Leto XIX.
OKTOBER 1970
Cena 0,20 din
Iz preteklosti se poraja
prihodnost
r
h
Zn tovarniški praznik — 20- letni c o s a moup ravlj a nj a čestitajo vsem aktivnim in ze upokojenim članom delovne skupnosti
V
UPRAVA PODJETJA DRUŽBENO POLITIČNE ORGANIZACIJE V PODJETJU UREDNIŠTVO KONOPLANA
J
Na letošnji tovarniški praznik slavimo obenem pomemben jubilej: 20 let je minilo, odkar je kolektiv prevzel v svoje roke upravljanje podjetja. Ta pomemben zgodovinski trenutek smo sklenili še posebej proslaviti z vrsto akcij: najprej in predvsem seveda z organizacijo našega vsakoletnega »tovarniškega srečanja« z nekdanjimi sodelavci — upokojenci, dalje z obiskom vseh tistih naših sodelavcev, bodisi aktivnih bodisi že upokojenih, ki jih je bolezen priklenila na posteljo in dom, pa tudi z vrsto športnih prireditev. Ta dan smo tudi člani uredniškega odbora proslavili v intimnem krogu — z organizacijo našega vsakoletnega izleta. In navsezadnje je počastitvi tega dneva namenjena tudi pričujoča številka Konoplana. Zato smo bili prisiljeni izpustiti iz nje vse, kar ni neposredno vezano na rok objave, tako zlasti nadaljevanje članka o pristojnosti svetov in našo standardno rubriko o strokovnih službah podjetja.
Ta številka skuša v sebi zgostiti vse tisto praznično razpoloženje, ki nas je obvladovalo te dni. Predvsem pa je ta številka namenjena našim nekdanjim sodelavcem — upokojencem, katerih življenje in delo sta bistveno prispevala k izgraditvi današnjega dne. In ko se naša misel obrača nazaj v preteklost, na dan dejavne uresničitve notranjega bistva naše revolucije — vzpostavitve delavskega samoupravljanja, se ji obenem v njem že kažejo zametki našega jutrišnjega dne. V njegovem zanosu moremo namreč že jasno slutiti prihajajočo pomlad nastopajoče odprte človečnosti.
Urednik
Dan
upokojencev -Umag 1970
Bralci Konoplana se gotovo spo-
minjajo, kakšnega velikega zadovoljstva je bila deležna lanskoletna odločitev podjetja, da svoje vsakoletno »tovarniško srečanje« z nekdanjimi sodelavci-upokojenci organizira v obliki skupnega izleta v naš počitniški dom v Umagu. Ko je ing. Janko Ukmar takrat zastavil posameznim udeležencem izleta vprašanje, ali so zadovoljni s takšno obliko našega srečanja, in jih pobaral, kakšne želje imajo za naša prihodnja srečanja, so bila mnenja vseh nedeljena: Izlet mi je zelo všeč! Srečanje v obliki izleta mi je zelo všeč. Pa ne samo meni, temveč vsakemu, s katerim sem govoril. Zahvaljujem se vsem organizatorjem in upravi za tak prisrčen in izviren način srečanja. Za nas je to veliko in lepo doživetje. Zelo sem zadovoljen! Lahko rečem, da smo res vsi izredno zadovoljni. Kar solzna sem bila v začetku od sreče. Še si želim takšnih srečanj. Današnji izlet bo zame nepozaben. Krasno! Še nikoli tako! Samo to in nič drugega ...
Vsekakor so bile te in takšne izjave ter nedvoumne želje naših nekdanjih sodelavcev jasen kažipot delavskemu svetu podjetja, ko je odločal o letošnji organizaciji tega tradicionalnega »tovarniškega srečanja«: Vsem je bilo samo po sebi umljivo, da povabimo letos naše upokojene sodelavce spet na morje, v naš prelepi Umag.
Pogrnjene mize že kličejo k obedu. Po veselih obrazih družbe na naši sliki lahko sklepamo, da jim bo dobro teknilo.
Na sliki (od leve proti desni): tov. Vrhovnik Stanc, Kokalj Ferdinand, Reš Albert in Ručman Rudolf
dan, medtem ko nas je s prijetno pozornostjo vabil v goste, velik napis razpet nad cestiščem: »Dobrodošli!«
Ker me je zanimalo, kako so naši gosti prestali to dolgo in kljub vsemu veselemu razpoloženju vendarle tudi utrudljivo vožnjo, sem se s tem vprašanjem takoj po prihodu vsakega avtobusa pred naš počitniški dom obrnil na marsikoga od njih. Njihovi odgovori so me po pravici povedano kar malo presenetili. Nihče od njih se zaradi napornosti vožnje ni pritožil, kaj šele zaradi kakršnekoli slabosti! In med njimi so bili tudi taki, ki jim tega že z ozirom na njihova leta in zdravstveno stanje nikakor ne bi prisodil! Pa kaj bodo leta in zdravstveno stanje, ko pa so srca mlada! Da, zares, ta dan se je nedvomno izpričalo: »Stari Induplatovci« so še pošteno korenjaški, njihova misel in srce sta odprta, še vedno prežeta z resničnim mladostnim ognjem. Prav vsi so mi odvrnili: Hvala, dobro! Vožnja je bila lepa, čudovita! Pritožbe so letele kvečjemu na račun teh nesrečnih tovornjakov, ki so s svojo počasnostjo že tako in tako splošni predmet spotike vseh drugih vozačev.
Takoj po prihodu smo naše goste povabili za iz miz improvizirani »štant« na prostem, da si malce okrepijo telo in privežejo dušo! Pa tudi
In kot nas je smehljaje pozdravilo sonce, nam je že pred vhodom v naš počitniški dom zaželel kar najbolj veder dan, medtem ko nas je s prijetno pozornostjo vabil v goste, velik napis razpet nad cestiščem: »Dobrodošli«.
Kakor lani tako se je tudi letos odpravilo na dolgo pot proti morju 5 povsem polnih avtobusov. Prav tako je tudi letos imel vsak avtobus svojega posebnega vodiča, enega od predstavnikov podjetja, ki je skrbel za dobro počutje potnikov. Iz razmeroma hladnega podnebja, ki jih je spremljalo dobršen kos poti, so avtobusi eden za drugim pripeljali v sončen, takorekoč še čisto poleten dan v Umagu. In tokrat v nasprotju z lanskoletnim izletom, ko je dežna ploha prisilila njegove udeležence, da so vedrili v našem domu in pod platneno streho za njim, je vreme ves dan »držalo«, da smo lahko vsi v tem že posezonskem času občutili pravo obmorsko sončno pripeko. In kot nas je smehljaje se pozdravilo sonce, nam je že pred vhodom v naš počitniški dom zaželel kar najbolj veder
Tov. Rebernik in tov. Panjan, obkrožena od svojih nekdanjih sodelavk — trdne in človeško bogate so te vezi, ki segajo tako globoko nazaj v minula leta skupnega dela in mladosti
Kaj kmalu se je oglasila tudi pesem.
Moški zbor je ubrano zapel nekaj
priljubljenih domačih pesmi
strežno osebje doma, ki mu je za to priliko priskočilo na pomoč še nekaj članov našega sindikata, se je urno zavrtelo in s pladnji sendvičev in pijače neutrudno vabilo k prigrizku tiste, ki so ostali malo bolj zadaj in se — malo mogoče iz sramežljivosti, malo pa zaradi resničnega navala — niso prerinili v prvo bojno črto — za »štant«. In že je zavladalo veselo razpoloženje, sproščen vrvež, ki ni jcnjal vse do slovesa. Kaj hitro nam je Simon pokazal svojo, starejšim sodelavcem dobro znano veščino. To je kosil, da se je kar kadilo za njim, kot zares samo še v svojih najboljših časih! Seveda je požel obilo smeha in Priznanja. No, ta čas se je tudi že Pokazalo, kdo je med našimi pogumnimi izletniki najbolj pogumen. Tov. Peter Habjan si ni dal niti enkrat reči, že je odložil srajco, in še malo, Pa se je pojavil med nami v kopalkah. Da, ta dan dobre volje in veselja je treba izkoristiti do kraja. In Prav je imel! Sonce in naše modro morje, ki je bilo še prav prijetno toplo, sta naravnost klicala na kopanje. Vendar je bilo takšnih pogumnežev bolj malo. Drugi smo morje opazovali raje malo bolj od daleč, nekateri pa so se le toliko opogumili, da so šli vanj namakat, če že dru-Sega ne, vsaj noge! Kaj kmalu se je
oglasila tudi pesem. Moški zbor je ubrano zapel nekaj priljubljenih domačih pesmi. O, pa med našimi vrstami so se našli tudi pravi, pravcati pesniki! Že me je k sebi klicala druščina dobro razpoloženih tovarišic in mi predstavila tov. Tončko ali, kot mi je sama dejala, po domače »Tr-šantovo iz Induplati«. Da ji verzi teko kot za šalo in da je pravi mojster rimane besede, sem se kaj hitro prepričal na lastna ušesa. Kot bi trenil sem sedel poleg nje in že mi je brez vsakega postanka narekovala pesem, da bi z njo lahko napolnil celo stran v Konoplanu, veselo pripoved o teh naših presnetih kot aprilsko vreme spremenljivih dekletih. Takole je začela:
»Dragi cenjeni vaščani, ki ste tukaj danes zbrani!
Poslušajte me sedaj, da povem vam marsikaj!
Kakšna vaša so dekleta, če jim tujec srce obeta, tudi če se vidno laže in za hrbtom fige kaže...«
Čas do kosila je hitro, kar prehitro potekel. A, prav ko so nas že vabile pogrnjene mize k sebi, je prišlo eno naj lepših presenečenj tega dneva. Pripravil nam ga je naš, še
Na vozu sena z volovsko vprego, se je pripeljala pred naš dom razpoložena družba in nam veselo nazdravljala z njega
Nekateri pa so se le toliko opogumili, da so šli vanj namakat, če že drugega ne, vsaj noge!
Naši izletniki so prispeli. Naj povemo, da se zaradi napornosti vožnje nihče od njih ni pritožil!
Tov. Peter Habjan si ni dal niti enkrat reči, že je odložil srajco, in še malo, pa sc je pojavil med nami v kopalkah
Čas po kosilu smo izrabili vsak po svoje. Eni so odšli počivat, drugi so obsedeli kar za mizami, tretji pa so sc raztepli vsak v svojo smer na sprehod
Kot vsako leto je tudi letos uredništvo Kono-plana priredilo prijateljsko srečanje svojih članov. Letos smo naš izlet povezali s proslavo tovarniškega praznika in vsakoletnega srečanja upokojencev Induplati
:
Pogovor med možmi. Na sliki od leve proti desni: Marks Adolf, Mežnar Ludvik, Velkavrh Jernej in Postot-nik Anton
In že je zavladalo veselo razpoloženje, sproščen vrvež, ki ni jenjal vse do slovesa
do pred kratkim aktivni sodelavec, tov. Edi Rojc. Vsakemu udeležencu izleta je s svojega vrta lastnoročno prinesel v spomin na ta dan čudovito dehtečo vejico rožmarina. In še enkrat moram pudariti: zares tako čudovito dehtečo, da si moral vedeti — takšen rožmarin je lahko zrasel le pod skrbnimi rokami tov. Edija! Tov. Edi, hvala ti za to prijetno presenečenje in spomin!
Kosilo je bilo prav zares obilno, da je moral biti tudi še takšen jedec naposled zadovoljen. Neprijetno je bilo le to, da je bilo treba zaradi številnosti gostov postreči v dveh izmenah. Ker pa se je kosilo prav zaradi svoje obilnosti precej zavleklo, je morala druga izmena kar nekoliko predolgo čakati nanj. No, upam, da se ne motim, če zapišem, da je tudi to malo neprijetnost v celoti premagala dobra volja, ki je tega dne v resnici ni zmanjkalo. Drugič pa bi mogoče v takem primeru kazalo prvi izmeni postreči najprej samo z glavnim obedom, s sladico, sadjem in kavico pa šele kasneje vsem skupaj! Povedati moram, da sem med kosilom — po kakšnem srečnem naključju! — delil družbo z zares odlično družabnico tov. Ano Samčevo ali po domače »teto Ano«. Njen bistri duh in znanje (saj govori kar celo kopico jezikov!) sta me prav presenetila. Ves čas kosila me je strogo držala na vajetih in pojila z žlahtno kapljico — jaz pa sem jo, kot se mlajšemu človeku spodobi, pridno ubogal. Na njeno željo naj še zapišem, da se vedno z veseljem spominja tovarištva, ki je bilo tako živo prisotno v časih njenega aktivnega dela, in izrazim vso njeno zahvalo za ta dan upravi podjetja, sindikalni organizaciji in sploh vsem, ki so kakorkoli pripomogli k njemu.
Pa koliko drugih mi je izreklo te iste besede! Naj jih torej še enkrat ponovim tudi v njihovem imenu!
Čas po kosilu smo izrabili vsak po svoje, pač v skladu s svojimi potrebami in željami. Eni so odšli počivat, drugi so obsedeli kar za mizami, tretji pa smo se raztepli vsak v svojo smer na sprehod. Sam sem se v druž-
m1 mri	FPli
	
	


iiiiiil [
bi s tov. Rebernikom in tov. Panjanom napotil malo naokrog po lepi okolici. Tako sem bil tudi nehote priča njunemu veselemu snidenju z nekdanjimi sodelavkami. Kar v hipu so ju obkolile in vprašanj, spominov in želja ni in ni bilo konec. Ko sem jih tako opazoval, me je prešinila nenavadna toplota: trdne in človeško bogate so te vezi, ki segajo tako globoko nazaj v minula leta skupnega dela in mladosti. In kar sama od sebe je prišla nadme neka čudna otožnost: Da, kako mine čas. Marsikoga od njih danes ni več.
S sprehoda smo se vrnili ravno pravi čas, da smo imeli še eno svojevrstno atrakcijo tega dne: na vozu sena z volovsko vprego se je pripeljala pred naš dom razpoložena družba in nam veselo nazdravljala z njega. Zares, že malo zastarel avtomobil, vendar, kar je važno, tudi ta Potegne, poleg tega pa ima še vrsto Prednosti: ne zataji, zanj ni treba šoferskega izpita in nič hudega, če si ga, preden si sedel nanj, že zvrnil kak kozarček ali dva.
Prehitro, vse prehitro se je približalo slovo. Se enkrat so naši gosti pred odhodom nekaj malega založili, ta in oni je še poslednjič segel po kozarčku. Potem pa naglo vsak na svoj avtobus! In že smo si stiskali ’ oke — pa ne v slovo, ne, kajti vsak, ki sem ga vprašal: »Vam je bilo yšeč? Boste prihodnje leto spet prišli, lahko računamo na vas?«, mi je odgovoril: »Da, da, lahko računate Pame, zagotovo bom spet prišel...« 1p ko so avtobusi zapeljali, smo si še Vedno mahali — vse dokler niso izginili za ovinkom ...
Nasvidenje prihodnje leto, naši dragi nekdanji sodelavci!
Naposled naj se še opravičim vsem tistim, ki jih v tem zapisu Pisem mogel posebej omeniti, ki pa se vas vseh z radostjo spominjam.
Hvala vam za obisk, za ta svetel ban, prepoln doživetij!
Bodite pozdravljeni!
In ne pozabite na svojo obljubo! Računamo na vas, čakamo vas!
Urednik
Takoj po prihodu smo naše goste povabili za, iz miz improvizirani »štant« na prostem, da si malce okrepijo telo in privežejo dušo. Na sliki (na levi): tov. Edi Rojc z našo dobro teto Ano«.
Tov. Peter Habjan, najbolj pogumen med našimi pogumnimi izletniki
Tov. Pričeva, ki je ves čas požrtvovalno skrbela za naše ugodje
Tovarniški praznik in 20-letnico samoupravljanja smo proslavili tudi z našim »tovarniškim srečanjem« z nekdanjimi sodelavci — upokojenci. Na sliki tov. Milan Narat pričakuje prvi avtobus naših upokojencev
Proizvodnja in kvaliteta v avgustu 1970
Proizvodni oddelki razen sukal-nice preje v avgustu niso izpolnili svojih mesečnih proizvodnih planov. Vzroki za slabše izpolnjevanje operativnih planov so delno slabi pogoji dela (velika vročina, slaba klimatizacija), veliki izostanki delavcev (bolniški, porodniški in redni letni dopust); tako je prišlo do delnih zastojev predvsem v tkalnici, kjer se tudi zaradi majhnega števila statev najhitreje opazi vsak zastoj.
Oplemenitilnica je s svojo proizvodnjo vezana na tkalnico, medtem ko načrtujemo proizvodnjo predilnice in sukančarne glede na obstoječe zaloge preje in predvideno potrošnjo v tkalnici.
Oskrba s surovinami je bila v glavnem zadovoljiva, in sicer tako količinsko kot kvalitetno. Pri njej tudi ni prišlo do nobenih bistvenih zastojev. Primanjkovalo nam je le preje Nm 18/2 malon barvan za izdelavo raznih garnitur.
Izpolnjevanje mesečnih planov v avgustu 1970 in v prvih osmih mesecih 1970 je bilo v primerjavi z istimi obdobji lani naslednje:
	Plan avg. 70 »/.		Indeks avg. 69 %	Plan 8 mes. 70 •/.	Indeks 8 mes. 69 •/•
Predilnica	— predenje (kg)	77,9	105,4	97,2	106,2
	— sukanje (kg)	111,7	101,4	103,6	110,4
Tkalnica	— m	92,3	137,9	95,9	116,6
	— m2	93,0	135,9	96,9	124,9
	— 000 vot.	94,1	134,1	100,7	109,3
Oplemenitil.	— m	97,0	130,3	—	113,0
Tiskarna	— b. m.	—	31,3	—	113,3
	— m	—	171,3	—	102,6
Konfekcija	— Nh	—	—	—	108,3
Iz zgoraj navedenih rezultatov lahko razberemo, da je kumulativno izpolnjevanje plana zadovoljivo. Vendar se lahko zgodi, da se bodo kumulativni rezultati poslabšali, če mesečnih planov ne bomo izpolnje-		vali 100%>. Glede na leto 1969 pa so rezultati dobri. Kvaliteta surovih in adjustiranih tkanin se ni bistveno spremenila. Pri surovih tkaninah je bila po posameznih skupinah dosežena naslednja kvaliteta:			
	I. kvalit. %	II.	kvalit.	III. %	kvalit. %	Nereg. tk. %
Bombažne tkanine	95,21	2,78	0,90	1,12
Sintetične tkanine	90,81	3,96	1,22	4,01
Lanenobombažne tkan.	96,42	1,73	0,30	1,55
Skupni rezultat pri surovih in adjustiranih tkaninah je bil v avgu-
stu naslednji:		
	Surove Adjust. tkan.	tkan. % %	
I. kvaliteta tkanin	94,16	94,16
II. kvaliteta tkanin	2,87	2,87
III. kvaliteta tkanin	0,84	0,84
Neregularne tkanine	2,13	2,13
prihaja pri menjavi votka in manjkajočih osnovnih niti, in sicer predvsem pri skupini sintetičnih tkanin. To pa povzroča veliko dela pri čiščenju tkanin in popravljanju napak v čistilnici tkanin. Iz tega razloga čistilnica težko tekoče čisti in prihaja do dodatnega dela, ali pa v nasprotnem primeru leži neočiščeno blago v prejemarni. Zaradi tega je nujno, da se v pripravi votka (navijanje rezerve, in v tkalnici (avtomatizem za menjavo) posveča več pozornosti kvaliteti dela.
Pri kvaliteti tkanin opažamo, da je veliko dvojnih votkov. Do tega
Tehnolog PTK: ing. Franc Jeraj
Slavje dvajsetletnikov
Klešnik. Tokrat je bil namreč med slavljenci tudi tov. direktor, kar je dalo letošnji slovesnosti še prav posebno obeležje. Vsekakor pa je le-letošnje praznovanje prirejeno v čast dvajset-letnikov podjetja še posebno slovesno, ker prav v tem času slavimo tudi dvajsetletnico samoupravljanja. Na to okoliščino je v svojem nagovoru opozoril tudi ing. Jože Klešnik, ki je dejal: »Dragi slavljenci, dovolite, da vam čestitam. 20 let je dolga doba. Teh 20 let je bilo precej pestrih in dragocenih. Imel sem namen, da bi nanizal vse tiste pomembne dogodke, ki so se v tem času dogodili. Pobrskal sem po naši dobri zakladnici, kjer so ti dogodki ohranjeni — Konoplanu. Če bi jih nanizal, bi bil ta nagovor zelo dolg. Pred 20. leti je tovarna prešla v roke kolektiva. 12. julija 1952. leta je izšla prva številka Ko-noplana. V tem času je tudi tehnologija vlaken dosegla svoj višek; do danes pa se je spet bistveno spremenila. Leto 1959 je bil mejnik v razvoju podjetja. Takrat smo prešli na uporabo sintetičnih vlaken, avtomatizirali smo tkalnico in izgubili konjsko vprego na našem dvorišču. V bližnji preteklosti, to je v 60. letih, smo prekinili z delom v mokri predilnici. Za naše delavke, ki so delale v njej, je bila to velika pridobitev — čeprav so same delavke ta obrat imele rade, vendar pa so bili delovni pogoji v njem slabi. V teh 20. letih je bila še vrsta drugih dogodkov, do uresničitve, katerih ste prispevali svoj delež tudi vi, za kar se vam V imenu podjetja zahvaljujem, obenem pa vam kličem še na mnoga leta med nami!«
Čestitkam ing. Jožeta Klešnika se pridružujemo tudi mi in vam dragi dvajsetletniki prav tako želimo, da bi še mnoga leta s svojimi bogatimi izkušnjami in delom prispevali k nadaljnjemu napredku podjetja.
Ob tej priliki sem za razgovor zaprosil tov. Marijo Starin in ing. Franca Jeraja. Poprosil sem ju, naj nam povesta kaj o svojem delu v preteklosti, svojih vtisih danes, ko se ozirata nazaj v pretekli čas, in
Dne 25. 9. 1970 je bila v posebni sobi menze svojevrstna slovesnost: na njej so se zbrali tisti delavci podjetja, ki so letos dopolnili v Indu-plati 20 let dela. To pomembno življenjsko in delovno obletnico slavijo letos: tov. Janez Bartol, dipl. ing. Srečo Bergant, Ivka Borec, Antonija Čuš, Cilka Farič, Alojz Farič, Slavko Hribovšek, Ivanka Janežič, Ivanka Jereb, ing. Franc Jeraj, Pavla Koncilja, Vinko Krampelj, Terezija Levstek, Marija Lužar, Pepca Omahna, Avgust Orehek, Cilka Novak, Marija Poljanšek, Cilka Pirnat, Franc Rihtar, Francka Rusjan, Albin Rojc, Marija Starin, Jožica Zabavnik in Marija Letnar.
Zbrane je nagovoril šef ekonom-sko-analitskega sektorja ing. Jože
Zbrane jc nagovoril šef ekonomsko-analitskega sektorja
ing. Jože Klešnik. Tokrat je bil namreč med siavljcneci tudi tov. direktor
Dne 25. 9. 1970 je bilo
v posebni sobi menze slavje »20-lctnikov podjetja«.
Tudi mi vam, dragi sodelavci, iz srca čestitamo in nazdravljamo: Da bi bili še mnogo let med nami!
svoje želje za prihodnost. Tov. Marija Starin mi je povedala, da je delala ves čas v predpredilnici. Tudi delo je nastopila v predpredilnici. Sedaj Pa dela že štiri leta v prejemarni. V predpredilnici ji je bilo zelo všeč; Predpredilnice je bila tako vajena, da se je v njej počutila, kot bi bila doma. Vendar se tudi v prejemarni dobro počuti. Tov. Marija Starin mi
je tudi rekla, da ji je teh 20 let minilo tako hitro, da si človek tega še misliti ne more. Rekla mi je tudi, da ji je v vseh teh 20 letih v Jaršah šlo dobro in da nima nobene pritožbe. Tudi na sedanjem delovnem mestu je zadovoljna, ker jo imajo sodelavci radi in se dobro počuti. Ing. Franc Jeraj pa mi je na moja vprašanja odgovoril naslednje:
Sprejem nove kolekcije
Dne 17. 9. 1970 je bil v podjetju sprejem nove kolekcije. Ob tej priliki si je našo novo kolekcijo ogledalo tudi mnogo delavk in delavcev Podjetja. Učinek naših novih zaves jih je presenetil; vsekakor je bil učinek nanje tem večji, ker v sami fazi delovnega procesa sodelujejo le z določeno delovno operacijo pri njihovi izdelavi. Pa tudi, kot so sami dejali, je zavesa, ki je v resnici prikazana kot zavesa, videti povsem drugačna kot na stroju oz. na pregledovala! mizi. Zato je prav, da si tudi tisti, ki so s svojim delom v neposredni proizvodnji pripomogli k izdelavi teh zaves, ogledajo, kakšen je končni efekt tega njihovega dela. Mnogi med njimi so si tudi izbirali tiste zavese, ki so jim bile najbolj všeč. Izbirali so si zlasti sukljanke z bolj nežnimi toni, medtem ko za zavese z večjimi vzorci ni bilo takega zanimanja. Res pa je, da zahtevajo te zavese z velikimi vzorci, ki so danes v svetu precej moderne, razmeroma velik prostor.
Popoldne tega dne je bil sestanek ožjega kroga strokovnih delavcev podjetja, na katerem so ocenili m dokončno potrdili našo novo kolekcijo. V kolekcijo za prihodnje leto so bili sprejeti vsi nanovo kreirani artikli zaves, in sicer v vseh Predloženih barvnih variantah. Novih artiklov zaves je 9, izdelani pa v skupno 32 barvnih variantah, v novo kolekcijo sta bili prav tako sPrejeti obe novi namizni garnituri »Verona« in »Anica«, ki sta izdelani vsaka v treh barvnih variantah. Letos je razvojni oddelek pripravil
tudi nov izdelek — okrogel prt, o katerem smo pisali že v prejšnji številki Konoplana. Tokrat naj še omenimo, da je ta prt tiskan na polla-nenem platnu in na tkanini iz sinte-tike v več barvnih variantah. V kolekcijo za leto 1971 so bili od naše stare kolekcije sprejeti še trije ar-
Dne 17. 9.1970 je bil v podjetju sprejem nove kolekcije. Na sliki: nekaj zaves iz nove kolekcije, razstavljenih v Golf hotelu na Bledu ob priliki našega letošnjega sestanka s kupci
»Če odkrito povem, je teh 20 let minilo kot blisk, kljub temu, da se je v tem času v tovarni spremenilo toliko, da je razlika med tem, kakršne so bile razmere takrat v njej in kakršne so danes, takšna kot noč in dan. V prihodnosti bomo morali modernizirati še predilnico in ople-menitilnico; menim, da bo to izvršeno v srednjeročnem planu.
Ko sem prišel v Jarše, sem začel delati na delovnem mestu obrato-vodje tkalnice. Na tem delovnem mestu sem delal celih 18 let in pol. To delo mi je bilo zelo všeč in še danes obujam spomine na takratne čase. V tistih časih pa je bilo tudi družabno življenje bolj razvito kot danes; tehnika in standard razbijata takšno kolektivno, družabno življenje.
Ko se oziram nazaj na ta dvajseta leta, me navdaja občutek, da bi moral biti danes odnos do dela na vseh delovnih področjih drugačen. Uspeh podjetja ne zavisi le od truda vodstvenega kadra, marveč od vsakega delavca. Kolektiv mora delovati harmonično: če se v njem karkoli zatakne, se to v podjetju pozna. Vsako delovno mesto pogojuje določeno osebno odgovornost delavca.«
tikli pri zavesah, tri namizne garniture in štirje prti.
Na posvetovanju strokovnih sodelavcev je bilo med drugim tudi rečeno, da se bo prodaja artiklov iz nove kolekcije začela z novim letom. Da bi lahko začeli s prodajo, moramo imeti na zalogi najmanj 3000 m posameznega artikla. Strokovni sodelavci so tudi ugotovili, da letošnji asortiman ni namenjen le za gostinske objekte, marveč tudi za opremo stanovanj, in to v večji meri, kot je bilo to dosedaj. Na tem posvetu je padel tudi predlog, da bi v prihodnosti skreirali tudi nove set garniture. Kar pa se tiče samega sprejemanja kolekcije, je bilo soglasno mnenje vseh, da je ne moremo sprejemati le enkrat letno. Rok za sprejem nove kolekcije zaves je v redu določen, to je, ta kolekcija naj bi se tudi v prihodnosti še naprej sprejemala v septembru. Vendar pa bi morali v januarju že sprejemati novo kolekcijo za garniture.
Zahvala
Ob boleči izgubi našega dragega sina in brata FRANCITA BANIČA, se najtopleje zahvaljujemo vsem sodelavkam in sodelavcem, ki so z nami sočustvovali, nam izrekli sožalje in počastili njegov spomin z vencem.
Žalujoča mama Minka Banič z družino
Prijava nezgod pri delu
Živimo v dobi, ko nas vsakodnevno pretrese vest podobne vsebine: »Pri prometni nesreči se je poškodoval ali celo umrl znanec, prijatelj ali nepoznani.« Te vrste dnevnih poročil je toliko, da bi se morali zamisliti nad prometom na naših cestah. Vsi uporabniki cest bi morali upoštevati stanje cest, prometne predpise in gostoto prometa. Na poti na delo in z dela bi morali zaposleni paziti na varen promet tako za sebe, kot tudi za druge udeležence v prometu.
Do konca septembra letos je bilo pri zaposlenih v podjetju več nesreč na poti na delo ali z dela (12), kot lani skozi vse leto (11 nesreč). Če upoštevamo še slabo vreme v zadnjih dveh mesecih v letu bo teh vrst nesreč znatno več kot lani. Te vrste nesreče so navadno težje zato so tudi posledice večje in zdravljenje dolgotrajnejše. Običajno traja bolniški stalež več kot mesec dni. Zaradi navedenega bodimo v prometu prisebni, spoštujmo cestnoprometne predpise in znake. Če pa pride do nesreče poiščimo prvo pomoč v naši obratni ambulanti ali v kateri drugi zdravstveni ustanovi, če to ni mogoče v naši. V vsakem primeru pa morate
Po odhodu poklicnega gasilca tov. Ivana Majhna v pokoj, je delo prostovoljnega industrijskega gasilskega društva (IGD) za nekaj časa zamrlo. S prihodom novega poklicnega gasilca tov. Urbas Avgusta in s pomočjo starih članov IGD pa smo na najboljši poti, da delo društva še bolj zaživi. Tako smo imeli 11. 9. 1970
nesrečo prijaviti v 24 urah, sami ali kdo od domačih varnostnemu delavcu v podjetju, ki ima delovni prostor v baraki poleg vratarja. Za vsako nesrečo je treba imeti tudi priče. Resnično, da je za vse primere nesreč težko dobiti pričo, posebno, če se je nesreča zgodila na poti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vendar moramo še posebno za te primere dobiti priče, ki bodo lahko potrdile verodostojnost dogodka.
Enako kot za nesreče na poti, velja tudi za nezgode v podjetju, da jih je potrebno prijaviti v 24 urah. Marsikdo trdi, da ni poučen o teh zadevah, zato ponovno navajam: Vsako poškodobo, prasko, odrgnino, ubod, vrez, udarec ali podobno nezgodo, ki v začetku ne pokaže, da je potreben bolniški stalež zapišite v knjigo nezgod, ki jo ima mojster. Če se čez teden dni ali kasneje pojavijo komplikacije zaradi te nezgode je nezgodo lahko dokazati, ker je zapisana. Tudi interes vsakega posameznika je, da dobi za nesrečo pri delu 100fl/o nadomestilo OD, če je pravilno prijavljena, namesto 80%, če je prijava nesreče nepravilna ali sporna.
Varnostni delavec
sestanek z dosedanjimi člani društva, ki jih je 12 in z vsemi, ki bi hoteli na novo sodelovati v društvu. Novih članov se je prijavilo 18, kar je pohvale vredno. Sklenjeno je bilo, da bodo imeli novi člani vaje dvakrat mesečno in sicer vsak prvi in drugi petek v mesecu, starejši pa vsak zadnji petek v mesecu. Sklenjeno je tudi
bilo, da se za potrebe društva nabavi nova raztegljiva lestev, ki seže v višino 12 m. Je lahka, praktična, izdelana v »Elanu«, stane pa 3500 din. Želja vseh gasilcev pa je, da se s planom za prihodnje leto zagotovi nabava nove motorne črpalke tipa Rosenbauer. Dosedanja motorna črpalka je ena najstarejših v okolici in lahko samo še delno služi svojemu namenu.
V petek 25. 9. 1970 si je nekaj članov podjetja ogledalo prikaz uporabe modernega gasilskega orodja in naprav na prostoru Poklicne gasilske brigade v Ljubljani. Videti je bilo kaj. Gašenje 8 m2 vnetljive tekočine s prahom, katero so pogasili v nekaj sekundah. Dalje prikaz gašenja z vodnim topom, ki lahko gasi iz oddaljenosti do 30 m. Več načinov gašenja z vodo, vodno meglo in kemično peno. Atrakcija pa je bila prikaz uporabe nove raztegljive Magirusove lestve, ki je montirana na avtomobilu. Lestev z avtomobilom tehta skupaj 17 ton, seže v višino do 42 m, kar pomeni, da gasijo lahko z lestve požare, ki so v 10 nadstropju. Služi lahko tudi za reševanje ljudi iz visokih stavb, saj ima na lestvi košaro, v kateri je prostora za dve osebi. Vse na lestvi se upravlja s pritiskom na gumb ali ročico. Cena lestve je 110 starih milijonov dinarjev.
Z ozirom na prikazano opremo, izurjenost poklicnih gasilcev in vsesplošno pripravljenost, smemo zapisati, da je možnost gašenja požarov in reševanja ljudi in imovine na taki ravni, da smo tega lahko samo veseli, saj nam to daje občutek varnosti.
Varnostni delavec
Vaje na novi gasilski lestvi
Naša nova gasilska desetina
Iz gasilskih vrst
NAŠI OBISKI
Ob priliki proslave letošnjega tovarniškega praznika smo organizirali tudi obisk naših sodelavcev in upokojencev, ki jih je bolezen priklenila na posteljo. Predstavniki našega sindikata so tako obiskali naslednje naše sodelavce: tov. Lužar Marijo, tov. Hiršman Vido, tov. Zupan Pavlo, tov. Kraševec Fani, tov. Bistan Štefana, tov. Lamberšek Dano, tov. Bo-horč Franca, tov. Smrdelj Ivanko, tov. Srdič Angelo, tov. Verbič Kati, tov. Završnik Majdo, tov. Cerar Tončko, tov. Krampelj Pepco, tov. Nastran Drago, ing. Korče-Pleteršek Alenko, tov. Šimenc Vido, tov. Žučko
Mileno, tov. Blažič Ivana, tov. Prašnikar Ivano, tov. Bistan Slavko, tov. Zobavnik Marijo, tov. Cerar Ido, tov. Klančar Alojza in ing. Pezdir Janeza.
Obisk je te naše sodelavce prijetno presenetil in v svojih besedah so se predstavnikom sindikata iskreno zahvaljevali za to izkazano pozornost in njegovo darilo. Kot urednik Konoplana sem se tudi sam udeležil dveh takšnih obiskov našega sindikata. Obiskali smo tov. Hiršman Vido in tov. Nastran Drago.
Tov. Hiršman Vida mi je povedala, da je bila 13. avgusta na ope-
Tov. Hiršman Vida: »Zdrav človek ne ve, kaj ima«
Tudi tovariš Smolnikar Maks je eden od tistih naših upokojencev, ki sc ni mogel z nami veseliti lepega sonca in morja v Umagu
Naša upokojenka tov. Kregar Ljudmila, ki se žal ni mogla udeležiti našega tovarniškega srečanja v Umagu
raciji zaradi ledvičnih kamnov. Operacija je bila zelo dolga, trajala je 3—4 ure. Po operaciji je bila v bolnici 9 dni. Vnele so se ji notranje žile. Zaradi tega tudi preleži večino časa. Vstane samo toliko, da se malo umije in sprehodi. Dr. Šiška jo obiskuje vsak teden dva- do trikrat. V prvem času po operaciji pa jo je obiskovala tudi po petkrat na teden. Najbolj je srečna, če je popoln mir. Televizije ne gleda. Želi si, da bi lahko hitro spet prišla na delo. »Zdrav človek ne ve, kaj ima,« je dejala. »Ko pa enkrat tako daleč prideš, veš, kaj je zdravje« Potem pa se je še obrnila na tov. Vinka Jagodica, ki je bil z nami na obisku pri njej, in mu rekla: »Vidite Cene,
Tov. Nastran Draga je v bolniški že od 1. maja. Njena bolezen se vleče že 7 let
kako sva včasih delala, pa tudi huda bila — danes pa ne bi mogla več!«
Tov. Nastran Draga je v bolniški že od 1. maja. Njena bolezen se vleče že 7 let. Ima sklepno revmo, poleg tega pa še rano na dvanajsterniku. V zadnjem času pa jo mučijo še ledvica in jetra. Kot nam je povedala sme jesti le »nežne« stvari. »Če človek pride v leta, pridejo vse take reči,« nam je dejala. Ker je bila hripava, se nam je še opravičevala: »Samo veter pride, pa se že prehladim.« Malo se zabava tudi s televizijo; žal pa je vse, kar je lepega in zanimivega, preveč pozno na sporedu.
Predstavniki našega sindikata so obiskali tudi tiste naše upokojence, ki se zaradi svojega zdravstvenega stanja niso mogli odzvati našemu povabilu na skupno srečanje v Umagu. Tako so obiskali tov. Škofič Janeza, Štebal Karla, Smolnikar Maksa in tov. Kregar Ljudmilo. Tudi oni so bili zelo prijetno presenečeni nad tem obiskom in so se predstavnikom sindikata prav lepo zahvalili za poklonjena darila, obenem pa so še naročili pozdrave vsemu kolektivu Induplati.
Dragi naši sodelavci in upokojenci, ki vas je bolezen prisilila, da ne morete priti med nas. Želimo vam čimprejšnjega okrevanja in to, da bi se spet sešli na delu v podjetju ali na našem vsakoletnem srečanju.
Obvestila iz kadrovske službe
Vstopi :
1.	Janez Koželj, del. pri metalizira-nju tkan., vstopil 1. 9. 1970,
2.	Avgust Cotman, varjenje cerad v konf., vstopil 1. 9. 1970,
3.	Ladislav Dejanovič, kurjač, vstopil 3. 9. 1970,
4.	Miran Zupančič, del. pri metali-ziranju, vstopil 7. 9. 1970,
5.	Frančiška Marolt, previjalka, vstopila 10. 9. 1970,
6.	Cirila Kavčič, previjalka, vstopila 16. 9. 1970,
7.	Valida Hozdič, čist. prost, v pripr., vstopila 21. 9. 1970,
8.	Marica Povšnar, tkalka, vstopila 21. 9. 1970,
9.	Žučko Mira, previjalka, vstopila
1.	10. 1970,
10.	Ljubica Petrovčič, tkalka, vstopila 1. 10. 1970,
11.	Pavel Hafner, varjenje cerad, vstopil 1. 10. 1970,
12.	Marija Radkovič, del. v konfekciji, vstopila 2. 10. 1970,
13.	Ljudmila Svetlin, previjalka, vstopila 3. 10. 1970.
Izstopi:
1.	Štefka Mlinar, tkalka, izstopila 9. 9. 1970,
2.	Brona Kočar, del. na kalandru, upokojena z 18. 9. 1970,
3.	Justina Krulc, tiskar, izstopila 18. 9. 1970,
4.	Joža Puško, del. v konfek., izstopila 18. 9. 1970,
5.	Šarc Elizabeta, snovalka, izstopila 30. 9. 1970,
6.	Ana Pavlič, tkalka, izstopila 21. 9. 1970,
7.	Marjeta Krušnik, tkalka, izstopila 30. 9. 1970,
8.	Marija Bleje, tkalka, izstopila 30. 9. 1970,
9.	Valentin Jenko, ključavničar, izstopil 30. 9. 1970,
10.	Ladislav Dejanovič, kurjač, 1. oktobra 1970.
Poročili so se:
1.	Marija Dolenc, tkalka, poročena POLLAK.
2.	Pavla Prosenc, tkalka, poročena OPARA.
Naše
športne
prireditve
V nedeljo 13. 9. 1970 je bilo strelsko tekmovanje med sindikalnima ekipama našega podjetja in podjetja Stol, Kamnik. Tekmovale so štiri ekipe. Doseženi so bili sledeči rezultati:
1.	mesto, Induplati, 991 krogov;
2.	mesto, Stol, Kamnik I. 965 krogov;
3.	mesto, Induplati (mlad.) 982 krogov;
4.	mesto, Stol, Kamnik II., 864 krogov.
Tekmovanja v kegljanju se je udeležilo 30 tekmovalcev, od tega 11 žensk. Moški so tekmovali s 100 lučaji mešano, ženske pa s 50 lučaji mešano.
Med ženskami so bile najboljše:
Podrtih
kegljev
1.	mesto, Juhant Minka, .	.	.	160
2.	mesto, inž. Zajc Fanika . .	136
3.	mesto, Bleje Danica ....	129
Moški pa so dosegli sledeče rezultate:
Podrtih
kegljev
1.	mesto, Andromako Dane, .	. 412
2.	mesto, inž. Zabukovec Lado 385
3.	mesto, Zupan Brane, . .	. 333
Sindikalna nogometna ekipa Induplati je povabila v goste ekipo iz Tržiča. Rezultat tekme je bil neodločen. Tržičani so povabili naše fante na povratno tekmo, ki naj bi se odigrala v Tržiču.
Enajstčlanska kegljaška ekipa se je udeležila tretje telcstiliade v kegljanju, ki je bila letos v Mariboru. Rezultatov o uvrstitvi ekip in posameznikov še nismo prejeli.
Prejeli smo:
Najprisrčnejša hvala vsemu kolektivu, posebno tov. direktorju za tako lep sprejem v Umagu, kakor tudi za vse dobrote, ki smo jih uživali v resničnem obilju. Tudi zabave nam ni manjkalo; tako smo se napeli, da je kaj! Saj petje je moje največje veselje, prav tako pa tudi morje; škoda je le, da je vse tako hitro minilo. O, to je bilo veselo! Na tihem naj povem še to: »V stari peči fejs gori, vleče kot stara fajfa. Nova pa velikokrat kadi!«
Oprostite!
S pozdravom Minka Dornik
Vbfkina:
Iz preteklosti se poraja prihodnost Dom upokojencev — Umag 1970 Proizvodnja in kvaliteta v avgustu 1970 Slavje dvajsetletnikov Sprejem nove kolekcije Zahvala
Prijave nezgod pri delu Iz gasilskih vrst Naši obiski
Obvestila iz kadrovske službe Naše športne prireditve Prejeli smo
Izdaja v 850 izvodih kolektiv tovarne Induplati. Odgovorni urednik Ingo Paš. Ureja uredniški odbor: ing. Janko Ukmar, ing. Lado Zabukovec, dipl. ing. Janez Pezdir, dipl. ing. Avgust Orehek, dipl-ing. Boža Pogačnik, ing. Jože Klešnik, Cilka Mrdženovič, dipl. ing. Branko Novak, Majda Škrinjar, Ivo Sešek, dipl. ing-Alenka Korče-Pleteršek, dipl. ing. Franc Verhovec, Janez Rainer. V uredniškem odboru sodelujejo po službeni dolžnosti: direktor, predsednik sind. org., sekretar ZK, predsednik mlad. org. Natisnila 1” klišeje izdelala Tiskarna »Jože Moškrič'