tudi za znane „sedmere proteste** malokdo zmeni. Ljudje poznajo svoje papenheimarje in hočejo ustavo, pa pravo in resnično, ne pa puhle in navidezne. Od kar se naj bolj govori, je vladna predloga o novi razdelitvi koroške dežele ; tudi mi povemo skorej o tej imenitnej zadevi kaj.
Iz Junake doline. (Žalostno naše stanje. Glasi županom. Novi p 1 i-berški adjunkt.) Pravične zarad pomanjkanja so dan danes pritožbe od vseh strani, čemu bi jih ponavljal? Le naj vsak seže v svoj žep ali pogleda v prcdalčeke, kamor so njegov ded shranovali šmarne petice, ali v kašče, kjer so imeli kupe žita, in prestrašil se bo nad praznoto, zdihovaje sam pri sebi, kaj ga še le v prihodnosti čaka, ker mu nikjer ne blišči zvezda upanja, da bi se kmali zamoglo kaj na bolje obrniti. Ako tudi ni tako imenovan pesimist, da bi se mu vsaka stvar črna videla, vendar si skorej lehko misli, da latinsko ime „konštitu-cijon** so po slovenski zato z besedo „ustava** zaznamovali, ker so se nam v Bach — Šmer-lingovi konštitucijni (!) dobi v resnici vsak-tere kupčije in zaslužki, vozovi in konji, fabrike, vsa sreča in ves blagoslov božji ustavili, plačila pa so tako neznansko narastla, da bi moral kmetovavec na leto vsaj toliko prihodkov imeti, kolikor bogati Rothschildi na mesec od držav in kup-
ile, kaj siromaski pisatelji, kaj skorej vsi mši slovenski zavodi? On je vzor in pre-^etlo ogledalo najčistejše rodoljubnosti. Vsa-Iteremu sicer ni podarjena tolika modrost, •e tvarna moč, toda delaj vsak v rečeni na-Pen v svojih razmerah, — v nekih letih teizmerno dosti opravimo! Rodoljubje se Cdaj nanaša na narod, čegar mati je koga Izrodila, nas slovenska na slovenski zemlji, Maj naša presveta dolžnost narod slovenski •kreno ljubiti njemu na omiko - in napro-Ms pomagati, priroda (natora) nas k temu ež e.
|Da se pa izmeri pojem domoljubje, feba je vedeti, kaj je domovina? Domovina, tudi dom v širjem pomenu, p. Ptje dom jo moj ?“ „vso za dom in rod** itd., je 'se, kar smo v dedini dobili po očetih, tedaj najdlje zemlja, kjer smo se rodili, kjer so živeli 'Četje naši, kjer mi živimo, delamo, trpimo, ra-Memo se; potlej govor, v kterem nam je Pati govorila svoje glasove, in ktere smo Meč okoli sebe slišali; potem vera, h kteri 10 se spredniki naši priznavali, tudi stari Mčaji in navade, pravice, naredbe, s krat-|>m, vse zgodovinstvo v naj širjem pomenu; 'Omovina naša je zemlja, kjer so prededovi 16 borili zoper grozovitne Mohamedove če-
stivce, krvaveli, s svojo krvjo tla napajali in umirali, kjer mi njin vredni ali nevredni potomci hodimo. Voriismarty (pesnik mad-jarski) prepevajo o hrabrih sigeških boriv-cih pravi: „Naši očetje so umirali za domovino, mi pa nič za njo živeti ne vemo.** Ali še v lepši obliki, domovina je kraj, kjer smo se rodili; kjer je tekla zibel, v kteri smo se zibali; gnjezdo, kjer smo bili greti in vzgojeni; zrak, s kterim dišemo; zemlja, kjer ležijo kosti očetov naših, in kjer bodemo tudi mi počivali. Kdor ljubi to svojo domovino, je v pravem pomenu domoljub, njegovo ponašanje in ljubezen do nje: domoljubje. Ljubezen k domovini ni kako prenapeto novotarstvo, plamen kakega narodnega zažarjenca. Ta nauk nam daje priroda; poglej mravljo, bučelo, ptico, celo zveri, jeli no ljubijo kraja svojega rojstva? Domovina tirja od nas ljubezen strastno, kakoršno je priroda vložila v spol k spolu. Lep zgled so Grki in Rimljani, davši povod ali vzrok pregovoru: „Sladko in slavno je umreti za domovino!“ Pojasni so ta ljubezen s kratkim primerom. Grkinja Špartanka, mati treh sinov, bivših ves njen ponos in nada, popraša pritekšega v mesto glasnika: „Kaj naša vojska? Kaj moji otroci?“ Glas-
čijskih zaveznikov obresti vlečejo, ako bi hotel vsem domačim potrebam in družim vsestranskim zahtevam zadostiti. Le poglejte, kako gre z našimi fabrikami, ter pomislite, s čim in pa kje da se bo toliko tisoč delavcev z ženami in z otroci preživilo? Štejte kmetijstva, ki gredd na kant in na boben! Kam z družinami in s posli ? Klaje za živino že sedaj zmanjkuje; živina pa nima nikakoršne cene! Koliko gospodarjev, ki sodo sedaj po dvoje in čvetero poslov imeli, toži, da bodo morali, kakor bodo vedeli in znali, zanaprej z enim prebiti! Koliko rokodelcev, ki so po petero pomagačev imeli, bodo zarad pomanjkanja dela lehko z enim samim izhajali, ali pa bodo še temu dali slovo! Kam z vsemi temi samopašnirai in razvajenimi ljudmi, ki v mladosti vse na gizdost obračajo, ali pa skozi grlo potakajo, na starost pa bosi m razcapani beračijo? Pač ni čuda, če se jih od jutra do večera ne manjka, ki hiše z obiranjem nadlegovajo, in je teh moledo-vavcev že toliko, da si drug za drugim kljuko in duri podajajo. Glejte, koliko proletari-jata — koliko nimaničev, smeti in sodrge se nam dan na dan več kaže! Ali se s tem ne odpira pot k vsakterim razujzdanostim, k rokovnaštvu, vlačugarstvu, k tatvinam, ropom in pobojem? Ali si moreš na potu evest biti, da te kdo ne bo napadel, kakor se je v tukajšnjem kraji na potu proti Bistrici že marsikteremu primerilo, in se dosti enakega tudi od drugod sliši? Ali je tvoje premoženje, imej ga pod ključi in zapahi, varno ? Ali se moreš brez skrbi zvečer vleči, da po noči kak hudobnež ne bo v spavnico vlomil, ter, kakor se je pred nekaj tedni v fari na Jezeru zgodilo, tebe in tvoje žene s smrtonosnim orodjem potrupil, ali ti pa, ker mu po dnevi njegovega moledovanja nisi mogel uslišati, hiše podnetil?
Te in enake nadloge nas že sedaj tarejo in se nam še veče obetajo. Poleg druži h važnih op*">vil se torej državnim in. delci nim zborom, kantonskim gosposkam in žu-panijstvom še nalaga, naj odpravljajo te zapreke in težave. Res cele koše zgoli trdih koščakov, ki pa morajo zgrizeni biti, ako hočemo javno varnost in občni bla g ost an v giadkeje kolesnice spraviti! Zato naj gospodje, ki so zato izvoljeni ali postavljeni, teh potrebščin o pravem času nikar ne prezrejo, kajti očividno je, da pri sedanjem nikakor dolgo ne moremo obstati!
Na dalje še to le: Od več strani slišijo se pritožbe, da marsikdo v kako škodo zabrede ali ob kako pravico pride, ker se mu ~ nemško pismo, kojega sam ne umč, tolmač pa mu ga napčno prestavi, v podpis predloži. Ali se torej župani že ne bote vendar enkrat zavedeli in zbrihtali?
nik je vzdihnivši odgovoril: „Vsi trije so umorjeni!“ — „Tako je zgubljena naša domovina ?** — „Ne, ona je rešena, poslavlja se nad sovražniki**. — „Zadosti, rekla je Spartanska, pojdem**. — „Kam?“ „V hram zahvalit se bogovom**. Glej moč ljubezni k domovini, kaj je premagala? Materinsko srce!
Rodo- in domoljubje ste si v zvezi kakor dvojčeti, ne kakor ženin in nevesta, ne kakor sin in mati, ne kakor^ duša in telo, kdor nima obojega, ne živi. Človek brez ro-doljubja je suh, mrtev, gnjil ud kužeči zdravo telo; on je sramota in smrad sebi ter onim, od kterih ima bitje; on je nehva-ležnik , brezvestnik, zoperprirodnik, izdaja-vec onih, ktere je po prirodni in božji postavi ljubiti in za nje delati dolžen; tak iz-vržek preklinjajo vsi vekovi, vsi narodi, zemlja, nebo, živali in zveri, edini črt mu pleska! — Toliko na pojasnjenje in čiščenje pojmov.
Ljutomer, rodišče slavnega Miklošiča, ni li mogoče, da bi tvoji doktorji in drugi razumniki čitavnico izvalili? Le junaški naprej!
Veste, kaj storite? Dopisujte uradni-jam slovensk', in tudi od njih zahtevati smete slovenskih odpisov in odlokov. Ta pravica vam gre po najvi-ših postavah in zatrjena vam jo z besedo cesarjevo. Imate pisarje, ktere plačujete; na več krajih opravljajo to službo šolski učitelji, ki morajo že poleg svoje službe po slovenskih krajin v slovenščini izurjeni biti. Ako imate pa druge starokopitneže in nekdanje zakotne pisače v tej službi, ki se slovenščine nočejo privaditi ter le radi v edi-nozvelićavni nemški rog trobijo, odpravite jih! — saj se nam dan danes že bolj poštenih narodnjakov za take posle ne manjka, ki so kot naši domačini našega kruha in naše podpore bolj vredni. Zraven pa je županom priporočati, da naj svojim pisarjem ne dajejo nikake oblasti, da bi brez njih vednosti v njihovem imenu tje v en dan, meni nič, tebi nič, vsakemu bezničarju privoljenje ali licence za plese dajali, kjer gre celo noč vse diridum in v kolobar. Ne le je resnično, da je rajayka — jokavka, ali, kakor pravijo: Vari se raja, boš brez otročaja! — tudi še zraven tega lehko vidite, da se k takemu ponočnemu razsajanju in ropotu le hlapčoni, potepuhi in dekline ra-zujzdanke zbirajo, ki so na Starost, ako ne že v mladosti, celi soseski v nadlogo in škodo. Vsak pameten človek mi bo potrdil, da naši časi niso za take veselice, kajti sami po sebi veste, da je treba vsak krajcar, predno ga izdaste, štirikrat okoli in okoli obrniti, in dobro prevdariti, kje da bo več zalegel. Saj vas skušnja uči, da v takih kerč-mah, kjer se dosti pleše in raja, kmali se vse zapleše; malokterikrat se^ tudi brez pretepov in pobojev izide. Žalosten izgled se sliši iz našega mesta, kjer je na jutro 20. t. m. pri taki priliki nek hudobnež enemu hlapcu nož v vrat zabodel, da bo težko težko obvisel, drugega ravno tako precej hudo v plečno kost ranil, in bi bil še tretjemu kri spustil, ako bi se mu, nož zagle-davši, ne bil hitro v vežo umaknil. — Cernu te in enake nesreče v sedanjih tako slabih časih? Kdo jih je kriv? Zato čujte, ker ste za čuvaje postavljeni, in vedite, da vas odgovor čaka! Denar za take licenco je županom kakor krčmarjem krvav denar in malo hasni. Za tega del kdor se do 10. ali 11. ure zvečer ne najč in ne napije, naj gre lačen in žejin spat; vsaj ne bo kozarcev pobijal in ljudi klal, ali mu pa spolnite željo, kojo je nek Tržičan večkrat imel, rekši: Moje največe zveličanje bi bilo, ako bi enkrat v „bržanči“ vtonil.
K sklepu naj povem danes „Slovencu" še eno novico, zarad ktere se bo za ušesmi čebljal in čudovaje vprašal: Li more to v Beicrediievi dobi biti?! Prav bi bilo, ako bi ne bila resnica, vendar pa še celo v naših časih taki primerljeji niti po Štajerskem, niti po Koroškem, še celo v Ljubljani (!) niso bele vrane. Zvedeli smo že zdavnej, da dobimo v Pliberk na g. Dekle-vatovo mesto žl. g. Košakarja za adjunkta. Glas gre od njega, da je bil na Hrvaškem pri neki zborni sodniji, da pa slovenskega ne zna. Čudno in prečudno je to, ker je neki g. okrajni predstojnik, videvši, da si z Nemcem ne more opomoči, Slovenca za to službo prosil. Ako je temu tako, ne umemo, kako se bo z našimi Slovenci zgo-varjal; vemo pa iz skušnje, da se na to vižo ne bomo porazumeli, in da tudi gg. predstojniku in aktuarju ž njim ne bo niti ustreženo niti pomagano. Kopica zastalih in nerešenih pisom bode od dno do dne veča! - Ako je pa ta glas o g. Košakarji laž, radi in z veseljem bomo svojo sporočilo popravili. Za sedaj kličemo z latinsko prislovico: „Videant consules, ne res-publica quid dotrimenti capiat!
Iz Mpuilnje rožne doline. (Blagoslavljanje novo šolske hiše v Gli-njah). 20. dan t. m. je bila v Glin ja h nova šolska hiša blagoslovljena. Visoko-častiti dekan iz Kaple, g. Matevž Čuden, 10 ob 9. veliko sv. mašo peli, pri kterej sta
jim sosednja župnika iz Borovi jan in sv. Marjete, gg. Val. Legat in Janez Einspieler, stregla. Ljudi je bilo tudi veliko zbranih. Po sv. maši so šli šolarji, farmam in častiti gg. duhovniki v lepem sprevodu v novo šolsko hišo, kjer se je koj blagoslovljenje pričelo. Po dokončanem sv. obredu so g. dekan lepo in jederno govorili otrokom, zlasti starejšim, na srce. Ura je bila 12, ko je bilo sv. opravilo končauo in šolska hiša izročena občinstvu v skerb, ljubi mladini pa tudi celi fari v prid. Pri obedu ali kosilu, na kterega so gostoljubni duhovni svetovavec in župnik glinski, g. Andrej Tavčar, gospode duhovnike in druge pervake povabili, napili so najprej g. dekan na zdravje okrajnega predstojnika, g. Avgusta pl. Steinberga, ki je največ pripomogel, da se je po odpravljenih vseh ovirah šolska hiša mogla dodelati. To napitnico so vsi pričujoči z velikim navdušenjem in slavami sprejeli. Mi pa tudi pristavljamo: Naj Bog živi tega gospoda še dolga leta v prid našim šolam, za ktere vedno prav po očetovsko skerbi! Potem so napili g. župnik dekanu, zahvalivši se jim, da so se potrudili sveto opravilo doveršiti in da jim je tolikanj mar za šolstvo sploh. Naposled se vzdignejo g. dekan in napijejo glinskemu župniku, naj bi še dolgo dolgo živeli in delali k občnemu pridu cele glinske fare. Novi farovž, predelana cerkev, novi veliki zvon nova šolska hiša in še veliko drugih lepih reči priča, kako skerben in marljiv duhovnik da so. Ta slavna dela bodo njih ime slavila, dokler bodo Glinje stale! — Vendar pa ni medd brez pelina! Pri obedu je bil tudi en star šalobarda, ki se je hudo togo-til na Slovence. Rekel je namreč, da ne more Slovencev, akoravno je rojen Slovenec, in veste, zakaj ne? Ker so Slovenci tako sirovi, pristavil je ta modrijan. Nam se pa le to sirovo in divje dozdeva, ako kdo svojo kri in svoj materin jezik opravlja in zatajuje, in ako sc o priložnosti, ko so sami Slovenci zorani in se slovenska slovesnost opravlja, prederzne zoper Slovence goder-njati in zabavljati. Izobražen Človek tako ne dela! Morebiti pa zaukazuje to nemška omika, ktero je menda on z veliko žlico požiral?! Spekel se je stari nemškutar prav dobro in deržal bode zanaprej svoj umazani jezik za zobmi, — dajali so mu dobre in tople pod nos! — Ilvaia in slava g. župniku glinskemu in celej fari, ki tako lepo sker-bijo za cerkvene in šolske potrebe!
Iz belaslte okoiire. (Volitev poslanca za bel aški okraj.) „Slovenec" nas je prav serčno razveselil, da nam je priporočil tako slavno znanega gospoda za prihodnjo volitev. Gospod okrajni predstojnik Jož. Pucher ne slovi samo v Rože-škem okraju, tudi mi okoli Belaka ga dobro poznamo. Slišimo, da nekteri mislijo voliti gospoda Dr. Feldner-ja, — prav bi' bilo, če bi Nemci ne imeli že poslanca svojega, ki jih zagovarja prav moško. Zakaj bi se mi Slovenci vselej vdali ptujej volji in ne poiskali pripravnih ljudi izmed svoje srede ? Zatorej vso čast in hvalo nemškim sosedom
—	pa kri ni voda, „nedajmo se" in volimo Slovenca! Se pravični Nemci nam bodo pomagali in svoje glasove dajali g. Pucher-ju,
—	le. povejmo njegove lastnosti in zasluge. Nekaj se pa vendar bojimo, namreč da bi naši volivci doma ne ostali in da bi svojih glasov ne razcepili. Zatorej naj noben rodoljuben volivec doma ne ostane za noben denar ne in naj vsak svoj glas da okrajnemu predstojniku g. Pucherju. Agitirali bomo v ta namen na vso sapo in prosimo, da to delajo vsi rodoljubi celega volilnega okraja. Vigilantibus jura: Kdor bdi tudi dobi!
Oil Savine. O (N e d o s le d n a^p is a v a i men. B1 ago s la vi j en j e. Čude n u r a d n i k.) Že marsikaj si nam , dragi Slovenec, Povedal o razglasu lavantinskega škofijstva, po kterem so duhovniki povab-jeni, lastnoročno svoja imena zapisati, kakor jih želijo v prihodnjem šematismu tiskana imeti. „Zg. Danica“ v. 32 listu v dopisu iz
Maribora pravi celo: „Menda ga ne bodi nijenega, ki bi obstal pri nemški pisal svojega imena." — Da bi tako bilo ! Ali ni Videli namreč smo več podpisov po stari ne umščini in sicer takih gospodov, ki se pf vsakej priložnosti med iskrene Slovence štu lijo, pa so nemškutarji in še svojega imeni prav po slovenski ne pišejo. Da starost deli po svojej trmi in se težko boljšega poprimq bilo je tako in še bode; da pa mladi pl starem kopitn ravnajo, je res smešno in š| celo grdo in zaničljivo, če si kdo s ten misli svojim predstojnikom prikupiti! Ksj Čuden bo pa tudi šematisem, če bo im« imenik več pisav, n. pr. Arzenšek in Arsen1 schegg, Zuža in Schuscha, itd. Kako se gl hočemo potem veseliti? Prav bi bilo torej da bi ga nam kak bolj učen gospod po j« zikovih pravilih vredil, saj bo lepo del| vso škofijo kinčalo! —
Slišimo, da je bil pri blagoslavljanju nq vega oltarja sv. Križa, ki so ga v vedni spe min rodovitnega leta 1863 napravili, me drugimi gosti v Trebovljah tudi slavnoznai slov. pesnik, g. Blaž Potočnik, župni šentvidski blizo Ljubljane. Bog ga ohrai še dolgo dobroserčnega in veselega starček« — Že od več se nam pripoveduje, da je laškem trgu (Tiiffer) nek uradnik tako pr den, da celo ob nedeljah kmete k sebi svoje stanišče tira in tam uraduje, — iz er strani menda zato, da, čeravno kmetje služi božjo, pa tako vsaj dela ne zamudč; iz drug pa spet morda zato, da bi se drugi mei pridni uradniki nad njim ne pohujšali. P« so nekteri čudni ljudje!
V IJubJanl 25. novembra. J. Y. (K-, dela slavni odbor matice? Kter dela bode izdala letos matica Celih pet mesecev je že preteklo , kar bila zadnja seja matičnega odbora, v kter se je sklenilo, ktera dela naj izda letos sl< venska matica. Pojavilo se je brž po se povabilo zarad spisov za „letopis slovensk matico" in stavil se je prvi rok do konC avgusta, do kterega naj se pošljejo spisi * letopis. To pa je bilo prvo in do zdaj zal nje delo matičnega odbora; kajti celih p< mesecev ni bilo prav nič več slišati o slo' matici, razun denarnega zapisnika, ktereg priobčuje g. blagajnik.
Ravno iz tega zapisnika pa tudi vidim da se je od meseca avgusta sem število n< vih udov zelo zmanjšalo. Ko je namreč maj junija in julija pristopilo 70 novih udo' jih je slednje tri mesec: avgusta, septembl in oktobra samo 22 in od 1. novembra (i zdaj. 10 novih pristopilo. To je panaravt reč in ni se temu čuditi, ker, kakor hit! preneha delavnost matice, tako tudi prom bajo manj ali več novi udje pristopati. V delo se je to že lani, kajti največ udov j pristopilo ravno v istej dobi., ko se je m znanilo^da bode izdala matica prvo svoj delo. Če je suhi Koledarček imel tolik moč, koliko večo bi imelo kako res izvrstfl in matice spodobno delo.
Kmalo potem začelo se jo zmanjševa število novih udov in narastlo je zopet p razglasu prvega občnega zbora in naraščal je do konca julija meseca, potem pa, ko'*! bilo nič slišati o delavnosti odbora, jelo je zi pet enakomerno odvzemati. Ne morem tedaj, da vprašam: Kaj dela slavni o< bor matice? Ali misli izdati Ž lj8ko knjigo letos ali ne? Zadnj čas j e. pač, da se oglasi! Le še e mesec in končano je drugo leto matično Ali nam letos ne bode prav nič obrodila Po proračunu za leto 1865 je bilo namenj« nega za tiskanje knjig 530 gld. K tem pa je prišlo še 220 gld. (kteri so namenjel bili za stanovanje) in 210 gld. (kteri so bi za tajnika namenjeni), tedaj ostane po prH računu za izdavanje knjig 800 glch Ak štejemo zraven še novih 36 ustanovnikd kteri so plačali do zdaj skupej 820 gld. g« tovine in novih 66 letnikov, vidimo, da ostafl blizo 1000 gld. za izdavanje knjig. S tok kem denarjem pa se že lehko saj nek» stori. Prevažno je tudi zarad sklepa račk
tooy, tla se Se pred. koncem leta natisniti dajo knjige odmenjene za tekoče leto ter da se ne vlači račun iz enega leta v drugo, timveč da se natanko sklene račun preteklega, leta. Odkar smo dobili mesto enega tajnika tri, zdi se nam pa, da gre vse bolj počasi in zaspano, in živo se spominjamo besed gospodov Dr. Costa in Dr. Janeza Bleiweisa, ktera sta se potezala v občnem zboru za plačanega tajnika.
Gotovo kmali pride čas, ako že ni prižel, da bodo spoznali tisti, kteri so se tako zelo borili proti plačanemu tajniku in tako spodrinili marljivega g. Levstika, kako napčno je bilo njihovo ravnanje. Nasledki se že zdaj čutijo. Več o tem omeniti pa si prihranim za priliko, ko mislim še kaj več govoriti o matici; za danes naj bo dosti tega. Od odbora matičnega tedaj za gotovo pričakujemo, da nam da krnalo kako znamnje svoje delavnosti, ker gotovo najboljše vabilo in priporočilo za matico bode krepko in nje vredno delovanje in več novih udov ji bodo pridobila dobra dela , kakor še toliko razposlanih praznih povabil brez jedernega delovanja.
izroči ces. manifest od 20. septembra, kteri je prekrasno v rudečein usnju vezan, in bere to le cesarsko ročno pismo :
„V svojem razglasu in njemu priloženem manifestu od 30. sept. 1865 pokazal sem pot, kterega sc ima držati moja vlada, d a s e dobodo stalne podlage za državno ustavo, ktera bo pripravna varovati cesarstvo v njegovem edinstvenem obstanku in posamna kraljestva in dežele v n j i h o v i samostalnosti, kakor tudi kot neraz-rušljivo zvezane dele celote v njhovih dobro utrjenih pravicah. —
Zarad važnosti tega državniškega čina zapovedujem, ga na znanje dati deželnim zborom v za,padnem delu države koj pri njih začetku.
V Beču 7. nov. 1865.
Franz Jožef.
Po odbranem tem cesarskem dopisu govori g. poglavar o prvem vladnem predlogu, kteri tirja, naj da izreče deželni zbor svoje mnenje zarad naprave novih politiških okrajev. Vlada bi rada veče okraje, da bi manj uradnikov treba bilo in je vzela za podlago poprejšnja okrajna glavarstva (Bezirkshaupt-mannschaften). Vendar bi rada pozvedela želje dežele.
Drugi vladni predlog je stavb in red za Gradec.
Da je po pat. od 20. sept. naše nam zagotovljeno ustavno sodelovanje pri postavo-dajavstvu v najvažnejših zadevah države odstranjeno in zopet prepuščeno samovladni moči ....
Državne glavne postave predelovati, če bo to po sklepih ogrskega deželnega zbora treba, v takraj litavskih deželah le sme se zgoditi po tistem zastopništvu, ktero ima za to pravico, to’je: po državnem zboru, deželni zbori da pa nimajo te pravice (po Šmerlingovi ustavi in po želji veliko —nem-cev se ve da ne, gotovo pa po prvi glavni, postavi, po oktobrski diplomi). —
Ta predlog se bo natiskal in pride že v prihodnji seji na vrsto.
Ob 12»h končala se je prva seja.
■trt^jtiMkl. Po sv. maši, ki so jo peli sami knezoškof, odperl se je zbor slovesno o 11'/« uri. Najprej je predstavil dež. maršal, baron C o d e 11 i, novega dež, namestnika, barona E. Bacha, potem pa je poslance pozdravil tor jim v primernem govoru razkazal, kaj in kako naj delajo za blagostanje dežele — brez vseh postranskih namenov. Potem je g. namestnik sam se poslancem predstavil ter obljubil po svoji moči jih podpirati, pričakovaje od njih prijazno vedenje in izročaje jim ces. manifest in pismo in vladina predloga o novi razdelitvi dežele v okrajna glavarstva in občinsko postavo. Potem ste bile volitve g. barona Š1 o j s-nika in draCo stapoterjene, zdaj vstane dr. Bleiweis in nasvetuje v slovenski besedi , naj se koj odbor s 6 poslanci v ta namen izvoli. Podpira ga potem tudi dr. Toman v slovenskem govoru, rekši, da je to prav po duhu slovenskega naroda, kar je cesar v svojem manifestu razglasil. Govori še poslanec L. Svetec v tein smislu, povdarjaje, da je to silno važna zadeva in da se zelo mudi,da seres zaupnica berž napravi, kar tudi zahteva spoštovanje in prepričanje našo.	’
G. pervosednik da potem glasovati, pa le 11 poslancev je vstalo za predlog, 17 pa ne. Pride torej drugi krat na yversto. To nam kaže, da jih je še precej Šmerlingovega duha navzetih, pa vendar tudi, da se je že nekaj na bolje obernilo.
Potem ko se sta še dva perovodja izvolila, končala se je 1. seja.
Koroški. Tri seje smo že doživeli; kar se je v 1. godilo, povedali smo. Danes povemo na kratko, kar se je godilo v 2. in 3. seji. Volili so se sledeči odseki: pervi, da sporočuje o vladinem predlogu zastran nove razdelitve koroške dežele; — drugi1, da sporočuje zastran deželnega proračuna za 1. 1866; — tretji, da pregleda deželni račun za 1. 1864; šterti, da prevdarja in nasvetuje, kako naj bi se žandarmerija dala uravnati za občno varnost in srečo; — peti, da sporočuje o vladinem predlogu zastran novega reda za stavbe ; — šesti, da sporočuje, kaj je storiti zastran protesta proti septemberskemu manifestu. V ta odbor so bili izvoljeni sledeči poslanci: Cabusnik, Herbert, Erwein, Stieger, Hueber, Gotz, Nagel, Jezernik in Steiner. O tej priliki pa še naznanimo imena tistih gospodov, ki znanega protesta niso podpisali. Ti so: Grof Goes, deželni poglavar, baron Sluga, c. k. namestnik, Breicha, c. k. deržavopravni namestnik, baron Aichelburg, c. k. tajnik pri dež. vladi, Dr. Rulic, c. k. nadsodnij. svetovavec, Švab, c. k. dvorski svetovavec in knezoškof Kerški. — Posebne imenitne reči ni bilo še v posvetovanju; kar se nam najbolj veselo in praktično dozdeva, je to, kar je poslanec Canaval o neki priliki povdarjal, je to, naj se občine napravijo po farah. Leta 1863, ko je to poslanec A. E. predložil, ni dobil ne enega glasu! Tako se časi in misli menjajo! Na to resnico bomo še večkrat naleteli pri deželnem zboru.
GorišUl. Tudi ta se je 23. t. m. v znova popravljeni dež. dvorani o 11 */4 dopoldne slovesno odperl. Dež. maršal je poslancem predstavil novega vladinega komisarja barona Kiibecka, ki je zbornici izročil ces.
Deželni zbori.
Štajerski (1. seja). Kakor vsi drugi tu-kraj litavski deželzi zbori, se je tudi naš 23. nov. začel s primerno slovesnostjo. Premil, knezoškof gt. Attems bral je sv. mašo in po tej podali so se gg. poslanci v deželno dvorano (Landstube), kjer jih je že pričakovala nenavadna množica poslušavcev.
Ob llih odperl je sejo dež. glavar g. gf. Gleispach s pričetnim govorom, v kterem je naštel razne predmet«;, s lcterimi se bo imel pečati ta deželni zbor. Kar se postavodajavstva tiče, pridejo na vrsto: postava o svobodni ali omejeni prodaji in razdelitvi zemljišč, o ustanovljenji realnih učilnic, postava za lov, za ceste, in pa za okraj-nazastopništva. Ta postava je najvaž-nejša, ker so naše občine večidel premajhne in ne morejo dopolnovati svojih dolžnost, posebno kar se tiče naprav, potov, cest in mostov. Zato je dež. odbor vso svojo pozornost obrnil na to postavo in jo že trikrat predelal, vendar bo treba še marsikaj popraviti.
Potem prevdarja g. dež. glavar splošno veliko stisko in revščino, ktere je krivo pe-šanje trgovine in obrtništva in pa slabe letine, tako da so kmetje prisiljeni, svojo živino po vsaki najniži ceni prodajati. Če trgovina hira, tudi kmečki pridelki nimajo nobene cene. Treba bo tedaj skrbeti, da se trgovini in obrtništvu spet na noge pomaga. G. dež. glavar misli, da bo izpeljava nove Rudolfove železnice (na zgornjem Štajerskem) mnogo pripomogla obrtništvu posebno fužinarjem in zato se bo že v dveh meseoih predložil na tanko izdelani načrt te železnice. H koncu svojega govora g. grof še to le dostavi: „Naše cesarstvo je zdaj V prehodni dobi, v Času vrenja in kipenja političnih, posebno pa ustavnega vprašanja. Tudi naš dež. zbor se utegne ozirati na ta vprašanja in pri tej priliki bo gotovo pokazal tisto premišljeno zmernost (?), tisto hladno prevdarjajočo pamet, ktera kinča vse (??) njegove sklepe.*) Dež. zbor bode ostal na postavnem potu.
Š Cilj in konec, ki ga dež. zbor bo zmirom imel pred očmi, je velika, mogočna, složna Avstrija.11 Potem je trikrat „živio11 klical.
Zdaj povzame besedo g. dež. poglavar bar. Mecsdry in pozdravlja vimennNjih Vel. zastopnike štirske dežele, ktera se mu je v kratkem času, odkar pozna nje pravične prebivavce, jako prikupila. On je trdne volje, Vse želje, kolikor bo v njegovih moččh, v slogi z dež. zborom dopolniti. Kakor dež. zbor, želi tudi on, naj bi hudo vznemirjeni politični valovi ne motili izpeljave avstrijske Ustave. Iz borbe navskrižnih misel naj se povzdigne stara Avstrija omlajena, velika, krepka in mogočna. G. poglavar potem *—1111 -- ■ * «
*) Tudi tisti imenitni (?) sklep ollerman-ovem predlogu zastran enakosti Slovencev ?
/1 G. dež. glavar položi ces. razglas in patent na mizo, da ju vsak lehko pregleda in ju bo potetn v arhivu shranil.
/ In z.daj nastopil je historični trenutek, zdaj izpeljal se je strašni „coup d’etat11 nemške ustsivoljubne*) stranke, h kteri spadajo naši sloveči avtonomisti in vsa stara parila Šmerlingova razun dveh ali treh uradnikov. Vodja jim je g. Blagatinšek — Kaiserfeld, kteri je že poprejšnji dan povabil poslance k posebnemu shodu, da bi ga podpirali pri njegovem predlogu. Podpisalo se jih je 43; da se naša dva zagovornika, gg. Herman in Dr. Razlag nista podpisala, mi ni treba omenjati. Sicer pa celi predlog ni tako strašen, kakor smo se ga nadjali po tolikanjem kričanju nemških časnikov. Tudi se suče, kakor to vsak koj spoznava, v nekem čudnem kolobarju, ker deželnim zborom noče pripoznati pravic, da bi obravnovali državo-pravna pitanja in vendar tirja, da naj se spušča v pretres ces. patenta od 20. sept., kteri gotovo ni deželno, ampak državopravno pitanje.
Glasi se pa ta, kot silni storjeni predlog takole: „SI. deželni zbor naj sklene: naj se izvoli odbor devet poslancev, kteri ima prev-darjati posebno oddelovanje (Riickwirkung) najvišega patenta od 20 sept, na blagor dežele , o tem sporočevati deželnemu zboru in storiti primerne predloge.11
Razlogi tega predlog«) so pa:
Da je Njih Veličanstvo z diplomo od 20. oktobra 1860 in s patentom od 26. febt1. 1861 izreklo, da bode zanaprej postave dajalo, prenarejalo ali preklicevalo le sč sodelovanjem deželnih zborov in državnega zbora, in da po patentu od 26. febr. in po deželnih redih ta pravica sodelovanja obstoji v pravici pritrjenja;
Da sta s p atentem od. 20. sept. preklicana februarski patent in tudi oktobrska diploma (še ni dolgo, odkar ti gospodje o-menjajo tudi oktobrsko diplomo; poprej so samo poznali Šmerlingov 26. Februar) to pa je navskriž ustavnim pravicam, ktere so ustanovljene in uredjene po teh glavnih postavah in že skozi pet.let veljavne;
Da so tako tudi deželni redi in pravice deželnih zborov v nevarnosti in se je tedaj bati za celo sedanjo ustavo, ktere se nepremakljivo držati in jo braniti zoper vsaki napad je milostbovo objubilo in sloveno zagotovilo Njih Veličanstro;
L*) Tako sepsami zovejo ti gospodje; kakor da bi o-ni sami v zajem vzeli bili ustavnost, vsi drugi avstrijski narodi pa hrepeneli po absolutizmu.
manifest in pismo, potem vladin načert o novi razdelitvi dežele in drugega zastran klasifikacije neerarskih cest. Naposled se je še prebralo sporočilo dež. odbora o njegovem delovanju, in seja je bila končana.
Hervaskl. 24.je bila spet seja, pa kakor nam časniki pišejo, kaj viharna Ne-kteri že zavolj tega roke sklepajo in kličejo, kaj bo ? — Poročevalo se je o pregledu volitev in dopričalo, da jih je po opravilnem redu potrebno število (2 tretjini; pregledanih, da se tedaj zbor sme konštitujirati in pod-
5.011, na Hervaško in Slavonsko 2.248 šejo na četverki, na vsakej strani vsaj 16 (izuzemši vojaško mejo), na Češko 12.452, verstic in v vsakej verstici vsaj 7 besed, na Galicijo 12,071, na Beneško 6.394, na naj se porabi samo ena četverka, kadar dveh
zgornje in spodnje Avstrijansko 5.362, na Moravsko 4.894, Štajersko 2.632 na Primorje 1.222, Kranjsko 1.218, na Sleško 1.205, na Bukovino 1.166, na Tiroljsko 1.128, na Koroško 845, na Solnograško 366. — Če zdaj vse te številke bolj pregledamo in jih primerjamo s številom prebi-vavcev mnogo jezičnih kraljestev in dežel avstrijske cesarevine, našli bomo, da Slovane
ni potreba, in prihranile bi se deržavi vsaj tri četrtine pisarnih stroškov.
*	Oitavničini pevci v Ljubljani so 23. t. m. zvečer dru. Janezu Bleiweisu k godu pod oknom peli.
*	Dr. Toman se je 15. t. m. iz Ra-doljce v Ljubljano preselil.
Iz Postojne gre glas, da tamošnja
pervosednika voliti. Poterdile pase tudi niso tudi, kar se vojske tiče, zadevajo največa nemSka ali ponemgena kazina umira in da
-_1: i.___?_JI *1__ l____1___ hvnmnnn K rut or nrrn no 70 mihnuP nraviP.P	.1	.	,
volitve prisednikov banskega stola in nekaj bremena. Kedar gre pa za njihove pravice, se tem beržkone na njeno mesto slov. oficirjev iz vojaške meje.	naletel bos malokterega izmed relike trume čita£nica U8tanovi> _ Tako je prav!
oficirjev iz vojaške meje.
To vse pa ni banu po volji in ustavlja se prav po vojaško tirjatvam oposicije, ki je tolikanj hujši na noge stopila in svoje zahtevala. Govorili so nejbolji govorniki, med njimi tudi škof Strosmajer — blizo 4 ure, pa niso reči do konca prišli. Drugi dan je bila spet napovedana seja, pa bila je samo tajna-, ker je vsa oposicija izostala, Strosmajer tudi in 4 bilježniki.
Kakor se čuje, porazumevajo se zdaj med seb6 s poslanci in oposicija je sklenila posebno deputacijo na Dunaj poslati, da se tam osebno zoper bana pritoži in zavaruje.
Oallški. Tu se ste hitro dve zaupnici sklenile, ena v zahvalo za manifest, druga pa za pomiloščenje. Zaupnici se ste koj prebrale in na Dunaj poslale. Centralistom je splavalo vse upanje po vodi.
Bukovlngki. Tudi ta zbor je zaupno pismo vladi poslati sklenil.
nemških liberalcev, ki bi od tega le besedice vedeti ali slišati hotel. Taka je!
*	Ruska vojska potrebuje za prihodnje leto 280.000 novincev, ki se imajo od 15. jan. do 15. febr. nabrati. Na 1.000 ljudi spadajo 4 novinci.
*	Rimska posadka stane Francosko od 1. 1849 do sedaj, kakor „Patrie“ piše, v vsem skupaj nič več kot 56,600.000 frankov.
*	V Pragi je oni dan umeri mnogozaslu-ženi češki domoljub, g. Karl F ii g n e r, načelnik Sokola in zastavnice češke. Vse žaluje nad toliko zgubo. Večna mu pamatka!
*	Cesarica Elizabeta je milostljivo sprejela varstvo ljubljanske otroške bol-
nišnice, dovolila poslala v dar 1"
i jej i: 00 gld
ime Elizabetnicain
Loterya. (■raileci 20	72 t 49 Prihodnje srečkanje je 2. decembra	43. 1866.
Danajska borsa 28. novembra 1865.	
6 metaiike		. 64.20
6'V0 nacij onal	.....	. 67.45
1860 derž. poaoj		. 85.95
Bankine akcije .....	777
Kreditne		. 16230
London			. 107.16
Novi zlati ......	.	5.17 V,
Srebro			. 107.75
Ptuje dežele.
*	Presvitli cesar je poslavil preč. gospč Mater ljubljanskega uršulinskega samostana, • Johano bar. Cirhajmovo s redom zlatega križa s krono za velikoletne posebne zasluge.
*	Odbor sa Slomšekov spominek je
DUNAJSKA B0RSA g. „„„„bra.
Deržavni papir.
V, obligacija po 100 gld „ nar. posojilo od 1 1854
metaiike
Že smo povedali oni dan, kakšnega duha imel 12. t. m. pervo sejo, v kteri je bilo je litvanski poglavar, general Kaufman n, vse uravnano, da se pobirajo milodari za ta navzet. Zdaj se piše, da je vsem šolskim spominek do konec leta 1866. predstojnikom ukaz razposlal, po kterem * (Jesar Napoleon je cerkvi Marije naj se v vseh farnih šolah vilinskega okraja Device v Einsiedelnu podaril prelep svečki v vseh ljudskih (šolah) severnozahodnje- njak (luster). Je pa iz kotlovine in galva-
ga okroga kerščansko - katoliški nauk brez izjeme po ruski uči. Dalje je zaukazal, naj se v Samogiciji, kjer še ne znajo dobro ruskega, kerščanski nauk v samo-giškem jeziku uči, s tem pogojem, da je prej povsod treba pri dotični gosposki posebnega dovoljenja prositi.
Kakor litvanski glavar postopa tudi kijevski, general Bezaš Tudi on veli svojim podložnim, naj se vsi od kraja porušijo in sprejmi rusko vero. — Iz tega se vidi, da
ruško pozlačen, 18. čevljev visok, — ima v premeri 13 čevljev, tehta 24 centov in je vreden 50.000 frankov. — Darilo je zares cesarsko! V Einsiedelnu je Napoleon pervo sv. obhajilo prejel.
* (Koliko denarja se v Parizu i z d a.)Parižani izdajajo na leto za knjige, knjižure in časnike 32 milijnov fr.
Denar. Blago.
60.50	60 60 68.30 68.50 65 10 65.35 67 — 57.60 50 75 51 — 38— 38.50 32.- 35—
140- 140.60 80.65 80.75 85 80 86 -
93.50	94 —
Dolžna pisma za odvezo zemljišč*
5 5 5
tv*
4	,*	«
3	y%	U
2 V, .i	o
Srečke 1. 1839 n	1854
n	n	1860	po	500
„	„	1860	«	100
• (Koliko papirja se po pisarni-cah porabi?) Ko so se o deržavni varč-
so ftusi terdne volje vse porušiti, ali z lepa nosti menili, vzeli so tudi v misel, kako ali z gerda, to je vse eno! Ali bode pa neizmerno veliko se v pisarmeah papirja tako silno postopanje tudi obrodilo zaželeni porabi, ki vsako leto mnogo stroškov prisad, dvomimo zelo. Narodnost ne gre vni- zadeva. To prihaja od tod, ker se sploh pre-gevati!	več pisari. V br. 39. Dinglerjevega „Poh-
ht i i	. i •	„„ • technisches Journal,11 v članku: „Kakd bi
Mo.koy.tom učnem okmju « ,c	_ .	„	1?c „bajajo »e
laj lepe misli o tem v Joduk pisalnim predstojnikom, in tem, kteri imajo dolžnost
V Moško
P° ”
jalni red, kterega je zadnjič „Slovenec11 omenil. V zgornjih 4 razredih se bode latinski jezik namesto narodopisja učil.
Nadškof Franchi je že neki v Petrogradu, kamor gredo tudi general Kaufmann in trije korarji iz Vilne. Pravijo, da bode veliko posvetovanje o zadevah in razmerah kato-
na lete predstojnike gledati. Pisatelj tega članka, knjigotiskar, govori takole k gg. ministrom: Vse vaše pisarnice porabijo en dan več papirja, kakor moja tiskarnica v desetih letih. Ne mislim pa dolgih zamotanih zlogov vaših pisarjev pristrigovati, ali za
liške cerkve na Litvanskem. Treba je po- trd°0 obljubim" prodajati* papir* na pol boljši stavnih in gotovih mej, da ne bode vsak k će 8v0:im pisarjem ukažete, naj pišejo
qqI a 1 Ir a trilijonov nrp.«	.	•	i	v_*.__i_?	_____ inkl.'«
glavar po svoji volji delal, katoličanov pre- gv0:a pisma na iepi četverki razun tablic
__ * . 1 ..i. L .ii/-. I i rulr A nnlmnll lrn«t n A i rt TTO Ji A	‘ . ^	■	*	i	§	A 4 •
ganjal in katoliške zatiral], kar se iz več o-zirov nikakor več za današnje čase ne spodobi.
Ruski car Aleksander Nikolajevič je 138.000 rubljev za podporo neruskim Slovanom, ki se na Ruskem uče, odločil.
Razne novice.
in računov, in naj ne kazč s 3—4mi ver-sticami cele pole lepega pisarničnega papirja. Tu poglejte na primer v pisarnice bankirjev, kterih dela in opravila stanejo več kakor šestkrat toliko, kolikor prizadevajo stroškov vsi dohodki celega cesarstva na leto. Koliko jim je neki treba papirja?
Še tisočeri del ne od vaših pisarnic! Me-njica za 20.000 vrednosti stoji na dvanajsterki
*	Prevzvišeni vladika Strosmajer je tako lepo in varno, kakor marsiktera maj-
varaždinskerau društvu v podporo siromaš-	cikna odločba	vašo pisarnice, tri verstice
nih gimnazijalnih učencev 1.000 gld.	poda-	dolga, na celej	poli papirja. Pomislite še,
riti blagovolil. Slava velikodušnemu mecenu! koliko mora ubog kmet ali mestnjan pla-
*	Avstrijska vojna potrebuje za	1866.	fiati, ako dobi	taka grozno velika pisma ali
leto 85 000 novincev ali rekrutov. Na	Oger.	akta po pošti	poslana. Koristno bi tedaj
sko jih spada 25.587, na Sedmigraško pač bilo, če bi se ukazalo pisarjem, naj pi-
IzdateU in odgovorni vrednik: J. E. Božič. - Natisnil Ferd. H. Kleinmayr pod odgovornim vodstvom R. Bertschinger-ja.
5 •/« doljno -avstrij.	-	82.50	88—
5 1( češka -	86.50	87.50
5 « moravska	-	81—	82 —
5 a štajerska	-	87.50	88 50
5 „ kranjska	-	84.-	88—
6 h koroška	-	84.—	ss-
5 n primorska	-	-	84.-	ss—
5 „ hervaška in slavonska	71.60	72.60
5 it ogerska	•	66 50	67 —
Srečke.		
Kreditne -	-	- po 100 gld.	116.40	46.60
Donnvsko-parobrodske *	u	>.	75.60	76.50
Teržaške -	-	-	«	>.	»	109.-	109.50
Budiinskc	»	po 40 gld.	21.-	22—
Kneza Estarhazy-a « 40	„	62.-	60—
„ Salma	« 40 „	25.50	26—
„ Palfy-a	■ 40 a	21.50	22.50
„ Clary-a	„ 40 »	21.60	22.60
Grofa Genois-a	■ 40	«	21.50	22.60
Kneza Windišgraetz-a po 20 gld, -	16.-1-	17—
Grofa Waldstein-a	„ 20	„	1617	17—
„	Keglevič-a	„ 10	„	12.-	50—
Menjice		
(na 3 mesece.)		
5	% Avgsb. 100 gld. j. n. v. -	90.70	90.20
4'/, „ Frankobr. 100	„	„ «	«	-	90.20	90.20
4	« Hamburg 100 (mark banko) -	80—	80.40
3 ‘/t „ London 10 funt šterl.	107.36 107.40	
4	„ Pariz 100 frankov • •	42.85	42.90
Denarji.		
Cesarski cekini	-	5.16	5.17
Krone ------	—			
Napoleondorji (20 frunkov)	8.66	867
Suvrendorji -	— —	—
Ruski imperijali -	8.90	8.93
Pruski Fridrikdorji	*	—			
Srebro (ažljo)	107.75 108.26