mmmmmMwimä Ptofeko w®sM[k gjtei® [plamskii mmm Stoanicp dlc^l Es«k L«I¥D ktejt ©š DsSa « Brane Sotošek Popotništvo — pomlajena oblika sprostitve ne dejavnosti......481 Jože Dobnik Ali je planinska članarina res previsoka? .............483 Jože Čurin Nov dom na Ermanovcu......486 Jože Čurin Kljub megli in mrzlemu vetru se je na Poreznu zbralo več kot tisoč ljudi 487 Daša Šter Spomin, ki ga ne bi smeto biti . , . 488 Tone Frelih Nagrada naj bo po Nejcu.....490 Vojko Čeligoj 85 let Draga Karolina.......491 Franc Ceklin Smrt ali — življenje........492 Aleš Rotar Osvojila sva Condorriri, Alpamayo Chico, lilimani Norte, lllampu, Huayno Potosi in Murrurato........495 (Marjan Kordaš) Varovanje po zavarovanih gorskih poteh ..............499 Jože K rajne Čudovita narava in radoživi ljudje 501 Jože Čurin Ozaveščenost planincev se je občutno povečala..........504 Marlen Premšak Franček Knez pred najkrušljivejšo steno ..............507 Miroslav Črnivec Planinska pota na Bovškem .... 509 Miha 2užek Predilnica in njeni slapovi .... 510 Marlen Premšak Dobesedni mir na Mirni gori . . . 515 Robert Pobežin Durmitorskl utrinki........518 Mitja Zagrajšek Naenkrat se je zgodilo: odprl se nam je pogled na vrh.........519 Jožica Kabaj Po Bohinjskih gorah.......520 Društvene novice.........521 Marta Berginc Vzorno sodelovanje........523 Polona Frelih Nazaj v planinski raj........523 Iz planinske literature.......525 Prlsank Gora ni nora...........527 Slika na naslovni slrani: Pogled na Južno Anapurno (7219 metrov) iz tabora 2 (2850 metrov). Posnetek Mariča Frantar Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvofakova ulica 9, poStni predal 214, Revija praviloma izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: MIlan Cilenšek (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Banovec, Janez Bizjak, Sonja DolinSek, Zdenko Kodrlč, Jože Krajnc, Dragica Mantreda, Jože Poglajen, Nada Praprotnik, Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja, Matej Surc, Nevenka Vogelnik in Božo Zorko; predsednik izdajateljsko-založniškega sveta Ante Mahkota. Prispevke pošiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101 -678-47046. Letna naročnina je 3000 dinarjev in jo lahko naročniki plačajo v dveh obrokih: prvega v februarju, drugega v juniju; za tujino znaša naročnina 30 dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in to s tiskanimi črkami. Upoštevamo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, med letom odpovedi ne moremo sprejemati. Tiska Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani. HEVROPSKE SPEŠPOTI 11 iii!!«LZS.rlL^23ii!Uti i — I i }f>T^ ,*plt -Tfntv^pj l] IMBfiiik -frffftfH ■ t^gi -Ki-'jol> -!rns ftorjt tt t-t^nHai-riTirii.-hm-Biainii.-Jt^rala-PiHpontr i i 111 prilik - g;jfntk9 in - Jo:,:v,- ¡{¡¡lavni odbor PZS vsa/ro leto priporoči planinskim društvom višino tlan&rtr)Q za Člane in ^ skladu s statusom PZS določi članarin o za mladince in pionirje. Tako i o za letošnje Jelo priporočil, da bi članarina za člane znašala 500 dinarjev, za mladince in pionirje pa je določit enotno članarino 250 oziroma 80 dinarjev. Povečanje nasproti lanskemu letu znaša pri članih in mladincih 60, pri pionirjih pa 33 odstotkov in /e manjše od stopnje rasti osebni/) dohodkov in inllaclje. Zal pa so se planinska društva na območju nekaterih meč-društvenih odborov v zadnjih letih dogovorila za nižjo člansko članarino od priporočene, nekatera društva pa tudi niso spoštovala predloga članske Članarine, usklajenega v med-društvenem odboru, zato so Imeli v nekaterih društvih, ki so se zaradi zmanjšanja realne vrednosti družbene pomoč/ in hitrega povečanja stroškov odločita za priporočeno članarino, prigovore nekaterih članov, češ da je prevelik skok članarine. Prigovorov pa ne bi bilo, £e bi vsa/to leto sproti usklajevati rast članarine z rast/o stroš/roy. Tako po mojem mnenju ni problem »visoka» članarina, temveč previsok odsfoieft povečanja v nefca-terlh društvih, ki so v preteklosti zadrževala članarino na nižji ravni od tiste, ki bi bila kolikor toliko usklajena z rastjo stroškov. Iz zapisnikov letolnjih občnih zborov, ki jih ie prejel a PZS, /e razvidno, da je 63 odstotkov planinskih društev spre/s/o priporočeno članarino 500 dinarjev, 21 odstotkov je uvedlo niijo članarino — v višini 400 dinarjev, osem odstotkov višjo — po 600, In osem odstotkov društev Še višjo — po 800 dinarjev. TI poda'ki povedo, da je bi I a za nekatera društva tudi priporočena članarina prenizka. Iz statističnih podatkov o številu članstva pa ie razvidno, da je le pri 23 odstotkih društev, ki imajo priporočeno ali višjo članarino, malenkostno padlo število članov, povsod drugod se je število članstva povečalo, da pa se ie pri 62 odstotkih društev, (¡j imajo nižjo članarino, znižalo tudi število članstva. Torej: veliko večji je odstotek društev z niijo članarino, pri katerih se ie znižalo število članstva, od odstotka znižanja pri društvih z višjo članarino. Iz tega sklepam, da le ni članarina vzrok za znižanje števila članstva — razen morda tam, kier ie bil prevelik skok, temveč da so za upad predvsem krive organizacijske slabosti in prešibki programi društvenih aktivnost!. Razveseljivo pa je, da število članstva v Sloveniji v zadnjih letih raste, in to kljub neugodnemu gibanju življenjskih stroškov. To pa pomeni, da planinska organizacija vendarle nekaj daie svojemu Članstvu. Ce primerjamo članarino s cenam/ blaga In storitev, lahko hitro ugotovimo naslednje; če se enkrat letno odrečemo neke manjše navade (razvade), ie imamo denar za planinsko članarino. Članarina pa se nam že povrne, če enkrat prenočujemo v planinski postojanki, če gremo enkrat, dvakrat na organiziran planinski izlet, ali če uporabljamo druge storitve planinske organizacije (publikacije, Informacija, vzgojne akcije Itd.), fies pa je, da druži no z več otroki in nizkimi osebnimi dohodki težko naenkrat plačajo članarino za vse in da nekateri starejši člani ne moreio ve i izkoriščati nekaterih ugodnosti In popustov. Zato organi PZS pripravljajo predlog nižje, tako imenovane članarine »8«, ki ne bi vseio^Bfa popustov. To pa bo sprejemljivo šele po spremembi statuta PZS in po uskladitvi predloga v Planinski zvezi Jugoslavije. Ce sklenem: Planinska članarina v primerjavi s cenami blaga in storitev, rasi/o osebnih dohodkov in ugodnostmi, ki jih daje članstvu planinska organizacija, nI previsoka. V glavnem članarina ni razlog za znižanje števila članstva v nekaterih društvi/?. Sedanji sistem pa je kljub temu treba preučiti, da bi obdržali starejše člane, ki so bili dolga leta vključeni v organizacijo ali celo za vse članstvo in tudi druge občane aktivno opravljali pomembne planinske naloge, , . ■ . Jože Dobmk KUHSDVEC • Trbovlje f HorovCf ^kobITV ITALIJA Kostanjevica ■ Grosuplje Somobor lulemberk Novo mesto r** kDSPod i EifO I g poskus krajšega opisa E6 je objavljen v vodniku po vseh slovenskih peš poteh Delavske enotnosti. Lahko rečemo, da tako močna želja po popotovanju, kot jo v tem času izražamo Slovenci, zahteva, da Čimprej dobimo tudi izčrpna vodnika po evropskih poteh. V EVROPI JE ŽE DESET POTI V Evropi je že obstoječih in na različne roke zasnovanih osem takih, ki nosijo oznako E, in dve v vzhodnoevropskih državah z oznakama EB in KE. Mreža evropskih poti je gosta in na kratko podajamo pregled vseh desetih poti, posebej bomo pri vsaki navedli, koliko je narejene ali na kakšen rok računajo snovalci. Evropska peš pot E 1 vodi od Severnega morja do Sicilije, kasneje bi jo podaljšali še na Norveško, verjetno kar do Nordkapa. Teče od Flensburga skozi ZR Nemčijo in Švico do italijanske meje ter je ali bo dolga 2400 km. Pred odprtjem je odsek skozi Italijo do Rima, odsek na Sicilijo je v dolgoročnem načrtu. Evropska peš pot E 2 je prav tako dolga 2400 kilometrov in naj bi se po dolgoročnih načrtih začela na Škotskem, vodila skozi Anglijo prek Rokavskega preliva do Ostendeja, Od tam je že markirana skozi Belgijo, Francijo, Luksemburg, ZR Nemčijo, spet skozi Francijo, nato pa skozi Švico in Italijo do Monte Caria. Evropska peš pot E3 se bo začela v portugalski Lizboni in bo potekala po severni Španiji in prek Pirenejev v Francijo, Na Pirenejih se začne že obstoječi del, ki vodi vzhodno od Pariza v Belgijo in Luksemburg ter se konča pri Frankfurtu v ZR Nemčiji. Dolžina je 2600 km. Evropska peš pot E4 se bo začela v Gibraltarju in končala na Kreti ter je večina v kratkoročnem načrtu, razen dela po Madžarski. Markiran je odsek od Pirenejev skozi Francijo, Švico, ZR Nemčijo in Avstrijo (tam po lažji in alpski varianti) do Dunaja, iz Madžarske bo vodila skozi Jugoslavijo skupaj z E 7 do železnih vrat (Derdapa) in na jug skozi Niš in Bitolj v Grčijo In na Kreto. Dolga naj bi bila 2700 km. Evropska peš pot E 5 je za zdaj najkrajša in je markirana le od Bodenskega jezera do Verone, vendar je v načrtu podaljšek na zahod do Bresta v Franciji in do Benetk. Označenih je 600 km poti. Evropska peš pot E6 je za nas že pojem, saj vodi slovenski del od Radelj do Kastva po naših gozdovih in travnikih že enajst let. Vsa pot je dolga 2500 km, v daljni prihodnosti naj bi se začela na severu Skandinavije, potekala pa skozi Dansko, ZR Nemčijo, Avstrijo, Jugoslavijo in Grčijo do Carigrada. Markirane je veliko: od Flensburga do Kastva, podaljšanje na jug je načrtovano v skupini poti, ki bodo uresničene v kratkem ali srednjeročnem obdobju. O našem delu je bilo napisanega že toliko, da ne bomo ponavljali, navajamo le njen potek: Radeljski prelaz—Radlje—Mala Kopa—Tu-riška vas — Sleme—Mozirje—Čreta—Motnik—Trojane—Moravče—Janče—Kucelj—Grosuplje—Turjak—Mačkovec (križišče s pred tedni odprto E 7) —• Bloke—Stari trg—Leskova dolina—Mašun—Snežnik—Gomance—Klana—Kastav. K zasnovi poti je največ prispeval pokojni inženir Ciglar, po katerem se ta dei E6 tudi imenuje. Odsek je dolg približno 250 km in ga je moč prehoditi v dveh tednih. Omenimo naj še, da se je primerilo pri zasnovi nekaj izjemno zanimivega — nevede so namreč snovalci speljali E6-YU po trasi nekdanje jantarske poti. Evropska peš pot E 7 se začenja v Lizboni, vodi po srednji Španiji in južni Franciji, skozi Monte Carlo in Genovo ter severno Italijo do Roblča. Ta del je v kratkoročnem načrtu. Od Robiča do Trebč poteka slovenski del E 7, ki je narisan na našem zemljevidu. Odprli smo ga 12. septembra 1986 v Selu pod Mačkovcem, kjer so gozdarji postavili prijetno znamenje tega križišča, za katerega je eno od napisnih tabel prispeval tudi avstrijski kipar Cart Hermann, predsednik Avstrijske popotniške zveze. Tabla ni prav nič avstrijska, vse navedbe so v slovenščini, v sredini je slovenski grb. Od Trebč se bo E 7 nadaljevala skozi Hrvaško in Železna vrata (Derdap) v Romunijo do Kon-stance ob Črnem morju. Odseki skozi zahodno Evropo in Jugoslavijo so v bližnjem načrtu, odsek skozi Romunijo bo pa čakal dlje časa. Evropska peš pot E B je še vsa v načrtih, začela se bo na zahodni obali Irske, potekala pa skozi Anglijo in Nizozemsko v ZR Nemčijo, od tam do Dunaja in naprej v ČSSR In Poljsko ter Romunijo in Bolgarijo v Grčijo Odseki do Dunaja so blizu odprtja, odseki skozi države vzhodne Evrope pa spet v daljni prihodnosti. Le na odseku skozi Poljsko in Madžarsko bo pot potekala po trasi EB. Sistem mednarodnih poti prijateljstva EB In KE so poti po vzhodnih državah. Prva vodi od Eisenacha v Nemški demokratični republiki skozi severno Češkoslovaško in pod Krakovom do Budimpešte. Druga je balkanska transverzala iz Koma do Emlna v Bolgariji. Podatkov, kakšne so za vandrovce možnosti na teh poteh, nimamo in zato poti ne moremo priporočiti. Popotništvo, vandranje, treking in slovenska popotovanja iz kraja v kraj in z vrha na vrh so doživeli neslutene razsežnosti. Želimo si pa več dobre postrežbe ob poteh, želimo si dobrih vodnikov za vse poti, več opreme v naših trgovinah in razumevanja med vsemi — popotniki in tistimi, ki jih na svojih poteh srečujemo. Posebej pa želimo ob tej priložnosti Zoranu Naprudnlku, predsedniku komisije za evropske peš poti, sedaj ko okreva po zahtevni operaciji, še veliko tisočev vandrovsklh kilometrov! SPREJEM PRI FRANCETU POPITU OB 40-LETNICI POVOJNEGA DELOVANJA PLANINSKEGA DRUŠTVA KRANJ Dne 3. oktobra 1966 je predsednik Predsedstva SRS France Popit sprejel delegacijo PD Kranj, ki ga je obiskala ob 40-letnlc! povojnega delovanja društva. PD Kranj nadaljuje tradicijo podružnice SPD Iz leta 1639. Današnji rezultati, raven in organizlranos: ter uspehi so rezultat socialistične družbene izgradnje. Razgovori s predsednikom Predsedstva SRS so se nanašali na aktualnosti v planinstvu, transportu, gospodarstvu, Gorski reševalni službi in vrhunskem alpinizmu. Z uspehi in organiziranostjo PD Kranj smo lahko zadovoljni. Delegacijo so sestavljali: alpinlstka Marija Stremfelj, načelnik AO Andrej Slremfelj, načelnik GRS Emil Herlec, podpredsednik PD Franc Rakovec In predsednik PD Kranj Franc Ekar. F. E. 485 NOV DOM NA ERMANOVCU NA ERMANOVCU, 1028 METROV VISOKEM VRHU MED CERKNIM IN SOVOD-NJIM, SO V DESETIH LETfH ZGRADILI NOVO PLANINSKO POSTOJANKO, KI SO JO ODPRLI V NEDELJO, 7. SEPTEMBRA 1986 Ljubitelji gora bodo prav gotovo veseli nove koče na Ermanovcu, Domu Triglavske 31. divizije {1026 metrov), ki ga je septembra letos ob navzočnosti številnih planincev in nekdanjih borcev NOV odprl Tomaž Banovec, predsednik Planinske zveze Slovenije, medtem ko je Ivan Franko-lztok, predsednik skupnosti borcev Triglavske 31. divizije, na pročelju doma odkril spominsko obeležje tej diviziji, delo Toneta Svetine. Člani planinskega društva Sovodenj so že od ustanovitve društva sem razmišljali o gradnji zavetišča na območju od Blegoša do Sivke. Tod mimo so speljane Slovenska planinska transverzala. Loška planinska pot in Transverzala kurirjev in vezistov. V gradnjo, ki se je začela konec leta 1976, so vložili veliko prostovoljnega dela in sredstev, kar je bilo za Sovodenj, majhno krajevno skupnost s približno 600 krajani, in za obe društvi (planinsko in turistično) kar krepak zalogaj. Ob tej priložnosti omenimo delovne organizacije in društva, ki so dali pomoč, bodisi v materialu ali denarju. Izkazali so se: Skupščina občine Škofja Loka {oddelek za ljudsko obrambo), Občinski sindikalni svet, Gasilsko in Turistično društvo Sovodenj, delovna organizacija Termopol, krajevna skupnost Sovodenj, pa še Jelovica, Marmor iz Hotavelj in Termika Iz škofje Loke. Omenjamo jih zato, ker se delovne organizacije, društva in družbenopolitične strukture marsikje otepajo tovrstnih akcij, njihovi Člani pa kljub temu radi zahajajo v planinske koče. Otvoritev Doma Triglavske 31. divizije in odkritje spominskega obeležja sta potekala v znamenju bogatega kulturnega programa, ki so ga pripravili recitatorji in folkioristi iz Sovodenj, pihalni orkester iz Cerknega ter moški pevski zbor iz Gorenje vasi. Med gosti so bili Viktor Avbelj, Miha Potočnik, Jože Dobnik in drugi. Besedilo in posnetek: Jože Curin S slovesnega odprlja Doma Triglavske 31. divizije na Ermanovcu (1026 m) Tako je bilo za dan planincev na meglenem in vetrovnem Poreznu ZA DAN PLANINCEV SMO SLOVENSKI PLANINCI DOBILI MOČNO ZVEČANO POSTOJANKO NA POREZNU KLjUB MEGLI IN MRZLEMU VETRU SE JE NA POREZNU ZBRALO VEČ KOT TISOČ LJUDI CERKLJANSKI PLANINCI IN ZDRUŽENO DELO TER DRUŽBENOPOLITIČNE SKUPNOSTI PRIMORSKIH IN GORENJSKIH OBČIN SO V PRENOVO IN RAZŠIRITEV DOMA ANDREJA ŽVANA-BORISA NA POREZNU VLOŽILI TRINAJST MILIJONOV DINARJEV IN BLIZU 16 TISOČ UR DELA JOŽE čURIN (besedilo in posneiek) Več kot tisoč udeležencev se je v nedeljo, 14. septembra 1986, udeležilo že tradicionalnega letnega pohoda na 1632 metrov visoki Porezen, ki je odslej še bolj vabljiv, čeprav sta nas na vrhu pričakala gosta megla in mrzel veter, redna gosta tega najvišjega vrha v skupini Cerkljanskega in Loškega pogorja. Kot vsa leta doslej so tudi letošnji pohod organizirali planinsko društvo in družbenopolitične organizacije Cerknega v sodelovanju z odbori skupnosti borcev 19. SNOUB Srečka Kosovela, Gorenjskega vojnega območja in Inženirskega bataljona 31. divizije. Med pohodnikl so bili številni stari znanci, planinci in drugi ljubitelji gora, lovci, taborniki, preživeli borci Iz narodnoosvobodilne vojne, predstavniki družbenopolitičnih in borčevskih organizacij ter Planinske zveze Slovenije. V spomin na preboj, boj in žrtve na Poreznu ter v vaseh pod njim leta 1945 se je do danes zvrstilo enajst zimskih spominskih pohodov in prav toliko letnih, ki so prav 487 tako postali že dobro znani — tako po množičnosti kot po organizacijski plati in prizadevnosti mnogih planincev in planinskega društva iz Cerknega, pa tudi lovcev, radioamaterjev in drugih. Spomnimo se zimskega pohoda pred štirimi leti, ko se je v snežnem viharju in gosti megli povzpelo na vrh Porezna več kot SOČO ljudi! Nekdanjo italijansko stražarnico nekoliko niže od vrha so prizadevni planinci obnovili tako, da je za silo dala zavetišče vsem, ki so se povzpeli do vrha. Toda !z leta v teto je postajala vse tesnejša. Pred leti so planinsko kočo poimenovali po narodnem heroju Andreju Zvanu-Borisu, odkrili pa tudi spominsko obeležje padlim na vrhu Porezna in v vaseh pod njim v zadnji nemški ofenzivi, število pohodnikov se je iz leta v leto večalo, prostorske zmogljivosti takratne koče pa še zdaleč niso zadostovale potrebam. Leta 1980 so se lotili obnove in dogradnje nekdanje planinske koče. Kljub naporom in težavam, ki so spremljale gradnjo, se je vroča želja planincev letos uresničila: Planinski dom z več kot sto ležišči, sanitarijami, dnevnim prostorom in kuhinjo so plod prizadevanj Planinske zveze Slovenije, mnogih planincev, lovcev, organizacij združenega dela, predvsem Ete iz Cerknega, družbenopolitičnih skupnosti primorskih In gorenjskih občin in Planinskega društva Cerkno. Okrog 13 milijonov dinarjev in 15.810 delovnih ur je bilo vloženih v obnovo in do-gradnjo tega doma, ki bo odslej v letni sezoni in v času zimskih spominskih pohodov dajal zavetje planincem in drugim ljubiteljem gora. Letošnji letni pohod je izzvenel v znamenju te nove pridobitve. Po krajši kulturni prireditvi, ki so jo pripravili godbeniki, pevci in recitatorji iz Cerknega, je v imenu Planinske zveze Slovenije zbranim spregovoril Marjan Oblak, direktor Založbe Borec, Pavle Makuc, predsednik gradbenega odbora, ki je Planinski dom Artdreja Zvana-Borisa tudi odprl, pa je vse navzoče seznanil s potekom obnove in dogradnje. Čez Porezen so speljane mnoge poti: Slovenska planinska transverzala, Transverzala kurirjev in vezistov, Idrijsko-Cerkljanska planinska pot in Evropska peš pot E-7. Vse naštete poti so bile tudi ene od upravičenih razlogov za obnovo in dogradnjo te čudovite planinske postojanke. Ta dogodek pa se je tudi pridružil praznovanju dneva planincev, ki je bilo istega dne pri Mozlrski koči. VSE JE TAKO, KOT MORA BITI: SIJAJNO VREME, ČUTIM DROBNO HČERKINO ROČICO V SVOJI ROKI, ZA MANO JE SKUPINA OTROK, MIRNI SO, V PRIČAKOVANJU NEČESA LEPEGA. SPOMIN, KI GA NE BI SMELO BITI NE MOREM RAZUMETI, ZAKAJ VEDNO TRAGIČNO UMIRAJO NAJBOLJŠI LJUDJE DAŠA ŠTER Lep jesenski dan. Barve so tople, od vseh odtenkov zelene, prek nežne rumene, škrlatno-rdeče do raznih neskončnih rjavih. Prelivanje, lantastične nepredvidljive kombinacije. Macesnove iglice na tleh, mehkoba. Varljiv občutek poletja, toplina, varljiva toplina. Travniki so sveže pokošeni, zadnjič letos, rosa na njih, kapljice na bilkah. Kmet vlači les iz gozda. Martuljek, Široka peč. Vse je tako, kot mora biti. Sijajno vreme, čutim drobno hčerkino ročico v svoji roki, za mano je skupina otrok, mirni so, v pričakovanju nečesa lepega. Moralo bi biti vse v redu in je vse v redu. In vendar je nekaj tu ob meni, v meni, nemir, slutnja spomina, ki ga ne bi smelo biti. Govorim, sprašujem, odgovarjam, se hecam, opazujem, opozarjam in se ne morem sprostiti. Tu gori, nekje v steni široke peči, se je ubil prijatelj. Ne vem zakaj, nekaj verjetnih razlag je, bil je sam, brez opazovalcev. Zapustimo martuljško ravnico in se povzpnemo po ozki dolini do prvega slapu. Otroci vriskajo, navdušeni so, Ajda me že sprašuje, kdaj bomo prišli ponovno sem. Kmalu, zelo kmalu. Prepričana sem. Svoje tihe obiske tega kraja sem prav danes legalizirala. Enkrat sem pač morala to storiti. Počasi se odpravimo proti drugemu slapu. Bil je odličen prijatelj. Ne morem razumeti, zakaj vedno tragično umirajo najboljši ljudje. Ali pa je to le občutek tistih, ki ostanejo in so jih ljubili. 488 Najino prijateljstvo je bito povsem svojevrstno in neponovljivo. Ponedeljkova malica na gimnaziji, okno v pritličju, nenapisano pravilo, srečanje. Kje si bil, kako je bilo, kaj si občutil, s kom si bil, kaj ste počeli in potem glasba ter literatura. Tri neizčrpne in vedno sveže teme. Srečanja v hribih. Brezčasje in skupne malice. Skromnost. Skoraj drobno, vendar močno telo, kratki črni lasje in večen nasmeh na sicer stoičnem obrazu. Popoln mir in ravnovesje na zunaj in tisoč nasprotij znotraj, ki jih je premagoval s popolnim racionalizmom. Nikoli v prvi črti, vendar vedno navzoč. Razvijal se je v prvovrstnega prostega plezalca — zaradi sebi ljube filozofije in ne zaradi rekordov. V zadnjih dveh letih se je strmo vzpenjat s pomočjo nenavadno močne psihične stabilnosti. Morje. Kolonija na Stenjaku. Vodiva gozdno šolo. Tisto, kar je bilo za druge vzgojitelje najslabši del dneva, je za naju užitek. Doseževa neko harmonijo med seboj in potegneva še otroke. Tisto leto ni bilo stene na otoku, ki je ne bi preplezala. Zame je bila to zabava, zanj trening. Zvečer ob morju in ob črnem vinu se mu razplete jezik In sanjari... K nam je hodil nenapovedano In ob najbolj neverjetnih urah. Nikoli ni prišel brez vrečke bonbonov za hčerko, V Paklenici sta iskala mravlje in hrošče v travi, vrtel jo je in nosil. Videla sem nežnost v tem početju. imel je skoraj Intuitivni smisel za sočloveka. Nevsiljiva pozornost, ki jo je večina spregledala In šla mimo. Ne morem pozabiti. Novo leto pri nas doma. Polna soba prijateljev. On pri pripravljanju sendvičev, on pri peki palačink, on z nasmehom. Brezčasje. Ko je večkrat poskušal preplezati slap Cedco nad Jezerskim, se je ponavadi ustavil pri nas. Z Binetom sta predebatirala vsak korak in oprimek. Mene je bilo strah, ampak zdelo se mi je, da se njemu kratkomalo ne more nič narediti. Ko ga je !e preplezal, smo bili vsi veseli. Bilo je to veliko dejanje. To, da je bilo zelo težko, je šlo mimo nas kot vetrc. Tisoč drobnjarij. Tisoč spominov, nič velikega, nič zgodovinskega, nič, kar bi pretreslo ali navdušilo, same drobnjarlje. In najlepše: potovanje iz Paklenice na Pag, tisto pomlad, preden se je zgodilo. V tem potovanju je videl neki osebnostni cilj, premik, spremembo, in mogoče je videl tudi neuresničljivost vsega tega. Tam je bita najina skupna prijateljica. Spet brezčasje. Brezčasje, občutek tega je bil vedno najpopolnejši v zvezi z njim. Bilo je neko posebno stanje kljub astronomskemu premikanju časa. Zadarske ulice, toplo sonce, sladoled, brskanje po stojnicah, smeh, sveže redkvice, pot ob obali. Neskončen pogovor pod mostom, ki veže Pag s celino. Ajda spi popoldansko spanje v avtu. Morje je temno modro in čisto. Njegova usmeritev je jasna, vendar dopušča spremembe. Vse je odvisno od vrednot, te pa od spleta okoliščin, ki jih lahko le slutiš. Nič ni dokončnega, nič nespremenljivega, nespremenljiva je le globalna bit Človeka, ali pa še ta ne. Vidim nekaj velikega v njem, neko moč kot še nikoli. Potikanje po Pagu, Ovce in koze. Domačinke v širokih črnih nabranih krilih. Ovčji sir in vino. Drugi slap otroke še bolj navduši. Sledi Še prečna pot do krnice Za Atom. Ne gremo pod steno. Ustavimo se na pradavni ledeniški moreni. Tu se bodo lahko igrali. Ajda je že v snežno beli sipi. Spet bo kuhala In gradila hišice, mogoče celo grad... Tu se je torej končalo vse. Hodim in hodim v ta kotiček, ki je narejen res samo za ljubitelje lepote. Minljivost. Ne doumem je. Stalno je tu in je ne doumem. Ne vem, zakaj sem, ko smo se ob enih ponoči vrnili z morja, utrujena in zaspana pričela listati po časopisih. Zagledala sem osmrtnico in nisem reagirala. Razum je sprejel teden dni staro novico, ki je nismo prejeli v odmaknjenost. Samo razum. Vsega drugega ni verjel. 2e čez dva dni bi morali skupaj na Češko kočo. Tako smo se domenili pred tremi tedni, mogoče bi bile kakšne spremembe, vendar ne bistvene. Mintjivost. Nekoga ni več. Ničesar ni pustil za seboj, ne otrok ne družine. Zanj ne bo zbiralnih akcij ne športnih prireditev, ne bo zapisan z zlatimi črkami v knjige, ker je šele začel dosegati vrhunske rezultate. Minljivost. Ostala so vprašanja, zakaj je šel sam, kako se je zgodilo, kaj se je dogajalo z njim, v njegovi notranjosti. Neumnost. Nesmiselnost. Prijatelja ni več. Potrebovala sem dobro leto, da lahko to odkrito rečem, zapišem, vendar še vedno ni v redu, nikoli ne bo. izgubila sem nekaj dragocenega. Nikoli ta dragocenost ni bila direktno vključena v moje življenje, vendar ga je vedno znova bogatila, plemenitila. Kako šibke in preproste so besede! Vračamo se. Govorim, odgovarjam, sprašujem, opozarjam, kažem, se smejim, pojem. In vendar je nekaj tu — ob meni je, v meni, nemir, slutnja spomina, ki ga ne bi smelo biti. Jože Povšnar se je ubil 23. julija 1985, to je sam poskušal preplezati smer v Široki peči. 489 POMOČ ŽE UVELJAVLJENIM, ŠE BOLJ PA PRIHAJAJOČIM AVTORJEM PRI NJIHOVIH PISATELJSKIH PODVIGIH NAGRADA NAJ BO PO NEJCU DEJANJE DELAVCEV INTERFILMA — PODELITEV NAGRAD — POSKUŠA POKAZATI POT DOBRI VOLJI TUDI TAM, KJER JE NISMO BILI VAJENI TONE FRELIH V sredo, 1. oktobra 1986, so predstavniki Interfilma Kranj na skromni slovesnosti na Brdu prvič podelili nagrade za gorniško literaturo in krajši gorniški tekst. Celoten natečaj je sodil med pomembne spremne prireditve letošnjega — 11. mednarodnega festivala športnih In turističnih filmov štiri slovenske založbe so prijavile literarna dela, tiskana med leti 1980—86, kar je predvideval že razpis. Avtorjev krajših gornlških tekstov, ki so želeli sodelovati, je bilo več, zato je bilo tudi delo selektorjev, ki sta odbirala med že objavljenim! teksti v Planinskem vestniku in Razgledih, toliko zahtevnejše In bolj odgovorno. In zakaj tak natečaj? Dovolj nenavaden za zdajšnji družbeni trenutek. Odgovor je tako preprost. V času takih in drugačnih tekmovanj, merjenj moči, metrov in sekund, ko smo se navadili zmagovati v novih tehnologijah in na športnih tekmova-liščih, nam je kot roži voda potrebno tudi ustvarjalno ozračje in občutek uspešnosti. Tako že uveljavljenim kot šele prihajajočim. V kratkih minutah smo inavgurirali novo in zato prvič podeljeno literarno nagrado — in po našem mnenju bi tudi za slovensko kulturo to moral biti dogodek prve vrste, saj poleg nedavno ustanovljene literarne nagrade »Vilenica« že dolgo nismo bili toliko samozavestni, da bi z novimi nagradami nagrajevali slovenska literarna dela. Po predloženih besedilih — tistih že objavljenih kot tudi novih — sta si obe žiriji lahko ustvarili veljavni vtis o možnih nagrajencih. To branje je odprlo vpogled v neko posebno literarno snovanje, ki se posveča povsem svojim ustvarjalnim razsežnostim, pogosto daleč stran od ustaljenih literarnih smeri. Naša podelitev obeh nagrad ponuja več dodatnih možnosti — razpravo o položaju slovenske gorniške literature nasploh, o kreativnosti njenih avtorjev, o naklonjenosti slovenskih založb in tudi o njeni odmevnosti med bralci. Osnovni namen ustanavljanja nove, v letošnjem letu še neimenovane nagrade, je bil v trdni volji pomagati že uveljavljenim, še bolj pa prihajajočim avtorjem pri njihovih novih pisateljskih podvigih. Koliko se bodo naše želje uresničile, bo pokazal jutrišnji dan. Dobro In lepo pa bi seveda bilo, če bi naše iskrene želje slišali vsi, tako avtorji kot založniki. Pri vsem tem pa imamo interfilmovci eno samo veliko zadovoljstvo, saj vemo, da naše dejanje — podelitev obeh nagrad — miselno izžareva trdno voljo podirati plotove nerazumevanja, privoščljivosti, zamer in še česa. To naše dejanje poskuša pokazati pot dobri volji tudi tam, kjer je nismo bili vajeni. In to naj bo misel, ki naj nas spremlja v naslednjih dveh letih do novega razpisa. Letošnji nagradi sta obe žiriji dodelili soglasno: Nejcu Zaplotniku za POT in Iztoku Tomazinu za kratek tekst ZMAJ. Žiriji so sestavljali: za gorniško literaturo — Matjaž Kmecl, Miha Potočnik, Stanko Klinar, Mitja Košir in Zoran Jerin; za krajši gorniški tekst — Milan Cilenšek, Franček Vogelnik in Franci Savenc. Rezultati prvega razpisa so znova pokazali na že utrto pot. Prihodnji naj prinesejo več novega, pravkar napisanega — še v rokopisih. Odkrivati obetavno ledino pred uredniki slovenskih založb in revij ali skupaj z njimi bo posebno doživetje in najlepša nagrada vsem za opravljeno delo okrog natečaja. Še dolga pot je pred nami vsemi. 490 Zato naj se nagrada v prihodnje tudi imenuje NEJČEVA NAGRADA. 85 LET DRAGA KAROLINA Novembra vsako leto potrkajo ilirskobistriški planinci z voščilom na vrata svojega staroste Draga Karolina. Letos slavi 85 let. Drago Karolin je odraščal na Dobrni, obiskoval je šole v Celju in Mariboru, kasneje pa v Zagrebu, kjer je doživljal trnovo pot mladega učitelja v predvojni Jugoslaviji. Delo z mladimi in navezanost na naravo sta ga pripeljali v vrste planincev in lovcev. Med okupacijo je bil izgnan v Srem. V prvem letu svobode je ravnateljev al v gimnaziji v Šidu, nato pa za prosi i za službeno mesto v Slovenskem Primorju, kjer je tedaj najbolj primanjkovalo prosvetnega kadra. Tako je pred štiridesetimi leti prišel v Ilirsko Bistrico in poučeval v nižji gimnaziji do upokojitve leta 1959. Leta 1958 /e z ilirskobistriškimi planinci in s pomočjo šolske mladine pričel gradnjo planinske koče na Velikem Snežniku. Koča je bila posiaW/er?a v treh letih. To je bil pravi podvig: gradili so brez denarja, ni bilo gradbenega materiala, delovne sile, prevozov, pof na Snežnik pa je bila precej daljša, kot je danes. Nato se je spoprijel z gradnjo 1800 metrov dolge snežniške ceste, ki je zelo skrajšala pot do Snežnika in koče na njegovem temenu. Temu je sledila nova velika zmaga: nekdanja skromna Cankarjeva koča na Sviščakih je z velikimi napori našega s/avl jene a in društvenih delavcev postala lep planinski dom in je sredi sedemdesetih let odprla vrata vsem, ki so jih privabljali snežniški gozdovi in njegov vrh. Odtlej je Snežnik mnogo bolj obiskan, vključen je v mnoge transverzalne poti. Prav mladih se tovariš Drago posebej razveseli. V tem ga komaj kaj moti teža let. Vodi častno razsodišče v društvu, z veščim in tenkočutnim peresom zapisuje številne snežniške zgodbe, neumorno oblikuje domiselne planinske spominke in grafike, v posebno zadovoljstvo pa so mu poletja z življenjsko družico na Sviščakih. Med številnimi priznanji, ki jih je Drago Karolin prejel za svoje delo, mu je najbolj pri srcu red dela, s katerim ga je odlikoval tovariš Tito. Ob visokem jubileju tovarišu Dragu Karolinu iskreno čestitamo, mu želimo trdnega zdravja in še mnogo lepih doživetij pod Snežnikom. Vnlba talino i OB 65-LETNICI NARODNEGA HEROJA IVANA LIKAftJA-SOČANA SMRT ALI - ŽIVLJENJE FRANC CEKLIN »Komu zvoni?« vprašuje pisatelj Hemingway na koncu svojega slovitega romana iz prebridkih dni španske državljanske vojne. Poletje 1944, 8. avgust. Nekaj Čez osmo uro. Jezerska planina nad Belopeškimi jezeri. Po prepadnih ostenjih nad mogočno krnico se obešajo cunjaste meglé. Izpod temačnega neba venomer prši. Pastirjev danes, začuda, ni. V stajah živina zaprta, nepomoižena, V odprti ogradi pred planšarsko kočo vzravnana, negibna moška postava. Po dolgi, gladki pelerini polzijo deževne srage. Samotni obiskovalec tihotne planine opazuje, oprezuje, čaka. Pričakuje koga iz doiine, s severne, karavanške strani? Zdajci se na nasprotni, južni strani planine, iz gozda pod severnim pobočjem Prihoda, izvijeta dve postavi. Z odločnim korakom se bližata stajam, človeku v ogradi. Razdalja se krajša, krajša. Že sta izpod odprtega plašča vidni njuni vojaški uniformi, že vidni tudi oficirski našitki, vidni pištoli v njunih rokah, naperjeni v nepremičnega neznanca v ogradi. Srepe oči, prikovane na čakajočega, se približujejo. Deset, pet, še štiri korake in tišino hkrati presekata oster »Hände hoch!« In oglušujoči ratai iz brzostrelke. Bliskovit zasuk. Za hip še vidi zadêta, padajoča Nemca. Ogenj neznančeve brzostrelke v loku prerešeta ves južni rob gozdâ. Nato njegove divje skoke v plitve kotanje rahlo valovite ravnice zasipa silovita toča svinčenk. Kratki rafali njegove brzostrelke iz hipnih kritij Nemce še priklepajo na prvotni položaj. Toda preden v kratkih cikca-kastih skokih doseže okrilje na levi, večerni strani gozdâ, ga prešine ostra bolečina. Zadet v levo koleno. Kljub hudi rani se mu posreči preboj iz srpaste obkolitve in se zavleči v varno zavetje, v višavje nad Tekljico. Pravkar ste bili priča nepojmljivi hladnokrvnosti, izjemni osebni hrabrosti in jekleni, neuklonljivi volji po preživetju 23-letnega Ložana. Premaknimo se za mesec dni nazaj. Štab IX. korpusa NOV ukaže Briško-Beneškemu odredu, naj oblikuje četo partizanov in jo pošlje iz doline Soče na Koroško, da bi tam okrepila partizanske vrste na Zilji. Nalogo naj izvrši novoimenovani komandant 2. bataljona odreda Ivan Likar-Sočan, ki se je prav tedaj vrnil iz oficirske šole pri IX. korpusu. Iz močne Bovške čete izbere Sočan predvsem domačine-prostovoljce (in Avstrijca Andreja Lutembergerja, ubežnika iz nemške vojske, bivajočega že nekaj časa med bovškimi partizani). Iz te skupine oblikuje Sočan Koroško četo in imenuje njeno poveljstvo. Pred odhodom je še miting v vasi Soča, na koncu tudi ples. Zjutraj 23. julija Koroška četa 32 borcev, dobro oborožena in dodatno oskrbljena s strelivom, krene na dolgo in naporno pot. Četa se iz Trente povzpne na Dolič, gre mimo Velega polja, prek Tosca, se spusti na Pokljuko, sestopi v globel Radovne, zavije v Gornjesavsko dolino, v bližini Mojstrane preči cesto in progo ter se vzpenja na Karavanke. Tu prvič sreča gorenjske aktiviste in partizanske kurirje. S četo gresta na koroško stran, proti Zilji, dva kurirja kot vodnika. Treba je dobiti tudi zvezo z Zahodno-koroškim odredom. Četi, že več dni na pohodu, zaloge hrane pohajajo. Zato si skupno s koroškimi aktivisti zamisli načrt. V neki vasi v dolini naj bi četa demonstrativno napadla nemško vojaško postojanko in se ob tem pri kakem nemškutarju oskrbela z živili. Vodja odprave Ivan 492 Likar-Sočan s patruljo odide na Ziljo in si ogleda, kakšne so možnosti za napad. Ko Ivan Likar-Sočan, rojen 9. septembra 1921 v Logu pod Man-grtom. Sedaj živi v Kobaridu. Za narodnega heroja je bi! ra igla Sen 27. novembra 1953. četa naslednje popoldne krene v dolino, na poti pade v nemško zasedo. Botruje ji sreča. Razkropljeni borci se kmalu vsi zberč na izhodišču. En sam partizan je (lažje) ranjen. Ponovno skušajo najti stike s koroškimi partizani in aktivisti, vendar brez uspeha. Tudi zvezo z vodniki izgubijo. So na neznanem ozemlju. Preskrba s hrano je zavoljo tega ogrožena. Po nekaj dneh neuspešnega iskanja zvez s partizani Zahodnokoroškega odreda in aktivisti skiene vodstvo čete, da se zaradi pomanjkanja živil začasno umakne z Zilje na trbiško stran, do Belopeških jezer. Na Ziljo naj bi se vrnili po ponovni navezavi stikov z vodniki In tamkajšnjimi aktivisti. Četa se povzpne na Karavanke. Iz črede na pašniku vzame voliča in ga zakolje. Edina krepka hrana na tej dolgi, naporni poti. V mraku sestopi v dolino. Nekje pod Poncami se četa začasno utabori in si skuha preostalo meso. Čez čas se premakne globlje, k Belopeškim jezerom, v krnico pod severno steno Mangrta. Na poti naleti na italijanske drvarje, v staji na Jezerski planini pa na župnika in njegovo kuharico iz okolice Trbiža, Od pastirjev, ki so samo čez dan pri živini, kupijo telico, jo zakoljejo in se umaknejo višje v gozd na vzhodni strani Beiopeških jezer, na Kamnitnico. Četa namerava s pomočjo aktivista iz Bele peči, ki ga Sočan jutri pričakuje, napasti nemško postojanko in hkrati osvoboditi ujetnike-delavce v tamkajšnji tovarni verig. Naslednji dan pošlje komandir proti planšarskim stajam Izvidniško patruljo. Dolg rafal iz brzostrelke ji še pred planino preseka pot. Na srečo ni nihče zadet. Četa takoj, ko zasliši strele, zasede položaje v gozdu, vzhodno od pastirskih staj. Zavlada negotovost. Izdaja? Morda samo tipanje kake patrulje? Ivan Likar-Sočan se odloči, da to negotovost pretrga. Brez spremstva se odpravi proti stajam. Hodi zelo previdno, z brzostrelko, pripravljeno na strel. Skriti Nemci ga opazujejo, ga namenoma pustijo, da pride skoraj do pastirskih staj, očitno namenjeni, da bi ga ujeli živega. Se nekaj previdnih korakov in SoČan se znajde v ogradi pred kočo. Jezerska planina. Objeta z globlje umaknjenim robom gozda, sameva na ravnici, potopljena v molk. Nikjer žive duše. Sekunde tišine se kopičijo v minute zloveščega miru. Desnica čedalje močneje stiska hladno kovino viseče brzostrelke, pokrite s pelerino. Zdajci se ... Sočan si zasilno obveže skelečo rano. Daljnogled mu približa Jezersko planino, z množico Nemcev okoli staj. Včerajšnji znanec, župnik iz doline, živahno maha z roko, kaže in jim nekaj pripoveduje. Zaradi oddaljenosti ni čuti glasov. (Obveščevalec Boris Trtnik je kasneje povedal, da so bili pri Likarjevem preboju iz obroča mrtvi trije Nemci.) Čeprav ne ve za Sočanovo usodo, pa silovito streljanje na Jezerski planini Koroško četo prepriča, da je v dolinski zatrep med Poncami in Mangrtom vdrta močna nemška kolona. Umik, kajti boja v tem zakotju ji ne kaže sprejeti. V dveh skupinah (ena čez Vra-tica, 1844 m, med Malo in Visoko Ponco, druga v velikem loku prek severovzhodnih gozdnih vesin) se partizani izognejo morebitni obkoiitvi in izvlečejo brez žrtev. Dan zatem, 9. avgusta, so že v vasi Soča. Pohod Koroške čete prek triglavskega pogorja, čez Karavanke do Zilje in nazaj je trajal 17 dni. Umik po Plazju na Skrbino, na sedlo, pa prek okljukov nove gorske ceste in vzdolž Mesnovke v Koritnico, ni mogoč. Nemec mu je pot proti jugu taktično zaprl. Sočan se obrne na trbiško stran. Na uhojene steze ne sme. Hoja prek gozdnih strmin, pečevja, brezpotij, postaja prava muka. Razbolela noga mu čedalje bolj oteka. Mrki, megleni dan, ki se vleče kot večnost, se prevesi pod noč. Oglaša se želodec. Pri sebi nima drugega kot škatlico saharina iz Koroške, Se hujša je žeja, V temačni globeli curlja vir. Natoči si polno čutarlco. S saharinom oslajena studenčnica mu končno pogasi žgočo žejo. Zavleče se pod košato smreko in preždi dolgo, predolgo noč. Turobno jutro, kot včerajšnji dan. Ranjenčeve oči uzro bližnji Trbiž. Za Sočana kraj nesrečnega imena. Kako bi mogel vedeti danes, ko ga mori skrb za preživetje, da bo po kapitulaciji Nemčije čez devet mesecev postal komandant mesta Trbiža! Da ga bo v tem času anglo-ameriška policija dvakrat priprla. In da ga bo pri opravljanju funkcije komandanta (skorajda namerno) povozil anglo-ameriški džlp in mu zmlel nogo. Posledica: nujna amputacija cele okončine. (Česar ni mogel okupator, bi kmalu uspelo zavezniku!) Sočan se še pomika proti zahodu. Skuša priti v Remšendol. Kdaj pa kdaj počiva. Njegovi počitki se daljšajo, kajti bolečine ranjene noge naraščajo, V mukah prebije dan. Nevarnost prisada prizadete noge narašča. Ko se zvečeri, počasi sestopi proti bliž- 493 njemu zaselku Male Rovte (Rutte piccolo) pri Trbižu. Previdno stopi v hišo kmeta Šnoblekarja. 2eli samo razkužilo za ranjeno koleno. Šnoblekar se obotavlja. Pravi, da naj nekoliko potrpi, počaka, Češ, se bo že kaj primernega našlo. Takoj po Sočanovem prihodu v izbo se domača hči naskrivaj, skozi okno druge sobe, izmuzne iz hiše in obvesti Nemce, da je pri njih partizan. (Sočanu je to kasneje povedal njegov vaščan Mirko, ki je tu, v bližini pri nekem kmetu, služil kot hlapec.) Številna enota, kakih 70 Nemcev, obkoli Šnobiekarjevo hišo. Na poziv za predajo si neustrašni Sočan z vrženo bombo in rafali brzostrelke izbori izhod iz obkoljene hiše in si {že drugič) za las reši življenje. Vzame ga temna noč. Kot da je pravkar prestana nevarnost Sočanu nekoliko utišala bolečine in mu hkrati mobilizirala preostale moči, šepajoč hiti ob Belem potoku skozi samotni Remšendot. 2elja je ena sama: pomoč za ranjeno nogo, in to upa najti v domačem kraju. V zatrepu doline, pri Starem Tamarju, zavije na desno. Muči se navzgor skozi Krnico, še pred zoro doseže sedelce Cez Stože (1733 m). V rušju pod škrbino na loški strani pričaka svit. Trese ga mrzlica. Po nekaj mrakobnih dneh učaka res lep, sončen dan. Pestuje ranjeno nogo. Upa, da si je rešil vsaj glavo. Po nekaj urah pozornega opazovanja z daljnogledom se prepriča, da mu ne preti nevarnost kakih zased. Skozi Stožje se spusti v bližino Mangrtske planine. Prečka gorsko cesto. Pod samotnim gorskim stožcem Planje (1553 m) zavije na hodni pas betonskega korita — zajetja za koritniško hidrocentralo — in po njem v loku do konca. Kmalu nato se znajde na posekah Mes-novke, polnih zrelih jagod. Po treh dneh stradeža prvi grižljaji, prva hrana. Dolgo, dolgo se »pase« po njih. Sočni sadeži ga kar nekam nasitijo, izčrpan po vsem prestanem trpljenju in utrujen po dveh prečutih nočeh se sedaj preda soncu. Zajame ga krepčiini spanec. Pod noč se spusti v odmaknjeno Koritnico. V mraku se zglasi pri dobrem znancu, domačinu Klančarju, kjer se okrepča. Z njegovo pomočjo si dodobra razkuži rano In jo skrbno obveže. Kiančar mu pove, da je danes po Koritnici stikalo nemško vojaštvo in povpraševalo po njem, ubežniku, banditu. Pripravi mu hrano za nekaj dni. Prek pastirjev na planini bo skrbel tudi za zvezo. Sočan se še ponoči umakne v pečevje nad Koritniško planino. V votlini na prisojah Mežav preživi tri tedne. Zatem se, za silo ozdravljen, kot rekonvalescent, vrne v svojo enoto. Osem let po Sočanovem junaškem boju z Nemci na Jezerski planini. Tudi zdaj je avgust. Zvedeli smo, da je z vrha Mangrta zginila vpisna knjiga. Govorijo, da so jo najbrž vzeli italijanski vojaki. Morda. Saj smo v obdobju stopnjevane napetosti med našo državo in njeno zahodno sosedo. Čez leto dni bo spregovorila Okroglica, in Kras bo zatem slišal rožljanje orožja na obeh straneh. Po »šihtu«, po drugi popoldanski uri (z dovoljenjem KNOJ-a v žepu), »skočimo« z avtom do zadnjega cestnega predora, nato na sedlo (2072 m) in od tod po stezi prek italijanske strani na vrh Mangrta. (Našo, zavarovano pot po zahodni steni smo zgradili šele naslednje leto.) Utrdimo razmajani »koren« kovinske skrinjice in vtaknemo vanjo novo, prineseno vpisno knjigo. Še posnetek z osvetljenim Jalovcem v ozadju, in drugi, z zasenčeno rajdo Zahodnih Julijcev, čez katere večerno sonce izteza dolge svetle pramene. Na vrnitvi, blizu spominske table nesrečnežu, ki je svoječasno strmoglavil v brezdanji prepad, posčdemo. Popolna tišina. Skale, doslej oblite z zlato lučjo večera, počasi zakrvave. Pod nami v tisočmetrski globini Jezersko planino in očesci Belopeških jezer zlagoma zagrinja mrak. Nad nami, na vrhu naše gčre, pa nova vpisna knjiga hrani tudi Sočanovo Izpoved: TU TISOČ TRISTO LET NAS ROD ŽE ŽIJE IN NAŠO ZEMLJO V KRVI, OGNJU BRANI, TA PRST KOSTI PRADEDOV NASlH HRANI, OTROK TU NAŠIH BODO DOMAČIJE!* Vir: Zapiski, spomini, izjava Ivana Likarja-Sočana, Kobarid. LUeralura; Ivan MlekuŽ-Zdenko: -Osvobojeno ozemlje v gornjem Posočju po kapitulaciji Italije in delovanje Bovške čete«. Borec, 1985, št. 6—7, str, 354—356; Narodni heroji Jugoslavije, Beograd 1975, str. 439—440. * Glej faksimile vpisne knjiga z verzi v Planinskem vesfnikti 1953, stran 669. IJIfmani Noric (6402 m) izpod llllmanlja Sur [približno 6100 m) DVA SLOVENCA IN BOLIVIJSKI ŠESTTISOČAK1 OSVOJILA SVA CONDORRIRI, ALPAMAYO CHICO, ILLIMANI NORTE, ILLAMPU, HUAYNO POTOSI IN MURRURATO NAJPOMEMBNEJŠA JE BILA OPREMA ZA LEONO PLEZANJE, NAJBOU KRITIČNI DEL OBLEKE SO BILI ČEVLJI, HRANA PA JE BILA NAJŠIBKEJŠA TOČKA PRI NAJINIH VZPONIH ALEŠ ROTAR Sedela sva na vrhu smeri. V soncu se je bleščala pisana krama, ki je pred uro pozvanjala na najinih sopečlh telesih. Kakor razmetana vrv se je tudi najin pogovor zapletal. Na gruščnati polici so se naselile podobe alpskih sten, vrhov Cordillere In Karakoruma. Tedaj sva videla; šla bova. Danes je že več kot dve leti od tedaj. Po vseh odgovorih, ki niso prihajali oblikovani v besede, temveč so se zbirali v prešinja-joče trenutke, bi vam rad govoril o mož- nosti. Vendar moram reči, da vsako podo-življanje poti, svoje ali drugih ljudi, porodi nov dvom, katerega možnost je samo še en odhod. Morda je to tudi vzrok, da pišem te vrstice leto dni kasneje, kot bi jih po nekaterih merilih moral. Tako sva odšla. Šestin tri deset letni Janez Zupane in dvanajst let mlajši Aleš Rotar, oba člana Akademskega alpinističnega odseka iz Ljubljane. Najin cilj je bila Cordillera Real v Boliviji. Želela sva opraviti kar najboljše vzpone na šesttisočake kot povsem samostojna naveza. 495 In zdajle, v tem jasnem jutru, ko se meglice razblinjajo nad jezerom, je res pravi trenutek, da še enkrat začnem. KRONOLOGIJA, NEKAJ STVARNIH PODATKOV Iz Ljubljane sva odšla 29. aprila in iz Pariza poletela 9. maja. Desetega maja sva pristala v Umi in se takoj odpravila v La Paz, kamor sva po treh dneh popotovanja z avtobusi prispela 13. maja. Že čez dva dni sva se peš odpravila proti skupini Con-dorriri, pa ne zaradi aktimatizacije — bil je pač štrajk. A tudi dihati sva se lažje navadila, še posebno, ko sva 19. maja zlezla na vrh Condorririja (5656 m) in naslednji dan še na Al pa m ay o Chico (5420 m). V La Pazu sva nato ostala nekaj dni, nato pa sva odrinila na najino prvo veliko turo: prečenje llllmanlja Norte (6402 m). S tovornjakom sva se odpeljala po obupni cesti v vas Cohoni (okoli 3200 m) pod zahodnim razom. Še istega dne sva se povzpela nekaj sto metrov više, kjer sva v zadnji pastirski koči prespala. 25. maja sva stopila v greben, ki se je na višini okoli 5500 metrov vzpel v raz. Po celodnevnem poplezavanju in hoji po razmeroma lahkem grebenu sva zvečer postavila šotor na višini približno 5400 metrov. Po bivaku sva v obupnem pršiču poiskala prehod prek ledeniškega slapu do velikega platoja in šele popoldne vstopila v pravi raz. Po dvanajstih raztežajih plezanja v 50-stopinj- skem ledenem snegu sva bivakirala na grebenu nad razom (približno 6100 m). Tretji dan sva po mestoma delikatnem plezanju po zahodnem grebenu lllimanija Norte (65°/45—55°) v poznih popoldanskih urah dosegla vrh in se takoj spustila v škrblno med severnim in srednjim vrhom lllimanija. Tam sva tretjič bivakirala (6300 m). Zjutraj sva že precej utrujena dosegla plato pod južnim vrhom in se, čeprav le nekaj deset metrov pod njim, odločila za sestop v dolino. Tega sva zmogla v borih petih urah po zahodnem rebru lllimanija Sur. Zvečer sva že dosegla vas Cohoni, od koder sva se vrnila v La Paz. Po treh dneh počitka sva se 2. junija odpravila v Sorato, mestece, ki je izhodišče za vzpon na lllampu, najzahtevnejši vrh v Cordillerl Real. Zvečer sva prespala pri rudniku Mina Candelaria del lllampu. Naslednjega dne sva po nasvetih nosačev nemške odprave iz leta 1983 iskala dostop pod južno steno vrha. V njej sta bila opravljena le dva vzpona, med drugim tudi zaradi zelo zapletenega dostopa. Ves dan sva se dvigala po neznani dolini in zvečer bivakirala na robu morene pod neznanimi vrhovi, ki so se ves dan skrivali v megli. Zjutraj sva presnečena ugotovila, da precej daleč naokoli ni zelo visokega vrha. Obrnila sva se v edino možno smer, proti zahodu, in prečila dve sedelci (približno 5000 m). Ob robu ledeniškega jezika sva se spustila proti neznani dolini in zvečer s travnate terase na veliko začudenje uzrla severozahodno steno lllampuja. Prvi bivak v zahodnem grebenu lllimanija Morte (6402 m) 5. junija sva poiskala prehod v ledeniško krnico, kjer sva postavila šotor v razpoki na višini okoli 5300 metrov. Kljub pomanjkanju hrane in hudemu vetru sva 6. junija z najnujnejšo opremo za bivak odšla pod severozahodno steno in v njej preplezala strnjeno snežno vesino desno od vpadnice glavnega vrha. Ob odličnih snežnih razmerah sva za osemsto metrov 50 do 60 stopinj nagnjene smeri z vstopom 75° potrebovala le šest ur. Okoli dvesto metrov sva sledila jugozahodnemu grebenu in ob dveh popoldne sva dosegla tako zaželeni vrh lllampuja (6380 m). Po jugozahodnem grebenu sva se vrnila do vesine, kjer poteka Ertlova smer, in po njej v mraku dosegla najino razpoko s šotorom. 7. junija naju lllampu še ni spustil iz krempljev. Najprej sva čakala, da se je unesel manjši vihar, nato pa sva sestopila proti Aguas Calientes, na koncu celo ob vrvi. Sledila sta še dva dneva hudo naporne vrnitve v Sorato. Ob mučni hoji z vnetimi podplati prek sedla Chuchu (4700 m) se je rojeval nov načrt. Že 9. junija, ko sva se vrnila v La Raz, sva bila odločena preplezati še tretjo steno, strme zahodne vesine Huayne Potosi (6094 m). 14. junija sva se odpravila v vasico Milluni in že popoldne dosegla ledenik pod zahodno steno. Naslednjega dne ob štirih sva bila pri krajni poči. Nekaj sva o značaju smeri v steni že vedela, saj so se v njej leto poprej mudili Radovljičanl (Jereb—Poga-čar, Jugoslovanska smer) in Primorci (Humar, SvetliČiČ, Trušnovec, Črnilogar, Primorska smer). Najina aklimatizacija je bila optimalna in od vsega ogledovanja sva se z orjaško vesino že kar spoprijateljila. Po desetih urah razmeroma težavnega plezanja sva že ob dveh popoldne istega dne stala na vrhu 1400 metrov visoke stene. Vstopila sva tam, kjer so Primorci, nato sva prečila pod seraki v desno In nadaljevala v smeri raza, ki naju je pripeljal prav na vrh. Smer je skoraj izključno ledna, naklon se giblje med 50 in 60° z enim težjim mestom (okoli 65°) pri vstopu v raz. Še istega dne sva postavila šotor ob umetnem jezeru na prevalu Zongo (4700 m). Nato sva ves naslednji dan počivala, da sva zmogla še pet kilometrov do Millunlja, od koder sva se vrnila v La Paz, Najinega alpinističnega delovanja je bilo konec. Bila sva že pošteno zdelana in vreme se je počasi, a zanesljivo kvarilo. 19. junija sva se z Zlato Pavlinič iz Zagreba in Janezom Pretnarjem povzpela še na Murrurato (5860 m) in tako končala svoje delovanje v Cordilleri Real. V naslednjih dneh se je položaj v Boliviji zaostril in odšla sva v Čile — v območje vulkanov Parinakota. Prek Arice sva se vrnila v Peru. 6. julija sva odletela iz Lime in 9, julija sva se s Simplon ekspresom pripeljala na nedeljsko prazno železniško postajo v Ljubljani. Tudi odhajala sva v nedeljo in Simplona se srečujeta prav v Ljubljani... Cordillera Real je zaradi svojih posebnosti posebno primerna za majhne odprave, ki si želijo plezanja v visokogorj'u. Lahek dostop, stabilnost vremena, nizke cene, višine prek 6000 metrov so le nekateri izmed razlogov, ki so naju spodbudili za obisk te andske gorske verige. Pripravljala sva se s študijem sicer relativno borne literature o tem koncu, pogovarjala sva se z nekaterimi udeleženci prejšnjih odprav, pripravljala sva ustrezno osebno opremo in okvirni načrt poteka najine pustolovščine. Pri vsem sva si pustila precej proste roke, saj sva fiksirala le najnujnejše, to je polet v Ameriko in nazaj. Vse drugo sva pustila odprto, čeprav to ne pomeni, da nisva imela prav določenih želja. Vse skupaj se je lepo obneslo, saj nisva čutila nobenega pritiska, ki bi sledil ozko zastavljenim ciljem. Prav tako sva se vsak po svoje pripravljala telesno. OPREMA IN PREHRANA Osebna oprema je za Ande pravzaprav enaka kot kvalitetna alpska. Oprema za ledno plezanje se zdi najpomembnejša. Imela sva vsak po en cepin in bajlo ter, danes pravimo že tako, klasične dvanaj-sterke. Lednih vijakov sva imela pet, vendar sva jih uporabila le nekajkrat. Veliko pa sva zabijala snežne kline Iz dobrih starih »felten«. Dolžina okoli 50 cm se je pokazala najboljša. Vendar je jasno, da je mehanska odpornost materiala zelo nizka in na taka stojišča ne gre prisegati. Snežno sidro alias »dead-man« sva uporabila samo dva- ali trikrat, nato pa je popustil pametnejši. Kljub zvenečemu imenu izdelek ni prenesel nekaj udarcev s kladivom. Poleg omenjenih lednih klinov zadoščata še dve »feltni«, sidro iz vzdržljivega materiala je priporočljivo, vsekakor pa ne sme manjkati tudi kakšen skalni klin, morda profil, jesenlčan in diagonalni. Čelada je v ledenih vesinah nepogrešljiva. Pri plezalnem pasu igra veliko viogo način oblačenja, saj je opremljanje v nizkih in mrziih šotorih aH bivakih vse prej kot prijetno. Seveda velja isto tudi za dereze. Ne boste verjeli, koliko bi v nekem ledenem jutru bil pripravljen dati za avtomatske! Najbolj kritični del obleke so Čevlji, čeprav je z dvojnimi plastičnimi gojzarji mogoče zadostiti že skoraj vsem zahtevam. Prav tako se marsikatera težavica reši z ustreznim kompletom gore-teks. V kombinaciji s kvalitetno jopo polar-wear lahko močan anorak nadomesti veston, ki se tako in tako uporablja le pri počivanju. 497 Pač pa je zelo pomembna kvaliteta spalne vreče. Zaradi velikih naporov je bilo zelo pomembno, kako sva se ob res skromni preostali opremi počutila pol dneva, ko sva nabirala moči za naslednji dan. Prav tako pomembno vlogo je igral šotor, le da dosti slabše. Bil je enojen, prenizek, nestabilen v vetru in — preperel. Zato sva domov namesto njega odnesla kopico že skoraj komičnih zapletov in veliko izkušnjo. Lahek dvojni šotor, ki ga je moč postaviti z derezami na nogah, je temelj opreme samostojne naveze. Zelo pomembno, če ne kar odločilno vlogo pa igra prehrana. Za njeno pripravo potrebujemo zanesljiv kuhalnik. Po dolgem tehtanju sva se odločila za bencinskega — in moram reči, da je bila to zelo dobra poteza. Resda je nekoliko težji in tudi ogrevanje je malce zamudno in zoprno. Toda ko zagori, mu mraz ne more do živega, in v ledenih večerih sva brez problema kuhala večje količine pijač. Morda je problem še prenašanje goriva, toda v posebej konstruiranih steklenicah (sigg) je transport varen. Poleg tega se izognemo večnim problemom na letališčih pri prevozu plinskih bombic. S prehrano pa so križi in težave. Lahko rečem, da je bila najšibkejša točka pri najinih vzponih. Vzrok je predvsem v omejeni teži, ki jo lahko posameznik nosi s seboj. Mislim, da je optimalna teža nahrbtnika nekako pri osemnajstih kilogramih. Kratek izračun pove, da je težko vzeti s seboj dovolj kvalitetne klasične prehrane. Jasno je, da je z raznimi dehidriranimi obroki problem laže, a draže rešiti, izkušnje povedo, da so najboljša osnova mleko v prahu, razni pireji, pudingi, otroške kašice, zraven pa večne juhice, Z izjemo zadnjih pa sva jih težko nabavljala. Zelo dobre so pa bile brazilske ribje konserve. Vsem teorijam navkljub priznam: zadnjo smer sva zlezla na nekaj centimetrov gorenjske domače klobase, ki nama jo je bil prinesel Pretnarjev Janez. FINANCE To so boleča točka vsake pustolovščine. Vse cekine sva zbrala z lastnim delom. Vsi stroški so znašali nekaj manj kot tisoč dolarjev, pri čemer je tri patine znašal letalski prevoz. ZDRAVSTVENA PROBLEMATIKA Samostojna naveza je zelo ranljiva, saj nima nikakršnega zaledja, s seboj nosi le omejeno količino zdravil in sanitetnega materiala, telesni napori so veliki, obremenitev organizma pa lahko povzroča h ti-498 rejše obolevanje. Med zahtevami in mož- nostmi je treba poiskati kompromis in predvsem delovati preventivno. Najina lekarna je obsegala zdravila vseh pomembnejših tarmakodinamskih skupin in osnovni sanitetni material, dve kramerjev! opornici In skalpel. Nisva pa imela poživil ali kisika za terapijo. Kritična točka je bila embalaža, ki bi jo bilo treba posebej prilagoditi. Resnejših problemov z zdravjem nisva Imela. Lažje obolenje dihalnega trakta pri Zupancu je prešlo po energični terapiji s širokospektralnim antibiotikom. Sam sem imel neprijetno nevralgijo pod desno lopatico, ki je nastala kot posledica nošnje zelo težkih nahrbtnikov (redno prek 30 kp). Pri vrnitvi na evropsko hrano sem imel zelo resne prebavne motnje. Po vsej verjetnosti je šlo za posledice stradanja, saj sem shujšal za celih 14 kg. Vzrok je gotovo v pomanjkanju ustrezne beljakovinske hrane, na kar je treba pri sestavi jedilnikov posebej paziti. V gorskih vasicah sem oskrbe! nekaj domačinov. Poskusi terapije so le konservativne narave, prog-noza pa zaradi obupnih razmer slaba. NEKAJ ŠTEVILK O VZPONIH Condorriri, 5656 m: JZ greben; ocena: 500/40°, 300 m; sestop po Isti smeri. Atpamayo Chico, 5420m: JZ greben; ocena: e0°/45°, 250 m; sestop po isti smeri. lllimani Norte, 6402 m: zahodni raz in severni greben; ocena: 65°/35—50°, 1800 m; sestop po grebenu lllimani Norte — llli-mani Medio, 55°/40—45°, 350 m, in po zahodnem rebru lllimani Sur, 50D/35—+0°, 1000 m. Illampu, 6380 m: vzpon po verjetno novi smeri: SZ stena, 75° vstop/50—60°, 600 m; sestop po JZ grebenu in zahodni vesini, ocena 50a/40°, 400 m. Huayna Potosl, 6094 m: vzpon po morda delno novi smeri (Primorska—desni kuloar— centralni raz); zahodna stena: vstop 45°, 200 m, sicer 65°,50—60°, 1200 m; sestop po normalni smeri na sedlo Zongo. Murrurata, 5860 m: prečenje SZ grebena — normalna smer (z udeležencema trekin-ga Zlato Pavlinič in Janezom Pretnarjem), In za konec najine poti sem dolžan Še zahvalo Franzu Laznikit Iz La Paza, dobremu duhu najine pustolovščine, za vso pomoč in dobre besede, ki sva jih bila deležna. Spet sem na koncu najine poti. Pred nami so mnoge, kajti nekje daleč je meja, ki jo moramo preseči. La Paz, Stara Fužina, 1984—85 POVZEMAMO IZ »SLEDI«, GLASILA PD DR. GOFIAZD ZAVRNIK NA MEDICINSKI FAKULTETI V LJUBLJANI VAROVANJE PO ZAVAROVANIH GORSKIH POTEH VZPONI PO ZAVAROVANIH GORSKIH POTEH SO ZELO PRILJUBLJEN). TO LAHKO SKLEPAMO PO ŠTEVILU GORNIKOV OB LEPIH DNEVIH. ZA ZAVAROVANJE PRED MOREBITNIM PADCEM (ZARADI PADCA KAMNA, ZDRSA ALI CE SE PLEZALEC SPOTAKNE) UPORABLJAJO PLEZALCI (SKLADNO Z MNENJEM NEKATERIH UČITELJEV) DVE VRVICI S PO ENO VPONKO. SLEDNJI PLEZALEC VPNE NA JEKLENICO ZAVAROVANE POTI IN JU VODI OB SEBI. TAKO ZAVAROVAN PLEZALEC SE POČUTI VARNEGA, SAJ JE VENDAR »PRIVEZAN«! VIDEZ VARA Tako zavarovan plezalec pa se ne zaveda, kakšna nevarnost mu grozi. Padec ob poševno ali celo navpično potekajoči jeklenici se prestreže ob prvem klinu, s katerim je jekienica pritrjena ob poti. Sunek zaradi padca je zaradi dveh razlogov zelo velik: 1. varovanje je statično; varovalna vrvica je pritrjena z vozlom na pas; pri dinamičnem varovanju s soplezalcem pa je drugače: sunek zaradi padca je majhen:' 2. faktor padca je velik, večinoma precej večji od 2, kar se nikoli ne doseže med plezanjem s soplezalcem. Pri takšni obremenitvi se lahko vrv strga ali pa se vponka — tako kot vsaka druga vponka pri plezanju s soplezalcem — zlomi Oboje se seveda konča s plezal-čevim padcem. V poletju 1983 so v varnostnem krogu (Sicherheitskreis) naredili nekaj obremenitvenih poskusov na delu zavarovane poti, ki so jo pripravili nalašč za te poskuse. Ker je bita nevarnost poškodbe za poskusno osebo prevelika, so za ponazarjanje padca uporabili ustrezno utež. POTEK POSKUSA — pri vseh ponazoritvah padca so uporabili utež 80 kg; — diagonalni in navpični padec vzdolž vpetega dela jeklenlce; — višina padca približno 5 m (pri diagonalnem padcu je ta višina ustrezala dolžini zdrsa). Utež je bila na jeklenico «privezana« z eno vrvjo, pri čemer so uporabili različne vrste vrvi; — različno debele pomožne vrvice (Reepschnur); — 9 mm debelo (polovično) vrv (Haibseil); * Statično ali togo varovanje: ustavljanje padlega je hitro {sunkovito), obremenitve vrvi, klinov in plezalca pa so pri daljšem padcu zelo velike. Dinamično ali drseče varovanje: padli se ustavlja polagoma, kar zmanjša obremenitve. — 11 mm debelo vrv (Einfachseil); — 11,5 mm debelo vrv, ki vzdrži več padcev (Multisturzseil). Uporabili so takšne vponke, ki so imele zaporno varovalko, in take brez nje: — plezalno vponko »Ellte/Clog« brez zaporne varovalke (porušna vrednost po podatkih proizvajalca je 2200 kp, kar ustreza približno 22 kN. Ni nam znano, zakaj navaja proizvajalec tako majhno porušno vrednost, saj meritve kažejo, da je porušna vrednost večja od 2600 kp, približno 26 kN); — plezalno vponko »Ellte/Clog« s samodejno zaporno varovalko ¡»Twist-!ock«), Obremenitev je enaka kot prej. REZULTATI POSKUSA Ce se padec prestreže ob prvem klinu, s katerim je pritrjena jekienica (za podatke glej prej}, so obremenitve večje od 20 kN (2000 kp). Pri takšni obremenitvi se je strgala 7 mm debela pomožna vrvica, 8 mm debela pomožna vrvica, 9 mm debela (polovična) vrv in 11 mm debela vrv. Kot je bilo pričakovati, so se vse navedene vrvi pretrgale v vozlu. Pri petmetrskem padcu se ni strgala šele 11,5 mm debela vrv, ki vzdrži več padcev. Seveda bi se pri daljšem padcu pretrgala tudi ta. Obremenitev, ki deluje na varovalno vrv, deluje seveda tudi na vponko. Pri ponazarjanju padca, pri katerem so uporabili vponko brez zaporne varovalke, se je zlomila tudi ena vponka Morda se je zaradi udarca ob klin (s katerim je bila jekienica pritrjena) odprla zaskočnlca pri vponki in je tako obremenitev delovala na odprto vponko in na njen glavni krak. Vponka z odprto zaskočnlco prenese le še Četrtino do tretjine bremena, ki ga po proizvajalčevih podatkih prenese zaprta vponka. Morda pa gre v teh primerih tudi za stranske obremenitve, kar je prav tako neugodno. Pri ponazarjanju padca, kjer so uporabili vponko s samodejno zaporno varovalko (»Twlst-lock«), se ni zlomila nobena vponka. 499 ALI UTEŽ DOVOLJ DOBRO POSNEMA ČLOVEKA? Utež je toga, medtem ko je človek iz mesa in krvi in zato ni tog, Cs se padec človeka nenadoma ustavi, se človek vede dinamično. Njegovo telo se nekako vda in tudi »srce zdrsne v hlače«. Vse to deluje dinamično. Zaradi takšnega dinamičnega obnašanja človeškega telesa je obremenitev le še 60 do 70 odstotkov tiste obremenitve, ki jo dosežemo s togo utežjo. V praksi imamo tako še nekaj rezerve v primerjavi z omenjenimi poskusi. KAJ PA PRENESEJO JEKLENICE IN KLINI? O tem lahko le ugibamo. Vsaka zavarovana pot je grajena individualno. Neke splošne ocene ni mogoče izdelati. Pri že omenjenih poskusih se je 5 mm debela jeklenica pretrgala že pri prvem poskusu. Ko so nato vgradili 11 mm debelo jekle-nico, je ta prenesla vse poskuse. Pri poševno potekajočem poskusnem padcu se je pri prvem poskusu zlomilo sidrišče jeklenlce {jekleni klin M 16). Ker marsikatera plezalna pot ni v dobrem stanju, je previdnost na prvem mestu. To velja na splošno, saj moramo računati 2 nevarnostjo udarne poškodbe ob skalo tudi takrat, če jeklenica, varovalni vrvici in obe vponki prenesejo obremenitev zaradi padca. Nevarnost nesreče pomenijo tudi tista mesta na jeklenicah, ki so — kdove zakaj — na poškodovanih mestih ovita z Izolir-nim trakom ali kako drugače »zavarovana«. Pod takšnim trakom se zadržuje vlaga in jeklenica rjavi ne le na površini, temveč tudi v globini, dokler ne prerjavl do kraja. Takšne poškodbe na zunaj ni videti, nanjo je opozorila neka obžalovanja vredna nesreča. KAJ TOREJ STORITI? 1. Za varovanje uporabiti približno 4,5 m dolgo in 11,5 mm debelo vrv, ki zdrži več padcev, pa četudi je nekaj težja in dražja. Vse, kar je tanjše, je le pesek v oči, kar zadeva varnost. Prav nobena naveza ne bo za plezalno vrv uporabila 7 mm debele pomožne vrvice. Pri tem pa je obremenitev (varovalne vrvi) pri padcih na zavarovanih gorskih poteh veliko večja od obremenitve (plezalne vrvi) pri plezanju v navezi. 2. Uporabljati le vponke z zaporno varovalko. Ne uporabljati vponke na zaporo z navojem, saj bi morali v tem primeru vsakokrat najprej vpeti vponko, vponko zapreti s privitjem zapore, nato pa Čez 5 do 6 m ob prvem sidrišču jeklenice spet zaporo odviti in vponko sneti z jeklenice. Če uporabljamo dve varovalni vrvi in dve vponki, je potrata časa neznansko velika, saj smo se namenili plezati po zavarovani poti, ne pa odpirati in zapirati varovalko na vponki. Zato torej uporabljamo vponke s samodejno zaporno varovalko, ki jo lahko odpremo, če vponka naleti na sidrni klin le z eno roko. Kljub temu pa velja opozorilo, da se tudi takšna vponka s sa-modedejno zaporno varovalko lahko odpre, če vponka naleti na sidrni klin z veliko silo. Zato moramo paziti, da ne bi zdrsnili ali padli, četudi uporabljamo varovalne vrvice. 3. Kdor se ne bo ustrašil stroška {dvakrat po 20 zahodnonemških mark), bo uporabil poseben porabnik energije padca (»Fallenergieaufnehmer«), ki je kar priročna reč. Vgradimo ga med vponko in varovalno vrvico. Pri obremenitvi zaradi padca lahko ta naprava (podobno kot nekakšen amortizer) porabi približno 1,75 kJ {približno 175 kpm) energije padca in hkrati razvije zavorno silo približno 3,5 kN (približno 350 kp). Obremenitev celotnega sistema zaradi sunka ustavljanja padca je tako bistveno manjša. Pomanjkljivost pa je približno 0,5 m daljša višina padca. Končno, prsni plezalni pas (Brustgurt) ni dovolj varen. Tako se je že zgodilo, da so gorniki zaradi padca ali strele nezavestni obviseli na jeklenlci. V tem primeru je varovanje sicer preprečilo padec v globino, pri nezavestnem človeku pa povzročilo smrt (stiskanje prsnega koša v višini pazduhe, ortostatični šok). Varovanje z uporabo pravega plezalnega pasu (Brust- und Sitzgurt) je pomembno predvsem tudi pri otrocih. Otroci namreč še nimajo dovolj razvitih ramen in njihovo okostje je precej bolj elastično. Zato prav lahko zdrsnejo iz prsnega plezalnega pasu, posebno še zato, ker v nevarnosti dvignejo roke navzgor, proti varovalni vrvi in v smeri odrasle osebe, ki varuje otroka. POVZETEK Kdor se hoče varno vzpenjati po zavarovanih plezalnih poteh, naj uporablja dve vponki s samodejno zaporno varovalko, dve varovalni vrvi, ki zdržita več padcev, debeline 11,5 mm (»Multisturzseil«), in dve napravi za porabo energije padca (»Fallenergieaufnehmer«) in končno — naj pazi, da ne bo padel! (Po članku P. Schuborta -Sicherung auf Klettersteigen« priredil Marjan Korda&j PORTRET PLAN1NKE TEA KALČIČ, MLADA ČLANICA PLANINSKEGA DRUŠTVA SNEŽNIK IZ ILIRSKE BISTRICE ČUDOVITA NARAVA IN RADOŽIVI LJUDJE PRVI TISOČAK (SEVEDA DOMAČI SNEŽNIK) JE SAMA »OSVOJILA«, KO JI JE BILO KOMAJ ŠEST LET • PIONIRSKE PLANINSKE SEKCIJE NA ILIRSKOBISTRIŠKEM SE PONAŠAJO Z ZGLEDNO MARLJIVOSTJO Najzgodnejši zapiski s prvih strani nekega planinskega dnevnika se spletajo v zanimivo in ne prav vsakdanjo pripoved. Kalčičevi iz Ilirske Bistrice so na sleherno planinsko pot krenili z dvema nahrbtnikoma. V drugem je bila mala Te a. Malodane je shodila v gorah. Njen prvi tisočak je bil kajpak domači Snežnik. Prvič ga je pri nekaj mesecih »osvojila" na ramah svojih staršev, sama je prldrobila na njegov vrh, ko ji je bilo komaj šest let. Potemtakem se ni moglo obrniti drugače, kot se je... Obrnilo pa se je tako, da se je Bistričan-ka Tea Kalčič zapisala hribom v najros-nejši dobi svoje mladosti, ko je s pomočjo staršev otročje iskreno doživela to veselje, tako da ga nikoli več ne bi mogla pogrešati. V imenitnem zogobrcarskem besednjaku bi se reklo, da se je dodobra prekalila v najmlajših selekcijah, kar velja tudi za mnoge njene vrstnice in vrstnike na ilirskobistriškem. Poznavalci namreč zatrjujejo, da je malo koščkov v naši de-žeii, kjer bi najmlajši planinarili tako za- vzeto kot prav v teh krajih. »Res je, da smo mladi planinci tod kar pridni. Zasluge za to pa je treba pripisati mnogim skrbnim mentorjem, ki držijo pokonci pionirske krožke na tukajšnjih Šolah. Brez teh ljudi bi med najmlajšimi ne bilo tolikšnega navdušenja za planinstvo,« pove Tea Kalčlč. Sama je nekaj časa predsedovala osnovnošolski planinski organizaciji, sedaj, ko je presedlala v srednješolske klopi, je članica sekcije mladih članov PD Snežnik iz Ilirske Bistrice. Tea Kalčlč (v ospredju na levi) na eni Izmed pogostih planinskih poti lllrskoblstrliklh pionirjev 501 MLADI PREMALO HODIJO V GORE V novem šolskem okolju planinska druščina ne more in ne more zaživeti. Zakaj? Tea Kalčič pozna odgovor; »Mladi premalo hodijo v planine, ker se kratkomalo ne zanimajo dovolj zanje. Kaže, da ¡e mnogim lepše, če poseda/o po kavarnah. Toda če jih nekdo zna prav navdušiti, mnoge vendarle zgrabi. Zakaj bi hodili gor, če pa je nato treba še dol, se sprašujejo nekateri. Jaz bi vsem takim svetovala, naj vsaj enkrat poskusijo. Samo enkrat.' Se io se mi zdi, da bi mlade na šolah na splošno lahko bolj navduševali za planinarje-nje.« Tea zase pove, da se je z okoliškimi vršaci resneje začela spogledovati, ko je hodila še v vrtec. Sprva se je odpravljala do najbližjih gričev okoli domače Ilirske Bistrice. Ko je iz planinke cicibanke zrasla v planinko pionirko, so tudi poti postajale daljše, Žabnik, Udnik, Vremščica, Snežnik, Slavnik... Nato pa vse dalje In vse višje. Osvojila je zlato cicibansko in pionirsko planinsko značko. »PLANINSKA ŠOLA Ml JE DALA VELIKO« »Ti najzgodnejši izleti v gore so bili zame tudi najlepši, vsaj kolikor se jih lahko spominjam. To so bila tudi leta, ko sem spisala prve verze o gorah. Zdaj pesmi ne pišem več, skrbno pa zapisujem planinski dnevnik. Najprej so me za planine navduševali starši, še zlasti mama, pozneje pa gore same. Predvsem čudovita narava in tudi vesela družba. V tretjem in četrtem razredu osnovne šole sem poleg šolskih planinskih poti že hodila tudi na društvene izlete; ko sem imela devet let, sem prvič obiskovala planinski tabor. Lahko bi rekla, da mi /e planinska šola dala veliko. Spoznala sem se s hojo po meliščih, po skalah, z oprijemanjem in še z marsičim. Vendar pa je tega znanja še vedno premalo. Nasploh se mi zdi, da ljudje po tej plati nismo dovolj oprem/jeni za pot v planine. Vsak, ki se odpravi v gore, bi mora! imeti vsaj osnovno znanje in se s tem izogniti nevšečnostim. Najmanj, kar bi moral vsak storiti, pa je to, da se pobliže seznani s planino, na katero se je namenil. Sama sem se navadila, da pred vsakim izletom v gore preberem kakšen zapis o cilju svojega potovanja ali pa o tem vsaj koga povprašam. Zdi se mi, da si s tem precej olajšam pot.« Tei so se mladostniški dnevi kar samodejno razporedili takole: najprej šola, takoj za njo planine, nato nekaj časa nič, potem pa klavir, smučanje, košarka. Vse skupaj, pravi, se sklada s posrečeno kombinacijo, ki ji na planinskih križarjenjih pomaga k pravšnji vzdržljivosti. »Letos je bilo veliko dela doma, zato sem bolj malo hodila po gorah. Drugače pa je tako, da vsako pravšnjo priložnost, če se le da, izkoristim vsaj za kratek izlet v gore. Največkrat hodimo po dve ali tri prijateljice skupaj. Takšna zasedba nam še najbolj ustreza. Najpogostejši cilji mojih poti so primorske gore, čeprav jih imamo malo. Zelo rada hodim po Gorenjski, kjer me je kot otroka najbolj navduši/ Bovec. Vse je bilo tako lepo, tako drugače kot pri nas. Lani se mi je posrečilo priti tudi na prvo tujo goro: bili smo na grškem Olimpu, od koder sem se vrnila z dragoceno novo izkušnjo. Na pot smo se odpravili, ne da bi bili poprej dobro premislili, kje in kako bomo hodili. Sele ko smo spet bili spodaj, smo videli, kaj vse bi nas lahko doletelo, pa nas na srečo ni.« »NIKOLI NE PRETIRAVAM!« Tea pove, da najraje izbira poti, ki je ne dolgočasijo z enoličnostjo. Rada hodi po gozdu, po meliščih, rada preskakuje s skale na skalo, išče poti, na katerih preizkuša telesno vzdržljivost, pa ludi poti, na katerih se mora izogibati različnim nevarnostim. »Pri tem seveda nikoli ne pretiravam, Gre preprosto za to, da si pot v hribe, kolikor je mogoče, popestrim. Ne morem pa se prav ogreti za alpinizem. Zelo je lep, toda ne toliko, da bi se navdušila zanj. Na Bavškem Grintovcu sem enkrat že poskusila, a sem si rekla, da raje ne več. Za plezanje po skalah moraš biti mnogo več kot hribolazec,« je prepričana Tea. Je iz tiste druščine mladih ilirskobistrlških planincev, ki v pionirskih in mladinskih sekcijah z zavidljivo pridnostjo napovedujejo, da se tamkajšnjemu društvu Snežnik za podmladek In jutrišnje delo bržkone ni treba bati. Prirejajo številne zanimive izlete, obiskujejo planinsko šoto, zaplešejo, zapojejo in se pozabavajo, skrbijo za tematsko raznolike planinske večere, poučna predavanja, skupaj s starejšimi se marsikaterega opravila v društvu totijo z roko v roki... Najraje pa so seveda na poti. »V GORAH SMO SI VSI ENAKI« »Vsaka pol v planine, vsak izlet je svojevrstno doživetje. Za nas mlade morda še zanimivejše in vznemirljivejše kot za malo starejše. Veselih doživljajev je toliko, da si jih človek ne more zapomniti. Tu in tam naletiš tudi na kakšno neprijetnost, toda na srečo je trenutkov sproščenega veselja neprimerno več. Planinci smo pač ve se I a druščina, in ni težko pojasniti zakaj. V gorah smo vsi na ti, vsi enaki, vsi v gojzaricah, vsi v športnih hlačah in z nahrbtniki. Razlike ostajajo v dolini, prav tako na tisoče drobnih in večjih vsakdanjih problemov. Tako razbremenjen človek zagotovo lažje naveže pristen človeški Pred nedavnim se je Te a (na levi) povzpela na vrh Olimpa stik z drugim človekom. Če si odprtega značaja in vesele narave, pa še toliko bolj. To je eden najdragocenejših čarov gora. Rekla sem že, da me najbolj privlači čudovit planinski svet, prekrasna narava. Toda tudi pravi tovariški in prijateljski odnosi med ljudmi, ki se srečujemo v planinah, so tisto, kar me navdušuje. Seveda se najdejo tudi izjeme. Najbolj me motijo taki, ki se obnašajo, kot da planine ne bi bile njihova in naša skupna skrb. Malo jim je mar, kaj odvržejo in kje. Zato ni čudno, če nekatera območja slovenskih gora spominjajo bolj na smetnjake kot pa na urejene planinske poti. Potrebno bi bilo mnogo več tovrstne vzgoje. Odpadki v gora/7 so nadloga, ki bi se je morali od-križati na učinkovitejši način. Tudi zaradi dobrih ljudi, ki se trudijo, da bi nas povsod v gorah sprejemali prijazno, domače, in da bi se pri njih imeli kar se da lepo. Z zadovoljstvom ugotavljam, da so v veliki večini slovenskih planinskih koč in domov, kolikor sem jih doslej obiskala, zelo gostoljubni. Imajo dobro urejeno ponudbo, prijazni so in ustrežljivi, to pa slehernemu gostu veliko pomen/. Seveda se najdejo tudi drugačni, toda na srečo jih je tako malo, da ne morejo pokvariti zares zglednega povprečja,« poudarja Tea Kal- čič' Jože K rajne VRAŽJI PROLAZ IN ZELENI VIR PRI SKRADU Skrad v Gorskem kotarju je zaradi ugodnega podnebja primerno leto-vlšče. To je tudi izrazito planinsko In turistično mesto, ki leži na obronku pod Skradsklm vrhom (1044 m). Na dnu doline, ki jo ob' k roža ta Skradski In Kupnjačkl vrh, so Vražji prolaz (305 m), Mužev hiž (345 m) In Zeleni vir (291 m), ki so med najlepšimi kotički naše domovine. V pol ure pešačenja pridemo tudi do Izvira rečice Curak, čigar voda se spušča po 70 rn visokih stenah. Osvežimo se lahko v Zelenem viru, odkoder se pot nadaljuje do kanjona Vražji prolaz. To Je pravi pekel: z obeh strani stisnjene stene, v globini se peni Jasia. Pot teče naprej do votline Mužsva hlža, v kateri so zanimive kamnine. V Skrad se lahko vrnemo po gozdni stezi, ki pripelje do ceste in do železniške proge, kjer zavijemo na levo. Josip Sakoman, Zagreb (prevod In priredba N. V.) 503 MED »TRIGLAVSKIMI SMETARJI«: LETOS ŽE ENAJSTIČ PO VRSTI OZAVEŠČENOST PLANINCEV SE JE OBČUTNO POVEČALA... ... A SO »TRIGLAVSKE SMETARJI« KLJUB TEMU PRINESLI Z GORA 80 VELIKIH ČRNIH VREČ VSAKOVRSTNIH ODPADKOV • GASILSKE CEVI NA VRHU TRIGLAVA • NAJHUJŠI PROBLEM SO ORGANIZIRANE SKUPINE NEPLANINCEV JOŽE ČURIN (besedilo In posnetka) »... Si predstavljate vrečko popitega sadnega soka, prazno pločevinko piva s redi planinskih cvetlic ali prazno ribjo konzervo v plitvi vodi prelepega Črnega jezera aH celo petmetrske gasilske cevi, ki so jih bedaki (jim lahko rečemo drugače?) nekega prostovoljnega gasilskega društva privlekli celo na vrh Triglava in jih tam pustili? Se hrabri ,gasilci' upajo sami opravičiti Slovencem, ali jih bomo morali javno ožigosati?« se sprašuje Aleksander Lucu, glavni in odgovorni urednik revije Antena, eden od pobudnikov spoštovanja vredne akcije mnogih ljubiteljev gora in planincev, ki so letos že enajstič po vrsti dodobra očistili triglavske strmine. ŠESTDESET PRIZADEVNIH PLANINCEV IZ VSE SLOVENIJE Sreda, 20. avgusta 1986, v zgodnjih jutranjih urah na ljubljanski avtobusni postaji. Šestdeset planincev iz skoraj vse Slovenije je nestrpno pričakovalo odhod avtobusa proti Mojstrani in Vratom, toda težke deževne kaplje in kopasti oblaki za ta dan niso obetali nič kaj razveseljivega začetka akcije. Megla in veter, ta neprijazna sopotnika, sta nas ves čas spremljala od Vrat prek Praga čez Staničevo vse do Kredarice, kjer je bil cilj prvega dne šestdeset srčnih, bi lahko rekli letošnjim udeležencem enajstega pohoda Anteninih smetarjev na Triglav po njegovih pristopnih poteh. Dež, megla in veter, največji sovražniki planincev, smetarjem niso mogli do živega. Bolj smo se vzpenjali proti Kredarici, bolj so bile polne vreče smeti in odpadkov, da o odvrženi potovalki In smučeh niti ne govorimo! Megla in rosenje nas tudi drugega dna nista zapustila, ko smo se vzpenjali proti vrhu Triglava. Če odštejemo gasilske cevi na vrhu, je pri Aljaževem stolpu bila slika precej drugačna od prejšnjih let, vendar je treba upoštevati, da je bilo v enem samem mesecu že nekaj prireditev in pohodov. Prireditelji in organizatorji so tako tudi sami pljunili v roke in odstranili vse, kar ne sodi v gore. Po končanem delu pri Aljaževem stolpu se je vsem prilegla 504 slastna torta, darilo ljubljanskega Kondi- torja — Zmajčkovega butika. To slastno darilo v obliki Triglava je prav na vrh prinesel Drago iz Nove Gorice, in to nepoškodovano! Razrezala in podelila jo je Konditorjeva delavka Ema. Vsa čast slašči-čarkam pri Konditorjul Tako okusne torte pa že dolgo nismo jedli, smo bili vsi soglasni, pridružili pa so se nam tudi štirje Angleži, ki kar niso mogli verjeti, da so bili tako visoko v planinah pogoščeni s tako okusnim priboljškom. Kmalu smo zapustili vrh Triglava in se napotili po strmini proti Doliču, navzgor čez Hribarice, mimo Prehodavcev do Sedmerih jezer. Tudi vreme se je izboljšalo in skozi megleno sivino je vendarle pokukalo sonce, ki nas je končno ogrelo. Tudi na tej poti je bilo manj smeti in odlagališč odpadkov. Tretji, zadnji dan akcije so ■■triglavski smetarji« ubrali poti od Sedmerih jezer čez Bogatin in Komno oziroma Komarčo do slapa Savice v Bohinju, kjer je bil tudi konec letošnje akcije. Franci Novak, delavec PTT, je planincem bolj znan z imenom Grča. Je zagrizen sovražnik vsega, kar ne sodi v gore, in tistih, ki jim je skrb za čisto okolje in nedotakljivost lepot gora zadnja skrb. Tudi tokrat je bil z nami. S posebno palico za pobiranje smeti in odpadkov ter polnimi vrečami na hrbtu je bil bolj podoben tovorni muli kot planincu. Takšnega smo videli na Triglavu, pri Triglavskih jezerih, na Doliču in pa v Bohinju, kjer je končno odložil svoje breme s pleč. 900 PLANINCEV-» SMETARJEV« — 600 VREČ ALI PET TON SMETI — TO JE DOSEDANJA, ENAJSTLETNA BILANCA Doslej se je akcij »triglavskih smetarjev« udeležilo okrog 900 planincev in drugih ljubiteljev gora skoraj iz vse Slovenije, Če upoštevamo, da je število udeležencev omejeno, je odziv na akcijo zadovoljiv. Do zdaj so smetarji nabrali okrog 600 vreč smeti, kar pomeni približno pet ton. Zal pa se zadnja leta udeleženci teh akcij srečujejo z novim pojavom: med odpadki je vse več praznih pločevink piva. Prav bi bilo, da bi se tudi pivovarji vsaj enkrat udeležili akcije! Ali če se spomnimo predzadnje akcije: pesem O/ Triglav, moj dom 21. avgusta 1986' »triglavski smetarji« so potegnili Iz Aljaževega stolpa na vrhu Triglava manj navlake In »pozabljenih predmetov..... so kmalu zamenjale kletvice In jeza, čudni občutki s priokusom grenkobe In tesnobe. Se vrh Triglava z Aljaževim stolpom vred bi se zjokal! Čeprav je bil stolp zaklenjen, je bil poln različnih odpadkov, tudi žensko spodnje perilo smo našli... Aleksandra Lucuja smo spet zmotili v razmišljanju: "Roko na srce, kljub vsemu — ko smo leta 1976 čistili pristopne poti k Triglavu, smo bili zgroženi, kajti zdelo se nam je, da bo ves naš trud zaman. Toda v enajstih letih se je ozaveščenost planincev in obiskovalcev gora spodbudno povečala, počivališča postajajo vse bolj čista, vrhovi in razgledne točke postajajo spet vabljivi. Toda naše želje in trud najbrž ne bi zadostovali, če nam ne bi priskočile na pomoč Številne delovne organizacije: Fructal, Mesna Industrija Primorske, Presad, Radenska, Dinos, Alpetour, Slovin, Brest, Adria Airways, Et a in seveda Konditor. Razveseljivo je, da dobiva akcija nove posnemovalce v planinskih društvih. Odpadki s Kamniških planin že romajo v dolino. Razmere se — čeprav počasi — vendarle izboljšujejo, zato smo deležni prijetnih pozornosti mnogih planincev, izletnikov in javnosti nasploh!" SVOJEVRSTEN »OKRAS« ALJAŽEVEGA STOLPA »V pogovorih v planinskih kočah smo pri• šli do skupne ugotovitve, ki za zdaj najbolj zbuja skrb: najhujši problem so razne bolj ali manj organizirane skupine (ne v okviru planinskih društev), ki v nekem Čudnem razpoloženju prodirajo po planinskih poteh — kamor pridejo, rujejo in razgrajajo, za njimi pa ostajajo prava razdejanja; brezobzirni so do vsega, kajti v planine se prav gotovo ne bodo več vračali (lep zgled so že omenjeni gasilci). Ali pa naslednji primer: neka druga skupina (naj se iavi, če je je kaj v hlačah) je na zvezdo vrh Aljaževega stolpa z nekakšnimi trakovi iz raztrgane srajce privezala rumeno zastavo z lipovim listom, na kateri je napisano Slovenija, dežela moja. Je treba dodati še kaj?« se ob koncu razmišljanja sprašuje Aleksander Lucu. Ob koncu naj še enkrat pohvalimo vse udeležence, organizatorja Anteno in že prej naštete delovne organizacije, seveda pa tudi člane gorske straže in »triglavske smetarje«, ki se že vrsto let udeležujejo te enkratne akcije, ki je tudi tokrat odlično uspela. Kakšnih osemdeset velikih črnih vreč se je nabralo med potjo iz Vrat prek Praga, Staničevega doma, Kredarice, čez vrh Triglava do Doliča, prek Hribarje do Prehodavcev, ob Sedmerih jezerih ter po Komarči in Komni. Šestdeset pravih ljubiteljev gora je tri dni neutrudno zbiralo, pobiralo ter spravljalo v vreče smeti, ki so »planincem« »slučajno« padle na tla. Tri dni so člani gorske straže in prostovoljci Antene naredili nekaj malega za lepoto najbolj čudovitih korakov v svoji deželi. Zares uspela akcija. Uspela pa bo še bolj, ko bodo »triglavski smetarji« namesto pobiranja odpadkov in smeti lahko občudovali lepote gorskih planot. Do tega cilja je le korak, ta pa je: Planinci in izletniki, pustite naravi to, kar ji gre! In ker Je med planinci, zlasti med izletniki v gore, še preveč takšnih, ki jim je bogastvo narave zadnja skrb, slednjim namenjamo znano rekio: Kjer se osel valja, tam dlako pusti! Pa brez zamere... Najvztrajnejši udeleženci akcije »triglavskih smetarjev« ALPINIZEM IN Ml FRANČEK KNEZ PRED NAJKRUŠLJ1VEJŠO STENO V SLOVENIJI SO ZA ZDAJ TRIJE, ŠTIRJE PLEZALCI, KI SO SKUPAJ SPOSOBNI PREMAGATI VSAKO STENO, OSVOJITI SE ZADNJE VRHOVE SVETA. TODA KDO JIH BO POVEZAL, JIM OMOGOČIL, DA TO ENKRATNO DANOST DOKAŽEJO SVETU? MARLEN PREMŠAK Konec septembra so kolegi pri Delavski enotnosti (!) v Logarski dolini organizirali demonstracijo plezalnih veščin Francka Kneza, tega nevsakdanjega, samotnega razdevičevalca naših in tujih sten. Fran-ček Knez s svojimi (do takrat) 1771 smermi, od tega 531 prvenstvenimi, v našem alpinizmu nedvomno zasluži posebno pozornost. To je bilo potrjeno tudi v Logarski, saj je na tiskovno konferenco prispelo kar 29 novinarjev domačih in tujih časopisnih, radijskih in televizijskih hiš, ki so jim Savinjske Alpe z Logarsko dolino in naš alpinizem posebno drage. V Sportsklh novostih in tedniku 7 D smo pozneje prebrali, da je Planinski dom v Logarski dajal bolj videz srečanja z vsaj kakšnim proslulim nogometašem, reprezentanco ali košarkarjem kot pa srečanje s skromnim in na videz anonimnim 31-let-nim Frančkom Knezom, doma iz Rimskih Toplic, vzdrževalcem viličarjev v celjski tovarni EMO. Kako tudi ne, saj se je v Logarski poleg že omenjenega in presenetljivega števila novinarjev zbralo več kot sto gostov, od upokojenca Francka Kmetca, nekdanjega topilničarja iz celjske Cinkarne, ki je s svojo harmoniko prišel bodrit Francka, do predstavnikov delovnih kolektivov celjskega združenega dela in Ivana Kosa, predsednika Izvršnega sveta mozirske občine. ZAKAJ DELAVSKA ENOTNOST? Zakaj Delavska enotnost in Logarska dolina, je bilo zanimivo vprašanje, s katerim so novinarji drezali v Janeza Severja-Na-nija, predsednika organizacijskega odbora (drugi člani: Dušan Erjavec —■ Plesno gledališče Celje, Damjan Križnik — Utrip, Nada Kumer — Radio Celje, Stane Pod-sedenšek — Kompas Mozirje, in Srečko Šrot — Novi tednik, Celje) te nevsakdanje novinarske konference. »Informativni center, ki že vrsto let deluje pri Delavski enotnosti na Celovški 43 v Ljubljani, je organizator kaj raznovrstnih reči, resda zvečine drugačne vsebine, da-siravno tudi tovrstnih, športnih ne manjka,« je bil odgovor, »Ideja o takšnem načinu predstavitve je bila sprejeta iz dveh razlogov. Najprej smo želeli ugotoviti, kako daleč v resnici sega popularnost našega planinstva In alpinizma posebej, in drugič, skušali smo ugotoviti vrednost naporov naših alpinistov. Za Logarsko dolino smo se mimo Gorenjske odločili preprosto zato, ker je ta dolina ena izmed zadnjih kotičkov Alp, ki še ni onesnažena in je v bistvu tudi enako zapostavljena v naši javnosti, kot je primer s Frančkom Knezom!« —- Oprostite, ste lahko nekoliko konkretnejši? "Takoj moram povedati, da nikdar v življenju nisem niti sodeloval na podobni zadevi, kaj šele, da bi }o organiziral; in kolikor vem, je enako tudi z drugimi člani organizacijskega odbora. Prav tako nisem alpinist, niti kdove kakšen poznavalec tega izjemnega športa. Tudi Frančka Kneza še pred štirimi leti nisem poznal. Spoznal sem ga, ko mi je kolega dovolil, da sem nemo spremljal njun razgovor. Takrat me je ta ,neuki delavec iz celjske EMO preprosto rečeno — osupil. Mladenič me je silil v razmišljanje, v razglabljanje o filozofiji in smotru tovrstnega samodokazo-vanja. Bili ste na tiskovni konferenci in lahko ste sami slišali, kako je v resnici z našim alpinizmom, planinstvom. Še zdaj mi v glavi odzvanjajo besede Dušana Gradišnika, staroste in predsednika celjskih planincev, ki je s historičnimi podatki dokazoval, kako se ml, Slovenci, v resnici obnašamo, kako v resnici vrednotimo, denimo, delež Gornjesavinjčanov s Frischau-fom in Kocbekom na čelu pri obujanju narodne zavesti, slovenstva, kako na Slovenskem ni bil samo Aljaž in ni bilo samo »zlate naveze« na Gorenjskem, kot tudi ni danes samo vrhunskih alpinistov v Ljubljani. Na tiskovno konferenco smo povabili vrsto predanih planincev-odbornikov, ki po svojih močeh skušajo našemu alpinizmu dati mesto, ki mu gre, žal jih v Logarsko tokrat ni bilo. Eni so izostali zaradi drugih obveznosti, nekateri zaradi nazorov, ki žal ne služijo duhu, ki bi naj v tej izredno številčni organizaciji prevladoval. Ne, nismo želeli razpihovati ali netiti prepirov, drezati ali koga ogrožati, menili smo, da bi lahko tudi ob tej priložnosti izkoristili ponujeno možnost popularizacije planinske organizacije in soočili planince z načrtovalci urbanističnih posegov in turizma v Gornji Savinjski dolini. Kot ste videli, nam to v celoti ni uspelo.« JE ALPINIZEM SE ŠPORT? Organizatorjem srečanja s Frančkom Knezom je uspelo vse, skorajda vse, če odštejemo tisto, s Čimer se planinci nenehno spoprijemamo — vreme. Franček Knez je s svojim soplezalcem Bojanom šrotom-Jančijem, s celjskimi alpinisti, med njimi so bili Cankar, vodja celjske odprave v Himalajo, Smodiš, Lučani, Bistričani, za to priložnost »dodelal« steno v Klemenči peči, streljaj nad Logarsko, da bi v steni pokazal, česa je ta hip sposoben. Toda tik pred odhodom pod steno se je Iz nizkih oblakov vsul dež, dolga karavana se je namesto pod ostenje morala vrniti v planinski dom. Ne dobro uro zatem, ko so se stari očaki že ovijali v mrak, je Fran-ček znova naskočil steno. In zmagal... Kot 1771-krat dotlej. Na novinarski konferenci je Franček Knez svojim športnim uspehom dodal še nov uspeh. S preprostostjo, odkritostjo in razmišljanji je navzoče osvojil in dokazat, da gre za vrhunskega športnika, ki mu je skromnost in filozofijo Izklesala — narava. Stena. Franček je načel ali odgovarjal na vprašanja, ki do danes niso ne pri nas in ne v nas razčiščena. Kaj je in kam sodi tovrstni alpinizem? Je to še šport? Je to še alpinizem? Prav zanimivo je bilo spremljati udeležence, ki so še dolgo po uradnem delu razglabljali o teh stvareh. Profesor Stane Urek in Marij ŠušteršIČ (Radio Trst) sta zaradi »razčiščevanja« svoj odhod iz Logarske odmaknila v polnoč... Kakorkoli že, kolegi pri Delavski enotnosti so v še eni stvari zadeli žebelj na glavo. Gre za vprašanje, kako organizirati, kako strniti naše vrhunske plezalce in jim omogočiti, da dokažejo svojo izjemno sposobnost. Franček Knez je poudarjal, da imamo po celi vrsti vrhunskih alpinistov v Sloveniji spet generacijo plezalcev, ki so ta trenutek sposobni premagati vsako steno. Mogoče to nepoučenemu zveni neverjetno, saj vemo, da večji in predvsem bogatejši narodi, ki dajo na alpinizem več kot ml, tudi niso od muh. Toda poznavalci razmer, alpinisti, tako s svojimi dosedanjimi uspehi kot tudi poznavalci razmer v svetu, Frančku pritrjujejo. »Samo v Sloveniji so zdaj trije, štirje plezalci, ki smo sposobni premagati še zadnje probleme, preplezati in osvojiti še zadnje vrhove, ki štejejo za 508 nepremagljive,« je pribijal in trdil Franček. Franček Knez: Po čem [e slava? ZADNJI CAS JE, DA DOBI SKLAD ALEŠA KliNAVERJA POMEN, ZA KATEREGA JE BIL USTANOVLJEN Alpinisti, vrhunski plezalci, so posebne baže ljudje. Zvečine gre za izjemno skromne športnike, ki sami ne silijo v ospredje. Izjema so Messner in še redki, ki so znali svoje uspehe popularizirati In svojo slavo vnovčiti. Pri nas to ni primer. Iz pisma Toneta Škarje Delavski enotnosti — gre za človeka, ki je poleg svojega časa in volje alpinizmu in našim odpravam daroval pol svojega življenja — je razbrati, da tudi z oblikovanjem posebnega sklada (ki se imenuje po našem nesrečno preminulem vrhunskem alpinistu, športniku in človeku Alešu Kunaverju), iz katerega bi naj črpali denar za vrhunske dosežke v našem alpinizmu, vprašanja financiranja niso rešena. K temu naj dodamo še misli, ki jih je v Logarski izrekel Oskar Lang, nekoč sam alpinist (edini preživeli iz tragična naveze bratov Uršičev v Špiku), predsednik alpinističnega odseka iz Slovenske Bistrice, da namreč tudi denarja, ki ga alpinisti prislužijo z garanjem in najtežjimi deli, društva zaradi obstoječe zakonodaje ne morejo izplačati. Da je torej zadnji čas, da sklad Aleša Kunaverja dobi pomen, za katerega je bil ustanovljen, in da z njim sedanji generaciji izjemnih alpinistov omogočimo, da sebi, nam in svetu dokažejo svojo sposobnost. Jasno je, da bi z njim omogočili tudi mladim, ki šele obešajo vrvi v že zabite kline, razvoj, kot so ga ob tako nemogočih razmerah doživljali vsi, ki se zdaj odpravijo v steno soiirat. IZREDEN ODZIV ZDRUŽENEGA DELA CELJSKE REGIJE Organizatorji tiskovne konference v Logarski dolini so namreč k sodelovanju povabili del združenega dela celjske regije. Pri tem so ugotovili, da naš alpinizem ni niti neznan niti odmaknjen, da je naše delavstvo najmnožičnejše članstvo Planinske zveze in najtrdnejši steber naših odprav. Tako je kolektiv Pivovarne v Laškem prevzel pokroviteljstvo nad prireditvijo v Logarski dolini, z izdatno finančno pomočjo pa so sodelovali EMO, Kovinotehna, Cinkarna Celje, Gornjesavinjska turistična zveza, Toper Celje, Gorenje — Glin Nazarje, Metka Celje, Razvojni center Celje, Kors iz Rogaške Slatine, Elkroj iz Mozirja, Gospodarska zbornica, sozd Merx, Slove-nijašport, Vino Šmartno ob Paki, Slovin Žalec in Izletnik iz Celja, celjski zlatarji pa so Frančku podarili — zlatnik. Ves tako zbrani denar je namenjen za sofinanciranje Frančkove poti v Patagonijo (odprava je iz Slovenske Bistrice krenila na pot že 2. novembra) in za predvidene akcije, ki jih Franček načrtuje v prihodnjem fetu. K temu naj dodamo še denar, ki ga bo Franček dobil s prodajo svojega koledarja (založi! ga je Fotoiik Celje) in ki s fotografijami razkriva javnosti Frančka tudi kot izrednega opazovalca življenja in narave ob sebi. Razmišljanje, ki se nam ob akciji Delavske enotnosti za Frančka Kneza in naš alpinizem poraja, gre pri meni v to smer, da je ob takšnih ljudeh, kot je Franček in kol so še anonimnejši njemu podobni alpinisti, kljub vsemu prijetno biti Slovenec. Da Franček Knez in naši alpinisti ne bi obstali pred najkrušljivejšo steno — pred denarjem in zavistjo, pred našimi malimi, slovenskimi šovinizmi. PLANINSKA POTA NA BOVŠKEM BOVŠKI PLANINCI MARKIRALI POTI OD BAVŠICE NA BAVSKI GRINTOVEC IN OD DOMA PETRA SKALARJA NA LAŠKO PLANJO MIROSLAV CRNIVEC O delu in načrtih bovških planincev in markacistov smo podrobneje poročali v 8. številki Planinskega vestnika. Z veseljem lahko poročamo, da so tudi mladinci iz planinske mladinske delovne brigade Triglav uspešno markirali pot na Bavški Grintovec (2344 m} od Bavšice čez planino Bukovec na zahodni greben in po njem na vrh ter pot od Planinskega doma Petra Skalarja na Kaninu čez Veliki Dol na Laško Planjo (2448 m). Obe poti sta sicer brez varovalnih naprav, vendar sta večinoma lahki, morda z enim težjim mestom — blizu vrha Bavškega Grintovca. Bovški markacisti so obnoviti markacije na povezovalni poti Kanin—Rombon, člani postaje GRS Bovec pa so popravili varovalne naprave na »slovenski« poti na Mangrt. Ta je bila žal v prvi polovici sezone za nekatere planince dokaj nevarna. Zaradi obširnega območja pomagajo Bov-čanom tudi markacisti iz Nove Gorice. Med drugim so vzorno obnovili pot iz Možnice na Jerebico, in tako lahko pričakujemo, da bo deležen ta čudoviti vrh v prihodnje več obiska. Čeprav poteka pot deloma v območju mejnega pasu, pa je obisk planincem dovoljen v pogojih, ki so navedeni v planinski izkaznici. Ob robu moramo zapisati, da se je letos v Možnici pojavila tabla z oznako mejnega pasu. Pri podrobni preveritvi smo ugotovili, da je bila tabla postavljena neustrezno in mejni pas »razširjen« v dolino za dober kilometer dolžine in 200 metrov višine. Ker je v bližini tudi počitniški dom, je taka »napaka« lahko Še posebno neljuba. Mreža poti se torej na Bovškem počasi obnavlja in dopolnjuje. Za boljšo povezavo najzahodnejšega deta Julijcev z drugimi potmi pa je ostalo še nekaj nujnih povezav, ki so zdaj v precej slabem stanju: čez Kotovo sedto na Mangrt, čez Kotovo sedlo v Koritnico, čez Brežice v Koritnico, od Spička do sedla Kanja in še katera. Bovški planinci imajo v načrtu tudi uvedbo srebrne in zlate značke za obiske vrhov, ki omejujejo bovško kotiino in zgornje Posočje. To naj bi spodbudilo zlasti mlajše planince k obisku domačih razglednikov, za markaciste pa bo to pomenilo dodatne napore. 509 PREDILNICA IN NJENI SLAPOVI MIHA ZuZEK (besedilo In posnetki) V vodniku Triglavski narodni park (Bied 1985, stran 119) piše, da je ta slikovita soteska v gornjem delu še neraziskana. Kolikor vem, sta prva o njej pisala Igor Škamperle in Edo Kozorog v plezalnem vodničku Možni ca in Koritnica, seveda le, kolikor je to zanimivo za plezalce po zaledenelih slapovih. Tudi sama sta jih nekaj preplezala. Nekaj sem o tem že pisal v Planinskem vest ni ku (1985, št. 5, strani 228—231), kjer sem tudi dodal, da bo v dolini poleg spodnjega slapu, tam opisanega, še nekaj zanimivih slapov. Junija 1986 sem imel priložnost, da sem si dolino ogledal skoraj v celoti. Prav bo, da zanjo zve tudi širši krog. Še nas je nekaj, ki iščemo nedotaknjene kotičke, naše skrite bisere, kakor jih pravilno imenujeta avtorja omenjenega vodniška. PREDILNICA? Najprej se moramo zmeniti, kako bomo imenovali rečico, ki se ji moramo zahvaliti za te lepote. Zadnje čase se na zemljevidih, v vodničku Itd. uveljavlja Ime Predelica. Toda vsi domačini v Logu pod Mangrtom, ki sem jih o tem spraševal, vedo samo za Predilnico! To je potok, ki teče s Predlla (Predila, v tem izgovor omahuje). Obrazilo -nica je dobila morda po podobnosti s Korit-nico: pravilno ali ne, takó je ljudstvo oblikovalo to ime, in mislim, da ga nima nihče pravice predrugačevati, pa naj se mu to zdi slovnično še tako priporočljivo. Naj se torej uveljavi spet domače ime, ne neki konslrukt. Predilnica nastaja iz dveh krakov, ki se združita pod trdnjavo in spomenikom na Predelu. Večji Izvira pod Ruševo glavo v Predolini. Trije mogočni pragovi delijo rečico v štiri izrazite odseke. Začnimo od spodaj. Spodnji odsek sem že opisal v PV 1985/5; za spodnji slap sem predlagal Ime Slap Predilnice, kakor sem to slišal od domačinov. Toda sedaj vemo, da je slapov Predilnice veliko in bo treba najti drugo ime. Neko ime se nam od letos naprej — žal — ponuja kar sámo ... 510 suka I; slap Stopničke (9 m) Slika 2; slap Zaročenca (30 m) Slika 3: Ogroženi slap: levo [n desno se vidi poderna rana, neprimerno večja je na desni! 511 KO SE GORE PODIRAJO ALI DRAMA BREZ PRIČ Lani je ia slap svojim redkim obiskovalcem priredil nepričakovano veselje: Izpod vasi Strmec se je vsul podor, recimo 2000 kubikov skalovja, ter zaprl odtok: prejšnje dvajsetmetrsko jezerce je postalo tepo jezero, v izmeri približno 60 X 30 metrov in globoko do štiri metre. Pravo gorsko oko. Kdo ne bi bil vesel tega smaragda, tega daru naših gora, ki se je izvil Iz njihovih bokov kot novorojeno, čudovito dete! Kako se bo razvijalo? O tem bo treba pisati, sem si rekel, zato sem letos Junija spet zavil v tako Imenovana Korita nad Logom. Že od daleč sem zagledal velikansko rano na gorskem pobočju. Da ni kaj narobe z mladim jezercem? Ko sem se mu po strmem bregu približal, sem kar vztrepetal pred strahotnim razdejanjem: vsa globoka soteska je bila zasuta z ostro odlomljenimi skalami in gruščem, ponekod prav do vrha, tako da je možno priti prav na podorno pobočje. Približno 100 X 100 metrov preperele kamnine se je speljalo v prepad. Zgoraj je še viden strašljiv odlom, visok kakih 20 metrov — s smrekami na vrhu, katerih korenine pa že visijo v žrelo, k! jih nepremagljivo vabi vase. Kdaj bo prihrumela naslednja tisočtonska pošiljka? Bell sip na strmi drsni ploskvi odlično nadomešča kroglične ležaje in jamči, da se na njem ne more nič obdržati ... Soteska je zasuta približno 200 metrov daleč in do 50 metrov visoko. Podor cenim na recimo 100.000 kubikov. Po močnem opoldanskem soncu sem se prebija! čez ostrorobo skalovje in se plazil pod debelimi debli, razlomljenimi, kakor da bi bila vžigalice. Je plaz prizanesel vsaj mojemu jezeru? Na vrhu strašanske podrtije se mi je pogled prevesil navzdol, ostal sem brez besed: groba sila je zadušila nežni smaragd, ki je izdihnil pod sto tisoč tonami surove teže. Ostalo je le nekaj sežnjev vode tik pod slapom. Dolgo sem stal In podzavestno Čakal, da se prebudim in spoznam, da so to bile le hude sanje. Tako lep kotiček, pa uničen za vedno? Za vedno? Voda si je že našla prehod pod gruščem. Čez slap bo prinašala naplavine, zapolnila bo najprej vso kotanjo in zasula približno 25-metrski slap recimo do polovice, šele nato bo začela odnašati material. Če ga bo vsako leto odnesla nekaj deset kubikov, bo Imela dela za tisočletja ... Bo takrat spet mogoče obiskati tisti veličastni amfiteater z bučečim orkestrom svojega slapu? Bo takrat še kdo, ki ga bo prevzela njegova lepota? Nam pa ne ostane drugega, kakor da žalujemo za mogočnim kotlom in nepozabnim jezercem. Tako kratek vek si imelo! Zdiš se mi kot nerojeno dete, ki je moralo umreti, preden je stopilo v javnost. Komaj leto dni je minilo, kar so te rodili zlomljeni gorski boki — a so te takoj zadušili, preden si spoznalo, kaj je življenje. Se neizkušeno si doživelo usodo vesolja: nič ni večno, še gore se podirajo, pod svojimi razvalinami brezobzirno pokopavajo svoje lastne otroke. Štejem si v čast, da sem eden redkih, ki sem te videl in te pokazal vsaj nekaterim prijateljem, te preplaval in se potopil do tvojega dna. Gore niso !e idilične, so tudi surove in brezobzirne — a še v tem so vedno veličastne. Kdo ve, koliko takih neznanih biserov je pokopanih pod grozotnimi gomilami nezasit-nega grušča naših gorskih dolin! Naj bo zato še enkrat objavljena slika tega našega še vedno lepega slapu, za katerega — po vsem tem razumljivo — predlagam ime: Ogroženi slap (glej sliko 3). Mislim, da je ta naravna katastrofa lahko zanimiva tudi za naše geologe: podor lahko spremljajo »v živo«. Položaj tega slapu je značilen: je samo spodnji del praga, ki se zgoraj manj strmo nadaljuje in rečica v močnem padcu vanj zarezuje korita in dolbe kotle, skoz katere se preliva v lepih skokih: nekatere lahko vidimo v ozki soteski pod kapelico v Strmcu. Omembe je vredna kaskada pod vrhom tega praga. Ni visoka, imefa bo kakšnih devet metrov. A je pravljično lepa: med romantično zaobljenimi skalami, kakor da bi voda vozita slalom — levo-desno — po stopnišču. Zato predlagam ime Stopničke (glej sliko 1). Dostop pa je precej zahteven — od zgoraj, s predelske ceste, nad vasjo Strmec. SREDNJA PREDILNICA Nad Stopničkami se dolina položi, rečica se umiri In brez težav skačemo s skale na skalo, stopamo malo po produ, malo celo po travi; spremljajo nas zlato-zeleni tolmuni med belimi peski, vanje se namaka zelenje, ki tu in tam z obeh bregov sega prav v vodo. Po četrt ure nas na koncu Izredno prijazne doline pozdravi njen veličastni sklepni akord: visok skalnat prag, čezenj se peni izredno lep slap. Naj ga malo bolje opišem. Menim, da sodi skupaj s Parabolo (PV 1985/5) med lepše slapove naše domovine. Slika 4: Pfetie I ski slap (50m) Slika 5: slap Dvojni r i bežen (15 m) Že njegov položaj nad dolino je dominanten. Posebna je tudi njegova oblika: Čez skoraj navpično, lepo zglajeno poikrožno tridesetmetrsko steno (vodniček jo ceni na 35 metrov) se na vrhu prikažeta dva vodna pramena, se ločeno vržeta v globino, a ju neznana sila vleče drugega k drugemu, sredi stene se zlijeta v en sam beli pajčolan. se rahlo spuščata v neverjetno lepo oblikovano jezerce: kot pravilna letvica ni pozabilo na zaobljen rob, po katerem se da hoditi, ki ima v sredini pravilno vrezan vivček za odtok — skozenj oba pramena družno skačeta v nižje jezerce, še v nižje ... nič več ju ne more razdružiti, hitita mimo vseh ovir, se oddihujeta v tolmunih, pot ju vodi daleč skoz gore in doline, dokler se ne umirita v sinjem morju. Slap ni neznan, viden je s predelske ceste, približno 200 metrov pred odcepom za Mangrt. Od tam ga tudi zlahka dosežemo: po strmem pašniku in gozdu naravnost navzdol, v četrt ure se znajdemo v slikovitem sotočju: «d vzhoda po divji soteski priteka Mangrtski potok (pod mostom pada v 80-metrskem slapu, ki pa mu elektrarna pobere skoraj vso vodo). Z nasprotne smeri — z Ruševe glave — po strmi grapi — pada tanjši curek v stometrski kaskadi. Nad vso dolino pa kakor prestol kraljuje mogočni prag s prej opisanim slapom. Na njegovi levi strani je še visoka, zgoraj previsna stena, z dvema izrazitima balkonoma, še za dekoracijo je poskrbljeno: z njunih robov se v globino maje zelenje, skozenj mežika poldansko sonce — naravnost nad občudovalčevo glavo. Nisem slišal, da bi kdo posebej hodil k temu slapu, a bi to zaslužil — sam in njegovo neopisljivo okolje. Kako naj ga imenujemo? Najprej mi je na misel prišlo ime Dvojčka. Nato sem se spomnil, da dvojčka potujeta vedno vsak zase. Se ne združita. Po obliki bi lahko bii to Ypsilon, A se mi zdi to preveč prozaično. Še bolj prozaično bi bilo — Vilice, Vile — ali celo Rogovile. SIcer pa — kaj bi se v tako poetičnem ambientu bali poezije? Slap bi se lahko imenoval — Zaročenca (glej sliko 2). Dva mlada se vsak zase vržeta čez prag življenja, a ju neznana sila medsebojno približuje, dokler se ne srečata in strneta v svoji usodi, hitita čez vse življenjske stiske skupno, vedno skupno, daleč v neslutene dogodke — dokler se ne umirita v morju. V spomin mnogim mladim, ki so v dolini pod Mangrtom našli ali utrdili skupno pot, predlagam omenjeno ime. Nad tem slapom sta Še dva — 20 in 10 metrov visoka, kakor ju ceni vodniček. Vsi trije so dobro vidni od omenjene kapelice — dopoldne, ko jih osvetljuje sonce, Nad njimi pa je spet značilna strma struga z razpenjenimi koriti, temno zelenimi kotli, vodnimi skoki. A bo še treba poiskati turistični pristop v ta svet prvinskih sil. 513 GORNJA PREDILNICA Dostop vanjo je lahek. 50 metrov nad odcepom za Mangrt vodi s predelske ceste široka steza na levo mimo opuščene planine in naprej v Isti smeri, se počasi Izgubi — nič zato, smo že ob vodi. Zložno žubori po kamenju med grmovjem in blagimi tratami, kakor da hoče prikriti svojo divjo čud. Pod trdnjavo (tudi od nje je možen dostop — še bliže!) na sotočju zavijemo na jug (na levo) proti Predolini: po nekaj sto metrih nas ustavi mogočna, ogoljena stena, po njej se peni tu le še majhen potok v približno 50-metrskem padcu. Pozimi mora biti to res veličastna ledena zavesa, ki jo povečujejo in polepšujejo še stranski dotoki. Ker je blizu Predela, bi se slap lahko imenoval Predelski slap (glej sliko 4). Vidi se tudi s predelske ceste. Vodniček vse te slapove šteje kot slapove Zgornje Predilnice, kar se mi ne zdi pravilno: Predelski slap je ločen od slapov Srednje Predilnice z omenjeno blago dolino, tudi pada čez povsem drug prag. Sicer so pa ti slapovi vsi nad iztokom Mangrtskega potoka, ne pod njim, kakor je netočno označeno v vodničku. Upam, da bo ta zapis koga spodbudil, da si bo privoščil te skoraj nikomur znane lepote. SE NEKAJ PODATKOV O DRUGIH SLAPOVIH V DOLINI KORITNICE Pisal sem o njih v PV 1985/5. Medtem smo ugotovili še nekaj dejstev. Slap Parabola. Je previsen in smo ga zlahka zmerlll z vrvico. Visok je 48 metrov, od tega je zgoraj (iz doline nevidnih) šest metrov, celih 42 metrov pa je prostega pada (slika PV 1985/5). SJap Katedrala — pod Parabolo: 18 metrov (PV 1985/5), Nad Parabolo je spet tisto tipično, vedno strmejše pobočje, ki se konča spodaj s slapom, zgoraj pa je cela vrsta kotlov in do sedemmetrskih skočnikov. Nad njimi je mirnejši odsek, nad njim je zanimiv slap Dvojni ribelen (glej sliko 5): lahko je dostopen od zgoraj, s steze. Zakaj tako ime? Pod dvojnim pahljačastim skokom so dobro vidne temne prečne črte, ki mi kar vsiljujejo spomin na nekdanje ribežne za zelje... Spodnji del devet, zgornji šest metrov. Slap Kaiuder (glej sliko 8): Spodnji del je že zunaj gozda in je lepo viden, pada okoli osem metrov v »klasičnem« curku. Zgornji del je v gozdnem mraku — dvanajst metrov. Je povsem drugačen od spodnjega: voda pahljačasto drsi po plošči, nagnjeni kakšnih 70", delno porasli z mahom; res primer »gozdnega slapu«. Toda del vode uide po razpokah in prihaja na dan niže, na levi strani. Tako bo zgornji slap verjetno kmalu ostal na suhem. 514 Slika 6: slap Kaiuder — spodnji del (a m) Slika 7: Slap Streilca (30 m) MARIJA IN VINKO AUPIČ, OSKRBNIKA BELOKRANJSKE PLANINSKE POSTOJANKE DOBESEDNI MIR NA MIRNI GORI KLJUB TEMU DA STOJI DOM NA MIRNI GORI NA ODMAKNJENI VZPETINI — NA SKRAJNEM JUGOVZHODU SLOVENIJE, PONUJA LEPE MOŽNOSTI ZA IZLETE, POHODE, REKREACIJO e ŽAL NAŠTEJETA OSKRBNIKA V NJEM NA LETO LE ŠTIRIDESET, PETDESET NOČITEV Slikovita belokranjska pokrajina, ki ji jesen dodaja pisane barve. Nekaj kilometrov po vijugasti, Izredno dobro vzdrževani gorski cesti, ob kateri je le tu In tam posejana kakšna hiška, dokler se ne začne strmo vzpenjati navkreber. Nenadoma se odpre planjava z gluhimi zidovi romanske cerkve v ozadju, podnjo pa je v zavetje ob pomniku partizanskih bojev ukleščena planinska postojanka. Dom na Mirni gori pod 1048 metrov visokim vrhom, planinska koča, za katero skrbita Marija in Vinko Aupič že dobrih dvajset let. Zvečine preživljata dneve drug z drugim in z medvedjimi družinami, ki po globačah in vrheh tod okoli niso tako redko posejane. Družabni Vinko in zadržana Marija ne vesta prav, kaj bi z nami. Na svoji odmaknjeni gori nista navajena na pozornost in tudi — se žalostno nasmehne oskrbnica — planinci mnogo raje ubirajo steze na Bazo 20 ali Rog ali Gospodično na Gorjancih. Gostje, tisti zahtevnejši, največ iz bližnje Hrvaške, koj odložijo telefon, ko zvedo, da jim v domu ne morejo postreči s potoki tople vode, kopalnicami in drugimi blagcdati sodobne civilizacije. »ČRNOMELJČANI SO NEKDAJ RADI HODILI V GORE...« Na Mirno goro sta prišla pred dobrimi dvajsetimi leti. Ona za njim, ki je slabega zdravja želel naporni delovnik livarja zamenjati s svežim zrakom. Ponudba črnomaljskega planinskega društva je prišla kot naročena. Od mladih nog sta rada hodila v gore, zdaj pa sta se ugnezdila kar na vrhu. Kmalu bo za 51-letnega Vinka in 54-letno Marijo slaba polovica življenja, ki jima poteka med belokranjskimi vršaci. Od pomladi, prek poletja in jeseni, tja v prve dni januarja, ko za mesec, dva ali tri zakleneta duri in se preselita v rodni Tu-šev Dol. »O. tudi Črnomeljčani so nekdaj radi hodili v gore. Nikoli ni manjkalo veselih druščin. Zdaj je mladine s planinskimi čevlji na nogah tod vse manj in manj. Se ko preštevamo naše člane, kakih dvesto jih je v planinskem društvu, se mi zdi, da jih je polovica le na papirju. K sreči zahajajo sem raje Novomeščani, tudi Ljubljančani,« pravi Marija. »Toliko, da nas je, praviš? Kje pa so vsi? Poglejte, kako lep dom imamo. In ure- Slap pod Briceljkom: Tik pod Loškimi stenami, skoraj v vpadnici Briceljka {2344 metrovj. Kaluder tam začuda ne teče naravnost v dolino, temveč vzporedno s steno, na njenem vznožju, kjer si je izkopa! precejšnje korito; šele pozneje se obrne navzdol. Tako ustvarja obsežno kotlino tik pod enim naših najmogočnejših ostenij. Krasi jo lep dvojni slap. Spodnja stopnja je enoten curek (12 metrov), zgornja je manj enotna, a višja: skupaj okoli 30 metrov. Malce niže pada v korito še manj vodnat dotok Iz gornjih snežišč, ki se meče v dolino v vsaj 40 metrov visokih kaskadah. Vendar naj slapovi ne pritegnejo opazo\^lca tako, da ne bi dvignil glave, a vsaj toliko, da bo začutil tilnik: šele potem bo ugledal več ko tisoč metrov stene nad seboj, tu in tam s previsnimi odlomi. Najmarkantnejšl je Votli vrh z značilnimi votlinami (odtod ime?). Nad Slapom pod Briceljkom je lepo šumelišče, široka in gladko zllzana kamnita plošča, po kateri se veselo preganjajo bistri in mrzli tokovi — razigrani tobogani. Tudi to si je vredno pogledati. še en slap se mi zdi vreden opisa: Pod Jerebico (dostop glej PV 1985/5): Nad izrazitim kotlom kraljujejo vršnji stolpi Jerebice, izpod njih po še neznanih poteh priteka potok, ki pada v kotel v približno 30 metrov visokem slapu. Spodnji del je visok nad 20 metrov; nad njim je zagozden značilen balvan, čez katerega priteka voda v dodatnih desetih metrih padca — kar se vidi le od skrajne leve strani kotla. Ni pa izključeno, da je slap zgoraj še znatno višji. — Omenjeni balvan so mi zdi, ne morem si pomagati, kot strešica nad šumniki. Zato predlagam ime: Slap s strešico — ali kar Strešica (glej sliko 7). Sicer je pa vsak slap šumnik — če ima strešico ali ne. Rad poslušam njihove šumeče speve. 515 Prvi dom na Mirni gori so zgradit) konec dvajsetih let naiega stoletja. Slovesno so ga odprli 18. avgusta 1329. In sodeč po fotografiji takrat tod nI manjkalo navdušenih gornikov. Leta 1936 so na Mirno goro priStt prvi smučarji. Med vojno, leta 1942, so Italijani planinsko postojanko požgali do tal, lela 1954 so planinci ob pomoči črnomaljskega Belta postavili sedanjo dvonadstropno planinsko hišo. jeno cesto, da se šika, kar z dveh koncev. Mlada, 23-letna Rozika Luzar, študentka strojne fakultete, doma iz Novega mesta, se s svojim plugom, ko pridno skrbi za cesfo, vselej izkaže. Kot bi se peljal po asfaltu. Tudi udobju v domu ni kaj očitati. Dom smo uredili, obnovili, na voljo je 24 ležišč v sobah in v skupnem prostoru, v jedilnici in na verandi lahko hkrati poskrbiva za pefdesef, šestdeset lačnih,« razmišlja Vinko. »In telefon TRDINOVA TRANSVERZALA Mirna gora je ena od postaj v Trdinovi poti. Ta se vije iz Novega mesta prek Roga, Lukovega doma na Bazi 20 in prek Mirne gore na Trdinov vrh, na Gospodično, v Pleterje in Kostanjevico do Trške gore in Hmeljnlka ter nazaj v Novo mesto. Za skupno šestdeset kilometrov dobri hodci porabijo štiri ali pet dni. Odtod potrebuje planinec do Baze 20 dobri dve uri hoje, da vrha Roga štiri ure. Iz Semiča je treba pešačiti dve uri, iz Črnomlja nekaj več kot tri ure. (058/56-330), elektriko, toplo in mrzlo vodo, pijačo in vedno kaj za pod zob imamo.« »Kljub temu naštejeva na leto le štirideset, petdeset nočitev. Mimogrede, nismo dragi, penzion stane 2800 dinarjev. Planincev je seveda več, a ti pridejo in odidejo; zvečine sledijo Trdinovi planinski poti. Nekajkrat gostiva organizirane šolske izlete ali sindikalne skupine. Planincev, ki ljubijo vršace, zahtevnejše gorske vzpone, naš konec ne mika. Res pa ni kakšnih daljših planinskih steza, za katere bi Mirna gora lahko služila kot Izhodiščna točka,« dodaja Marija. »Obidejo nas, pozimi še bolj kot poleti. Nedaleč odtod so Gače, smučarski center, ki ga oskrbuje tozd Gostinstvo novomeške Krke. Vendar žal med Gačami in Mirno goro ni nikakršne povezave.« »MORAMO VZTRAJATI« — Večkrat so se v Črnomlju poigravali z mislijo, da bi dom zaprli? »Res je, vendar mislim, da moramo vztrajati. Najlaže je nekaj zapreti in vreči puško v koruzo. Drugi grade in odpirajo, mi pa bi krnili našo planinsko ponudbo zato, ker v tem trenutku ljudje v okolici niso najbolj razpoloženi za planinarjenje. Z Sedanji Dom na Mirni gori (1048 metrov), zgrajen leta 1354 DVE SMERI Do Mirne gore se je moč pripeljati Iz novomeške ali Iz črnomaljske smeri. Iz Novega mesta je po asfaltu 49 kilometrov, iz Črnomlja 20. Do Mirne gore vodita dve gorski cesti. Tista Iz Vrčič Je dolga osem, ona z Rožič Vrha dvanajst kilometrov. Obe sta redno vzdrževani In ju pozimi plužlfo. ženo rt/sva med najmlajšimi in bi kakega večjega navala, roko na srce, sama ne zmogla. A z dobro voljo lahko gore premikaš. Mirna gora je res mirna, odmaknjena, sam o in a. Ne preveč radodarna, ne z gozdnimi sadež/, ne z drugimi naravnimi darov/. A ko na goro prideš, ko z goro živiš, odkrivaš drobne radost/, ki jih spodaj dušijo asfalt, hrup, smrad. Včasih naju na neki način vleče v dolino, med ljudi, drugekrati pa nič kaj rada ne razmišljava, da bova prej ali slej čez nekaj jet morala v pokoj in prostor prepustili drugim, mlaj' šim. Morebiti bodo ti znali napraviti dom privlačnejši, zanimivejši, morebiti bodo znali pritegniti več planincev, izletnikov, gosfov. Kdovei Midva, ki sva zrasla s tem domom in s fo goro, bi to iz srca želela.« DAN JE ENAK DNEVU Marija in Vinko Auplč nimata več velikih želja, ne velikih ambicij. Njun oskrbniški dan poteka dnevu enak. In tale današnji ni nič drugačen. Cvetje na verandi in okoli spomenika polagoma rumeni in se suši. Ob našem avtu je na parkirnem prostoru le še en fičko z novomeško registracijo — planinci iz Novega mesta so prišli v prodajo ponudit vodnik po okoliških gorskih poteh. Prostor v jedilnici je velik in svetel. Na večdesetletno zgodovino doma spominjajo uokvirjene, orumenele fotografije, ki jih je Vinko staknil nekje za avstrijsko mejo. In kaj je v teh dvajsetih letih ostalo v njunem spominu? Ne prav dosti. Nekaj življenja so pred leti vnesli prostovoljci, ki so obnavljali cerkev sv. Frančiška; in potlej oni drugi, ki so na njej postavljali televizijski pretvornik za Belo krajino. Nato pa bolj ali manj isto — mir na Mirni gori. Zapis in posnetki: Marlen Premšak DURMITORSKI UTRINKI ROBERT POBE2JN Ra Bikov bivak v Veliki Kaltcl 518 Posnetek Robert Pobeiin Veliko dolgih, slepih noči sem prebedel in veliko dolgih, sivih dni sem pogledoval prek žic. Spomin, ki nt mogel umreti, je nemirno kljuval v oroženelo dušo. Potem sem v daljavi, kot dekle v tisti lepi ljudski pesmi, zagledal nekaj belega, svetlo iskrečega se. Bil je Durmitor. Takrat sva se odločila — takoj ko odsluživa, pojdeva tja! Mesec dni kasneje kolovrativa s težkimi nahrbtniki po 2abljaku. Stopava mimo mnogih počitniških hišic in hotelov in kmalu sva pri Črnem jezeru, črno je in čisto, biser, ki odseva mehko črnino smrek, kakor gorsko ogledalce, v katerem se z višin zvedavo ogleduje mali Meded. Po prijetni hoji skozi dišeče gozdove in mehke, travnate planine dospeva v globoko krnico — Veliko Kalico. Od vseh pozabljeno in osamljeno so jo v svoja nedra zazibali mogočni sosedje, grebeni Mededa in Sljemena. Čudovita samotna dolinica se je globoko usedla med gore in njih grebeni so se grozeče sklonili nadnjo, da bi ne vrtala globlje v trdne bele trebuhe. In prav ta občutek, da bodo vrhovi zdaj zdaj staknili glave, občutek mogočnih skalnih obokov nad nama, je veličasten. Prav v koncu krnice, na majhni skalnati glavi, porasli z rušjem, leži majhna rdeča škatla — Rastkov bivak. PREŽIVELI SMO ČUDOVIT DAN NA KRNU NAENKRAT SE JE ZGODILO: ODPRL SE NAM JE POGLED NA VRH... VIDELI SMO REZULTAT DELA MARLJIVIH PRIMORCEV, KI SO OBNOVILI PLANINO ZASLAP MITJA ZAGRAJŠEK Dan pred pohodom smo nekako s strahom pričakovali vremenske napovedi, ki niso obetale nič dobrega. Vendar, glej čudo — tokrat je nevihtna fronta očitno prehitela samo sebe In pol dneva »prehitro« zdrvela prek naše ožje domovine. Avtobus je 5. septembra zjutraj pripeljal skupino devetih pohodnikov v Kobarid. Z nami je bil, kot se za pot na Krn spodobi, tudi Janez Krnc. V Kobaridu smo se vkrcali v šolski avtobus, ki nas je pripeljal prav pod planino Kuhinja, kjer se pričenja znamenita krnska travnata plošča, ki je izjemno skrbno Izoblikovana. Po približno uri hoda smo že zapuščali planino Zasiap, kjer smo lahko videli rezultate dela marljivih Primorcev, ki so letos pla- Zvečer sem šel posedet pod lahen vetrc, ki je vel z ledenika. Ozrl sem se v nebo, po vremenu, ko so grebeni šljemena krvavo rdeče zaplall v hladen večer. Zdelo se je, kot da so se stoletja zapuščene, po mladih močnih rokah koprneče stene odele v svoj najrazkošnejši lišp, vabeč v svoje škrlatno naročje. Dolgo sva opazovala to osvajanje, rdečica se je prelila v mrak, z Bandjerne so se spuščali prvi nežni kosmi megle. Lepo vreme in čudovite, neznane gore so botrovale najinemu mrzličnemu raziskovanju osrčja Durmitorja. V pičlih štirih dneh sva oblezla vse grebene, ki so poslušno zbrani okrog treh najmogočnejših vrhov: Bobotovega Kuka, Šljemena in Mededa. Doživetje je popolno. Potepanje po dur-mitorskem brezpotju, nov, neznan svet postavlja gornika v čisto nov položaj, povsem drugačen od tistega, ki ga poznamo z obljudenih, uklenjenih triglavskih potov. Le od daleč je Durmitor dobrodušni, pohlevni, zaobljeni in mehko porasli medved. A Če ga pogledamo pobliže, nam pokaže ostre In razbite grebene, strme in gladke stene, ki vabijo... Poti so zgledno markirane, a borno opremljene z varovalnimi napravami, kar pa jim daje le večji čar. Zdaj ostaja za nama, in kot pravi modrec: »Ne žaluj, kadar se poslavljaš od gore, kajti pogled nazaj je najlepši!«, misliva na ponovno snidenje. nino ponovno obnovili. Sonce nas je že prav prijetno žgalo, ko smo pričeli ko-račlti po udobni mulatjeri navkreber proti grebenu, kjer se srečujeta poti iz Drež-nice in naša. Vrha Krna takrat še nismo videli, saj ga je skrivala skoraj tradicionalna, nekaj desetin metrov debela meglena zavesa. Pač pa sme lahko uživali ob pogledu proti jugu, zahodu in vzhodu. Pred nami se je »šopiril« veličasten kaninski masiv, proti jugu matajurski vrh... Naenkrat pa se je zgodilo — odprl se nam je pogled na vrh, pod katerim je lebdela majhna hišica, Gomiščkovo zavetišče. Na videz je bilo blizu kot na dlani, žal pa je to le optična prevara. Do vrha smo od tistega trenutka hodili še približno dve In pol ure. Desno nad nami se nam je še med potjo odprl pogled na znamenito Batognico (2163 metrov}, kjer so naši pradedje med prvo svetovno vojno »v Imenu rajnke Avstrije in na račun podjarmljenih narodov — tudi Slovencev« krvaveli, vendar pa jo celo vojno očuvali v svojih rokah, Vrh Krna so namreč že junija 1915. leta osvojili italijani. Domačini vedo povedati, da je bila Batognica ob začetku vojne višja za 40 metrov. Za toliko naj bi jo znižala Italijanska artllerija, ki pred napadi svojih infanterljskih enot ni varčevala topovskega streliva. Batognica velja med zgodovinarji in kronisti za goro, ki je na soški fronti »popila« največ krvi. Zares veličasten je Krn — Primorci so nanj upravičeno ponosni. Prijazen oskrbnik v Gomiščkovem zavetišču, nekaj metrov pod vrhom, nam je postregel s čajem, nakar smo kar precej časa uživali v čudovitem vremenu, v popolnem brezvetrju. Pozno popoldne smo se spustili proti Krnskim jezerom. Približno 15 minut hoda od Krnske škrbine (med vrhom Krna in Batognico) proti Krnskim jezerom je le deset metrov oddaljen od poti studenec z izjemno mrzlo vodo. Po pripovedovanju domačinov je voda tako mrzla, da hoče »odpreti glavo«. Prepričali smo se, da je voda zares mrzla in dobra, no, glave so nam ostale zaprte, saj smo vodo pili le počasi. Ob poti je moč opazovati razdrapan skalnat svet. Le vrhovi Krnskega masiva vedo, ali je svet oblikovala razdiralna sila jeklenega orožja ali pa je svoje opravila narava. To zadnje bi bilo vsekakor bolj zaželeno. 519 ODMEVI NA NASE SESTAVKE PO BOHINJSKIH GORAH (OD VOGLA DO KOMNE) ALI NAJ BODO LJUDJE, KI RAJE HODIJO V SREDOGORJE, IZKLJUČENI IZ ČLANSTVA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE? JOŽICA KABAJ Taborili smo v Bohinju, na prostoru, kjer sem prvič taborila kot enajstletna deklica in spoznala lepoto Bohinjskega jezera in gora, ki ga obdajajo. Takrat sem vzljubila naše Julijske Alpe In visoko gorstvo in jim ostala zvesta vse do danes. S svojim možem Milanom sem nameravala opraviti pot od hotela na Voglu do Komne po manj znani in obiskani poti in se vrniti k Bohinjskemu jezeru. Dobri znanec zdravnik naju je prosil, da vzameva zraven njegovega štirinajstletnega sina Mihaela, ki je želel iti v planine, pa ni imel primerne družbe. Končno se nam je pridružila še profesorica Vera in skupaj smo se s prvo gondolo povzpeli do hotela na Voglu, V začetku smo bili redkobesedni, ko smo koračili po spodnji poti proti planini Zadnji Vogel, kjer se je včasih paslo precej živine. Odtod nas je pot vodila po serpentinah na Konjski vrh, kjer smo si privoščili kratek počitek. Travniki ob poti so bili v juliju posejani z najrazličnejšim planinskim cvetjem — od prvih pomladanskih alpskih zvončkov in anemon, kjer so se še vedno tajala snežišča, pa do bujnega poletnega cvetja — planinskega lanu, pogačic, svišča, sleča, kranjske lilije, murke in drugega cvetja. Tedaj se je Mihaelu razvezal jezik in opozarjal nas je na vse te cvetice. Ne samo da je vse poznal, tudi latinsko in nemško ime je vedel za vsako. Ostrmeli smo ob tem znanju in navdušenju za planinsko floro. Povedal nam je, da ga je mama zdravnica tako učila in mu vcepila ljubezen do gora in vsega, kar je v njih. Naša tura je postala izjemno zanimiva, še posebno, ker je bil prekrasen dan, nas pa so obdajale vse Bohinjske gore s Triglavom tam daleč na severu — bit je v soncu ves bel in čist. Kljub vročini, saj ob poti ni bilo ne drevja in sence, smo biti vsi srečni, da smo doživeli tak dan Ostal mi je v lepem spominu na najino najlepše doživetje v gorah. Pot je bila prek planine za Migovcem in planine Govnjač do Komne kar precej dolga, tako da smo prišli v dom na Komni utrujeni, oznojeni, žejni in lačni, vendar bogatejši za spoznanje, koliko lepot je v naših gorah, pa naj bodo to skala, travnik, cvetje ali živali. Mihael nas je naučil opazovati to, kar se dogaja okoli nas, in hvaležni smo mu, da nas je na zanimivosti opozarjal tako mlad fant. Žal nismo srečali nikogar, pa bi vsakemu svetovali in privoščili, da vidi to razkošje cvetja na lepi, ne preveč zahtevni planinski poti. Ko smo se s Komne po serpentinah vračali v Bohinjsko dolino, smo srečali mlado družino s tremi otroki. Najstarejša deklica je končala prvi razred, deček je bil star okoli štirih let, dveletno dete pa sta izmenoma nosila oče in mati, malo pa je hodilo tudi samo. Prihajali so s Triglavskih jezer, kjer so prenočili, čez Komno in se vračati v Bohinj. Ko smo se ustavili v planinski koči pri Savici, je vsa družina prikorakala — — tudi najmlajši — in takrat smo izvedeli, da so ti otroci vnuki oskrbnika te postojanke. To dvojno doživetje nas starejših ljudi ob znanju mladega fanta, ki bo gotovo svoje znanje še krepko izpopolnil, in otrok, ki so opravili zanje zahtevno pot od Triglavskih jezer prek Komne v planinski dom pri Savici, mi je dalo misliti ob sestavku Aleša Rotarja: Temelj že, toda ... (objavljenem v 9. številki PV). Pisec meni — vsaj tako sem razumela — da bi moralo biti slovensko planinsko društvo samo za kvalitetne, sposobne planince-alpiniste, in da naj ne bi šlo v širino z veliko članstva, ki ne zmore težjih planinskih podvigov. Res prihajajo v gore tudi ljudje, ki niso dovolj pripravljeni za težje poti ali pa raje hodijo na izlete v sredogorje. Ali naj bodo zato izključeni iz članstva v slovenski planinski organizaciji? Taki planinci, kot je Mihael, ki je medtem že opravil vodniške tečaje, in otroci, ki jih starši pravilno navajajo na hojo v gore, so gotovo dobri člani Planinske zveze Slovenije. Če ne bodo postali vrhunski alpinisti, pa bodo gore ljubili, jih spoštovali, se znašli tudi v težjih situacijah — v snegu, megli, brezpotju, mrazu — in prispevali k ugledu našega planinca v svetu. BJELOLASICA IN MATIČ POLJANA Bjeiolasica (1534 m), najvišja gora v Gorskem kolerju, Je dobila ime po ozkem svetlem hrbtu, ki so vije med gozdom, Matlč ooljana (11130 m) pa |e ljubka, z gozdom obkrožena dolina. Tja se pride Iz Mrkoplja. Pot lahko nadaljujemo do Bjelolasice, in sicer mimo Beg o Vega Razdolja In Vrboske paljane, od koder vodi na vrh gorska steza. Z vrha teče steza do nove planinske koče Jakoba Mfhelčiča. Na Sjelolasico In Matič poljano je mogoče priti tudi z avtobusom, pot pa Je tako lepa, cia naj vozilo tudi malo počije. i c _m v dM ČLANSTVO JE PRITEGNIL H GRADNJI PLANINSKEGA DOMA UMRL JE FRANC ČADEJ V drugi polovici septembra nas je zapustil Franc Ča-dej. Leta 1950 je bil med ustanovitelji Planinskega društva Zabukovica, in takoj na začetku je prevzel odgovorno nalogo — markirati in urediti planinske poti. Leta 1959 je postal predsednik društva, in to v najbolj kritičnem času, saj je število članstva zelo upadlo. Pod njegovim vodstvom so začeli razmišljati o svoji planinski postojanki. Sprva so načrtovali dom na Bukovici, kasneje so se ozirali proti Gozdniku, tu opravili že precej dela, a so gradnjo leta 1953 opusi///. Pričeli so graditi planinski dom na Komu, kjer je z leti zrasla mogočna postojanka. Ko je delo društva dodobra zaživelo, je prepustil mesto drugim. Leta 1972 je ponovno prevzel odgovorno funkcijo v društvu — postal je podpredsednik društva, ki je v nesrečah izgubilo svojega tajnika, gospodar/a in predsednika. Ni se izpostavljal, ni silil v ospredje, tiho, neumorno je delal za planinstvo, v najhujših trenutkih je stopil na čeio društva, pomagal je prebroditi krizo in se zopet umaknil. Ni se kitif z visokimi odlikovanji, ponosen je bil na srebrni častni znak in na diplomo Planinske zveze Jugoslavije. Poslovili smo se od predsednika, ki je postav// temelje sedanjega planinskega društva, ki šteje več kot 1500 članov; ki je članstvo pritegnil h gradnji planinskega doma, ki je skušal na vsakem koraku dokazati, da društvo živi in da ima svoje svetle cilje. F,anc Ježovnik NJEGOV POZDRAV »KAKO STE KAJ, OTROCI« NAS JE VEDNO SPRAVIL V DOBRO VOLJO LUDVIKU RUTARJU V SPOMIN_ Tretjega oktobra 1986 smo se na ie-škem pokopališču poslovili od Ludvika Rutarja, klenega moža, dobrega pedagoga, zagnanega kulturnika in planinca. Rojen 21. avgusta 1905 na Grahovem ob Bači je že kmalu po končanem učiteljišču spoznal krutosti italijanskega fašizma. Ker je odklonil vpis v fašistično združenje učiteljev, se je moral zagovarjati pred sodiščem. Pred obsodbo pa je pri bežal v Jugoslavijo. Zaradi svoje pripadnosti ni bil naklonjen takratnemu Ko-roščevemu režimu, zato zanj ni bilo službe učitelja. Preživljal se je z raznimi priložnostnimi deli na žagi, železnici in pri cestnem podjetju. Leta 1930 je dobil službo učitelja v Sevnici, od leta 1933 dalje pa se je za stalno naselil v Lescah. Z ženo Pavlo sta podpira I a brezposelne, ki so prav tako kot on pribežali iz Italije. Dajala sta jim hrano in pomagala pri iskanju zaposlitve. Leta 1941 je bil z družino pregnan v Srbijo, kjer se je takoj aktivno vključil v odpor kot obveščevalec in kasneje kot organizator slovenskega dela OF v Smederevski Pafanki. Po končani vojni se je vrnil v Lesce in bil šolski ravnatelj do upokojitve leta 1955. Med tem časom je bil dve leti na Primorskem, kamor je bil poslan organizirat slovensko šolstvo. Zelo si je prizadeval za kulturno življenje na vasi, bil je režiser, igralec in organizator številnih prireditev. Njegovo delovanje v planinskih vrstah je bilo pestro. Ze pred vojno je po si al član društva in vodil šolske otroke na izlete v hribe. Pri tem jih je poučeval o naravi in življenju v gorah. Tako je marsikoga navdušil za to lepo rekreacijo. Po vojni se je takoj ponovno vključil v društveno delo. Svoje bogate življenjske izkušnje, široko znanje in razgledanost je znal preliti v obnovo planinstva. Kot odbornik upravnega odbora in predsednik nadzornega odbora je vedno znal preudarno svetovati v pomembnih odločitvah. Ostre debate je znal hudomušno umiriti in pravilno usmeriti. Ko je prihajal na seje, nas je že njegov pozdrav »kako ste kaj, otroci« spravil v dobro voljo. Na društvenih izletih je vedno znal pripovedovati kaj zanimivega, obenem pa je obujal spomine na dni, ki jih je preživel v gorah in ki so mu resnično veliko pomenili. Aktiven odbornik je bil do svoje 80-letni-ce. Za predano delo v planinstvu ga je društvo imenovalo za častnega člana, prejel je najvišja priznanja PZS in PZJ. Zadnje priznanje je bita spominska plaketa PZS ob njegovi 80-letnici. Poleg planinskih odlikovanj je prejel tudi dve državni in številna druga priznanja. Verena Mencinger ŽELEL JE PREHODITI VSE NAŠE HRIBE ZADNJA POT dr. MARJANA OGRIZKA 22. julija je napisal listek s sporočilom, da odhaja v hribe. Ni se vrnil ne naslednjega dne, ne dneva zatem. 24. julija je Gorska reševalna služba pričela reševanje. Hitro so izvedeli, da je Marjan noč prespal v Vratih. Nato se je Hudovemik s pomnil, da je pogosto omenjal vrh nad Dovjem, začetek gorskega hrbta Skrlatice nad slapom Peričnik, koder je žele! najti prehod v Gozd Martuljek. Tam so na ozkem slemenu našli njegov čevelj, njega pa kakih sto metrov niže pod steno na grušču. Omahnil je, ko se mu je čevelj zagozdi! v rogovilo in ga je hotel izmotati. Na tem vrhu je bil že velikokrat. Morda se mu je zdelo, da bo moral po 60. letu ubirati lažje ture. Za 60-letnico je še plezal Slovensko smer v Severni triglavski steni in vodil kranjsko ekspedicijo na italijanski ledenik Bernino. Ze mlad je z Orlom preplezal Severno steno Triglava. Hribom je ostal zvest do konca. Strumen korak, fotoaparat okrog vratu, trma so bili njegovo geslo. Turo si je do zadnje podrobnosti zamislil doma. Po poti ni bilo nobenih improvizacij. Želel je prehoditi vse naše hribe, hoditi po poteh, kjer ni hodil še nihče, se spustiti s Storžiča v dolino Kokre, prehoditi vsa tista neskončna prostranstva vrhov in slemen, koder ne teče transverzala, kjer ni vpisnih knjig in žigov, kjer je narava neokrnjena, kjer se gams ne boji, kjer rastejo nenavadne rože. 22. julija popoldan je zložno šel pod Galerijami, se oziral v Cmirovo kuhinjo, se napil studenčnice pri Marijinem studencu, globoko vdihaval opojna olja gozdov, se oziral kvišku in razmišljal, na katerem vrhu še ni stal, kje ga je zajel gorski vihar. Vedno je spoštoval pravila igre, gore pa so mu utrnile življenjsko pot. Dr. Boris Ogrizek IZLET NA UČKO ČETRTEGA POHODA NA NAJVIŠJI VRH ISTRE SE JE UDELEŽILO KAR 151 MLADIH ILIRSKOBISTRIŠKIH PLANINCEV V nedeljo, 21. septembra 1986, smo se zjutraj odpeljali na izlet na 1396 metrov visoko Učko. Ko smo prispeli, je bilo tam mnogo ljudi. Ob vsaki strani ceste so bili parkirani avtobusi Iz različnih mest. Pridružili smo se stotinam planincev iz mnogih krajev naše domovine, ki so se udeležili četrtega spominskega pohoda na vrh svobodne Učke. Pohod so pripravili v spomin na pomembne medvojne sklepe Istra-nov, da se po vojni Istra priključi Hrvatski in Jugoslaviji. Poldrugo uro smo hodili skozi gozd, se vzpenjali in globoko pod seboj opazovali Kvamerski zaliv in otoke Krk, Cres in Bab. Na vrhu Učke je bila proslava, udeležilo se je je več tisoč ljudi; gnetli smo se na majhnem prostoru Učkinega vrha ob znanem razglednem stolpu. Slovenske planince smo zastopali udeleženci iz Ilirske Bistrice, Sežane, Kopra in Ljubljane. Iz Ilirske Bistrice nas je bilo kar 161 mladih planincev. Po proslavi smo se spet odpravili na pot do avtobusov. Nato smo se odpeljali do Istrskih Toplic, kjer smo se nekateri kopali. drugi, če so hoteli, pa so šli na vrh strme visoke skale. Legenda pripoveduje o nesrečnem dekletu, ki je skočilo s skale In se ubilo. Domov smo se vračali skozi sivo Istro, mimo Buzeta, prečkali Čičarijo pri Vodicah — in že smo bili doma. Mojca Slavec, OŠ Dragotina Ketteja, Ilirska Bistrica VZORNO SODELOVANJE USPEL NAGRADNI NATEČAJ NAZAJ V PLANINSKI RAJ V SKD SIMONA KOSA V POD-BRDU 6 PLEMENITO DEJANJE PD PODBRDO, KI JE ŠOLSKEMU DRUŠTVU PODARILO DENAR ZA NAGRADE Velikokrat slišimo in beremo, kako naj bo šola in skrb za mlade obveznost nas vseh. Kako se te lepe besede včasih uresničijo, dokazuje naslednji primer V počastitev 80-letnlce smrti pesnika Simona Gregorčiča je Šolsko kulturo društvo na osnovni šoli Simona Kosa v Podbrdu razpisalo nagradni natečaj Nazaj v planinski raj. Pisni in likovni izdelki naj bi pripovedovali o gorah. Za gmotno pomoč smo zaprosili Planinsko društvo Podbrdo, saj so vabljive nagrade gotovo močna motivacija. Bili smo res prijetno presenečeni. PD Podbrdo se je izkazalo. Z dode- ljenim denarjem smo kupili dva nahrbtnika, dva para smučarskih palic, pet kap in dva para toplih nogavic. Razstavljene nagrade so zbujale skomine. Od 160 učencev jih je v nagradnem natečaju sodelovalo kar 89. Vseh enajst nagrad smo z lahkoto razdelili. Veselju učencev, ki so prejeli nagrade, se pridružuje tudi prijeten občutek organizatorjev, da je natečaj uspel. Zato javna in iskrena zahvala Planinskemu društvu Podbrdo! Mentorica SKD: Marta Berginc PRVONAGRAJENI PRISPEVEK . \azaj o planinski raj Dolgo sem ¡o že opazovala. Zmeraj enako lepo. Tako blizu in tako daleč. Spokojno pod debelo snežno odejo, o žar/eno od sonca, zavito v meglo. Črna prst, naša gora, ki te vabi, brž ko zaslutiš, da so trenutki v njenih pobočjih, poraslih s travo in planinskim cvetjem, doživetje. Veš, da v njenih skalnatih pečinah lahko poiščeš planiko, sedeš nad globino in zavriskaš, da odmeva. Potem spet verjameš, da je Kekec res živel, da je ugnal Pehto in Bedanca. Sedaj ko pišem, se spominjam jutra, ki nam ni bilo čisto nič naklonjeno. Kisel meglen dan je bil. Lucije ni bilo; ko smo jo prišli iskat, se je ravnokar prebudila. Marko, prijatelj s Štajerskega, Tonči, Lucija, Martina, Miha in jaz. Vesela druščina, ki se odpravlja v planine. Hoja po rosi, po mračnem gozdu, saj sonce ni in ni hotelo priti, pa je bil zato pomenek toliko bolj živahen, hoja pa hitra, kakor da se nam mudi. Marko je bil še najbolj utrujen, ampak se mi zdi, da ne od hoje, le od petja. Vso pot nam je predstavljal kar pisan izbor pesmic. Potem je deževalo in niti enemu ni prišlo na misel, da bi se vrnili, Premraženi in mokri, pa vseeno nasmejanih lic, smo posedli v toplo zavetje koče. Malica je dolgo trajala in topel čaj /e bil tako dober. Potem je začela padati toča. Prijetno je bilo gledati debele bele kepice, ki so se kot za stavo vsule z neba. A za dežjem posije sonce. Začelo se je /asniti, In naša pot se je nadaljevala. Rod/ca, Vogel — vse kot na dlani. Pa smeh, največkrat namenjen meni, saj je bila pot spolzka, a jaz večkrat na zadnji plati kot na nogah. Ločili smo se: eni so odšli proti Bačar-skemu sedlu, Lucija, Tone in jaz pa v Bohinj. Toda nismo prišli na cilj. Odpravili smo se na planino za Liscem, na zelena smučišča Koble in naposled na Bačarsko sedlo ter nazadnje domov. Ker poti nismo poznali, smo šli kar na srečo in večkrat zašli. Toda srečno smo prispeli domov. Planine učijo, pravijo. Učijo vztrajnosti, poguma in dobre volje. Rada verjamem pesniku, ki je zapisal: Nazaj v planinski raj. Moja planinska druščina je gotovo istih misli. Moja mama pa misli drugače in pravi: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor.« A jaz zdaj ne držim več z njo in se raje pridružujem svoji starejši sestri, ki si je rek obrnila po svoje, in sicer tako: »Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, a še veliko bolj tisti, ki ostane dol.« In prav ima. Ne hoditi v gore je prav tako kot imeti polne police knjig, pa nobene odpreti. Zato še enkrat: »Nazaj v planinski raj!« Po/ona Freiih, 6. razred, Osnovna šola Simona Kosa, Podbrdo 523 SREČANJE GORSKIH REŠEVALCEV NA KRNU MINI ELEKTRARNA NA VETER V oktobru 1986 je bito v Kranju srečanje predstavnikov Gorske reševalne službe — Koroške enote za letalsko reševanje v gorah — s predstavniki Gorske reševalne službe Planinske zveze Slovenije. Avstrijske predstavnike je vodil dr. Kurt Delisch, v skupini pa so bili piloti, predstavniki žandarmerije in Rdečega križa. Od naših so bili navzoči predstavniki RSNZ, UNZ Gorenjske, komisije za GRS pri PZS in piloti helikopterja. Goste so pozdravili: predsednik PD Kranj Franc Ekar, načelnik letalske enote milice Miro Završek in predstavnik UNZ l. Milič. Na srečanju so udeleženci izmenjali izkušnje ter se dogovorili o medsebojnem sodelovanju, pogovorili pa so se tudi o nadaljnjem razvoju helikopterskega reševanja v gorah. P To se ni zgodilo v Houstonu, ampak na Krnu. Podjetni goriški planinci so poleg GomiŠčkovega zavetišča |2210m). tik pod vrhom Krna, postavili mini elektrarno na veter, ki oskrbuje zavetišče z elektriko. Vetrnica je pričela obratovati — po daljšem testiranju v različnih vremenskih razmerah — septembra letos. Pobudo za projekt je dal letošnji oskrbnik zavetišča Miro Fratina iz Kobarida, napravo pa je skonstruiral Miro Suligoj iz Šempetra pri Gorici ob pomoči sodelavcev. S to izvirno rešitvijo se je potrdila možnost uporabe vetra kot energetskega vira. Nakazana je tudi alternativna pot reševanja energetskih zagat visokogorskih posto- 'ank- Jurij Simac PLANINSKI TABOR NA VRŠIČU Planinsko društvo Gornji Grad vsako leto organizira za pionirje letni tabor v gorah. Letos sem se ga udeležil prvič. Bivali smo v Poštarskem domu na Vršiču, ob tem pa imeli več izletov. Obiskali smo Planinski muzej v Trenti, botanični vrt Juliana, izvir Soče in pa vrhove Prisank, Jalovec, Mato Mojstrovko in Bavški Grintovec, V devetih dneh, kotikor smo bili na Vršiču, so mi ostali najbolj v spominu bivanje v vrtni hišici pri Poštarskem domu, zahtevna pot skozi Prisankovo okno na Prisank, dolga pot z Vršiča na Jalovec, oskrbnik pri koči na Spičku, ki nas je zabaval, da smo se nasmejali do solz, planike, ki smo jih videli na grebenu Jalovca, grmenje malo pod vrhom Bavškega Grintovca, ko smo se zaradi varnosti raje vrnili v dolino, in pa seveda kopanje v hotelu Lek v Kranjski Gori, kjer smo poškropili z vodo tudi strop. Na taboru je bilo lepo in upam, da so ga bom tudi drucjo loto udslsžil, - p ^ Mladi gornjegrajski planinci — udeleženci planinskega tabora na Vršiču PLANINSKO SREČANJE V GORAH NAD HRASTNIKOM V nedeljo, 21. septembra 1986, Je Planinsko društvo Logatec organiziralo izlet v neznano. V čudovitem sončnem vremenu se je zgodaj zjutraj zbralo 53 logaških planincev. Za kraj izleta od udeležencev nI vedet nihče, razen organizatorja. Med vožnjo je moral vsak pisno ugotoviti kraj Izleta. Kdor je uganil, je prejel lepo nagrado, To ni uspelo nikomur. Pot je vodila proti Litiji In po lepi zasavski cesti skozi revirsko dolino v Hrastnik ter naprej v Dol pri Hrastniku in skozi vas Marno na Gore (791 mj. V Dolu so nas čakali dolski planinci in nas spremljali do vrha. V prisrčnem pozdravu nam je Drago Kozole, podpredsednik Planinske zveze Slovenije in član odbora PD Dol, prizadevni planinec in organizator planinstva v tem kraju, orisal zgodovino društva in gradnjo planinskega doma Gore. V nago- voru je omenil tudi delo planinskega mentorja Janeza Čanžka ter mu v imenu Med društvenega odbora zasavskih planinskih društev podelil visoko priznanje — zlati znak MDO zasavskih planinskih društev. Tajnik PD Logatec Tone Bupnik se je zahvalil za prisrčen sprejem planincev iz PD Dola, Nato so sledile družabne igre in pesmi, domači muzikant pa je skrbel za razvedrilo, medtem ko je kuhar Silvo skrbel za že dokaj lačne želodce s pripravami na ražnju. Topli obrok so nam pripravili dolski planinci. Vse je potekalo v sproščenem ozračju in tako smo v prelepi naravi uživali vsi udeleženci srečanja. Pozno zvečer smo se poslovili od naših iskrenih planinskih prijateljev. Udeležba je bila zadovoljiva, toda pričakovali smo več mladih planincev. J. Č. plamskt terato© KNJIŽICA ZAVAROVANE RASTLINE TUDI V ANGLEŠČINI IN NEMŠČINI O knjižici Zavarovane rastline, ki jo je napisal Peter Skoberne In izdalo Planinsko društvo Škofja Loka, je Planinski vestnlk (1984, št. 5) že pisal. Dve leti po izidu v slovenskem jeziku lahko z veseljem poročamo še o dveh novih izdajah v tujih jezikih: v angleščini (Protected Piants, prevedel Marjan Golobič) In v nemščini (Geschützte Pflanzen, prevedla Doris Debenjak). Oba prevoda je izdalo že omenjeno Planinsko društvo Škofja Loka, kjer so knjižice tudi na voljo (tuji Izdaji sta po 300, slovenska po 200 dinarjev). V kratkem uvodnem delu se seznanimo z vzroki ogroženosti posameznih rastlinskih vrst, s fitogeografskimi območji Slovenije in z višinskimi rastlinskimi pasovi. Barvne fotografije in jedrnati opisi zunanjega videza, oznaka rastišč, razširjenost v Sloveniji in od kdaj je vrsta zavarovana, pa nam predstavijo večino rastlin, ki so pri nas zavarovane. Planinska društva bodo po svojih kočah lahko razširita ponudbo tako potrebne vzgojne literature tudi za tuje planince In obiskovalce, ki bi se radi seznanili vsaj z drobcem našega bogatega in pestrega rastlinskega sveta, ga občudovali In hkrati tudi varovali. Nada Praprotnjk NASE PLANINE 7—8/1986: 100. OBLETNICA DRUŽENJA ZAGORSKIH PLANINCEV IN ŽELEZNICE Letošnja četrta dvojna številka revije Naša planine, ki jo izdaja Planinska zveza Hrvatske, prinaša zanimiv sestavek o Monl Blancu In njegovi dvestoletni zgodovini, poročilo o Iskanju himalajskega prelaza Meso Kanto ter sestavek o Snežniku pozimi. Med zanimivejše sestavke sodita tudi članek Franja Marclrisa ob 100. obletnici zagorskih železnic ter poročilo o mednarodnem srečanju prosti h plezalcev v mestu Montserratu v Španiji. Srečanja so se udeležili tudi planinci Iz Hrvatske ter predstavili Klek, Marjan. Mosor, Kozaro in Paklenico, Temu sledi sestavek o koncertu Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana, ki je pod vodstvom Sama Hubada koncert i ra I v Postojnski jami. Tudi speleologi bodo našli zapise zase. Zadnji del revije sestavljajo članek o ogroženem podzemlju v Dalmaciji, novice ter novo nadaljevanje o zgodovini Planinske zveze Hrvatske. Tokrat je na vrsti pregled dela v letu 19B5, ki je, kot ponavadi, tudi tokrat opremljen s Številnimi folografijami in risbami. s| NAŠA POTA 1/86: PO 40 LETIH DELOVANJA IMAJO HRASTNIšKI PLANINCI SVOJE GLASILO Hrastniški planinci so menili, da ni nikoli prepozno in so se v 40. letu delovanja svojega društva odločili izdati društveno glasilo. Tako je pred nami prva številka njihovega glasila Naša pota. Najprej nas seznanijo z nastankom In namenom revije ter s tem, kako si jo zamišljajo. Nato nam predstavljajo Planinsko društvo Hrastnik in njegovo planinsko dejavnost. S krajšimi sestaviti se zalem predstavljajo tudi mladi planinci. Sledita sestavka o pohodu šolske mladine v Kumrovec In Q 3. juliju — dnevu rudarjev. Zadnji de! revije prinaša nekaj šal, društveno kroniko, ki govori o sto ženskah na Triglavu, ter seznam najstarejših društvenih planincev, med katerimi so kar štirje BO-letniki. in seznam planincev PD Hrastnik, prejemnikov priznanj PZS v letu 1986. n v FERRAL1T DANES 9/86: LITERATURA ZA LJUBITELJE PLANIN Septembrska številka Ferrallta, glasila delavnega kolektiva Ferralit iz Žalca, prinaša med planinskimi novicami obširno poročilo o potepu po triglavskem pogorju in zapis s pohoda na Mont Blane, za ljubitelje planinske literature pa seznam knjig, vodnikov, dnevnikov In zemljevidov, ki jih je bilo mogoče kupiti po ugodnih cenah. N. V. LE MONDE: MONT BLANC V OONJU Pariški Le Monde (S, avgusta 1996) prinaša tole poročilo o svečanosti ob 200-letnici prvega vzpona na Mont Blanc. najvišji vrh Evrope: »Neponovljiva predstava ot> tem častitljivem jubileju je tako rekoč .rehabilitirala' navezo Jacquesa Balmata in Michela Gabriela Paccarda iz leta 1786 — podvig obeti montblanških junakov je bil namreč vse doslej nekako v senci Balmatovega in de Saussurovega uspeha leto zatem. Organizatorji svečanosti so med drugim priredili v Chamonixu In na vrhu .strehe Evrope' veličasten ognjemet, v siju posebnih raket in svetlobnih bomb pa so žareči vrh Mont Blanca lahko videli četo v Ženevi in Lyonu. V posebni oddaji, posneti prav na vrhu, je sodelovalo 25 znanih gornišklh in športnih imen, med njimi tudi zmagovalec Anapurne Maurice Herzog in astronavt Patriok Baudry. Za varnost Je bilo poskrbljeno s celo vrsto helikopterjev, nekaj zdravniškimi ekipami In številnimi šotori.« .¡e5 OEAV: ZDRAVJE V GORAH Peta številka (seplember-oktober) dvomesečnika OEAV. glasila Avstrijske planinske zveze, prinaša precej zanimivega predvsem za tiste, ki bi se na izletih ali plezariji v gorah radi obvarovali posledic močnih sončnih žarkov In slepeče svetlobe. Prav tako Je koristen prispevek, ki opozarja na pravočasno In primemo kondicijo pred vsakim gorskim podvigom. .ješ IZ PISARNE PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE V korist Planinskega vestnlka so odstopili avtorski honorar: dinarjev Metka Valentlnčič, Novo mesto........................................6.000 Marina Kranjec, Ljubljana............................................1.603 Srečko Pungartnik, Maribor..........................................6.000 Daša Šter, Kranj....................................................5.000 Franc Ekar, Kranj....................................................8.800 Milan Cilenšek, Maribor..............................................8.300 Bojan Brvar, Ljubljana..............................................6.000 Dr. Anton Hauc, Maribor............................................1.000 Ivan Jenko, Bled....................................................1.600 Člana komisije za pota pri PZS: Baldcmir Bizjak, Kranj, in Tone Tomše, Radovljica......................................................9.000 Ivanka Komprej, Prevalje............................................1.500 V gotovini sta v korist Planinskega vestnika prispevali: Sonja Kaizer, Maribor................................................3.000 Mag. Nada Mokos, Zelina — Zagreb..................................1.000 Skupaj..............................................................58.600 V sklad Aleša Kunaverja so darovali: Namesto cvetja na grob Toneta Bučerja: — Tomaž Banovec, Ljubljana........................................5.000 — Albin Vengust, Ljubljana.....................10,000 — Dr. MIha Potočnik, Ljubljana......................................5,000 Namesto cvetja na grob Toneta Bučerja in Mihe Polha: — Miroslav 2olnir, Titovo Velenje..................10,000 Skupaj..............................................................30.000 Avtorski honorar za prispevek, objavljen v Planinskem vestniku, je darovala: Jelka Cesar-Hojca, Erjavčeva koča na Vršiču — Planinskemu društvu Jesenice za obnovo Erjavčeve koče................................3,000 Skupno vsi podarjeni prispevki...... Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujemo. 91.800 SÜDDEUTSCHE ZEITUNG: ALPE — NIČ VEČ NOVIH KOČ V dolgoročnem programu dela Nemške planinske zveze (Deutscher Alpenverein) jo tudi vrata sklepov o gradnji naprav za čiščenje gorskih voda, za odstranjevanje odpadkov in oskrbovanje gorskih koč s sončno energijo. Prav tako je v programu vnovič poudarjena zahteva, naj bo varstvu okolja v prihodnje namenjena večja skrb in naj planinske sekcije (v ZRN jih je 211) ne gradijo novih postojank, pač pa poskrbijo za boljše in bolj učinkovito delovanje sedanjih. Tako naj bi odsiej Sirili rekreacijske zmogljivosti ob visokogorskih kočah, bolj strogo spoštovali prepoved plezanja v določenih obdobjih (v času valjenja ptic na primer) in okrepili oskrbo planinskih postojank s pomočjo helikopterjev, piše Süddeutsche Zeitung. jai SÜDDEUTSCHE ZEITUNG: V HRIBE LE S PRIMERNIMI ČEVLJI Tudi pogovor z vodilnim avstrijskim gornikom Joejem Bachlerjem (objavljen v Süddeutsche Zeitung dne 4. septembra 1966) opozarja na to, da je čevelj v gorah gotovo najpomembnejši del planinske opreme. Strokovnjaki svetujejo: Začetnik naj prične s tako imenovanimi »treklng» Čevlji, ki so odlično nadomestilo za lahek gorski čevelj. Opornik v gležnju naj bo dovolj prožen, noga naj v čevlju čvrsto »sedi«. To pa ne pomeni, da mora biti čevelj tem težjI, čim više plezamo — tudi pri zelo zahtevnih visokih turah je najpomembneje, da čevelj nogo čvrsto oklepa in da ne drsi, pri čemer teža in material nista tako zalo važna, kot mnogi mislijo. DER TOURIST: OKOLJE IN VARNOST V osmi, avgustovski številki mesečnika Oer Tou-rlst, ki ga izdajajo v MDR, sta omembe vredna članek o pravilih, ki jih jo treba upoštevati pri izletih in planinarjenju v zaščitenih naravnih predelih saške Švice, in pa prispevek, ki opozarja na nujno uporabo varnostnih čelad pri plezanju v skalah. Statistike (tudi evropske) namreč kažejo, da bi čelade lahko preprečile marsikatero usodno posledico na videz nedolžnega padca . . , -ješ SKOZI ALPE Mesečnik Alpe [Švicarski Alpski klub ga izdaja v štirih jezikih) objavlja v septembrski številki natančne opise in napotke za plezanje po novih smereh (sedem vrhovj, posebno zanimiva pa je posebna številka Iretjega kvartala, ki prinaša obilo zgodovinskih in praktičnih napotkov ter podatkov o Waadtlandsklh Alpah in možnostih, ki jih to gorstvo ponuja ¡zlatnikom, pa tudi zahtevnejšim plezalcem. ŽIVLJENJE NA VRHU Leta 1979 je francoski zdravnik In alpinist Nicolas Jaoger preživel celih 60 dni na vrhu Huascarana (6766 mt in tako dosegel svojevrsten rekord. Mladega Spanca Fernanda Garrida pa je že dolgo mikalo, da bi ta dosežek potolkel. Januarja In februarja letos mu je načrt tudi uspel — na skoraj 200 m višjem vrhu Aconcague (6960 m) je vzdržal celih 62 dni. Mladi Španec je imel dvakrat na dan radijsko zvezo s prijatelji v dolini, s poskusom pa se je hotel predvsem prepričati o tem, kakšne so psihične In fizične Izkušnje v popolni osamljenosti In na tolikšni višini. J. M., -ješ PREJELI SMO GORA NI NORA... ALI JE RES PAMETNO SILITI ŠTIRILETNEGA OTROKA, DA SE POVZPNE NA TRIGLAV, MALČEK PA SE BOJI IN BRANI VZPONA... Letošnja sezona pohodov v gore se bliža koncu. Vsako leto lahko beremo In sami vidimo, kako je oblegan simbol slovenstva — Triglav. Nanj se valijo različne skupine planincev, npr. dvesto pekov, sto mesarjev itd. Po sili razmer se žal včasih zgodi, da tisti, ki sicer takšnih trum ne ljubimo, za narodov blagor sodelujemo tudi pri izvedbi takšnega množičnega pohoda. Saj ne bi bilo vse skupaj nič posebnega, o gneči na Triglavu vedo vsi dovolj, toda v skupini s skoraj devetdesetimi planinci, ki so se v prvi polovici septembra povzpeli na tako zaželeni vrh, je hodil tudi štirileten otrok. V Vrata smo se peljali z dvema avtobusoma, tako da nas dobra polovica ni vedela za majhnega planinca, ki je moral vstati opolnoči in ponoči kreniti na pot iz Prek-murja proti Gorenjski. V Ljubljani se nas je priključilo za en avtobus. Ob postanku pri slapu Perlčnik smo tisti iz ljubljanskega avtobusa izvedeli za majhnega otroka, »ki bi se rad povzpel na Triglav«. Ker sem bil eden od organizatorjev skupnega izleta, sem se podrobneje pozanimal, kako je prišel zraven tudi otrok. Izvedel sem, da je otrokova mati nadobudna planinka, ki gre že petindvajsetič na Triglav, In da je bila prvič na Triglavu, ko je bila stara komaj šest mesecev. Tudi ona je imela takšno željo kot njen sinko, zato jo je oče nesel v košu na vrh Triglava. Oba starša sta bila še dan pred odhodom opozorjena na to, da ne smeta vzeti s seboj majhnega otroka, toda otrok se je pojavil in bil je tul Verjamete ali ne — malček je pririnil do Kredarice, mati je žarela. Naslednji dan smo ob šestih zjutraj krenili na vrh. V skupini smo bili štirje alpinisti, in dogovorili smo se, da navežemo in varujemo tiste, ki so povedati, da bi se navezane počutili bolj varne. V mojo navezo je bil določen otrok. Pod Malim Triglavom sem vzel Iz nahrbtnika vrv in opremo, da bi formiral navezo, tedaj pa se je otrok z vsemi štirimi in s presunljivim jokom uprl, da ne gre več naprej. Edino pravilno, sem si mislil, toda mati je mislila drugače. «Pa kaj bi rekel dedek, da nočeš iti gor. Poglej, kako visoko si že prišel. Jaz sem bila še manjša, ko sem bila prvič tu!« In tako naprej. Izrazi! sem svoje mnenje, da je veliko bolj pametno, če gredo z otrokom nazaj na Kredarico, ker Triglav stoji in bo po vsej verjetnosti stal še lep čas. človeško življenje pa le nI tako pretirano kratko. Navzoči so se z menoj strinjali, deloma celo otrokov oče. Očitno pa je hišni gospodar misli! povsem drugače, povedal je ugotovitev, da se otrok boji vrvi in vponk in da gre z njo na vrh in pika — na svojo odgovornost! Ob takšni demonstraciji neuklonljive volje si je moral premisliti tudi oče in se je razvezal. Krenil sem s svojo navezo, kajti bil sem že pozen, spodaj na melišču pa sta starša prepričevala malega ljubitelja planin, naj vendar gre na vrh in se neha cmeriti. Celo drugi planinci, ki so krenili s Kredarice za nami in so imeti tudi mlajše otroke, so ga bodrili. Na vrnitvi z vrha, v škrbini med Malim Triglavom in glavnim vrhom, smo se srečali. Držala sta otroka spredaj In zadaj in ga potiskala proti vrhu. Seveda je moral iti na vrh, kako ne bi, saj je bil cela tri leta in pol starejši od svoje mamice, takrat ko je šla ona prvič na Triglav. Zakaj smo pred dvema mesecema brali, kako so umrli štirje Nizozemci? Gore so presenetile že marsikoga in ga bodo še, celo izkušene alpiniste, ki so v gorah skoraj doma. Včasih se mi v kakšni družbi zgodi, da se pogovarjamo o gorah, pa se kdo vmeša in pikro pripomni: »Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor!« Ne vzamem ga resno, toda če malo pomislim, morda ima tudi ta rek kdaj svoj prav. Prisank V DECEMBRSKI ŠTEVILKI PLANINSKEGA VESTNiKA PREBERITE: • Plazovi In njihove posledice v sezoni 1935 86 (Pavle Ssgula) • Alešev sklad — kaj je to? (Matej Surc) • Obisk pri prijaznih oskrbnikih na Kolcah (Milan Gombač) • Predstavljamo Toneta Purga, znanega ptujskega planinca In dolgotrajnega planinskega delavca (Jože Slodnjak) • Kočno — največje presenečenje v letošnji beri najbolj urejenih krajev na Slovenskem (Danica 2orko) • Cerro Torre (Matevž Lenarčič) • In vrsto drugih zanimivih sestavkov §sn?8fflDSii.i!iSi,Bfl ss BBM msm ^Daeg« E>ia asm gg«ysgg ms m e wq ZALOŽNIŠKI ODBOR PRI PLANINSKI ZVEZI SLOVENIJE ponuja vsem planincem letošnje nove izdaje: ZEMLJEVIDI • KAMNIŠKE IN SAVINJSKE ALPE 2 OBIRJEM IN PECO (1986) Nova, zelo popravljena izdaja v merilu 1 :50,000. K prejšnji izdaji smo prejeli zelo veliko popravkov, predvsem glede poti, in so v novem zemljevidu vsi upoštevani. Cena zemljevida 800 dinarjev • POSAVSKO HRIBOVJE Povsem na novo izdelan zemljevid Posavskega hribovja od Ljubljanske kotline do Sotle v merilu 1 :50 000. Na severu zajema ozemlje do Savinje, pritoka Vo-glajne in Sloma ter prek Rogatca proti vzhodu, na jugu pa velik del Dolenjske. Zemljevid je pomembno dopolnilo h knjižici Vodnik po Posavjg. Cena zemljevida 800 dinarjev • JULIJSKE ALPE — BOHINJ Ponatis zemljevida, ki je bil razprodan, z nekoliko popravki. Zaobjema Bohinjski kot In Fužinske planine. Cena zem[jev)da 600 dinarJev PRIROČNIKI ZA PLANINCE m SNEG, LED, PLAZOVI Inž. Pavle Segula se že dolga leta ukvarja z vprašanji nevarnosti v gorah pozimi, ko se povsod nakopičita sneg in led in se prožijo plazovi, posebno zgodaj spomladi. O tem še vedno vemo premalo. Avtor je zbral najnovejše izsledke o teh vprašanjih, predvsem, na kaj moramo biti sami pozorni v zimskih razmerah v gorah in kako se lahko sami zavarujemo pred nesrečo in se včasih celo sami rešimo iz plazu, če smo dovolj poučeni in če znamo. Cena priročnika 1500 dinarjev • SLOVARČEK ZA PLANINCE Priročna izdaja planinskih izrazov v treh jezikih; slovenščini, italijanščini in nemščini — trije snopiči v enem ovitku; vsak ima približno 95 strani in v vsakem je eden izmed treh jezikov natisnjen v prvem stolpiču po abecedi. Tako lahko takoj najdemo, kar želimo in potrebujemo, bodisi pri hoji v tujih gorah ali pri branju tuje planinske literature. Delo je pripravil Tržačan dr. Franco Slataper v sodelovanju s člani planinskih društev treh dežel — Slovenije, Julijske krajine in Koroške v Avstriji. Cena slovarja 1500 dinarjev SPORT IMPORT Ges.m b H A-8020 Graz. Elisabethinerg. 22 Tel. 0316/914177. Telex 3123206 Telefax 316917206 NORTHLAND ima izbiro! Puhaste bunde, hlače, plašči in vetrovke. Naravna oblačila polnjena z gosjim perjem