KAKO JE SORICA DOBILA ELEKTRIKO
Dandanes je samo po sebi umevno, da
ima elektriko že vsaka vas, toda elektrifikacija
podeželja je — kakor vsaka
nova akcija — prinesla marsikje velike
probleme. Tako tudi v naši Sorici, kjer
je zasvetila električna luč leta 1912.
Za elektriko se je navdušil soriški poštar
Lovro Pintar, ko je poslušal razgovore
Janeza Ev. Kreka s Soričani. Krek
je znal kmečkim gospodarjem veliko koristnih
stvari svetovati. Po njegovem nasvetu
so v Sorici že prej ustanovili hranilnico
in posojilnico ter mlekarsko zadrugo.
Lovru Pintarju pa ni dala miru
misel o elektriki, ki da sveti in goni gospodarske
stroje. Petrolejke so mu preslabo
svetile in je že dobil proračun za
acetilensko napeljavo iz Gorice, a se mu
je zdela predraga. Ker sam ni imel zemljišča
ob Sori, ki je pod strmim bregom
pod njegovo hišo še pravi potok, je nagovoril
soseda Franceta Pfeiferj a iz Spodnje
Sorice št. 4, po domače Simca, ki je
imel ob Sori svoj mlin, da je bil pripravljen
dati svet in vodno moč za elektrarno.
Simca je zamikalo, da bi mlel lahko
kar doma na elektriko namesto v jarku
na vodni pogon, pa tudi zaupanje v Kreka
ga je nagnilo, da se je bil voljan pridružiti.
Tretji, ki se je vnel za načrt o elektriki,
je bil Anton Frohlich iz Zgornje
Sorice št. 1, po domače Gosar. Skupno so
pridobili še Frančiško Koblar, Ekarico,
iz Spodnje Sorice, ki je tudi imela mlin,
takoj nad Simčevim. Pintar si je ogledal
elektrarne v Ljubljani, v Krennerjevi tovarni
v Loki in v železarni Kranjske industrijske
družbe na Jesenicah. Drugi
trije so ga pooblastili, naj vzame stvar
v roke in naj se pri deželnem odboru
pouči, kako bi zadevo izpeljali. Deželni
odbor v Ljubljani je namreč prav takrat
snoval načrte za elektrarno na Završnici.
Ker je bil Pintar znan z dr. Lovrom Pogačnikom,
ki je bil zadružni komisar pri
deželnem odboru, je temu razjasnil s\'ojo
zamisel in ga prosil pomoči. Skupaj sta
šla na tehnični oddelek deželnega odbora
k inženirju Gailhoferju. Ko so napravili
še pismeno prošnjo na deželni odbor, sta
7. junija 1911 prišla inženir Gailhofer in
dr. Lovro Pogačnik v Sorico in ugotovila,
da bi bilo padca le okoli 20 m, ter svetovala,
naj odkupijo še pravico za izkoriščanje
vodnega strmca od opuščenega
mlinskega jezu kovača Hotarja, Jakoba
Lahajnerja iz Zgornje Sorice št. 39, da
bi bilo skupaj 31 m padca. Tedaj so sovaščani
zvedeli za namere iinenovane
četverke in so ščuvali kovača Hotarja,
naj jim ne proda vodne pravice. Ta je
zahteval potem 1000 kron, vendar so se
zedinili na 600 kron. S tem je stvar dozorela
in župnik Jurij Karlin, ki je bil
zelo naklonjen zamisli o vpeljavi elektrike,
je s prižnice oznanil, naj se po maši
vsi gospodarji zbero na sestanku v stari
šoli zaradi gradnje elektrarne. Začela so
se uveljavljati strankarska nasprotja. Iz,
Spodnje Sorice so prišli večinoma vSi
gospodarji, iz Zgornje Sorice pa demonstrativno
nobeden razen Gosarja. Velika
večina navzočih je zamisel sprejela, le
nekaj je bilo še nezaupljivih za novotarijo.
Lovro Pintar se je spet oglasil pri deželnem
odboru in z dr. Pogačnikom sta
se dogovorila, da bo pisal v Nemčijo po
pravila elektrostrojnih zadrug, kakršne
so tam že imeli. Ko so ta pravila prišla,
so za 23. julij 1911 spet povabili vse posestnike
na sestanek. Inž. Gailhofer je
razložil, kakšna je možnost za uporabo
elektrike, dr. Pogačnik pa je vodil sprejemanje
pravil, ki so jih sestavili po
vzorcu iz Nemčije. Od gospodarjev iz
Zgornje Sorice je bil na sestanku samo
Janez Frelih, po domače Kejžar, iz Spodnje
Sorice pa vsi razen Matevža Pfeiferja,
v čigar gostilni so snovali naklepe zoper
elektrarno. Po sprejemu pravil se je
v Elektrostrojno zadrugo vpisalo 15 članov.
Ti so izvolili načelstvo zadruge, in
sicer: za načelnika Lovra Pintarja, poštarja;
za tajnika Jurija Karlina, župnika;
za blagajnika Antona Freliha iz Zgornje
Sorice ;; za odbornika pa Valentina
Kemperla iz Spodnje Sorice 11 in Antona
Groharja št. 10. V nadzorstvo so izbrali za
načelnika Janeza Freliha iz Zgornje Soricn
24, za člane "pa Franca Pfeiferja iz Spodnje
Sorice 4 ter Petra Frohlicha št. 15. Po nasvetu
inž. Gailhoferja so potem poskusili
pridobiti še Janeza Pfeiferja, po domače
Kondrata, in mu ponudili, da mu postavijo
novo žago na električni pogon, kjer
bi si izbral, če jim odstopi svojo vodno
napeljavo na žago. Vendar ga niso mogli
pregovoriti, ker je bil v taboru nasprotnikov.
Ko so potem gradili zajemalnik za
vodo pod njegovo žago, je vložil tožbo,
češ da mu bo to izpodkopalo žago. Strokovna
komisija, ki je na poziv sodišča
pregledala položaj, je ugotovila nasprotno,
da bo žaga še bolje zavarovana kot
prej. Kondratova odklonitev je onemogočila
načrt, da bi zajeli vodo pod Cencovim
mlinom ter speljali betonski kanal
233
po levem bregu Sore na vrh Simčeve
Lajte, kjer bi stal rezervoar, iz njega pa
bi po cevi padala voda k elektrarni, s čimer
bi dosegli okrog 100 konjskih moči.
Treba je bilo ostati pri ožjem načrtu.
Zaradi posredovanja tehničnega oddelka
deželnega odbora sta se 4. 7. 1911
zglasila v Sorici zastopnika Tovarne turbin
in vodnih napeljav Andritz pri Gradcu
inženir Griinwald in A. E. G. na Dunaju
inženir Srnec, poznejši ban dravske
banovine. Prvi je izračunal množino pretočene
vode pri nizkem stanju in strmcu
31 m na 70 l/sek, drugi pa je ob katastrski
mapi na terenu ugotovil potek daljnovoda.
Deželni odbor je kmalu nato razpisal
natečaj za prevzem del. Ker sta že
imenovani tvrdki poslali znatno nižje
ponudbe kakor Toniss-Zabkarjeva tovarna
turbin v Ljubljani in Siemens-Schuckertova
z Dunaja, se je Lovro Pintar
šel v družbi inženirja Gailhoferja v Ljubljano
pogajat o prevzemu gradnje. Dne
21. 8. 1911 so sklenili s tema podjetjema
pogodbo o nabavi strojev in materiala
ter gradnji in napeljavah. Hidromehanični
del, to je Francisovo turbino in gradnjo
cevovoda je prevzela tvrdka Andritz
za 4899 kron, električni del, to je postavitev
dinama, stikalnice, regulatorja
napetosti in napeljavo vodov pa A. E. G.
Union za 8319 kron. Za gradnjo stavbe,
betonskega kanala in rezervoarja so dobili
stavbnega mojstra Petra Bevka iz
Cerkna. Iz tovarne v Mojstrani so kupili
25.000 kg cementa, gramoz so pa navozili
iz gramozne jame Kalkbiichel, ki je bila
last posestnikov iz Zgornje Sorice, uporabljali
pa so jo do takrat tudi posestniki
iz Spodnje Sorice. Zaradi hudega nasprotstva
so gospodarji iz Zgornje Sorice
zadrugo tožili in jo tako oškodovali za
približno 600 kron. Med najhujšim poletnim
delom so člani zadruge ves gramoz
in deske brezplačno navozili.
Stavbo elektrarne in kanal so gradili
od konca avgusta do konca oktobra.
Stroje so dobili v decembru, ko je bilo že
meter snega. Zato so turbino le z veliko
težavo spravili v jarek in so jo takoj
montirali. Dne 10. februarja 1912 je zažarela
prva žarnica v strojnici, člani zadruge
in njihovi prijatelji so jo zamaknjeno
občudovali. Ko je bila elektrarna
gotova, so takoj začeli z napeljavo daljnovoda
po vasi in priključkov v hiše.
Na žalost pa je takoj nastopilo tudi prvo
razočaranje. Rezervoar je namreč pokazal
razpoke in se je z zadnjim delom kanala
vred začel posedati, ker so prav na
najslabšem delu terena betonirali, ko je
bil že mraz. Kljub temu so bile napeljave
po hišah konec marca končane in je
nastopil slovesni trenutek, ko je zasvetila
elektrika po hišah. Rezervoar in kanal
so potem spomladi popravili s tem, da
so napravili betonsko oporo, izklesali beton
ob razpokah in na novo zabetonirali.
Na splošno pa so bila vsa dela zelo dobro
opravljena, ker je imel deželni odbor
gradnjo v Sorici za nekako preskušnjo
za gradnjo elektrarne na Završnici
in so se tudi podjetja zelo potrudila v
upanju, da bodo nato dobili še delo na
večji elektrarni na Završnici. Aprila 1912
je bila oblastna kolavdacija. Stroje so
preskusili z za tretjino večjo obtežitvijo
in so se sijajno izkazali. Po kolavdaciji je
načelnik Lovro Pintar priredil banket,
na katerem so imeli več napitnic v zahvalo
vsem, ki so sodelovali. Slovesna
otvoritev in blagoslovitev elektrarne pa
je bila v nedeljo 9. avgusta 1912. Glavno
slovesnost je opravil dr. Krek, deželnega
glavarja je zastopal inženir Voj novic,
deželni odbor pa inženir Gailhofer in dr.
Lovro Pogačnik. Gostov iz Selške doline
in s Primorskega je bilo v Sorici toliko
kot nikoli dotlej. Popoldne so na Ekarjevem
podu pokazali, kako se da elektrika
uporabiti tudi pri gospodarskih delih.
Ko je zastopnik deželnega glavarja
pojasnil pomen elektrike in zaklical: »Pokaži
svojo moč!«, je načelnik zadruge
odprl motor in slamoreznica je zrezala
polno korito slame, kot bi se igrala. Zaigrala
je godba prosvetnega društva iz
Selc, nato pa je povzel besedo dr. Krek
in v temperamentnem govoru povzdignil
Sorico med kraje, ki so si prvi na podeželju
omislili elektriko. Deželni odbornik
dr. Evgen Lampe je poslal naslednjo pismeno
čestitko:
Junaški hribovci kažete pot lenim
dolincem.
Divjo strelo ste v žico vpregli,
postala je pridna kot vol in čila kot
konjiček,
prijazno sije kot zvezda z neba.
Otroci luči smo in bomo mračnjakom
posvetili.
Z železom in kamnom gradimo,
hudournih voda nebrzdano silo krotimo,
z gorskimi orjaki se borimo.
Dinamit je naš brat,
nevihti rečemo: sestra.
Grom nam je godba in blisk je naša
svetilka.
Skale se lomijo iz tisočletnih sklepov,
gore naših planin odpirajo svoje naročje.
234
Ledenikov potok je mleko naše mladosti.
Čestitam vam, ker ste me prehiteli.
Ko vam postanem enak, vam pogledam
v oko.
Po slovesnem delu je bila prosta zabava
pod lipo pri pošti. Selška godba je
neumorno igrala, domači pevski zbor je
prepeval narodne pesmi, vrstili so se govori
in napitnice, zvečer pa je bila za
tisti čas in za Sorico kar bajna razsvetljava,
ko je hkrati zažarelo trideset žarnic.
Zadružniki so vplačali po 5 kron pristopnine
in 25 kron deleža za razsvetljavo
ter 25 kron deleža za pogon strojev.
Pri domači hranilnici in posojilnici
so najeli posojilo za 30 let po 2 "/o obresti.
Polovica zadružnikov je zadolžnico podpisala
kot dolžniki, polovica kot poroki.
Vse naprave skupaj so veljale 27.322
kron 94 vinarjev. Spočetka je bilo priključenih
139 žarnic, dva likalnika in zadružni
elektromotor za pogon strojev. Od
priključene žarnice so pobirali pavšalno
tarifo 10 kron letno. Opravilo s stroji v
elektrarni je prevzel zadružni načelnik
Lovro Pintar in je to delo vestno in v
zadovoljstvo članov opravljal do 1. 1934,
ko ga je prepustil mlajšim močem.
Koristnost elektrike je posebno pokazala
prva svetovna vojna. Težko je bilo
dobiti petrolej in je po hišah brez elektrike
večkrat gospodovala tema. Ker so
bili moški večinoma v vojski, je bilo pomanjkanje
delovnih moči, toda s pomočjo
motorja so žene in otroci lahko opravili
mlatev in rezanje slame za živino
pozimi.
Zaradi velikega pomladanskega deževja
se je ponoči 24. marca 1915 tik pred
rezervoarjem sprožil zemeljski usad in
potegnil s seboj 8 m kanala, nakar je v
jarek vdrla vsa voda iz rezervoarja, na
srečo ne na elektrarno. Podrto pot in odplavljeno
strugo so kmalu zasuli, namesto
kanala pa so položili dve po 4 m dolge
cevi, ki so jih naročili iz Vitkovic na
Moravskem.
Po končani vojni so 28. novembra 1918
Italijani zasedli Sorico, hoteli so vodstvo
nad elektrarno, a odbor ni klonil, seveda
so pa svojevoljno napeljevali elektriko,
kjer so jo potrebovali, ne da bi dali kako
odškodnino. Okupacija pa je prinesla
tudi svojevrstno korist zadrugi. Ljudje
so morali zamenjati krone za lire. Lire
so pridobivale na vrednosti, leta 1919 je
bila lira vredna že pet kron. Zadružni
odbor je 17. septembra 1919 sklical zadružnike
in predlagal odplačilo celotnega
dolga, ki je znašal še 20.000 kron. Ker je
bilo takrat 22 članov z 29 deleži, so za
vsak delež zbrali 138 lir, jih zamenjali
onstran meje za krone in z lahkoto plačali
Zadružni zvezi v Ljubljani ves dolg
na račun Hranilnice in posojilnice v Sorici.
Novembra 1923 se je pri načelniku priglasilo
28 posestnikov iz Zgornje Sorice
za pristop k zadrugi, radi bi priključek
za 126 žarnic in tri motorje. Odbor je na
seji 11. novembra 1923 sklenil, da jih
sprejme in zato poveča moč elektrarne
s tem, da zajame vodo v odtočnem kanalu
in postavi dodatno elektrarno s Peltonovo
turbino na Ekarjevem travniku.
Tok obeh elektrarn bi upravljali s stikalno
ploščo v stari stavbi. Ko so dobili
predračun od tovarne turbin Schneiter v
Škof j i Loki in od podjetja Brown Bo veri
v Ljubljani, se jim je zdela vsota zanje
nedosegljiva. Deloma je vplival še spomin
na- težave, ki so jih gospodarji iz
Zgornje Sorice povzročali ob gradnji pred
vojno, in je zato vsa stvar padla v vodo.
Zadružniki niso upoštevali, da je v večji
organizaciji večja moč in trdnost. Ce bi
bili pripravljeni omejiti se pri rabi toka,
kadar bi manjkalo vode, bi tudi s staro
elektrarno lahko zadostili želji sovaščanov.
Zadruga je imela že od početka nabavljen
material za napeljavo skozi vso
Zgornjo Sorico, a je morala bakreno žico
— bilo je je 260 kg — med vojno oddati
za vojne namene, instalacijski material
v vrednosti 65.000 kron je bil pa uničen
leta 1923, ko je pogorela šupa Lovra Pintarja.
Ta material niti ni bil zavarovan.
Po pripovedovanju Pintar j eve hčere
Kristine so v družini imeli še po drugY
svetovni vojni likalnik, ki ga je oče kupil
svoji ženi, ko so napeljali elektriko.
Ker ni bil več moderen, ga je Pintarjev
zrt razdrl, da je uporabil notranji del.
Tudi žarnico so imeli še od početka, od
leta 1912. Leta 1949 so jo posodili sosedovim.
Bila je 16-svečna in imela starinsko
obliko. Pri sosedovih so jo uporabili na
podu pri mlatvi. Zaradi tresljajev je
padla na tla in se razbila ter tako nasilno
končala življenje po 37 letih.
Ker je bil tok soriške elektrarne istosmeren
in so vsi sedanji stroji izdelani
za izmenični tok, so Sorico (po podatkih
Pintarjevega sina Janka) jeseni 1965 priklopih
k splošnemu omrežju, stavbo bivše
soriške elektrarne pa so prodali za
vikend. Tako ima zdaj vsa Sorica elektriko
razen dveh hiš v Heblarjih, ki sta
preveč oddaljeni. Za Pintarjevo hišo še
stoji močan betonski steber od nekdanje-
235
ga voda. Ce ga bodo podrli, bi bilo prav,
da bi spodnji del ohranili in nanj napisali,
kdaj je Sorica dobila elektriko.
Po zapiskih pok. Lovra Pintarja na-
^ France Planina
236