Tanja Lamovec
ZAGOVORNIŠTVO KOT OBLIKA SVETOVANJA
Čisto logično mišljenje nam ne more ponuditi
nikakršnega spoznanja empiričnega sveta; vsa-
ko spoznanje o resničnosti se začne pri izkušnji
in pri njej tudi konča.
Albert Einstein
Predstavljajmo si za trenutek, da smo pro.-
stovoljni ali celo neprostovoljni uporabnik
kake psihiatrične ustanove. Kakšna bo naša iz-
kušnja resničnosti? To bo predvsem izkušnja
nemoči in brezizhodnosti. Izkušnja, da besede
ne štejejo. Izničenje subjektivnosti. Smo le ob-
jekt zdravljenja drugih. Oni so tisti, ki vedo.
Ta izkušnja se usidra v dušo. Potem, ko prideš
ven, nikoli več ne boš tak kot poprej. Stigmati-
ziran si navznoter in navzven. Pred nekaj
urami sem govorila z eno takih uporabnic. Že
4 leta je notri. Poskusi, da bi dobila stanovanje
in službo, vedno znova propadejo. Pride trenu-
tek, ko človek neha poskušati. Praznoto napol-
ni z glasovi, mislimi in morda prividi. To je
njena resničnost, ker pač druge nima. Noben
njen napor ne bi pomagal, da bi se rešila iz
svojega položaja. Nikogar ni, ki bi ji ponudil
roko. Tudi če bi se zgodilo neverjetno in bi ji
nekdo ponudil skromno sobo in delo, bi njena
izkušnja sveta ostala. Nemoč in brezizhodnost.
"Zagovorništvo vključuje temeljno preus-
merjanje moči; pomaga ljudem, ki so bili
zlomljeni in zatirani, da si pridobijo moč in
vpliv nad lastnim življenjem," pravi David
Brandon (1994). Če poskušamo nekoliko po-
drobneje opredeliti funkcijo zagovorništva,
lahko rečemo, da pomeni podporo v soočanju
z zunanjim svetom (družinske intervencije v
ustanovah duševnega zdravja, v odnosu do de-
lodajalcev, stanodajalcev itn.) in tudi varstvo
notranjega sveta posameznika in posameznice.
Zagovornik vseskozi sprejema iskalca po-
moči kot subjekta. Zavrača kakršnokoli klasi-
fikacijo subjektivnosti v objektivne kategorije,
kakršna je značilna za medicinski model. To
ne pomeni, da zavrača uporabo zdravil, pome-
ni le drugačen, recimo temu fenomenološki
pogled na človeka. Uspešna pomoč lahko
poteka le v intersubjektivnem prostoru, kjer se
v dialogu srečata dve subjektivnosti in skupno
iščeta novih poti. Osnovno sredstvo svetovanja
je medosebni odnos, izkušnja, ki je predpogoj,
da se zožen in statičen pogled na realnost
lahko spremeni. Zagovornik je tisti, ki mora
prinesti v odnos pristno človeško angažiranost
in toplino ter znati empatično prisluhniti dru-
gemu. Zanima se, kako uporabnik doživlja po-
samezne vidike svojega življenja, po potrebi pa
mu nudi tudi oporo v zunanjem svetu. Na ta
način sproži proces, ki je sprva proces celjenja
psihiatrično povzročenih poškodb, pozneje pa
se lahko nadaljuje kot proces rasti. Poudarek
je torej na sprejemanju in razumevanju subjek-
tivnega sveta druge osebe in ne v prilagajanju
na neko fiktivno "normalnost". V nekem smis-
lu je zagovorništvo edukatiVni postopek, ki naj
čim popolneje vključi uporabnika v družbo in
zagotovi maksimalno možno kvaliteto življenja
v danih pogojih.
Če si hočemo podrobneje ogledati, kako
zagovornik varuje notranji svet uporabnika,
moramo pričeti v zgodnjem otroštvu. Zakaj
nastanejo psihoze, ni znano. Iz svojih izkušenj
pa lahko rečem, da nisem spoznala nikogar, ki
bi doživel psihozo in ne bi bil bodisi fizično
bodisi psihično zlorabljen. Psihične zlorabe na-
stanejo tako, da se eden od staršev (navadno
je to mati) psihično dobesedno vseli v otroka
in si prilasti tisti psihični "prostor", ki je na-
menjen otrokovemu jazu. Ta zakrni in se ne
1071
TANJA LAMOVEC
more več razvijati, namesto tega pa se razvije
lažni jaz, ki ne služi potrebam otroka, temveč
izpolnjuje želje matere. Brez tega otrok ne bi
preživel. Seveda tudi matere počno to iz
stiske, ker tudi one niso imele nikogar, ki bi
tedaj, ko so to potrebovale, zavaroval njihov
psihični prostor. To bi moral storiti oče.
Neprepoznani, zavrti in le bežno občuteni
deli sebe se želijo izraziti. Če ne gre drugače, v
psihozi. Kot pravi Laing (1960) je psihoza na-
ravni poskus zdravljenja, ki navadno propade.
Moja domneva je, da propade zlasti zaradi
negativnih sekundarnih učinkov psihiatrične
obravnave, o katerih bomo govorili v nada-
ljevanju.
Tak otrok torej raste, navadno hitreje od
vrstnikov, in kmalu začuti svojo drugačnost.
Stvari, ki zanimajo njegove prijatelje in so-
šolce, so mu tuje in nepomembne. Tisto, kar
zanima njega, ne zanima nikogar drugega. Želi
si najti koga, s katerim bi lahko delil svoje
skrivnosti in vizije, prebliske in slutnje, ki jih
nosi v sebi. Koga, ki bi vse to sprejel kot
validno in vredno. Včasih je v življenju upo-
rabnika zagovornik prva taka oseba. Prej zape-
čatena vrata se za hip odprejo in skozi posije
žarek upanja, ki mu ni bilo dano biti on sam.
Ta bežna srečanja so dovolj, da ohranjajo upa-
nje živo. Več ni mogoče narediti za nikogar.
IZKUPIČEK PSIHIATRIČNE HOSPITALIZACIJE
Ob odhodu iz psihiatrične bolnišnice upo-
rabnik sicer ni več psihotičen, če je sploh kdaj
bil, ostanejo pa mu naslednje poškodbe:
1. odvisnost od zdravil,
2. dosmrtna stigmatiziranost;
3. znižano samospoštovanje in zaupanje
vase,
4. utrdi se lažni jaz,
5. občutenje jaza je ponovno zatrto,
6. spremenjeni odnosi z družino,
7. spremenjeni odnosi na delovnem mestu,
8. spremenjeni odnosi s prijatelji,
9. izguba ciljev v življenju.
Nehote se sprašujem, ali je to dobra kupči-
ja. Ali je vredno? Ali ni bolje kam pobegniti in
potem nadaljevati z istega položaja kot po-
prej? Seveda ni nujno, da psihiatrija povzroča
toliko poškodb. Bojim pa se, da skoraj ne
more biti drugače, dokler jo izvajajo v velikih
institucijah. Tu tudi iskreno prizadevanje po-
sameznikov iz te stroke ne pomaga dosti. Upo-
rabnik je številka in mora povzročati čimmanj
težav. Kam pa bi prišli, če bi vsakega poslušali!
1. Odvisnost od zdravil je posledica dolgo-
trajnega jemanja zdravil ali depot injekcij, kar
naj bi služilo preventivi. Po podatkih, ki jih na-
vaja Warner (1985), je število recidivov preve-
liko, da bi lahko verjeli v preventivno funkcijo
medikamentov. Zavzema se za to, da bi jih je-
mali le v akutni fazi. Podobno meni Podvell
(1990). Poučni so tudi podatki, ki kažejo, da je
v emocionalno ugodnem okolju le malo recidi-
vov, z zdravili ali brez (12% in 15%). V Čustve-
no neugodnem okolju je ob uporabi zdravil
15% recidivov, brez zdravil pa 42%, če se v ta-
kem okolju nahajajo manj kot 35 ur (Vaughn,
Leff 1976). Zdravila torej predvsem varujejo
pred učinki neugodnega okolja. Čudna je logi-
ka, ki v takih primerih predpisuje jemanje
zdravil in ne spremembe okolja. Seveda pa je
tako lažje - za okolico seveda. Za okolico, ki
ima prav gotovo svoj delež zaslug. Če motenj
že ni povzročila, o čemer se ne da reči ničesar,
jih pa vsaj vzdržuje!
Znane so raziskave, ki kažejo, da trajna
uporaba zdravil poveča število dopaminskih pa
še katerih drugih receptorjev. To pomeni, da
je oseba po daljšem jemanju zdravil še bolj do-
jemljiva za psihoze. Ne vem, če so te raziskave
povsem zanesljive, morale pa bi služiti v pre-
mislek. Zunaj psihiatrije je navada, da vsako
substanco, ki je le malo sumljiva, prepovedo,
za "duševne bolnike" pa je vse dobro.
V tuji literaturi zasledimo, da psihiatri
vedno pogosteje zastopajo pristop, po katerem
uporabljajo nevroleptike le v akutni fazi in to
zmerno. Ko je akutna faza mimo, sledi odva-
janje od zdravil. Vsak teden 1/10 manj, na
koncu morda še počasneje. Potem dobi upo-
rabnik s seboj določeno količino zdravil in us-
pavalnih sredstev, ki jih uporablja po potrebi.
Tako se nauči sam uravnavati svoje stanje. To
je prava preventiva in opazili so, da pomagajo
že zelo majhne doze, če jih posameznik vzame
dovolj hitro. Pri nas smo od tega še zelo daleč.
V tujini obstajajo tudi posebni programi, ki
pomagajo pri odvajanju od odvisnosti od nev-
roleptikov. Če odvisnost ne traja predolgo, so
108
ZAGOVORNIŠTVO KOT OBLIKA SVETOVANJA
uspehi dobri. Ob daljši odvisnosti navadno
dosežejo le zmanjšanje doze.
2. Dosmrtna stigmatiziranost je tako zu-
nanja kot notranja. Ljudje spremenijo svoje
obnašanje do osebe, ki se je zdravila na psihia-
triji, prizadeti posameznik pa se seveda temu
primerno odziva (Goffman 1961). Počasi se
zavest o stigmatiziranosti naseli tudi vanj. Nje-
gove besede nimajo več iste teže. Ljudje ne
poslušajo več vsebine tega, kar želi povedati,
temveč se osredotočijo na način. Iščejo "simp-
tome". Tako npr. stigmatizirani posameznik
spregovori z glasom, ki izraža jezo. Vsa pozor-
nost sogovornika se usmeri na značilnost glasu,
kar uporabnika dodatno razjezi. Tovrstni odzi-
vi drugih povzročijo razvoj t. i. "suženjske
mentalitete", ko si posameznik ne upa več iz-
raziti stvari iz svojega zornega kota, temveč se
prilagaja pričakovanjem drugih in tako znova
utrjuje svoj lažni jaz. S pomočjo lažnega jaza
komunicira s svetom, pravi, občuteni jaz pa
hoče na dan. Nekega dne izbruhne s silovito
močjo in "recidiv" je tukaj.
Zunanji vidiki stigmatizacije so prav tako
uničujoči. Predstavljajte si, da kot bivši upo-
rabnik iščete službo ali stanovanje. Boste
povedali o svoji preteklosti ali ne? Karkoli sto-
rite, bo narobe, največkrat. Treba je biti zelo
zelo pazljiv in stvar dobro premisliti. In reci-
mo, da spoznate koga, ki bi lahko postal vaš
partner. Kdaj in kako povedati? Ob zavesti, da
bodo še vaši otroci morali pisati na različne
formularje, da je bil nekdo od staršev "dušev-
no bolan".
Med ljudmi je zakoreninjeno prepričanje,
da je "duševna bolezen" neozdravljiva. Na tem
mestu se ne želim spuščati v spoznavnoteoret-
ski status tega pojma, ker sem to že pojasnila^
rada bi le opozorila na posledice, ki jih ima
tako pojmovanje za uporabnike in njihove
svojce, pa tudi za širšo družbo. Tak človek je
odpisan, socialno mrtev. Zgražamo se nad na-
cističnimi poskusi iztrebljanja teh oseb, ker so
to počeli fizično. Naša družba počne to v so-
cialnem smislu. V psihiatričnih knjigah (npr.
Trstenjak) piše, da duševna bolezen vodi v raz-
pad osebnosti, ki je ireverzibilen. To kratko
malo ne drži. V Izraelu sem na lastne oči vide-
la, kako so osebe z diagnozo shizofrenija, ki so
vsaj 10 let preživele v ustanovi, znova uspo-
sobili za življenje v skupnosti, ob minimalni
pomoči drugih. Res je, da čisto vsakemu to ne
uspe, a takih oseb je po mnenju Podvella manj
kot 5 odstotkov. Velika večina primerov, ki
navidez kažejo "razpad osebnosti", je rezultat
hospitalizacije in iz nje izvirajočih poškodb
(Basagua1981).
3, Znižano samospoštovanje in zaupanje
vase. Prav vsak uporabnik psihiatrične insti-
tucije utфi močno škodo na področju samo-
spoštovanja. Najprej je deležen ritualov degra-
dacije in razosebljanja. V ta sklop spada tudi
nasilen odvzem obleke, ki iz medicinskega sta-
lišča nima nobene osnove. Potem je tu odnos
osebja in vodstva, ki daje vedeti: "Ubogaj,
sicer boš kaznovan" (dodatna doza zdravil,
premestitev v "mrežo"). Kaj doživlja uporab-
nik, nikogar ne zanima. Njegovo doživljanje je
znova invalidirano, brezpredmetno. V tisti psi-
hični prostor, kjer bi moral biti njegov jaz, se
je vselil psihiater. Ponovitev originalne travme.
Postaneš "pacient", objekt zdravljenja.
Nizko samospoštovanje ima številne posle-
dice. Vsakdo ima v življenju neke cilje: da
doštudira, se zaposli, ustvari družino, ali kar-
koli že. S pozicije razmajanega samospošto-
vanja se zdi vse to nemogoče. "Saj nisem za
nobeno rabo" postane glavna tema notranjega
monologa. Posledica je pomanjkanje motiva-
cije in vztrajnosti. Najmanjši neuspeh potrdi
začetno predpostavko. In tako nastane začara-
ni krog, ki vodi do opustitve kakršnihkoli pri-
zadevanj. Seligman (1975) imenuje tako stanje
"naučena nemoč".
Destruktivne posledice nizkega samo-
spoštovanja je pokazala tudi raziskava, ki sem
jo izvedla s pomočjo vprašalnikov na približno
400 študentih različnih fakultet. V stresni situ-
aciji so osebe z visokim samospoštovanjem is-
kale alternativne možnosti za rešitev proble-
ma, medtem ko so se osebe z nizkim samo-
spoštovanjem umikale v sanjarjenje in občasne
čustvene izbruhe. Še bolj porazno pa je bilo
spoznanje, da osebe z nizkim samospoštova-
njem zelo nerade iščejo pomoč, socialno
oporo. Počutijo se preveč nemočne, da bi si to
lahko priznale.
Pomanjkanje motivacije, ki je pogosto pri
' Gl. Socialno delo 32, 3-4 ("Zagovorništvo").
109
TANJA LAMOVEC
osebah, ki so stopile na pot kariere duševnega
bolnika, ni znak "bolezni", kot piše v psihia-
tričnih učbenikih, temveč posledica znižanega
samospoštovanja in zaupanja vase.
4. Utrditev lažnega jaza. Hkrati s prej opi-
sanimi procesi se utrjuje lažni jaz. Uporabnik
je prisiljen postati tak, kot ga hočejo drugi. V
čustvenem smislu je to neznosno, kot bi bilo
vam, če bi morah neprestano igrati vlogo sose-
dovega psa. Hkrati pa je igranje velik napor.
Zahteva neprestano pozornost in energijo, ki
ni z ničemer poplačana. Zaradi energije, ki jo
mora vlagati v igranje vloge, je njegova storil-
nost pogosto zmanjšana. Namesto podpore je
navadno deležen kritike. "Realni" svet, kot se
prikazuje bivšemu uporabniku, zares ni vabljiv.
Le kaj ima od tega, da se trudi ohranjati
službo, ko pa ga vsi zasmehujejo? Prepuščen
samemu sebi ne bo dolgo zdržal. Umaknil se
bo v invalidski pokoj ali v psihozo, če ne še
bolj radikalno, kot kaže visoka samomorilnost
med temi osebami.
5. Ponovno z'atrtje občutenega jaza. Skupaj
s psihozo izbruhne na dan tudi dolgo zatirani
občuteni jaz. Psihoza je poskus zdravljenja, ki
se največkrat ne posreči. Vprašati se moramo,
zakaj. Zato, ker klasičen način psihiatričnega
obravnavanja ne loči plev od zrnja. Zato zamo-
ri oboje. Z zmerno dozo zdravil je moč umiriti
psihozo, nato pa prisluhniti zgodbi, ki jo želi
povedati občuteni jaz. To je vse, kar bi bilo po-
trebno. Prisluhniti zgodbi in spodbujati, da se
razvija. Če je doza zdravil prevelika, s psihozo
vred utihne tudi občuteni jaz. Tedaj ni kaj pri-
povedovati, bolje rečeno, ni več nikogar, ki bi
lahko pripovedoval.
Zgodba, ki jo pripoveduje oseba, ni nujno v
besedah. Včasih se vse dogaja neverbalno,
brez besed. Potrebno je le, da se znamo uglasi-
ti z drugim. Znani so primeri navezave kontak-
ta z osebo v stanju katatonije. Načeloma je
mogoče vzpostaviti kontakt s komerkoli,
čeprav psihiatrične knjige pravijo drugače.
Frieda Reichman-Fromm (1964), ki je sama
psihiatrinja, pravi, da je za vsak ponesrečen
kontakt kriv psihiater in ne uporabnik. Če psi-
hiater nima te sposobnosti, bi si moral poiskati
kakšno drugo zaposlitev. Tudi operni pevec ne
more biti vsakdo. Dejstvo, da je nekdo opravil
predpisane b.pite, ne pomeni ničesar.
6. Spremenjeni odnosi z družino. Ko se
uporabnik vrne domov, se razmere, kakršne je
doživljal v instituciji, nadaljujejo v družini.
Zdaj je tretjerazredni član družine. Nepresta-
no ga opazujejo. Družina postane izredno
senzibilizirana za vse spremembe, ki jih takoj
razume kot znak, da se "znova začenja". Ne-
svoboda v družini je celo večja kot v instituciji,
kjer je uporabnik eden v množici in ne zbudi
tako zlahka pozornosti. Družina ga duši, hkra-
ti pa jo potrebuje, saj nima kam drugam. Tako
pač kroži med družino in institucijo. V družini
ga zadržuje tudi varljivo upanje, da ga bodo
morda nekoč le spoznali in sprejeli takega, kot
je, ter mu dovolili biti. Seveda tega ne bo niko-
li dočakal. Če tega niso storili doslej, bodo
sedaj še toliko manj.
7. Spremenjeni odnosi na delovnem mestu.
Če ima uporabnik srečo, da že ima delovno
mesto, se mora tudi tu pripraviti na nenehno
opazovanje. "Kaj pa, če je še vedno malo
nor?" "АИ namerava spet znoreti?" Nekatera
delovna okolja so "dobrohotna" in skušajo
uporabniku vsiljivo "pomagati". Vso to nepo-
trebno "skrb" mora uporabnik potфežljivo
prenašati in se delati hvaležnega. V takih oko-
ljih je tudi navada, da se o njegovi izkušnji ni-
koli ne govori. Ta tema je tabu. Delati se
mora, kot da se ni nič zgodilo. Tudi če hoče
sam uporabnik načeti pogovor o tem, ga bodo
kar najhitreje speljali drugam. Počuti se sam,
izoliran, čeprav ga navidez vsi sprejemajo.
Hvalijo ga za stvari, ki jih sam ne ceni. Njegov
občuteni jaz je tudi tu prepovedan.
Še hujše, ali pa morda ne, je v primitivnih
okoljih, kjer mora pogosto poslušati najraz-
ličnejše žaljivke. Če bi imel dovolj samozavesti
in bi se temu uprl, bi se morda dalo še kako
urediti. A kaj, ko ravno samozavesti nima.
Zato pač posluša žaljivke in se trudi vsem
ustreči. Lažni jaz je zopet preobremenjen.
Seveda so še drugi načini šikaniranja, ki preži-
jo na uporabnika v takih okoljih: premestitev
na nižje delovno mesto, uvrstitev na čakalno
listo, siljenje k upokojitvi itn.
8. Spremenjeni odnosi s prijatelji. Podobno
kot v službi je tudi s prijatelji. Pretirano va-
ruštvo ali žalitve. Večina uporabnikov, ki jih
poznam, je skoraj povsem zamenjala prijatelje,
nekateri pa so ostali brez njih. Zamenjava
110
ZAGOVORNIŠTVO KOT OBLIKA SVETOVANJA
prijateljev in navadno tudi zakonca je skoraj
nujno potrebna, če se želi uporabnik naprej
razvijati. Ljudje, ki menijo, da nas dobro po-
znajo, nam vedno onemogočajo, da bi se spre-
menili. Vlečejo nas nazaj v tisto, kar smo že
prerastu. Nekateri to čutijo in si raje izberejo
samoto. Ali pa družbo sebi podobnih (vrstni-
ško zagovorništvo). Slednje je vsaj kot prehod-
na faza daleč najboljša rešitev, kot kažejo
izkušnje iz tujine (Brandon 1994). Velika pre-
dnost je v tem, da posameznik lahko govori o
svojih izkušnjah brez strahu, da bi doživel za-
vračanje, posmeh ali nerazumevanje.
9. Izguba ciljev v življenju je rezultat seštev-
ka ali morda celo multiplikativnega odnosa
med prej opisanimi poškodbami. Morda bo
kdo rekel, da bi utegnile biti vse te poškodbe
rezultat psihoze in ne psihiatrične obravnave.
Na to lahko odgovorim le z meni dobro pozna-
nim primerom osebe, ki je bila hospitalizirana
zaradi alkoholizma in ni nikoli doživela psi-
hoze, pa so ji ostale prav vse opisane po-
škodbe, čeprav je stigmatizacija neprimerno
manjša. Za izgubo ciljev mladih oseb so nepo-
sredno odgovorni psihiatri, ki takim osebam
odsvetujejo nadaljevanje študija (takih prime-
rov poznam več), češ, da nima smisla in jim bo
samo škodilo, če se bodo naprezali.
Pa tudi brez "pomoči" psihiatrov je težko
ohraniti cilje. Potrebno je nepopisno veliko
volje in discipline. Od kod naj vse to vzame
človek, ki je izgubil vero vase in ne občuti več
svojega jaza? Ki si težko karkoli zapomni, ker
mu nevroleptiki rušijo koncentracijo? Edino,
kar zares pomaga, je realistična samodiscipli-
na. Narediti načrt in se ga držati.
KAJ LAHKO STORI ZAGOVORNIK?
1. Odvisnost od zdravil. Zagovornik lahko
spremlja uporabnika k psihiatru, kjer se dogo-
vorijo, da dobi uporabnik s seboj določeno ko-
ličino zdravil in uspaval, ki jih bo jemal po
potrebi. Hkrati mora zagovornik poskrbeti, da
bo psihiater do potankosti razložil vse učinke
in stranske učinke zdravil. Psihiater naj bi bil
svetovalec, ne pa glavni akter zdravljenja.
Prav tako ne bi bilo odveč razmisliti o pro-
gramu odvajanja od zdravil, ki bi ga vodil psi-
hiater in bi bil namenjen večjemu številu ljudi,
ki še niso predolgo zasvojeni.
2. Dosmrtna stigmatiziranost. Zagovornik
po eni strani deluje navzven, stopi v stik z ne-
posrednim življenjskim okoljem uporabnika in
posreduje v komunikaciji. Predvsem v druži-
nah uporabnikov vlada zelo zmedena komuni-
kacija, ki preprečuje, da bi se kdorkoli s
komerkoli kaj obvezujočega zmenil. Na ta
način zagotovi uporabniku nekakšno "območje
svobode", kamor se nihče nima pravice vtikati.
Morda najpomembnejša naloga zagovorni-
ka pa je, stati ob strani uporabniku, da se ta
nauči upreti (navzven in navznoter) statusu
manjvredne osebe, ki mu je dodeljen. Gre za
preusmerjanje moči. Zagovornik mora naučiti
uporabnika, da se ne ozira na pričakovanja
drugih, seveda v dogovorjenih mejah. Vedeti
namreč moramo, da se uporabnik dosti preveč
prilagaja in pri tem duši svoj občuteni jaz. Za-
govornik spodbuja vsako dejanje, ki izhaja iz
občutenega jaza (tega ni težko prepoznati),
tudi kadar je malo nenavadno, če s tem ne krši
zakona. Uporabniku je namreč navadno do-
voljeno zelo malo, zaradi strahu "ljubeče"
okolice.
3. Znižano samospoštovanje in zaupanje
vase. Ko zagovornik pomaga uporabniku, da se
upre stigmatizaciji, že naredi prvi korak k
ponovnemu dvigu samospoštovanja. Naučiti
mora uporabnika, da se ne sme pustiti žaUti.
Žaljivih opazk ne gre preslišali, temveč nanje
odločno odgovoriti. Odločnost je spretnost, ki
se je da naučiti. Znani so t. i. "treningi od-
ločnosti", kjer se posameznik nauči odločno
ravnati, sčasoma pa se začne tako tudi počuti-
ti, med drugim tudi zato, ker naleti na zaže-
lene učinke. V začetku je to seveda igranje
vloge, ampak vlogo že igra, tako, ki mu škodi.
Če že mora igrati, naj igra, kar mu koristi!
Ko se zviša samospoštovanje, se poveča ak-
tivnost oziroma iniciativnost, saj zdaj v večji
meri izhaja iz občutenega jaza. Uporabnik
začne razmišljati o najrazličnejših ciljih. Tu
moramo biti pozorni, ker si negotovi ljudje po-
navadi izbirajo prenizke ali previsoke cilje,
zato je potrebna določena previdnost.
V začetku so velik problem čustva krivde in
sramu, ki so bila vsiljena uporabniku. Kar
nekaj časa traja, da se uporabnik povsem znebi
prepričanja, da je zdravljenje v psihiatrični
111'
TANJA LAMOVEC
instituciji nekaj sramotnega. Sprva lahko to os-
voji le na racionalni ravni. Ko se začnejo doga-
jati najrazličnejše spremembe, to prepričanje
vedno bolj bledi.
Nizko samospoštovanje se pogosto izraža
tudi v obliki najrazličnejših pritožb. Zagovor-
nik naj jih pozorno posluša, navadno pa je
bolje, da jih ne komentira. Ko je spisek "ma-
lenkostnih" pritožb končan, navadno pride na
dan zares travmatični del. Pritožbe bi umestila
nekam vmes med lažni in občuteni jaz; so most
med njima. Koliko občutenega jaza je v neki
pritožbi, lahko sklepamo po glasu. Medtem ko
je lažni jaz pretirano socialno sprejemljiv, so
pritožbe nekako na meji.
4. Utrjevanje lažnega jaza. Zagovornik spo-
dbuja uporabnika, da identificira tiste oblike
svojega lažnega jaza, ki ga najbolj motijo. Za
začetek naj jih ne bo preveč. Nato izbere eno
od njih, z navodilom, naj bo pozoren nanjo in
naj se ji izogne. Ko dobi občutek, da se mu je
to že dovolj posrečilo, lahko začne z drugo,
5. Ponovno zatrtje občutenega jaza. Tu je
postopek podoben, le da poteka v nasprotni
smeri. Gre za zmožnost samoizražanja, za iz-
ražanje lastnih hotenj in želja, ki so sprva
morda težko prepoznavne. Marsikateri upo-
rabnik je namreč zatrl vse svoje želje, saj so se
zdele neuresničljive, to pa je zelo boleče.
Znova se mora naučiti prepoznavati svoje želje
in potem najti načine za njihovo uresničitev. V
začetku je najpomembnejše prepoznavanje,
kajti želje so dokaj šibke. Zagovornik mora
biti pozoren nanje in pogovor ustrezno usmeri-
ti. Pozneje se lahko zgodi, da je želja preveč.
Občuteni jaz se mora izraziti v dejavnosti,
ne le v besedah, sicer ni nikakršnega učinka.
Ni pomembno, kakšna dejavnost je to, glavno,
da ustreza uporabniku. V tej fazi ne smemo
razmišljati o koristnosti dejavnosti.
Zatrtje občutenega jaza bi se dalo tudi pre-
prečiti. V tujini vpeljejo prostovoljce v delo z
osebami v akutni krizi. Tedaj je namreč človek
popolnoma odprt in si želi dialoga. Želi si, da
bi imel ob sebi koga, ki bi ga vzel resno in ga
poslušal. Pri nas v Polju to zamisel odklanjajo,
češ, da bi jih prostovoljci motili pri strokovnem
delu, na Centru za mentalno zdravje pa so že
naredili prve korake v to smer. Človek v krizi
namreč rabi oporo čustveno trdne osebe. Zelo
vprašljivo je, ali bi lahko človek to počel kot
poklicno dejavnost (Laing), kajti delo je zelo
težko, ponuja pa številne življenjske izkušnje.
Zato je res primerno za prostovoljce, zlasti za
študente družboslovnih usmeritev.
6. Spremenjeni odnosi z družino. Zagovor-
nik lahko ponudi družinsko intervencijo, da bi
zagotovil uporabniku več moči pri upravljanju
lastnega življenja. O družinski intervenciji ob-
staja veliko hterature, zato se v to ne bi
spuščala.
V okviru zagovorništva je družinska inter-
vencija posrečena, če pripomore k razširitvi
uporabnikovega manevrskega prostora, hkrati
pa zadovolji tudi temeljne potrebe ostalih
družinskih članov. Paziti moramo zlasti na to,
da kolikor mogoče osvobodimo svojce občut-
kov krivde in jih usmerimo k temu, kako lahko
pomagajo. Včasih je treba veČ sestankov, vča-
sih je dovolj občasno spremljanje. Če ob koncu
sestanka družinski člani čutijo olajšanje, smo
lahko prepričani, da smo na pravi poti. Pogos-
to je koristno skleniti pisni dogovor z vsemi
člani družine.
7. Spremenjeni odnosi na delovnem mestu.
Zagovornik spremlja uporabnika na delovno
mesto in se pogovori s ključnimi osebami. Na-
vadno že dejstvo, da obstaja nekdo, ki se zav-
zema za uporabnika, bistveno spremeni odnos.
Nekaj podobnega se dogaja tudi v psihiatričnih
ustanovah. Če to ne pomaga in so po sredi za-
konske kršitve, opozorimo na možnost tožbe.
Če še to ne pomaga, začnemo sodni postopek.
8. Spremenjeni odnosi s prijatelji. Zagovor-
nik navadno ne poskuša intervenirati pri bivših
prijateljih, razen na izrecno željo, temveč po-
skrbi za načine, kako bi uporabnik srečal nove
ljudi. To lahko naredi na več načinov. Eden od
njih je, da poišče prostovoljca, ki bi se bil pri-
pravljen družiti z uporabnikom. V tujini imajo
s tem precej različne izkušnje. Na splošno
velja, da je to zelo učinkovito v obdobju krize,
ko mora biti prostovoljcev več, da se izmenju-
jejo, sicer pa nekoliko pasivizira uporabnika.
Bolje je ustvariti okolje, kjer se lahko srečujejo
uporabniki in drugi in stvari potekajo bolj
vsakdanje. Uporabnik se mora namreč sam
naučiti navezovanja stikov.
Mimogrede lahko omenim še samopomoč-
ne skupine, ki naj bi jih organizirah in vodili
112
ZAGOVORNIŠTVO KOT OBLIKA SVETOVANJA
uporabniki. V tujini je takih skupin precej, pri
nas pa nekako ne stečejo. Številni uporabniki
pravijo, da želijo čimprej pozabiti na vse v
zvezi s psihiatrijo in se želijo družiti izključno z
"normalnimi" ljudmi. Seveda pa se pozabiti ne
da. Izkušnjo je treba dodobra predelati in se
znebiti njenih posledic.
9. Izguba ciljev v življenju. Zagovornik mora
posvetiti vso pozornost ciljem, ki jih ima ali
nima uporabnik. Pri tem je koristno pozna-
vanje osnov logoterapije (npr. Frankl 1981),
pri čemer je čisto dovolj, da preberemo kakšno
knjigo. Cilji in smisel življenja, ki jih moramo
vedno pojmovati v okviru konkretnih aktivno-
sti, so za uporabnika najpomembnejši. Zanj
pomenijo stik z občutenim jazom. Seveda
zagovornik ne more dati uporabniku smisla,
lahko pa je sogovornik pri njegovem iskanju.
Zagovornik lahko pomaga uporabniku dojeti
smisel trpljenja na ta način, da ga sprašuje po
izkušnjah, ki si jih je pridobil.
10. Pomoč v sponi z ustanovo duševnega
zdravja. Eno od področij, kjer lahko zagovor-
nik podpre uporabnika, je pomoč osebi, ki je
hospitalizirana v duševni bolnišnici. Zagovor-
nik se najprej temeljito seznani s pritožbami
uporabnika, nato pa se pogovori z odgovorno
osebo. Če ne pomaga, se obrne na predstojni-
ka. Če gre za zakonske kršitve ali kršitve
človeških pravic, lahko vloži tožbo. Pri nas je
to še redkost. V Avstriji je zagovorništvo uza-
konjeno z državnim zakonom, ki zahteva nav-
zočnost zagovornika v vsaki duševni bolnišnici.
11. Pomoč ob nepravilnostih v zvezi z od-
vzemom opravilne sposobnosti. Če zagovornik
ugotovi, da so uporabniku kršene zakonske ali
človeške pravice, mora sprožiti postopek za
zamenjavo skrbnika. Po navajanju nekaterih
oseb, ki so se poklicno ukvarjale s tem po-
dročjem, pogovor s skrbnikom navadno ne pri-
nese nobene koristi, saj slednji tako ravna
zavestno in namerno, da bi si zagotovil do-
ločene materialne koristi. V tujini zagovornik
pogosto postane skrbnik uporabniku, ki mu je
bila odvzeta opravilna sposobnost.
RAZVOJ ZAGOVORNIŠTVA V SLOVENIJI
Zagovorništvo se je začelo v okviru študija
duševnega zdravja v skupnosti (program
Tempus) na Visoki šoli za socialno delo.
Vključilo se je v Odbor za družbeno zaščito
norosti kot eden njegovih projektov. Po začet-
nih sestankih in občasnem delu s strankami je
stopilo v javnost konec leta 1992 z javno tribu-
no v Cankarjevem domu.
Poleti 1993 je bil v Mariboru tabor, po-
svečen predstavitvi zagovorništva. Vzbudil je
precej pozornosti medijev, pa tudi psihiatrije.
Jeseni istega leta je ob podpori Ministrstva
za delo, družino in socialne zadeve nastala
zamisel, da bi odprli posvetovalnico za uporab-
nike psihiatričnih storitev. Skupina vključuje 4
pravnike, 2 psihologa in 3 socialne delavce.
Deluje v prostorih Svetovalnice Fužine, Preg-
ljev trg 15, vsako sredo med 17. in 19. uro ter
na Društveni 35 vsak ponedeljek med 17. in
19. uro.
113Í
TANJA LAMOVEC
114
Literatura:
1. F. Basacua (1981), Scruti L: 1953-1968. Dalla psichiatria fenomenologica all'esperienza di Gorizia. Torino: Giu-
lio Einaudi.
2. D. Brandon (1994), Speaking out: Peer Advocacy and Support in Mental Health Services. Cambridge: David and
Althea Brandon.
3. V.E. Frankl(1981), Л^е^и/ап vapaj za smislom. Zagreb : Naprijed.
4. E. GoFFMAN (1961), Asj/ums. London: Penguin Books.
5. R.D. Lainc (1960), The Divided Self: An Existential Study in Sanity and Madness. London: Penguin Books.
6. E.M. Podvell (1990), The Seduction of Madness: A Revolutionary Approach to Recovery at Home. London:
Century.
7. F. Reichman-Fromm (1964), nav po: H. Green, / Never Promised you a Rose Garden. London: Pan Books.
8. M.E.P. Seucman (1975), Helplessness: On Depression, Development and Death. San Francisco: Freeman Press.
9. A. Trstenjak (1971), Oris sodobne psihologije. Maribor: Obzorja.
10. C. E. Vaughn, J. P. Leff (1973), The Influence of Family and Social Factors on the Course of Psychiatric Illness.
British Journal of Psychiatry, 129: 125-137.
11. R. Warner (1985), Recovery from Schizophrenia. London : Routledge and Kagan.