Začasno na tujem Strani 19—26 10 rodna gruda Slovenija V Lendavskih goricah. Foto; Jože Ftičar v Ce varčujete — potem varčujte pri Jugobanki ZAKAJ ? Zato. ker je JUGOBANKA: — najstarejša specializirana jugoslovanska banka, — na prvem mestu po višini skupnih deviznih vlog in banka z največjim poprečjem deviznega in dinarskega varčevanja v Jugoslaviji, — banka, ki ima 90 poslovnih enot na območju vse Jugoslavije, v vseh republikah in pokrajinah, — banka, ki poslovno sodeluje s 1.100 bankami v 116 državah, — znana po dobrem poslovanju in ekspeditivnosti ter vedno izpolnjuje svoje obveznosti. JUGOBANKA DAJE: — na vse hranilne vloge najvišje možne obrestne mere. Poleg tega JUGOBANKA: — zavaruje varčevalce vezanih vlog pri zavarovalnicah v Jugoslaviji. — omogoča sodelovanje pri loteriji za varčevalce. daje varčevalcem potrošniška posojila in kredite za stanovanjsko in komunalno gradnjo. Vse nam zaupane bančne posle bomo izvršili z vso pozornostjo! rodna gruda 10 lETO XIX — OKTOBER 1972 Ob sliki na naslovni strani: Naslovno stran v tej sliki posvečamo vsem številnim prekmurskim rojakom, ki nas tako pogosto prosijo, da bi objavili kake fotografije iz njihove ožje domovine. Tokrat se je reporter ustavil v lendavskih goricah v času trgatve. AEVIJA ZA SLOVENCE PO SVETU REVUE POUR LES SLOVENES DANS LE MONDE MAGAZINE FOR SLOVENES ABROAD REVISTA PARA LOS ESLOVENOS EN El MUNDO Iz vsebine Iz vaših pisem 2 Revijo »Rodna gruda« izdaja Slovenska izseljenska matica ob delni pomoči Kulturne skupnosti Slovenije • Uredništvo in Na kratko 4 Zasebniki v turističnem gospodarstvu 7 uprava: 61001 Ljubljana, Cankarjeva 1/11, poštni predal 169, Jugoslavija • Telefon uredništva: 23-102, telefon uprave: 21-234 Hvala za gostoljubje in pozornost 7 Fotoreportaža 8, 9 Jana Milčinski: Blejski otok želja 10 Silvo Pust in Zdenka Šterlekar: Hmeljniški grad bomo obnovili 12 Festival narodnih viž v Ptuju 13 Glavni urednik: Drago Seliger • Odgovorni urednik: Jože Prešeren • Urednica: Ina Slokan — Uredniški Janez Kajzer: Turistove poslastice: jame in gradovi 14 Drago Kralj: Krošnje pod stenami Ojstrice 16 odbor: Dragan Flisar, Anton Ingolič, Branka Jurca, Janez Kajzer, Tone Kra- J. Prešeren: Tri Lorenz: Nadaljevati kulturno izmenjavo 18 šovec, Zvone Kržišnik, Stane Lenardič, Ernest Petrin, Boštjan Pirc, Anton Rupnik, Mila Šenk, France Vurnik English Section (1) 19 Začasno na tujem (II) 19 Tiskovni sklad 27 Dr. Niko Kuret: Jesenski pust 28 Ivan Zoran: Kiparji z vsega sveta v dolenjskih Benetkah 29 Upravnica publikacij: Vera Valenci • Oblikovalec: Jože Boncelj • Prevajalci: Milena Milojevič-Sheppard (angleščina), Naši po svetu 30 Louis Kaferle: Jubilej dela za mladino v Clevelandu 31 Albert Gregorič (španščina) • Revija izhaja mesečno — 7. in 8. številka izideta Izseljenska srečanja 33 skupno • Rokopisov uredništvo ne vrača Ina S.: Spomin na očeta 34 Ivanka Hergold: Svatba 36 Otroci berite 38 Plačilo naročnine: za dinarje tekoči račun 501-8-51, devizni račun št. Frane Milčinski: 0 strahovito strahopetnem strašnem strahu 38 Jože Snoj: Mali oglas 39 501-620-7-32002-10-575 pri Ljubljanski banki, po mednarodni poštni nakaznici ali s čekom v priporočenem pl- Neža Maurer: Očka, kod potuje moj piki? 39 Filatelija 40 smu • Tisk: Kočevski tisk, Kočevje Spominski koledar 40 Vaš kotiček 41 J. P.: Helidonovih pet let 41 Gabrijel Sfiligoj, dipl. oec.: Podjetje in šola 44 Poskusi poštenosti? V zadnjih letih manj, vsekakor pa še zdaj od časa do časa prejmemo v uredništvo nepodpisana pisma ali pa samo z nejasnimi začetnicami. Skoraj vsa pa se končujejo z željo ali zahtevo, da jih v celoti objavimo. Objavili nismo še nobenega in ga ne nameravamo niti v prihodnje. Zakaj? Proti takim pismom smo ne zaradi tega, ker bi se jih ne upali objaviti zaradi vsebine, temveč načelno, iz gole poštenosti. Nepodpisana pisma zato romajo v koš, čeprav priznam, da bi bilo marsikatero vredno objave. Res nam je žal, da ne moremo odgovoriti na nepodpisano pismo, v katerem ta ali oni rojak sprašuje, koliko bi plačal carine za avto ali koliko bi ga stala hiša v domačem kraju. Pri tem pa nikakor ne mislim na tista pisma, ki so napisana iz čiste provokativnosti, z nekakim namenom, da bi preskusila našo svobodo tiska, našo demokracijo. Nekateri naši ljudje se še vedno ne morejo sprijazniti s takšno Slovenijo, kakršna obstaja že več kot četrt stoletja. Našo revijo pa bi želeli uporabiti za razširjanje takšnih ali drugačnih provokacij. Nevednost nekaterih tujih listov ni vedno zgolj to, ampak ima pogosto določen namen; vsekakor pa nekaterih bralcev ni težko zavesti. Ko govorimo o svobodi, demokraciji in poštenju, bi jih pač ne smeli povezovati z nevednostjo in vsiljevanjem nasprotnega osebnega prepričanja. Včasih hoče kak dopisnik preskusiti našo demokratičnost z dopisom, »za katerega že vnaprej ve, da ga ne bomo objavili«. Tako nam je naročnik iz Združenih držav Amerike poslal podroben opis slovenske kapele v Washingtonu, o kateri da še nismo ničesar poročali. Tega dopisa nismo objavili zaradi tega, ker nam ga je poslal zaradi omenjenega »preskusa«, in tudi zato, ker smo o slovenski kapeli v Washingtonu ob otvoritvi objavili novico tako v slovenskem kot v angleškem jeziku. To pismo sicer ni bilo podpisano. Žal moram tudi zapisati, da nekateri ljudje, ki že dolga leta živijo v tujini, menijo, da bolje poznajo razmere v Sloveniji, kot jih poznamo mi, ki tukaj stalno živimo. Seveda se pri tem poslužujejo »alarmantnih« informacij nam nenaklonjenih krogov, emigrantskih in tujih, ki dogajanja v Jugoslaviji namerno napačno razlagajo in včasih zavedejo celo tistega bralca, ki resnico dobro pozna. iz vaših pisem Na obisku po 50 letih Po petdesetih letih sem si želela obiskati svojo rojstno domovino. S seboj sem vzela tudi svojo 14-letno vnukinjo Sandy, da vidi domovino svojih staršev. Pridružili sva se skupini, ki je šla na letošnjo Kmečko ohcet v maju, vodil pa jo je Martin Cerar (Serro). Dne 22. maja smo odleteli z letališča v Pittsburghu in naslednji dan žc pristali na Brniku. Težko popišem, kako sem se počutila, ko sem po tolikih letih spet stopila na domačo grudo. Odšla sem z mamo kot majhna punčka in se vsega le malo spominjam. Prve dni sva obiskali z vnukinjo sorodnike v Ljubljani, v Beli krajini in na Reki. Nato smo bili na Kmečki ohceti, kjer se je letos poročil tudi ameriški par. Naslednji dan sva šli na izlet po lepi Gorenjski, Notranjski, Primorski, čez Karavanke in Julijske Alpe. Kar trije avtobusi so nas bili polni. Zatem smo šli tudi prek meje v Avstrijo. Obiskali smo Celovec in Beljak in zatem prispeli prek italijanske meje in čez Trbiž spet nazaj v Kranjsko goro. Obiskali smo Bled, se vozili po jezeru. Bili smo ob bistri Soči, ki čista kot kristal zares zasluži to ime. Ves čas smo imeli prijetno družbo: Mary Potisek in njeno hčerko Mary De Meio, ki so obiskale sorodnike v Litiji in pri Zagorju. Težko je bilo slovo od sorodnikov in ljube rojstne domovine in nismo mogli skriti solz, a kaj hočemo, v Ameriki so nas čakali sinovi z družinami. Tam so naše korenine, a v srcu lc nosimo rojstno domovino in lepe spomine nanjo. Sylvia Renko Chesvvick, Pa. Rodna gruda z letalom Rodna gruda mi, kakor vsem rojakom po svetu, prinaša košček domovine, in »ugledaš kraj, ki si ga gledal in ljubil v davnih dneh, začenjaš staro, pozabljeno melodijo, zaduhaš v vetru vonj z daljnega vrta...« kakor je tako lepo nekoč zapisal naš Cankar. Prav vse me zanima, kar je v zvezi z domovino in prav zato sem sc odločil, da vam pišem. Prilagam 10 dolarjev in prosim, da mi pošiljate Rodno grudo z letalom. Ivo Jeretič Santiago. čile Odmevi iz Tasmanije Naj omenim, da je bilo meni in tudi ostalim rojakom zelo všeč, ko smo v Rodni grudi prebrali, da so bili Slaki na turneji po Tasmaniji zelo zadovoljni. Tudi nam je bil ta obisk zelo drag, žal pa prekratek. Ko smo sc poslovili na letališču in je bilo letalo z gosti žc visoko nad na- Joie Prešeren odgovorni urednik mi, smo vsi občutili, da smo izgubili nekaj dragocenega. Tukaj v Hobartu, v Tasmaniji, ni veliko Slovencev, zato tudi nimamo nobenega kluba, kjer bi se zbirali in imeli prireditve. Upam pa, da bomo v prihodnje tudi to imeli. Moj mož in rojak Pavle Vatovec sta že začela z organizacijo doma, kako bo ne vem, a začetek je kar dober. Jaz osebno bi želela biti doma na Slovenskem. a kaj hočem. Doma sem iz Celja, kjer mi je leta 1950 umrla mama, edino najdražje bitje. Oče je vzel drugo ženo, meni pa je bilo takrat trinajst let. V tistem času se je moje življenje tako zamešalo, da ga sploh nisem mogla razvozlati. V šolo nisem mogla. Začela sem delati. Bila pa je stanovanjska kriza, tako je vse pritiskalo name. Pa sem pobegnila in bežala, bežala, ne vem pred kom, dokler se nisem ustavila in 1. 1957 v Rimu poročila. Zdaj živimo z družino tu v Avstraliji, a srce in duša me vlečeta v domovino. Ne vem. zakaj vam vse to pišem, a zdi sc mi, da mi bo potem lažje. Imam eno željo: prosim sporočite mi naslov fotografskega podjetja iz Celja, kjer bi lahko naročila povečano sliko Celja s starim gradom, ki bi jo dala v okvir, da vidijo moji otroci, od kod sem doma. Maria Mavrick Tasmania. Avstralija Šestdeset let Amerike Dopisi in lepe slike v Rodni grudi so mi zelo všeč. Posebno Bled na naslovni strani. Slike Bleda sem prinesla z obiska tudi mojim otrokom, dvema sinovoma in dvema hčerkama. V Ameriki živim že od leta 1912, letos novembra bo poteklo 60 let. Z možem Frankom sva bila leta 1956 na obisku in smo se srečali z mojimi in njegovimi sorodniki. Takrat je še živela moja sestra redovnica. Obiskala sem jo v Zagrebu. Nisva se videli od leta 1907. Stara je bila 75 let in zelo bolna. Obiska se je zelo razveselila. Nekaj let zatem — 1960 je umrla in jc pokopana na Miro-goju. Moj mož Frank pa jc umrl 1. 1962. Tudi nekaj njegovih sorodnikov, ki smo jih takrat obiskali v Tepah, zdaj ni več. Se isto leto jc umrla teta in sestra, kasneje pa tudi oba brata. Ob obisku sva sc oglasila tudi v uradu Rodne grude. Kasneje sem sama obiskala Slovenijo I. 1963. 1967 in 1970 s skupino izletnikov SŽZ. Spremljala nas je tajnica S2Z Albina Novakova in častna predsednica Marija Prislandova. Na svojih obiskih sem zelo uživala. Ob obisku 1. 1970 sta prišla za en teden v Slovenijo tudi sin Stanly in žena Joan. Po Sloveniji nas je vozil Frank Marin, sin moje sestrične, ki je letos v maju umrla. Letos pridejo moji otroci spet na obisk. Pridejo sin in žena Joan, hčerka Betty in njen mož Frank. Vsi govore slovensko. Obiska se zelo veselijo, da se bodo v Ljubljani srečali z vsemi Vojetovimi ter bodo en mesec potovali po Jugoslaviji in obiskali tudi Italijo in Grčijo in druge dežele. Pozdrav vsem bralcem Rodne grude. Angela Voje Brooklyn. N. Y. ZDA Žejni jelen Enkrat se tudi jaz oglašam in vas prosim, da objavite v vaši reviji mojo pesmico. Imam dva sinova na tujem, kjer živi tudi še mnogo drugih sinov in hčera. Vsem tem je namenjena moja pesmica. Prosim, objavite poleg tudi razglednico, ki mi jo je lani poslal sin iz Belgije. Motiv »žejni jelen« me je prevzel in zato sem napisala to pesem. ŽEJNI JELEN Kot žejni jelen kraj gozdiča tako osamljen se mi zdiš, ko tam na tujem sam živiš. Odprte so domače dveri in vanje vračaj sc vsekdar, ko bol prevzame te skeleča, se vrni spet v domači kraj. Se gorski venec tu prepleta in vetrič rahlo zasumi: »Domov se vrni,« ti šepeče, »doma spet čakajo te vsi.« In solza se bo utrnila, kanila v nežno ti srce in žeja se bo pogasila, ki bridko zdaj razjeda te. Simona Prašnikar Kranj Spomini na lepe izlete To pismo, mojo naročnino, naročnino za novega naročnika in dva dolarja za tiskovni sklad, vam pošiljam po svoji nečakinji Mildrcd Virantovi, ki je letos z možem Frankom spet na potovanju po lepi Sloveniji. Rodna gruda se mi je res zelo priljubila. Vse me zanima: slike, kakor tudi članki in dopisi naših Slovencev, ki so raztreseni po svetu. Večkrat najdem tudi dopise iz mojega rojstnega kraja, iz Trbovelj. Trbovlje sem obiskala pred štirimi leti skupaj z nečakinjo Mildrcd Vi- rantovo. Vse drugače je danes tam, kakor pa je bilo včasih. I^cta 1921 sem prišla v Ameriko kot mlado dekle. In po 48 letih bivanja tam sem si zaželela videti svoj rojstni kraj. Prisrčno je bilo naše svidenje na Brniku z bratom Jankom Puntarjem ter sestrama Marijo Flisovo in Antonijo Ccstnikovo. Danes že krije črna zemlja brata Janka in sestro Mici. Le sestra Toni še živi z družino v Sarajevu, če bom bolj pri zdravju kakor letos, se bom tudi jaz prihodnje leto podala na pot po Jugoslaviji. Leto 1968 sem se udeležila zelo prijetnega skupinskega izleta. Zbralo se nas je kakšnih štirideset slovenskih Amcrikan-cev. V Ljubljani smo sedli v avtobus. Pot nas je peljala visoko gori v planine. Vozili smo se skoz Švico, obiskali München v Nemčiji in druge kraje. Visoko gori v Alpah so se naša dekleta kepala s snegom sredi poletja. V Münchnu smo si pa seveda najprej pogasili žejo z izvrstnim pivom, saj drugega nisem mogla dobiti. Niso imeli ne kave, ne čaja, le pivo. Pa sem rekla Mildrcd: »Pa dajmo pivo!« Zares jc bilo dobro, posebej še, ker so nam poleg postregli s pečeno piško. Mesto München jc res zanimivo, čeprav smo še videli tudi ruševine iz zadnje vojne. Našim obiskovalcem Jugoslavije bi priporočala. da se, če imajo čas seveda, udeleže tudi takšnega izleta. Imajo res izvrstne voznike. Mi smo imeli Franceljna iz Ljubljane. Njegovega priimka si nisem zapomnila. Ko smo bili gori v Alpah, mu je neko dekle, ki je doma blizu New Yorka, večkrat zaklicala: »Francelj, le žlajfi!« Pa je res kar dobro žlajfal, da smo srečno prišli s tistih višin v Trst in v Ljubljano. Zelo zanimiva jc bila tudi tura po Jugoslaviji, prav tako z avtobusom s skupino veselih Slovencev. Imeli smo s seboj dva harmonikarja, da je bilo dobre volje na kupe. Tudi dobrih pevcev in pevk ni manjkalo. Z nami sta bila tudi Andy Turkman in Martinčič iz Clevelanda, oba izvrstna pevca. Pot nas je ponesla tudi na planino Vogel, od koder je krasen razgled na Triglav, ki se nam je zdel čisto blizu. V domu na Voglu smo bili izvrstno postreženi. Zatem sta harmonikarja začela igrati, mladi pa so zaplesali. Se vsepovsod po Sloveniji smo potovali. Videli smo tudi hišo, kjer je bil rojen predsednik Jugoslavije Josip Broz Tito. Krasno jc vsepovsod, res, Jugoslavija in posebej še Slovenija sta prekrasni. Moja domovina se tudi gospodarsko uveljavlja. Napredek industrije je očiten nc le v mojih rodnih Trbovljah, ampak povsod po Jugoslaviji. Lepo je slišati, da sta Amerika in Jugoslavija v prijateljskih stikih. Iz srca želim, da bomo imeli enkrat Ameriko tudi v Jugoslaviji. Pa saj dosti ne manjka. Povsod se vidi. da prebivalci v domovini dobro žive. Ne kruha in ne drugih dobrot jim ne manjka, kako smo pa mi, ko smo bili šolarji, stradali kruha, še mnogi pomnijo. V Trbovljah Na vo- dah je bilo veliko revščine. To je vplivalo tudi na šolski obisk. Rudarji so svoje otroke, če so le imeli kam, pošiljali na kmete sorodnikom ali drugim ljudem, da so služili za pastirčke in opravljali druga dela. Velika ovira so bile tudi razne nalezljive bolezni, ki so neusmiljeno kosile med slabo hranjenimi siromaki, posebej še zaradi slabih stanovanj in okužene vode. Večkrat so morali zaradi nalezljivih bolezni zapreti šolo. Dobro jc bilo, ko se je delavska organizacija začela zanimati za šolo. Leta 1903 je odbornik Mlakar poslal v šolo Na vodi in v trboveljsko šolo pismo, v katerem je prosil, da naj bi se uvedli roditeljski večeri. Učiteljem je bila ta ideja všeč, a so se bali, da bi bili nazadnjaki proti. Takšne so bile Trbovlje nekdaj. Veliko bi imela še povedati, a bi bilo preobširno. Naj samo dodam, da jc danes tam Čisto drugače. Vsak fantalin ali dekle se lahko izobrazi in ko šolo konča, lahko dobi dobro službo. Ta šola jih nič ne stane. Ob zaključku naj še na kratko predstavim naše sosede, ki potujejo 3. avgusta letos v skupini naše znane napovedovalke slovenskega radio programa Mary Skerlongove v Jugoslavijo. To jc Jack Vrtačnik, ki je prišel v Ameriko, ko je bil 25 let star, danes pa jih ima 84. Potujeta skupaj s soprogo Ann. Dalje so v skupini še moji poznani Amalia Horvat, Jack Pinter. Mr. in Mrs. Aubel, Mr. Šinkovce, Mary Koželj in kakor sem že omenila tudi moja nečakinja Mildred in njen soprog Frank Virant. Vsi so člani našega društva št. 6 SNPJ. Srečno pot, dragi prijatelji. Upam, da se boste imeli tam dobro in vam želim srečen povratek. Julia Kramzar, Bridgeville, Pa. ZDA Draga rojakinja! Medtem, ko bo objavljeno to vaše pismo v Rodni grudi in bo ta pripotovala k vam v Ameriko, se je marsikaj zgodilo. Skupina rojakinje Mary Skerlongove sc je že vrnila v ZDA in s seboj ponesla prav gotovo mnoge lepe spomine na svoje letošnje počitnice v domovini. Za vas in za sina Virantovih pa nc bo vesela vest o hudi nesreči, ki ju je prizadela malo pred povratkom. Ponesrečila sta se z avtomobilom, ko ju je sorodnik prišel iskat in ju iz Bohinja, kjer se je mudila skupina, odpeljal proti Trbovljam. Tako sta Frank in Mildred Virantova. namesto da bi se z ostalimi izletniki vrnila v Ameriko, ostala v jeseniški bolnišnici, kjer so zdravniki podvzeli vse, da bi jima kar najbolje pomagali. Kakor smo zdaj, ko to pišemo, (štirinajst dni po nesreči) zvedeli iz bolnišnice, ranjenca lepo okrevata. Stanje Mildred je zelo dobro, Frankovo, ki je imel zlomljeno hrbtenico, pa je težje. Zdravniki sc resnično trudijo, in trdno verjamemo, da se bodo izpolnile želje nas vseh, da bo tudi Frank okreval, in da bi bile posledice nesreče čim lažje. Zares, nesreča nikoli ne P°čiva. Uredništvo na kratko DOGODKI Waldheim i/ Jugoslaviji V prvih dneh septembra se je na tridnevnem obisku v Jugoslaviji mudil generalni sekretar Organizacije združenih narodov dr. Kurt Waldheim. Razen Beograda je obiskal tudi Dubrovnik, na Brionih pa ga je sprejel tudi predsednik republike Josip Broz Tito. Pred odhodom je dejal, da so pogovori s Titom napravili nanj zelo globok vtis in da mu je zelo ljubo, ker se je lahko seznanil z jugoslovanskimi stališči do mednarodnih vprašanj. Dan, ki pa ga je preživel v Dubrovniku, pa je dejal Waldheim, je bil zanj in za njegovo soprogo eden od najlepših, odkar jc postal generalni sekretar OZN. OSEBE Dr. Edmund Turk na počitnicah v Sloveniji V avgustu jc prispel na tritedenske počitnice v Slovenijo ugledni slovenski rojak, predsednik mestnega sveta (Town Coun- Edmund J. Turk, predsednik mestnega sveta v Clevelandu. Ohio cil) v Clevelandu, Ohio, dr. Edmund Turk. Na kratkem razgovoru je bil tudi na Slovenski izseljenski matici; ob tej priložnosti je Matici izročil simboličen ključ mesta Cleveland. Enak ključ je izročil tudi za ljubljanski mestni svet. Dr. Bruno Kreisky V razgovoru z urednikom Dela Antonom Rupnikom je avstrijski kancler dr. Bruno Kreisky med drugim dejal o slovenski manjšini na Koroškem: »Osebno sem rad pripravljen sprejeti Slovence, predstavnike slovenske manjšine, ki imajo za to kvalifikacije, v centralno državno upravo, če bi izpolnili pogoje, ki jih pa gotovo bi. V zadnjem času so se nekateri tudi priglasili. Mi bomo storili vse, da bi pokazali, da smo država, v kateri so doma tudi avstrijski Slovenci.« Umrl je Cene Vipotnik V Ljubljani je v 58. letu življenja umrl Cene Vipotnik, slovenski pesnik in dolgoletni urednik Cankarjeve založbe. Najbolj znan je bil po svoji pesniški zbirki »Drevo na samem«. DIPLOMACIJA Nova konzula V septembru je odšel v Cleveland, Ohio, ZDA, novoimenovani konzul SFRJ na tamkajšnjem konzulatu Ivan Seničar. Po svojem osnovnem poklicu je profesor književnosti. Pred odhodom je obiskal vodilne predstavnike SR Slovenije, na daljšem razgovoru pa jc bil tudi na Slovenski izseljenski matici. Novi jugoslovanski konzul v Frankfurtu na Mami v ZR Nemčiji pa je Edvin Zdovc, ki jc prav tako prevzel svojo delovno dolžnost v preteklem septembru. Do zdaj je bil zaposlen na izvršnem svetu SR Slovenije. SLOVENIJA V SVETU Jugoslovanska sodobna umetnost v Braziliji V avgustu so v Rio de Janeiro v Braziliji odprli razstavo jugoslovanske sodobne umetnosti, na kateri jc razstavljalo pet jugoslovanskih likovnikov 57 grafik, slik in kiparskih del. Slovenska ulica v francoskem mestu V francoskem mestu Poitiers so v novem mestnem predelu eno od ulic imenovali Slovenska ulica (Rue de la Slovénie). S tem so počastili 20. obletnico kulturnega sodelovanja med tem mestom v Franciji in med Jugoslavijo, posebej še z Ljubljano. Zveze med Poitiersom in Ljubljano trajajo že od 1. 1959. To slikovito francosko mesto je v tem Času obiskala delegacija ljubljanske mestne skupščine in več jugoslovanskih veleposlanikov. Mesti sta med seboj izmenjali več dijakov in študentov. V Poitiersu jc bilo že tudi več slovenskih kulturnih prireditev, slikarskih razstav in filmskih predavanj. Med drugim so tam gostovali Trio Lorenz in Slovenski oktet. ZANIMIVOSTI Od Gubca do Lacka V Vidmu ob Ščavnici na Štajerskem bo prihodnje leto glavna proslava petstoletnice slovenskih kmečkih puntov in štiristoletnice Gubčevega upora. V aprilu prihodnje leto bodo za uvod v te proslave odprli ob Blaguškem jezeru kiparsko kolonijo »Od Gubca do Lacka«, na katero že zdaj vabijo likovne ustvarjalce, ki naj bi s svojimi deli in posebno razstavo dopolnili svečane prireditve, ki bodo od 4. do 6. maja. Učenje tujih jezikov Slovenci se radi in hitro naučimo tujih jezikov. Znanje jezikov pa je tudi najbolj zanesljivo jamstvo, če hočemo pri svojem delu uspeti, posebej še za vse tiste, ki gredo na tuje. V Ljubljani so na inštitutu za intenzivno učenje tujih jezikov 11. septembra spet začeli z jezikovnimi tečaji, za katere je veliko zanimanja. Tečaji so začetni, nadaljevalni in konvcrzacijski. Poučujejo pa angleščino, nemščino, francoščino, italijanščino in ruščino. Posebnost so intenzivni začetni in nadaljevalni tečaji za pouk angleščine in nemščine, ki bodo trajali 4 mesece. Pouk bo po 5 ur dnevno. V štirih mesecih se bodo obiskovalci tečajev naučili pogovornega jezika angleščine in nemščine. Kovaška______________ umetnost V galeriji Mestne hiše v Kranju so odprli zanimivo razstavo kovanih izdelkov mojstra Jožeta Bertonclja iz Kranja, ki predstavljajo tako po svoji kvaliteti ka- Ob začetku letošnjega šolskega leta je bila v Sloveniji zgrajena cela vrsta novih osnovnih šol. Številne izmed njih so bile zgrajene s pomočjo samoprispevkov občanov. Na sliki: nova osnovna šola v Trbovljah. kor tudi po raznolikosti pravo majhno muzejsko zbirko naše slovenske kovaške umetnosti. Bertoncljev rojstni dom je Kropa, naše nekdanje znano železarsko središče, železarski izdelki iz Krope in Kamne gorice so bili od srednjega veka do 19. stoletja sestavni del gorenjske arhitekture in dobivajo v današnjem času ponovno vse večjo veljavo. Jože Bertoncelj namerava umetne kovaške izdelke, ki jih je razstavil v Kranju, prenesti v svojo domačo hišo v Kropi, kjer bo uredil stalni muzej izdelkov našega umetnega kovaštva. Naše okolje in rak Od 27. avgusta do 2. septembra je bila v hrvatskem letovišču Primoštcn prva mednarodna konferenca o vplivu človekovega okolja na nastanek in razvoj rakastih obolenj. Pobudo za to pomembno znanstveno srečanje sta dala mednarodni center pri državnem inštitutu za zdravstvo ZDA in mednarodna agencija za raziskovanje raka pri svetovni zdravstveni organizaciji. Na konferenci so sodelovali ugledni strokovnjaki iz ZDA, Sovjetske zveze. Japonske, Francije, Avstralije, Holandije, Bolgarije, Singapura in Jugoslavije. Nova posebna osnovna šola Pomemben slovenski kulturni dogodek pomeni otvoritev nove posebne šole, ki so jo nedavno izročili svojemu namenu v Celju. To je prva šolska zgradba na Slovenskem in verjetno tudi v vsej Jugoslaviji, pri kateri so graditelji že ob gradnji sami upoštevali njen poseben namen in pomen. Kajti ta Šola je namenjena tistim učencem, ki se težko uče in ne zmorejo slediti pouku v rednih šolah. Glavno vlogo pri tem pouku bo imela delovna vzgoja v posebnih delavnicah, ki bo omogočila, da se bodo tudi takšni otroci po uspešno opravljenem šolanju, lahko vključili v poklicno in družbeno življenje. Podobno šolo imajo tudi v Črnomlju, zgradili pa jih bodo še v Kranju, na Jesenicah, na Koprskem, na Goriškem in v Ljutomeru. V spomin in opomin V nedeljo 10. septembra je bilo pod Ljubeljem, kjer je bilo med drugo svetovno vojno nacistično koncentracijsko taborišče — podružnica Mauthausna, srečanje političnih zapornikov in internirancev, ki so se pripeljali z vseh strani Slovenije. Spominske slovesnosti se je udeležila tudi delegacija francoskega mesta Stc-Marie-aux-Mineš, ki je pobrateno s Tržičem. Ob tej priliki so poleg že postavljenega spomenika svečano odprli spomeniško urejen prostor. Na tem prostoru je trideset spominskih plošč. Na vsaki izmed njih pa je vklesano ime enega izmed zloglasnih nacističnih koncentracijskih taborišč v spomin in opomin bodočim rodovom. _______Novo naselje pri Velenju V idilični dolini med Salckom in Bevca-mi pri Velenju so zabrneli gradbeni stroji. Tu bodo na več kot sto hektarjih zemljišč v prihodnjih letih zgradili novo stanovanjsko naselje za deset tisoč prebivalcev s šolami, trgovinami, vrtci, parki in drugim. Letos bodo v glavnem opravili vsa komunalna dela, prihodnje leto pa bodo začeli z gradnjo stanovanjskih blokov in posameznih hišic. V prvi etapi bodo gradili 519 stanovanj, predvsem v blokih. Zatem pridejo na vrsto zasebne hiše, ki bodo terasaste ali atrijske. Za gradnjo v novem naselju je v Velenju veliko zanimanja. Činčile iz Črnega Kala Podjetje Agraria Koper je na svoji farmi v Črnem kalu začelo z rejo dragocenih kožuharjev — činčil. Krzno činčil je poleg soboljevine najbolj dragoceno. Ti mali dragoceni kožuharji so doma v Južni Ameriki, kjer pa so jih lovci že skoraj popolnoma iztrebili. Podjetje Agraria je uvedlo rejo teh živalic tudi pri zasebnih rejcih po vsej Jugoslaviji, činčile so majhne, podobne vevericam. Za eno žensko jopico je potrebno sedemdeset kožic, veljala pa bi nad milijon starih dinarjev. Do 29. novembra — nova avtomobilska cesta Kljub težavam, ki jih letos povzroča muhasto vreme, upajo graditelji nove avtomobilske ceste (del slovenske ceste Sen tilj—Nova Gorica), da bo odsek te ceste med Vrhniko in Postojno dograjen do 29. novembra in bodo ta dan po njej že lahko stekli prvi avtomobili. Odsek avtomobilske ceste med Vrhniko in Postojno je dolg 32 km in bo imel štiri pasove. Na njem bo 8 večjih in 33 manjših objektov. Pri gradnji sodeluje 1200 delavcev, ki delajo na posameznih krajih tudi v treh izmenah. Največji objekt na tej cesti bo viadukt Verd, ki bo dolg 620 metrov, takoj za njim pa Ravbarkomanda, dolga 600 metrov. Kilometer te najsodobnejše avtomobilske ceste pri nas, na kateri bo V avgustu je z brniškega letališča odpotovala s posebnim letalom četrta slovenska himalajska odprava, ki jo sestavlja enajst alpinistov in trije znanstveniki. Poskušala bo zavzeti četrti najvišji vrh na svetu, 8475 metrov visoki Makalu. Z istim letalom je odpotovalo v New Delhi v Indijo trideset naših turistov. Himalajska odprava, ki jo vodi znani slovenski alpinist Aleš Kunaver, se bo vrnila konec novembra. Foto: Janez Zrnec. treba plačati cestnino, bo veljal skoraj 20 milijonov dinarjev. Celotna investicija pa bo znašala 640 milijonov dinarjev. Modri ekspresi Zagrebško železniško podjetje je septembra dobilo iz Francije prvo garnituro modemih potniških vlakov, imenovanih modri ekspresi, ker so modre bane. Vlaki so opremljeni z vsemi klimatskimi na pravami in vsem udobjem. Vsak vlak je sestavljen iz petih med seboj povezanih vagonov, v katerih je prostora za 204 potnike. Namenjeni so predvsem za izboljšanje zvez z Jadranom. Poprečno vozijo s hitrostjo 120 kilometrov na uro. Pni vlak bo že 1. oktobra letos vozil iz Zagreba proti Splitu, zatem pa še v Šibenik in Zadar. Vlaki bodo vozili prek Like in po dolini Une. Podjetje je v Franciji naročilo šest takšnih vlakov. Dostavo zadnjega pričakujejo prihodnje leto spomladi. Zdravljenje po kitajsko V Bolu na otoku Braču so s 15. septembrom odprli posebno ambulanto za zdravljenje z iglami na kitajski način, čemur pravijo akupunktura. Zdravljenje vodi zdravnik Pavle Stanojevič, ki je diplomiral na mednarodnem inštitutu za aku- punkturo v Parizu, zatem pa sc je še izpopolnjeval v Pekingu. Ta način zdravljenja se vse bolj uveljavlja in trdijo, da uspešno. Z akupunkturo zdravijo bolezni živčnega sistema, kostna in mišična obolenja, bolezni dihal, prebavil, krvni obtok in ženske bolezni. Posamezna kura bo veljala od 20 do 50 dinarjev. Za zdravljenje pa je običajno potrebno od 8 do 12 akupunktur. Kraški teden Kraševci so tudi letos pripravili svojo zanimivo folklorno prireditev v okviru Kraškega tedna. Ta se je začel 5. septembra v Velikem Repnju nad Trstom s tekmo mlatičev, v kateri sta dve skupini mlatičev številnim obiskovalcem pokazali, kako so na Krasu nekoč mlatili. Med vsem tednom je bilo tudi tekmovanje tamkajšnjih gostilničarjev, ki so se izkazali s pripravo domačih k raških specialitet. Teden so zaključili s slikovito kraško ohcetjo. V okviru tega tedna je bilo tudi posvetovanje slovenskih in italijanskih strokovnjakov o tem, kako zaščititi kraške gozdove pred požari. Srečanje »ukradenih otrok« Letos poteka trideset let od tistih za številne zavedne Slovence usodnih dni, ko so nemški okupatorji s svojimi okrutni- mi akcijami hoteli iztrebiti in dokončno obračunati z našimi naprednimi ljudmi na Štajerskem in Gorenjskem. Najhujša usoda je doletela Člane partizanskih družin in družin ustreljenih talcev. V aprilu in avgustu 1942 so jih v več zaporednih akcijah začeli izseljevati. Odpeljali so jih v zloglasno kazensko taborišče Oswiencim na Poljsko ter v razna druga koncentracijska taborišča. Ta usoda je doletela deportirance stare od 18 do 60 let. Skupino blizu šeststo otrok, starih od dveh mesecev do osemnajst let, ki so jih nasilno odtrgali od staršev, pa so nemški okupatorji poslali v posebna nemška taborišča za prevzgojo otrok. Te otroke so odpeljali najprej v Frohnleiten v Avstriji, kjer je bila zbirna baza, od tam pa so jih razsejali po vsej Nemčiji v blizu trideset koncentracijskih taborišč. Ob tej žalostni obletnici so se 26. avgusta letos zbrali ti »ukradeni otroci« v Celju, od koder so pred tremi desetletji nastopili svojo žalostno pot v pregnanstvo. Od šeststo izgnancev jih je prišlo na sestanek dvesto, to je ena tretjina. Kje so ostali? Pomrli so ali so se izgubili v svetu. Srečanje teh nekdanjih »ukradenih otrok« je bil pretresljiv sestanek, ki je znova odprl številne rane, ki jih čas ne bo nikoli mogel čisto zaceliti. Zadnji mlin na Savi V eni prejšnjih številk smo spregovorili na kratko o usodi zadnjega mlina na Muri. Danes se ustavimo ob Savi. Na tej reki so se od Kranja proti Ljubljani včasih vrteli Štirje mlini: v Trbojah, Mednem, na Vikrčah in pri Tacnu. Zdaj je ostal le še Česnov mlin v Tacnu, za katerega pa razen domačinov ve lc malokdo, ker je umaknjen s ceste proti Vikr-čam in skrit za sadovnjakom. Mlin je star blizu dvesto let. Seveda je bil med tem časom večkrat prezidan. V zadnjem času so dozidali še delavnico in vzidali okna. Kdo bi preračunal, koliko moke je namlel v dveh stoletjih! Se se zdaj včasih zavrte njegova kolesa, saj je njegov lastnik, 63-lctni Jože česen, zelo navezan nanj. Jože Česen je kmet, s srcem priklenjen na svojo zemljo in živino. Njegovi otroci pa ne bodo več kmetovalci. Sin se je že odselil, za njim bodo odšle tudi hčerke in se pomožile. In ko Jožeta Česna ne bo več, se bodo tudi za vselej ustavila kolesa njegovega mlina — zadnjega mlina na Savi. Zasebniki v turističnem gospodarstvu Predlog za izdajo zakona o osebnem delu občanov prinaša tudi nekatere nove predloge o zaposlovanju tuje delovne sile v zasebni obrti. Omenimo naj samo tiste predloge, ki zanimajo zasebne gostince. V svoji obrazložitvi predloga ugotavljajo avtorji, da se, zaradi izredno hitrega razvoja turizma ter gradnje novih zmogljivosti, pojavlja tudi močna investicijska aktivnost, v katero se vedno močneje vključuje tudi zasebni sektor. Z gradnjo majhnih gostinskih obratov, gostišč in penzionov, ki jih zasebniki gradijo pogosto tudi v krajih, kjer ni družbenih gostinskih obratov, pridobiva ves naš turizem na pestrosti svoje ponudbe, na drugi strani pa tako širimo turistično aktivnost tudi na manj znane kraje, ki so zunaj turistično načrtovanih območij. Avtorji vidijo tudi v prihodnje takšno perspektivo turističnega razvoja, pri čemer poudarjajo, da zasebno gostinstvo s svojo vsestransko ponudbo predstavlja nujno dopolnilo k ponudbi hotelske industrije. Cc pa hočemo tak razvoj tudi obdržati, je seveda razumljivo, da je treba odstopiti od nekaterih sedanjih predpisov o zaposlovanju tuje delovne sile v gostinstvu. Zato predlagajo spremembe v sedanjem zakonu o dovoljenem številu zaposlene tuje delovne sile v gostinstvu. Po dosedanjem republiškem zakonu o zasebnem gostinstvu je dovoljeno občanom, da s svojim osebnim delom in s svojimi sredstvi opravljajo gostinsko dejavnost, če je nosilcu obrti to glavni poklic. Občan sme imeti le eno gostišče, v njem lahko zaposli največ tri tuje delavce, pri čemer pa se delo ožjih družinskih članov in delo vajencev ne šteje kot dopolnilna delovna moč, čeprav je zasebni gostinec dolžan imeti vajence. Delo družinskih članov, niti zakonskega tovariša, se po sedanjem zakonu torej ni štelo za dopolnilno delo ali za delo iz rednega delovnega razmerja. Zato gostinci niso mogli socialno zavarovati svojega zakonskega tovariša, ki je sicer delal v družinskem obratu. Predlagatelji menijo, da v majhnem bifeju, kjer točijo le alkoholne pijače iz steklenic ter morda nudijo delikatesne jedi, ni potrebno dovoljevati več od treh zaposlenih tujih delavcev. Drugače pa je v zasebnih gostiščih in restavracijah, kjer pripravljajo gostom hrano po izbiri in kjer lahko gostje tudi prenočujejo. Taka gostišča, ki so tudi manj akumulativna kot bifeji, nujno potrebujejo več delavcev, če želimo od njih kvalitetnejšo uslugo. Avtorji predlagajo, da lahko samostojne gostilne z medsebojno delovno pogodbo zaposle največ pet tujih delavcev, v zasebnih restavracijah in penzionih pa sedem. Med sezono bi po predlogu lahko občinski upravni organi dovoljevali zaposliti tudi do deset tujih delavcev. Po tretji inačici pa je v razpravi predlog, naj bi zasebnim gostincem, ki opravljajo razširjeno gostinsko dejavnost, dovolili zaposliti največ deset delavcev in sicer brez dodatne privolitve občinskih organov. V javni razpravi, ki so jo organizirale strokovne službe gospodarske zbornice za področje storitvene dejavnosti, so se prisotni zavzeli za to, da bi zakonodajalcu predlagali v odobritev prav to tretjo različico. Predlog utemeljujejo s tem, da bo zasebne gostince in obrtnike ekonomika sama silila k temu, da bodo zaposlili toliko delavcev, kolikor jih bodo pač potrebovali in zmogli plačevati. Uspehi in težave ladjarjev Sest jugoslovanskih ladjedelnic bo letos izdelalo za milijon ton novih ladij, To je za okrog 300.000 ton več kot lani. Do tega uspeha je prišlo zaradi kakovostnih in nizkih cen jugoslovanskih ladjedelnic ter zaradi vedno večjega povpraševanja tujih partnerjev po težkih tovornih ladjah. Sami rezultati so videti velik uspeh jugoslovanskega ladjedelništva, toda koristi nimajo jugoslovanske ladjedelnice, temveč predvsem tuji poslovni partnerji in domači kooperantje. Domači kooperantje iz vseh republik dobavljajo ladjedelnicam opremo in drug material in pri tem dobro zaslužijo. Se večje koristi pa imajo tuji partnerji. Ladjedelnice morajo svojim dobaviteljem plačevati takoj, tujim partnerjem pa celo odobravati dolgoročne kredite, s čemer si poslabšujejo svoj gmotni položaj. Domači naročniki nc morejo v domačih ladjedelnicah niti za devize naročati novih ladij ali popravil. Prisiljeni so za gotovino naročati ladje v tujini in opravljati servise ter vsa popravila v tujih ladjedelnicah. Tako težko prislužene devize domačih pomorskih družb ostajajo v tujini, jugoslovanske ladjedelnice pa gradijo tujcem na dolgoročni kredit. Hvala za gostoljubje in pozornost Ko se poslavljam iz domovine, se vam najlepše zahvaljujem za iskreno prijateljstvo in gostoljubje, ki sem ga bila deležna jaz in ostala moja družina in kakor tudi vsi Zarjani. Posebej še iskrena hvala za vse, kar ste storili in doprinesli k odkritju spominske plošče mojemu pokojnemu možu Leonardu. Slovenski tednik TT je prvi v Sloveniji začel z akcijo množičnih obiskov Triglava, najvišje gore v Jugoslaviji. Vsako leto ob zaključku planinske sezone popelje nanj sto žensk, po njih pa se zgledujejo še številni drugi — sto železarjev, sto Mengšanov, sto Vojvodincev in drugi. Ali sc nc bi kdaj povzpelo na Triglav tudi sto slovenskih izseljencev skupaj? Letos vseh sto žensk ni prišlo prav do vrha. Večina je morala zaradi slabega vremena — snežilo je — odnehati na Malem Triglavu. Vendar pa so bile vse z izletom izredno zadovoljne. Foto: Joco Žnidaršič. Ko govorim o tem, mi jc zmanjkalo besed, le to vem in čutim, da sem vam za večno hvaležna! S spoštovanjem vaša Viki Poljšak Po vrnitvi v Avstralijo čutim prijetno dolžnost, da se javim s posebno zahvalo za pozornost, ki sva je bila jaz in moja soproga deležna s strani vodstva in sodelavcev Slovenske izseljenske matice med najinim obiskom v domovini. Kot pooblaščenec Slovenskega kluba Triglav iz Syd-neva sem z vašo pomočjo navezal več stikov z raznimi gospodarskimi organizacijami, kar bo imelo, upamo, obojestranske koristi. Veličastno organiziran izseljenski piknik v Škofji Loki, kateremu sva prisostvovala, in prisrčen sprejem na republiški skupščini nama bo ostal v trajnem spominu. Ves Čas najinega bivanja je bil povezan s prijetnimi doživetji, ob že omenjenih še piknik v Kamniški Bistrici, udeležba na proslavah občinskega praznika občin Domžale in Kamnik ter po tolikih letih še mnoga srečanja s Številnimi prijatelji in znanci razen sorodstva. Veliko bi lahko napisal o lepotah naše dežele in o napredku, ki sva ga opazila na najinih popotovanjih po Sloveniji, a o tem drugič. Zato vsem vam, ki pomagate nam Slovencem po svetu da tako srečno preživimo kratke dneve med svojimi, iskrena zahvala! Fred Mavko. tajnik Slovenskega kluba Triglav, Sydney 'n F/ X 1 HV! I Izseljensko srečanje, ki si je že potrdilo dobro ime in tradicijo, je vsako leto tudi v Kamniški bistrici. Prizadevni organizatorji iz Kamnika in Domžal resnično poskrbijo za prijetno počutje. Žal niso mogli letos poskrbeti za lepo vreme, ki je prireditev deloma pokvarilo. V pisanem programu je letos nastopil tudi ansambel Pecon-Trebar iz Clevelanda. Zadnjo julijsko nedeljo se že po tradiciji zberejo primorski rojaki na prijateljskem srečanju. Letos so se zbrali v hotelu Sabotin v Solkanu. Seveda so bili tam predvsem vsi argentinski rojaki, ki so se mudili na obisku v Sloveniji, pa tudi tisti, ki so se v domovino vrnili za stalno. Na sliki: argentinska skupina na vrtu hotela Sabotin. V Semiču je bil 13. avgusta prvi belokranjski izseljenski piknik, ki je pritegnil veliko množico domačinov in tudi izseljencev. Skupino Belokranjcev iz ZDA in Kanade je pripeljal Matt Hutar iz Clevelanda (na pikniku ga je za ljubljansko televizijo intervjuval Tomaž Terček, slika zgoraj). V programu pa so sodelovali Vandrovci iz Clevelanda in folklorna skupina iz Adlešičev (spodaj). Programu so vsi pazljivo sledili, še posebej prisrčno pa so pozdravili goste iz tujine (spodaj desno). V avgustu smo na letališču Brnik pozdravili skupino iz Pennsylvania, ki jo je v aranžmaju agencije Cook pripeljala znana rojakinja Mary Skerlong. Po Jugoslaviji so imeli vrsto izletov in večina izmed njih je počitnice prijetno preživela. Žal. pa vse ni šlo po sreči... Lojze Slak, ki je doslej obiskal s svojim ansamblom že izseljence v ZDA. Kanadi in v Avstraliji ter v nekaterih evropskih državah, jc še vedno zelo priljubljen. Ob obisku Slovenije ga mnogi obiščejo na domu ali v službi. Pogosto ga lahko opazimo tudi ob sprejemih ali odhodih skupin na Brniku. V juniju smo ga fotografirali z znanim harmonikarjem iz Pittsburgha Jake Derlinkom in njegovo ženo, ko sta se vračala v ZDA. Na belokranjskem Izseljenskem srečanju v Semiču smo posneli tale »trio«: dva člana ansambla Vandrovci iz Clavelanda in član folklorne skupine iz Adlešičev. Gorenjska in belokranjska narodna noša. Letos nas je ponovno obiskala tudi znana rojakinja in zastopnica Rodne grude Mrs. Jennie Troha iz Barbertona, Ohio. Prav prisrčno je bilo srečanje na letališču. Skupino Europa Travel iz Clevelanda sta letos vodila znana pevca Edward Kenik in Cilka Valenčičeva. Agencija Transturist je zanje pripravila vrsto izletov po Sloveniji in tudi po nekaterih evropskih državah. krm. 'I m^ Dva predstavnika dveh izseljenskih rodov v Ameriki: tretji rod, hčerka znanega pevca Edvvarda Kenika, in njen stari oče Frank Virant. Oba zatrjujeta, da Imata Slovenijo rada in da se bosta še vrnila. „C-, Blejski otok želja Že v prejšnjih stoletjih, prej kot so ljudje poznali turizem in počitniška potepanja, je privabljala romarje na Bled predvsem pobožna želja obiskati cerkev ter pocingljati z zvončkom, ki ima bojda čudežno moč. O tem zvonu še danes med starimi ljudmi živi pripovedka, da jc na blejskem gradu nekoč živela mlada dobrotljiva graščakinja — vdova. Žalovala je za ljubljenim možem, ki so ga razbojniki umorili in vrgli v jezero. Zbrala jc vse zlato in srebro, kar ga je zmogla in iz te dragocene kovine dala vliti zvonček za kapelico na otoku. Ko pa so zvon peljali na otok, jc hud vihar potopil ladjico, brodarje in zvonček. Nikogar niso rešili iz jezera, zvonček pa se v viharnih nočeh še zdaj oglaša iz jezerskih globin. Zdaj se jc mlada grajska gospa še bolj razžalostila. Prodala je vse imetje in darovala izkupiček za novo cerkev na otoku; sama pa je odšla v Rim v samostan, kjer je do smrti pobožno živela. Po njeni smrti je papež posvetil nov zvon in ga poslal na otok. Kdor s tem zvonom pozvoni, se mu izpolni vsaka želja, ki jo je med zvonjenjem priporočil Mariji v cerkvi. Zvon želja nosi letnico 1534. Zgodovinski zapiski pripovedujejo, da je takrat res živela na gradu Polyxena, ki je bila postala mlada vdova. Res je tudi, da so v letih 1509 do 1525' zidali na otoku novo cerkev, ker je prejšnjo porušil po- tres. V tem sc zgodovinska dejstva ujemajo s pripovedko. V vsakem drugem pa sta si pripovedka in zgodovina močno navzkriž. Kajti Polyxena je bila kmetom trda gospodarica; za prvim možem ni dolgo žalovala in si je prav kmalu poiskala novega, pa tudi svoje posesti do smrti ni dala iz rok. Ta zvon želja še danes visi v cerkvi na otoku in še dandanes cingljajo nanj romarji z vseh koncev sveta. Vendar zdaj v veliki večini ne prihajajo več na otok na božjo pot, čeprav — za vsak primer — ob cingljanju še zmerom tiho upajo na izpolnitev skritih želja; bolj jih privlačijo zgodovinske najdbe, ki so jih v letih 1961 do 1966 razkrila arheološka izkopavanja in jih je osvežila in obnovila umetnikova roka. Možak, ki čuva in razkazuje cerkev, nas najprej opozori na kipec Marije z Je-zuščkom, ki visi na steni. Zaradi zlate krone, ki jo ima Marija na glavi in zaradi častitljive starosti je ta kipec neprecenljive vrednosti in možak pravi, da na svetu ni denarja, s katerim bi ga bilo mogoče odkupiti. Arheološka izkopavanja so s svojimi najdbami dokazala, da Prešernov »Krst pri Savici« ni samo pesniška vizija, temveč da so Slovenci na otoku resnično živeli že kot pogani in Častili svojo boginjo Živo. Pa ne samo to. Izkopavanja so razkrila celo vrsto zgodovinskih presenečenj. Odkrila so sledove kolib, pletenih iz protja in ilovice, ki pričajo, da je bil otok poseljen že v prazgodovini od 11. do 8. stoletja pred našim štetjem. Okoli sedanje cerkve in deloma pod njenimi masivnimi temelji so arheologi odkrili predkrščanski staroslovanski kulturni prostor iz zgodnjega srednjega veka. Ob njem, oziroma nad njim pa predromansko kapelo, ki je služila za pokristjanjevanje Slovanov. Verjetno jc ta kapela edina najdena zapuščina iz časov misio-narskega delovanja oglejskega patriarha Pavlina, sodobnika Karla Velikega, med poganskimi Slovani. Iz te dobe — iz 9. in 11. stoletja je tudi staroslovansko grobišče s 124 grobovi — tri od teh in polkrožno absido iz 9. stoletja lepo vidimo skozi zastcklcna tla prenovljene otoške cerkve. Nadalje so arheološka izkopavanja razkrila, da se je na temeljih te kapele zvrstilo enajst stavbnih faz, od romanske stavbe, troladijske bazilike, enoladijske gotske cerkve — iz te gotske arhitekture so odkrite zelo lepe freske — do sedanje baročne oblike cerkve z velikim oltarjem in Štirimi stranskimi oltarji, ki je nastala v začetku 17. stoletja. Od najstarejših najdb, to je od kolib, pletenih iz protja in ilovice pa do sedanje baročne cerkve jc blejski otok čudovit in izjemen prikaz arheoloških in kulturnozgodovinskih vrednot v Evropi. In tako množice sodobnih romarjev z vseh koncev sveta prihajajo na blejski otok in občudujejo zgodovinske znamenitosti, ki so jih, preiskujoč ped za pedjo otoških tal, izkopale skrbne roke arheologov in nam odkrile zgodovinske skrivnosti, ki so se pod zemeljskimi plastmi skrivale sto in sto let. Ogledujejo freske, slike in kipe, ki so jih z živimi barvami obnovili umetniki in tako znova oživili umetnine, ki so jih pred davnimi stoletji ustvarili naši predniki. In da bi bil čar umetniškega doživetja v cerkvi še popolnejši, je v letošnjem poletju vsako popoldne s kora zazvenel orgelski koncert. Da pa ne bo otok samo muzej in zgodovinska znamenitost, bodo prinesli vanj tudi utrip mladega življenja. Pravijo vsaj, da sc bodo vsi, ki so željni romantike, na otoku lahko poročili, da bo spomin na »da«, izrečen na blejskem otoku, trdneje in srečno zvezal življenje mladoporočencev ... Ko se vračamo z otoka, je vsak po svoje prevzet od vtisov in doživetij. Tudi moj sosed na plctni (tako se imenuje čoln, ki prevaža romarje po blejskem jezeru), edini slovensko govoreči potnik na tej barki, ki na svojih vožnjah sliši vse jezike sveta, je ves prevzet in se razgovori. »Lepo je tukaj,« pravi v pojoči dolenjski govorici, »prelepo. Po dvaintridesetih letih življenja v Kanadi sem zdaj drugič tukaj. A ko bom prišel v tretje, bom ostal tukaj za zmerom. Tukaj ima te vse: prelepe kraje, dobre ljudi, mir, pa tudi blagostanje. Se toliko bom poča kal, da se bo mojih šest otrok v Kanadi osamosvojilo, potem bova prišla z ženo z,a zmerom.« Bled jc v marsikaterem pogledu pojem slovenskega dobrega turizma, obenem pa tudi eno izmed najstarejših jugoslovanskih turističnih središč. Turistična sezona na Bledu traja vse leto. saj so tu možnosti razen poletnega tudi za zdraviliški In zimski turizem. Ni povedal, če je to misel izrekel, ko je zacingljal z zvoncem želja. A če je, mu bo zvon na blejskem otoku to željo gotovo izpolnil! k* r Hmeljnik bodo obnovili Grad Hmeljnik pri Novem mestu pred drugo svetovno vojno Nedaleč od Novega mesta so na hribu vidne razvaline gradu Hmeljnik, ki visoko nad avtomobilsko cesto pozdravljajo mimo vozeče avtomobile. Marsikoga zamika, da bi si grad ogledal od blizu, posebej pa še, da bi zvedel kaj o njegovi usodi. Blizu gradu sem videl starega očaka, ki je kljub svojim letom še dobro vihtel koso. Pobaral sem ga o vremenu, če bo še dolgo držalo. Seveda pa nisem mogel skriti navdušenja nad gradom, če ga lahko tako imenujem. Videti je bilo, da ga je že močno načel neusmiljeni zob časa, pa vendar se mi je zdel kljub temu zelo zanimiv. Alojz Grdanc, tako je bilo možaku ime, je opazil mojo zamaknjenost in mi začel pripovedovati. Kdo bi si mislil, da je ta prepro- Po dolini gradov sti mož toliko vedel o njem in o njegovih prebivalcih. Kako da ne, saj je bil v času, ko so tu še živeli graščaki, upravitelj in šolski predsednik v bližnji šoli. Prav gotovo bo tudi vas zanimalo, če vam povem nekaj o zgodovini gradu. Domnevajo, da je bil zgrajen na mestu nekdanje rimske utrdbe, saj o tem pričajo številne najdbe iz 11. stoletja. Prvič se omenja leta 1223. Prvotno so ga imeli gospodje Višnjegorski, ki so tu postavili temeljni kamen »Hmelj-niške gospode«. Leta 1290 se omenja kot utrjen grad goriškega grofa Alberta, ki ga je dal grofom Turjaškim. Ti so ga obnovili in utrdili. Za njimi so gospodarili na njem gospodje Črnomaljski, ki so bili vneti luterani. Grad je imel dvojno obrambno obzidje s stolpi, vhodnim mostičem, svojo elektrarno, vodovod in ekonomijo, ter v bližnji zaprti kraški kotlini v bajerjih ribnike, kjer so še ohranjeni nasipi. Leta 1942 je bil grad požgan, po osvoboditvi so del razvalin konzervirali, da bi jih zaščitili pred nadaljnjim razpadanjem. Seveda je možak vedel največ povedati o času, ko je bil na gradu še baron Hugo \Vamboldt. Spominja se ga kot dobrega človeka. Če je le mogel, je pomagal kmetom. Pri njem so delali na dnini, ki jo je plačeval veliko bolje kot ostali plemenitaši v okolici. Delali so le po osem ur na dan, vmes pa je bilo dve uri odmora za kosilo. Baron Hugo Wamboldt je bil eden izmed prvih, ki so kupili avtomobil na Dolenjskem. Ljudje so sc zelo čudili Poznogotski portal — vhod v grajsko kapelo, pred porušenjem Hmeljniške ruševine bodo delno obnovil ■--------------------------------------------N lej »škatli«, ki gre naprej kar brez konj. Nekateri so se v strahu križali, boječ se vražje prisotnosti. Baron je v sili pogosto odpeljal v novomeško bolnišnico ostarele ljudi na zdravljenje. S svojimi sredstvi je pomagal pri izgraditvi šole v bližnji vasi in jo potem tudi oskrboval z drvmi. Ob Božiču je poklonil revnim šolarjem blago za obleko, vsi otroci pa so dobili ob Novem letu blago za spodnje perilo, Toda žal je bil baron predober, zatrjuje domačin, in ga je zato vsakdo, če je le mogel, ogoljufal ali izkoristil. Padal je iz dolga v dolg in se je bil malo pred vojno prisiljen odseliti in odpustiti vse uslužbence. Na gradu sta ostala le baronesa Ana in grajski oskrbnik Anton Saje. Vojna se je začela in partizani so nekega popoldneva vdrli na grad. Baronesa je le po sreči ostala pri življenju. V mraku je dala zapreči konje in se odpeljala v Novo mesto, od tam pa v Nemčijo, kjer živi še danes. Znameniti portal danes Prijazni domačin izpod Hmeljnika mi je še pripovedoval, da zadnje čase odhajajo mladi ljudje na delo v tovarne, nekaj pa jih gre celo v tujino. S tem si resda zagotovijo lažje življenje, polja pa prerašča plevel in trava. Roke se odvadijo držati za plug in vajeti, stari ljudje pa ne zmorejo več vsega dela. Težko se navadijo strojev in tako kmetije propadajo leto za letom. Za nameček naj vam povem še to, da je Zavod za spomeniško varstvo SRS začel razmišljati o obnovi gradu Hmeljnik, ki je sicer eden naj lepših na Dolenjskem. Slovenska podjetja in posamezniki so že obljubili denarna sredstva za obnovo. Za obnovitev gradu si še posebej prizadeva novomeško društvo ekonomistov. Prav tako pa je nekdanji baron Wamboldt obljubil, da bo prispeval nekaj denarja za obnovo. Silvo Pust in Zdenka šterlekar f ^ Festival narodnih viž na Ptuju Ptujski festival slovenske narodno zabavne glasbe je postal tradicionalen, če je že mogoče govoriti o tradicionalnosti po štirih ietih obstoja. Toda glede na napredek, ki ga je mogoče zaslediti iz leta v leto, ter glede na stalno velikansko zanimanje obiskovalcev za to prireditev skorajda ni bojazni, da bi Ptujčani in še posebej ptujski radio, ki jc organizator festivala, tradicijo prekinili. Najvišjo festivalsko nagrado, bronasti kip Orfeja z 1 ro, ki so ga letos prvič podelili I in ki bo že prihodnje loto postal simbol ptujskega festivala, si je letos prislužil ansambel Radiju Bardorferja, ki so mu člani strokovne komisije podelili to nagrado za izvedbo skladbe »Rodni kraj«. Občinstvo je nagradilo svojo skladbo: pesem »Prleškim deklinam«, ki jo je zapel in zaigral Ptujski pihalni ansambel, je bila najbolj všeč poslušalcem na dvorišču ptujskega minoritskega samostana, kjer je vsako leto prizorišče festivala. Po mnenju strokovne komisije jc bil najboljši instrumentalni kvintet na festivalu ansambel Vikija Ašiča, najboljši instrumentalni trio ansambel Nika Zajca in najboljša vokalna skupina »Zvonček«, ki jc dobila nagrado za izvedbo pesmi »Godci so igrali«. Najboljši debitant na festivalu je bil po mnenju strokovne komisije Planinski instrumentalni kvintet, najboljša melodija pa je bila po mnenju istih ocenjevalcev »Ne boj se«, ki jo je zaigral ansambel Francija Lipičnika. Marjan Stare je dobil nagrado za najboliše besedilo (za pesem »Spomini na mladost«), Ivan Malavašič in Jože Slodnjak pa za najboljše besedilo v narečju. Naposled so podelili nagrado še najboljšemu ansamblu iz zamejstva in ker je bil edini tak ansambel Lojzeta Hledeta iz števerjana pri Gorici, je pač la dobil nagrado letošnjega ptujskega festivala. __________________________J Kvintet Vikija Ašiča pod ptujskim gradom Festival narodno zabavnih ansamblov jc bil pred številnim občinstvom na dvorišču minoritskega samostana na Ptuju. Festivalsko razpoloženje v inštrumentu ... V Pred vhodom v Postojnsko jamo je vedno živahno. Tu lahko slišiš vse jetike sveta. Janez Kajzer Turistove poslastice: jame in gradovi Naši izseljenci in delavci, ki so zaposleni po evropskih deželah, si ob obisku domovine obvezno ogledajo Bled in Postojno, pa čeprav so ju že kdaj videli. Tudi tuji turisti najraje obiskujejo kraje, ki premorejo kako znamenitost in ki imajo že dolgo turistično preteklost. Kratek pregled najbolj obiskanih izletniških točk v Sloveniji kaže, da se sodobni turist najbolj zanima za Postojnsko jamo In pa za starodavne gradove. Postojnska jama: turisti na tekočem traku Postojnsko jamo si je v zadnjem letu ogledalo kar tričetrt milijona obiskovalcev. V vseh 154 letih, kar je odprta za turiste, pa si je jamo ogledalo več kot deset milijonov turistov. O jami je pisal že slavni zgo- O petih najbolj obiskanih izletniških točkah na Slovenskem dovinar Janez Vajkard Valvasor. Takole je zapisal: »Pri Postojni je neverjetno čudna jama, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca... Notri najdeš vse polno hodnikov, tu in tam jame. dalje silno velike prostornine, kjer bi mogle stati celo hiše In vasi: ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna, ki si ga zagnal. Šele po dveh oče- naših, kar gotovo kaže grozno globino... Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrstno gomaz, kače in druge živali, razne pošastne postave. prikazni in podobno ...« Dandanes je Postojnska jama moderno urejena. Turist se po njej popelje kar z vlakom, le nekaj časa hodi peš. Pred jamo je odličen hotel, restavracija in številne prodajalne spominkov. Izletniki v jami najbolj občudujejo veličastne kapniške tvorbe, dalj časa pa postanejo tudi ob bazenu s človeško ribico, posebnostjo slovenskega kraškega jamskega sveta, Le vsak peti obiskovalec je Jugoslovan, vsi drugi so tujci. Med tujimi obiskovalci so po številu na prvem mestu Italijani, slede Nemci, Avstrijci, Holandci, Angleži, Francozi. Amerikanci, Švicarji In Danci. Izletnike vodijo po jami jamski vodniki. Naj-starejšl med njimi je Josip Podboj, ki je vodil turiste po jami že pred vojno. »Najraje vodim naše ljudi,« pravi Josip Podboj. »Kar zadeva disciplino, so prvi Angleži in Nemci. Saj se mi kar smilijo, ko jih vidim stati tako mirntT. Najbolj nemirni so Italijani ... Koga vse sem že vodil po jami! Med drugimi tudi zdaj že pokojnega kardinala Danteja. Dvainosemdeset let je bil star. ko je šel v jamo. pa kako se je zanimal za vse!» V jami je pozimi in poleti stalna temperatura osem stopinj Celzija. Vodniki so se zato vsi po vrsti nalezli revme in išiasa, nekaterim pa je opešal tudi vid. Postojnska jama je najbolj slavna in najbolj obiskana, a ne edina. Na Slovenskem je znanih več kot 3500 podzemskih jam. Nekateri zatrjujejo, da so najlepše in najbolj privlačne škocjanske jame, pa Zelške jame, pa Križne jame z dvaindvajsetimi podzemskimi jezerci. Bled: urejena lepota Bled premore kar dve najbolj obiskani Izletniški točki. Blejski grad, sezidan na več kot sto metrov visoki strmi skali nad jezerom obišče na leto 230 000 turistov. To je druga najbolj obiskana izletniška točka. Otoček sredi jezera pa se uvršča na četrto mesto. Tudi na Bledu prevladujejo tuji obiskovalci. Grad je zgledno urejen, v njem je tudi manjši muzej z arheološkimi najdbami, s starim pohištvom in z orožjem. Izletniki pa se najdalj zadrže na razglednih terasah gradu visoko nad jezerom. Od tu je zares čudovit pogled na jezero z otočkom. Na otoček se je doslej napotila le četrtina izletnikov, ki so obiskali grad. Zadnja leta je bil otok eno samo gradbišče. Sedaj je dokončno prenovljen, na njem je tudi restavracija. V cerkvi turisti radi potegnejo za zvonec želja. Na otok vozijo turiste blejski čolnarji v posebnih ladjicah, ki jim pravijo »pletna«. Ker pa se posamezni čolnarji obnašajo samovoljno, bo v bližnji prihodnosti vozila izletnike na otok tudi ladjica na električni pogon. Bled je sicer zgledno urejeno letovišče s hoteli In z zasebnimi penzioni. Letoviščniki imajo na voljo številne prireditve, zlasti folklorne. Na srečo pa je ohranjene tudi dosti romantike. Tako se lahko turisti za majhen denar popeljejo okrog jezera ali kam drugam v stari kočiji s konjsko vprego. Tistim. ki se boje, da bi se na Bledu dolgočasili, naj povemo, da je na Bledu osem hotelov, štirinajst restavracij, enajst gostiln, osemnajst bifejev in slaščičarn in 1700 postelj pri zasebnikih. Zanje so pripravljena avtomatska kegljišča, igralnica, aerotaksi v bližnjih Lescah, na razpolago so jim jahalni konji, lahko pa se gredo tudi ribiče. Celjski Stari grad: veličastne razvaline Statistiki so ugotovili, da je tretja najbolj obiskana izletniška točka na Slovenskem Stari grad pri Celju. V enem letu je stopilo v ta grad 120 000 izletnikov in to pretežno domači ljudje. Stari grad pri Celju je pomemben iz treh vzrokov, prvič. Stari grad je bil grad celjskih grofov, drugič, z 8500 kvadratnimi metri površine je največji grajski kompleks v Sloveniji, in tretjič, kljub neurejenosti ga obišče na leto več kot stoti-sočglava množica. Veličastni grad je ves v razvalinah, obiskovalec se čudi, kako zmore od sonca, vetra In dežja posivelo kamenje še kljubovati zobu časa. Strokovnjaki so ugotovili, da je bil grad pogosto obnavljan in dozidavan. Svoj največji vzpon je doživel pod celjskimi grofi. Človek si danes težko predstavlja, da so ljudje z golimi rokami znosili visoko v hrib tisoče in tisoče kubikov kamenja in ga potrpežljivo zložili v nebotičniško visoke zidove. Po letu 1750 je gradu slaba predla. Bil je brez strešne opeke. Njegov lastnik grof Galsruck je uporabil najlepše kamne za zi- davo svojega dvorca. V času. ko se je rodil Prešeren, je bil celjski grad že v razvalinah. Takrat ga je kupil kmet Gorišek In ga začel uporabljati kot kamnolom. Sredi prejšnjega stoletja so začeli razvaline urejati, grad je brž postal priljubljena izletniška točka. Na razvaline so hodili posedat predvsem romantično razpoloženi slikarji in pesniki. Poslej so grad nenehno obnavljali, zlasti še po zadnji vojni. Vendar je bilo obnavljanje ljubiteljsko, nestrokovno. Šele sedaj so se zmenili, da bodo prenovo prepustili strokovnjakom. Za začetek bodo vse zidovje tja do temeljev temeljito preiskali. Temeljem in zidovom bodo podaljšali življenje z betonskimi injekcijami. Grad bodo obnavljali dolga leta. saj bo obnova hudo draga. Tudi ga ne bodo obnovili takšnega kot je nekoč bil. Velik del gradu bodo pustili v razvalinah, le da jih bodo zavarovali pred zobom časa. V ne tako bližnji prihodnosti bodo v gradu obiskovalcem na voljo številna razgledišča, gostinski prostori, razstavni prostori in gledališče na prostem z veličastnimi grajskimi kulisami v ozadju. Izvedenci zatrjujejo, da se splača vložiti v celjski grad še tako velike denarje, saj gre za največji grad v Sloveniji In za grad, ki ga pozna vsak šolar. Predjamski grad: pozor pred tatovi Tudi peta najbolj obiskana izletniška točka v Sloveniji je srednjeveški grad. In sicer Predjamski grad blizu Postojne. Izletniki ga obiskujejo predvsem zaradi slikovitosti. Leži pod strmo skalo, tako da na njegovo streho sploh ne dežuje. Zato pa se s skal vliva voda na streho še mesec dni po dežju. Za Predjamskim gradom so še ostanki nekdanjega jamskega gradu, v katerem se je skrival klativitez Erazem. V svojem gradu je mesece in mesece kljuboval oblegovalcem. S hrano pa se je oskrboval po skrivnem naravnem rovu, ki je vodil v gozd nad strmo pečino. Oblegovalci so Erazma smrtno zadeli v tistem prostoru, kamor gre celo cesar peš. Izdal pa ga je njegov služabnik. Ves grad je danes en sam muzej z viteškimi oklepi, srednjeveškim orožjem, starinskim pohištvom in lovskimi trofejami. Slikovitost gradu je zamikala številne domače in tuje filmarje pa so v gradu posneli že vrsto igranih filmov. Tu so snemali razen Slovencev še Francozi, Nemci in Italijani. Oskrbnik gradu Tone Verbič pravi, da je večina obiskovalcev površnih, razen Nemcev, ki »se zanimajo za vsak cvek, ki je zabit v zid». Obiskovalce še najbolj pretrese pogled na brezno, v katerega so v srednjem veku metali obsojence. Oskrbnik je najbolj hud na obiskovalce z dolgo roko. »Še srnjakove roge so ml hoteli ukrasti,* se huduje. »Vse sem moral pritrditi z vijaki. Danes mora biti v muzeju vse pod vitrino. Drugače ne gre. Težko je paziti na vse.« Petim najbolj obiskanim Izletniškim točkam se pridružujejo nove, Direktor ljubljanskega živalskega vrta je sredi poletja sporočil, da je letos obiskalo njegov vrt pod Rožnikom v Ljubljani več kot petdeset tisoč obiskovalcev. To so predvsem Ljubljančani, ki tja vodijo svoje otroke. Ljubljančani pa s svojim živalskim vrtom niso zadovoljni, saj se jim zdi preskromno urejen. Navkljub temu ga množično obiskujejo. Vrstni red obiskanosti izletniških točk se iz leta v leto spreminja. Na blejskem gradu: izletniki se najdalj zadrže na razglednih terasah, od koder je zares čudovit razgled Stari grad pri Celju: največji slovenski grad je v razvalinah, pa ga kljub temu obišče vsako leto slotisočglava množica Lep pogled z Oljšave: spredaj Macesnikova domačija, v ozadju Ojstrica in Planjava Drago Kralj Krošnje pod stenami Nenavadno popotovanje iz Črne v Logarsko dolino Naj bo kakorkoli, vsako leto moram vsaj enkrat obiskati Logarsko dolino. Ne samo zato, da bi videl, kaj je v njej novega, temveč kar tako. Zakaj grem obiskat dobrega starega starega prijatelja? Da ga vidim, kako je kaj, da pokramljam z njim in da si poveva take in drugačne novice. Logarska Dolina! Skrita za stenovitimi osojami Ojstrice, Planjave in Brane, je vedno dober prijatelj; vsakomur je dobra, če le ni preveč navajen črnih pločnikov in sivih pročelij. BLIŽNJICA V LOGARSKO DOLINO Iz Ljubljane v Logarsko ne pelje nobena pot naravnost. Po ovinkih je treba do tja; po takih ovinkih, da se pogosto prav zaradi njih odločim, da sploh ne pojdem. Tudi avtobus pelje v Logarsko iz Ljubljane le enkrat samkrat na teden, ob nedeljah zarana. Tokrat sem se odločil za malce nevsakdanjo pot. Odpeljal sem se z avtobusom, ki vozi iz Ljubljane v dolino črne. V tisto lepo in slikovito dolinico, ki se steguje od Stahovice pod slovito cerkvico sv. Primoža in za rudnikom kaolina še daleč med hribe pod dve sedli, ki sta sicer veliki vrzeli v hribovjih, a sta vendar le okrog tisoč metrov nad morjem. Prvo sedlo se imenuje Črnivec in pelje čezenj vijugasta, strma in nič kaj dobra cesta v dolino Drete in proti Gornjemu gradu. Drugo sedlo pa se imenuje Rak in čezenj ne pelje nobena cesta, tudi kolovoz ne. le slaba, od hudournikov povsem razkopana steza. In prav po tej slabi, malce preveč strmi, a prijetni planinski stezi se podam čez Rak v dolino Podvolovljek po kateri potem teče Lučnica v naročje Savinji. Široko sedlo — Rak — »sedi« med Kamniškimi planinami in Velikim Rogatcem. Zgoraj stoji samotna kmetija. Fantič je kakor pravi kavboj jezdil v galopu ne presuhega konja. Odmaknjena hiša je brez prave poti bodisi v to ali v drugo dolino. Možak srednjih let, najbrž oče tistega kavboja, je odložil sekiro tesačo in zavrtel pomenek. Cesta, da bo prišla, je povedal kar najprej in pokazal skopano rušo za hišo. »Kolikor vem zase,« je dejal, »so vedno govorili o tej cesti, ki da je za Slovenijo silno pomembna, ker bo povezovala po najbližji poti Ljubljano in Gorenjsko z Zgornjo Savinjsko in Logarsko dolino. Še moj stari oče mi je pravil, da so Avstrijci govorili o tej cesti in potem pred vojsko so naši velikokrat kaj razkopavali, posebej pred kakimi volitvami.« Pred vojno so le speljali cesto iz Luč do Mlinarjeve domačije v Podvolovljeku. Po vojni se je vedno zataknilo pri denarju, pa tudi pri dobri volji; saj je onstran Raka mozirska občina, tostran pa kamniška. In še to naj povem, da je na Raku tudi stara, a ne povsem pozabljena meja med Kranjsko in Štajersko. »Kaj ste vi, Štajerec ali Kranjec,» vprašam možakarja, prebivalca teh lepih višav, »Kaj vem, hiša je na kranjski zemlji, a moj rod je menda prišel s štajerskega. Saj to ni pomembno! če pridajo Štajerci sem gor, mi pravijo, da zavijam po kranjsko: če pa pridejo Kranjci pa spet menijo, da mi govorico bolj na štajersko plat nese ...« Ojstrice Pot pod noge in navzdol. Malo bolj spodaj v gozdu, gostem in polnem gob. naletim na že dobro razkopano rižo rjave zemlje, ki postaja, bolj ko grem v dolino, širša in bolj gladka. Prava cesta! Gradi jo lesno industrijsko podjetje iz Nazarij pri Mozirju; rabi jo zase, saj seka bogate gozdove tod okoli. MIRNI IN ZELENI PODVOLOVLJEK Malo nižje spodaj, nad prvimi hišami Podvolovljeka. naletim na delavce, ki se ravno pripravljajo za miniranje velike skale, ki sredi gozda zapira pot novi cesti. Povedo, da bo cestišče prebito še letos, a bo verjetno zmanjkalo denarja za nekaj betonskih mostov brez katerih ne bo šlo. Cesta naj bi bila, tako so mi povedali tudi v Lučah, dograjena prihodnje leto do poletnih Slap Rinka v Logarski dolini. Foto: Joco Žnidaršič počitnic. Takrat in poslej bo prišla prav vsem izletnikom, ki bodo iz Ljubljane bolj številno odšli na pohod v Logarsko dolino. Pot po Podvolovljeku, dolga skoraj dve url hoda, se je hudo vlekla. Med kmetijami, pravzaprav nad njimi, na prisojnih pobočjih stoje tudi že prve počitniške hišice. Nič čudnega: tako zelo lep In predvsem miren in ves zelen je ta kot. Nikjer ne smrdi nobena tovarna, daleč naokoli samo trate, skromne njivo in prostrana gozdnata pobočja, ki se zgoraj pod nebom in oblaki končujejo v skalnih vršacih. Ko bo prava cesta speljana tod mimo, bo kraj lažje dostopen In ljudje iz mesta bodo hodili sem na vikend in na počitnice. Saj bi že sedaj, a kmetje nimajo še urejenih tujskih sob: pravijo, da bodo prej domačije »porlhtali* in se šele potem začeli ubadati z gosti. Vedo pa prav dobro, da ta turizem ni kar tako in da se da zaslužiti marsikateri dinar. Mnogi kmetje v sosednji dolini, ob Savinji: v Lučah, Ljubnem, Robanovem kotu, Solčavi In Logarski dolini so postali že pravi »turisti*. DOPUSTNIKI IZ BEOGRADA IN Z DUNAJA Luče danes niso več tiste Luče izpred nekaj let. Kar modernizirate so se. Veliko je novih pročelij in na mnogih mecesnovih balkonih vsepovsod cvetijo rdeči nageljni. Pred hišami so parkirani avtomobili s tablicami iz Beograda in Zagreba, iz Nemčije in Italije. Največ počitnikarjev pride v Zgornjo Savinjsko dolino prav iz teh krajev, Z avtobusom se peljem iz Luč naprej proti goram. Najprej mimo krasnega razgledišča na Raduho in mimo Ježeve kmetije, ki je postala že slavna, saj je postala pravi počitniški raj, kamor redno hodijo na dopust gospodje z Dunaja in Beograda. V Robanovem kotu Potem je kmalu konec veselja: pod slovito Iglo. navpično skalo, ki se dviga nad cesto, asfalt »ugasne* in naprej se vleče cesta, ki ni več ne nova in ne stara, gradbišče je. Delavci širijo staro cestišče, rušijo skalne sklade in gradijo podporne zidove v divjo vodo Savinjo. V Solčavi sem v prostorni in skoraj preveč moderno poslikani »Rinki« presedel hudo nevihto, preden smo se odpravili naprej. Take reči so tu prav vsakdanje. Stemnilo se je kakor v rogu, oblak je legel na hrbte hribov in strela za strelo se je užigala in kresala v strme robove nad vasjo. Čez pičlo uro je bilo spet vse tako kakor prej, oblaki so se razšli, nevihta je oddivjala čez Raduho nekam proti Koroški, nebo pa je bilo še bolj sinje kakor prej, zrak še bolj svež in pohitel sem v Logarsko dolino, ker sem vedel, da je sedaj še posebno lepa. LOGARSKA DOLINA — KONEC SVETA In res je bila! Sonce je sijalo na veliko trato za planinskim domom, na travah so se svetile še neposušene deževne kaplje. Hitel sem z avtobusom naprej, saj nekajkrat na dan pelje prav pod slap Rinko. Tam je pod skalnimi gmotami Okrešlja izvir Savinje. V gozdu pod košatimi in visokimi bukvami naredi cesta končni krog. Ob njem je v leseni hišici prodajalna razglednic in spominkov, malo nad njo v gozdu pa stoji koča, kjer dobim razen pijače tudi kaj za pod zob. In vse se je svetilo v novi svetlobi in stari vlagi pravkar minule nevihte. Bilo je mirno in lepo, celo zvoke avtomobilov so dušile krošnje dreves, zdelo se je, da brne bolj tiho. Zgoraj, visoko, visoko nad gorami, v svetlem sinjem prepadu neba pa so nenehno brnela nevidna letala na svojih naglih in daljnih poteh med velikimi mesti in celinami. Prav gotovo vidijo potniki gore pod seboj in jih občudujejo, a niti slutiti ne morejo, kako lepo in prijetno je sedeti globoko spodaj pod krošnjami košatih bukev .., Naj bo pripovedovanja in pisanja že enkrat konec, čeprav bi lahko še in še nadaljeval. Saj tudi cesta pelje iz Logarske doline še naprej: po visokih prisojah pod Olševo se zvije onstran Slemena v črno in Mežico. Kmalu pa bo menda peljala, tako vsi upajo, tudi cesta skozi Matkov kot čez Pavličevo sedlo onstran državne meje v železno Kaplo. Z naše strani je cesta do meje že dolgo dograjena, na koroški strani pa se le nekam preveč obirajo... Trio Lorenz: nadaljevati kulturno izmenjavo V Braziliji in Argentini vendar živi precej Slovencev. so si dejali fantje Iz znanega komornega tri bratov Lorenz, ko so načrtovali svojo turnejo po Latinski Ameriki. Oglasili so se na Slovenski Izseljenski matici, tu pa smo storili, kar je bilo mogoče v tako kratkem času. ki je bil pred nami. 2e v prejšnji številki Rodne grude nam je naš dopisnik iz Brazilije popisal doživetja in uspehe Tria Lorenz v tej veliki deželi, kjer je v Sao Paulu tudi trdoživa slovenska kolonija. Iz Argentine še ni bilo glasu, zato smo se morali pomeniti kar s samimi fanti. ■Ob našem nastopu, za organizacijo našega koncerta*. je začel pianist Primož. |) filatelija Novo med znamkami V juliju je izšla priložnostna poštna znamka, ki ni bila v rednem letošnjem načrtu. Na posebno dodatno pobudo je izšla 8. julija spominska znamka za 2 din v počastitev XIII. svetovnega prvenstva v jadralstvu. To veliko Športno tekmovanje z jadralnimi letali je bilo v banatskem mestu Vršcu, v bližini romunske meje, in sicer od 9. do 23. julija. Tekmovalo je blizu 80 moštev iz 25 držav. Naslov svetovnega prvaka v odprtem razredu je branil George Mofat iz ZDA, v standardnem razredu pa Helmut Reichmann iz Zahodne Nemčije. Na znamki je jugoslovansko dvosedežno jadralno letalo znamke KOSAVA, izdelano po načrtih ing. Miloša Iliča in Adri-jana Kisovca. S tem letalom sta naša jadralca Komac in Zajn leta 1954 v Veliki Britaniji osvojila prvo mesto na V. svetovnem prvenstvu v jadralstvu. Znamka je delo znanega beograjskega likovnika Andreja Milenkoviča. Natisnil jo je naš zavod za izdelovanje bankovcev in kovancev v štiribarvnem ofsetu in v polah po devet znamk. Na zgornjih in spodnjih robovih vogalnih znamk v polah je v naših narodnih jezikih besedilo: »XIII. svetovno prvenstvo v letalskem jadralstvu*. Pod srednjo znamko spodaj pa je privesek z znakom tega prvenstva v negativu in napisom VRŠAC 72. Znamke so velike 30 X 37 mm, brez belega roba 26 X 33 mm in zobčane grebenasto 12 Vt- Naklada je 450.000. Zaradi novih poštnin v mednarodnem prometu in nove poštnine za pisma in dopisnice doma, ki veljajo od konca junija, je treba temu prilagoditi tudi vrednosti znamk in izdati nekatere nove, sicer bi bilo potrebno lepiti na pošiljke po več dosedanjih znamk. Nova poštnina za pismo do 50 g po državi je 80 par, v mednarodnem prometu pa 2 din, za dopisnico 50 par oziroma 1,20 din. Znamke za 80 par pa do sedaj ni bilo. Zato je bila za prve potrebe na hitro izdana Titova znamka z njegovim likom iz prejšnje serije in novo vrednostjo 80 par ter v običajni rdeči barvi za pismo prve težne stopnje. V sedanji redni seriji s turističnimi kraji bo na znamki za 80 par naš Piran in bo v kratkem prišla iz tiskarne. Pričakovati pa je še nekaj novih znamk in drugih poštnih vrednosti z novimi vrednostmi oziroma poštninami. Prosveta Glasilo Slovenske narodne podporne jednote JE NAJBOLJ RAZŠIRJEN SLOVENSKI ČASOPIS V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE. IZHAJA VSAK DAN RAZEN SOBOT, NEDEU IN PRAZNIKOV. ROJAKI V AMERIKI. NAROČITE SVOJ DNEVNIK! 2657 — 59 So Lawndale Ave CHICAGO. Illinois 60632 USA Spominski koledar za oktober 1972 1. 10. 1943 je začel v Kočevju zasedati prvi zbor odposlancev slovenskega naroda, na katerem so se opredelili za demokratično in na narodni enakopravnosti zgrajeno Jugoslavijo. 4. 10. 1957 so izstrelili v Sovjetski zvezi v vesolje prvi umetni zemljin satelit Sputnik I. 5. 10. 1934 je izšla v Dolnji Lendavi prva številka Ljudske pravice, glasila Komunistične partije Jugoslavije za Slovenijo. 7. 10. 1908 je bila objavljena priključitev Bosne in Hercegovine k av-stro-ogrskl monarhiji. 9. 10. 1934 je podlegel v atentatu v Marselllesu kralj Aleksander Ka-radjordjevič, nosilec monarhofaši-stične diktature v Jugoslaviji. 10. 10. 1920 je bil izveden na Koroškem s saintgermainsko pogodbo določeni plebiscit, ki je odtrgal od našega narodnega ozemlja slovensko Koroško. 14. 10. 1809 je zasedla Napoleonova vojska slovensko ozemlje. 15. 10. 1844 je bil rojen v idilični gorski vasici Vrsno pod Krnom slovenski pesnik Simon Gregorčič, ki so ga zaradi blagoglasnosti njegove poezije imenovali »goriški slavček*. 19. 10. 1851 je umrl največji črnogorski pesnik Petar Petrovič Njegoš, njegovo najboljše delo je znamenita pesnitev Gorski venec. 21. 10. 1941 so zagrešili nemški okupatorji v Kragujevcu najstrahotnejši zločin, ko so postrelili 7000 nedolžnih žrtev. 24. 10. 1944 je nemški policijski polk požgal vas Solčavo v Zgornji Savinjski dolini. 30. 10. 1941 je izvršni odbor OF ustanovil mladinsko Osvobodilno fronto. 31. 10. 1941 so začeli nemški okupatorji nasilno izseljevati slovensko prebivalstvo s področja Brežic In Krškega. vaš kotiček Helidonovih let Hčerka našega naročnika Dušana Šercerja iz Hondurasa pozdravlja vse mlade slovenske bralce po svetu Iščem prijatelja v Avstraliji Iščem svojega dobrega prijatelja Franca VRTELA, ki se je približno pred desetimi leti iz Venezuele odselil v Avstralijo. Ker sem tudi sam medtem menjal delovno mesto, sva Izgubila zvezo. 2e-lim, da se mi čimprej javi na moj naslov: Jože FRANK Caile Michelena. N.3i>. de A. MARIARA. Estado Carabobo, VENEZUELA Iščem pogrešanega sina Iščem sina Jožeta NOVAKA, rojenega 7. oktobra 1944 na Poljani, občina Ravne na Koroškem, Moj sim je 29. novembra 1963 ilegalno odšel v Avstrijo in od tam naprej v Avstralijo. Tja je prispel aprila 1964. Vse do 14. marca 1966 ml je redno pisal. Zadnje njegovo pismo sem prejela iz Canberre, kjer je imel stalno bivališče. Kljub temu, da ml nekateri pravijo, da moj sin ne živi več, tega ne morem verjeti. Rada bi zvedela resnico, pa čeprav bo še tako kruta. Vse, ki bi karkoli vedeli o njem, lepo prosim, pomagajte obupani materi. Angela Novak, Spodnji kraj 4 Prevalje Franci, javi se! Ljubi moj sinko Franci! Več kot leto je že minilo, kar si brez slovesa odšel v tuji svet. Le nekajkrat sl ml pisal, zdaj pa že skoraj leto dni ne dobim nobenega glasu od tebe. S teboj je odšlo vse moje veselje. V mojem srcu je sama žalost in obup in grenke slutnje. Sinko, spomni se mojih zadnjih besed: Tu je domači kraj. kjer boš lažje vse prenesel, tudi gorje, ki te muči. Saj če je danes hudo. jutri vse boljše bo: takšno je pač to naše življenje. Čakam te dan na dan in neštetokrat stopim pred hišo ter se oziram na grič v upanju, da te morda le zagledam, kako se vračaš. Sinko, vsaj oglasi se svoji ljubeči materi in piši. kako živiš! Vera PoriČ. Log 48 68294 Boštajn Iščem sina v Kanadi Iščem sina v Kanadi. Njegov zadnji naslov je bil: JANKO KALAN. 343 Show st. TORONTO 3. Ontario. Verjetno se je preselil, ker se je moje zadnje pismo, ki sem mu ga pisala, vrnilo. Pro- Prva slovenska tovarna gramofonskih plošč Helidon, ki je samostojna delovna enota v sklopu založbe Obzorja iz Maribora, je skoraj neopazno proslavila peto obletnico svojega delovanja. Lahko bi rekli, da se je že uveljavila v slovenskem glasbenem življenju, zato ta skromni jubilej niti ni pomemben. Spominjam se še obljub, ki so Jih predstavniki tovarne dajali ob svojem nastanku. Da bodo izdajali vse, kar je na Slovenskem pomembnega v zabavni in resni glasbi. Ali ste te obljube uresničili? smo povprašali Helidonovega vodjo Dušana Drolca in hkrati pomočnika direktorja založbe Obzorja. »V glavnem vse. Kar je na Slovenskem dobrega, je pri naši hiši. Predvsem mislim tu na številne zabavne In narodnozabavne ansamble. Vsako leto pritegnemo kakega novega, zato tudi dvigamo proizvodnjo za približno 40 odstotkov na leto in s tem seveda tudi prodajo.« »Ali vas kot dobrega poznavalca lahko vprašamo, kateri je najbolj tipičen slovenski narodno zabavni ansambel, če pri tem izpustimo popularnost?« »Vsak ansambel je tipičen po svoje in vsak ima svojo publiko. Narodno-zabavna glasba resnično Izhaja iz ljudstva. Prinesel jo je čas. Zamrle so operete, utihnila je tudi »pleh« muzika. Ta prazni prostor je zapolnila narodno-zabavna glasba, ki se v veliki meri opira na stare ljudske pesmi.« »Vemo, da je za te plošče precejšnje zanimanje, kako pa jo z drugimi?« »V precejšnjem porastu je tudi zanimanje za plošče z zborovskimi pesmimi. Posneli smo jih celo vrsto — France Prešeren iz Kranja, Komorni moški zbor iz Celja, Slovenski oktet, Oktet Gallus, zbore iz Trsta in s Koroške, pa nam za to ni žal. Tem zborom smo prav s ploščami dali večjo publiciteto. Najkasneje v enem letu pa bomo pokrili vse stroške izdaje in snemanj. To je med drugim naše kulturno poslanstvo, ki pa se pokriva tudi finančno.« sim sina, ali katerega njegovih znancev, da mi sporoči njegov sedanji naslov. Marjanca KALAN Lipce 23 64270 Jesenice 2 na Gorenjskem Jugoslavija Slovenski glasbeniki pozor! Slovenskim glasbenikom, ki žive na tujem, v Nemčiji, Avstriji in drugod, sporočam, da potrebujem Slovence, ki se ukvarjajo s slovansko narodnozabavno glasbo. Za naš ansambel potrebujem harmonikarja, trobentača in klarinetista, Vsak mora imeti najmanj 4 leta glasbene šole. Naš kvintet v Calgaryju se je že lepo uveljavil. Posneli smo tudi že malo ploščo z 2 narodnima in 2 lastnima skladbama. Imamo pa velike težave, ker Igrajo v kvintetu posamezne Instrumente Ka- »Kolikšna je poprečna naklada vaših plošč?« «Od 500 pa do 20.000 izvodov ene plošče.« »Kako navezujete stike z ansambli?« »Opazujemo, kaj se dogaja, potem pa jih povabimo. Včasih se javijo tudi sami. Ko se dogovorimo, z večino sklenemo ekskluzivne pogodbe in mi potem skrbimo za plakate, reklamo In drugo.« »Kako pa je s slovensko resno izvirno glasbo?« «Na to mislimo ves čas. V sodelovanju z Društvom slovenskih skladateljev in RTV Ljubljana izdajamo posebno serijo plošč z naslovom »Musiča Slovenica«. Zajeli bomo vsa najboljša dela sodobnih slovenskih skladateljev« »Kako poteka prodaja vaših plošč? Kdo so vaši kupci?« »Prek založbe Obzorja imamo vrsto lastnih prodajaln v Mariboru, Celju. Beogradu in drugod, Naše plošče z zabavno In narodnozabavno glasbo kupujejo predvsem Slovenci, za zborovske pa se zanimajo tudi tujci.« »Kako pa je z izvozom vaših plošč?« »V tujini bi radi plasirali slovenske skladatelje in v to vlagamo veliko našega truda. Seveda pa imamo tudi veliko težav, ker nas na tujem ne poznajo. Tudi naša tehnična baza doslej še ni bila sposobna izdelati dobrega posnetka. Zdaj se te možnosti že odpirajo.« Helidon se je torej v slovenski glasbi že dobro uveljavil. Njihovo resno delo se kaže predvsem v ugledu, k[ ga imajo med slovenskimi glasbeniki, pa tudi v finančnem uspehu tovarne. Prihodnje leto bodo začeli z gradnjo nove tovarne, že zdaj pa imajo lasten moderen tonski studio. Doslej so izdelali milijon in pol gramofonskih plošč. Prepričani smo, da se bodo Helidonovi uspehi še nadaljevali. J. P. nadčani, ki se ne morejo tako vživeti v našo narodno glasbo. Vsi slovenski glasbeniki, ki bi se želeli priseliti v Kanado, v naše lepo mesto Calgary v Alberti, naj mi takoj pišejo. Tukaj Imamo tudi slovensko organizacijo In svojo dvorano. Zaposlitev In stanovanje sta zagotovljena. Pogodba za Igranje v kvintetu bi veljala najmanj 4 — 5 let. Jakob Cafuta 224 — 72 ave N. E., CALGARV 70 Alberta, Kanada Ob obisku v rojstni domovini pozdravljam vse rojake po svetu, posebno pa še prijatelje in znance iz Sudburyja Jože Mikolič 1071 Arthur St. SUDBURV, Ontario Canada Najuspešnejše Helidonove plošče LONG PLAY GRAMOFONSKE PLOŠČE L Ansambel Lojzeta Slaka: Pod Gorjanci je otoček FLP 04-020 2. Ansambel bratov Avsenik: Odmev s Triglava FLP 04-005 3. Ansambel Mihe Dovžana: Moj oče FLP 04-018 4. Ansambel Toneta Kmetca: Tebi draga FLP 04-017 5. Martin Bbttchcr: Love Storv SLE 14090-P 6. The Les Humphries Singers: Promised Land SI.K 11197-P 7. The I-es Humphries Singers: Singing Revolution SLK 16692-P 8. Jerrv Wilton: Evergreen Magazine SLE 14590-P 9. Jerry Wilton: Hit Magazin 71 L SLE 14594-P 10. Slovenska popevka 72 FLP 05-004 (3 Založba Obzorja BQ ■ Maribor (V Halidon »«ixt» Tovarna gramofonskih ploftC Ljubljana Slovenija, Mad« in Vugotlavt* OD HELICON SINGLE PLAY GRAMOFONSKE PLOŠČE L Jože Kobler: Dan, ki ga je zamenjala noč FSP 54)43 2. Alfi Nipič: Prlek 5-041 3. Lado Leskovar: še en gvažek 5-042 4. Marjetka Falk in Bor Gostiša: Mi smo mi 5-044 5. Alfi Nipič: Vroče hlačke 54)38 6. Ansambel Toneta Kmetca: Ljubica lahko noč 44)17 7. Franc Košir: Jaz sem pa en Franc Košir 4-005 8. Majda Sepe: Butterfly 5-048 9. Tomaž Domicelj: Stara mama 54)46 10. Edvin Fllser: Mamica je kakor zarja 5-047 Če ste se preselili... če ste se preselili, izpolnite spodnji obrazec in ga v kuverti pošljite na naslov naše uprave: Rodna gruda. 61000 Ljubljana. Cankarjeva 1/II, p.p. 169. Ime in priimek: Stari naslov: Novi naslov: Rojaki, ki potujete v Jugoslavijo in Evropo, zaupajte se nam! I r anslu r isl vam nudi vse vrste turističnih uslug — prevoze In Izlete z lastnimi najmodernejšimi avtobusi, hotelske rezervacije v lastnih In tujih hotelih, vse vrste vozovnic, karte za prireditve, lov in ribolov in druge. CENTRALA: LJUBLJANA, Šubičeva ulica 1. telefon 20 188. telex 31 144 YU TRANLJ POSLOVALNICE: Ljubljana, Bled, Bohinj, Radovljica, Škofja Loka, Domžale, Piran. Zahtevajte prospekte! mali oglasi mali oglasi mali o g! Sodni prevajalec za slovenščino v Miinchnu je: Milena Gratza, 8 München 50. Menzingerstr. 195, tel.: 812 1820 Prodam visoko pritlično stanovanjsko, nedograjeno hišo (v tretji fazi) na prijetnem kraju Gorenjske, pri Predvoru. z vrtom in gozdičkom. Vse informacije dobite pri: Nada STROUKEN Kegljišče BRITOF 24 64000 KRANJ Gradbeno podjetje Tehnika Ljubljana, Vošnjakova ul. 8 ______________ (Ci JueiJtN A j) — izvaja vse vrste inženirskih gradenj — gradi stanovanja za trg — Izvaja inženiringe — projektira — in prodaja gradbene polizdelke in gotovi beton. SE PRIPOROCAMOI PODJETJE SLAVI V TEM LETU 25-LETNICO SVOJEGA OBSTOJA! Prodam novo enodružinsko hišo z vodovodom in elektriko. Lepa sončne lega. dovoz z avtomobilom do hiše. oddaljene od glavne ceste pet minut. Zglasite se pri Ivan POVALEJ Podgrad 31 a 63230 Šentjur pri Celju Ugodno prodam enodružinsko hišo s 3 ha obdelovalne zemlje in vinogradom. Za podrobnejše Informacije pišite na naslov: Božo KUNSTIČ 63240 Šmarje pri Jelšah 42 Rodnt grud« IMATE OTROKE, VNUKE, PRIJATELJE, ki govorijo, pišejo, berejo angleško, radi pa bi znali tudi materin jezik in se tako lažje spoznali z domovino svojih prednikov? Naročite zanje učbenik slovenskega jezika ZAKAJ______________________ NE_________________________ PO ........................ SLOVENSKO SLOVENE BY_________________________ D1RECT ____________________ METHOD_____________________ Učbenik sestoji iz albuma s šestimi gramofonskimi ploščami slovenskih lekcij in iz knjige s poljudnimi razlagami slovenskega jezika v angleščini. UČBENIK naročite pri SLOVENSKI IZSEUENSKI MATICI Cankarjeva 1/11. 61000 LJUBLJANA Cena za inozemstvo: 15,60 US dolarjev. r-------------------------------------------------- DRAGI BRALCI! Slovenski koledar 1973 Koledar za Slovence po svetu lahko naročite pri: SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA Cankarjeva 1/11. 61001 LJUBLJANA Jugoslavija in pri vseh svojih zastopnikih V ZDA boste koledar najhitreje prejeli od; PROSVETA 2657-59 So. Lawndale A ve. CHICAGO, Illinois 60632 TIVOLI ENTERPRISES, Inc. 6419 St. Clair Ave. CLEVELAND. Ohio 44103 TONY'S POLKA VILLAGE 591 E. 185 St. CLEVELAND, Ohio 44119 Želite redno prejemati lepo slovensko mesečno ilustrirano revijo? — Naročite zase, za sorodnike, prijatelje revijo Rodna gruda Revija za Slovence po svetu Odrežite naročilnico, čitljivo izpolnite In nemudoma odpošljite na naš naslov. -----------------------------------------------X SLOVENSKA IZSELJENSKA MATICA 61000 LJUBLJANA Cankarjeva 1/11. Jugoslavija Naročam SLOVENSKI KOLEDAR za leto 1973 RODNO GRUDO od........................._ ,, dalje Pošiljajte mi na naslov: Prosimo, čitljivo izpolnite! Podpis: <<_______________________________________________________________________________J Gabrijel Sfiligoj, dipl. oec. Podjetje in šola Pred zaključkom lanskega šolskega leta je bila v Tovarni baterij in baterijskih naprav ZMAJ Ljubljana že druga svečana razdelitev nagrad Tovarne ZMAJ učencem in profesorjem — mentorjem, ki so dosegli v nagradnem tekmovanju pisanja spisov na podlagi ogleda šolskega zvočnega filma »Od bliska do baterije« najboljše uspehe. Udeležili so se je učenci in profesorji, avtorji filma, predstavniki pedagoških strokovnih in upravnih institucij, predstavniki javnosti, tiska in televizije. Povabljeni so si ogledali tovarniške prostore in se spoznali z dejavnostjo podjetja. Ob tej priložnosti želimo širše prikazati smisel sodelovanja, ki ga goji podjetje Zmaj s šolami v Sloveniji, zamejstvu in tudi drugih republikah. V podjetju menijo, da je sodelovanje znak zaupanja in odobravanja začrtane poti tovarne, ki so jo skupaj s šolstvom ižbrali in snovali, leta 1970 pa tudi prvič kronali z uspehom. Tedaj so namreč na tiskovni konferenci sporočili slovenski in jugoslovanski javnosti, da odpirajo nove strani v zgodovini sodelovanja industrije in vzgojno izobraževalne dejavnosti z razdelitvijo poučnega šolskega filma »Od bliska do baterije!« Ko sc je tovarna Zmaj odločila podariti vsem slovenskim šolam — in v prihodnje tudi šolam v drugih republikah — v šolskem letu 1972/73 v SR Srbiji — poučno vzgojni zvočni film »Od bliska do baterije«, je imela pred očmi povečano potrebo po intenzifikaciji vzgojno izobraževalnega dela in realno sliko relativno zaostajajočih materialnih pogojev in možnosti družbe v tej smeri. Doslej so razdelili 300 izvodov filma. Poleg Šol v domovini so pokazale pomembno zanimanje, ki so ga v obojestransko zadovoljstvo uspešno rešili, tudi slovenske šole v zamejstvu in šole v drugih republikah. .Sodelovanje tovarne in vzgojno izobraževalne dejavnosti je začetek širšega procesa, kakršnega na žalost druga podjetja še niso posnemala, čeprav so v ZMAJu prepričani, da takšna aktivnost na naj-prikladnejši način združuje pomembne elemente poslovnosti s potrebami intenzivnega vzgojno izobraževalnega dela. V tej smeri je še mnogo povsem neizkoriščenih možnosti; naloge poslovnih, prosvetnih, družbenih in samoupravnih krogov pa so v tem pogledu obsežne in hvaležne. Poudariti želimo tudi znano poslovno in strokovno resnico, preizkušeno v mnogih deželah sveta, da je treba danes nenehno vzbujati nove potrebe potrošnikov, jih informirati in izobraževati, temelj stabilnega in dolgoročnega razvoja vsakega podjetja. »Proizvodnja povpraševanja« namreč povzroča hitrejši gospodarski razvoj. Pasivnost in kratkovidnost do te preproste, a često nespoznane strokovne resnice, je lahko usodna za nadaljnjo rast podjetij in skupnosti kot celote. V tovarni Zmaj se tega zavedajo. Njihova prizadevanja temeljijo na sistematični skrbi za strokovne kadre, na tesnem sodelovanju z znanstvenimi in specializiranimi strokovnimi institucijami ter na motiviranju delavcev v najrazličnejših materialnih in moralnih oblikah. Zaradi tega ni prav nič presenetljivo, da dosegajo visoke rezultate poslovanja in hkrati poslovno ekspanzijo na realnih osnovah. Za primer naj navedemo, da so v obdobju po gospodarski reformi povečali obseg količinske prodaje baterij za 3,3 X, manganovega dioksida pa za 10,6-krat. V istem času so podvojili tehnično produktivnost in potrojili dohodek, obdržali zaposlenost na isti ravni, dobiček povečali za 2,8-krat in prigospodarjene sklade za 3,2-krat. Napori kolektiva dosegajo svoj namen in uspehe. Napredujejo ne le v proizvodnem pogledu, ampak tudi na področju širšega sodelovanja tovarne, kakršno je na primer sodelovanje s šolami in mladino. Pokroviteljstvo nad vzgojno izobraževalno dejavnostjo so prevzeli z velikim zadovoljstvom in zavestjo, da je sodelovanje gospodarstva in negospodarskih dejavnosti obojestransko koristna pa tudi nujna družbena potreba. Družbene službe, Njihova funkcija in aktivnost, postaja vedno bolj integralni del gospodarstva, torej stalna družbena aktivnost. Morda se danes kolektiv Zmaja tega bolj zaveda zaradi tega, ker je sestavljen iz prek polovico delavk • mater, ki v vsakodnevnih tegobah občutijo, da bi bila njihova ustvarjalnost v tovarni in družini na znatno višji ravni produktivnosti in humanosti, če bi bila izvengospodar-ska sfera, zlasti glede vzgajanja in izobraževanja otrok, bolj razvita. V tovarni so prepričani, da skrb za Človeka v samoupravni družbi ne sme obsegati le področja delovnih pogojev, rekreacije delavcev, njihovega izobraževanja, moralnega motiviranja in nagrajevanja, marveč mora ta skrb vedno bolj zajeti tudi izventovarniško življenje zaposlenih. 2al mnoge delovne organizacije niso tega mnenja ali pa jim materialni pogoji tega še ne omogočajo. Vedno bolj pa bo moralo to spoznanje postajati vsakdanja praksa gospodarskih organizacij, ker je ekonomsko in človeško edina možna pot Sodelovanje kolektiva Zmaj s šolskim filmom ni prvi niti zadnji dokaz pripravljenosti tega kolektiva. Tovarna ZMAJ je zasnovala obsežno javno sodelovanje na večini izvengospodarskih področij — od mecenstva nad umetniškimi razstavami, kulturnimi prireditvami, športnimi in rekreativnimi aktivnostmi, vzgojno varstvenimi in izobraževalnimi institucijami, znanostjo, strokovnimi revijami in dejavnostmi mladine, do neposrednega pokroviteljstva nad strokovnim šolskim filmom. To sodelovanje je začetek širšega procesa, v katerem se na najprikladnejši način združujejo interesi proizvajalcev v času dela z interesi v času, ko obnavljajo svoje delovne moči in življenjske sposob nosti, ko vzgajajo skupaj z družbenimi institucijami mladi rod. Krepitev odgovornosti proizvajalcev za boljše življenjske pogoje bogati delovnega človeka kot samoupravljavca. Zaradi tega ni prav nič presenetljivo, da ob družbenih dosežkih tovarne dosegajo visoke poslovne rezultate in poslovno ekspanzijo na realnih osnovah. Le celovita osebnost proizvajalca je lahko v daljšem obdobju — torej trajno — kreativna in produktivna, tako na delovnem mestu kot tudi v upravljanju. Visoki poslovni dosežki tovarne, ki so vidni sicer pretežno na tržišču, so v resnici rezultat osveščenih delavcev, njihove strokovne in samoupravne pobude, prizadevanja in osebnega zadovoljstva. To je obenem dokaz tesne povezanosti proizvodnje in njene nadgradnje. Nesporno namreč je, da človek ne živi samo od kruha, čeprav je res, da je le ta osnovnega pomena. Kolektiv tovarne Zmaj želi šolski mladi ni materialno pomagati pri doseganju vzgojnih ciljev in jo seznanjati z delovnimi ter znanstvenimi dosežki v okviru svoje stroke. Od mladine pa pričakuje, da se bo učila in vzgajala. Ob tej priložnosti je potrebno poudariti veliko prizadevanje strokovnjakov Zavoda za šolstvo SR Slovenije in njegovih podružnic, profesorjev fizike, vodstev osemletnih šol, avtorjev filma, strokovne ocenjevalne komisije nagradnega tekmovanja, tekmovalcev in njihovih mentorjev za njihovo intenzivno dosedanje sodelovanje. Tovarna jih vabi k nadaljnjemu skupnemu delu tudi v prihodnjem obdobju, da bi z vztrajnostjo in znanjem dosegli še večje uspehe. tovarna baterij in baterijskih naprav zmaj LjuW|iu. S mn rimska c. 28 Manjša slika prikazuje nedavno obnovljeni grad Branik (Rihenherk). večja pa pogled z gradu na kraj Branik. Foio: Ančka Tomšič Želimo vam dobrodošlico in prijetno bivanje v vaši stari domovini. Tudi pri nas je življenje danes tako urejeno, da brez »vaše banke« skoraj ne morete veljati za praktičnega človeka! Oglasite se v najbližji poslovni enoti vaše banke v vaši stari domovini. Poslovne enote Ljubljanske banke Centrala, Ljubljana, Trg revolucije s/C Podružnice: Podružnica Ljubljana, Ljubljana, Trg revolucije Mestna hranilnica Ljubljana, Ljubljana. Čopova 3 Podružnica za kreditiranje stanovanjskega in komunalnega gospodarstva, Ljubljana, Šubičeva 2 Beograd, Cika Ljubina 8 Celje, Vodnikova 2 Črnomelj, Trg svobode 2 Domžale, Ljubljanska 62 Kamnik, Titov trg 12 Kočevje, Ljubljanska 9 Koper, Verdijeva 4 Kranj, Cesta JLA 4 Maribor. Partizanska 3 Murska Sobota, Trg zmage 5 Nova Gorica, Trg Gradnikove brigade 1 Novi Sad, Crčkoškolska 2 Sarajevo. Borise Kovačeviča 1 Slovenj Gradec, Glavni trg 30 Slovenska Bistrica, Kolodvorska 6 Trbovlje. 1. junija 3 Velenje. Titov trg 1 Zagreb. Preradovičeva 15 Druge enote: Ajdovščina Bački Petrovac Beočin Beograd Bistrica ob Sotli Bled Bovec Braslovče Brežice Celje Cerknica Čantavir Dravograd Gornja Radgona Grad Grosuplje Hrastnik Idrija Jesenice Kanjiža Karlovac Kikinda Kobarid Kozje Kranj Laško Lendava Litija Ljubljana Ljubno ob Savinji Ljutomer Logatec Loški potok Medvode Mežica Mozirje Novi Sad Osijek Piran Podčetrtek Poljčane Polzela Portorož Pragersko Prebold Prevalje Radeče pri Zidanem mostu Radenci Radlje ob Dravi Radovljica Rakek Ravne na Koroškem Ribnica Rogaška Slatina Sevnica Slovenske Konjice Sombor Srbobran Sremska Mitroviča Sremski Karlovci Stari trg pri Ložu Subotica Šempeter pri Gorici Šentjur pri Celju Škofja Loka Šmarje pri Jelšah Šoštanj Temerin Titel Tolmin Tržič Varaždin Vipava Vojnik Vransko Vrhnika Vršac Zagorje Zagreb 2abalj Žalec Železniki Žiri ljubljanska banka vaša banka v domovini