Marcin Swietlicki
29. novembra 1987
Dim gre raje v sobo kot skozi dimnik v noč. Odvratno samozavestne praznine. Ko bežimo odtod, smo tudi dim, smrdimo po njem — zmrdujejo se, zato vemo.
Ali se zadušiti z dimom ali pa zrmzniti. Tukajšnja oblast nam je postavila nekakšna zahrbna vprašanja. Zdaj v radiu govori o naših odgovorih.
Midva pa danes vendar z nikomer nisva govorila. Bila sva na sprehodu, na kosilu, in ko sva prišla nazaj, sva se ljubila, zakrpala mi je svitre in zašila jopo.
Danes naj bi se odpeljala in je z olajšanjem ostala. Danes naj bi zaspal sam in se z olajšanjem izgubljam v spanec z njo ob sebi. Po sobi sprašujoče kroži ogljikov monoksid. Midva sva tiho.
Polje ščavja
Ko je tema — grem na polje ščavja. Pulim črne liste. Mati in oče, zaročenka gladkolica — me gotovo ne poznajo takega — umazani vojak kleči na zemlji, v rokah vse polno listov, v globoki brazdi, v dežju, daljna zaročenka ima gladka lica, tu pa je tema in vedno bolj vlažno,
100 LITERATURA
po drugi strani žice, pa dve in dve, objeti, držeč se za roke, se sprehajajo kurbe, kričijo izzivalno, to je za žico, za žico je svet, svetlejši večeri, za žico je svet, sence na zavesah, za žico je cerkev, čisto blizu, cerkev, ki je zaprta!
Marcin Swietlicki, roj. 1961 v Lublinu. Študiral polonistiko v Krakovu, 1984—86 moral služiti vojsko, zdaj živi v Krakovu. Tu objavljeni pesmi sta prevedeni iz krakovske revije Tumult.
LITERATURA 101