Štev. 11.                   V Ljubljani, 1. listopada 1908.                   Leto IX.
Srečanje.
Glasan drči črez stepo stroj —              Ti dete? Li mogoče je?
uborno dete z njitn ...                          Ne moti mene vid?--------"
,,Kam romaš v noči, otrok moj?              ,,MPustite, oh, raoj oče je —
Ustavi se vsaj tu nocoj;                           iz bitve prišel vroče je —
ne hodi tja na Krim!"                              ni ranjen — ni ubit!""
nn\z vojne pride oče zdaj;                       Skoz okno se otrok nagnil —
naproti mu hitim —                                na plan--------na mrzli tir —
ni spati mi mogoče zdaj,                          in v grozi oče je zavpil,
in srce bije vroče zdaj —                       in stepni mrak oba zavil,
jaz moram tja na Krim! . .  .""               oba je večni mir.--------
In sreča sredi stepe vlak. —                   In v jutru vlak prisopel je —
Gorele so oči . . .                                    na stepi je počil —
Sedel je v vlaku tnrk junak —               in tožen mož pristopil je
strmel nestrpno v nemi mrak ...          in trupli dve pokropil je
,,Tu, dete moje, ti? . . .                         in tožen govoril:
,,Velika vajina ljubav —
i oče i otrok —
poznala nista teh postav. —"
Zavriskal vlak je prek dobrav —
spet stepni mir okrog . . .
Dušan.
11