angustifolia Vahl. zu stellen ist. Diese Sippe unterscheidet sich von dem beiden Arten mit ihren graubraunlichen, nackten Knospen, oval-lanzetischen, korbig gezahnten, scharf zugespitzten Blattchen (foliola) und grosseren- stumpf zugespitzten Friichten. Bei dem Jung>vuchspflanzen sind auch rundliche Blattchen vorhanden. Dieser Sippe geben wir den Namen Fraxinus intermedia (provisorich). Die Weissesche ( Fraxinus excelsior L. sensu stric to) ist in unserem Gebiet eine ausgesprochene Gebirgsart, die auf frischen oder feuchten Boden oberhalb einer Kalksteinunterlage, oder auf Kalkdeluvium, hauptsachlich in den Buchenwaldgi.irtel verbreitet ist ( »Kalkesche« der Au toren). Dagegen ist die Spitzfri.ichtige Esche ( Fraxinus angustifolia Vahl. sensu lato) eine Art die im Mittelmeergebiet und in den breiten Becken Pannoniens verbreitet is und dem Alluviumboden, mit hoher Grund- wasserscheide (der Dberschwamungsgebieten) angepast ist. Die neubeschriebene Eschensippe ist ebenso eine Art der nassen Auboden und bedeutet dem Oekotyp der als »Wasseresche(( bekannt geworden ist. Eschen mit Blatt- unf- Fruchtformen die unserer Sippe entsprechen, haben wir in einen reichen, uns zugesendeten oder selbst gesammelten Herbarmaterial aus Osterreich, Italien, Slovakei, Deutschland, Polen, Frankreich und Belgien auch au[- gefunden. Diese Dbergangssippe ist algemein in den Gebieten, wo die Arealgrenze der Arten Fraxinus excelsior L. und Fraxinus angustifolia Vahl. zusammenfallen, verbreitet, und meist als eine typische Weissesche angegeben, ebenso falsch, wie auch die pannonische Spitzfriichtige Esche als eine solche noch unlangst bekannt gewesen war. Deswegen sollte mann diese neue Dbergangssippe noch weiter for- schen, weil es maglich ist, dass sie, oder ihr entsprechende Formen cmch die breite osteuropaische Niederungen beside1t, wo mann auch, moglicherweise irrti.imlich, be- hauptet, dass die typische Fraxinus excelsior L. verbreitet jst. 634.0.182 : 542 GOZDNA ZDRUžBA KOT OSNOVA ZA DOLOčANJE RODOVITNOSTI RASTišč Ing. Lojze Marinče k (Ljubljana) Za sedanjo smer v gozdnem gospodarstvu je značilno, da stopa rastišče čedalje bolj v ospredje kot osnova gozdnogospodarskega načrtovanja. Ta smer je logičen zaključek prizadevanja gozdarjev, da bi dosegli čedalje večje kako- vostne in količinske donose. Gospodarstvo potrebuje iz leta v leto vedno več sortimentov določenih drevesnih vrst. Te potrebe gospodarstva silijo gozdarje, da pri izbiri 1nožnosti za dosego večjih donosov iščejo nove poti v okviru popolne izrabe rastiščnega potenciala. V kakšni meri izrablja nek sestoj ra- stišče, pa lahko ugotovimo le na podlagi ekoloških proučevanj rastišč. Pri raziskovanju rastišč in pri njihovem omejevanju uporabljamo različne metode. Največ uspeha med vsemi žanje fitocenologija. Ta razmeroma mlacb veda si je s kompleksnostjo prostorskega dojemanja rastišč bliskovito utrla pot v vse mogoče naravoslovne stroke ter je sedaj podlaga načrtnemu raz- iskovanju ne le vegetacije, temveč tudi floristike, fitogeografije, pedologije, urbanističnega in prostorskega urejanja; v zadnjem času si vse bo]j utira pot tudi v urejanje gozdov. Za svoje velike uspehe se lahko fitocenologija zahvali dejstvu, da je vegetacija odsev celotnega spleta rastiščnih dejavnikov, tj. ekološkega kompleksa, ki je kot rezultat vzajemnega delovanja ekoloških faktorjev izredno komplicirana tvorba. Meritve posameznih ekoloških fak- 201 torjev, iztrganih iz ekološkega kompleksa, ne dajejo njihove stvarne podobe. Zato je zelo dvomljiva na podlagi vrednosti posameznih ekoloških faktorjev (tla, matična podlaga, nadmorska višina itd.) sklepati na lastnosti vsega eko- loškega kompleksa. Nekateri ekologi domnevajo, da se kaže zaradi mnogovrstnih možnih kom- binacij ekoloških faktorjev v naravi nepregledna vrsta tipov ter je tipologija na podlagi vegetacije torej brezupna, oziroma da zaradi izredne heterogenosti v ravi vegetacija ne n1ore biti solidna osova za razmejevanje rastišč. Vendar pa praksa kaže, da ponavljajoče se skupine ekoloških faktorjev približno enakih vrednosti zakonito izkazujejo zelo podobne rastlinske kombinacije, katerih število je v nara vi pregledno ( 6). Torej je vegetacija, ki je v ravnovesju z danim okoljem in se je izobli- kovala na rastišču pod vplivom serij ekoloških kompleksov razvoja življenja na Zemlji, nesporno najboljši nakazovalec sedanjega ekološkega komplek- sa (1 L seveda pod pogojem, da so življenjske zahteve rastlinskih vrst že toliko znane, da na njihovi podlagi lahko sklepamo na lastnosti ekološkega kompleksa. Zato so floristično dobro opredeljene in jasno opisane rastlinske združbe naj- boljša podlaga za ekološka proučevanja, posebno, če so bile te enote kartirane na praktično uporabne topografske karte. Kajti fitogeografske specialne karte s topografsko razširjenostjo gozdnih združb najzvesteje odsevajo realno vege- tacijo ter so najpopolnejša podlaga za znanstvene vegetacijske geografske študije kot tudi za praktično uporabo. Vegetacijska karta daje skupno s pedo- loško karto najpomembnejšo, v mnogih primerih pa edino osnovo za presojo dejanskega stanja in možnosti za najboljšo obliko gospodarjenja (7). Poleg tega pa zagotavlja možnost uporabljati praktične izsledke na določenih rastiščih, ki so se na podobnih rastiščih pokazali za pravilne in trajno priznane. Ta osnovna dognanja so spodbudila vodilne slovenske fitocenologe, da so dajali pri znanstvenih raziskavah vegetacije prednost kartiranju gozdnih združb. Prvo fitocenološko karto, ki je eden prvih poskusov kartiranja rast- linskih združb na Balkanu, je v Sloveniji izdelal G. Tomažič že leta 1932. V merilu 1 : 25 000 je skartiral Golovec. Obsežnejša kartiranja vegetacije na podlagi gozdnih združb so se začela pri nas šele po zadnji svetovni vojni. Pri tem se najbolj odlikovali G. Tomažič in V. Tregubov ter pozneje tudi ž. Košir in M. Piskernik ter že pokoj na N. Persoglio in S. Cvek. Vodilnim slo- venskim fitocenologom se je posrečilo vzgojiti dovolj širok in strokovno usposobljen kader (M. Zupančič, I. Puncer, D. Robič, L. lvlarinček, M. Zorn, I. Smole, L. čam pa, A. Accetto), ki zagotavlja, da se bo začeto fitocenološko delo uspešno nadaljevalo tudi v bodoče. V Sloveniji se s kartiranje1n gozdne vegetacije ukvarjajo tri ustanove: Biro za gozdarsko načrtovanje v Ljubljani, Biološki inštitut pri SAZU ter gozdarski inštitut . V zadnjih petnajstih letih so skartirali v merilu 1 : 10 000 za potrebe gozdnih gospodarstev preko 30% gozdnih zemljišč Slovenije. Od tega so največ napravili fitoceno1ogi Biroja za gozdarsko načrtovanje, ki so v dobrih desetih letih skartirali preko 200 000 ha (ljubljansko gozdnogospo- darsko območje 49 165, nov01neško 23 730, mariborsko 8900 ha, kočevsko 23 788 kranjsko 4057, postojnsko 8025 in brežiško 2000 ha) in napisali čez 40 fito- cenoloških elaboratov. Pri tem so za pedološke analize uporabljali lastni laboratorij pod vodstvom J. Kalana. Najbolj kompleksno se ukvarja z razisko- vanjem vegetacije Biološki inštitut pri SAZU, ki je poleg kartiranj 10 000 ha za potrebe gozdnih gospodarstev angažiran že od leta 1962. t11di pri vegeta- cijski karti Jugoslavije. 202 Obilica zbranih podatkov, zlasti pa obširne strnjene kartirane povrsme z jasno postavljenimi in ekološko dobro proučenimi gozdnimi združbami na topografskih kartah v merilu 1 : 10 000 in 1 : 50 000 je omogočila gozdarskim strokovnjakom, da so se lotili nalog, za katere še pred desetimi ali celo petimi leti ni bilo realne osnove. Ena takih je določan.ie rodovitnosti rastišč in ome- jitev rastišč približno enake rodovitnosti. Določanje rodovitnosti ima v goz- darstvu izredno velik pomen predvsem zaradi trajne vrednosti ugotovljenih podatkov. V gozdarstvu se namreč za razliko od kmetijstva, kjer obravna- vamo umetno rodovitnost, ki jo moremo regulirati z dodajanjem umetnih gnojil, uporablja izraz naravrza rodovitnost. Po D. Mlinšku mislimo z naravno plodnostjo''' na izraz trajno možnega uspeha v biološko zdravem gozdu ob naravni zastopanosti drevesnih vrst. Plodnost izražamo z maso ali pa z vrednostjo, ki lahko na nekem rastišču priraste na površinsko enoto. Plodnost bi lahko izračunali, če bi uporabili srednjeevropski cenik, izračunali ceno sortimentov in odšteli ''se stroške gojen ja in izkoriščanja za površinsko enoto ( 5). Vendar taka definicija rodo- vitnosti in določanje rodovitnosti glede na maso, ki se opira le na naravno zastopane drevesne vrste, gozdarju ne zadošča. Določanje rodovitnosti z vred- nostjo pa daje preveč relativne podatke, da bi jih mogli med seboj primerjati. Saj bi vsaka na novo zgrajena gozdna komunikacija spren1enila rodovitnost, izraženo z vrednostjo. V takem položaju smo gozdarji prisiljeni pri določanju rodovitnosti iskati nove poti. Ker izhajamo iz splošno znanih dognanj, da uveljavlja enaka oziroma zelo podobna ekologija tudi enako oziroma podobno rodovitnost, je prvi pogoj za določanje rodovitnosti rastišč, da moremo rastišča približno enakih eko- loških lastnosti v naravi lahko spoznati in jih tudi omejiti. Drugi pogoj pa je, da moremo uporabiti ugotovljene podatke za enaka oziroma podobna rastišča. Vse to in še več nam nudijo kar tirana rastišča na podlagi vegetacije, tj. gozdnih združb. Osnove pri določanju rodovitnosti na podlagi oziroma v ob'iru gozdnih združb bi bile naslednje: 1. Rodovitnost je lastnost rastišča, neposredno izmcrlj iva lr~ s produkcijo lesa oziroma z donosi, tj. z vrednostjo lesa, ki priraste na površinsko enoto ne glede na stroške gojenja in izkoriščanja. 2. Na rastišču določene gozdne združbe različne drevesne vrste ne uspe· vajo enako. Eno in isto rastišče predstavlja za različne dre\'e-sne vrste raz- lično rodovitnostno območje. 3. Osnova za določanje rodovitnosti naj bi bila zlasti tista drevesna vrsta ozirom.a tista zmes drevesnih vrst, kb daje na določenem rastišču trajno naj- večje donose. 4. Na rastišču določene gozdne združbe morejo uspevati različni sestoji. Za gozdarja so pomembne zlasti naslednje sestojne oblike: a) na rastišču določene gozdne združbe prevladujejo primarne drevesne vrste, b) na rastišču gozdne združbe so poleg primarnih tudi vnešene drevesne vrste, ki bistveno povečajo donose in c) na rastišču določene gozdne združbe so čisti nasadi vnešene drevesne vrste. Glede na te osnovne sestojne možnosti razlikujemo na rastišču določene gozdne združbe tudi različne rodovitnosti. Trajno optimalni donosi sestaja v primarni sestavi drevesnih vrst naj bi ponazarjali osnovno rodovitnost, ki se bistveno ne spreminja. Donose lahko povečamo le z določeno obliko gojen ja, s katero bomo vzgojili naj vrednejše sortirnente v danih razmerah in bomo z njo mogli stalno uravnavati zmes * Za neživo naravo je pravilen izraz rodovitnost. 203 osnovnih drevesnih vrst gozdne združbe ob pospeševanju gospodarsko vred- nejših vrst. V gozdovih gorskega bukovega gozda (Enneaphylllo-Fagetum) z zastornimi sečnjami pospešujemo večjo primes napol heliofilnih plemenitih listavc(:-v' (zlasti gorski javor), ki dosegajo že ob zmerni podpori velike dimen- zije in odlično kakovost. Ali pa npr. v gozdovih gozdne združbe jelke z okroglo- listno lakoto (Galio-Abieteum) s skupinsko postopnim gospodarjenjem pove- čujemo delež kvalitetnejše smreke (seveda do tiste meje, ki še zagotavlja trajno največjo rodovitnost) itd. Vendar, če določimo rodovitnost le na podlagi primarnih drevesnih vrst gozdne združbe, pridemo lahko do zelo izkrivljenih sklepov. V Sloveniji imamo obširne bukove gozdove na rastiščih z odlično rodovitnostjo, ki pa je tedaj, če jo merimo z donosi bukve, le srednja ali pa celo komaj zadovoljiva. Rodo- vitnost rastišča bi pravilno vrednotili šele z donosi, ki jih lahko trajno dose- gamo na določenem rastišču z drevesno vrsto oziroma z mešanico drevesnih vrst. ki bi dajale trajno največje donose (ne glede na to, ali so to primarne ali vnešene drevesne vrste). Ta rodovitnost je v veliki meri odvisna od človeka ter je mnogo bolj podvržena spremembam kot snovna rodovitnost. Zato pred- lagamo izraz relativna rodovitnost. Glede na to, koliko upoštevamo biološke oziroma ekonomske cilje pri snovanju sestojev, moremo razlikovati relativno maksimalno rodovitnost in relativno optimalno rodovitnost. Relativno maksimalno rodovitnost izražamo z največjimi mogočimi donosi ne glede na biološko ravnotežje rastišča, tj. ne glede na trajnost donosov. To pomeni, da na določeno rastišče vnašamo tisto drevesno vrsto, ki bo dajala največje donose ne glede na posledice. Naj- boljši primer so čisti nasadi iglavcev na rodovitnih rastiščih iglavcev. Donosi, ki naj bi predstavljali relativno maksimalno rodovitnost, so navadno le donosi prve generacije. Pozneje rodovitnost s spremembami v tleh vedno bolj peša. Gospodarsko najpomembnejša je relativna optimalna rodovitnost. Osnova za njeno določanje so donosi, ki bi jih dosegli, če bi, upoštevajoč ekologijo rastišča in biološke lastnosti drevesnih vrst, uvedli najustreznejši način go- spodarjenja ob ekonomsko in biološko najprimernejši zmesi drevesnih vrst. Za praktično ponazoritev osnovne in relativne optimalne rodovitnosti smo izdelali več tabel. Objavljamo le pregledno tabelo. Kot osnova za račun nam je rabila 120-letna obhodnja. V okviru gozdne združbe smo določili- delno na podlagi podatkov oddelka za urejanje gozdov pri biroju za gozdarsko načrto­ vanje, delno na podlagi cenitev - boniteto za posamezne drevesne vrste. Naj- prej smo izračunali donose, ki jih daje gozd v prvotni sestavi (osnovna rodo- 'vitnost 0). Na osnovi fitocenoloških tabel smo določili zmes primarnih drevesnih 'Jrst (kolona št. 2), s pomočjo Gozdarskega in lesno industrijskega priročnika smo izračunali lesno gmoto (lesna masa in redčenje) ter po od- bitku odpadka tudi njeno vrednost po posameznih sortimentih (furnirski les, tehnični les ter prostorninski les). Za osnovo so nam služile cene iz leta 1968. Ugotovljene vrednosti smo delili s 120 ter smo dognali letno višino do- nosov, ki naj bi predstavljali osnovno rodovitnost (kolona št. 4). Po istem postopku smo izračunali vrednost lesne gmote za primer, če bi bila na rastišču gozdne združbe tista zmes drevesnih vrst, ki bi dajala trajno največje donose (relativna optimalna rodovitnost - Ro, kolona S). Gozdarja-gojitelja in načrtovalca zanima tako višina donosov kot tudi. odnosi med različnimi rodovitnostmi, posebno še, če jih prilnerja z dejan- skimi donosi, tj. z donosi, ki jih daje gozd v sedanjem stanju. Koeficient med različnimi rodovitnostmi nam pove, v kolikšni meri je rastiščni potencial 204 - --··-~ ·- · ·------ ---------~ . 1 1 Rodovit- \ rastišča Zmes drevesnih vrst d~c:o~~~t nostni 0 razred - ------·---- - ·- Ro 1 bu 1 g. ja 1 b. ga primarna optimalna O Ro O Ro 1 2 1 3 4 ,-5- __ 6_1_7_1 8 1 1 1 1 1 1 je8 : sm2 jcS : smS 2330 2340 0,996 1 1 jc8 : sm2 jc7 : sm3 1545 1610 0,96 2 2 3 2 g. _ia8: bu2 g. jaS: bu2 1270 1270 1,00 3 3 2 b . ga+grlO sm8:b.ga8 655 1910 0,34 4 J---2 1-2 sm2 : buS sm8 : bu2 1200 2010 0,60 3 1 2 hu + o. lilO sm7 : bu3 950 1500 0,61 3-4 2 1 1 bu9: g. jal sm7: bu3 1325 2100 0,66 2-3 1 2 buS : sm2 sm7 : bu3 1065 1500 0,71 3 2 3 bulO smS : buS 655 985 0,66 4 3 4 bu ·t- o . lilO buS : L boS 410 560 0,73 S 4 3-4 hul O buS : sm2 5.25 71 O 0,74 4 4 3 bulO r. bo6: bu4 655 790 0,83 4 4 1 \ 1 .- izkoriščen. Zlasti je važen odnos med osnovno in relativno optimalno rodo- vitnostjo, ki nam pokaže, v kolikšni meri gozd v primarni sestavi izkorišča rastišče (kolona št. 6). Primerjava odnosov med obema rodovitnostirna na rastiščih kisle gozdne združbe nam je pokazala, da imamo opravka z več skupinami koeficientov. V prvo skupino smo uvrstili gozdove gozdnih združb, katerih koeficient mccl različnimi rodovitnostmi in dejanskimi donosi se suče okoli l. To po- meni, da so osnovna, relati·vna optimalna, relativna maksimalna rodovitnost in dejanski donos približno enaki ter gozd v primarni sestavi drevesnih vrst najbolje :izkorišča dano rastišče. Glede na višino donosov pa skupina razpade na dve podskupini. V pn'O sodijo gozdovi z ekstremnimi rastiščnimi raz- merami, kjer morejo relativno zadovoljivo uspevati le določene drevesne vrste, vendar dajejo nizke do zelo nizke donose ( Genisto-Pinetum, Querco-Ostrye- tum). Drugo podskupino gozdov, kjer se sučejo koeficienti med različnimi ro- dovitnostmi in dejanskim donosom okoli 1, sestavljajo izredno dobro produk- tivna rastišča, ki so že najbolje izkoriščena s primarno sestavo drevesnih vrst (Galio-Abietetum Abieti-Fagetum, Bazzanio-Abietetum). Gospodarsko po- membnost gozdne združbe nam pokažejo koeficienti med različnimi rodovit- nostmi in višino osnovne rodovitnosti. čim večja je osnovna rodovitnost, čim bolj se koeficienti med rodovitnostmi in dejanskim donosom približujejo 1, tem večji gospodarski pomen ima rastišče določene gozdne združbe. Drugo skupino sestavljajo gozdovi združb, katerih koeficient med osnovno in relativno optimalno rodovitnostjo je znatno manjši. To pomeni, da goz- dovi z naravno sestavo drevesnih vrst le delno izkoriščajo rastiščni potencial. Glede na višino relativne optimalne rodovitnosti bi morali ločiti dve pod- skupini. V prvo sodijo zelo produktivna rastišča listavcev (Asperulo-Carpi- netum, Blechno-Fagetum typicum, BJechno-Fagetum oreopterietosum, Hacqu- etio-Fagetum, Enneaphyllo-Fagetum itd.), ki so s primarnimi drevesnimi vr- stami le slabo izkoriščena. Koeficient med osnovno in relativno optimalno ro- dovitnostjo se suče od 0,34 do 0,71. Moramo pa poudariti, da bi bili koeficienti 1ned dejanskimi donosi in donosi, ki ponazarjajo relativno optimalno rodovit- nost, še občutno večji. Dejstvo je, da le redko srečamo lepo gojene gozdove listavcev, katerih donosi bi ustrezali osnovni rodovitnosti. če upoštevamo dejstvo, da dosegajo dejanski donosi le ok. SO% absolutne rodovitnosti, so rastišča listavcev izkoriščena glede na relativno optimalno rodovitnost le s približno 30%. čim večja je relativna optimalna rodovitnost in čim manjša je osnovna rodovitnost, tem nujneje je potrebno osnovati nove sestoje. V drugo podskupino smo uvrstili gozdne združbe z majhno relativno opti- malno in s šibko osnovno rodovitnostjo. Višina relativne optimalne rodovit- nosti nam kaže, da so rastišča teh gozdnih združb le v izjemnih primerih pri- merna za vnašanje ekonomsko vrednejših drevesnih vrst. Za ·ponazoritev razlik, ki bi mogle nastati, če pri določanju rodovitnosti rastišč ne bi upoštevali vseh ekoloških in gospodarskih dejavnikov, smo izra- čunali rodovitnostne razrede: enkrat na podlagi osnovne rodovitnosti, drugič na podlagi relativne optimalne rodovitnosti (koloni 7 in 8). V računu smo upoštevali osnovno in relativno optimalno rodovitnost gozdne združbe jelke z okroglo listno lakoto ( Galio-Abietetum). Menimo, da ni potrebno poudarjati, da imajo izračunane vrednosti le gro- bo primerjalni pomen. Namen prispevka ni bil podati določene absolutne vrednosti za različne rodovitnosti. želeli smo zlasti opozoriti, da so gozdne združbe najboljša osnova za določanje rodovitnosti. Osnovna dognanja naj bi bila zlasti pripomoček pri bonitiranju rastišč na podlagi gozdnih združb. 206 Uporabljena literatura l. Košir, 1..: Gozdne združbe g. e. Josipdol, Biro za gozdarsko načrtovanje, Ljub- ljana, 1964. 2. Koch, W.: Pflanzensoziologie und Wald, Bern, 1964 (Separat aus >>Wald und Waldwirtschaft im Kanton St. Gallen« - 1944) 3. Marinček, L.: Gozdne združbe g. g. e. Kamnik II, Biro za gozdarsko načrtov8.- nje, Ljubljana, 1968 4. Marinček, L.: Gozdne združbe g. e. Novo mesto - vzhod, istotam, 1971 S. Mlinšek, D.: Sproščena tehnika gojenja gozdov na osnovi nege, Ljubljana, 1968 6. Schamoni, A. : Biogeozonose - Phytozonose, Biosoziologie (Bericht i.iber das internationale Symposium in Stolzenau;Weser 1960), Haag, 1965 7. Tiixe11, R.: Vegetationskartierung (Sonderdntek aus >>Methodisches Handbuch fi.ir Heimatf.orschung in Niedersachsen«) 8. Wraber, M.: Vegetationsforschung und Kartierung jn Slowenien, Gesellschafts- morphologie (Bericht uber das internationale Syrnposion in Rinteln 1966), Haag, 1970 9. Wraber, M.: Fitocenoze kot podlaga za ekološke raziskave, Biološki vestnik XVII, Ljubljana, 1969. DIE WALDGESELLSCHAFT ALS GRUNDLAGE FVR DIE BESTil\1MUNG DER FRUCHTBARKEIT VON STANDORTEN ( Zusammenfassung) Einleitend sind Angaben uber das Ausmass der bisherigen Erfolge bei der Kartierung der Wald\vegetation im Gebiete Sloweniens angefUhrt. Die Karten mit eingezeichneten und okologisch gut durchstudierten Waldgesellschaften machen es moglich, dass sich nun die Forstfachleute auf das Lasen neuer wichtiger Auf- gaben verlegt haben. Eine dieser Aufgaben ist das Bestimmen der Fruchtbarkeit von Standorten. Der Autor behandelt die naturliche Standortsfruchtbarkeit, das ist die dauernd mogliche Leistung pro Flacheneinheit, ausgedruckt mit der Menge der Holzmasse oder mit deren Wert im biologisch gesunden Walde bei nat\..irlicher Mi- schung der Baumarten. Er stellt fest, dass dieser Masstab nur relativen Wert hat. Wohl aber ist mittels Feststellung der Fruchtbarkteit eines Standortes auf Grund- lage der Waldgesellschaften eine objektive und brauchbare Schatzung moglich. Dabei darf man sich nicht nur auf Beachtung der primaren Baumarten beschranken, vielmehr muss der Grad der Fruchtbarkeit auf Grundlage jener Ertrage beurteilt werden, welche eine bestimmte Baumart oder eine entsprechendc Mischung der bestgeeigneten Arten auf einem gegebenen Standorte dauernd geben kann. Diese Fruchtbarkeit nennt der Autor relativ. Die relative Fruchtbarkeit kann entweder maximal oder optimal sein. Mit Einfi.ihrung von Verhaltnisquotienten zwischen verschiedenen Fruchtbarkeitsgraden ist eine objektive Schatzung der Ertrage mog- lich und darnit auch das Feststellen des gegenwartigen Grades der Standortsaus· ni.itzung. Besonders brauchbar ist fur diesen Zweck der Quotient, welcher das Verhaltnis der fundamentalen zur relativ optimalen Fruchtbarkeit darstellt, wobei die erstere die dauernde optimale Leistung eles Standortes mit primarer Zusam- mensetzung der Baumarten ausdruckt, die zweite aber jene Ertrage, welche erreicht wi.irden, wenn- unter Beachtung der bkologie des Standortes und der biologischen Eigenheiten der Baumarten - die geeignetste Wirtschaftsweise und die biologisch zweckmassigste Baumartenmischung eingefi.ihrt wlirden. Ein konkretes Beispiel - auch in einer Tabelle zergliedert - zeigt die Unler- schiede in den Ertragen fur verschiedene Kategorien so beslimmter Fruchtbar- keitsgrade. Die Grossen der festgestellten Koeffizienten ermoglichen eine Vergleichs- schatzung der Fruchtbarkeit von forstlichen Standorten, wenn die Waldgesel- lschaften bekannt sind und in Rechnung gozegen werden. Gleichzeitig ist damit eine zuverHissige Grundlage dafi.ir gegeben, um schliessen zu konne.n, wie weit die gegenwartigen Umstande am Standorte von der optimalen Ausniitzung des Stand- ortes entfernt sind und welches der Weg ist, sie einander zu naheren. 207